Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem

Marta Verginella (ur.)

ISBN 978-961-237-603-1

ISBN 978-961-237-603-1

9 789612 376031

Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem

Marta Verginella (ur.)

Marta Verginella je redna profesorica na Oddelku za zgodovino Univerze v Ljubljani, kjer predava Občo zgodovino 19. stoletja in Teorijo zgodovine. Njen raziskovalni opus sega na področje socialne, demografske in kulturne zgodovine 19. in 20. stoletja ter na polje ženskih študij. V zadnjih letih se poglobljeno ukvarja z border studies in vprašanji pisanja zgodovine v multietničnem okolju, z biografskimi študijami in zgodovino žensk. V letih 2009–2012 je bila nosilka projekta Pravna in politična zgodovina žensk. Med njenimi najnovejšimi knjižnjimi objavami so Ženska obrobja (Ljubljana, 2005) Suha pašta, pesek in bombe (Koper, 2004), Meja drugih (Ljubljana, 2009), Granica drugih (Zagreb, 2011).

Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem

Pravne standarde in norme so od antike do začetkov 20. stoletja določali moški. Zakonodajna oblast je bila stoletja in stoletja trdno v moških rokah, in to tudi takrat, ko so na čelu posameznih evropskih monarhij in vojvodinj bile ženske. Od antike naprej se je uveljavljalo prepričanje, da so ženske pravno neopravilne in da kot šibki spol fragilitas sexus potrebujejo varstvo in nadzor. Pravna utemeljitev spolne neenakopravnosti se je še v 19. stoletju opirala na »šibkost« ženskega spola in na splošno prepričanje, da ženske niso sposobne samostojne moralne sodbe. Kot odvisne osebe naj ne bi bile sposobne politično avtonomnega delovanja in zato so lahko imele pravico le do zaščite lastne osebe, imetja in svobode, ne pa političnih pravic.

Zgodovina žensk in spola, ki jo zajema in osvetljuje ta knjiga, potrjuje krhkost evolucijske logike, ki se hrani z dvoumji in dopušča, da se dosežene pravice in normativni standardi lahko porušijo, ponuja pa nam tudi razmislek o bolj ali manj pretanjenih mehanizmih in dinamikah nadvlade moškega spola nad ženskim, predvsem pa nas seznanja z dolgotrajnimi odmiki norm od prakse in razlogi, zaradi katerih so se pravni standardi tudi na Slovenskem glede političnih in civilnih pravic žensk spreminjali v času in ne nujno v njihovo korist.

Marta Verginella (ur.)

Dolga pot pravic Ĺžensk: pravna in politiÄ?na zgodovina Ĺžensk na Slovenskem

Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Urednica: Marta Verginella Recenzenta: Marija Wakounig, Nella Lonza Lektorica: Mateja Gaber Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Izbor podpisov iz Knjige podpisov slovenskih žena in deklet za majniško deklaracijo (jesen 1917 – pomlad 1918). SI AS 584, Jugoslovanski poslanski klub na Dunaju, fasc. 17.

Vir: Arhiv Republike Slovenije. © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.

Vse pravice pridržane.

Založili: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, zanjo Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete; Studia humanitatis, zanj Neda Pagon Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2013 Prva izdaja Tisk na zahtevo Cena: 24,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 342.7-055.2 308-055.2(091) DOLGA pot pravic žensk : pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem / Marta Verginella (ur.). - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete : Studia humanitatis, 2013. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-603-1 (Znanstvena založba FF) 1. Verginella, Marta 268867840

Kazalo vsebine 1 Uvod. Ženske med normami in družbenimi praksami . . . . . . . . . . . 5 Marta Verginella I. 2 Položaj zapustnikovih potomk po izbranih srednjeveških pravnih virih na Slovenskem s poudarkom na primorskih komunih . . . . . . 37 Marko Kambič 3 Srednjeveška Pirančanka med zakonodajo in prakso . . . . . . . . . . 61 Darja Mihelič 4 Položaj žensk v civilnih sporih v okviru gorskih pravd in patrimonialnih sodišč v 17. in v 18. stoletju . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Katja Škrubej II. 5 Ženske med normami, zahtevami in pravicami (1848–1941) . . . . 117 Irena Selišnik 6 Pravni položaj žensk in snovanje prednačrta enotnega civilnega zakonika v stari Jugoslaviji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 139 Mirjam Sedeljšak 7 Begunke v slovenskem delu Kraljevine (1918–1941) . . . . . . . . . . 159 Urška Strle 8 Plačano hišno delo, pravne norme in vsakdanja praksa: goriške služkinje v 19. in na začetku 20. stoletja . . . . . . . . . . . . . 185 Petra Testen 9 Ženske, kazensko pravo in kriminaliteta: storilke kaznivega dejanja detomora in umora v spisih Deželnega sodišča v Ljubljani (1899–1910) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213 Alenka Šelih 10 Ženske reproduktivne pravice – pravna regulacija abortusa . . . . 231 Ana Cergol Paradiž Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 253

3

1

Uvod. Ženske med normami in družbenimi praksami Marta Verginella

1.1 V Sloveniji je v zadnjem desetletju opaziti velik porast razprav, ki se ukvarjajo z zgodovino žensk in zgodovino spola. Raziskovalno polje, ki je vse do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja ostajalo na margini interesov slovenskega zgodovinopisja in je bilo zanimivo predvsem za feministične aktivistke, med njimi je bilo kar nekaj sociologinj, politologinj in filozofinj, je pridobilo na zgodovinopisni vidnosti in pomenu. Objava referatov, ki so bili predstavljeni na 32. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju med 30. septembrom in 2. oktobrom 2004, v knjigi z naslovom Ženske skozi zgodovino (Žižek (ur.), 2004), in leto prej izdan zbornik Splošno žensko društvo: 1901–1945: od dobrih deklet do feministk, ki je prikazal žensko politično nastopanje na Slovenskem od njegovih začetkov do izbruha druge svetovne vojne, potrjujeta, da je zgodovinjenje žensk, ki je bilo v osemdesetih letih še zelo sramežljivo, na prehodu iz 20. v 21. stoletje postalo bolj sistematično in da se je usmerilo tako na področje politične kot tudi gospodarske, socialne in kulturne zgodovine. Začelo je obravnavati ženske iz različnih geografskih in socialnih prostorov ter obdobij in tudi v njihovih medspolnih razmerjih.

Pogledi in teme so se pomnožili. V ospredje zgodovinskih študij so stopile ženske v javnem in zasebnem življenju, s svojim političnim delovanjem, poklicno aktivnostjo in specifikami ženskega dela. Obelodanjena je bila njihova aktivnost v dobrodelnih ustanovah in cerkveni instituciji. S sistematičnejšim raziskovanjem življenja, delovanja, ustvarjanja in razmišljanja žensk v preteklosti se je začelo razgrajevati okvire moške dominacije tako v politični kot širše družbeni sferi, pa tudi v poklicnem in zasebnem življenju.

Ukvarjanje z ženskimi biografijami je prineslo na plano zamolčano in pozabljeno subjektiviteto žensk. Opozorilo je na posebnosti in pomenu prehojenih poti v znanstvenih in umetniških okoljih. Ženske so postale predmet zgodovinopisnih preučevanj ne le kot pripadnice posameznih skupnosti in skupin, temveč tudi kot individuumi, ki so živeli in delovali v različnih družbenih prostorih in časovnih obdobjih, v javnem in zasebnem okolju. Vse jasneje se je začela izrisovati paleta ženskih vlog in širina njihovega delovanja v preteklosti, pokazala se je težnja žensk po samostojnem delovanju tudi v časih, ki tega vsaj na videz niso dopuščali.

5

Zbornik Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (Šelih et al., 2007) je z 129 biografijami pomembnih žensk, ki so delovale na Slovenskem v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja v različnih poklicnih, znanstvenih in umetniških okoljih, dober primer v širši slovenski javnosti odmevnega dela, ki pa ni, če upoštevamo epistemološki profil nekaterih nedavno izdanih slovenskih zgodovinopisnih sintez, omajal v temeljih prevladujoče zgodovinarske prakse, ki samo sebe razume kot zgodovinopisno referenčno. Če parafraziramo Joan Kelly in naslov njene odmevne razprave Did Women Have a Rennaisance? iz leta 1977, potem lahko trdimo, da ostaja tako kot v devetdesetih letih tudi danes slovenska zgodovina pretežno zgodovina moških, prevečkrat neprodušna za spoznanja zgodovine žensk in za vednost, ki jo proizvajajo ženske študije in študije spolov v Sloveniji (Bahovec, Šetinc, 2006, 18) ter drugod po Evropi in svetu.1 Kajti če je res, da se je v zadnjem desetletju povečalo število razprav s področja zgodovine žensk in zgodovine spola, objavljenih v slovenskih zgodovinopisnih revijah, kot so na primer Zgodovinski časopis, Zgodovina za vse, Acta Histriae, Annales: anali Koprskega primorja, potem drži tudi, da pogostejša obravnava žensk v slovenskem zgodovinopisju ne pomeni neogibno tudi opustitve patrilinearne genealogije in večjega upoštevanja dinamik spola. Še posebej ne v tistih naracijah, ki same sebe razumejo kot zgodovinopisno prelomne.

Nedavno izdani Slovenski zgodovinski atlas, ki obsega 242 kart in 21 izsekov, 54 skic in tlorisov, 15 tabel in imensko kazalo s 4714 gesli ni opremljen z enim samim grafom, ki bi podal prebivalstveno strukturo Slovenije po spolu. Knjiga navaja sicer žensko volilno pravico, pridobljeno v Ljubljani pred prvo svetovno vojno, in se spomni učiteljic, iz katerih so »izhajale tudi prve slovenske borke za spolno enakopravnost«, tudi uršulink, ki so prispevale k izobraževanju deklet (Slovenski zgodovinski atlas, 2011, 85), gimnazijk in deklet, vpisanih na ljubljansko univerzo, ki so se z zanemarljivih nekaj odstotkov povzpele »na 1/4 vseh vpisanih« (Slovenski zgodovinski atlas, 2011, 175), pa še žensk, ki so bile žrtve druge svetovne vojne (vsaka 10. žrtev je bila ženska) (Slovenski zgodovinski atlas, 2011, 191). Toda s pričujočimi omembami se tudi izčrpa obravnava ženske prisotnosti v loku več stoletij zajemajočega zgodovinskega orisa današnjega slovenskega prostora. Zato ob pregledovanju Slovenskega zgodovinskega atlasa lahko samo še enkrat pritrdimo Vesni Leskošek, ki je ob branju Slovenske kronike XX. stoletja (Drnovšek, Bajt (ur.), 1995) ugotovila, da enciklopedično delo na svojih 475 straneh premore »približno deset dogodkov, povezanih z ženskami, in približno devet ženskih imen v celem 1

Da je lahko obča zgodovina neprodušna za zgodovino žensk tudi v okoljih, kjer so študije spolov polnopravni del akademskega mainstreama (Kassler-Harris, 2007, 1–7).

6

prvem delu knjige, ki obsega obdobje od 1900 do 1945« (Leskošek, 2002, 8–9).

Razvidno je, da gre za eklatantno kontinuiteto zamolčevanja žensk v slovenski zgodovini. Navedena primera nista osamljena, saj se tudi nekatere nedavno izdane zgodovinopisne sinteze ne odmikajo od navedenih spregledovanj in podobno zamolčujejo tudi tiste vidike ženske prisotnosti in delovanja v preteklosti, ki so bili v zadnjih letih še posebej poglobljeno raziskani in dokumentirani.2 Da »v teatru spominov« ostajajo ženske še vedno rahle sence, kar trdi Michelle Perrot (Perrot, 2006, 25), med drugim sourednica v več jezikov prevedene Histoire des femmes (1993), ni odvisno od zgodovinskih virov, ki premalo povedo o ženskah, temveč od podaljševanja in obnavljanja androcentrične in mizogine tradicije, a tudi od tega, da se androcentrično zgodovinjenje ponuja in razume kot nevtralno. Slovenci kot spolno nevtralna oblika zajemajo tudi Slovenke,3 za kar je kriva utečena in ukoreninjena praksa dehistorizacije »drugega« spola, ki kliče po kritični presoji delovanja še posebej tistih inštitucij, ki so prispevale in še vedno prispevajo k izključenosti žensk iz tega ali onega družbenega segmenta, iz tega ali onega poklica, iz te ali one discipline, a obenem tudi zahteva sistematično analizo reprodukcije »tako hierarhij (poklicnih, področnih itn.) kakor tudi hierarhičnih dispozicij, ki jih te hierarhije porajajo in ženske pripravijo do tega, da prispevajo k lastnemu izključevanju z mest, s katerih so v vsakem primeru izključene« (Bourdieu, 2010, 97).

Razlike med spoloma reproducira in obnavlja sam izobraževalni sistem, in to na vseh stopnjah, tudi univerzitetni (!). V njem zgodovinarska stroka prevzema še posebej pomembno vlogo pri ohranjanju androcentričnih reprezentacij sveta (Bourdieu, 2010, 7). Porast zanimanja za študij spola pri mlajših generacijah (predvsem dekletih) in vključevanje zgodovine žensk oziroma študij spola v univerzitetne kurikulume ne gre zatorej samoumevno obravnavati kot znamenje večje dovzetnosti za zgodovinjenje žensk. Zavedati se je treba, da z večjim številom seminarjev, diplomskih, magistrskih, doktorskih nalog pa tudi prispevkov na simpozijih in objav v zgodovinarskih revijah niso izčrpane vse možnosti poglobljenega preučevanja žensk v zgodovini in tudi ni neogibno dosežena zadovoljiva raven vključitve zgodovine žensk ali zgodovine spola v občo zgodovino (De Clementi, 2009, 8). To velja še posebej za tisto snov, ki se jo mlajše generacije učijo v šoli.4 2 3 4

Glej na primer tudi Slovenska novejša zgodovina 1848–1992 (Fischer et al., 2005). Da zgodovina kot narodotvorna veda ostaja nenaklonjena umestitvi žensk v politično zgodovino tudi drugod, glej: Chaperon, 2001, 99–116; Often, Roach Pierson, Rendall (ur.), 1991; Kessler–Harris, 2007; Smith, 2010, 723–747).

O tem, kako se androcentrično videnje vsiljuje kot nevtralno in o tem, kako ne potrebuje diskurza, ki bi ga legitimiralo, glej: Bourdieu, 2010, 12.

Podrobno analizo načrtov pouka zgodovine in učbenikov zgodovine za osnovne in srednje šole v Sloveniji sem predstavila v referatu z naslovom Ali so ženske brez zgodovine? na strokovnem srečanju Kultura sobivanja v sodobni družbi – izzivi in priložnosti 3. decembra 2010 v Ljubljani. Pri obdelavi podatkov sta sodelovali dr. Irena Selišnik in mlada raziskovalka Ana Cergol.

7

Za razliko od zahtev zahodnih feminističnih aktivistk in zgodovinark v sedemdesetih letih ne gre več ali samo za to, da naredimo ženske vidne (becoming visible).5 Zgodovinopisni soj je potrebno usmeriti na dinamike in razmerja med spoloma, na izvajanje oblasti in oblike podrejenosti, pa tudi upora in doseganja polnopravnosti (Squires, 2009, 58; Downs, 2004, 182–184). Osvetliti je treba, kot sta v uvodu Zgodovine žensk napisala Georges Duby in Michelle Perrot (Duby, Perrot, 1990, XVI), kako in zakaj so moški vladali ženskam, kakšne značilnosti je imela in ima oblast žensk, a tudi kakšno in kolikšno moč so ženske črpale iz lastne reproduktivne sposobnosti ter kako so jo izvajale v družinskem okolju (Accati, 1980, 337–341).

Danes, ko je v mednarodnem okviru za nami več kot štirideset let vse bolj sistematičnih in poglobljenih ženskih študij ter ukvarjanj s študijami spola, je tudi jasno, da žensk ne gre več preučevati kot posamično skupino, temveč kot pluralen in mnogoobrazen subjekt, vpet v dinamična razmerja med spoloma in podvržen tako kompetitivnosti kot solidarnosti (Beauvalet-Boutouyrie, 2003). Dosedanje preučevanje mehanizmov moške dominacije in ženske podrejenosti, pa tudi načinov pridobivanja samostojnosti in polnopravnosti s strani žensk, je pokazalo, da sistemi oblasti, ki so proizvajali in še vedno proizvajajo neenakopravnost med spoloma, niso statični in brezčasovni; prepolni so konfliktov, izključevanj in nasprotovanj, a tudi popuščanj in dogovarjanj (Godineau, 2003, 4).

Pravne standarde in norme so od antike do konca 19. stoletja določali moški.6 Zakonodajna oblast je bila stoletja in stoletja trdno v moških rokah, in to tudi takrat, ko so na čelu posameznih evropskih monarhij in vojvodin bile ženske. Od antike naprej lahko sledimo prepričanju, da so ženske opravilno manj sposobne in da zaradi šibkosti spola (fragilitas sexus)7 potrebujejo varstvo in nadzor. V tem oziru velja opomniti, da se je pravna utemeljitev spolne neenakopravnosti še v 19. stoletju opirala na »šibkost« ženskega spola in na splošno prepričanje, da ženske niso sposobne samostojne moralne sodbe, kar je bila z vidika razsvetljenskih promotorjev človekovih pravic nujna lastnost vsakega samostojnega individuuma 5

Odmevna razprava Joane Kelly Did Women Have a Renaissance je izšla v knjigi z naslovom Becoming Visible: Women in European History (1977).

6 Aprila 1791 je narodna skupščina uzakonila dedno pravico potomcev ne glede na spol. Prizadevanje posameznih francoskih revolucionarjev, ki so se zavzemali za enakopravnost protestantov, judov in sužnjev, pa se načeloma ni dotaknilo žensk.

7 Pojem fragilitas sexus se je pojavil v rimskem času in je s svojo generičnostjo dopuščal veliko mero dvoumja. Kot tak je bil primeren za različne rabe tako v polju zasebnega kot javnega prava. V novoveških različicah (infirmitas sexus, imbecillitas sexus) ga je ovrednotil in utemeljil Prospero Farinacci (1544–1618) v delu Praxis et theorica criminalis, 1598. S sklicevanjem na infirmitas in fragilitas žensk je bila dosežena njihova kaznivost, ki je izvirala iz prepričanja, da so ženski delikti posledica ženske neprištevnosti oz. njihovega skromnega razuma. Za razliko od Farinaccija rimsko pravo ni predvidevalo milejših kazni za ženske, izhajajoč iz njihove fragilitas, niti ni zatrjevalo v splošnem manjše racionalnosti ženskega spola (Graziosi, 2002, 22).

8

(Hunt, 2007). Kot odvisne osebe naj ne bi bile sposobne politično avtonomnega delovanja in zato so lahko imele pravico le do zaščite lastne osebe, imetja in svobode, ne pa političnih pravic.

Desetletje po izbruhu francoske revolucije in sprejetju Deklaracije o pravicah človeka in državljana, so sestavljavci Napoleonovega Code civil8 obnovili prepričanje, da si ženske kot imbecillitas sexus lahko lastijo le državljanstvo brez političnih pravic (»pasivno državljanstvo«) in da so tako kot otroci državljanke brez političnih pravic. Na tej podlagi so jim odvzeli tudi pravico, da bi samostojno razpolagale z imetjem, ki so ga prinesle v zakonsko zvezo, leta 1816 po vrnitvi monarhije pa tudi pravico do razveze.9 V času, ko so ideje francoske revolucije prodirale do širših množic na evropski celini, se je v odnosu do žensk v Franciji obnavljal starorežimski patriarhalni red. In to, kot da prelomnega revolucionarnega obdobja med letoma 1891 in 1893,10 ko so se ženske kot citoyennes shajale v republikanskih in jakobinskih klubih in se je o njihovih pravicah razpravljalo v francoskem tisku, ne bi bilo in kot da ne bi nikoli obstajala Olympe de Gouges (1748–1793), avtorica Deklaracije o pravicah ženske in državljanke (1791)11 in zagovornica enakopravnosti žensk. Ženska, ki je nasprotovala prevladujočemu mnenju, da je bila ustava izraz splošne volje,12 in je javno razgalila moški despotizem, prisoten tudi v revolucionarnih vrstah (Alessi, 2002, 23), je svoje življenje končala pod giljotino. Toda njena zahteva po političnih pravicah žensk, njihovi aktivni in pasivni politični volilni pravici, je postala temelj, na katerem se je osnovalo žensko gibanje.

Nekaj desetletij po njeni smrti so ženske postale skupina, ki je zahtevala pravice zase tako na evropskem kot ameriškem kontinentu. V družbi starega režima je bila neenaka razporeditev svobode in resursov sprejemljiva, v družbi temeljnih pravic in egalitarnega državljanstva pa je vsaka izključitev postala neupravičena in krivična.

S te perspektive so v 19. stoletju postala nesprejemljiva tudi določila avstrijskega Občnega državljanskega zakonika (1811), ki so ženo podredila možu in ji velevala, naj podpira hišnega gospodarja ter naj mu pomaga pri vzdrževanju domačega reda.

8 9 10 11 12

Code civil uzakonjen leta 1804 je bil tri leta pozneje preimenovan v Code Napoléon. Napoleonov zakonik je pogoj za polno pravno in poslovno sposobnost postavil moški spol, oblast zakonskega moža pa razglasil za konstitutivni element družine (Bock, 2004, 104–106).

Narodna skupščina je leta 1792 sprejela zakon o pravici do razveze, ki je bila priznana tako ženskam kot moškim.

Oktobra 1793 je konvent prepovedal vstop žensk v politične krožke, ker da so se zaradi političnega delovanja oddaljile od njihovega »naravnega«, družinskega poslanstva. Izrecna prepoved politične dejavnosti žensk je bila vsekakor novost v dolgi zgodovini zatiranja žensk (Hunt, 2007).

O značilnostih Deklaracije o pravicah ženske in državljanke glej več: Bock, 2004, 72–92.

Več o tem, kako liberalna družbena pogodba ne pomeni ukinitve patriarhata, temveč njegovo reorganizacijo, glej: Squires, 2009, 37–48. O tem, kako je s francosko revolucijo dominacijo očetov nadomestila dominacija bratov, glej več: Timm, Sanborn, 2007, 38–48.

9

Žena je bila »obvezna« držati se njegovih naredb, a tudi skrbeti, da so se jih držali tudi ostali člani družine (Občni državljanski zakonik, 1928, 25).

Po revolucionarnem obratu, ko je na prehodu iz 18. v 19. stoletje očetovski patriarhalni red za kratek čas zamenjal bratovski patriarhalni red, so oblasti tako v Franciji kot v Avstriji, podobno pa tudi v preostalih evropskih državah, ki so si vzele za zgled francoski oziroma avstrijski državljanski zakonik, poskrbele, da so sfere moškega in ženskega delovanja ostale ločene, za kar se je med drugimi v času razsvetljenstva zavzemal tudi Jean Jacques Rousseau,13 predvsem pa da so pravice žensk ostale zamejene v družinskem oziroma zasebnem okolju. Pri čemer ne gre pozabiti, da so čedalje glasnejši zagovori ženskih pravic in zahteve po uzakonitvi politične enakopravnosti žensk sprožile porast tistih, ki so žensko podrejenost povezali z biološkimi argumenti v prepričanju, da so ženske zaradi svoje biološke narave primernejše za družinsko življenje kot pa za politično delovanje (Hunt, 2007).

1.2 Ko se je leta 1899 Elvira Dolinar v Slovenki spraševala »ali je naše ženstvo res tako, kot nam ga slikajo naši pisatelji«, je najprej ugotovila, da domača literatura ponuja »samo plitve, odurne, brbljave in – prešuštne žene«; dekleta so predstavljena res kot ljubka, nemalokrat tudi naivna, a tudi premalo duševno neodvisna. Nakar se je obregnila ob »pseudo pravičico«, dano nekaterim ženskam, da lahko volijo v ljubljanski občinski svet in ob tem ugotovila, da je večkrat ne izkoristijo (Dolinar, 1899, 50–52). Danes so njene ugotovitve še posebej zanimive, ker pričajo o enem prvih kritičnih razmislekov o položaju žensk in ženskam odtujenih pravicah.

Sistematičnejši feministični diskurz14 o pravnem ozadju moške dominacije se je v Sloveniji oblikoval šele v času med obema vojnama, ko so zagovornice ženske enakopravnosti začele zahtevati radikalnejše zakonodajne spremembe (Selišnik, 2008). K njemu je nedvomno prispevala učiteljica in publicistka Angela Vode (1892–1985), ki se je v razpravi Spol in usoda (1938) spraševala o začetkih »ženinega suženjstva in njene socialne podrejenosti« (Vode, 1999, 182–183) in je v pravnih pravilih ter zakonih odkrila »najboljše merilo za razliko med moževim in ženinim položajem v družbi« (Vode, 1999, 247). Zakonodaja je praviloma zaostajala 13

14

Rousseau tematizira ločene sfere delovanja za moške in ženske, ki so med seboj komplementarne in funkcionalne ter ustvarjajo pogoje za idealno državljansko sožitje, v določeni meri pa še vedno vzdržuje idejo o ženski naravni submisivnosti in »izključenosti iz sfere svobode« (Timm; Sanborn, 2007, 25). Po njegovem ženska s svojim delovanjem v sferi ljubezni in čustev prispeva k javnemu dobremu. Eva Bahovec poudarja, da je Rousseau v tradiciji degradacije ženskosti »zanimiv kot poseben, paradoksen člen«, ki nadaljuje in hkrati prekinja tradicijo, v kateri je »ženskost predstavljena kot nekaj izpeljanega iz moške paradigme« (Bahovec, 1999, 81).

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je s feminizmom začela uveljavljati kritična percepcija pravne in izobrazbene neenakosti ženske, hkrati se je tudi razvila razprava o političnih pravicah žensk.

10

za resničnim življenjem, kar je med drugim po njenem potrjeval takrat že 130 let star Občni državljanski zakonik. Kljub velikim spremembam, ki sta jih prinesli v slovensko družbo modernizacija in prva svetovna vojna, je tudi v kontekstu nove kraljevine in jugoslovanske zakonodaje ostajal mož še naprej »glava rodbine«.

Vzroke za tako stanje je Angela Vode pripisala pretežno kmečkim in malomeščanskim koreninam slovenske družbe ter klenosti patriarhalne miselnosti, ki se je oblikovala v srednjeveškem času: Tedanja patriarhalna ureditev rodbine je bila urejena popolnoma v duhu tega družbenega ustroja. V tistem času pri nas tudi še velik del moškega prebivalstva ni užival vseh državljanskih pravic in se je vršila borba za enakopravnost šele med stanovi, to se pravi med posameznimi plastmi naroda. Te borbe se žena ni zavedala – razen tam, kjer jo je zdramil val revolucije, kakor na primer na Francoskem. Državljanske pravice so se takrat delile ljudem po njihovem stanu, ne po spolu kakor dandanes.

Moški nižje družbene plasti je bil brez zastopstva v vladi, žena iz plemstva je pa lahko dedovala za možem oblast in premoženje. V ureditvi rodbine pa je šlo predvsem za delitev dela med možem, ženo in posameznimi družinskimi člani in tu je imel odločilno besedo mož. To ureditev je potrdil zakonodajec z zakonom, ko je odločil, da mora žena izvrševati ukaze moža – družinskega poglavarja in skrbeti, da jih tudi drugi izvršujejo. (Vode, 1999, 248) Pojasnjevanje neenakopravnosti žensk v Spolu in usodi je v nekaterih vsebinskih pogledih sorodno razgrinjanju korenin ženske neenakopravnosti, ki ga je v mednarodno veliko bolj odmevnem in teoretsko referenčnem Drugem spolu (1949) opravila Simone de Beauvoir (1908–1986). Obe avtorici sta izhajali iz Engelsovih tez, podanih v Izvoru družine, privatne lastnine in države (1884), po katerih naj bi izključitev ženske iz družbeno produktivnega dela bila povezana z nastopom privatne lastnine (Engels, 1975, 380–381). Obe sta tudi vzeli v pretres njegovo razlago, da so družbam, ki so bile organizirane po materinskem pravu, sledile patriarhalne, ki so se vzpostavile na očetovskem pravu in so začele uvajati pravno neenakost med moškimi in ženskami (Beauvoir, 1999, 1, 116). Vendar je med obema avtoricama predvsem Simone de Beauvoir argumentirano zanikala možnost, da bi se dalo samo iz privatne lastnine »izpeljati zatiranje ženske« oziroma, da bi bilo mogoče obravnavati ženske zgolj kot produktivno silo.15 Navezujoč se na Clauda LéviStraussa in njegova antropološka spoznanja je ovrgla med drugim Bachofnovo 15

Več o Drugem spolu in ključnih konceptih v njem v razpravi Debre Bergoggen Getting the Beauvoir We Deserve (Daigle, Golomb, 2009, 13–29).

11

teorijo matriarhata in z njo tudi mit o obstoju ženske zlate dobe v pradavnini.16 Po njenem je bilo nesporno zgodovinsko dejstvo, da je politična oblast pripadala vedno moškemu in da ženske prava nikoli niso imele v svojih rokah. Ne glede na to, ali so bile posamezne družbe patrilinearno ali matrilinearno urejene, so bile ženske v njih vedno podvržene varuštvu moških: očeta, starejšega brata ali pa moža (Beauvoir, 1999, 1, 105).

Po izidu Drugega spola je iskanje pravnih okvirov ženske neenakopravnosti postalo ena glavnih postavk drugega vala politično militantnega feminizma. Feministično odkrivanje vzrokov ženske odvisnosti je vodilo k razkrivanju začetkov patriarhalne družbe. Obelodanjenje dednopravnih okvirov od starorimske družbe naprej je sicer tudi ena od rdečih niti študij Simone de Beauvoir, ki se je bolj kot odstiranju družbenega in družinskega položaja Grkinj, ki jim je bila priznana le reproduktivna funkcija, izključene pa so bile ne le iz političnega in socialnega življenja, temveč tudi »sfere razuma«,17 posvetila ženskam v antičnem Rimu in analizi oblik njihove podrejenosti. Rimljanke so spočetka živele podrejene družinskemu poglavarju tako v izvorni družinski skupnosti kot v tisti, v katero so se priženile, vendar je njihova pripadnost moževi rodbini sčasoma začela sprožati konflikte in postala povod za njihovo zakonsko emancipacijo.

Po rimskem pravu je pater familias, ki je imel pravico nad življenjem in smrtjo (ius vitae ac necis) po svoji volji razpolagal z družinskim premoženjem. Imel je oblast nad otrokom, ki je bil rojen v veljavnem zakonu, četudi otrokova mati ni bila pod njegovo oblastjo. Svojo oblast družinskega poglavarja je smel izvajati nad svojimi agnatskimi potomci in nad njihovimi ženami.18 Nevesta, ki je vstopila v novo družino, je dobila položaj kot hči in morala je biti pokorna novemu družinskemu poglavarju. Čeprav so bile Rimljanke upoštevane in spoštovane predvsem kot matere, se njihov položaj ni spremenil z rojstvom otroka, temveč s sklenitvijo poročne zveze.19 Ko je ženska prišla pod moževo oblast (manus),20 je iz agnatske družine svojega očeta vstopila v agnatsko družino svojega moža. Postala je družinska mati, 16

17 18 19 20

Das Mutterrecht je J. J. Bachofen objavil leta 1861 v Stuttgartu. Teze o matriarhatu je razvijal tudi J. F. Mc Lennan v delu Primitive Marriage (Edinburg, 1865) in Studies in ancient Society (London, 1876). L. H. Morgan se je v delu Ancient society (London, 1877) navezoval na zgoraj omenjena predhodnika in oblikoval hipotezo o matrilinearni družini, ki naj bi sledila odmiku od hordnega družbenega stanja (Cantarella, 2010, 17).

O Grkinjah glej: Cantarella, 2010, 63–117.

Manus je oblast, ki jo je pater familias izvajal nad lastno ženo in soprogami svojih sinov, patria potestas pa oblast, ki jo je izvajal nad svojimi potomci moškega in ženskega spola, medtem ko je bila dominica potestas oblast nad sužnji.

O osebnopravnih posledicah sklenitve in prenehanja zakonske skupnosti po rimskem pravu glej: Korošec, 1980, 367–371.

Premoženjski pravni položaj žene se je razlikoval v zakonu in manu, kjer je bila žena pod moževo oblastjo in v enakem pravnem položaju kot otrok pod očetovsko oblastjo, in v zakonu sine manu, kjer je žena ostala prosta moževe oblasti in je med zakonom obdržala svoje premoženje ter je z njim tudi sama gospodarila, če je ni pri tem oviral njen varuh (tutor mulieris).

12

mater familias, vendar pridobljeni status nikakor ne gre enačiti z očetovskim pater familias, saj med drugim ni imela niti na primer pravice do posvojitve21 in niti praviloma pravice do varuštva oziroma skrbništva nad otroki.

V antičnem Rimu ženske niso imele političnih pravic, v zasebno pravnih odnosih pa je za pravice svojepravnih žensk skrbel varuh.22 Po mnenju starejših rimskih juristov niso bile sposobne poskrbeti zase, in to zaradi njihove domnevne lahkomiselnosti (propter levitatem animi), pozneje pa se je tako videnje spremenilo. Pod varuštvo »moškega državljana ali Latinca« so prešle tudi po očetovi smrti, če niso bile pod moževo oblastjo (manus) (Korošec, 1980, 391). Kot matere nedoraslih otrok slednjim niso smele postaviti varuha, lahko pa so jih vzgajale in preživljale. Že v republikanskem in še toliko bolj v cesarskem času se je dogajalo, da so bili varuhi le formalno odgovorni za njihove otroke, medtem ko so njihove matere, kot trdi Eva Cantarella, zanje skrbele in jih vzgajale, pa tudi upravljale z njihovo lastnino.23 Kot matere, vredne zgleda, so si lahko pridobile tudi posebno mesto v rimski javnosti.

V času republike, ko se je položaj žensk postopno izboljšal, so še vedno obstajale omejitve glede ženskega dedovanja. Zakon Lex Voconia iz leta 169 pr. n. št. je na primer najpremožnejšim osebam prepovedoval, da bi za dedinjo postavili žensko, toda čedalje več je bilo primerov, ko so s pomočjo fidejkomisa ali pa volila to določilo obšli. Zato so to omejitev v 2. stoletju n. št. odpravili (Thomas, 1990, 122). Še vedno je obstajala težnja po ohranitvi principov patriarhalne družinske morale, vendar pravo ni zmoglo v celoti urediti vseh premoženjskih položajev, v katerih so se lahko znašle ženske, in prav zato se je odpiral prostor za nove rešitve, ki so presegale ustaljene okvire. Kot je že ugotovila Simon de Beauvoir in kot potrjujejo tudi najnovejše študije, je bil položaj žensk v rimski družbi v veliki meri odvisen od ekonomske vloge, ki so jo imele v družini. Njihova konkretna moč se je pogosto razvijala v obratnem sorazmerju z abstraktno svobodo: Rimljanka, ki je po zakonu močneje zasužnjena kot Grkinja, je veliko bolj vključena v družbo; doma je njen sedež v atriju, ki je središče hiše, in ni odrinjena v skrite prostore ginekeja; delo sužnjev opravlja ona; vodi vzgojo otrok in pogosto ima še v precejšnji starosti močan vpliv nad njimi; z možem deli njegovo delo in skrbi, velja za solastnico njegovega imetja /.../.

Zakonski položaj Rimljanke se polagoma prilagodi njenemu praktičnemu položaju. V času patricijske oligarhije je vsak pater familias neodvisen 21 22 23

Rimljanke niso smele posinoviti otroka vse do 6. stoletja oz. do Dioklecijana (Korošec, 1980, 155–156). Oče je določal status otrok, razen v primeru nezakonskega rojstva, ko se je otrokov status določal po materi.

Tako kot sužnji so bile v rimski družbi v brezpravnem položaju tudi sužnje, ki niso imele pravice do poroke in so bile povsem brezpravne tudi glede lastnih otrok (Cantarella, 2010, 169–171).

Pravno gledano pa je za vzgojo varovanca skrbela pupilova mati, za varovančevo premoženje pa varuh (Korošec, 1980, 392).

13

vladar znotraj republike; ko pa se uveljavi državna oblast, se bojuje proti koncentraciji bogastva, proti objestnosti mogočnih družin. In ženska dobiva vedno pomembnejše pravice (Beauvoir, 1999, 1, 130–131).

Pol stoletja in več po izidu Drugega spola in zgodovinopisnih dognanjih, ki jih je povzela francoska filozofinja, nas Eva Cantarella, ki velja danes za eno najprodornejših raziskovalk zgodovine žensk v rimskem času, opozarja, da je treba biti pri ocenjevanju samostojnosti žensk v rimski družbi zelo previden. Šele v Avgustovem času so ženske pridobile nadzor nad svojim premoženjem, praviloma doto, ki so jo ob poroki prinesle v zakon, in pravico, da z njo lahko razpolagajo v oporoki.

Razširitev ženskih pravic je bila posledica nove dednopravne ureditve, t. i. bonorum possessio, ki ga je uvedel pretor v 3. stoletju pr. n. št. in ki je ženskam dopuščal dedovanje po očetu, četudi zaradi zakonske zveze niso bile pod oblastjo svojega očeta.

Prav tako so lahko dedovale po možu tudi v primeru, ko niso bile pod njegovo oblastjo (Cantarella, 2006, 134–135). V Avgustovem času so se neporočene ženske lahko izognile nadzoru bratov in kot vdove celo varuštvu moževih sorodnikov. Za varuha so namreč smele izbrati zaupnika, ki ni posegal v njihove odločitve in jim je dopuščal povsem svobodno razpolaganje s premoženjem. Kot vdove pa so šele ob koncu 4. stoletja po n. št. lahko prevzele varuštvo nad svojimi otroki in vnuki, a le v primerih, ko ni bilo zakonitih oz. testamentarnih varuhov. So se pa za to morale zaobljubiti vdovskemu stanu.24 Ukinitev agnatskega nadzora nad ženskami25 je bila rezultat oslabitve družinskih spon, ki so se med drugim začele kazati v zmanjšanem številu zakonskih zvez (še posebej v 1. stol pr. n. št.), v katerih je žena prešla pod oblast moža oz. njegovega očeta. Čedalje večje število Rimljank je izbralo potestas lastnega očeta in je raje ostalo podrejeno avtoriteti lastnega sorodstva, kar je v konkretnem življenju pripadnic rimskega vodilnega razreda pomenilo več svobode pri razvezi zakonske zveze, pa tudi več možnosti za izobraževanje in kulturno udejstvovanje (Cantarella, 2010, 208–232).

Med okoliščinami, ki so prispevale k izboljšanju ženskega položaja v antičnem Rimu, ne smemo pozabiti na vojne, ko so ženske zaradi daljše moške odsotnosti prevzemale vodenje družinskega gospodarstva. Gre za okoliščine, ki so ugodno vplivale na položaj žensk v družini in družbi ne le v antiki, temveč tudi v nam bližnjih časih (Ago, 1996, 179). V času obeh svetovnih spopadov v 20. stoletju se je povečala sfera svobode, ki so jo dotlej uživale ženske, saj so temeljne politične 24 25

O ženskah kot varuhinjah glej: Kambič, 2012, 124.

Pod Klavdijem je poseben zakon lex Claudia (med letoma 44 in 49) odpravil agnatsko varuštvo nad ženskami (Korošec, 1980, 395). Varuštvo nad ženskami sta celovito odpravila cesarja Honorij in Teodozij II. leta 410, ko sta vsem ženskam podelila ius liberorum.

14

pravice v mnogih evropskih državah ženske pridobile prav po koncu prve in druge svetovne vojne.

A vendarle: če se povrnemo k vprašanju o stopnji samostojnosti, ki so si jo ženske pridobile v času rimskega imperija, še posebej glede upravljanja z lastnim in družinskim premoženjem, potem ne smemo spregledati, da se tudi v ženskam najbolj naklonjenih obdobjih razmerje med spoloma ni radikalno spremenilo v njihovo korist in da ni bila odpravljena diskriminacija glede državljanskih in političnih pravic. Virilia officia so praviloma ostajala moška domena. Iz ohranjenih virov je znano, da so Rimljanke v njim najbolj ugodnih razmerah sicer zahtevale določene socialne in gospodarske pravice, kot so bile denimo pravica do nošnje draguljev in uporabe vozov v mestu ter razne davčne olajšave, niso pa s svojimi zahtevami ogrozile patriarhalnega reda oziroma radikalno oslabile njegovih temeljev.

Prizadevanje za izključitev žensk iz sfere političnih pravic je bilo torej dolgotrajno: sledimo mu lahko od antike do sodobnosti. Na kar nas brez slepomišenja še enkrat opozarja Simon de Beauvoir, ko v Drugem spolu nedvoumno zapiše, da je Rimljanka v času rimske republike imela svoje mesto na zemlji, a ker ni bila ekonomsko neodvisna in ni imela abstraktnih pravic, je bila vklenjena; Rimljanka iz časa propadanja cesarstva je zgled za lažno emancipacijo, saj ji v svetu, v katerem so moški konkretno še vedno edini gospodarji, pripada ničeva svoboda: svobodna je »za nič« (Beauvoir, 1999, 1, 134).

1.3 Čeprav ni rimsko pravo tudi takrat, ko je reševalo konflikte, v katere so bile vpletene ženske, specificiralo, kako opredeliti žensko (za nekatere je bilo to bitje s šibkejšim duhom, določeno z imbecillitas mentis (slabotnostjo razuma) in infirmitas sexus (šibkostjo spola)), ji je sčasoma priznalo pravico do upravljanja z lastnim premoženjem in premoženjem svojih otrok po njihovi smrti,26 ni ji pa dopuščalo opravljati kakršnekoli javne funkcije. Tudi po Justinijanovi kodifikaciji, ki je pomembno vplivala na srednje- in novoveški pravni razvoj v Evropi, ženske niso smele prevzemati javnih funkcij. Prepoved je izhajala tudi iz prepričanja, da so neprimerne za kakršnokoli svetovanje tudi zato, ker naj ne bi znale ohranjati tajnosti.

V Bizancu so bile nekatere cesarice zelo aktivne in domače v politiki. Še posebej Teodora je slovela zaradi svojega vpliva na dvoru in posegov na koncilih, ki jih je 26 Medtem ko je Cicero opravičeval varuštvo nad ženskami z njihovo infirmitas consilii, je Gaj odklanjal utemeljevanje varuštva »z domnevno žensko lahkomiselnostjo«. Več o tem: Korošec, 1985, 394–395.

15

skliceval njen mož Justinijan. Kljub veliki moči, ki si jo je pridobila, pa ni mogla, po vsej verjetnosti pa tudi ni hotela, preprečiti, da bi se bizantinska zakonodaja navzela čedalje bolj mizoginega duha in postala vse manj naklonjena pravicam žensk.

Rimski pravni standardi, ki so se marsikje v Evropi ohranili tudi po razpadu rimskega imperija, so sicer ostajali osnova, na kateri so se kodificirale pravice matere in očeta ter določale in omejevale pravice žensk v javni in zasebni sferi tudi v srednjem in novem veku. Toda narobe bi bilo misliti, da je bil položaj žensk skozi zgodovino odvisen le od norm, ki jih je uveljavilo rimsko pravo. Od pozne antike naprej se je rimsko pravo prepletalo z vplivi kanonskega, langobardskega, frankovsko-germanskega prava in raznovrstnih lokalnih pravnih tradicij ter praks, ki so jih poznala posamezna družbena okolja.27 Krščanstvo je z Jezusovim naukom o ljubezni in enosti med možem in ženo ter nerazdružljivostjo zakoncev močno poseglo v dotedanje rimsko in tudi judovsko pojmovanje odnosa med spoloma (Ranke Heinemann, 1992, 34). Pavel iz Tarsa, ki je v Pismu Korinčanom zapisal, da je za »človeka dobro, da se ženske ne dotika«, je v Pismu Efežanom sicer nekoliko omilil svoje poglede in odnose med možem in ženo28 predstavil »kot odsev prvotne solidarnosti, ki jo Kristus znova prinaša vesoljstvu in Cerkvi« (Brown, 2007, 83). Dvoumja, ki sta jih sprožala propagiranje po eni strani vzdržnosti kot najvišje kreposti in božjega dara, po drugi pa prepričanje, da je zakon predvsem dopustna obramba pred spolno slo, so se z utrditvijo krščanstva še bolj ojačili. Očaranost z devištvom in zagovor celibata sta po zaslugi nekaterih cerkvenih očetov, med katerimi izstopa zlasti Tertulijan, sobivala s stigmatiziranjem žensk kot »hudičevih vrat« (Cantarella, 2010, 230–241).

Zavezništvo, ki se je vzpostavilo na prehodu iz visokega v pozni srednji vek med krščansko doktrino in rimskim pravom, ni korenito spremenilo pravnega položaja žensk. Ne glede na to, kaj si je o ženskah mislil posamezni teolog, ali je v njih videl spodletele in nepopolne moške, celo »zmoto narave«, ali pa »Kristusove neveste«, je podrejenost žensk ostajala zrcalna podoba patrilinearnosti in moške moči.

27 28

Glede vprašanja kontinuitete in vulgarizacije rimskega prava v primorskih mestih glej: Vilfan, 1996a, 38–39; Kambič, 2010, 769–788. »Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna. Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve. Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.« Efežanom 5, 21–33, http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ef+5%2C2133&id13=1&pos=0&set=2&l=sl (citirano 10. 9. 2013).

16

Gracijan, oče cerkvenega prava, je bil leta 1140 nedvoumen glede podrejenosti in služnosti žensk, ki sta po njegovem izvirali iz naravnega reda: »est ordo naturalis in hominibus, ut foeminae serviant viris« (Cantarella, 2010, 248). Kot sestavljalec kanonskega prava pa je predvidel med drugim pravico, da ženske upravljajo z lastno doto, da razpolagajo s svojim premoženjem za primer smrti in da avtonomno nastopajo pred sodišči.

Z uveljavitvijo krščanskega modela poroke, ki so ga že cerkveni očetje razumeli kot »zdravilo proti pohoti«, in je od 13. stoletja naprej pomenila sakralizacijo obojestranske privolitve mladoporočencev,29 so poročene ženske ostajale pod varstvom in nadzorom svojih mož, medtem ko so bile samske pravno podrejene varuštvu svojih očetov ali bratov. V primerjavi z rimsko poroko je bila krščanska zakonska zveza več kot pogodba: bila je tudi zakrament. V splošnem lahko trdimo, da nevestino soglasje, ki ga je rimska cerkev začela zahtevati v 13. stoletju, ni bistveno spremenilo socialne identitete žensk,30 kajti izbira zakonskega partnerja praviloma ni bila avtonomna.31 Vendar prav za 12. in 13. stoletje velja, da so nekatere plemkinje imele še kako pomembno vlogo v političnem življenju na Apeninskem polotoku (Skinner, 2001) kot tudi drugod v Evropi. Poroka je bila pomembno orodje za sklepanje ugodnih sorodstvenih zvez, političnih zavezništev in za širjenje posesti ter povečevanje družinskega bogastva.

Bogata zgodovinopisna literatura priča o tem, kako so bile poročne strategije v plemiških družinah podvržene rodbinskim domenam, kako so hčeram može izbirali očetje ali bratje in kakšne koristi sta pri tem imeli družini mladoporočencev ter njihovo sorodstvo, a tudi o tem, kako so se tiste pravice, ki jih je ženskam priznavalo že rimsko pravo, dopolnjevale na osnovi lokalnih praks. Ponekod so pravniki uveljavljene pravne norme, ki so onemogočale ženskam dedovanje, interpretirali na tak način, da so jim ga v končni inštanci omogočale.

Christiane Klapish-Zuber, ki se je poglobila v študij florentinskih družin v renesančnem času, pripominja, da tradicionalnega položaja žensk ne gre razumeti le v okvirih izključitve in podrejenosti; vrednotiti ga je treba tudi v okviru kompleksnih družinskih strategij in sorodstvenih razmerij (Klapisch-Zuber, 1985). Pravice 29

30

31

S četrtim Lateranskim koncilom (1215) poroka postane zakrament in za njeno sklenitev zakona je obvezna privolitev ženina in neveste. Rimska cerkev sicer uveljavi popoln nadzor nad poroko šele s Tridentinskim koncilom (1545–1563), ko poročni obred postane sredstvo nadzora v rokah klerikov, samskih sinov, ki v potridentinskem času zmanjšajo avtoriteto očetov oz. družinskih poglavarjev nad otroki (Accati, 2001, 15–36).

Vsi pravni sistemi na krščanskem Zahodu v 11. in 12. stoletju izhajajo iz predpostavke pravne manjvrednosti ženske, vendar je bila v Nemčiji, kjer je viden vpliv germanskega prava, v Angliji normanskega in v Španiji vizigotskega, naklonjenost ženskam pri nasledstvu večja. Cerkev s prevzemom monopola nad poroko zaostri pravila glede dedovanja (L‘Hermite Leclercq, 1990, 304).

O domnevni enakosti neveste in ženina ter o vlogi duhovnika v krščanskem poročnem obredu glej: Accati, 2001, 29–36.

17

Marta Verginella (ur.)

ISBN 978-961-237-603-1

ISBN 978-961-237-603-1

9 789612 376031

Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem

Marta Verginella (ur.)

Marta Verginella je redna profesorica na Oddelku za zgodovino Univerze v Ljubljani, kjer predava Občo zgodovino 19. stoletja in Teorijo zgodovine. Njen raziskovalni opus sega na področje socialne, demografske in kulturne zgodovine 19. in 20. stoletja ter na polje ženskih študij. V zadnjih letih se poglobljeno ukvarja z border studies in vprašanji pisanja zgodovine v multietničnem okolju, z biografskimi študijami in zgodovino žensk. V letih 2009–2012 je bila nosilka projekta Pravna in politična zgodovina žensk. Med njenimi najnovejšimi knjižnjimi objavami so Ženska obrobja (Ljubljana, 2005) Suha pašta, pesek in bombe (Koper, 2004), Meja drugih (Ljubljana, 2009), Granica drugih (Zagreb, 2011).

Dolga pot pravic žensk: pravna in politična zgodovina žensk na Slovenskem

Pravne standarde in norme so od antike do začetkov 20. stoletja določali moški. Zakonodajna oblast je bila stoletja in stoletja trdno v moških rokah, in to tudi takrat, ko so na čelu posameznih evropskih monarhij in vojvodinj bile ženske. Od antike naprej se je uveljavljalo prepričanje, da so ženske pravno neopravilne in da kot šibki spol fragilitas sexus potrebujejo varstvo in nadzor. Pravna utemeljitev spolne neenakopravnosti se je še v 19. stoletju opirala na »šibkost« ženskega spola in na splošno prepričanje, da ženske niso sposobne samostojne moralne sodbe. Kot odvisne osebe naj ne bi bile sposobne politično avtonomnega delovanja in zato so lahko imele pravico le do zaščite lastne osebe, imetja in svobode, ne pa političnih pravic.

Zgodovina žensk in spola, ki jo zajema in osvetljuje ta knjiga, potrjuje krhkost evolucijske logike, ki se hrani z dvoumji in dopušča, da se dosežene pravice in normativni standardi lahko porušijo, ponuja pa nam tudi razmislek o bolj ali manj pretanjenih mehanizmih in dinamikah nadvlade moškega spola nad ženskim, predvsem pa nas seznanja z dolgotrajnimi odmiki norm od prakse in razlogi, zaradi katerih so se pravni standardi tudi na Slovenskem glede političnih in civilnih pravic žensk spreminjali v času in ne nujno v njihovo korist.