Stanovali smo na Tržaški ulici 13 (danes 7), zraven Vrhničana, nasproti Tobačne. Kasneje smo se preselili na Streliško (nad nekdanjo ljudsko kuhinjo), maja 1957 v Podselo ob Soči, septembra 1958 v Tolmin, 1969 pa spet nazaj v Ljubljano. Prvi dve leti sem preživel povsem neproblematično. Bil sem krepak in zdrav otrok. Potem pa, kar na lepem – vnetje slepiča. Ko me mama Ida nekega jutra ni in ni mogla zbuditi, čudno zvitega v klopčič, je, specialistka (takrat je bila otroška negovalka v jaslih, kasneje pa vzgojiteljica v vrtcu), takoj posumila, da gre za slepič. Njen instinkt mi je rešil komajda (tako korajžno) začeto življenje. V naglici me je pograbila in odnesla v bolnico naravnost pod nož, kajti slepič se je že začel razlivati. Še kakšno minutko in bilo bi prepozno ... Hvala, mama!!! No, po tistem pa je bilo vse čudno, strašno in grozno. Postal sem suhcen, drobcen, jokav, trmoglav in siten otrok. Po tistem si nisem upal skozi nobena vrata. Težko trdim, ali se spominjam ali pa je slika nastala po »družinskih pripovedih« mojih staršev, vendar: še zdaj vidim drobnega kratkohlačneža, ki kriči »Ne, ne, ne!!« in vleče mamo vstran, medtem ko ga ona, držeč za roko, skuša potegniti v tramvaj. (Takrat so vozili v Ljubljani tramvaji, le zakaj so jih ukinili?) No, ne skozi vrata tramvaja, ne skozi katera koli druga tuja vrata me ni bilo mogoče zvleči. Z izkušnjo bolnice sem očitno ponotranjil nekaj sila neprijetnega in vsaka vrata so za mojo otroško dušo poosebljala pretečo nevarnost. Glasba je bila doma stalna spremljevalka. Moj oče Martin, ki se je rodil na relativno napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije (Grabrovnik, Štrigova, danes je to Hrvaška) in je kasneje kot geodet in kartograf deloval na Geodetskem zavodu SRS, je bil zelo nadarjen in ustvarjalen mladenič. Ob štirih zjutraj je, denimo, šel kosit na njivo, da je imel potem dovolj časa zase, da je vadil harmoniko, študiral teorijo iz zvezkov, ki mu jih je preskrbel bližnji sosed. Bil je samouk, harmoniko je dobro obvladal, do druge svetovne vojne pa tudi občasno igral na zabavah, porokah, praznovanjih, igral je takratne »šlagerje«, starogradske pesmi, hrvaške popevke, ljudske pesmi, seveda je lahko briljanto odigral tudi Montijev »Čardaš« ... Po vojni je, med drugim, opravil tečaje za umetniško risanje in odkar pomnim (še zdaj – pri njegovih devetdesetih letih!) je bilo risanje in predvsem slikanje v olju njegova druga muza. Pri vsem tem pa ne smem pozabiti še vsaj na troje: Morda je bil eden prvih (vsaj v Tolminu) lastnikov (Teslinega) kolutnega magnetofona, s katerim je snemal in presnemaval glasbo z radia, snemal dogodke doma ali na drugih lokacijah. Posnel je na primer obsežen intervju s svojim očetom, zvočni zapis je (arhivirano) pričevanje časa med prvo in drugo svetovno vojno in seveda tudi časa druge svetovne vojne same, pričevanje o šegah, navadah, usodah ljudi Štrigovske fare ... Imel je obsežno fonoteko trakov, ki jo je veliko kasneje, v času digitalizacije, uredil in pretvoril v digitalni zapis.
16
Sizifovsko_lepo_FINAL.indd 16
16.11.2016 13:52:28