Karl Hren: 30 let neodvisnosti Slovenije in njenih odnosov do Slovencev v Avstriji

Etnične manjšine prav dobro označuje slika »graditelja mostov, ki sedi med dvema stoloma«. Na eni strani je država, v kateri živiš in si v njej doma, vendar pa imata tvoj jezik in kultura manjšinski status in sta ogrožena v svojem obstoju. Na drugi strani je država, v kateri ne živiš, vendar pa v njej večina govori tvoj jezik in ta jezik je prevladujoč. Jasno je, da se iz tega poraja razmerje napetosti, ki je v zgodovini že večkrat prineslo škodo jezikovnim manjšinam. Evropski integracijski proces je poskušal omiliti te napetosti in za številne jezikovne manjšine so se ravno zaradi njihove posebne identitete ponudile nove možnosti. Temu razvoju lahko zelo dobro sledimo tudi v avstrijsko-slovenskih odnosih oz. v odnosih Republike Slovenije do slovenske narodne skupnosti na Koroškem v zadnjih tridesetih letih.

Splošni zgodovinski in pravni okvir

Proces narodovanja se je pri Slovencih izoblikoval pozno. Slovensko jezikovno ozemlje je bilo razdeljeno med različne države in je bilo zemljepisno močno razčlenjeno. Sosednji narodi so bili zgodovinsko gledano na boljšem in bili so številčnejši. Začel se je proces jezikovne asimilacije in povsod se je dogajalo, da se je oseba, ki je sicer govorila slovensko narečje, priznavala za pripadnico dominantne tuje kulture: koroški vindišar, ki po lastni opredelitvi govori slovansko narečje, se ima za Nemca in podobno razglaša madžaron svojo pripadnost vodilni madžarski kulturi. Temu asimilacijskemu procesu so se Slovenci lahko postavili po robu samo zaradi nekaterih srečnih zgodovinskih naključij in lastne vztrajnosti. Razvoju slovenske zgodovine je torej vtisnilo pečat zavzemanje za obstoj lastnega ogroženega jezika. Kot vrhunec tega razvoja velja dosega lastne državnosti junija leta 1991 (Prunk, 1992). O tej državnosti so – to se vedno znova poudarja – sanjali številni rodovi Slovenk in Slovencev. Za samorazumevanje Slovencev je v marsičem značilno, da se ravno zaradi te naporne poti čutijo povezane s tistimi slovensko govorečimi rojaki, ki so zaradi različnih zgodovinskih dogodkov ostali zunaj meja lastne države. Še več: počutijo se dolžne, da podpirajo slovenske manjšine v tujini, posebej zato, ker je bil dolgo časa ogrožen njihov lastni jezikovni položaj.

V skladu s tem temeljnim razpoloženjem se je omemba položaja slovenskih manjšin v tujini znašla že v prvih dokumentih neodvisne Slovenije. Tako so te omenjene že v Deklaraciji ob neodvisnosti, ki je bila sprejeta 25. junija 1991: »Republika Slovenija […] pričakuje od sosednjih držav, da bodo upoštevale in poglabljale z mednarodnimi konvencijami in bilateralnimi pogodbami doseženo raven zaščite slovenske manjšine« (Ur. l. RS, 1991a). Tudi v slovenski ustavi je na vidnem mestu (v 5. členu) trdno zasidrana zaščita manjšin: »Država […] skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. […] Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti« (Ur. l. RS, 1991b). V prvi demokratično izvoljeni vladi Republike Slovenije je bil s slavistom Janezom Dularjem določen tudi minister, pristojen za Slovence v tujini in za narodne skupnosti v Sloveniji. Toda minister razen ene sodelavke in tajnice ni imel nobenega operativnega aparata. Na slovenskem zunanjem ministrstvu pa je, nasprotno, obstajal oddelek za Slovence po svetu. Ta je bil s tem podrejen zunanjemu ministru in zaradi številnih zamenjav zaposlenih naloge v zvezi s slovenskimi narodnimi skupnostmi niso mogle biti uresničene v zadovoljivi meri. Končno je bil na pobudo njegovega kasnejšega dolgoletnega sodelavca Rudija Merljaka 26. oktobra 1994 ustanovljen Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu – v nadaljnjem besedilu »Urad« (Merljak, 2019). Ta je bil sicer še naprej podrejen zunanjemu ministrstvu, vendar je mogel v glavnem samostojno delovati. »Uradu« je načeloval Peter Vencelj, ki je bil s tem zdaj državni sekretar za slovenske narodne skupnosti. Osnovna ideja pri delovanju tega urada je bila, da znotraj uprave postane povezovalna točka za slovenske narodne skupnosti v tujini.

Leta 2004 je bil »Urad« povsem izločen iz zunanjega ministrstva in od leta 2008 ga spet vodi minister. S tem so bile in so narodnostne zadeve samostojni del slovenske uprave ter po ministru, pristojnem za to področje, upoštevane pri delu vlade. Odnos do zunanjega ministrstva oz. razmejitev kompetenc lahko pri tem postane tudi napeta. Hkrati s tem je ta samostojnost jamčila za jasno profiliranje »Urada«, odnos do drugih resorjev, ki se dotikajo vprašanja narodne skupnosti (zlasti do kulture in izobraževanja), pa je postal enakovreden. Najpomembnejša naloga »Urada« je urejanje monetarnih podpor za narodne skupnosti, pri čemer se projekti posebej razpisujejo za slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in posebej za Slovence po svetu.1 S tem povezana nujna birokracija in obstoj

1 Več o tem na: https://www.gov.si/drzavni-organi/vladne-sluzbe/urad-vlade-za-slovence-v-zamejstvu-in-po-svetu/.

283

več različnih nacionalnih določil pri čezmejnih projektih sta vedno znova izzvala kritiko zastopnikov narodnih skupnosti in tudi sodelavcev »Urada«, saj je za druga vsebinska težišča ostalo premalo časa in sredstev.

Kot kritično je treba označiti pogosto menjavanje vodstva »Urada«, kajti od ustanovitve leta 1994 je »Urad« vodilo že 16 direktorjev in državnih sekretarjev oz. ministrov.2 Z osamosvojitvijo »Urada« pa se je deloma posrečilo, da so se med sodelavci izkristalizirale jasne kompetence, zaradi česar lahko »Urad« neodvisno od menjav na njegovem vrhu označimo kot osišče in križišče slovenske politike v zvezi z narodnimi skupnostmi.

Druga pomembna operativna struktura za odnose Republike Slovenije s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem je slovenski generalni konzulat v Celovcu. Takoj po pridobitvi samostojnosti se je Slovenija trudila, da bi že v času Jugoslavije urejeno diplomatsko predstavništvo na novo vzpostavila in je novembra 1992 v Celovcu odprla slovenski generalni konzulat. Vodenje je prevzel Jože Jeraj, ki je v Celovcu ostal generalni konzul do leta 2000.3 Med njegove prve naloge je spadal prevzem stavbe generalnega konzulata ob celovški Cesti Radetzkega, ki je bila v delitveni masi jugoslovanskih diplomatskih predstavništev. Po napornih pogajanjih se je lahko leta 1996 Slovenija vselila v nekdanji jugoslovanski konzulat. V njegovi mandatni, po diplomatskih merilih dolgi dobi se je Jeraju med drugim posrečilo, da je bila odprta cesta čez Pavličevo sedlo na slovenski in v dobršnem delu na avstrijski strani. Z obstojem diplomatskih predstavništev v Celovcu, Trstu in madžarskem Monoštru pripisuje Republika Slovenija poseben pomen naselitvenim področjem slovenske narodne skupnosti oz. sosednjim regijam. Ni dvoma, da ta predstavništva pospešujejo pretok informacij in sodelovanje Slovenije bodisi s posamezno narodno skupnostjo bodisi s celotnimi sosednjimi regijami. Zaradi samostojnosti »Urada« pa omenjeni generalni konzulati vzpostavljajo tudi povezavo med manjšinskimi zadevami in veleposlaništvi oz. slovenskim zunanjim ministrstvom.

Znotraj državnega zbora – prve zbornice slovenskega parlamenta – je razvoj potekal podobno kakor pri »Uradu« na področju uprave (Zelnik, 2013). Leta 1997 so se manjšinske zadeve osamosvojile, kajti ustanovljena je bila Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Državnega zbora Republike Slovenije. Ustanovitev je temeljila na obsežni resoluciji o Slovencih v sosednjih državah, ki jo je leto pred tem slovenski parlament sprejel soglasno in s ploskanjem. Resolucija je vredna pozornosti tudi zato, ker gre pri njej za sprejem prvih obsežnejših parlamentarnih sklepov po slovenski osamosvojitvi in se dotika številnih področij zaščite narodnih skupnosti oz. govori o stikih Slovenije z narodnimi skupnostmi v tujini (Ur. l. RS, 1996).

Vendar pa je najobsežnejši in najpomembnejši zakonodajni akt Republike Slovenije o slovenskih narodnih skupnostih v tujini Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (Ur. l. RS, 2006a). Zakon, ki ga je v času vlade premierja Janeza Janše sprejel slovenski parlament leta 2006, ureja v 99 (!) členih odnose Republike Slovenije tako do slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah kakor tudi odnose do slovenskih zdomcev. V zakonu so ponovno obdelana tematska področja resolucije iz leta 1996 in ukrepi sodelovanja so konkretizirani. Tako je recimo na področju kulturnega sodelovanja določeno, da je naloga javnopravne radijske/televizijske postaje poročati o narodnih skupnostih. Nadaljnja določila govorijo o možnostih sodelovanja na področju gospodarstva, izobraževanja, znanosti in športa. Pomembna so tudi zakonska določila o podpiranju narodnih skupnosti, saj imajo s tem podpore jasno zakonsko podlago. Pomembna novost zakona je ustanovitev sistema sosvetov, in sicer Sveta za slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in Sveta za slovenske zdomce. Koroške Slovence zastopajo v Svetu štirje člani. Člane Sveta imenuje predsednik slovenske vlade na predlog reprezentativnih organizacij narodnih skupnosti. Premier tudi vodi seje in naloga Svetov je, da svetuje vladi glede ukrepov, ki posebej zadevajo narodne skupnosti, ter pripravlja ustrezne predloge. V zakonu

2 Predstojniki »Urada«: Dr. Helena Jaklitsch (od marca 2020); Peter Jožef Česnik (september 2018–marec 2020); Gorazd Žmavc (februar 2014–september 2018); Tina Komel (marec 2013–februar 2014); Ljudmila Novak (februar 2012–marec 2013); dr.

Boštjan Žekš (november 2008–februar 2012); Zorko Pelikan (december 2005–november 2008); Franc Pukšič (december 2004–november 2005); Jadranka Šturm Kocjan (december 2003–december 2004); Metoda Mikuž (september 2003–december 2003);

Črtomir Špacapan (januar 2003–september 2003); dr. Iztok Simoniti (marec 2002–januar 2003); Magdalena Tovornik (december 2000–marec 2002); Zorko Pelikan (junij 2000–december 2000); Mihaela Logar (junij 1997–junij 2000); Uroš Mahkovec (marec 1997–junij 1997); dr. Peter Vencelj (januar 1993–marec 1997). 3 O slovensko-avstrijskih odnosih oz. o odnosih s slovensko narodno skupnostjo v devetdesetih letih 20. stoletja veliko povedo njegovi spomini oz. njegov dnevnik: Jeraj, 2002.

284

je tudi konkretiziran položaj Slovencev brez slovenskega državljanstva, omenjen že v 5. členu slovenske ustave, vendar tam omenjene ugodnosti prinašajo državljanom EU le malo dodatnih.

Od mednarodnopravnih sporazumov, ki jih je sklenila Republika Slovenija, je treba posebej omeniti kulturni sporazum z Republiko Avstrijo iz leta 2002, ki zadeva zaščito narodnih skupnosti. Poleg tega obstajajo večletni delovni programi (trenutni zadeva čas 2017–2021), v katerih so omenjena različna, tudi za slovensko narodno skupnost v Avstriji zanimiva področja.4 Vse do danes pa se sosednji državi še nista mogli dogovoriti glede vprašanja, ali je v Avstrijski državni pogodbi Slovenija pravna naslednica Jugoslavije. Medtem ko Slovenija izhaja iz tovrstnega pravnega nasledstva, Avstrija temu oporeka. Konkretni koraki v tej smeri (notifikacija Državne pogodbe) so v Sloveniji vedno znova predmet vročih notranjepolitičnih razprav (prim. Kosmač, 2017). Navsezadnje pa je za slovensko narodno skupnost osrednjega pomena, da je z vstopom Avstrije (1995) in Slovenije v EU (2004) ter s tem s prevzemom evropskega pravnega reda (Acquis communautaire) nastala povsem nova pravna podlaga. K temu seveda spadajo bistvene olajšave pri širokem razponu čezmejnih stikov in možnosti sodelovanja (skupni trg, Schengen, pospeševalni programi EU, kot je Interreg, itd.), kar je posebnega pomena zlasti za slovensko narodno skupnost zaradi jezikovne sorodnosti, kulturne bližine s sosednjo državo in zaradi naselitvenega področja neposredno ob državni meji.

Monetarne in nemonetarne oblike podpore

Slovenska narodna skupnost na Koroškem razpolaga z močno razvejeno organizacijsko mrežo. Ta sega od praviloma že več kot sto let starih kulturnih društev preko športnih in gospodarskih zvez kakor tudi izobraževalnih in vzgojnih ustanov do znanstvenih institucij in različnih strešnih organizacij. Gosto organizacijsko omrežje se je spletlo v mnogih desetletjih in v povojnih letih so se zaradi vpliva komunistične Jugoslavije nekatere strukture deloma tudi podvojile – to zadeva recimo kulturne in politične strešne organizacije.

Dobra organizacijska mreža je bila zelo pomembna za obstoj slovenske narodne skupnosti, kajti zaradi do narodne skupnosti sovražnih okvirnih pogojev na Koroškem ni bilo enakopravnega upoštevanja slovenskega jezika in kulture v »prevladujočih strukturah« dežele. Slovenija je podpirala te strukture narodne skupnosti in identiteta narodne skupnosti se je lahko ohranila na različnih področjih življenja. Zgolj z avstrijskimi podporami za narodne skupnosti ne bi bilo mogoče ohranjati tako raznolike organizacijske strukture. Pri tem je treba upoštevati še to, da podpore za narodne skupnosti, ki jih daje urad zveznega kanclerja, ne zajemajo nekaterih področij (na primer investicijskih ukrepov) in od srede devetdesetih let niso bile valorizirane, kar je medtem pripeljalo že do 50-odstotnega realnega razvrednotenja.5 Leta 2019 je Republika Slovenija podprla slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah s približno 7,5 milijona evrov vsega skupaj.6 Od tega je približno tretjina sredstev šla v Avstrijo. Bistveni del prispeva »Urad« – recimo za Koroško leta 2019 znesek v višini 1,9 milijona evrov. Pri tem se sredstva razdelijo na podlagi vsako leto razpisanih projektov. Predloge glede razdelitve lahko prispevajo tri zastopniške organizacije slovenske narodne skupnosti na Koroškem, na koncu pa na podlagi strokovne presoje odloči »Urad«. Ukvarjanje z letnimi razpisi projektov je seveda komplicirano tako za prosilce kakor tudi za »Urad«.7

4 Več o tem na: https://www.bmkoes.gv.at/Kunst-und-Kultur/europa-und-internationales/bilaterale-kulturkooperationen-und-vereinbarungen-.html. 5 Za leto 2021 so se sredstva za slovensko manjšino bistveno povečala! 6 Več o tem v poročilu o podporah v letu 2019: https://www.gov.si/drzavni-organi/vlada/seje-vlade/gradiva-v-obravnavi/show/5429. 7 Več o tem na: https://www.gov.si/drzavni-organi/vladne-sluzbe/urad-vlade-za-slovence-v-zamejstvu-in-po-svetu/javne-objave-urada-vlade-republike-slovenije-za-slovence-v-zamejstvu-in-po-svetu/.

285

Pri tem naj bi prišlo do enostavnejših postopkov predvsem na dveh področjih: a) pri manjših kulturnih društvih, podprtih z manjšimi vsotami, bi bilo vredno razmisliti o pavšalni finančni pomoči, kajti upravni stroški so zdaj nesorazmerno visoki; b) pri tistih strukturah, ki so strateškega pomena in imajo redno zaposleno osebje, naj bi – kakor je načeloma predvideno v slovenskem zakonu – močneje podprli večletne projekte.8 To bi zmanjšalo upravne stroške ter bi zadevnim strukturam omogočilo več varnosti in možnosti načrtovanja.

Zaradi sproščenih personalnih kapacitet bi poenostavitev birokratskih poti dala »Uradu« tudi več manevrskega prostora za nemonetarne oblike podpor. Te so ta čas možne le omejeno. »Urad« organizira ta čas različna mrežna srečanja, sam ali skupaj z drugimi resorji pripravlja različna stališča, strategije in dokumente o zaščiti narodnih skupnosti, podeljuje nagrade za diplomske in doktorske naloge, ki zadevajo narodno skupnost, sodeluje pri odločanju o čezmejnih projektih (Interreg) ter s svojimi političnimi zastopniki seveda sodeluje v političnem diskurzu o zaščiti narodnih skupnosti. Kritično je treba oceniti, da tudi Republika Slovenija v zadnjih letih ni povišala podpornih sredstev za narodne skupnosti, kar je pripeljalo v realno znižanje (deloma je prišlo celo do nominalnih redukcij). Skoraj vsa podporna sredstva se tako pretakajo v etablirane strukture oz. se te strukture ne bi mogle ohraniti brez te podpore. Tako ostane za nove pobude in projekte prav malo manevrskega prostora oz. ga sploh ni, kar pa zaradi spreminjajočih se razmer in novih okvirnih pogojev pomeni isto kot stagnacija narodne skupnosti. Monetarni angažma drugih resorjev se je približno pred desetimi leti znatno zmanjšal ob hkratni povečani koncentraciji pospeševalnih sredstev v »Uradu«. Vendar pa zaradi strokovno-vsebinske bližine tudi ti resorji vedno znova poskrbijo za monetarne in nemonetarne podpore.9 Tako recimo slovensko ministrstvo za šolstvo in znanost ponuja možnosti nadaljnjega izobraževanja in mreženja učnemu osebju na področju manjšinskega šolstva in te ukrepe podpira tudi s štipendijami. Ministrstvo za kulturo podpira posamezne kulturne projekte in pomaga Slovenski študijski knjižnici v Celovcu z nakupom knjig (4.000 naslovov vsako leto). Gospodarsko ministrstvo preko agencije »SPIRIT Slovenija« podpira gospodarske klube, dejavne na področju čezmejnega gospodarskega sodelovanja. Končno pa obstaja tudi intenzivno sodelovanje različnih kmetijskih izobraževalnih ustanov (takšna je na Koroškem Kmečka izobraževalna skupnost – KIS), ki sodelujejo v čezmejnem omrežju in jih podpira slovensko kmetijsko ministrstvo.

Zunanjepolitična dejavnost

Republika Slovenija pa ne vpliva na položaj slovenske narodne skupnosti samo z monetarnimi in nemonetarnimi podporami, ampak tudi s svojo zunanjepolitično dejavnostjo. Medtem ko lahko v okviru narodnih in mednarodnih določil Republika Slovenija po lastni presoji izvaja monetarne in nemonetarne pod-

8 V zvezi s tem primerjaj člen 52 (2) Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (Ur. l. RS, št. 43/06). 9 Več o tem na: https://www.gov.si/drzavni-organi/vladne-sluzbe/urad-vlade-za-slovence-v-zamejstvu-in-po-svetu/javne-objave-urada-vlade-republike-slovenije-za-slovence-v-zamejstvu-in-po-svetu/.

286

Protest slovenskih študentov v Koroškem deželnem zboru ob sprejemanju nove deželne ustave 2017 (Foto: Karl Hren).

porne ukrepe, pa z zunanjepolitično dejavnostjo vpliva posredno. Pri tem poskuša z različnimi diplomatskimi in političnimi sredstvi vplivati na avstrijsko politiko do narodnih manjšin, da bi tako dosegla izboljšanje položaja slovenske narodne skupnosti. Naslovljenec zunanjepolitičnih dejavnosti so najrazličnejše državne in nedržavne strukture Avstrije.

Mednje spadajo tudi same zastopniške strukture narodne skupnosti. Tako je Republika Slovenija vedno znova poskušala posredovalno vplivati na deloma zelo različna stališča predstavnikov narodne skupnosti. Vedno znova je tudi prihajalo – zlasti v prvi polovici devetdesetih let – do poskusov poenotenja zastopniških organizacij (prim. Jeraj, 2002). Medtem ko je en del narodne skupnosti podpiral in zahteval tovrstno podporo za skupno predstavništvo, je drugi del, ki se je v svojem organizacijskem partikularizmu čutil ogroženega, zavračal tovrstno »prigovarjanje« kot nelegitimno vmešavanje. Slovenija je to vprašanje zato vedno bolj izključevala iz svojega zunanjepolitičnega prizadevanja in namesto tega je govorila o narodni skupnosti kot »subjektu« oz. ni postavljala pod vprašaj obstoja in tudi legitimnosti narodnih predstavnikov. Zato se v 30 letih od slovenske Deklaracije ob neodvisnosti nista posrečila ne poenotenje zastopniških organizacij in ne izboljšanje njihove učinkovitosti. Prav nasprotno: ohranila se je v prvih letih po koncu druge svetovne vojne prav zaradi takratnega jugoslovanskega vpliva nastala delitev na »levi« tabor, naslonjen na jugoslovanski režim, in »desni«, krščanskosocialni tabor, ki je bil na Koroškem tradicionalno močnejši (prim. Valentinčič, 2020, 97–130).Kar zadeva vprašanja v zvezi z narodno skupnostjo, sta brez dvoma najpomembnejša naslovljenca slovenske zunanje politike avstrijska zvezna in avstrijska deželna raven. Pri tem obstajajo različni formati dvostranskega sodelovanja s Slovenijo. To sega od različnih bilateralnih operativnih sej na uradniški ravni do političnih stikov. V pripravah na bilateralna politična srečanja so po svojem mnenju pogosto vprašani tudi zastopniki narodne skupnosti. S tem predstavniki Republike Slovenije poudarjajo politični pomen, ki ga pripisujejo vprašanju narodne skupnosti. Pri političnih stikih je bila v zadnjih 30 letih na mizi široka pahljača najrazličnejših za narodno skupnost specifičnih tem. Gotovo je bilo najpomembnejše vprašanje uresničitev razsodb avstrijskega ustavnega sodišča glede dvojezičnih krajevnih napisov. To vprašanje je vrsto let zaposlovalo tudi slovensko zunanjo politiko in reševanje tega vprašanja so natančno spremljala slovenska sredstva javnega obveščanja. Ob tem primeru se zelo dobro vidi, da so lahko slovenska zunanjepolitična prizadevanja zelo različno motivirana. Seveda je Slovenija motivirana, da pomaga slovenski narodni skupnosti v Avstriji. Ob tem pa obstaja tudi notranjepolitični motiv. Slovenska javnost vsekakor občutljivo zaznava dogajanje v zvezi z narodnimi skupnostmi. Javna razprava je vedno znova posvečena različnim vprašanjem slovenskih narodnih skupnosti v tujini. Pri zavzemanju za pravice narodne skupnosti gre torej vedno tudi za notranjepolitični diskurz oziroma, na kratko, tudi v Sloveniji se lahko z vprašanjem narodne skupnosti dobijo ali izgubijo volilni glasovi. Na mnogo političnih dejavnosti različnih slovenskih politikov je torej treba gledati predvsem v tej notranjepolitični luči. Učinek za slovensko narodno skupnost v njenem okolju v Avstriji je zato največkrat prav majhen ali celo nikakršen … A to ni nobena slovenska posebnost: marsikje v Evropi se imajo ljudje doma za močne zagovornike narodne skupnosti v tujini, da bi s tem povečali število svojih volivcev.

287

Resen in dolgotrajen zunanjepolitični vpliv na zadeve narodne skupnosti se zato v glavnem izvaja tiho; takšno vplivanje ne stavi na grožnje in javna stališča, ampak opravlja delo prepričevanja in posreduje med različnimi akterji. Skupna pripadnost Evropski uniji in prijateljski odnos med Avstrijo in Slovenijo – sosednjima državama, ki sta bili v okviru Habsburške monarhije tako tesno povezani kot le malokateri drugi – sta zelo dobro izhodišče za zaupne in stalne medsebojne stike (prim. Nečak et al., 2004). Ta sprememba paradigem v zunanji politiki na področju narodnih skupnosti – namesto notranjepolitično motiviranega zagovarjanja pravic narodne skupnosti raje iskreno skupno zavzemanje za nadaljnji obstoj slovenske narodne skupnosti – je sad postopnega razvoja v zadnjih desetletjih in letih. Kot dobra primera teh prizadevanj lahko gotovo vidimo Slovensko glasbeno šolo na Koroškem in postavitev dodatnih dvojezičnih topografskih oznak leta 2020.10

V prihodnosti naj bi še naprej stopali po tej poti, in sicer še bolj odločno in še bolj vztrajno kakor doslej. Ob vseh pozitivnih spremembah v okvirnih pogojih moramo namreč tudi ugotoviti, da so konkretni koraki, ki vodijo v izboljšanje položaja narodne skupnosti, zelo počasni. Avstrijski politični zastopniki pa menijo, da »mora čas dozoreti« za nadaljnje dvojezične napise in ofenzivnejše ukrepe za obstoj jezika narodne skupnosti.11 Žal pa slovenska narodna skupnost na Koroškem tega časa nima več. Število slovensko govorečih Korošcev je namreč danes tako nizko kot še nikoli prej v zgodovini! Potrebni so torej odločni in pogumni koraki za ohranitev jezika narodne skupnosti!

10 Sklepi občinskih svetov v Šentjakobu v Rožu in Žitari vasi o dodatnih dvojezičnih krajevnih napisih. 11 V tem smislu je govoril tudi žitrajski župan in podpredsednik koroškega deželnega zbora v intervjuju pod: https://volksgruppen.orf.at/ slovenci/stories/3059564/.

288