Male zgodbe so povsem zasenčile in uničile velike romane. Ta zmaga ni posledica kake kaprice.
Les petites histoires ont entièrement détruit les grands romans. Cet avantage n’est l’effet d’aucun caprice (cit. Coulet, 1992, 128). Čeprav je bil Du Plaisir pri odmetavanju balasta temeljit do absurdnosti (odveč se mu je zdelo vse, kar ni nepogrešljivo za potek osnovne zgodbe, med drugim sleherni opis), mu je literarna zgodovina v določenem smislu dala prav: francoski romani, napisani pred letom 1660, so kmalu utonili v pozabo. Še huje, oprijele so se jih posplošene slabšalne oznake: (...) d’Urfé in njegovi posnemovalci, (...) razne Ariadne, Kleopatre, Faramondi, Poliksandri, vsa tista dela, v katerih junak skozi devet zvezkov vzdihuje od ljubezni in je še srečen, če se v desetem oženi; (...) vsa ta danes nerazumljiva godlja (...). (...) d’Urfé et ses imitateurs, (...) les Ariane, les Cléopâtre, les Pharamond, les Polixandre, tous ces ouvrages où le héros soupirant neuf volumes était bien heureux de se marier au dixième ; (...) tout ce fatras inintelligible aujhourd’hui (Sade, 1878, 18).
Da se je roman v Franciji ob koncu 17. stoletja zdel potolčen nasprotnik, bi lahko sklepali tudi iz uvoda, s katerim je utemeljitelj klasicistične poetike Nicholas Boileau pospremil svoje satirično besedilo Dialog med junaki romanov (Dialogue des héros du roman). Za to, da nas danes uvod zanima bolj od jedra, obstajata najmanj dva razloga: prvič, humor se skozi čas spreminja; in drugič: satira ne le izgubi komični naboj, ampak postane že kar nerazumljiva, če njen predmet iz zavesti bralstva izgine tako v celoti, kot so izginili »razne Kleopatre, Ariadne, Faramondi in Poliksandri«. V uvodnem pojasnilu Boileau piše predvsem o nenavadni, že kar pravljični genezi Dialoga. V času, ko so bili gospodična de Scudéry, la Calprenède in drugi na vrhuncu slave, sem bil še zelo mlad. Njihove romane sem bral z velikim občudovanjem, kot so jih tedaj brali vsi, in jih štel za mojstrovine francoskega jezika. Z leti pa sem dozorel, razum mi je odprl oči in uvidel sem, kako otročja so ta dela. Kmalu je v meni prevladal satirični duh; nisem odnehal, dokler nisem zoper te romane sestavil dialoga po Lukijanovem vzoru (...). Comme j’étois fort jeune dans le temps que tous ces romans, tant ceux de mademoiselle de Scudéri, que ceux de la Calprenède et de tous les autres, faisoient le plus d’éclat, je les lus, ainsi que les lisoit tout 8
Studije_o_francoskem_romanu_FINAL.indd 8
1.12.2017 9:31:56