iz zgodovine medicine
Ivan Grohar: Sejalec, 1907 (v lasti Narodne galerije iz Ljubljane, vir: wikipedia).
»Slikar, čigar življenjsko pot je v 44. letu starosti prekinila prezgodnja smrt, je poskrbel za podobe, zaradi katerih so začeli v njem prepoznavati mit slovenstva, njegove krajine pa sprejemati kot podobe domovine.« (M. Komelj) je dezertiral ter bil zato kaznovan z enoletnim podaljšanjem vojaškega stanu. A med letoma 1892 in 1895 se je s podporo kranjskega deželnega odbora vendarle uspel vpisati na Deželno risarsko šolo v Gradcu. Je pa že leta 1894 opravil tudi sprejemni izpit na dunajski slikarski akademiji, a so ga zaradi pomanjkljive izobrazbe zavrnili. Jeseni 1895 se je študijsko odpravil v takratno Monakovo, kjer je v muzejih kopiral starejše mojstre in obiskoval razne razstave. Poleti 1896 se je naselil v Škofji Loki in si uredil prvi slikarski atelje. Le leto zatem je spoznal Riharda Jakopiča, ki je vplival nanj, da se je od slikarja sakralnih del obrnil v impresionizem. Milček Komelj piše: »Groharjevi preobrazbi sledimo od njegovega prihoda v München, kjer ga je Jakopič leta 1899 seznanil z Antonom Ažbetom. Tam se je spoznal tudi z Matijo Jamo in Matejem Sternenom. Po vrnitvi v Ljubljano novembra istega leta se je leta 1900 vrnil v München, nato pa živel v Ljubljani, v Škofji Loki in Sorici do leta 1902, ko je svojo motiviko poiskal v Devinu.« Grohar je bil s srcem in dušo predan slikarstvu in je postal tajnik Slovenskega umetniškega društva. Ker njegovo impresionistično delo med ljudmi ni bilo sprejeto, je trpel ne le bedo, ampak tudi lakoto. V upanju, da bo kmalu prodal kakšno sliko, si je sposojal iz društvene blagajne in bil zaloten. Trimesečna zaporna kazen zanj niti ne bi bila tako huda, če ob tem ne bi izgubil prijateljev, kar ga je globoko prizadelo. Ob strani mu je stal edino Jakopič. Po prestanem zaporu je slikal na Brdu pri Lukovici, poleti 1903 pa je na Dunaju najel atelje, kjer mu je
Ivan Grohar: Pomlad. Na dunajski razstavi slovenskih slikarjev leta 1904 je ta slika doživela najlepši sprejem med vsemi (v lasti Narodne galerije iz Ljubljane, vir: wikipedia). pomagal kipar Fran Berneker. Povezal se je tudi z drugimi slovenskimi intelektualci: Ivanom Prijateljem, Izidorjem Cankarjem, arhitektoma Maksom Fabianijem in Jožetom Plečnikom.
Grohar je na Jakopičevo pobudo nagovoril lastnika dunajskega razstavnega salona H. O. Miethkeja za odprtje razstave slovenskih umetnikov iz kluba Sava. Februarja 1904 so tam razstavljali Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen, Fran Vesel, Fran Berneker in še nekateri slovenski umetniki. Na izjemno uspeli razstavi je bila najbolje sprejeta prav Groharjeva slika Pomlad. A kljub vse večjemu priznanju njegove umetnosti je ta izjemni slikar ostajal v hudi revščini in se vse bolj zapiral vase. Finančna nemoč je Groharja že v letu 1904 z Dunaja pripeljala ponovno v domači kraj in Škofjo Loko. Nekdanji prebivalci Selške doline (dr. Vida Košmelj Beravs) vedo povedati, da je bil dermatovenerolog, doma iz Železnikov, dr. Jernej Demšar véliki podpornik Ivana Groharja in je kupoval njegove slike. Domačinom je tudi plačeval, da so Groharja podpirali kjerkoli so ga lahko, saj sam ni nikoli prosil. Dajali so mu brezplačno streho nad glavo, hrano, obleko, ga na poti iz Loke v Sorico vzeli na lojtrnik in podobno, da bi mu olajšali življenje, a ohranili njegovo človeško dostojanstvo. Košmeljeva je tudi povedala, da je Grohar kupoval najskromnejši slikarski pribor, saj si boljšega ni mogel privoščiti. Leta 1911 je Groharju po posredovanju Janeza Evangelista Kreka in Riharda Jakopiča Deželni odbor odobril 2.000 kron podpore za umetniško potovanje v Italijo, kamor si je slikar želel od rane mladosti. Na poti se je ustavil v Ljubljani, da bi si nakupil vse potrebno za pot, a je moral zaradi jetike, ki jo je prikrival, v bolnišnico in je tam 19. aprila 1911 tudi umrl. Na
Revija ISIS - Avgust/september 2013
43