prvem delu knjige, ki obsega obdobje od 1900 do 1945« (Leskošek, 2002, 8–9). Razvidno je, da gre za eklatantno kontinuiteto zamolčevanja žensk v slovenski zgodovini. Navedena primera nista osamljena, saj se tudi nekatere nedavno izdane zgodovinopisne sinteze ne odmikajo od navedenih spregledovanj in podobno zamolčujejo tudi tiste vidike ženske prisotnosti in delovanja v preteklosti, ki so bili v zadnjih letih še posebej poglobljeno raziskani in dokumentirani.2 Da »v teatru spominov« ostajajo ženske še vedno rahle sence, kar trdi Michelle Perrot (Perrot, 2006, 25), med drugim sourednica v več jezikov prevedene Histoire des femmes (1993), ni odvisno od zgodovinskih virov, ki premalo povedo o ženskah, temveč od podaljševanja in obnavljanja androcentrične in mizogine tradicije, a tudi od tega, da se androcentrično zgodovinjenje ponuja in razume kot nevtralno. Slovenci kot spolno nevtralna oblika zajemajo tudi Slovenke,3 za kar je kriva utečena in ukoreninjena praksa dehistorizacije »drugega« spola, ki kliče po kritični presoji delovanja še posebej tistih inštitucij, ki so prispevale in še vedno prispevajo k izključenosti žensk iz tega ali onega družbenega segmenta, iz tega ali onega poklica, iz te ali one discipline, a obenem tudi zahteva sistematično analizo reprodukcije »tako hierarhij (poklicnih, področnih itn.) kakor tudi hierarhičnih dispozicij, ki jih te hierarhije porajajo in ženske pripravijo do tega, da prispevajo k lastnemu izključevanju z mest, s katerih so v vsakem primeru izključene« (Bourdieu, 2010, 97). Razlike med spoloma reproducira in obnavlja sam izobraževalni sistem, in to na vseh stopnjah, tudi univerzitetni (!). V njem zgodovinarska stroka prevzema še posebej pomembno vlogo pri ohranjanju androcentričnih reprezentacij sveta (Bourdieu, 2010, 7). Porast zanimanja za študij spola pri mlajših generacijah (predvsem dekletih) in vključevanje zgodovine žensk oziroma študij spola v univerzitetne kurikulume ne gre zatorej samoumevno obravnavati kot znamenje večje dovzetnosti za zgodovinjenje žensk. Zavedati se je treba, da z večjim številom seminarjev, diplomskih, magistrskih, doktorskih nalog pa tudi prispevkov na simpozijih in objav v zgodovinarskih revijah niso izčrpane vse možnosti poglobljenega preučevanja žensk v zgodovini in tudi ni neogibno dosežena zadovoljiva raven vključitve zgodovine žensk ali zgodovine spola v občo zgodovino (De Clementi, 2009, 8). To velja še posebej za tisto snov, ki se jo mlajše generacije učijo v šoli.4 2 3 4
Glej na primer tudi Slovenska novejša zgodovina 1848–1992 (Fischer et al., 2005). Da zgodovina kot narodotvorna veda ostaja nenaklonjena umestitvi žensk v politično zgodovino tudi drugod, glej: Chaperon, 2001, 99–116; Often, Roach Pierson, Rendall (ur.), 1991; Kessler–Harris, 2007; Smith, 2010, 723–747). O tem, kako se androcentrično videnje vsiljuje kot nevtralno in o tem, kako ne potrebuje diskurza, ki bi ga legitimiralo, glej: Bourdieu, 2010, 12. Podrobno analizo načrtov pouka zgodovine in učbenikov zgodovine za osnovne in srednje šole v Sloveniji sem predstavila v referatu z naslovom Ali so ženske brez zgodovine? na strokovnem srečanju Kultura sobivanja v sodobni družbi – izzivi in priložnosti 3. decembra 2010 v Ljubljani. Pri obdelavi podatkov sta sodelovali dr. Irena Selišnik in mlada raziskovalka Ana Cergol.
7