GEOLOŠKI RAZVOJ IN GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI EVROPE
9
vršje prihajajo le v nizkih »višavjih«. Manjša območja predkambrijskih kamnin so tudi v Armorikanskem in Centralnem masivu v Franciji, zahodnem delu Iberskega polotoka in v Češkem masivu. Površje Evrope je skozi paleozoik, mezozoik in kenozoik oblikovalo več gorotvornih faz. Do gorotvornih premikov je prihajalo zaradi pritiskanja litosferskih plošč, predvsem afriške, na stabilen evropski kraton. Okoli stabilnega predkambrijskega jedra Evrope se je tako s sedimentacijo in gorotvornimi premiki postopoma oblikovala današnja evropska celina (Bridges, 1994, str. 189). Gorovja, ki so nastala z gubanjem, so se znižala z erozijo in ponovno dvignila z naslednjo gorotvorno fazo. Najstarejša kaledonska orogeneza je potekala v starejšem paleozoiku, hercinska v mlajšem paleozoiku ter alpidska ob koncu mezozoika in v terciarju, z manjšo intenzivnostjo pa se je nadaljevala tudi v kvartarju. Paleozoik, ki je trajal približno 325 milijonov let, se je začel z veliko transgresijo morja prek predkambrijskega kopnega (Klemenčič, 1997, str. 58). Predkambrijske kamnine so bile znižane v peneplen, na njih so se zlasti v zahodnem in južnem delu evropskega kratona v zgornjem paleozoiku odložile sedimentne kamnine (Bridges, 1994, str. 189). Kaledonska orogeneza je potekala v starejšem paleozoiku z viškom med poznim silurjem in zgodnjim devonom (450–410 milijonov let) na stiku Lavrencijskega kontinenta in Gondwane. Kaledonske strukture obsegajo otočje Svalbard, Skandinavsko gorstvo, Veliko Britanijo, Irsko ter rob Grenlandije in Severne Amerike (Herak, 1990, str. 346). Zaradi poznejšega nastanka Atlantskega oceana je nekdanje Kaledonsko gorstvo razdeljeno na dva dela in se nadaljuje tudi na vzhodni strani severnoameriške celine (na primer Apalači). Sedimentacija se je nadaljevala tudi v spodnjem paleozoiku. V karbonu in permu je ob stiku litosferskih plošč prišlo do hercinske oziroma variskične orogeneze. Oblikovala sta se dva loka gubanja: eden poteka od jugozahodne Irske prek Cornwalla do severozahodne Francije (armorikanski lok), drugi od Pirenejskega polotoka prek Centralnega masiva in evropskega sredogorja proti severovzhodu (hercinski lok). Ločeni hercinski masivi so še v jugovzhodni Evropi (Rodopi, Sardinija, Korzika, masiva Maures in Esterel v jugovzhodni Franciji). S poznejšim delovanjem eksogenih sil so bili hercinski masivi močno znižani in uravnani, med poznejšo alpidsko orogenezo pa so bili tektonsko močno razlomljeni – nekateri deli so se pogreznili (kotline, tektonski jarki), drugi pa dvignili kot višji tektonski čoki oziroma grude (Ardeni, Vogezi, Češko rudogorje, Šumava). Posamezni močno uravnani in znižani hercinski masivi so danes prekriti z debelimi nanosi mlajših sedimentnih kamnin, na primer Pariška kotlina, del jugovzhodne Anglije ter kotline in doline v nemškem sredogorju. Do konca paleozoika se je tako s približevanjem litosferskih plošč, ki je povzročilo kaledonsko in hercinsko orogenezo, oblikovala »supercelina« Pangea.
Osnove fizicne goegrafije NOT_final.indd 9
12. 04. 2018 13:41:18