Predmet in zgodovina razvojne psihologije Maja Zupančič

Predmet in zgodovina razvojne psihologije

Količinska sprememba je sprememba v pogostnosti, intenzivnosti vedenja.

Kakovostna sprememba je sprememba v vrsti, načinu, strukturi, organizaciji vedenja.

Progresivna sprememba je sprememba v smeri večje celovitosti/ učinkovitosti vedenja.

Regresivna sprememba je sprememba v smeri manjše celovitosti/ učinkovitosti vedenja.

Maja Zupančič

Predmet razvojne psihologije

Razvojna psihologija je znanstvena disciplina, ki preučuje spremembe in doslednosti psihičnega delovanja pri posameznikih v času, ukvarja se s tem, kako in v čem se ljudje spreminjajo ali ostajajo enaki v daljšem časovnem obdobju. Sodobna razvojna psihologija je usmerjena v preučevanje psihičnih sprememb in doslednosti, ki se pojavljajo od človekovega spočetja do njegove smrti (Baltes, 1987).

Čeprav so spremembe najbolj očitne v otroštvu, znotraj otroštva pa v najzgodnejšem podobdobju, se ljudje spreminjajo vse življenje. Do sprememb lahko prihaja na količinski in kakovostni ravni. Količinska sprememba v vedenju je sprememba, ki se kaže v povečanju ali upadanju količine (pogostnosti) ali intenzivnosti vedenja med časom 1 in časom 2. Tako npr. povečanje besednjaka pri malčku predstavlja količinsko spremembo: če v starosti petnajstih mesecev govori deset besed, pri dveh letih pa petdeset, je prišlo do količinske spremembe v obsegu besednjaka. Sprememba na področju razvoja govora, kot je npr. uporaba eno- ali dvobesednega stavka, pa predstavlja kakovostno spremembo, saj uporaba besede in kombinacija različnih besed predstavljata spremembo v kakovosti govora (pregled v: Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Spremembe so po drugi strani lahko progresivne ali regresivne. Progresivna sprememba odraža premik od enostavnejšega in/ali manj učinkovitega k celovitejšemu/bolj učinkovitemu vedenju. Tako sta bili prej navedeni spremembi v govoru progresivni (otrok uporablja vse več besed in se učinkoviteje sporazumeva s poslušalcem; z dvobesednim stavkom sporoča bolj učinkovito in jasno kot z enobesednim). Regresivna sprememba pa odraža premik v vedenju v nasprotni smeri, od bolj celovitega/učinkovitega do enostavnejšega in/ali manj učinkovitega. Tako npr. v srednji in pozni odraslosti upade hitrost procesiranja informacij, kar predstavlja regresivno količinsko spremembo.

Kljub navedenim primerom ne smemo posploševati, da so vse spremembe v otroštvu progresivne in da je večina tistih v srednji in pozni odraslosti regresivnih. V celotnem življenjskem obdobju prihaja tako do pridobitev (povečanja) posameznih značilnosti kot do izgub (upadov). Razvoj lahko pojmujemo kot večsmerni. Tako npr. pri dojenčkih prihaja do postopnega upada določenih refleksov in v zgodnjem otroštvu do glasovne kontrakcije. V primerjavi z odraslostjo in tudi mladostništvom so spremembe v otroštvu bistveno hitrejše in se večkrat pojavljajo v progresivni smeri. Zaradi tega so bile neznanstvene razlage in kasneje znanstvene študije razvoja dolgo časa, kot bomo videli v nadaljevanju, usmerjene le v preučevanje otroštva in še kasneje mladostništva. Rezultati sodobnih razvojnopsiholoških študij kažejo, da se tudi spremembe v odraslosti pojavljajo v več smereh: v nekaterih

sposobnostih, npr. obsegu besednjaka, prihaja do progresivnih sprememb, v drugih do regresivnih, npr. do povečanja odzivnega časa, ki znižuje človekovo učinkovitost. Tudi v srednji in pozni odraslosti se, poleg regresivnih sprememb, vezanih na specifične značilnosti/ sposobnosti, sočasno razvijajo nova vedenja (posebne vedenjske strategije), s pomočjo katerih lahko ljudje nadomestijo upad, kar lahko pojmujemo kot progresivno spremembo. Starostniki npr. upad v obsegu prospektivnega spomina (zapomnitev tega, kar načrtujejo v bližnji prihodnosti) nadomestijo z uporabo različnih spominskih tehnik – razvijejo načine, kako si najlažje zapomniti pomembne podatke. Človek se na spremembe, do katerih prihaja v njegovem lastnem telesu in v okolju zunaj njega, neprestano odziva in se nanje prilagaja s spremembami v vedenjskih vzorcih – človekovo vedenje je prilagodljivo v vseh življenjskih obdobjih. Nekatere sposobnosti se prvič neposredno pojavijo v odraslosti, npr. modrost, sinteza spoznanj in izkušenj, ki je posebno učinkovita v resničnem življenju. Celo izkušnje umiranja lahko pojmujemo kot progresivno spremembo v smislu zadnjega poskusa osmišljanja preživetega življenja.

Glede nekaterih značilnosti se ljudje v določenem času ne spreminjajo. Njihove lastnosti ostajajo dosledne. Doslednost v razvoju se nanaša na doslednost povprečnega psihičnega delovanja določene starostne skupine posameznikov v času (v različnih starostih) z ozirom na določeno lastnost/sposobnost/spretnost. Tako povprečna izraženost nekaterih osebnostnih dimenzij (npr. ekstravertnosti) med ljudmi v isti starostni skupini ostaja podobna med obdobjema zgodnje in srednje odraslosti (McCrae in Costa, 2006), kakovost povprečnega miselnega delovanja pa se pri isti skupini ljudi iz zgodnje v srednjo odraslost spremeni v smeri večje celovitosti (npr. Schaie, 1977–1978). Glede ekstravertnosti torej opazimo starostno doslednost v času, glede miselnega delovanja pa progresivno kakovostno spremembo. Na določenem področju razvoja lahko prihaja v času tako do doslednosti kot do sprememb. V odraslosti npr. na področju razvoja osebnostnih značilnosti prihaja do rahlih upadov v težnji po iskanju senzacij, sovražnosti in impulzivnosti, medtem ko družabnost, asertivnost in anksioznost ostajajo dosledne (Costa in McCrae, 1980).

Na ravni relativnega položaja posameznikov v referenčni starostni skupini ljudi lahko prihaja do časovne stabilnosti ali nestabilnosti v razvoju. Razvojno stabilnost v neki psihološki značilnosti opazimo takrat, ko se relativni položaj posameznikov v njihovi starostni skupini v času bistveno ne spreminja. Nasprotno nestabilnost pomeni, da se relativni položaj posameznikov v starostni skupini spreminja v času – razvoj določene psihološke značilnosti je nestabilen. Tako se npr. nekoliko manj kot tretjina otrok glede na izraženost družabnosti nahaja na eni izmed skrajnosti: do 15 % otrok je izjemno socialno zadržanih, približno enak odstotek pa je izjemno družabnih. Vsaj prvih sedem let po rojstvu otroci, ki imajo izjemno nizko ali visoko izraženo družabnost, zadržijo svoj relativni položaj v starostni skupini. To pomeni, da sta zgornja in spodnja skrajnost družabnosti stabilna v otroštvu, medtem ko se relativni položaj otrok z neskrajno izraženo družabnostjo zmerno spreminja glede na družabnost njihovih vrstnikov (Kagan, 1989).

Na ravni doslednosti/sprememb in stabilnosti/nestabilnosti so za posamezne psihološke značilnosti možni štirje modeli razvoja (Bornstein, 1998), ki jih prikazujemo na slikah od 1 do 4: doslednost in stabilnost, doslednost in nestabilnost, sprememba in stabilnost ter sprememba in nestabilnost.

Večsmernost razvoja pomeni, da razvoj ni omejen na povečanje ali upad lastnosti, spretnosti, sposobnosti, temveč v vseh obdobjih prihaja do povečanja nekaterih izmed njih in do upada drugih.

Vedenjska prilagodljivost je posameznikova sposobnost prilagajanja razvoja vedenjskih vzorcev okolju.

Doslednost razvoja odraža razvojno doslednost povprečnega vedenja določene starostne skupine v različnih razvojnih obdobjih z ozirom na neko lastnost/sposobnost/ spretnost.

Stabilnost razvoja odraža razvojno doslednost posameznikovega relativnega položaja v starostni skupini, ki ji pripada, z ozirom na neko lastnost/sposobnost/ spretnost.

Večrazsežnost razvoja pomeni, da na spremembe v posameznikovem vedenju vplivajo zapleteni odnosi med različnimi razsežnostmi njegovega delovanja.

Slika 1.1.1: Doslednost in stabilnost v razvoju. Na povprečni ravni se neka značilnost starostne skupine med časom 1 in časom 2 ne spremeni, prav tako posamezniki v starostni skupini zadržijo svoj relativni položaj iz časa 1 v čas 2.

Slika 1.1.3: Sprememba in stabilnost. Na povprečni ravni se neka značilnost starostne skupine med časom 1 in časom 2 spremeni (na sliki povečanje), vendar posamezniki v svoji starostni skupini zadržijo svoj relativni položaj glede na to značilnost iz časa 1 v čas 2. Slika 1.1.2: Doslednost in nestabilnost v razvoju. Na povprečni ravni se neka značilnost starostne skupine med časom 1 in časom 2 ne spremeni, medtem ko se relativni položaj posameznikov v starostni skupini spreminja iz časa 1 v čas 2.

Slika 1.1.4: Sprememba in nestabilnost. Na povprečni ravni se neka značilnost starostne skupine med časom 1 in časom 2 spremeni (na sliki upad), hkrati pa tudi posamezniki v svoji starostni skupini spremenijo svoj relativni položaj glede na to značilnost iz časa 1 v čas 2.

Področja razvoja

Sodobna razvojna psihologija preučuje psihični razvoj posameznikov od spočetja do smrti – njihov psihični razvoj v ontogenezi. Ker je ta tesno povezan s telesnim razvojem, z biološkimi procesi v organizmu in s socialnim okoljem, v katerem se ljudje razvijajo, se razvojna psihologija povezuje tudi z drugimi znanstvenimi disciplinami zunaj psihologije, zlasti z biologijo, medicino, antropologijo in sociologijo. Človekov psihični razvoj se odraža na različnih področjih (razsežnostih), ki so med seboj povezana – razvoj je večrazsežnosten. Najbolj temeljna področja razvoja so telesni, spoznavni, čustveno-osebnostni in socialni razvoj. Čeprav so vsa temeljna področja razvoja medsebojno povezana, jih zaradi preglednosti predstavljamo ločeno (glej tabelo 1.1.1).

Telesni razvoj Spoznavni razvoj Vključuje telesne spremembe (zunanjih delov telesa in notranjih organov), razvoj zaznavnih in gibalnih sposobnosti ter spretnosti. Vsebuje vse spremembe v spoznavnih procesih: razvoj spomina, sklepanja, reševanja miselnih problemov, govora, učenja, presojanja.

Čustveno-osebnostni razvoj Socialni razvoj Predstavlja spremembe v doživljanju, izražanju, uravnavanju čustev, enkratnih načinih odzivanja na okolje (temperament, osebnostne značilnosti). Nanaša se na razvoj sporazumevanja, medosebnih odnosov, socialnih spretnosti, socialnega razumevanja, moralnih vidikov vedenja.

Spremembe na telesnem področju so povezane s spremembami na drugih treh temeljnih področjih razvoja. Z razvojem možganov je povezan razvoj vseh spoznavnih (intelektualnih) funkcij. Dojenček npr. pridobiva večino spoznanj (spoznavno področje razvoja) o svetu preko zaznavanja in gibalnih dejavnosti (razvoj zaznavnih sposobnosti in gibalnih spretnosti). Upad intelektualnih sposobnosti v zelo pozni starosti je pretežno odvisen od upada starostnikovih zaznavnih sposobnosti (Lindenberger in Reischies, 1999). Telesni razvoj se povezuje tudi s čustveno-osebnostnim: namišljena ali dejanska telesna odstopanja posameznikov od telesnih značilnosti vrstniške skupine, zlasti v mladostništvu, npr. vodijo do anksioznosti (Muuss, 1988), uspešnost starejšega otroka na gibalnem področju je pomemben varovalni dejavnik pri razreševanju psihosocialne krize marljivost–manjvrednost (glej tudi poglavje Teorije psihičnega razvoja v tem zvezku), saj otrok z uspešnostjo na telesnem področju nadomesti morebitno neuspešnost na drugem razvojnem področju. Primera povezave med telesnim in socialnim razvojem sta npr. čas pojavljanja pubertete in vključevanje v vrstniško interakcijo (fantje v ZDA, ki hitreje telesno dozorevajo, imajo npr. pogosto vodilno vlogo v skupini, dekleta s pospešenim telesnim razvojem pa postanejo zadržana v interakcijah, Conger, 1991) ter oženje socialne mreže v zelo pozni starosti zaradi upada telesnih sposobnosti starostnikov (Mayer idr., 1999).

Spoznavni razvoj se povezuje s čustveno-osebnostnim in socialnim razvojem. Tako se npr. ločitvena tesnoba ali separacijska anksioznost (čustveno-osebnostno področje), bojazen, da se oseba, na katero je dojenček navezan, ne bo več vrnila, povezuje z razvojem njegovega spomina (pregled v: Zupančič, 1996). Dokler se dojenček ne more sočasno spominjati preteklosti in predvidevati prihodnosti, ga odsotnost osebe, ki skrbi zanj, ne vznemirja. Spoznavni razvoj se tesno povezuje tudi z razvojem socialne kognicije in moralnega presojanja. Dokler otrok v mislih ne zmore uskladiti dveh različnih vidikov problema, ne more usklajevati dveh različnih gledišč, ki ju imata dva udeleženca v socialni interakciji, in zato usklajevanja teh gledišč ne more uporabiti za presojo pravilnosti njunega ravnanja (pregled v: Zupančič, 1997). Med seboj se tesno povezujeta tudi čustveno-osebnostno in socialno področje razvoja. Pretežno pozitivno razpoloženi, prilagodljivi in družabni dojenčki pri starših izzovejo nekoliko drugačne odzive kot negativno razpoloženi, razburljivi in odklonilni dojenčki, postopno kopičenje takih dvosmernih odzivov v času pa vpliva na razvoj kakovosti odnosov med starši in otroki (npr. LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2015). Tabela 1.1.1: Temeljne razsežnosti človekovega razvoja.

Tabela 1.1.2: Prikaz razvojnih obdobij.

Pregled razvojnih obdobij

Na podlagi skupnih značilnosti posameznikov, ki pripadajo določenim starostnim skupinam, razvoj delimo na osem razvojnih obdobij. Delitev je približna, arbitrarna in ni, še posebej v obdobjih odraslosti, ostro kronološko zamejena (glej tabelo 1.1.2). V odraslosti nimamo tako jasnih telesnih in socialnih meril za razmejitev razvojnih obdobij kot v otroštvu, npr. všolanje, puberteta. Poleg tega se je v postmodernih družbah ob koncu prejšnjega stoletja zaradi velikih družbenih sprememb pojavila potreba po opredelitvi posebnega razvojnega obdobja (prehod v odraslost), ki se tako demografsko kot tudi psihološko razlikuje od mladostništva in zgodnje odraslosti (Arnett, 1998, 2000). Ker to novo opredeljeno obdobje med 18. in 25.–29. letom starosti ni univerzalno (pojavlja se vsaj v vseh družbah zahodnega tipa), ga, tako kot njegov utemeljitelj oz. avtor teorije prehoda v odraslost (Arnett, 2014), obravnavamo skupaj z obdobjem mladostništva.

Razvojno obdobje Kronološka starost Prednatalno od spočetja do rojstva Obdobje dojenčka in malčka od rojstva do treh let Zgodnje otroštvo od treh do šestih let Srednje in pozno otroštvo od šestega leta do začetka pubertete Mladostništvo in prehod v odraslost od začetka pubertete do 25.–29. leta Zgodnja odraslost med 25.–29. in 40.–45. letom Srednja odraslost med 40.–45. in 65. letom Pozna odraslost od 65. leta do smrti

Vsako izmed osmih razvojnih obdobij ima specifične značilnosti kljub razmeroma velikim medosebnim razlikam znotraj posameznih obdobij (npr. tempo razvoja, raven izraženosti posamezne značilnosti, raven učinkovitosti pri opravljanju določene dejavnosti). Prav tako se razlikujeta mladostništvo in prehod v odraslost, vendar razlik med tema obdobjema ni pri mladih ljudeh v vseh družbah po svetu (Arnett, 2014).

Za prvo, to je razvojno obdobje pred rojstvom, ki traja od spočetja do rojstva, je značilen najhitrejši telesni razvoj. V približno devetih mesecih se iz ene celice razvije popoln človekov organizem. Razvoj v obdobju pred rojstvom naprej delimo na predembrionalno, embrionalno in obdobje ploda. V embrionalnem obdobju je posameznik najbolj občutljiv na neugodne vplive okolja. Učinki delovanja neugodnih vplivov okolja na razvoj so najbolj intenzivni.

Obdobje dojenčka in malčka se sestoji iz dveh podobdobij, in sicer obdobja dojenčka, ki traja od rojstva do prvega leta starosti, in obdobja malčka, ki vključuje drugo in tretje leto življenja po rojstvu (do dopolnjenega tretjega leta). V okviru podobdobja dojenčka uporabljamo tudi izraz novorojenček, ki se nanaša na obdobje od rojstva do dopolnjenega prvega meseca starosti. Za dojenčke je sicer značilna visoka stopnja odvisnosti od drugih oseb, vendar po drugi strani tudi večja kompetentnost, kot ljudje to opažajo v vsakdanjem življenju z njimi (pregled v: Zupančič, 2000). V nasprotju z gibalnimi sposobnostmi imajo dojenčki zelo dobro razvite

senzorne in zaznavne sposobnosti. Tako telesni kot spoznavni razvoj sta v celotnem triletnem obdobju izjemno hitra. Konec prvega leta se oblikuje močna navezanost med dojenčkom in vsaj eno odraslo osebo, na področju spoznavnega razvoja se pojavita simbolna funkcija in množica za človeka posebnih socialnih značilnosti, ki otroku omogočajo socialno učenje. Že v prvem letu življenja se pri dojenčku razvija tudi samozavedanje, medtem ko je sposobnost ločevanja sebe od drugih prisotna takoj po rojstvu. V drugem in tretjem letu opazimo še hiter razvoj govora, relativne samostojnosti in zanimanja za vrstnike.

Za zgodnje otroštvo je predvsem značilno veliko povečanje igralne dejavnosti, razširjanje razvoja simbolnih funkcij in domišljije. Otrok v smislu skrbi zase, opravljanja vsakodnevnih dejavnosti in sposobnosti toleriranja »ločitve« od staršev postaja vse bolj samostojen. Sočasno razvija tudi sposobnost samouravnavanja čustev, pozornosti in vedenja. V socialnih stikih postajajo zanj vse bolj pomembne odrasle osebe zunaj družinskega okolja in vrstniki. Spoznavni razvoj (vključno z govornim) je v tem obdobju hiter, v otrokovem mišljenju pa v primerjavi s kasnejšimi razvojnimi obdobji prepoznamo določeno posebnost, nelogičnost. Otrokovo mišljenje v tem obdobju namreč v precejšnji meri obvladuje zaznava, omejuje pa pomanjkanje izkušenj s stvarmi, dogodki, pojavi itn. V njegovem razumevanju socialnega sveta in socialnem vedenju opazimo precej egocentrizma, čeprav manj, kot je to veljalo do nedavnega (glej tudi poglavje Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu v drugem zvezku). Včasih za oznako razvojnega obdobja zgodnjega otroštva uporabljamo tudi izraz predšolsko obdobje. Ta izraz, ki zajema tudi obdobje malčka, je vezan na predšolsko ustanovo – vrtec, v katerega se vključuje nekoliko več kot polovica slovenskih otrok.

V srednjem (približno do 8. leta) in poznem otroštvu se telesni razvoj upočasni. Kljub temu otrok napreduje predvsem v pridobivanju mišične moči in gibalnih spretnosti. Enako velja za razvoj drobnogibalnih spretnosti, ki vključujejo hitro napredovanje v grafomotoriki, spretnosti, potrebni za delo v šoli. Otrokovo mišljenje v tem obdobju postane logično, a vezano na konkretno predstavljive stvari, dogodke, pojave. Istočasno upade tudi egocentrizem. Skladno z razvojem mišljenja se otrok vse bolj zanima za družbeno smiselne dejavnosti in uporabnost teh dejavnosti v dejanskosti. V otrokovem življenju poleg staršev, ki so zanj še vedno najpomembnejši, postopno pridobivajo osrednjo vlogo vrstniki, parna in triadna prijateljstva pa postajajo trajnejša. J. R. Harris (1998, 2005) na podlagi množice argumentov celo predpostavlja, da vrstniške skupine v srednjem otroštvu odločilno vplivajo na razvoj otrokove osebnosti. Obdobje poznega otroštva je pri deklicah leto do dve krajše kot pri dečkih, ker se pri deklicah prej pojavijo pubertetne spremembe.

Mladostništvo v smislu razvojnopsihološkega obdobja se začenja z navzven očitnimi znaki pubertete (hitra telesna rast in razvoj drugotnih spolnih znakov) med desetim in dvanajstim letom, pri fantih lahko v povprečju do dve leti kasneje. Mladostništvo psihološko delimo na zgodnje (do 14. leta), srednje (do 16. letom) in pozno (do 18. leta), sledi mu prehod v odraslost (do 25.–29. leta) (Berk, 2010; Zupančič, 2019a). Za zgodnje mladostništvo in del srednjega je značilen hiter telesni razvoj z doseganjem reproduktivne zrelosti, medtem ko npr. razvoj logičnega mišljenja v smeri abstraktnosti (razumevanje abstraktnih pojmov, razlikovanje med empirično razvidnostjo in logično nujnostjo, hipotetična dedukcija), oblikovanje identitete (vključno s poklicnim odločanjem), psihološko osamosvajanje od pomembnih drugih oseb, to je staršev oz. skrbnikov in vrstnikov, segajo v prehod v odraslost. Vrstniki so za mladostnike in mlade na prehodu v odraslost, v primerjavi s posamezniki v vseh drugih razvojnih obdobjih, razmeroma najpomembnejši, vendar niso najvplivnejši