TRibuna pORT MLAdih ©
Boris Mikuž
Odpreti le še ena vrata Na šolskem državnem prvenstvu v krosu v Novem mestu so bili na terenih Srednje šole Grm – v centru biotehnike in turizma, tudi visoki predstavniki Atletske zveze Slovenije. Boris Mikuš, direktor AZS, je bil udeležbe osnovnošolcev zelo vesel: »Zdaj moramo odpreti samo še ena vrata, vrata srednješolskemu teku. Priznam, da nimam recepta, kako to narediti.« Res, ta naloga bo zagotovo težavna. Na prvenstvu je bil tudi Urban Praprotnik, v zadnjem obdobju uspešen animator ljubiteljskih tekaških množic. Morda bi prav on lahko svetoval, kako se lotiti odnosa do teka pri srednješolski populaciji. Zagotovo ne s tekmovanji, najbrž tudi tek na 600 m, ki je ena od nalog ŠV kartona, ne pripomore k afirmaciji, kot je nedavno dejal Urban v pogovoru za televizijo. Torej preostanejo samo bolj mehki prijemi, o katerih je že pred desetletji govoril dr. Jože Šturm, atletski strokovnjak na Fakulteti za šport, saj se je zavedal, kako krhko je navduševanje mladeničev in mladenk za tek.
Ekipa novega časa
Dijakinje organizatorke
Športna pedagoga prof. Damir Škerl in Andrej Zoran, ki delujeta na Srednji šoli Grm – v centru biotehnike in turizma, sta bila presenečenje letošnjega državnega prvenstva v krosu. V času, ko šteje samo še denar, in ko je prav zato težko dobiti organizatorje, saj je njihovega dela ni mogoče poplačati, sta se spoprijela z zahtevno pripravo državnega prvenstva v krosu in slovenskim šolarjem, ki jim je nekaj do teka, zagotovila lepo doživetje. Vsekakor sta prava človeka, da se jima oddolži ZDŠPS, organizacija športnih pedagogov, pa čeprav se ju najbrž nihče ne bo spomnil.
JEZIKOVNI KOTIČEK
Dal (dala) bom vse od sebe … Prav neverjetno je, kako so si odgovori športnikov na novinarska vprašanja podobna, predvsem pa tudi, kako zelo so brez pravega smisla in vsebinsko prazna. Eden od pogostih odgovorov športnikov in športnic, ko želijo povedati, da se bodo potrudili, je, da bodo DALI VSE OD SEBE. Ko slišim kaj takega, in tega je veliko, najprej pomislim, kaj bi lahko vprašani športnik ali športnica dal ali dala od sebe. Morda zgornji del trenirke ali bi se morda slekel do golega kot antični atleti na svojih tradicionalnih olimpijskih igrah, na katerih so nastopali goli, torej so morali dati vse od sebe. Morda želijo spraviti iz sebe ves pot, ki jim ga še ni uspelo izločiti iz telesa z vadbo … Kdo ve? Besedna zveza »dati vse od sebe« me spominja na še veliko bolj znamenite stavčne povezave, v katerih govorniki ali pisci uporabljajo besedo NAČIN. Opažam, da je postala uporaba te besede zelo modna. Mnogi radi rečejo, da bodo nekaj naredili na način … Groza. Za vse,
ki uporabljajo za svoje razlage NAČIN, si pač ne morem misliti kaj drugega, kot da gre za duševno lenobo, kajti NAČIN lahko v večini stavkov brez škode izpustimo ali pa namesto tega povemo, kako bomo kaj naredili. Ampak, da to zapišemo, je treba malo pomisliti.
In če se vrnemo k našim športnikom, ki želijo (bodo) dati vse od sebe, lahko prav tako pomislimo, da se jim pač ne ljubi (pomisliti) povedati kaj več, in na tak način (slov: TAKO) končajo pogovor. Ste opazili, da smo uporabili besedo NAČIN? Mirno jo lahko izpustimo, tako kot bi lahko športniki povedali, da se bodo za zmago potrudili z napadalno igro, z zvijačo, z božjo pomočjo, s pričakovanimi srečnimi naključji, s taktičnim izkazovanjem podcenjevanja nasprotnika, z neupoštevanjem fair playa, z dobro pripravljenostjo, z zvijačno taktiko. Morda pa je stavčna zveza DATI VSE OD SEBE izgovor in opravičilo za morebitni poraz, češ, že pred tekmo napovem, da se bom potrudil, kolikor bom (z)mogel in še več (dal bom celo vse od sebe), tako boste morali razumeti, da lahko potegnem tudi kratko, kajti nasprotnik bo močan … Ko začne poslušalec tako razmišljati, ugotovi, da je odgovor z DATI VSE OD SEBE, blago rečeno, prazen, po svoje nesmiseln in zunaj značaja športa. Športnik se seveda lahko potrudi, za razmislek o končnem izidu pa so potrebni tudi nasprotniki, o katerih bi govornik lahko kaj povedal, še preden bo dal vse od sebe.
3