Medicina
Uporaba rezultatov o nevtralizirajočih protitelesih proti interferonu-beta pri bolnikih z multiplo sklerozo Sanja Stopinšek, Saša Simčič, Mojca Plankl, Uroš Rot, Alojz Ihan
Uvod Interferoni-β so biološka zdravila, ki so pri zdravljenju multiple skleroze (MS) zdravila prvega izbora. Komercialno sta dostopna dva različna pripravka interferona-β, ki sta pridobljena s tehnologijo rekombinantne DNK, in sicer: interferonβ-1a in interferon-β-1b. Interferon-β-1a (avonex® in rebif®) je glikoprotein, pridobljen iz jajčnih celic kitajskega hrčka. Interferon-β-1b (betaferon®, betaseron® in extavia®) pa je protein, pridobljen iz bakterije E. coli in je neglikoziliran, z dvema spremenjenima aminokislinskima ostankoma. Zdravljenje z interferoni-β lahko privede do nastanka protiteles proti interferonu-β. Slednja so običajno imunoglobulini razreda G (IgG), ki so lahko vezavna (BAb) ali nevtralizirajoča (NAb). BAb so v primerjavi z NAb pogostejša, vendar njihova vezava na molekule interferona-β nima posebnega učinka na njihovo biološko aktivnost. NAb pa se pojavijo pri 5–40 odstotkih bolnikov in se vežejo na molekule interferona-β tako, da sterično preprečijo vezavo na interferonske receptorje tipa I na površini celic in tako zmanjšajo ali celo izničijo njihovo biološko aktivnost (1).
Imunogenost interferonov-β se med pripravki razlikuje. Odvisna je od kemijske zgradbe pripravka, poti vnosa in pogostosti odmerjanja. Intramuskularni interferon-β-1a (avonex®) je manj imunogen kot subkutani interferon-β-1a (rebif®) ali interferonβ-1b (betaferon® in extavia®). NAb se najpogosteje pojavijo pri zdravljenju z interferonom-β-1b, vendar se bolniki na interferonu-β-1b pogosteje povrnejo v NAb-negativno stanje (2). Na podlagi parametrov magnetne resonance (MRI) so številne študije pokazale, da sta biološka aktivnost in terapevtska učinkovitost interferona-β odvisni od titra NAb. Učinek NAb na klinične parametre pa je težje dokazljiv. Dilema o uporabi rezultatov o NAb proti interferonu-β pri zdravljenju MS je tako sprožila mednarodno razpravo o pomenu NAb ter o najboljšemu načinu določanja NAb. Leta 2009 se je pod okriljem Konzorcija o nevtralizirajočih protitelesih proti interferonu-β (NABINMS), 6. okvirnega programa projekta Evropske komisije, sestala skupina strokovnjakov s področij MS in NAb proti interferonu-β. Namen srečanja je bil razviti praktične smernice o kliničnem pomenu in o uporabi NAb proti interferonu-β.
Ugotovili so, da lahko na nivoju skupine bolnikov tvorba NAb vpliva na učinkovitost terapije z interferonom-β. Na nivoju posameznega bolnika pa lahko rezultat o NAb, skupaj s kliničnimi in slikovnimi rezultati, pripomore k odločitvi, ali naj se interferonska terapija nadaljuje ali prekine. Klinične odločitve o nadaljevanju zdravljenja z interferonom-β, ki so osnovane na podlagi titrov NAb, so lahko zapletene, saj lahko NAb čez čas izginejo, predvsem pri majhnih ali srednjih titrih NAb ter pogosteje pri interferonu-β-1b kot pri interferonu-β-1a (3).
V tem članku smo opisali učinek NAb na klinične in radiološke parametre, teste za določanje NAb, vrednotenje titrov NAb ter najnovejše smernice za klinično uporabo rezultatov o NAb proti interferonu-β pri bolnikih z MS.
Učinek NAb na klinične in radiološke parametre NAb proti interferonu-β imajo neposreden in izrazit učinek na parametre MRI, kar so dokazali s številnimi kliničnimi študijami. Bolniki z velikimi titri NAb imajo, v primerjavi z NAbnegativnimi bolniki, več lezij T1, okrepljenih z gadolinijem, ter več novih lezij T2 ali povečanje lezij T2 (4, 5).
Učinek NAb proti interferonu-β na klinične parametre pa je težje dokazljiv, in sicer zaradi več razlogov: a) premajhna statistična moč študij in prekratko obdobje spremljanja bolnikov, glede na relativno pozen pojav NAb, b) uporaba različnih testov za določanje NAb in različen čas odvzema vzorcev, c) različno vrednotenje titrov NAb, d) nezanesljivost orodij za klinično določitev MS (6), e) nepredvidljiva povrnitev nekaterih bolnikov iz pozitivnega v negativno stanje NAb (slednji fenomen so pogosteje opazili pri bolnikih na terapiji z interferonom-β-1b kot pri bolnikih na terapiji z interferonom-β-1a) ter f ) večja odzivnost na terapijo z interferonom-β v prvih 6–12 mesecih zdravljenja pri bolnikih, ki bodo postali NAb-pozitivni (3, 7). Možna razlaga za slednji fenomen je povečanje razpolovne dobe interferona-β v obtoku zaradi pojava BAb z majhno afiniteto. Drugi možni razlagi pa sta vpletenost mehanizmov tolerance ali dejstvo, da so lahko geni, ki povzročijo nagnjenost k tvorbi NAb, povezani z boljšim začetnim odzivom na interferon-β.
Revija ISIS - Februar 2013
59