S knjižne police hkrati informira, poučuje, navdihuje in vzgaja. Ko »pridrviš« na zadnjo stran knjige, te zgrabi želja, da bi si sezul mehke copate in se bos pognal v neznano, v upanju, da boš vsaj za trenutek podoben Trahumaram. McDougall je prepričan, da je le bosonogi tek tisti pravi, najboljše, kar se lahko zgodi tekaču. Visoko razvito specializirano industrijo mehkih, lahkih in prilagodljivih tekaških copat (superg, obuval) pisec šteje za domiselno marketinško potezo, namenjeno izkoriščanju sodobnih tekačev. Predvsem pa vsakokrat, ko pomisliš na McDougallovo svetovno uspešnico, stisneš pesti v upanju, da se bo tekač, ki po vzoru Trnuljčice spi v tvoji notranjosti, čim prej zbudil in začel s tistim, za kar je bil ustvarjen – s tekom. Knjiga je zdravnikom naravnost pisana na kožo – ne glede na to, ali bodo, ko jo preberejo, pripravljeni oziroma sposobni
pozabiti na vse dosedanje teorije o nastanku človeka in verjeti v najnovejšo, povezano s tekom, in ali bodo lahko z njeno pomočjo v svoje življenje vnesli več vseodrešujoče dinamike in hkrati s svojim zgledom prepričali tudi lenobno, zasedeno populacijo, ki ji pretijo civilizacijske bolezni in z njimi povezani nevarni zapleti. V kriznih časih ljudje bolj kot kdajkoli potrebujejo navdihujoče zglede in svetle vzore iz vsakdanjega življenja. Naloga, ki sodi med pomembne elemente poslanstva sodobnega zdravnika, bo še lažje izvedljiva v primerih, ko bo McDougallovo mojstrovino, kot kombinacijo znanstvenofantastičnega romana, kriminalne zgodbe in znanstvenega traktata prebral oziroma predihal tudi bolnik. Nina Mazi
E-naslov: isisnima@yahoo.com
Dean Karnazes: Ultramaratonec. Izpovedi neustavljivega nočnega tekača Založba Sanje, 2012
Čeprav je Karnazesov Ultramaratonec na novi celini v originalu izšel dve leti pred McDougallovim delom Rojeni za tek (2007), sem tokrat iz svoje literarne počitniške malhe povsem po naključju najprej potegnila slednjega in se zatopila v skrivnost teka. Pričujoča naključna odločitev se je kmalu izkazala za pravilno in smiselno, saj je načelo iz splošnega na posebno, specialno tudi v tem primeru najbolj ugodno in priporočljivo. Obe knjigi govorita o teku, ga poveličujeta, hvalita in priporočata (brez nepotrebne patetike, seveda!) in se mu intenzivno posvečata od prve do zadnje strani, vendar pa sta njuni zasnovi in koncepta zelo različna. Za piko na i pa se močno razlikujeta tudi avtorja obeh tekaških biblij, ki na naše knjižne police prihajata, kot bi bila vsak iz svojega planeta, z namenom, da nam predstavita in priljubita tek, gibanje in telesno dinamiko.
Pisec prve svetovne uspešnice, Rojeni za tek, Christopher McDougall, danes petdesetletni poklicni novinar, publicist, poročevalec in avtor, sodi po telesni konstituciji med »orjake«, ki so mu zdravniki odsvetovali tek, rekoč, da zanj ne bi bil primeren, ker je preveč težak in robusten. Ker avtor, prepričan, da je rojen za tek, ni odnehal, so mu strokovnjaki svetovali, naj se gibanja loti postopoma, počasi in previdno, da ne bi preveč obremenjeval vezi, mišic, kosti in sklepov. Avtor Ultramaratonca, Dean Karnazes, pa je športen, gibčen in žilav – treniran in fit ter kot tak pravo nasprotje orjaškega McDougalla. Če si je prvi pridobil slavo s peresom in jo je šele kasneje prenesel na tek, pa za drugega, nestorja Ultramaratonca, velja ravno obratno 88
Revija ISIS - December 2012
– zaslovel je s tekom, šele nato pa se je odločil, da bo v tekaškem ritmu začel sukati tudi svoje pero. Karnazes se je proslavil že leta 2004, ko je brezkompromisno pometel s konkurenco in zmagal na najtežji tekaški preizkušnji na modrem planetu – ultramaratonu Badwater v Dolini smrti v Kaliforniji. Tedaj je v dvaindvajsetih urah in sedemindvajsetih minutah neprekinjenega teka v neznosni vročini (živosrebrni stolpec na termometru se je ustavil pri skoraj petdesetih stopinjah Celzija) premagal razdaljo neverjetnih 135 milj. Tedaj mu je revija GQ podelila tudi laskavi naziv »Telo leta« (Body of the Year). Mnogi ga še danes poznajo pod vzdevkom »ultramaratonski mož« oziroma mu pravijo kar »ultramaratonec«. Kljub različnosti in nasprotjem pa je MacDougallu in Karnazesu skupno eno, ključno in odločilno dejstvo: oba sta trdno prepričana, da sta rojena za tek in da brez teka ne moreta oziroma ne bi mogla živeti. V svojem prvencu Rojeni za tek se je McDougall veliko ukvarjal z družabno platjo teka. Pri raziskovanju in odstiranju skrivnosti dolgotrajnega vzdržljivostnega teka, ki ga v izsušenih mehiških kanjonih še danes vztrajno prakticira skrivnostno pleme Tarahumare, je spoznal, da gre pri tem za svojevrstno obliko tekmovalnega druženja – kompetitivno socializacijo. Karnazes pa svoje dosežke predstavlja kot brzenje po samotni poti do vrha – kompetitivno individualizacijo. V tem se med drugim odraža veličina teka, ki prenese druženje in samoto oziroma lahko uspeva tako v družabnem kot tudi v individualnem okolju. Povezanost, podobnost in sorodnost obeh knjig se zrcali tudi v dejstvu, da je McDougall v svoji uspešnici Rojeni