6 ter / 6 tistim / 6 vendar / 6 znanstvene / 5 bomo / 5 čas / 5 čemer / 5 estetske / 5 Foucault / 5 ima / 5 kaj / 5 katere / 5 katerem /
obrat in humanistične vede, nastale v devetnajstem stoletju: biologija, politična ekonomija in lingvistika).31 Da bi se pojavila forma človeka, so morale sile v človeku stopiti v razmerje z natančno določenimi silami od zunaj. Deleuze potem, sledeč Foucaultu, opiše tri velike metadispozitive oz. zgodovinske formacije: prva je klasicistična zgodovinska formacija, druga zgodovinska formacija devetnajstega stoletja, tretja pa je nekakšna zgodovinska formacija prihodnosti. Slednja je šele v nastajanju, zato še ne moremo predvideti, kakšna bo. Gre za konkreten problem, ki ga je Nietzsche imenoval »nadčlovek«. Pri Nietzschejevi ideji nadčloveka namreč ne gre za nikakršnega izpopolnjenega človeka, za nikakršnega supermana. Čeprav slovenski prefiks »nad« napotuje na nekaj, kar naj bi bilo nad človekom, je Nietzschejev Übermensch enostavno nekaj, kar ni človek – je onstran človeka. Nietzsche se nikoli ni naveličal ponavljati, da je človek le most, nekaj, prek česar edino lahko nastane nadčlovek. Skratka, nadčlovek je nova forma, ki bo nastala, ko sile, ki formirajo formo človeka, stopijo v razmerje z nekimi drugimi, zgodovinsko natančno določenimi silami od zunaj. Nietzsche je govoril: človek je zasužnjil življenje, delo in jezik – nadčlovek je tisti, ki jih bo osvobodil v samem človeku v korist neke druge forme.
jeno število raznovrstnih kombinacij. […] Sile v človeku stopajo v odnos s silami zunanjosti, silami silicija, ki dobivajo prednost pred ogljikovimi silami, silami genskih faktorjev, ki dobivajo prednost pred organizmom, silami agramatičnosti, ki se prebijajo pred označevalcem.«33 Povezava med konceptualno spekulativnostjo projekta Noordung ter računalniškimi, genetskimi in agramatičnimi (tehnološkimi) strukturami oz. silami »prihodnosti«, o katerih piše Deleuze v pravkar navedenem besedilu, ne bi mogla biti bolj jasna; pri čemer si projekt Noordung za raziskovanje njihovega vpliva na človeka zastavi nič manj kot petdesetletno zgodovinsko obdobje, kar je več kot dovolj, da bi se določeni procesi, ki so se v času Deleuzovega pisanja oz. času začetka projekta Noordung šele začeli, tudi jasneje pokazali. ..
Kot opozarja Deleuze, je to problem, pri katerem se moramo zadovoljiti z zelo diskretnimi oznakami, v nasprotnem primeru lahko zapademo v strip. Čeprav še ne moremo govoriti o tej novi formi, lahko zaznamo sile zunanjosti, s katerimi sile v človeku stopajo v razmerje. Človek je zasužnjil sile življenja, dela in jezika, tako da jih je s pomočjo novih znanstvenih disciplin – ki izvirajo iz biologije, politične ekonomije in lingvistike – razdrobil in razbil: »[…] Lingvistika humanističnega devetnajstega stoletja se je konstituirala na razbitosti različnih jezikov kot pogoja za ‘niveliranje govora’ kot predmeta […].«32 Enako velja za biologijo, ki je nivelirala življenje, in politično ekonomijo, ki je nivelirala delo. Danes je problem seveda v tem, kako znova zbrati razbite sile v človeku. Te naloge Deleuze ne prepušča ne znanosti, ne politiki, ne filozofiji, ne umetnosti. Sile, ki bodo lahko zbrale razbite sile v človeku in s katerimi te danes stopajo v razmerje, so sile tehnologije: »Zdi se nam, da sta se lahko delo in življenje zbrala šele, ko sta se odlepila od ekonomije in biologije, tako kot se je jezik zbral šele, ko se je književnost ločila od lingvistike. Bilo je potrebno, da biologija vskoči v molekularno biologijo oziroma da se razbito življenje zbere v genetičnem kodu. Bilo je potrebno, da se razbito delo zbere in ponovno umesti v strojih tretje vrste, kibernetičnih in informatičnih. Katere bodo potem sile, s katerimi bodo sile v človeku stopile v razmerje? To ne bo več dvigovanje do neskončnega, niti ne bo končnost, ampak neomejeno-končno; tako pa imenujemo vsako situacijo sile, v kateri daje neko končno število dejavnikov praktično neome31 Prim.: »Epistemološko polje, v katerem se gibljejo humanistične znanosti, ni bilo vnaprej določeno: v 17. oziroma 18. stoletju ni nobena filozofija, nobena politična ali moralna opcija, nobena empirična znanost, nobeno opazovanje človeškega telesa, nobena analiza občutja, imaginacije ali strasti nikoli naletela na kaj takšnega, kakor je človek. Človeka namreč sploh ni bilo (prav kakor ni bilo življenja, govorice in dela) […] [Č]lovek, vzet ločeno ali v skupini, [je] prvič, odkar človeška bitja obstajajo in živijo v družbi, postal predmet znanosti […]: gre za dogodek v polju vednosti.« Michel Foucault, Besede in reči, Ljubljana: Studia Humanitatis, 2010, str. 417–418. 32 Deleuze, Foucault, str. 130–131.
33 Prav tam, str. 131–132.
Teo ri je up rizo ri t v en i h p raks / Theo ri es o f P e r for m i n g A r ts 77