1
Venera in tri gracije razorožujejo Marsa
1.1
Skrivnost(nost) Davidovega poznega slikarstva
Jacques-Louis David je velik slikar zgodovine in zgodovinsko slikarstvo je ob njegovem portretnem slikarstvu tisti žanr, v katerem se je odlikoval in zaradi katerega se je za vedno vpisal v umetnostno zgodovino. Zadošča, če naštejem nekaj najbolj znanih slik, ki so monumentalne tako po dejanskih kot po pomenskih razsežnostih: Prisega Horacijev, Brutus, Umorjeni Marat, Napoleon pri prehodu čez Alpe, Napoleonovo kronanje. V njegovem zgodovinskem slikarstvu zgodovina nastopa kot sila napredka človeštva, ki zahteva samožrtvovanje osebne sreče in zasebnih vrednot v korist javnega dobra (res publica), pojavlja pa se tudi kot zgodba, povedana s slikarskimi upodabljajočimi sredstvi, ki daje oporo in moralno usmeritev za moderno družbo, ki nastaja na osnovi svobodne volje subjektov in prepričanja o njihovi sposobnosti, da sprejemajo pravilne odločitve. V tem poglavitnem delu njegovega opusa, kot ga je zaznala umetnostna zgodovina, je videti, da David povzdiguje javno dobro ne glede na okoliščine v vsakem primeru in za vsako ceno, tudi za ceno samožrtvovanja in uporabe skrajnega nasilja – kot da bi nam skušal pokazati, kako je v nastajajoči moderni družbi suverenost individualne osebe trdno povezana s suverenostjo republike kot skupnosti, ki ji pripada monopol pri uporabi nasilja prav nad temi suverenimi osebami. Res je, napravil je tudi nekaj del, ki izražajo nekaj manj navdušenja nad nasiljem in za javno dobro, kot sta Sabinke in Leonidas pri Termopilah, toda tudi tu ne gre za kaj več kot za žalostno usodo žrtvovanih – žrtve pa ostajajo nekaj nujnega in neizogibnega. Občudovalce in občudovalke, posnemovalce in posnemovalke, učenke in učence pa je zares osupnil s štirimi platni, ki jih je poslikal med zadnjimi leti življenja v izgnanstvu v Bruslju, kjer je, star sedeminsedemdeset let, leta 1825 tudi umrl. Gre za platna Amor in Psiha (1917), Slovo Telemaha in Evharis (1818), Ahilova jeza (1819) in Venera in tri gracije razorožujejo Marsa (1824). Slike so delovale osupljivo, ker so bile tako drugačne od vsega, kar je David dotlej naslikal, pa tudi zato, ker so se sodobnikom zdele skrivnostno privlačne in lepe. Kasneje je ta del Davidovega slikarstva ostal ob strani in zanemarjen, ali pa so ga pripisovali padcu slikarskih zmožnosti, ki sta ga povzročili bodisi visoka starost bodisi izgnanstvo v Bruselj in pomanjkanje živih stikov s pariškim okoljem, kjer je sočasno potekala bridka vojna njegovih klasicističnih učencev in naslednikov z apostoli novega, romantičnega sloga, ki je prinašal tudi drugačno razumevanje razmerja med subjektivnostjo in zgodovino. V knjigi Od Davida do Delacroixa je Walter Ferdinand Friedländer rezko odpravil pozno Davidovo umetnost:
13