Leon Stefanija
pravočasno dobil in tudi slišal (v izvedbi njegove tedanje študentke Christine Pathe, ki jo je naštudirala tisto noč pred slovesnostjo). Videti je bilo, da je bila Elegija maestru Nothu všeč, ker je potem sam transkribiral verzijo za violo in harmoniko ter verzijo za kontrabas in harmoniko. Elegija je dvoglasna meditacija, ki jo globoki orgelpunkt (s selotejpom prelepljeni gumb) permanentno podrčtava, pri čemer nastaja 'spektralni zvočni prostor' [Klangraum].« Recepcija * Holm, 2007: »Dela, ki jih je [harmonikar Wolfgang] Dimetrik posvojil od slovenskega skladatelja Uroša Rojka, so nastala šele v zadnjem času. Rojko je spektralist, v zgodnejših delih je črpal navdih v jugoslovanski vojni. Iz harmonike je izvabil pičle [karg] monotone prazvoke [Urlaute]: bledo zasanjano meditacijo melodije [fahl verträumt Melodiemeditation] nad kot s selotejpom fiksiranim orgelpunktom v Elegiji. * Reinhard Schulz je v rubriki Noten-Tipps revije Neue Musikzeitung takole komentiral note: Skladatelj/naslov/ založba:
Slogovna usmeritev/ uporabnost:
Forma/struktura:
Notacija/stopnja težavnosti:
Subjektivno mnenje:
Uroš Rojko, Elegie za harmoniko solo (ali harmoniko in violo, ali harmoniko in kontrabas).
Kvazikomični prehajajoč spev [Wechselgesang] nad bordunskim tonom.
Cezure vedno znova ustvarjajo pogoje za nove nastavke.
Normalno, cca. 4 minute, ne pretežko.
Nad ležečim temeljem se kopičijo vedno novi melodični nastavki. Nekako sizifovsko lepo [Irgendwie sisyphusartig schön].
1994 Poleg Music for strings za kitaro in 18 godal, praizvedeno v Kanalu na Kogojevih dnevih leta 1994, in Klica trobente za orgle in trobento, posvečeno Stanku Arnoldu in organistu (in skladatelju) Maksu Strmčniku (skladbo praizvedeta 11. 4. 1994), nastaneta subtilna ciklična dua Molitve in Bagatele. Molitve za violo in harmoniko. Praizvedba: Berlin: Hugo Noth (harmonika) in James Creitz (viola), 14. 10. 1994, Berlin (Nikodemuskirche), 15. 10. 1994, Zepernicker 126