SISI
Pravljica Silvana Popov
»Nekoč je živela kraljica, ki je želela…« se začne pravljica za otroke. Pravljica za zdravnike, ki delajo na primarni ravni, se je začela leta 2004 in gre takole:
»Nekoč (l. 2004) se je nekdo razjezil na zdravnike in sprejel 52. a člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, po katerem mora najmanj petina ordinacijskega časa potekati po 16. uri. Nekateri zdravniki so kmalu začeli delati dvakrat na teden popoldan. Drugi niso niti vedeli za novi člen zakona in so nadaljevali s popoldanskim delom enkrat tedensko. Videti je bilo vse v redu in lepo do konca leta 2011. Potem se je nekdo spomnil, da se zakon v določenih regijah ne izvaja že sedem pravljičnih let, in obvestil zdravnike, da morajo začeti delati dvakrat popoldan. Nekdo je pozabil, da zdravniki delajo tudi v službi za nujno medicinsko pomoč (največkrat popoldan po končanem rednem delu v svoji ambulanti), to pomeni delati včasih tudi trikrat na teden popoldan! Je morda predlagatelj zakona delal trikrat na teden po 16. uri? Kje pa, saj to je vendar pravljica! Večja verjetnost je dobiti sedmico na lotu, kot pa prisiliti predlagatelja zakona, naj tudi on dela dva- do trikrat tedensko popoldan. Zdravniki so se razjezili, sedli za okroglo mizo in začela so deževati vprašanja brez odgovorov:
Mlada zdravnica je povedala, da ima otroke v vrtcu in da vrtci ne delajo po 16.00 uri.
Drugi zdravnik je povedal, da njegovi otroci niso v šoli po 16.00 uri. Tretji se je spomnil, da ne sodišča, ne občine, ne centri za socialno delo, ne upravne enote, ne ZZZS, ne davčna uprava, ne inšpekcijske službe, ne fakultete… ne delajo več kot enkrat po 16.00 uri, kaj šele petino delovnega časa po 16.00 uri.
Četrtega je zanimala logika. Če je namen zakona večja dostopnost uporabnikov, zakaj ne bi bili vsi zaposleni v javni upravi »dostopni« in delali petino delovnega časa po 16.00 uri!?
Peti je menil, da je boljše, da smo tiho in najprej počistimo pred svojim pragom. Obrazložil je, da so tudi v zdravstvu na primarni ravni anomalije, npr. fizioterapija. Le-to bi bolniki raje obiskovali v popoldanskem času, a žal fizioterapija niti enkrat na teden ne dela po 16.00 uri. Šestega je zanimalo, kako je možno, da nekateri zdravniki še vedno delajo samo enkrat na teden popoldan.
Sedmi je vprašal za »recept«, kako delati enkrat tedensko popoldan in se izogniti kazni zaradi kršitve zakona.
Osmi mu je odgovoril, da še nihče v sedmih letih ni bil kaznovan zaradi kršitve zakona.
Deževala so vprašanja brez odgovorov, dokler se ni nekdo spomnil, da je rešitev v pisanju prispevka za Isis oz. Sisi. Prispevek so napisali. V reviji Isis je objavljen in ga je nekdo prebral. Predlagal je, naj skupaj sedejo predstavniki Ministrstva za zdravje, Zdravniške zbornice, Fidesa, Zdravniškega društva, Združenja zdravstvenih zavodov, Združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov.
Sklical je sestanek vseh predstavnikov in so soglasno odločili, da 52. a člen zakona diskriminira zdravnike, medicinske sestre in njihove družine. Dali so pobudo, naj se nemudoma odpravi 52. a člen zakona in ta je bil odpravljen. Na isti način kot se je končala pravljica za otroke, se je končala tudi pravljica za zdravnike. Živeli so srečno in zadovoljno do konca svojih dni!
Pri zobozdravniku Luno Brisk
Nekoč so bili zlati časi, je pred dva tisoč leti zapisal Ovid (aurea prima – gre pa še naprej). Zobozdravnikov ljudje niso poznali. Menda so imeli ljudje v evoluciji kljune, kar je spravljalo zobozdravnike v obup. Zato ker ni bilo kaj popravljati, v najslabšem primeru se je kljun ukrivil, če je lastnik kavsnil kakšno posebno odporno železnodobno peško ali posebno trdo glavo. Vendar za to nisi šel k zobozdravniku, kovač je prav rad in bistveno ceneje zravnal, kar je bilo krivega. Ampak zobozdravniki so zahtevali zobe in Evolucija jim je morala ustreči. (Imajo namreč zelo hud sindikat.)
Nekje sem že nekoč zapisal, da je treba imeti vse zobe ali nobenega. Vse kar je vmes, zahteva mnogo potrpljenja in vrtanja. Dandanašnji so stvari prišle tako daleč – no, ne bom rekel, da se z užitkom odpravim k zobozdravniku – vendar pa človeka le prešinja neko mazohistično zadovoljstvo, že zato, ker veš, da nisi sam (ne le na cesti, tudi pri zobozdravniku) in je v čakalnici vedno nekaj popolnoma bledih obrazov.
S čakalnicami je pa itak tako kot s parkirnimi prostori. Vedno so polne. Iz čakalnice pride bitje, ki ne more govoriti, ker mora z zobmi (kolikor jih še ima) stiskati svaljek. »Naslednji, prosim«.
Revija ISIS - April 2012
115