Andrej Hozjan: Kratek vpogled v položaj slovenske manjšine v Porabju po letu 1991

Uvod

Prispevek oriše nastanek in razvojno pot ter današnje stanje slovenske narodnostne skupnosti v Porabju/Slovenskem Porabju na Madžarskem. 1 Nastala je kot rezultat mirovne konference v Versaillesu leta 1919 in Trianonske mirovne pogodbe leta 1920. Zakoličena nova državna meja je grobo razločila tamkaj živeče Slovence na levem bregu Mure, ki odtlej živijo v dveh sosednjih državah. Največji del tukajšnjega slovenskega prebivalstva se je nato v okviru Jugoslavije praktično brez večjih posledic prilagodil življenju v državni skupnosti Slovencev. Njegov majhen del pod reko Rabo pa je doživljal vse možne vrste pritiskov, ki so pustili hude posledice. Danes je ta etnična manjšina pred dejstvom, da le še njeni starejši in najstarejši pripadniki znajo govoriti porabsko-slovensko narečje. Mlajše in najmlajše generacije pa so, ob načrtnem zanemarjanju skrbi za manjšino, pa tudi zavoljo napak jezikovne in izobraževalne politike v zadnjega pol stoletja, v bistvu jezikovno izgubljene.

Najseverovzhodnejši delček slovenskega etničnega prostora je bil in ostaja še naprej Slovensko Porabje. Slovenski živelj je v trenutku velike zgodovinske prelomnice pred dobrim stoletjem živel na levem bregu Mure vse do reke Rabe oziroma v tamkajšnjih devetih vaseh do predmestja največjega kraja ob Rabi Monoštra/Szentgotthárda. Njegov narečni govor je najbližji goričkemu poddialektu prekmurskega narečja. S podpisom Trianonske mirovne pogodbe junija 1920 med takratnima Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevino Madžarsko je v veliki večini strnjeno živeče slovensko prebivalstvo teh krajev – le Dolnji Senik je imel nemškojezično večino − nenadoma, v bistvu čez noč, postalo etnična manjšina, ločeno od dotedanje enovite Slovenske krajine (danes Prekmurje). Stisnjeno v sam kot novoustvarjenega tromejnega področja Avstrije, Jugoslavije in Madžarske se je znašlo v položaju, ki mu, kakor koli gledano, ni obetal nič dobrega. Migracije v druge dele države ali kar v tujino so bile tedaj že vsakdanje.

Izrazito slaba dediščina obdobij po nastanku nove državne meje leta 1920

Sledila so dolga desetletja težkih preizkušenj. Madžarske oblasti so takoj po podpisu mirovne pogodbe »pozabile« na določila o varovanju narodnih manjšin v državi. Med obema vojnama tako ni bilo govora o kaki zaščiti slovenske narodnostne skupnosti. Slovenski jezik sta v porabskih vaseh ohranjali le Cerkev in družina.

Druga svetovna vojna je tu prišla do zaključnih dni s prihodom sovjetskih vojakov v poznem marcu 1945. Iz Porabja so po vojni prišle jasne zahteve in apeli za priključitev območja k matični domovini Jugoslaviji na vodstvi obeh držav. Čeprav je na pariški mirovni konferenci z zaključno fazo leta 1947 obstajala realna možnost za spremembe trianonskih mej Madžarske, pa je vodja Sovjetske zveze v skladu s sklepi srečanj treh »velikih« že takoj po koncu vojne kategorično odklonil kakršne koli mejne spremembe v državah, ki jih je osvobodila Rdeča armada. Tega so se nato držali vsi odločujoči: porabske vasi so še naprej ostale na Madžarskem.

Povojna leta so s sprejemom resolucije Informbiroja prinesla nekajletno najhujše obdobje državnih pritiskov na manjšino. Znašla se je obkrožena z »železno zaveso« na tromeji (bodeča žica, minska polja, redno preoran pas zemljine). Rákosijev režim je v tukajšnjih Slovencih, kot tudi v vseh ostalih južnih Slovanih v državi, videl skupino državljanov, nevarno oblastem. To se je pokazalo v številnih postopkih, ki so jih sprožili proti ljudem zaradi sumov »vohunjenja«, »tihotapljenja ljudi«, izvajali so policijski nadzor in teror nad prebivalstvom. Prišlo je celo do izgona več stotin Porabcev v »delovno-prevzgojna« taborišča v pusti notranjosti države. O številnih skrivnostnih »izginotjih«, osebnih stiskah, pobegih čez mejo in podobnem lahko le ugibamo. Vse to je izjemno vplivalo na tukajšnji živelj, saj se je njegovo število krepko znižalo. Prebivalstvo je pričelo intenzivneje migrirati iz pokrajine v mesta v notranjosti države, v sosednje ali celo prekooceanske države. Stanje se je lahko normaliziralo šele čez leta. Razvojni načrti Madžarske v preteklosti pa so zaobšli vsa obmejna območja na zahodni meji. Porabje zaradi skromnih naravnih razmer ni bilo vključeno v državne projekte, temveč ga je država pustila kot gozdno območje (neke vrste gozdni rezervat), kar se danes kaže kot prednost. Tudi zavoljo povsem hladnih odnosov med državama je ostala politika oblasti do območja nespreme-

1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta ARRS Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države (J6-9354) ter raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom (P6-0138).

289

njena – »hladna«, kar pa je bilo do neke mere tamkajšnjim ljudem celo v korist. Manj kot mu/ jim je namreč posvečala pozornosti, manj je bilo zanje škodljivih sprememb. Medtem pa ukrepov za izboljševanje položaja manjšine, predvsem gospodarsko afirmativnih, ni bilo. Iz desetletja v desetletje je sicer neopazno, pa vendarle izginjala, se notranje razkrajala na vseh nivojih, začenši z jezikovnim slabljenjem.

Bistvene premembe položaja v letih 1989−2000

Veter demokratičnih sprememb na Madžarskem je po letu 1989 preoblikoval tudi madžarsko družbeno življenje in ustvaril novo državnost. Zakonodajna plat demokratizacije, predvsem sprejetje nove ustave leta 1989, je ustvarila nove, pozitivne spremembe in temeljne okvire na področju pravne zaščite varstva narodnih manjšin v državi. Izboljšave so bile zelo bistvene, zato jih je treba vsaj na kratko predstaviti (Munda Hirnök, 1998, 51; Munda Hirnök, 1999, 61−75; Munda Hirnök, 2000, 235−239).

Novi državi Republika Madžarska in Republika Slovenija sta ustvarili neprimerljivo pozitivnejše medsebojne odnose kot dotlej. S hitro dogovorjenim meddržavnim sporazumom o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji (1992) kakor tudi z Resolucijo o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije (1996) so se izoblikovale meddržavne in posebej slovenske zasnove novega položaja obeh omenjenih skupnosti. Hkrati je sosednja država z izboljšavami svoje ustave od 1989 naprej, sploh pa s sprejetjem novega Zakona o pravicah narodnih in etničnih manjšin (1993), začela pri reševanju manjšinskih vprašanj dosledneje upoštevati določbe mednarodnega prava in ostalih mednarodnih dokumentov o zaščiti manjšin. Slovenci za Madžarskem so zdaj zakonsko priznana narodnost.

Vse to je v začetku devetdesetih let 20. stoletja prispevalo k novi, do takrat neobstoječi politični in kulturni organiziranosti Slovencev v Porabju in tudi v več mestih. Po sprejetju novega manjšinskega zakona so se pričeli organizirati prav tam, pa tudi v drugih krajih zunaj območja avtohtone poselitve, kamor so v preteklih desetletjih močneje migrirali, predvsem v večjih mestnih jedrih (Sombotel, Mosonmagyaróvár, Székesfehérvár, Budimpešta). Dotlej že povsem neagilno organizacijo južnoslovanskih manjšin v državi, Demokratično zvezo južnih Slovanov na Madžarskem, ki se je zelo hitro po uvedbi sprememb samoukinila, je zamenjala novoustanovljena Zveza Slovencev na Madžarskem. Mladi porabski izobraženci so jo skupaj z nekaj starejšimi aktivisti že oktobra 1990 ustanovili kot civilno družbeno organizacijo s sedežem v Monoštru. Jože Hirnök jo je vodil vse od ustanovitve do lani.

V Gornjem Seniku – kjer je njen sedež še danes − so leta 1995 ustanovili organizacijo Državne slovenske samouprave (Országos Szlovén Önkormányzat), ki zdaj že utečeno deluje kot temeljni manjšinski organ v tukajšnjih krajih. V Sombotelu pa je bilo kmalu ustanovljeno še Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel. Kot svojevrstno krono organiziranja pomoči slovenski manjšini v Porabju je Republika Slovenija leta 1998 ustanovila Generalni konzulat Republike Slovenije, spadajoč pod okrilje Veleposlaništva Republike Slovenije na Madžarskem v Budimpešti. Domovina matica je sofinancirala tudi izgradnjo novega Slovenskega kulturnega in informativnega centra Lipa v Monoštru, kjer je konzulat dobil svoj prvi sedež. Zato je na mestu ugotovitev, da sta demokratizacija obeh držav in še posebej osamosvojitev Slovenije porabskim Slovencem in območju nasploh prinesli nov zagon, saj so se odprle meje in začelo sodelovanje. Oboje je namreč omogočalo lažje, enostavnejše vzdrževanje medsebojnih vezi na obeh straneh meje, ki so bile desetletja zelo otežkočene in prejkone onemogočane.

Tudi na več drugih za manjšino vitalnih področjih se je v tem desetletju marsikaj premaknilo. Nesmiselno je vse naštevati, saj sledi obširnejši pregled dejavnosti v zadnjih dveh desetletjih. Omeniti pa se morajo že takrat vzpostavljeno manjšinsko šolstvo, negovanje slovenske kulture in slovenskega jezika − porabskega narečja, kulturni stiki Slovencev v Porabju in drugje na Madžarskem z matično domovino Slovenijo ter z v izseljenstvu živečimi Slovenci. V ta sklop dela je šel tudi napredek na polju množičnih medijev: začetek izdajanja tednika Porabje (od 1991) v slovenskem knjižnem jeziku in delno tudi v narečju; od 1992 deluje televizijska oddaja Slovenski utrinki. Hkrati so z odprtjem meja zaživeli tudi znanstveni stiki z domovino matico: Slovensko

290

Porabje je postalo hvaležna tema predvsem družboslovnih in humanističnih raziskav slovenskih ustanov. Raziskovalni projekti o tukajšnji manjšini ali širše zasnovani projekti, ki odslej vključujejo to območje, se kar vrstijo.

Vtisi o položaju in dejanskem stanju manjšine po letu 2000

Danes je Porabje oziroma Slovensko Porabje še naprej eno najmanj razvitih območij Madžarske, kar ob odmaknjenosti spodbuja izseljevanje in šibljenje življenjske moči tukajšnjih Slovencev. Avtohtona slovenska poselitev obsega sedem vasi južno od Monoštra in reke Rabe. Celotna slovenska narodna skupnost na Madžarskem po ocenah šteje okoli 5.000 pripadnikov. Tako se lahko prebere na uradni spletni strani slovenskega veleposlaništva v Budimpešti. V naši kolektivni zavesti moramo torej – vsaj v številčnih vrednostih (!) − ločevati med tema pojmoma, torej že stoletja dolgo živečo avtohtono slovensko skupnostjo v Porabju in celoto slovenske narodne skupnosti na Madžarskem. Položaj narodnosti na Madžarskem je na novo uredil ustavni (kardinalni) zakon o pravicah narodnosti, ki ga je madžarski parlament sprejel konec leta 2011. Sledi najprej pregled današnjega stanja ustanov, organizacij in društev porabskih Slovencev in Slovencev drugod na Madžarskem ter kot najnovejše tudi njihovo neposredno parlamentarno zastopstvo.

Kot najpomembnejša oblika organiziranosti se je nedvomno zasidrala krajevna samouprava. Oktobra 2019 je bilo izvoljenih deset slovenskih občin Državne slovenske samouprave, ki so jih ustanovili izključno člani slovenske skupnosti v Andovcih, Monoštru, obeh Senikih, Števanovcih, Sakalovcih, Sombotelu, Verici-Ritkarovcih, v XI. mestnem okrožju v Budimpešti in Mosonmagyaróváru. Njena dejavnost je sedaj že kar obsežna, saj posega na vsa področja manjšinskega življenja, od izobraževanja do gospodarskega razvoja. Ob osnovnih nalogah usmerjanja krajevnega razvoja v posamičnem kraju je upravljavka Dvojezične osnovne šole Jožefa Košiča Gorenji Senik in Dvojezične osnovne šole Števanovci. Obe sta zdaj opredeljeni kot narodnostni, torej dvojezični, k njima pa spadajo tudi vrtci na Gornjem Seniku, Števanovcih, Sakalovcih in Monoštru – v slednjem le ena skupina. Predmetni pouk slovenščine je zagotovljen tudi na osnovni šoli v Monoštru z možnostjo učenja slovenščine kot predmeta. Fakultativni pouk slovenskega jezika (kot drugega tujega jezika) poteka na tamkajšnji gimnaziji in na Srednji strokovni šoli za gostinstvo.

Tudi Zveza Slovencev na Madžarskem je usmerjena k razvoju za slovensko identiteto pomembnih dejavnosti. Bogato ljudsko kulturo ohranjajo številne dejavnosti: pevski zbori, gledališče in kulturne skupine, ki delujejo pod njenim okriljem. Zveza je od samega začetka izhajanja izdajatelj časopisa Porabje. Kaže, da skupni programi obeh krovnih organizacij, delujočih druga ob drugi, prisotnost manjšinskih medijev ter stiki (formalni in neformalni) s poselitvenim območjem, s Slovenci drugod na Madžarskem kakor tudi s Slovenci v Sloveniji pozitivno prispevajo k ohranjanju in razvijanju etničnih značilnosti. Njuno programsko delo je že zdavnaj prešlo na nivo organizacije raznovrstnih rednih vsakoletnih prireditev, od proslav ob najpomembnejših slovenskih državnih praznikih do internih srečanj organizacij.

Medijsko je manjšina zdaj javno prisotna, kot še ni bila nikdar. V Porabju redno izhaja edini slovenski časopis na Madžarskem – Porabje, ki porabske Slovence v maternem jeziku informira o dogajanju v njihovi pokrajini in tudi širše. Tako ima ob informiranju pomembno vlogo pri ohranjanju narodnostne identitete ter maternega jezika porabskih Slovencev. Kar nekaj časa je časopis izhajal vsak drugi teden; leta 2005 je postal tednik, ki je najprej izhajal še vedno na osmih straneh, od leta 2017 pa jih ima dvanajst. Štiri

291

ure dnevno v slovenščini od leta 2000 oddaja Radio Monošter, prva samostojna slovenska radijska postaja na Madžarskem. Oba medija imata sedež v omenjenem centru Lipa. Tedensko pa se pripravlja tudi 25-minutna televizijska oddaja Slovenski utrinki.

Odgovornost za slovensko manjšino se izraža tako v vsakdanjem delu in njenih rednih obiskih predstavnikov Republike Slovenije na Madžarskem in iz matične domovine kot v dialogu s predstavniki madžarske države. Slovensko narodnostno skupnost v madžarskem parlamentu pa − po novi manjšinski zakonodaji − od leta 2014 predstavlja njena na narodnostni listi izvoljena zagovornica Slovencev na Madžarskem/Szlovén Nemzetiségi szószóló. Ta novi udeleženec parlamentarnega dela zastopa svojo narodnost v državnem zboru, če njegova lista ni dobila poslanca na volitvah. Je eden/ena od trinajstih izvoljenih zagovornikov narodnostnih manjšin v državi, pravzaprav njihovih predstavnikov v 199-članskem parlamentu.

Jezik manjšine in njegova (še?) konstitucionalna/ sporazumevalna vloga

Doslej zapisano je osnova za sklep o vitalnosti in ustrezni preživetveni energiji Slovencev v Porabju. Pa je tudi dejansko tako? Dejstva o današnji porabski slovenski skupnosti so naslednja.

Precej odgovorov o njej, ne le o nosilni temi, temveč tudi bistveno širše, daje najnovejša študija raziskovalke, sicer porabske domačinke Katalin Munda Hirnök (Munda Hirnök, 2016). Porabski Slovenci predstavljajo številčno najmanjšo etnično skupnost na Madžarskem (tudi v primerjavi s Slovenci v t. i. »zamejstvu«). Številčno stanje skupnosti se lahko spremlja bodisi po »ocenah« ali pa po rezultatih uradnih štetij. Vsaj za podatke po štetjih ni oziroma ne sme biti nikakršnega dvoma o njihovi morebitni neustreznosti ali neresničnosti. Zadnji popis prebivalstva leta 2011 kaže, da se je v primerjavi s popisom leta 2001 drastično zmanjšalo število oseb, ki so za materni jezik navedle slovenščino; prav tako se je manj oseb odločilo za slovensko narodnost (gl. spodaj). Med glavnimi vzroki za upad števila slovenskega prebivalstva je treba izpostaviti dvoje − negativni prirastek in staranje. Slabih 70 odstotkov tega prebivalstva je starejšega od 40 let (983 oseb je bilo uvrščenih v kategorijo od 40 do 59 let, 965 pa v kategorijo nad 60 let). Zvišala se je tudi povprečna starost v primerjavi z ostalimi narodnimi in etničnimi skupnostmi in z večino (Munda Hirnök, 2016, 11–12).

Število (porabskih) Slovencev po letu 2000 glede na popisni kategoriji: materni jezik in narodna pripadnost (Munda Hirnök, 2016, 12).

leto popisa

2001

2011

materni jezik

3.187

1.723

narodna pripadnost

3040

2.820

Podatkov iz letošnjega popisa – če bo glede na trenutne razmere sploh izveden – seveda še ni. Vendar je očitno, da število slovenskega porabskega prebivalstva nezadržno upada (Josipovič, 2016, 15–26).

Še očitnejši, kompleksnejši in zato hud problem te skupnosti, izpostavljen v novejših raziskavah, pa je njena jezikovna disfunkcionalnost.

Prvi jasni podatki o jezikovnih razmerah v Porabju so na voljo vsaj od sredine 80. let prejšnjega stoletja. Zato ne bo odveč najnovejše mnenje Munda Hirnökove o razvoju jezikovnih razmerij v problem:

Državna meja je [od 1920, op. A. H.] pretrgala stike med prebivalci na obeh straneh meje. Po drugi svetovni vojni je zaradi zaostritve političnih odnosov med Madžarsko in Jugoslavijo prišlo do postavitve t. i. železne zavese, ki je za več desetletij otežila oziroma onemogočala stike prebivalcev Porabja z bližnjim prekmurskim jezikovnim prostorom, zato je razvoj porabskega narečja potekal nekoliko drugače in je danes podnarečje prekmurščine. Izoliranost Porabja je omogočala rabo in ohranjanje porabščine po vaseh vse do konca 60. let 20. stoletja, ko se je območje začelo postopoma odpirati (zaposlovanje v Monoštru, sezonsko zaposlovanje v notranjosti države ipd.). Ti procesi pa so načeli v glavnem enojezično skupnost: madžarščina je vedno bolj prodirala v vaško okolje; popolnoma madžarsko pa je bilo zunanje okolje, kamor so ljudje odhajali na delo. Zaradi pomanjkljivega znanja madžarščine so se porabski Slovenci soočali

292

Zgoraj: sedež Državne slovenske samouprave na Gornjem Seniku s kipom Avgusta Pavla. Spodaj: Slovenski kulturno−informativni center v Monoštru, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem, kjer se nahajajo še: uredništvi časopisa Porabje in Radia Monošter, restavracija in hotel Lipa s konferenčno dvorano (Foto: Marija Kozar).

s težavami; zato so se pospešeno učili madžarsko. Da bi svoje otroke obvarovali težav, ki so jih sami doživljali, so se začeli zavestno pogovarjati z njimi v madžarskem jeziku. Omenjeni procesi so pripeljali do pešanja vitalnosti slovenskega jezika, kar potrjujejo izsledki raziskav, ki so bile izvedene na Inštitutu za narodnostna vprašanja, in druge. Tako so na primer že izsledki sociološke raziskave Madžari in Slovenci (1984) opozorili na zelo nizko kompetenco znanja slovenskega jezika in madžarskega knjižnega jezika pri osnovnošolski populaciji na Gornjem Seniku ter počasen premik iz enojezičnosti v dvojezičnost, nadalje, da slovensko materinščino ohranjajo zgolj cerkev in babice. Podatki raziskave Medetnični odnosi in narodna identiteta v mestu Monošter (1993) so nakazali, da je slovenska skupnost na poti opuščanja slovenskega jezika, kar ne velja le za pomanjkljivo poznavanje slovenskega jezika, temveč tudi za domače narečje, ki ga velik delež ljudi slovenskega porekla ne govori več, in zlasti je indikativen generacijski premik, ki kaže, da najmlajši ne govorijo več domačega narečja. Tudi novejše raziskave (npr. Slovenski jezik v Porabju – vloga družine pri razvoju dvojezičnega otroka) kakor tudi terenske izkušnje kažejo, da je prenos domačega jezika s staršev na otroke marsikje načet, ponekod že povsem pretrgan, trgajo pa se tudi jezikovne vezi med starimi starši in vnuki. Madžarščina vse bolj pridobiva funkcijo sporazumevalnega jezika v družini. Če si je starejša generacija prizadevala, da se nauči madžarščino zato, da bi postala enakovredna z večinsko populacijo oziroma da bi se obvarovala frustracij zaradi pomanjkljivega znanja madžarščine, današnja mladina vidi ekonomsko perspektivo v učenju madžarščine in drugih tujih jezikov (zlasti nemščine in angleščine) (Munda Hirnök, 2016, 4–5).

Na jezikovno problematiko so torej znanstveniki, na podlagi skorajda obupanih zapisov in pozivov redkih izobraženih domačinov, pričeli opozarjati oblasti obeh držav pred več kot 45 leti (Munda Hirnök, 2006, 83–84). Odtlej so se bolj ali manj alarmantna dejstva o njej kar vrstila, predvsem v slovenskih znanstvenih objavah in tudi v množičnih medijih. Po letu 1991 so nanjo postali pozorni tudi slovenski jezikoslovci, etnologi, pedagogi in drugi. Nova demokratična oblast v Republiki Sloveniji se je te problematike, v dogovoru z madžarskimi oblastmi, lotila podobno, kot so se po letu 1920 takratne oblasti lotevale obstoječih jezikovnih razmer v pravkar priključenem Prekmurju. Te so skušale čim prej in na vse možne načine »zatreti« takrat v pokrajini edini govorjeni prekmursko-slovenski dialektni govor, ki je že dolgo bil hkrati tudi knjižni jezik, in ga nadomestiti z uporabo izključno le knjižne slovenščine. To jim je delno oziroma doslej že v večji meri tudi uspelo. Taka »politika« pa je med strokovnjaki pozneje doživljala hude kritike.

O madžarskih jezikovnih usmeritvah v Porabju pred letom 1989 ni smiselno izgubljati besed. Zelo podobno kot v Prekmurju pa se je zgodilo po letu 1991 v Porabju z jezikovno-šolskim naprezanjem slovenskih oblasti, ki so si naložile nalogo spodbuditi tamkajšnjo izumirajočo slovenščino. Početje pa je bilo po mnenju Albine Nećak Lük »nedomišljeno« in predvsem brez ozira na možne posledice, saj ni upoštevalo

293

vloge narečja kot prvobitne materinščine. V več temeljnih razpravah je omenjena raziskovalka sociolingvistka to podrobno razdelala, nazadnje prav pred kratkim: »V Porabju na Madžarskem mnogi presojajo današnje stanje slovenščine kot kritično.«

Marsikdaj gre z roko v roki z usihanjem sporazumevalnega potenciala jezika, zmanjševanjem števila njegovih govorcev in njegovih funkcij tudi zmanjševanje vitalnosti skupnosti, ki ga govori. Določen čas se jezik v tej zoženi funkciji za domačo rabo sicer ohranja, z njim pa se ohranja tudi manjšinska skupnost. Vendar lahko spremenjene družbene razmere hitro privedejo do asimilacije. Takšen je primer slovenske skupnosti v Porabju na Madžarskem, kjer se je prav zaradi železne zavese dolgo ohranilo porabsko narečje. Ko pa se je pokrajina odprla in so se ljudje začeli zaposlovati najprej v Monoštru, potem pa tudi drugod, je madžarščina vdrla tudi v slovenske vasi in v zasebno sporazumevanje. Ker javna raba slovenščine v svoji narečni zvrsti ni bila dovolj podprta, slovenskega knjižnega jezika oziroma zborne izreke pa v Porabju do takrat niso poznali, je nastopilo pospešeno opuščanje narečja. Posledice nesmotrne jezikovne politike Madžarske in šibkega oziroma prepoznega in marsikdaj neustreznega odziva države matičnega naroda, predvsem njene šolske politike, so očitne še danes, ko je prav porabsko narečje eno najbolj ogroženih.

Pri tem mislim v prvi vrsti na nedomišljeno ravnanje do domačega porabskega narečja. Kakor na drugih s Slovenci poseljenih območjih sosednjih držav tamkajšnja šola (tudi pod svetovalnim nadzorom svetovalcev iz Slovenije) dolgo časa ni znala izkoristiti znanja domačega narečja za postopno usvajanje knjižne slovenščine, temveč je s trdo držo, tako rekoč z izganjanjem narečja in vsiljevanjem izključno pravorečne norme, ki je otroci ob vstopu v šolo niti niso razumeli, dosegla prav nasprotni učinek od načrtovanega. Ljudje so dobili vtis, da ne znajo slovensko. Niti spremenjene razmere po prelomnih dogodkih na Madžarskem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tega uničujočega trenda niso spremenile. Ob vseh drugih pritiskih je tako narečje izgubilo svojo vrednost in začelo se je zavestno opuščanje prenosa narečja na mlajše generacije. S tem je bila tlakovana pot k izgubi lastnega jezika. Danes zaznavamo prizadevanja po revitalizaciji slovenščine oz. njene narečne zvrsti in upati je, da se bo ob močnejši organiziranosti same porabske skupnosti in odprti meji, ki omogoča živahnejši stik z govorci na slovenski strani meje, predvsem pa ob strokovno podprtem in načrtnem delu šole trend opuščanja porabskega narečja zaobrnil (Nećak Lük, 2019, 300).

Mnenje Nećak Lükove o fundamentalnih napakah jezikovnega razvoja v okviru manjšine z madžarske kot tudi slovenske strani ni novo. Izoblikovala ga je že pred desetletji in ga večkrat ustrezno predstavila. 2

Jezikovna problematika v Porabju torej sega v vse pore tamkajšnjega družbenega in zasebnega, tudi duhovnega življenja. Kako je z jezikom v tamkajšnjih cerkvah?

Sistematično duhovno oskrbo v slovenskem jeziku so porabski verniki kljub pritiskom imeli vseskozi do poznih 80. let prejšnjega stoletja, ko je umrl znameniti slovenski župnik na Gornjem Seniku Janoš Kühar (u. 1987). Kühar je skoraj pol stoletja ohranjal slovensko narodno zavest v Porabju, posebej po drugi svetovni vojni, ko je bilo porabsko narečje dovoljeno samo v cerkvah. Gradiščanski Hrvat Lajos Markovics, župnik v Števanovcih (u. 1981) je bil Küharjev pomočnik pri ohranitvi slovenskega jezika in narodne identitete v Porabju. Po Markovicsevi smrti je prenehalo slovensko bogoslužje v tamkajšnji župniji. Bolje je še do pred dobrim desetletjem kazalo v župniji na Dolnjem Seniku, kamor je bil leta 2001 za župnika nameščen porabski domačin Ferenc/Franc Merkli, ki je redno imel obrede v narečju. Odkar pa ga je sombotelska škofija leta 2010 premestila v župnijo v notranjosti, je tudi tam slovenska cerkvena beseda usahnila. Med tukajšnje vernike zdaj enkrat mesečno prihaja duhovnik iz Slovenije, kar pa je daleč od njihovih pričakovanj. V novejšem obdobju je slovenščina v porabskem verskem življenju torej navzoča v zelo omejenem obsegu. Samo slovenski duhovnik, vešč domačega narečja,

2 Prim.: Nećak Lük, 1994−1995, 5−23; Nećak Lük, 1996, 233−258; Nećak Lük, 1997, 117−132 − posebej konkretno glede problematike glej 130−131.

294

bi v vsakodnevni komunikaciji z verniki lahko ponovno obudil in utrdil pomembno vlogo Cerkve pri ohranjanju slovenskega jezika (Munda Hirnök & Medvešek, 2017, 717, 723–726).

Mnenja porabskih slovencev ob stoletnici priključitve Prekmurja matičnemu narodu

Da stanja v krajšem času ni mogoče izboljšati kar tako, je jasno. Nasprotno, vse večkrat se v matični domovini pojavljajo vprašanja o nadaljnji usodi in možnostih obstoja jezika sploh, npr.: »Za Porabje ugotavljamo, da velik delež slovenskega prebivalstva ne govori več porabskega narečja in da v zelo šibki meri (če sploh) prihaja do medgeneracijskega prenosa slovenskega jezika.« 3 Najvidnejši predstavniki manjšine pa to zaskrbljenost izražajo tudi v novejših javnih nastopih, npr. zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss in dolgoletna raziskovalka porabske preteklosti ter etnološke svojskosti Marija Mukič Kozar. 4 Še posebej pa je bila leta 2019 deležna medijske pozornosti slovenskih množičnih medijev Andrea Kovács, od 2019 nova predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem. 5 Isto leto je slovenska medijska krajina malone zasula slovensko javnost z desetinami raznih prispevkov ob stoti obletnici priključitve Prekmurja Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nekateri članki so kar zaskrbljeno in dvomeče spregovorili izključno o porabski slovenski manjšini (Delo, 13. 10. 2019).

S tem sestavkom o položaju porabskih Slovencev po letu 1991 se je skušalo vsaj v temeljnih črtah orisati problemske sklope te skupnosti v zadnjem stoletju. Slovenska narodnostna skupnost v Porabju/Slovenskem Porabju na Madžarskem je nastala kot rezultat diplomatske odločitve na mirovni konferenci po prvi svetovni vojni v Versaillesu leta 1919 in Trianonske mirovne pogodbe leto zatem. Junija 1920 zakoličena nova državna meja je grobo razločila tamkaj živeče Slovence na levem bregu Mure, ki odtlej živijo v dveh sosednjih državah. Največji del tukajšnjega slovenskega prebivalstva se je nato v okviru Jugoslavije praktično brez večjih posledic prilagodil življenju v državni skupnosti Slovencev. Njegov majhen del pod reko Rabo pa je doživljal vse možne vrste pritiskov, ki so pustili hude posledice. Madžarska država je kljub legitimnim pravicam vseskozi permanentno načrtno zanemarjala skrb za vseh trinajst tamkajšnjih narodnostnih manjšin. Porabski Slovenci so bili že ob vzpostavljeni meji številčno daleč najmanjša med njimi. To so ostali še naprej, saj so pričeli migrirati v večja mesta v notranjosti države ali v prekoceansko tujino. Bili so tudi brez možnosti naslonitve na matično domovino, se pravi brez njene vsestranske podpore. Danes je ta etnična manjšina pred dejstvom, da znajo porabsko-slovensko narečje govoriti le še nekateri njeni starejši in najstarejši pripadniki. Mlajše in najmlajše generacije pa so, tudi zavoljo napak jezikovne in izobraževalne politike v zadnjega pol stoletja, v bistvu jezikovno izgubljene. Vsiljevalo

3 https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/priloznosti-in-moznosti-za-ohranjanje-oziroma-revitalizacijo-slovenscine-med-slovensko-manjsinsko-skupnostjo-v sosednjih-drzavah, CRP: Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah, ZRC SAZU, 1. oktober 2016 – 31. januar 2018, Opis. 4 Pri porabskih Slovencih ni »etno biznisa«. Intervju z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Köleš Kiss, Porabje, 3. april 2019, in Radio Slovenija, oddaja Sotočja 6. 4. 2019; Manjšina v Porabju je v kritičnem stanju. Ob dodelitvi medalje za zasluge družini Mukič – intervju z Marijo Mukič Kozar, Delo, 7. 5. 2019 (elektr. izdaja), https://www.delo.si › kultura › razno ›: …. »Res je, da se družine v Porabju vedno težje odločijo, da bodo naučile otroke slovensko. Večina Porabcev ne zna knjižno slovensko, zato otrok ne morejo naučiti standardnega maternega jezika. Otroci, ki se naučijo knjižno slovensko, pa se ne morejo pogovarjati s starši in starimi starši, ker ti ne razumejo knjižne slovenščine.« Zakaj vedno manj Porabcev govori porabsko ali slovensko? »Porabsko narečje tako odstopa od knjižne slovenščine, da se lahko v njem mladi sporazumevajo samo s starši in starimi starši, med sabo in z vrstniki v Sloveniji pa ne. Porabsko narečje večinoma govorita srednja in starejša generacija. Če je tema zahtevnejša, so se prisiljeni pogovarjati madžarsko, ker starinsko porabsko slovensko narečje ni dovolj prilagojeno za sporazumevanje v 21. stoletju. Prehod iz narečja v knjižno slovenščino bi moral biti postopen, kot v Prekmurju po priključitvi SHS leta 1919. V Porabju tega prehoda ni bilo, ker nas je leta 1920 postavljena državna meja ločila od prekmurskih bratov. Nismo imeli možnosti, da bi postopno prevzeli sodobne izraze iz knjižnega jezika v porabsko narečje. Iste probleme imajo tudi druge manjšine.« 5 »Priključitev ne more biti praznik«. Nova predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovač je ob bližajoči se obletnici priključitve Prekmurja v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo (STA) dejala, da Prekmurcem privoščijo življenje v matični državi, za porabske Slovence pa to ne more biti praznik, saj so pred 100 leti ostali odrezani od slovenskega zaledja in pozabljeni od madžarske države. Volksgruppen, Intervju, 19. 7. 2019; Primorski dnevnik, 1. avgust 2019, elektr. izdaja;

Radio Slovenija, 14. 8. 2019.

295

se jim je npr. učenje slovenskega knjižnega jezika, ki ga na svoji starostni stopnji nikakor niso mogli doumeti, saj dotlej tudi narečja niso zmogli obvladati v zadostni meri za osnovno sporazumevanje. V desetletjih po letu 1991 tako število manjšini pripadajočih ljudi nezadržno upada. Procesi asimilacije so nezadržni. Mlade generacije se v iskanju eksistenčnih možnosti obračajo k večinskemu madžarskemu jeziku in k drugim tujim svetovnim jezikom. Z močnim množično medijskim, lokalno-samoupravnim in društveno-kulturnim delovanjem kot tudi z okrepljeno pomočjo Republike Slovenije skušajo manjšinski voditelji popraviti in izboljšati, kar se popraviti oziroma izboljšati sploh še da.

296