Zdr avniki v prostem času
Drevo
Utrinki
Kako lepo je gledati drevesa, ko zlato listje se z vej otresa, ko rahli dežek tiho le rosi in dan se v meglicah večeri…
Srečal sem srečo
Andrej Rant
Kako bi rad vsaj nekaj časa še živel! Spomladi gozd bo spet ozelenel, a vem, da zdaj morda sem jaz na vrsti, ki več mu ne odženejo pomladni brsti, kot staro nagnjeno drevo, ki zadnjikrat so mu odpadli listi da golih vej strmi v nebo…
Vem, o vem za vse Andrej Rant
Vem, o vem za vse, kar ljubo srcu je, očem, kako vijolice diše, kako v jutru rosa se umije, kako mi sonce blagodejno sije in ogenj, kako živo plapola…
A ti si prav vse to obenem: ti rosa si, ki v jutru se umije, si sonce, ki name blagodejno sije, vijolica si mojega srca in ogenj, ki mi toplino da!
Lisica
Andrej Rant Zima s snegom je oblekla polja, loge in vasi, luna se je na nebo privlekla, sredi mrzle je noči…
V molku smreke lovec vztraja, ure dolgo nepremično ždi; v dalji hripavo lisjak zalaja in neveste si želi… Senca se je premaknila… Lisica k ženinu hiti; v strelu se je vase zvila, v sledi pušča lepko kri…
E-naslov: andrej.rant@yahoo.com
110
Revija ISIS - December 2012
Tomaž Rott
Srečal sem srečo, pa je skomignila z rameni, češ da me ne pozna in je odšla.
Spomni se Spomni se, da moja ljubezen ne pozna nedelj, ne praznikov, nočnega miru in popoldanskega počitka.
Rad bi bil kruh Rad bi bil kruh, da me zamesijo roke tvoje, da me pregnete tvoja vihravost, da me poljubiš kot drobtinico kruha.
Spoznanje Spoznanje je kakor peščena ura. Brez besed se izteče. In ne veš kaj z njim.
Minljivost Vsak utrinek misli, vsaka izrečena beseda, vsak doživeti trenutek, so izgubili dom sedanjosti.
Starost
Bolečina
Starost je slap, ki se v mladosti je izlil v dolino, in skril v tolmun, a vendar znova pada še naprej v globino nemiren, vedno živ.
V mraku se bolečina ne vidi, v mraku se bolečina podvoji.
Starost je skup spoznanj in zraven kupček sanj kamor spoznanj ne pripustimo. Zato brezglavo spet živimo.
Velike stvari Velike stvari vidimo velike in v njihovi senci nas zmrazi. V meni je tudi nekaj velikega in vendar nosim v sebi prgišče sonca.
Prebujanja Žal se vsakdan prebujamo, pa raje bi še naprej spali in sanjali. Resničnost je budilka, preslišimo jo večkrat in sanjamo naprej.
Veš, kaj bi rad? Sreča Veš, kaj bi rad? Rad bi, da bi se nekoč srečale tvoje in moje želje in si podale roke in skupaj odšle srečo iskat.
Sreča ni v tem, da si srečen, sreča zaživi, ko so drugi ob tebi srečni.
Predrami se Predrami se, saj ti si me zbudila: edini dan poljub bil je danica. Razpele želje krila so kot ptica – morda gredoč ljubezen si izgubila, A želja k meni bo jo povrnila. Res hočeš jo nazaj? Je golobica izgubljena iz tvojih rok, vsa lica, a tudi oči, z veseljem napolnila.
Res jo želiš nazaj? Potrkaj k meni in si oglej, če dobro jo varujem. Je varno skrita? Ti mi razodeni:
Imaš ljubezni še, da z njo posujem ti vse besede in z menoj ti skleni račun, da ti ljubezni žar darujem.
Iskanje Kostanjevo drevo podaja sad, umira listje doživetih dni. Na strehah hiš se kapelj roj blešči, čez mrke ulice zaveje hlad. Pot sem iskal, da našel bi pomlad, čakanje v meni je postala kri. Morda se enkrat sreča prebudi, vendar ne vem, če pojde me iskat. In znova listje barve pomladi in znova cvet kostanjev rumeni, rudeče strehe hiš toplo žare.
Le v meni se izgublja pot želje, neznana je pomlad prihodnjih dni. Izpeta moja pesem umirja se.