7 prostoru | 7 svet | 7 umetnostni | 6 Afriki | 6 afriških | 6 bienali | 6 bom | 6 do | 6 galerij | 6 globalnega | 6 globalno | 6 kulturi |
Po eni strani je to polje visoke kakovosti: povabljeni tuji umetniki, lokalni ustvarjalci v prostoru »OFF«, ki so mednarodno uveljavljeni, lastniki galerij, ki zelo skrbno pripravljajo svoje razstave, pogosto kar dve leti vnaprej, in ugledni mednarodni kuratorji, ki jih včasih povabijo, da zasnujejo prireditve. Veliko intervencijo Ndaryja Loja, dobitnika Velike nagrade Léopolda Sédarja Senghorja (leta 2002 in 2008), na primer, so leta 2010 postavili na ogled na sedežu francoske transnacionalne korporacije Eiffage. Po drugi strani prostor »OFF« poveča vidnost umetnikov, ki so uveljavljeni predvsem lokalno in manj mednarodno, pri čemer je razpon umetniških slogov in žanrov izjemno širok. Ta mešanica daje temu prostoru specifičen horizont in vzdušje, zagotovo pa tudi pomembno popularno razsežnost. Po mnenju lokalnih organizatorjev je ta prostor vsekakor treba ohraniti. Pravzaprav posredni postopki izbire že delujejo, saj so osrednji razstavni prostori rezervirani za polje visoke kakovosti.29 Mnogi pomembni lokalni umetniki pa menijo, da veliko število razstav v okviru Dak’Art »OFF« pomeni njihovo vnovično osvojitev Dak’Arta.30 Všeč so jim svoboda, ki jo uživajo v tem prostoru, njegov mednarodni značaj in dejstvo, da so tu v središču dejavnosti. Po njihovem mnenju so ti vidiki v nasprotju z nadzorom državnih funkcionarjev nad prostorom »IN«, v katerem sami nimajo nobenega vpliva na izbiro in pomembne odločitve in kjer se počutijo kot izgnanci, ki so jih pregnali na sekundarna prizorišča.
Dak’Art: postkolonialna kulturna cona v nastajanju Havanski bienale je kmalu našel edinstveni izraz. Začenši s perspektivo »tretjega sveta« so se organizatorji nato osredotočili na probleme človeške družbe in njene povezanosti z okoljem. To so sicer globalni problemi, toda bienale se jih je lotil z lastnim pristopom. V bienale so vključili številne različne oblike vizualnega izražanja, denimo arhitekturo, oblikovanje in grafične umetnosti. Poleg tega je osredotočenje na interakcijo med umetniki spodbudilo organizatorje, da so opustili vse nagrade. In končno se tudi zastopane umetnike izbira na osnovi specifične teme vsakega bienala, ne pa v skladu s kakršnimikoli evropsko-severnoameriškimi načeli klasifikacije.31 29 Intervjuji leta 2008 in 2010. 30 Intervjuji leta 2010; glej tudi: Konaté, 2009, str. 79. 31 Lilian Llianes, »Die Biennale von Havanna. The Havana Biennial«, v: Museum Friedericianum Kassel (ured.), Das Lied von der Erde, Kassel, 2000, str. 12–15;
Dak’Art se je mučil – in se deloma še vedno spopada – z iskanjem svoje poti. Že od vsega začetka se njegovi kritiki pritožujejo, da nima zares panafriškega pristopa, da je njegova kuratorska logika pomanjkljiva in da preveč poudarja ustvarjalce iz frankofonskih afriških dežel.32 Ob drugem »bienalu sodobne afriške umetnosti« leta 1998 je umetnostna kritičarka Katya García-Antón zapisala, da »pošast kolonializma [nanj] meče temno senco,«33 saj so si organizatorji prizadevali predvsem za to, da bi pritegnili umetnostne strokovnjake iz globalnega sveta umetnosti (torej iz Evrope in Severne Amerike), medtem ko afriškim strokovnjakom niso namenili kaj dosti prostora. Leta 2003 je Rashid Araeen precej mračno ocenil vse, kar je Dak’Art dosegel dotlej, in pri tem navedel, da bienale ne vsebuje nikakršnega kritičnega vrednotenja, da ne ponuja okvira za izmenjavo med afriškimi umetniki, da si ne prizadeva nagovoriti publike mesta in da v javnih prostorih ni razstavljenih nobenih del. Svojo kritiko je sklenil z vprašanjem: »Ali Afrika lahko uveljavi svojo neodvisnost oziroma razvije lastne smernice in vizijo v tem kontekstu, ne da bi se kritično spopadla s strukturami umetnosti, ki prevladujejo povsod v sodobnem svetu?«34 Če dakarski bienale opazujemo kot zunanji opazovalci, se nam zares utegne zazdeti, da gre zgolj za še eno nizkoproračunsko kopijo evropsko-severnoameriškega modela bienalov ali, kar je še slabše, za spektakel, ki je le sam sebi namen. Vse je zgoščeno v prvem tednu po otvoritvi. Vrstijo se sprejemi državnih funkcionarjev, umetnikov in mednarodnih strokovnjakov, odvija se program »profesionalnih srečanj« (rencontres professionelles). Tudi vsi dogodki v prostoru »OFF« so načrtovani za to obdobje, ker izven tega časovnega okvira mednarodna promocija dela nekega umetnika ni mogoča, podeljevanje nagrad pa se lahko ujema s tekmovanji umetnikov, kakršna se odvijajo na globalnem umetnostnem trgu in na številnih drugih bienalih kjerkoli po svetu. Če se osredotočimo izključno na Dak’Art »IN«, se zdi kritika tako imenovanega elitističnega značaja bienala razumljiva: zdi se, da se podreja namenom globalnega sveta umetnosti, zanemarja pa interese senegalskih ustvarjalcev in širšega afriškega področja sodobne umetnosti (umetnikov, umetniških dogodkov, umetnostnih kritikov, lokalnih kuratorjev in tako naprej) ter sodelovanje lokalnega prebivalstva. V tej luči se Dak’Art Nelson Herrera Isla, v: Boecker, 2002, str. 431. 32 Brian Biggs, »Dak’Art 96«, Third Text 36, jesen 1996, str. 83f. 33 Katya Garcìa-Antón, »Dak’Art 98«, Third Text 44, jesen 1998, str. 87. 34 Araeen, 2003, str. 100.
DOGODEK KOT PRIVILEGIRANI MEDIJ NA PODROČJU SODOBNE LIKOVNE UMETNOSTI 111