6
Etnomuzikologija na razpotju: iz glasbene zakladnice kosovskih Romov
na tujem in v tujih jezikih. Na tem mestu so prvič združena v skupni publikaciji in predstavljena v slovenskem jeziku. Knjiga temelji predvsem na avtorjevem terenskem raziskovalnem delu na Kosovu in drugje v politično nestabilnih časih (1983–1991 in po letu 1999). Glasbo obravnava kot dinamično stičišče različnih identitetnih vprašanj. Sloni na uveljavljenem etnomuzikološkem metodološkem aparatu, prinaša pa tudi marsikatero novost. Bralcu razkriva multikulturno podobo Kosova, ki je daleč stran od poenostavljene podobe prostora albansko-srbskega konflikta, romske glasbenike pa predstavlja kot svojevrstne povezovalce med skupnostmi, ki se medsebojno razlikujejo glede na etnične, verske, jezikovne in druge identitetne značilnosti. Razmeroma veliko število objav lahko bralcu pomaga spoznati in razumeti tako Kosovo kot tudi ozadje kosovskega konflikta iz različnih analitičnih perspektiv. Med njimi so npr. Jastrebov (1904), Mertus in Mihelić (1994), Prelić (1995), Kostovicova (1997), Malcolm (1998), Maliqi (1998), Vickers (1998), Anderson (1990), Anzulović (1999), Bouckaert in Abrahams (1999), Mertus (1999), Clark (2000), Judah (2000, 2001), Caux (2002), Schwander-Sievers in Fischer (2002), Guzina (2003), Kola (2003), Sokolova (2005) in številni drugi. Ker je Kosovo del širšega geopolitičnega in kulturnega konteksta, so še posebej dragocene študije, ki iz različnih disciplinarnih vizur obravnavajo ta širši kontekst: Arbatsky (1953), Žganec (1955), Čolović (1993, 2002), Woodward (1995), Duijzings (1997, 2000), Friedman (1999), Gordy (1999), Blažeković (2001), Bjelić in Savić (2002), Dragojević-Soso (2002), Longinović (2003), Magrini (2003), Mijatović (2003), O'Connell (2005, 2011), Golemović (2006), Buchanan (2007), Jezernik, Muršič in Bartulović (2007), Pekka Pennanen (2008) ter Hofman (2010). O glasbi Kosova in sosednjih področij so na voljo študije številnih avtorjev; nekateri izhajajo z obravnavanega območja, kot npr. Antoni (1974), Sheholli (1986), Munishi (1987), Nuș (1988), Menekshe (2004) in Bejtullahu (2006), drugi to glasbo preučujejo od zunaj, npr. Traerup (1981), Staiti (1997) in Sugarman (2007, 2010). Mednje se uvrščajo tudi tisti, ki obravnavajo tradicionalne teme, kot so npr. glasbila – Antoni (1964), Dević (1974), Pešić (1974) in Džimrevski (1985) – ali plesi – Janković in Janković (1937, 1958-59, 1962), Antoni (1958), Ilijin (1959), Dunin (1973) in Berisha (1986), in tisti, ki se osredotočajo na vprašanja sodobnosti, kot je npr. glasba v kontekstu potekajočih konfliktnih situacij (predvsem Bejtullahu in Sugarman). Na oblikovanje avtorjevih pogledov so vplivale tudi raznovrstne študije o Romih v različnih kontekstih, v razponu od Paspatija (1870), Mujića (1953) in Soulisa (1961) prek Marushiakove in Popova (2001) do diplomske naloge o romskemu glasbeniku s Kosova Uki Brizaniju (Brizani 2010). Poleg del, citiranih v naslednjih poglavjih, so vmes še Salo (1979), Garfias (1981), Silverman (1987),