107 dni Alp by viaalpinadirect

107 DNI ALP

POHOD PO RDEČI POTI VIA ALPINA

Igor Gruber 1 gornik, 107 dni, 2.640 km, 140 km vzpona, 5 parov čevljev, 12.000 fotografij

Rdeča pot Via Alpina

– 161 etap – 2.631 km in 137.233 m višinske razlike – predvideno 886 ur hoje v 162 dneh – 8 držav – www.via-alpina.org R60

R100

R90

R80

R110

R120

R130

R150 R140

R161

Kazalo etap Via Alpine R161: Monaco » Peillon R160: Peillon » Sospel R159: Sospel » Breil-sur-Roya R158: Breil-sur-Roya » Saorge R157: Saorge » Colla Melosa R156: Colla Melosa » San Bernardo di Mendatica R155: San Bernardo di Mendatica » Colle di Nava R154: Colle di Nava » Caprauna R153: Caprauna » Garessio R152: Garessio » Ormea R151: Ormea » Rifugio Mongioie R150: Rifugio Mongioie » Rifugio Garelli R149: Rifugio Garelli » Limonetto R148: Limonetto » Castérino R147: Castérino » Refuge de Valmasque R146: Refuge de Valmasque » Refuge de Nice R145: Refuge de Nice » Refuge de la Madone de Fenestre R144: Refuge de la Madone de Fenestre » Rifugio Ellena-Soria R143: Rifugio Ellena-Soria » Rifugio Morelli-Buzzi R142: Rifugio Morelli-Buzzi » Rifugio Questa R141: Rifugio Questa » Rifugio Malinvern R140: Rifugio Malinvern » Sant'Anna di Vinadio R139: Sant'Anna di Vinadio » Strepeis R138: Strepeis » Rifugio Zanotti R137: Rifugio Zanotti » Pontebernardo

9 11 13 14 15 17 18 19 20 21 24 26 28 29 30 31 33 34 35 37 42 43 45 46 48

R50

R40

R30

R20

R70

R10

R136: Pontebernardo » Chialvetta R135: Chialvetta » Chiappera R134: Chiappera » Maljasset R133: Maljasset » Ceillac R132: Ceillac » Refuge de Furfande R131: Refuge de Furfande » Mont-Dauphin (Guillestre) R130: Mont-Dauphin (Guillestre) » Freissinières R129: Freissinières » Vallouise R128: Vallouise » Le Monêtier-les-Bains R127: Le Monêtier-les-Bains » Névache R126: Névache » Granges de la Vallée Etroite R125: Granges de la Vallée Etroite » Modane R124: Modane » Termignon-la-Vanoise R123: Termignon-la-Vanoise » Refuge de La Leisse R122: Refuge de La Leisse » Le Lac de Tignes R121: Le Lac de Tignes » Le Monal R120: Le Monal » Refuge de l'Archeboc R119: Refuge de l'Archeboc » Valgrisenche R118: Valgrisenche » Cérellaz R117: Cérellaz » Col du Grand-Saint-Bernard R116: Col du Grand-Saint-Bernard » Bourg-St-Pierre R115: Bourg-St-Pierre » Champex R114: Champex » Trient R113: Trient » La Flégère R112: La Flégère » Refuge de Moëde-Anterne R111: Refuge de Moëde-Anterne » Salvagny

49 51 52 56 58 60 61 62 63 65 67 70 71 72 74 76 77 78 79 81 84 85 88 89 93 95

R110: Salvagny » Refuge Tornay-Bostan 97 R109: Refuge Tornay-Bostan » Cabane de Susanfe 98 R108: Cabane de Susanfe » Vernayaz 100 R107: Vernayaz » Col du Demecre 102 R106: Col du Demecre » Anzeindaz 104 R105: Anzeindaz » Godey 110 R104: Godey » Gsteig 111 R103: Gsteig » Lauenen 113 R102: Lauenen » Lenk 114 R101: Lenk » Adelboden 115 R100: Adelboden » Schwarenbach 117 R99: Schwarenbach » Leukerbad 118 R98: Leukerbad » Gampel/Steg 119 R97: Gampel/Steg » Mund 122 R96: Mund » Riederalp 126 R95: Riederalp » Fieschertal 128 R94: Fieschertal » Ulrichen 131 R93: Ulrichen » Riale 133 R92: Riale » Robiei 134 R91: Robiei » Fontana (Val Bavona) 137 R90: Fontana (Val Bavona) » Prato Sornico 140 R89: Prato Sornico » Sonogno 146 R88: Sonogno » Capanna d'Efra 148 R87: Capanna d'Efra » Biasca 150 R86: Biasca » Capanna Alpe Cava 151 ... nadaljevanje na zadnji strani ...

107 dni Alp

motivacijski priročnik za vezno pohodništvo, pričevanje Avtor (besedila in fotografij):

Igor Gruber Uredniški odbor:

Katja Gruber Igor Gruber Izdali in založili:

Katja Gruber, s. p., Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o., za Mohorjevo Jože Planinšek CM in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Lektoriranje:

Jože Volk Tisk:

Tiskarna ARMA, 2016 1. naklada: 500 izvodov Avtorji dodatnih besedil:

Katja Gruber Milica Kovač Jožica Gruber Klara Jan Mihelca in Miran Razboršek Cecilija Piko Primož Gril Boris Jakop Saša Kovač Simona Špital Uroš Čarman Irena in Ivan Sobočan Majda in Janko Lesjak Christian Mittasch Kris Tyson Manca Čujež Sara Irman Kolar Marko Vidmar © Katja Gruber, s. p., vse pravice pridržane.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.51(234.3)(035) GRUBER, Igor [Sto sedem] 107 dni Alp : pohod po rdeči poti Via alpina : [motivacijski priročnik za vezno pohodništvo, pričevanje] / [avtor besedila in fotografij Igor Gruber]. - 1. naklada. - Velenje : K. Gruber ; Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 ISBN 978-961-285-337-2 (K. Gruber) ISBN 978-961-278-280-1 (Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba) 285296896

Brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano delno ali v celoti kopirati ali razmnoževati to avtorsko delo v kakršnikoli obliki, tiskani ali elektronski. Opozorilo:

Za opise in navodila se je avtor potrudil po svojih najboljših močeh. Vendar avtor in založba nista odgovorna za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo lahko utrpel bralec, ko se bo ravnal po tukajšnjih opisih. V naravo, planine in gore se odpravite glede na svoje zmožnosti, pripravljenost in opremo, s katero razpolagate. Po potrebi se posvetujte s planinskimi ali gorskimi vodniki oziroma drugimi pristojnimi organizacijami. Varen in srečen korak!

107 dni Alp

Včasih moraš na dolgo pot in prehoditi veliko kilometrov, da prideš do spoznanja: »Moj največji zaklad spi vsako noč le pol metra od mene.« Igor Gruber Pot, knjigo in film v celoti posvečam svoji dragi ženi Katji. Hvala za vso podporo, skrb in ljubezen.

Glasbena delavnica Orfej Katja Gruber s. p. Velenje

Kazalo Razmišljanja o življenju in svetu Pogum Cilj Užiti trenutek Stvarstvo Kdo si? Poti Instant življenje Zakladi Razvajenost Solo izleti Ljudje – ledeniki Veliki cilji in majhni koraki Individualizem SMS ženi Katji 8. 8. 2015 SMS ženi Katji 9. 8. 2015 Majhne stvari SMS ženi Katji 26. 8. 2015 Digitalizacija 2000 prehojenih kilometrov Pot do vrha Poskusite! Mali koraki do cilja

16 27 45 51 60 65 71 76 118 120 129 132 143 181 182 196 217 218 229 246 290 302

Pričevanja Katja Gruber: Prvi obisk Miran in Mihelca Razboršek Christian Mittasch, naključni spremljevalec na poti Milica Kovač, ženina mama: Igor gre v Alpe Milica Kovač, ženina mama: Spremljanje poti Cecilija Piko Katja Gruber: Kako sem sprejela novico Katja Gruber: O Igorjevih podvigih Katja Gruber: Nevšečnosti na poti Simona Špital Uroš Čarman Jožica Gruber, Igorjeva mama Sara Irman Kolar Katja Gruber: Priprave na pot Irena Sobočan Ivan Sobočan Katja Gruber: Svoje skrbi Primož Gril, spremljevalec na poti Saša Kovač, sodelavka Milica Kovač, ženina mama: Razglednice Majda in Janko Lesjak Klara Jan, nečakinja Mateja Jan, sestra Katja Gruber: Vedno prva! Katja Gruber: Prigode na cesti Milica Kovač: Sprememba je že vidna Katja Gruber: Pomen Via Alpine zame Kris Tyson, naključni spremljevalec na poti Katja Gruber: Na obisku z Igorjevimi starši Manca Čujež Boris Jakop, spremljevalec na poti

39 39 52 56 70 83 94 96 99 100 101 103 104 110 113 117 121 123 127 138 139 141 154 155 163 165 196 214 228 233 282

Namigi za vezno pohodništvo Zaščita pred soncem Sprejemanje negotovosti Pripravljenost na izredne razmere Skrb za noge in podplate Sušenje mokre opreme Na začetku Regeneracija in pivo Odprtost za srečanja Hidracija Ponižnost Nahrbtnik Ko greste v naravo Obleka Pohodne palice Mobitel/gostovanje Pohodništvo in meditacija Sporočanje lokacije Brinova krema Spoznajte pasti in sem jim izognite Določite svoj cilj in ga nato uresničite Zmanjšajte težo opreme, zelo jo zmanjšajte Postavite prioritete Trenirajte s prakso Oblikujte svoj slog Pojdite sami, v dvoje ali skupini, a ohranite avtonomijo Tekmovalnost Ohranjajte prilagodljiv urnik Mentalna utrujenost Pozitivni odnos Gibanje v naravi V naravo že v zgodnji mladosti Zmorete, tudi ko mislite, da ne Pojdite že ven, kaj še čakate? Pohodni čevlji Otroci potrebujejo naravo Vložki za čevlje Ugodni vplivi narave na otroke Ljudje, ki ljubijo naravo, so boljši ljubimci Ne puščajte sledi Skrb za noge: nohti in glivice Bivak Hoja ponoči Prečkanje vode Mobilno iskanje prenočišča Uporaba GPS naprave Razglednice Kje in kdaj začeti? Žulji, nevščečnost ali prava pohodniška mora? Lepilni trak Vračanje v običajno življenje

10 11 15 21 25 29 47 50 57 59 64 65 66 67 85 94 99 102 105 106 110 113 119 120 131 134 135 137 154 164 171 179 180 185 186 189 195 196 203 204 205 211 222 225 233 258 259 260 274 290

Katja Gruber: Težave z vremenom Cilka Piko, spremljevalka na poti Marko Vidmar, spremljevalec na poti Katja Gruber: Vračanje v normalno življenje

296 298 302 302

Uvod

Knjigo, ki jo držite v rokah, sem pripravil kot pričevanje in predstavitev svoje izkušnje na 107 dni dolgem pohodu čez celotne Alpe po rdeči poti Via Alpina. Na pot sem se v prvi vrsti podal iz osebnih razlogov, poleg tega sem želel na konkreten način pričevati o vztrajnosti, ljubezni do narave in spodbujati k pohodništvu. Spoznanja in vse, kar se je zgodilo ob pohodu in po njem, so me nagovorila, da vse skupaj povežem v knjigo. Knjiga ni vodnik po poti Via Alpina, tudi ne leposlovje, še manj tehnični priročnik. Je izbor misli, spoznanj, doživetij, fotografij in praktičnih namigov, ki so nastali pri pripravi, med pohodom in v času po prihodu domov, ko sem se srečeval z ljudmi na predstavitvah po Sloveniji. Knjigo lahko s pridom uporabite tudi za odkrivanje novih kotičkov Alp, ki jih do sedaj še niste poznali, in se nato odločite za obisk. Na poti je nastalo čez 12.000 fotografij. V povprečju to pomeni več kot 100 na dan. Daleč od tega, da bi imele vse fotografije kakšno fotografsko vrednost, nisem se imel časa ukvarjati z vsako fotografijo posebej, tako kompozicijsko kot s fotografsko tehniko. Nisem imel popolnih pogojev za fotografiranje, vsaj kar se tiče svetlobe ne. Fotografije so nastajale v tistem trenutku in v takšnih razmerah, kot sem jih pač imel na nekem delčku poti. Večinoma so bile narejene sproti, ko se za trenutek ustaviš, ko te nek razgled ali podrobnost v naravi pritegne in želiš to dokumentirati. V objektiv sem želel ujeti in predstaviti, kaj neka etapa poti Via Alpina prinaša. Kadar je bilo vreme lepo, je seveda nastalo veliko več fotografij kot takrat, ko je bilo megleno ali je deževalo. Zato so določene etape fotografsko prikrajšane, čeprav verjamem, da bi v lepem vremenu ponudile vsaj takšne lepote kot preostali deli poti. V knjigo nisem mogel uvrstiti marsikaterih dobrih fotografij, ki so nastale v fotografsko prenapolnjeni etapi, ker je bilo treba narediti izbor. Pri etapah, v katerih sem napravil manj fotografij, pa so v knjigo uvrščene tudi kakšne slabše fotografije. Knjiga ima pač svoj okvir vsebine, ki jo lahko predstaviš. Več fotografij najdete na DVD-ju z istim naslovom. Na takšni poti se je težko izogniti srečanju s seboj, z odnosi, ki jih živiš, in s svojim življenjem. Prevelik vsakdanji tok informacij se ustavi in veliko časa preživiš v blagodejni tišini. Zgodi se, da se tok informacij obrne. Iz podzavesti in notranjosti pride na dan marsikaj. Tudi ta svoja spoznanja sem zapisal v knjigo. V 107 dneh in na več kot 2.600 km dolgi poti se zgodi marsikaj. Veliko srečanj, pripetljajev, peripetij, anekdot in tudi preizkušenj. Želim si, da bi vas kakšna nasmejala ali v vas prebudila pustolovsko vnemo. V času priprave na pohod sem veliko raziskoval, spraševal. Pridobil sem ogromno informacij, ki sem jih na poti preizkusil in se iz izkušnje marsičesa naučil. Te informacije sem zapisal v obliki namigov. Zavedam se, da je vsak človek enkraten in neponovljiv, in kar je delovalo meni, mogoče vam ne bo. Kljub temu upam, da boste našli kakšno novo idejo. Človek se vsak dan oblikuje z informacijami, ki jih sprejema, tako zavednimi kot tudi nezavednimi. Podzavest nato vse skupaj premeša in ustvarja nove vzorce in nove kombinacije. In rojevajo se »nove« ideje, ki pa so lahko odsevi že videnega in slišanega. Ne trdim, da je vse zapisano zraslo na mojem zelniku. Kjer sem zavestno uporabil informacije iz znanih virov, sem vir navedel, kjer pa je vir zame že neznan (zob časa) ... se opravičujem morebitnim avtorjem, da jih nisem ustrezno navedel. Če vam bo kakšna fotografija všeč, če se vas bo dotaknila kakšna misel, ali anekdota, če boste našli kakšen namig, ki vam bo olajšal prihodnje poti ali se boste zaradi te knjige odločili uresničiti kakšne svoje, je moj namen dosežen. Hvala.

Pomoč pri prebiranju knjige

Knjiga je po poglavjih razdeljena na 161 etap rdeče poti Via Alpina. Etape so podane v obratnem vrstnem redu (od zadaj naprej), ker sem svojo pot zaradi motivacije začel v Monte Carlu in se vračal proti domu v Trst. Vse večje fotografije so označene s QR-kodo, ki jo lahko odčitate s svojim mobilnim telefonom. Ta vam bo pokazal lokacijo, kje je bila fotografija posneta. Fotografije so opremljene s spremnim besedilom, ki večinoma označuje posebnosti ali informacije o poti ali moje doživljanje poti. V knjigi je uporabljenih več barvnih okvirjev, ki imajo svoje pomene: - Rdeč (barva Via Alpine) – informacije o poti Via Alpina in opisi poti. Če je besedilo v rdeči barvi, pomeni, da gre za informacijo s strani www.via-alpina.org, v črni pa za moje doživljanje. - Moder (barva neba in jezer) – namigi, kako se lotiti večdnevnega pohodništva od koče do koče. Gre za koristne informacije, ki sem jih spoznal v času priprave in preizkusil na sami poti. - Rumen/oker (barva skal, poti večine Alp) – moje misli in razmišljanja o življenju in svetu. - Zelen (barva rastlinja) – razmišljanja in odzivi ljudi, ki so z menoj delili izkušnjo te poti – kot udeleženci, spremljevalci oziroma so se z manoj srečali na predstavitvah. - Moder okvir s Facebook znakom – objave in odzivi s socialnega omrežja Facebook.

Opis etape z www.via-alpina.org Moje doživljanje etape Namigi, kako se lotiti večdnevnega – veznega pohodništva od koče do koče Moje misli in razmišljanja o življenju in svetu Razmišljanja in odzivi ljudi, ki so z menoj delili izkušnjo te poti Objave in odzivi s socialnega omrežja Facebook

Monte Carlo, Monako

Prehojeno: 0 % – 0 km – 0 km navzgor

161

Rdeča Via Alpina

Tega potovanja ne morete začeti, ne da bi spoznali nekaj informacij o sami poti Via Alpina. Alpska pot (v prevodu) je gotovo pot, ki nas povede globoko v osrčje Alp, v naravo, med gostoljubne prebivalce. Alpske poti ne zmanjka tako hitro, saj ima na zalogi kar precej kilometrov. O mojih razlogih za to pot in zakaj sem se odločil zanjo, vam bom obširno razkril v nadaljevanju. Na tej strani navajam nekaj podatkov o poti z uradne strani www.via-alpina.org. Svoj projekt sem poimenoval »Via Alpina – direct«. Projekt? Ja, vse skupaj je bil resen projekt, ki je vključeval načrtovanje, pridobivanje sredstev in s tem povezane predstavitve pred odhodom, izvedbo, logistiko oskrbovanj, pripravo poročil, obdelavo gore podatkov (12.000 fotografij, 161 gps sledi, video posnetkov) in priprave predstavitev, knjige in DVD-ja. In ne nazadnje odplačevanje kredita, s katerim sem si sploh lahko omogočil, da sem se podal na pot.

Mreža poti Via Alpina Via Alpina se razprostira čez osem držav: Francijo, Monako, Italijo, Švico, Liechtenstein, Nemčijo, Avstrijo in Slovenijo. Trasa tako prečka meje več kot 60-krat! ... in alpski duh! Poti Via Alpine potekajo v največji meri na nadmorski višini med 1.000 in 3.000 metri ter upoštevajo tipologijo masivov in njihove podnebne značilnosti. Poslužujejo se alternativnih in dodatnih pohodniških mrež, da bi tako kar najbolje porazdelili turistično prisotnost na gorskih območjih. Dostopna vsem ... Via Alpino se lahko običajno uporablja v času od 1. julija do 15. septembra. Toda nekatere odseke se lahko glede na njihovo nadmorsko višino in/ali izpostavljenost prečka tudi v daljšem časovnem obdobju. Pot je povsod srednje težavnostne stopnje, saj se izogne težkim alpinističnim smerem in ledenikom. Poti so dobro markirane in v rednih presledkih označene z nevsiljivo ploščico z logotipom Via Alpine. ... za poglobljeno odkrivanje Alp S svojo umeščenostjo v bližini najlepših naravnih in kulturnih znamenitosti omogoča Via Alpina odkrivanje alpske dediščine v vseh njenih dimenzijah in vzpodbuja spoznavanje prebivalcev, njihovih običajev, šeg, obrti in načina življenja. S spoštovanjem do okolja ... Via Alpina prečka 10 narodnih parkov, 17 naravnih parkov in 22 naravnih rezervatov.

2.631 km 137 km

886 h 138 km

Tamkajšnjim prebivalcem ter pohodnikom in obiskovalcem so na voljo ponudbe za odkrivanje okolja in aktivnosti za osveščanje. Obstoječe poti in strukture že imajo svojo vrednost: ne želimo ustvarjati novih poti niti dodatnih okolju neprijaznih infrastruktur. ... in pozornostjo do potreb pohodnikov Ob koncu vsake etape ima pohodnik na voljo možnost prenočitve in krepčila. V rednih presledkih so mu na voljo trgovine in druge storitve, ki jih potrebuje. Celotna pot je dobro povezana z javnimi prevoznimi sredstvi, vsi lokalni ponudniki turističnih storitev pa se na ustrezen in primeren način trudijo izpolniti pričakovanja pohodnikov. Prispevek k lokalnemu razvoju ... Via Alpina je zaradi svoje povezanosti s 30 deželami, kantoni, pokrajinami in več kot 200 občinami dokaz močnega vzpodbujanja lokalnega razvoja, tako za ponudnike turističnih storitev kot za številne zadevne lokalne skupnosti. ... in mreženju alpskih območij Via Alpina pomeni pravo »rdečo nit« povezovanja med regijami. S pomočjo številnih povezav z drugimi alpskimi potmi ponuja nešteto možnosti dostopa za odkrivanje drugih območij, ki so zunaj že opisanih petih poti. Zaradi svojevrstnosti nagovarja poleg že izkušenih pohodnikov zlasti širšo javnost, tudi družine in starejše in pomeni izvrstno izhodišče za raziskovanje čezmejne alpske identitete v vsej njeni pestrosti. Rdeča pot je povezovalna pot med vsemi osmimi državami. Večkrat prečka glavni alpski greben in hkrati povezuje Alpe od Trsta do Monaka preko Bavarske in Liechtensteina. Pohodnik se lahko na svoji poti, zlasti v številnih naravnih in narodnih parkih, prepriča o širini območja Alp, tega največjega evropskega naravnega prostora, kjer lahko odkriva pestrost favne in flore ter uživa ob enkratni lepoti zavarovanih pokrajin. Pot teče ob najvišjih vrhovih, kot so denimo Triglav, Tri Cine, Hochfeiler, Zugspitze, Silvretta, Bernina, Mont Blanc, ledeniki Vanoise, Barre des Écrins. A pot vam omogoča tudi odkrivanje bogate kulturne dediščine večjih mest na pohodniški pešpoti ali v bližini (Trst, Monako, Feldkirch, tudi Innsbruck in Briançon), daleč proč od hrupa, v odročnih vasicah, ki ležijo v Julijskih Alpah, Karnijskih Alpah, v Ticinu in v Zahodnih Alpah. Rdeča pot je tudi pot jezikov in izmenjav, tiha priča zgodovinske vloge trgovskih poslov čez največje alpske prelaze. Narečja ne poznajo administrativnih meja, zato se tu govori nemško, italijansko, francosko, slovensko, pa tudi retoromansko in ladinsko, walsersko, franko-provansalsko in ockitansko. Pot kar 44-krat prečka državne meje, pa tudi nekdanje meje, kjer še danes stojijo vojaške razvaline v spomin in opomin, da so bile naše spokojne gore vse prevečkrat prizorišče hudih bojev. Pot je razdeljena na 161 etap v skupni dolžini 2.631 km. Pri tem moraš premagati 137.223 m višinske razlike navzgor in še enkrat toliko navzdol. Predvideno je 886 ur hoje v 162 dneh. Vir: www.via-alpina.org

Podatki, ki so povzeti s strani www.via-alpina.org, so z dne 1. 6. 2016. Podatki se osvežujejo, zato jih je smiselno preverjati sproti.

13,55 km 692 m

3 h 15 371 m

Monaco » Peillon

R161

Od Place du Palais, izhodišča rdeče poti, Via Alpina preči Monako vse do eksotičnega vrta. Nato se nad morjem vzpnemo proti vasi la Turbie in njeni Avgustovi trofeji. Tu zapustimo GR® 51B in nadaljujemo pot proti Peillonu, značilnemu zaselku mediteranskega zaledja. Izpred palače pot najprej pelje po ulicah Monte Carla, nato po stopnicah, celo z dvigalom in nato v strmo pobočje. Kmalu se odpre impresiven pogled na celoten zaliv. Pot se nadaljuje po stezicah po značilnem mediteranskem gričevju do vasice na skalnem pobočju Peillon. 5. junija sem z letalom iz Gradca z enim vmesnim postankom poletel proti Nici. Od tam sem se peljal z vlakom v Monte Carlo do začetka svoje poti. Monako, majhna država na jugu Francije, davčna oaza in zbirališče bogatih, jahte in kazinoji ... ne, to niso bile stvari, zaradi katerih sem prišel. Tukaj se konča Rdeča pot Via Alpina. Ker sem se odločil, da pot prehodim v obratni smeri, se tukaj zame vse začne. Leto priprav, načrtovanj in sanjanj je končno obrodilo sadove, končno sem tukaj. Začenja se ... Pot sem po zemljevidih in aplikaciji »Google Zemlja« večkrat prehodil, pa vendar se podajam v neznano. Kako mi bo služilo vreme? Kje bom spal jutri? Kje naslednje dni? Veliko vprašanj mi je rojilo po glavi. Mi bodo služile noge? Bom zmogel nositi teh 14 kg na svojem hrbtu? 2.640 km ... dolga pot. Ali res zmorem to narediti? Zjutraj 6. junija sem obiskal palačo in se od tam odpravil na pot. Želel sem se vpisati v vpisno knjigo Via Alpina, ki se nahaja v monaških vrtovih, a so bili vrtovi ob tej uri zaprti. Pot se kar kmalu zažene v strmo pobočje, ravnine pač v Monte Carlu ni pričakovati. Čeprav je bila ura še zelo zgodnja, je jutranje sonce že poskrbelo za prvi znoj. Temperatura se je nato hitro dvigovala. Ko sem se vzpel na vrh hriba, sem bil že pošteno premočen. Prva dva dni je bila res peklenska pripeka in nisem si znal predstavljati, kako bom zdržal takšne razmere. Pa tudi nahrbtnik ni bil ravno lahek. Je pa vsaj tisto vznemirjenje pred začetkom popustilo. Začelo se je in sedaj moraš le vztrajati ... dobrih 100 dni.

Palača v Monte Carlu

Menjava straže pred palačo

Nesporni šef ulice v Monte Carlu. Neustrašen ...

Pred začetkom dogodivščine, nato v neznano ...

Monte Carlo: jahte, kazinoji ...

Po ulicah Monte Carla se podajam na najdaljši pohod v svojem življenju. Sem vznemirjen? Vi ne bi bili?

Klanec je značilnost Monte Carla, stopnice prav tako.

Pogled na Monte Carlo z vrha

Nobene prave sence na poti do Peillona

Pogled proti kraju Les Moulins

Peillon je vasica na fascinantni lokaciji.

Zaščita pred soncem

Trophée des Alpes

Mestece La Turbie s spomenikom iz rimskih časov, postavljenim v čast cesarju Avgustu, Trophée des Alpes. Najpogostejše vprašanje, ki so mi ga postavNa tako dolgem potovanju je zaščita pred ljali pred odhodom in še zdaj, je: »Zakaj? soncem bistvenega pomena. Že en dan na Kaj te je pognalo na to pot?« Najprimernejši močnem soncu nam lahko povzroči veliko odgovor, ki ni zrasel na mojem zelniku, je: škode na koži in očeh. Sončne kreme »Če moraš zastaviti takšno vprašanje, ne boš niso ravno najbolj zdrave zaradi kemičnih razumel tudi, če nanj odgovorim.« Neko jutro sestavin. Priporočam, da večji del telesa se zbudiš in v tebi nekaj vrta, vrta ... dokler se pokrijete z obleko. Dolge hlače in dolgi to nekaj počasi ne oblikuje v neko hrepenenje, rokavi na srajci, svetlih barv, da se toplota v neko željo. Nato moraš ugotoviti, od kod sonca čim bolj odbija. Poskrbite seveda tudi prihaja, kako se počutim, če pustim tej misli, za ustrezno pokrivalo. Priporočam sončna da raste, ali če jo opustim. V naravi človeka je, očala z dinamično zatemnitvijo. Na ta način da si postavlja izzive. Izziv pa ne bi bil izziv, jih lahko nosite v večini pogojev. Tudi v gozče ne bi bil večji od prejšnjega oziroma ne du ali v senci vas ne bodo motila. Izkoristite bi premikal vsaj ene meje. Rad imam, da so zaščito, ki jo ponuja telo samo: daljše lase, moji cilji samosvoji. Letos sem dopolnil 40 let brado in pigment, ki ga počasi pridobite. svojega življenja. Mejnik, ki postavlja mnoga Preostanek kože, ki je še ostal izpostavljen, vprašanja. Upal sem, da si bom na tem pohoredno zaščitite s sončno kremo z visokim du odgovoril na mnoga. faktorjem. Ne pozabite na ustnice. UporabiVsekakor je bilo to romanje k svojemu bistvu, te balzam z UV-zaščito. svoji ženi, naravi, stvarstvu, bližnjim, Bogu, ljudem ob poti ... Res je bilo vroče. Hodil sem bolj ali manj po odprtem svetu, kjer te sonce z veseljem obseva z »vsemi« svojimi žarki. V kakšnem drugačnem položaju bi mi najbrž prijalo. Ker sem vedel, da bom v tem primorskem koncu še vsaj dobrih 14 dni, me je resnično skrbelo, ali bom zdržal. Še posebej, če sem pomislil na ceno piva v Monaku.

19,1 km 1.164 m

5 h 40 1.191 m

Peillon » Sospel

R160

Ta dolga etapa se začne v zaselku Peillon, od koder krenemo najprej v smeri ohranjene vasi Peille, nato pa se vzpnemo po precej mediteranskih pokrajinah vse do sedla Farguet, od koder se pot spusti do tipične vasi Sospel. Pot vodi po mediteranskem gozdu do zelo zanimive francoske vasice Peille, ki je obstala v času. Pohajanje po teh gozdovih v začetku junija je zaznamovano s prevladujočo rumeno barvo. Večina rastlin tukaj cveti v rumenem. In kako diši ... na trenutke me je skrbelo, da bom omamljen obležal.

Cerkev v Peillonu, kjer sem v senci oljke malo podremal.

Dišeča steza po mediteranskih gozdovih in gmajnah v odtenkih rumene in zelene barve Konec prvega dneva sem že preizkusil adrenalin iskanja vsakodnevnega prenočišča. Pot sem zaključil prej, kot sem načrtoval, v francoski vasici Peille, kjer nisem imel predvidenega prenočišča. Moral sem improvizirati. Francosko ne znam. Po večkratnih poskusih sem našel angleško govorečega gostilničarja, ki je prijazno zavrtel več telefonskih številk, preden mi je uspel najti mehko posteljo. Prvi dan še nisem želel spati na prostem. Iskanje prenočišča je bil vsakodnevni izziv. Še posebej takrat, ko sem se od možnosti prenočevanja moral podati naprej v neznano. Sprejemanje negotovosti

Pot se sreča tudi z asfaltom, a če je na voljo takšna ograja, da se vmes spočiješ, niti ni tako slabo.

V vsakdanjem življenju se gibljemo bolj ali manj znotraj znanih okvirov in urnikov. Ta predvidljivost je sicer po eni strani dolgočasna, po drugi strani pa nam daje občutek varnosti. Sicer se zgodi tu in tam kaj nepredvidljivega, a v večini je to izjema. Ko se podaš na takšno pot, zamenjaš predvidljivo z nepredvidljivim. Čeprav imaš načrt poti, je vključenih toliko zunanjih dejavnikov, da je ta plan le okviren in služi bolj za tolažbo. V resnici je vsak korak korak v neznano in negotovost. Improvizacija pa nujna. Prej ko spustiš željo po nadzoru in se prepustiš negotovosti, prej lahko začneš uživati v občutku svobode, ki ga to prinaša.

Vasica Peille v varnem zavetju skalne stene

Ulica v vasi Peille, kjer se je ustavil čas.

11 11

Malokje na celotni Via Alpini je v naravi prisotno toliko rumene barve kot v tem delu poti. Vsaj v juniju.

Čeprav je bilo poletno vroče, je sneg v daljavi napovedoval, da grem iz poletja še nazaj v pomlad.

Ta del poti je minil v znamenju srečanj s pasjimi domačini. Praktično pri vsaki hiši imajo hišnega čuvaja ali ljubljenca, ki te na poti mimo njegovega ozemlja pospremi z glasnim laježem. Tam, kjer imajo parcele ograjene, te lajež spremlja kar nekaj časa. Med temi kosmatinci se najdejo tudi zelo agresivne zverine, ki ti res dajo vedeti, da nisi dobrodošel. Še posebej mi ostaja v spominu srečanje z dvema. Ko sem brez skrbi hodil po gozdni cesti, sta z glasnim laježem pritekla dva večja kosmateža. Priznam, da sem se ju na začetku pošteno ustrašil. Kot da bi čutila moj strah, sta postajala vedno bolj pogumna in napadalna. Stisnila sta me ob veliko skalo, od koder se nisem mogel umakniti. V svojih napadih sta mi prihajala vedno bliže in ni veliko manjkalo do trenutka, ko bi prvi zasadil svoje zobe v mojo nogo. V tistem trenutku sem spoznal, da ni več druge izbire in da je čas za akcijo. Iz žepka na nahrbtniku sem vzel nož, zbral v sebi vso agresijo, ki sem jo premogel, in jima zakričal: »Potem se pa dajmo!« Postavil sem se v napadalno držo in čakal, da se mi bo prvi toliko približal, da mu dam okusiti ostro rezilo. Na srečo ni bilo potrebe po prelivanju krvi. Spremembo v moji notranjosti, ko se je strah umaknil pogumu in adrenalinu, sta začutila tudi psa. Vedno bolj sta se odmikala, nato pa drug za drugim tiho izginila v grmovje. Najbolj zanimiva pri vsem dogodku je bila dinamika odnosov, ki sem jo začutil v vsej intenzivnosti. Ko sem za pripetljaj povedal svoji ženi, se je doma sprožila akcija. Tašča je po posvetu s poštarji nabavila utrazvočni odganjalec. Enega prav posebno močnega, ki baje ukroti še tako veliko mrcino. Na prvem obisku mi je žena napravo »svečano« izročila. Nisem imel srca, da bi povedal, da je stvar »pretežka« in da je ne bom vlačil s seboj, zato sem jo skril v torbo, ki jo je žena odnesla domov. Zanimivo je to, da drugje nisem več srečal veliko psov, sploh pa se ni več ponovilo kaj podobnega. Moja odločitev je bila torej pravilna, žena pa kasneje ni zamerila, ko sem ji povedal, da nisem prenašal odganjalca s seboj.

Most v Sospelu, ki je tudi zaščitni znak mesta: Vieux Pont de Sospel.

Boulevard de Verdun

13 km 773 m

4 h 10 824 m

Sospel » Breil-sur-Roya

R159

Pot zapusti vas Sospel in bregove hudournika Bévéra ter se skozi gozd Agaisen vzpne do sedla Brouis, od koder se spusti proti tipični vasi Breil-sur-Roya. Na tej etapi se srečamo z modro potjo, ki prihaja z vzhoda. Najprej se povzpnemo nad Sospel, od koder je lep pogled na celotno dolino. Pot nato zavije v sotesko in v samotne in temne gozdove, kjer se nam zdi, da bomo vsak trenutek naleteli na ravbarje, ki so v zgodovini gotovo prežali na teh poteh.

Sospel v zgodnjem jutru »na tešče«

Samotni gozdovi, v katere se spusti pot ... Pogled na Suès in Saint-Étienne (na desni strani) Pred osmimi leti sem prehodil Slovensko planinsko pot v enem kosu. Ko sem hodil po SPP, sem že srečeval znake Via Alpina. Trasi Via Alpine in SPP se namreč na Primorskem in v Julijskih Alpah pokrivata. Vendar pa se mi je takrat zdela ta pot predolga in preobsežna. Ko sem lani dopolnil 40 let, kar je bil mejnik, ki mi je postavljal mnogo vprašanj, sem ugotovil, da potrebujem nekaj časa zase in za temeljit premislek: »Kako naprej v svojem življenju?« V meni so bili še živi pozitivni učinki pohoda po SPP name, na moje življenje in odnose, ki jih živim. Odločil sem se, da si vzamem približno tri mesece in na podlagi tega sem iskal približno tako dolgo pot. Takrat sem se spomnil tudi na Via Alpino. Zanimal sem se seveda tudi za nekatere druge poti, na primer v ZDA in na Novi Zelandiji. A glede na finančne zmožnosti, mi je bila bolj dosegljiva Via Alpina, ki je v primerjavi z ostalimi možnostmi razmeroma blizu in zaradi tega cenovno nekoliko ugodnejša. Alpe sem že precej poznal s svojih turnosmučarskih izletov. Različni kraji v Švici, Silvretta, Stubai, Dolomiti, Chamonix ... Nagovorile so me tudi vrednote Via Alpine, ki izhajajo iz Alpske konvencije in se konkretizirajo z naslednjim: - iskanje možnosti druženja s prebivalstvom alpskega loka v njihovi kulturni raznolikosti; - odkrivanje naravnih alpskih prostorov v okviru pohodništva ali drugih trajnostnih in nemotoriziranih oblik mobilnosti; - duh povezovanja in kontinuitete med različnimi državami vzdolž alpskega loka; - cilj dolgoročnega razvoja in mehke prakse v gorskem svetu. Via Alpina je na svoj način tudi pot do nekega že pozabljenega sveta. Poti čez prelaze, nekdaj glavne prometnice in povezovalne poti, že dolgo samevajo. Ceste in železnice so tovorni promet preselile v dolino in ob reke. Tudi vojne za ozemlje, ki so nekaj časa silile ljudi v gore, so, hvala Bogu, minile in le bunkerji, rovi in ostanki jarkov še pričajo o žalostni vojni zgodovini in mnogih človeških usodah.

Samotna pot, ki ima »oči«. Samo čakaš, kdaj boš uzrl ravbarje v zasedi, ki čakajo nate. Breil-sur-Roya

Most čez reko Roya

R158

8,5 km 528 m

Breil-sur-Roya » Saorge

2h 317 m

Pot nas od vasi Breil-sur-Roya vodi po gredinah nad dolino reke Roya vse do Saorge, tipične vasice mediteranskega zaledja. Kar se na začetku zdi kot nedeljski sprehod, se konča v prebijanju skozi grmovje (mestoma zelo zaraščeno). Ker je bilo zelo vroče, sem spodnji del hlač odstranil in bil zaradi tega bičan. Kar naprej gor in dol ... teh 8 km ni hotelo biti konca. Pot se precej dvigne nad sotesko reke Roye, tako da je razgled zelo lep. Precej bolj skalna pot, kot bi pričakoval. Najpogostejši napis, ki ga srečamo, je PRIVAT. Predviden čas: 2 uri? Hmm ...

Zgodaj zjutraj, ko sem šel na pot, večkrat ni bilo možno dobiti zajtrka. Tako sem pogosto začel hoditi na tešče. Šele ko sem prispel do kakšne trgovine ali koče, sem si privoščil krepko malico. Kalorij ni bilo nikoli preveč ...

Pot najprej pelje ob reki Roya, lepo po ravnem.

Nato pa se povzpne na desno nad dolino ...

Čeprav nadmorska višina ni tako velika (600 m), je podoba pokrajine čisto planinska.

Mestoma je pot precej zaraščena ... auu, bodice in trni. Se moraš potruditi, da se prerineš skozi.

Cesta in železnica sta speljani skozi tunel, pot pa se Pot se pred vasico Saorge spet spusti do reke Roya, kjer mora vzdigniti nad te skalne stene. je vročina v trenutku popustila. Pot, za katero sem pričakoval, da bo prijeten sprehod, se je razvila v konkretno planinsko turo, s plezanjem in predvsem iskanjem prave poti. Pot namreč vijuga gor in dol po pobočju, ko išče najboljše prehode v tej ozki soteski. Resnici na ljubo je ponekod precej zaraščena, GPX pa zastarel – v naravi se je trasa poti zaradi podorov in lastniških zahtev premaknila. Pa se znajdi, kakor veš in znaš ... Ker je bila precejšnja sparina, sem snel hlačnice in bil kaznovan z rastlinskim bičanjem z najrazličnejšim trnovjem in grmovjem. Ko sem prišel do idiličnega mesta ob potoku, kjer je vel prijeten hlad, v nahrbtniku je še ostalo nekaj od malice, sem se takoj odločil, da čez noč ostanem tukaj, čeprav je do vasi komaj 20 minut hoje. Kazalo je, da bo lepo vreme zdržalo. Prijala mi je konkretna plavalna osvežitev. Počival sem pred spanjem ... ko me je za lahko noč konkretno užgala striga, tako, za večjo romantiko. Uro sem nastavil ob 5.00 zjutraj. Ko je zjutraj zvonila, mi je bilo v spalni vreči tako prijetno, da sem jo ignoriral in še malo podremal. Čez pol ure me je ploha na silo vrgla iz spalne vreče. Kmalu sem izkusil, da spalna vreča ni nepremočljiva, a sem kljub mokroti še nekaj časa vztrajal. Pa še slovenski pregovor drži ... rana ura, zlata ura ... no, v mojem primeru suha. Idiličen prostor ob reki, kraj mojega prvega prenočevanja na prostem, pod milim nebom

... in odprejo se lepi razgledi.

Pot je mestoma kar strma in naporna.

22,9 km 1.655 m

7 h 40 565 m

Saorge » Colla Melosa

R157

Iz prelepe vasi Saorge se Via Alpina vzpenja po gozdu vse do sedla Muraton. Nato, večinoma po francoski strani, hodimo po mejnem grebenu, v okolici strmih sten dolomitskega videza Mt Torage pa na kratko zavijemo v Italijo. Pot se izogne gori Mt Peïrevieille in se čez sedlo Vallette spusti na italijansko stran do zavetišča Allavena. Od zanimive vasice se pot po makadamu zarije višje v sotesko. Nato vodi po soteski, ki je kakor čarobna dežela, saj obilica vlage poskrbi za bujen mah in lišaj, ki v kosih visi od vsepovsod. Po poti skozi gozd in gozdnih cestah se dvignemo visoko nad gozdno mejo. Tukaj se prvič dvignemo nad 2.000 m; razgledi so še bolj dobrodošli. Vidi se vse do morja. S sedla na italijansko stran se spuščamo ob pogledu na modro jezero.

Moj prvi bivak na prostem: podloga, spalka in zvezde ...

Saorge, markantna vasica na strmem pobočju

Tudi makadam ni dolgočasen, če je lepo okrašen.

Če si solo pohodnik, si veliko bolj izpostavljen v primeru nezgod in v podobnih situacijah. Pot je večkrat zelo samotna, po več dni ne srečaš nikogar. V primeru poškodbe se ti tako lahko zgodi, da bi moral več dni preživeti nekje v naravi. Dobro je, da se že pred potjo v mislih postavimo v takšne situacije in premislimo, kakšne stvari bi potrebovali za tak slučaj in kako bi ukrepali. Seveda ni dovolj, da smo podkovani le v teoriji. Zelo pomembno je, da vse tudi preizkusimo. Zavedati se je treba, da če nam ne uspe zakuriti ognja v idealnih pogojih, ko od tega ni odvisno naše življenje, bo v nemogočih razmerah z otrplimi prsti in pod velikim stresom ali pod vplivom hudih bolečin to še toliko težje. Ogenj je sicer mogoče zakuriti na najrazličnejše načine ... a izberite varno varianto, še vedno se vam lahko zgodi, da boste morali improvizirati. Preučite, v kakšnih razmerah se lahko znajdete, kakšne so nevarnosti, ki lahko prežijo na vas, in kako se boste zaščitili ali obvarovali. Tvegate lahko samo v primeru, ko poznate zadostno število dejavnikov, drugače je to nepremišljenost.

Vallon de la Bendola: Pont de Castou

Vstop v »magično« sotesko: jagode, potočki, mah ...

Starodavna pot je vklesana v živo skalo.

Mulatjera se zložno vzpenja skozi gozd.

Pripravljenost na izredne razmere

Po jutranjem »zalivanju« se je pokazalo sonce.

Na tem mestu se je končalo obdobje neznosno vročega vremena. Čeprav je vsakodnevni dež naslednjih 10 dni s sabo nosil svoje težave in težavice, s katerimi sem se moral spopadati, je ohladitev pospešila moje napredovanje v kilometrih. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da me je to slabo vreme rešilo. Vsaj meni je lažje prenašati dež kot neznosno vročino. Ko sem se dvignil iz pravljične dežele (v soteski je veliko vlage in velike količine maha in lišaja dajejo resnično podobo začaranega gozda), me je ujela močna nevihta. Po nekaj urah na dežju sem se umaknil v bivak ... nekakšen betonski tunel. Za preganjanje dolgega časa sem za vajo poskusil zakuriti ogenj. Na voljo sem imel same vlažne stvari in kresilo. Trudil sem se kar nekaj časa, a mi ni uspelo. Ponavadi uspem zelo hitro zakuriti, a s primerno suhim netivom. Verjamem, da bi mi ob bolj skrbni pripravi in z več vloženega časa prej ali slej uspelo zakuriti. Kljub temu sem v dolini nabavil mini vžigalnik in nekaj eko-kokosovih kock za netenje ognja in jih na balkonu hostla tudi preizkusil. Romantika je eno, ko pa se moraš znajti v ekstremnih razmerah, je bolje, da si ne zakompliciramo osnovnih stvari.

Nad gozdno mejo se je nevihta umaknila.

Pot pa še kar navzgor, počasi in zložno

Pogum

Tudi nekaj izpostavljenih mest se najde za poživitev.

Prvič na tej poti nad 2.000 m, čudoviti razgledi vsepovsod naokrog Poleg naravnih lepot me je veselilo tudi Največ poguma je treba, da se odločiš za spoznavanje kulinaričnih lokalnih posebnosti. svoj cilj, ker to pomeni premikanje meja v Zelo sem bil vesel, da koče nudijo predvsem svoji glavi. Ljudje smo podvrženi k iskanju lokalno obarvane jedi. Alpe sem želel okušati varnosti v znanem, četudi znana situacija ni na vseh ravneh. Dobro je bilo tudi to, da pot najboljša. Strah nas je neznanega, strah nas večkrat menja državo. Ko se vzpneš na prelaz je spremembe. Če hočemo zrasti, razširiti in se spustiš na drugo stran, se običajno poleg obzorje, se naučiti česa novega, je nujno, jezika zamenja tudi kulinarika in lokalno pivo. da stopimo na območje neznanega, da Ker se bom hrani še posvetil, tukaj le nekaj premaknemo svoje omejitve in meje v glavi, besed o pivu. Pivo spada v alpsko področje. V da postanemo pustolovci. Velja za različna Alpah je veliko dobre vode, ki je seveda glavna področja našega življenja. Največkrat smo sestavina piva. Z velikim razcvetom mikro jetniki lastnih ječ, meja, pregrad, ki jih zgrapivovarn je skoraj vsaka dolina dobila svojo dimo sami v svoji glavi. pivovarno in na kočah ti z veseljem ponudijo lokalno pivo: »Tole pa varijo v naši dolini.« Ker je bilo pivo moj vsakdanji spremljevalec (več o tem v namigih), sem bil vesel pestrosti tovrstne ponudbe. V Italijo sem se vedno rad vračal zaradi dobre kulinarike, prisrčnosti ljudi in ker se je tukaj spočila tudi moja denarnica. Spust proti koči Allavena

24 km 978 m

8 h 25 1.262 m

Colla Melosa » San Bernardo di Mendatica

R156

Nadaljujemo proti severu vzdolž mejnega grebena med Italijo in Francijo, nato prečkamo lepe iglaste gozdove. Se povzpnemo na goro Saccarello, najvišji vrh Ligurije, ki nudi izreden razgled vse od Alp do morja. Nazadnje se spustimo med pašniki do Colle San Bernardo di Mendática. Pot večinoma vodi po mulatjerah in na višinah ponuja sijajne razglede. Ko si po GPS že skoraj na cilju (večina kilometrov je že za teboj), sledi finalni spust do sedla Sv. Bernarda.

Pogled nazaj proti koči Allavena

V sončnem jutru proti opuščeni koči: Rifugio Monte Gray

Cima Marta: stara italijanska vojašnica

Jutro se je začelo z lepim vremenom. Najprej sem se povzpel nazaj na sedlo in nato vandral po cestah in raznih poteh. Pred vzponom na Monte Saccarello se je spet pooblačilo in me zalivalo vso pot. Po vrhovih je bilo slišati tudi strele in grmenje, zato me je precej stiskalo pri srcu, a na vrhu se je zjasnilo. Po celotnem robu sem tako hodil malo v soncu in malo v megli. Spust pa je bil čista akrobatika. Precej strma pot po gozdu in travniku je bila popolnoma razmočena, živo blato ... Še dobro, da mi taki čudni spusti gredo od nog. Težak nahrbtnik in drsalnica sta kljub temu terjala svoje ... nekajkrat nisem uspel ostati na nogah. Bil sem precej blaten, a nepoškodovan. Je pa zanimivo, kaj naredi adrenalin: utrujenost in bolečine izginejo ... kot da bi ravno vstal.

Strma drsalnica pri končnem spustu – živo blato

Vzpon na Monte Saccarello

Še krave so me čudno gledale, ker sem bil tako blaten.

R155

9,5 km 163 m

San Bernardo di Mendatica » Colle di Nava

2 h 30 480 m

S prelaza San Bernardo di Mendática dospemo do prelaza Nava, prek razglednega razvodja na samem poteku transverzale Alta Via dei Monti Liguri. Vzdolž poti se izmenjujejo iglasti gozdovi in jase. Na začetku nekaj asfalta, nato pa romantični sprehod po jasah in gozdovih.

Na začetku asfalt, ki sem se ga ponekod držal še naprej, ker je bila trava zelo mokra, promet pa zelo redek.

Pogled proti goram, kjer bom čez nekaj dni.

Mmm, vonj po sveži smoli in svežina jutra

Forte Pozzanghi

Sprehod za celjenje ran. Malo po gozdu ... malo po cesti ... luštno hladno ... sonček ... brez skrbi ... Moj običajni planinski delavnik se je malo spreminjal. Zgodnje vstajanje pred šesto uro je bilo na začetku običajno. V juniju je bilo zjutraj še precej svetlo in mi je bilo škoda sončne svetlobe. Zgodaj sem hodil spat, zato je bila noč vedno dovolj dolga za temeljit počitek. Avgusta sem se že naveličal prepričevati gostitelje, da bi rad imel zgodnji zajtrk. Na kočah pred sedmo večinoma ni računati na zajtrk, kaj šele v dolini. Nato je sledilo 10 do 12 ur hoje ... včasih kaj več ali kaj manj. Odvisno seveda od različnih dejavnikov: počutja, vremena in možnosti prenočevanja. Na koncu vsakega dneva je sledilo iskanje prenočišča. Na začetku sem spal nekajkrat tudi na prostem. Avgusta in kasneje se tega nisem več posluževal, saj se je ponoči že precej ohladilo. Vmes sem veliko fotografiral. Na celotni poti sem posnel več kot 12.000 fotografij. Če je bila na poti kakšna koča ali trgovina oziroma sem še našel kaj v nahrbtniku, sem kaj prigriznil, če ne, je bila večerja glavni obrok. Vsak dan sem po telefonu poklical ženo, če sem le imel signal. Teh klicev sem se zelo veselil, še posebej, ko sva se naučila, kako se pogovarjati po telefonu. Zvečer sem izbral fotografije za objavo na Facebooku in pripravil objave. Telefon pa jih je nato naložil, ko je imel signal. Facebook sem izbral za glavno povezavo z javnostjo, ker mi je aplikacija za telefon nudila najboljše možnosti. Fotografije sem izbiral tako, da sem lahko predstavil, kaj neka etapa prinaša, ne glede na to, ali so bile čisto popolne. Tega se držim tudi v knjigi, ki jo držitev v rokah. Čeprav je motivacija prihajala predvsem iz srca, je bilo vzpodbudno spremljati odzive sledilcev na FB. Nekaj odzivov bom z vami podelil tudi v tej knjigi.

Colle di Nava

10,8 km 497 m

3 h 10 372 m

Colle di Nava » Caprauna

R154

Pot ni zahtevna: s prelaza Nava se napotimo navzgor po cesti med gozdovi, nato nadaljujemo med blagimi griči do prelaza Caprauna. Spust do Capraune poteka po bolj grobi in skalnati, a odprti in sončni pokrajini. Tudi ta tura višinsko ni preveč naporna. Najprej se vzpemo skozi gozd, nato po odprtem proti dvema vetrnicama. Na koncu je res precej strmo navzgor, kar je izreden kontrast glede na prehojeni del poti. Sledi še spust mimo koče in prečenje ceste med serpentinami.

Večina te etape gre po različnih cestah ...

Dve orjaški vetrnici na Passo di Prale Ta etapa je najbolj zaznamovana z dvema orjaškima vetrnicama za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov. Namenoma nisem zapisal zelene el. energije ali ekološke. Vetrnice je mogoče opaziti že od daleč in nekaj dni hoda je minilo, da sta mi izginili z obzorja. Poleg izgleda in spremenjene planinske pokrajine (čeprav je po svoje pogled na ogromni vetrnici navdušujoč s strojniškega stališča) me je motil hrup, ki ga povzročata. Samo šumenje vetra in vetrnic ob vrtenju je še najmanj moteče. Največji hrup povzročata generator in sistem za obračanje vetrnic, ki vsake toliko časa obrne glavo vetrnic za boljši izkoristek vetra. Gre tudi za precejšnji gradbeni poseg v okolje: betonski podstavki in daljnovod za prenos električne energije. Mogoče res na dolgi rok s proizvedeno energijo na globalnem nivoju vetrnici proizvajata čistejšo energijo kot alternative, a na lokalnem nivoju gre za ogromen poseg in vpliv na okolje. Kot ljubitelj narave in nedotaknjenega naravnega okolja si ne želim takšnih posegov. Kaj nam potem preostane? Odgovora na to v tem trenutku nimam. Dejstvo je, da je pred človeštvom velik izziv, kako poskrbeti za energetske potrebe človeštva na način, ki ne bo uničil ali uničeval življenja na planetu. Mogoče pa je odgovor ali rešitev predvsem v tem, da je treba zmanjšati porabo el. energije. In ne samo tako, da se obstoječe energetsko neučinkovite naprave zamenja z novimi, temveč veliko bolj drastično. Da se mogoče kakšni ali večini naprav odrečemo? Res potrebujemo vso to tehnologijo in napredek, s katerima smo po svoje ujeti v začarani krog izkoriščanja naravnih virov in človeka po človeku. Obstoječi ekonomski sistem temelji na nenehni gospodarski rasti, rasti kapitala in dobička ... Do kod? Kje je konec? Kaj pa nove generacije, kaj bo ostalo njim? Zaenkrat le naši krediti in sesut planet. Obstoječi ekonomski sistem ne funkcionira, kar je jasno razvidno tudi iz kriz, ki ga pretresajo. Pa smo ga kaj spremenili? Ne. Nadaljuje se vse enako naprej, do naslednje krize, večje in globlje. Marsikaj bo treba spremeniti. Marsičemu se bo treba odreči. Če ne danes prostovoljno in načrtno, zagotovo pojutrišnjem v kaosu, katastrofi in še v večjem obsegu. Trava pa je še vedno zelena in nebo modro ... jaz pa še vedno ne vem čisto, kako naj pomagam. Na sliki se sicer ne vidi, a zadnji del je zelo strm.

Rifugio Pian dell’Arma

Kot pove napis, je bila koča zaprta. Na soncu sem posušil spalko in ostale stvari, nato pa prespal na mizah na pokriti terasi. Ni bilo najbolj udobno ... suh sem pa le ostal.

R153

18,6 km 961 m

Caprauna » Garessio

4 h 45 1.395 m

Iz Capraune po asfaltirani cesti prečkamo nekaj zaselkov. Po strmem vzponu med gozdovi pridemo do razvodja med Ligurijo in Piemontom, ki se ga držimo do prelaza San Bernardo. Med gozdovi in travniki prečkamo po sredini pobočja globoko dolino vse do visoke planote Garessio.

Zjutraj je bilo vreme še sončno ...

... nato pa je ves čas pršilo. Pot gre večina po visoki travi in mokroti v čevljih ne uideš. Caprauna zgodaj zjutraj. Če bi vedel, da je tako blizu, bi šel gotovo sem prespat. Tako pa še občutim trdoto mize ...

Starodavne tlakovane poti. Na tem zlizanem kamnu je tako drselo, da ne verjamem več v vibram.

Pot po stranski ulici v Garessio

Prija toplo kosilo v prijetni italijanski restavraciji. Na suhem in toplem brez nahrbtnika in pelerine. Manjši trg v Garessio (desno)

Zelo so me osrečevala drobna darila narave na poti, v začetku poti predvsem jagode. Nato borovnice, maline, robidnice. Za ta sladka darila sem si vedno vzel dovolj časa. Včasih je šlo So trenutki, ko se čas ustavi. Ko niso važni kilometri in cilj. na račun tega malo počasneje, a saj zato sem Ko tudi ptički ostanejo nekje v ozadju ... Ko se vse strne v šel na pot – da živim po navdihu in občutku in eno dlan sočnih sadežev. Srce pa utripa v hvaležnosti ... ne da dosegam plane in cilje.

22,9 km 957 m

7 h 05 791 m

Garessio » Ormea

R152

Iz Garessia se povzpnemo ob reki Tanaro, vzdolž državne ceste, ki blizu Isole Lunge prečka reko in preide na drugo stran pobočja. Tu se pot povzpne nad zaselkom, večkrat križa makadam, ki pelje do višje ležečih vasic. Pot se nadaljuje po sredini pobočja do potoka Armetta in se nato spusti do Ormea. Ves čas je zelo deževalo, zato sem jo mahnil ob reki in deloma po cesti direktno po dolini do mesteca Ormea. Noge so pohodnikovo največje bogastvo in najpomembnejše »osnovno sredstvo«, zato se bom skrbi za noge vračal večkrat. V dežju, še posebej, če hodimo po mokri travi, je nemogoče obržati suhe noge. Ne obstajajo namreč čevlji, ki bi bili 100% nepropustni za vodo, razen gumijastih škornjev, v katerih pa bi imeli mokre noge zaradi znoja. Kot veste iz izkušenj, se koža v vodi zmehča in na ta način postane bolj dovzetna za poškodbe in žulje. Kožo pred vlago najbolj učinkovito zaščitimo s kremo iz jelenove masti. Proizvajalcev je več. Jaz sem uporabljal Scholl Hirschtalg – Extreme. Krema učinkovito zaščiti noge za 2 do 3 ure, potem pa moraš nanos osvežiti. V res mokrih razmerah sem podaljšal učinek tako, da sem kremo nanesel tudi na notranjo stran nogavic. Poleg varovanja nog pred vlago ima krema še pomembna druga učinka. Krema kožo utrdi in jo varuje pred žulji. Pred intenzivno aktivnostjo jo lahko preventivno uporabljate že nekaj dni prej. Tudi na drugih mestih na telesu, kjer se lahko pojavijo odgrnine ali žulji. Pri tako dolgem pohodu se na nogah začne nabirati debela plast trde kože. Še posebej na peti rada poči, kar boli. Krema ohranja to kožo ves čas prožno in preprečuje sušenje in pokanje. Pred spanjem sem podplatom privoščil kremo CosmerbA za noge, ki deluje dezinfekcijsko in proti glivicam ter je zelo blagodejna.

Stanje nog po celodnevni hoji v mokrih čevljih

Stanje zjutraj, po tretmaju s kremo CosmerbA

Skrb za noge in podplate

Mislim, da je bila to ena najtežjih etap na moji poti. Kmalu po odhodu iz mesta Garessio je začelo deževati, zato sem se odločil, da ne bom šel nazaj na planino, ampak bom iskal svojo varianto po dolini in nekje na pol poti našel prenočišče. Ves čas je konkretno nalivalo, a na srečo brez vetra, da sem lahko bil kolikor toliko na suhem pod pelerino. Na levi strani reke se je vila manjša lokalna cesta, ki je deloma rezervirana samo za kolesarje in pohodnike, tako da mi ni bilo treba hoditi po glavni magistralki. Nabralo se je kar lepo število kilometrov po asfaltu. V vseh manjših krajih, skozi katere sem šel, nisem našel prenočišča. Vse opuščeno in zaprto. V takem vremenu nisem niti pomislil na prenočevanje na prostem. Kljub nalivom in pozni uri sem bil prisiljen nadaljevati do mesta Ormea, ki se je odmikalo v nedogled. Največ težav sem imel s podplati, ki so me zaradi celodnevne hoje v mokrih čevljih pekli in boleli, tako da je bil vsak korak neznosna muka. Ob vseh nalivih nisem našel niti enega primernega mesta, kjer bi lahko malo vedril, se odpočil in preobul. Ko se mi je v poznih urah uspelo prebiti do kraja Ormea, sem bil uničen. Podplati so me zelo boleli, tudi mišice na nogah, vsak korak je bil vedno težji. Kljub temu sem moral narediti še nekaj kilometrov po mestu, da sem končno našel delujoč hotel s prosto sobo. Skupaj sem ta dan prehodil več kot 40 km. Sezul sem čevlje in nogavice in pomislil, da bom moral imeti nekajdnevni prisilni počitek. To, kar sem videl na svojih nogah, ni bilo vzpodbudno. Koža na nogah mi je praktično razpadala, zaradi vlage je bila zelo razbrazdana, ob robovih teh brazd pa so bili veliki žulji. Noge sem si temeljito namazal in večer preživel v grozni srbečici, ko se je koža vračala na svoje normalno mesto. Zjutraj je bilo z nogami precej bolje. Podplatom se je vrnila običajna oblika. Tudi žulji, ki sem jih zvečer spraznil s sterilno injekcijsko iglo, so se posušili, tako da sem lahko upal na nadaljevanje poti. Dopoldan sem si vzel še nekaj časa, da sem se pošteno odpočil in naredil še sprehod po mestu ter obiskal trgovino. Dobil sem pomembno lekcijo, da si moraš za svoje podplate, ne glede na razmere in vse ostalo, vzeti čas in skrbeti zanje. Rešitev svojih težav sem nosil prazaprav vseskozi s seboj. Dve kremi: kremo iz jelenove masti in kremo CosmerbA. Navodila si lahko preberete v namigu na tej strani. Od tega dneva naprej sem sicer še večkrat hodil v podobnih razmerah, a sem se uspel obvarovati večjih težav in tudi žuljev nisem več imel do konca svoje poti v Trstu.

Val Roya

Prehojeno: 5,32 % – 139,5 km – 7,4 km navzgor

R151

23,45 km 7 h 35 1.433 m 673 m

Ormea » Rifugio Mongioie

Iz Ormea nas pot pelje med gozdovi navzgor do Chionee in do Chioraire, nato moramo po gruščnatem območju obhoditi vznožje gore Castello di Quarzina. S Quarzina se pot nadaljuje med gozdovi in iglavci do kotline potoka Borgosozzo in nato proti planjavi Fò ter naprej do Viozene, od koder se povzpne do planinske koče Mongioie. Pot vodi po bolj obljudenih krajih. Zaznamujejo jo kostanjevi nasadi in gorske vasice. Večina planinskih koč (kar nekaj jih je) so prave kulinarične točke. Očitno lažje dostopne koče gradijo svoj obisk predvsem na izvrstni kulinariki.

Gozd te takoj po vstopu popelje v svoj svet.

Večina teh vasic premore svojo planinsko kočo.

Ta tabla me je nasmejala do solz.

Veličastni kostanjevi drevoredi, ki jih je v tem področju zelo veliko. Tukaj mora biti jeseni zelo pestro. Tega kozjega pastirja sem srečal na samotni cesti skozi gozd. Ves dan sem bil sam, v samoti. Popoldne, ko je dež malo ponehal, sem zaslišal iz gozda glasno žvenketanje. Najprej sta pritekla do mene dva ovčarska psa in me preverila, kot je njihova navada. Nato je prišla čreda koz z zvončki in za njimi starejši pastir. Bil sem v prometni konici in sem moral počakati. Ko je prišel pastir do mene, sva spregovorila nekaj besed po italijansko. Italijansko sicer ne znam, a dovolj, da sva se zmenila, od kod in kam grem. To, kar me je presunilo, so bile njegove oči. Iz njegovih svetlih oči sta žarela mir in zadovoljstvo, ki ga ne vidiš pri modernem človeku – potrošniku. Njegove oči so bile izvir veselja, ki se je razlivalo in me nagovarjalo še v naslednjih dneh. Takšni bi morali biti mi vsi, tako nam je namenjeno ... pa so v naglici in hitenju naše oči večkrat mlake nezadovoljstva, nezainteresiranosti. Kako to, da je lahko en preprost kozji pastir veliko bolj srečen od vseh dobrin nasičenega potrošnika? Odgovor poiščite sami.

Ko te opazijo pastirski psi, takoj pride eden v izvidnico in te prekontrolira, če si navaren za čredo. S teboj ostane, dokler se dovolj ne oddaljiš, da nisi več nevaren. Nato se vrne k čredi.

Koča Quarcina s prijaznimi oskrbnicami

Vasica Quarcina. Lepo je, ko po dežju spet posije sonce in dosežeš svoj dnevni cilj.

V teh koncih je veliko opuščenih hišk in celih vasic.

Rifugio Mongioie

Na sušenje premočene opreme je treba pomisliti že doma oziroma še prej v trgovini ob nakupu. Dejstvo je, da se temne stvari veliko prej posušijo kot svetle. Razlika se meri v urah. Temne nogavice se na soncu ali ob peči posušijo do suhega v 15 minutah. Svetle so po več urah sušenja še vedno vlažne. Svetujem torej, da vso obleko ali opremo, ki je ne uporabljate na soncu (tam si poleti želimo, da se toplota odbija in izberemo svetlejše odtenke), izberete v temnejših tonih (nogavice, čevlje, spodnje perilo, spalno vrečo ...). Sušenje pohodnih čevljev zelo pospešimo, če odstranimo vložke in vanje na trdo nabašemo časopisni papir. Ta potegne vlago nase. Po kakšni uri časopisni papir zamenjamo. Za čim bolj optimalno ohranitev suhih stopal (potenje, vlaga) je smiselno uporabljati več parov nogavic. Mokre temeljito ožmemo in navežemo na nahrbtnik, s suhimi pa prehodimo naslednji del poti. Čeprav ni lepo, je pa zelo praktično. Kot že rečeno, je skrb za stopala bistvo uspešnega večdnevnega pohodništva. Videz je šele drugotnega pomena. Na ta način se rešimo tudi kakšnih neprijetnih zasledovalcev ... :)

Sušenje mokre opreme

Vaški vodnjaki, korita so v teh koncih vedno pokrita. To sem s pridom izkoriščal za umik pred dežjem in počitek.

Ko te pere ves dan, je dobrodošlo, če imaš kje posušiti mokre stvari, kar je v poletnem času pogosto težko. Kurjava v večini ne deluje. Če se kje najde takšna pečka, je to res odlično.

R150

Rifugio Mongioie » Rifugio Garelli

14,4 km 1.339 m

6h 912 m

Od planinske koče Mongioie se povzpnemo na prelaz Carnino. Med sestopom gremo mimo koče Bossi in vstopimo v globoko dolino Carnino, po kateri se pričnemo ponovno vzpenjati vse do prelaza Mastrelle. Pustimo za seboj kraško območje Piaggie Belle, gremo mimo koče Saracco-Volante in dospemo do gruščnatega območja prelaza Pas. Ko smo prečkali Porta Sestrera, prispemo tudi do planinske koče Garelli. Resnično lepa planinska tura. Če dežuje ves dan, je hoja naporna predvsem zato, ker je vse mokro. Tako ni prostora, kamor bi lahko sedel ali legel. Ali celo odložil nahrbtnik. Od koče Mongioie sem nadaljeval do vasi Carnino, kjer sem prespal. Zbudil sem se v jasno in sončno jutro in kar vriskal od veselja, ko sem se vzpenjal proti prelazu Mastrelle. Sonce, modro nebo, zelena trava, posuta z najrazličnejšim cvetjem, zaplate snega, planine, živali in pomlad v razcvetu. Končno ... tako sem si predstavljal Via Alpino. In slišal sem U2 v svoji glavi: »It’s a beautiful day ... Don’t let it get away ...« Lep je dan, ne spusti ga, užij ga ... in sem ga.

V teh krajih je bogat živalski svet.

Po vsem dežju v preteklih dneh sem neizmerno užival v sončnih žarkih, fotografiranju in v tem, da sem preprosto bil ...

Pomlad v obliki množice drobnih rožic je vstopala z vseh strani v svoje srce.

Cilj

Ko se odločimo za svoj cilj, ni nujno, da smo mu dorasli. Pot do cilja nas bo okrepila, nas naredila močnejše in vredne cilja. Rifugio Garelli

R149

Rifugio Garelli » Limonetto

26,51 km 1.069 m

6 h 50 1.732 m

Od planinske koče Garelli, v osrčju parka Alta Valle Pesio in Tanaro, se spustimo do dna doline in se nato povzpnemo po globoki dolini Marguareis do prelaza Duca. Tako dospemo do kraškega območja kotline Conca delle Carsene, prehodimo daljši odsek panoramskega gorskega hrbta do prelaza Tenda. Sestopimo po zadnjem delu poti in pridemo do Limonetta. Do Colle della Boaria sem se držal trase poti, zaradi možnosti nevihte sem sestopil v Limone Piemonte. V Limonetto sem šel nato po dolini.

Passo del Duca

Valle del Marguareis Kaj mislite, kaj se je zgodilo pol ure po tem, ko sem zapustil kočo Garelli? Seveda nevihta ... Tokrat se je hitro unesla in nebo se je hitro zjasnilo. Ta etapa je kar dolga. Moj načrt je bil, da prespim na pol poti, a koča še ni bila odprta. Ko sem se pognal proti Limonettu, sem preveril svoje zapiske. Zabeleženega nisem imel nobenega prenočišča, zato si nisem upal tvegati. Spustil sem se v mesto Limone (par sto metrov višinske razlike in 6 km). Hodil sem do 21.15. Nato komaj našel prenočišče. Lemone je mondeno smučarsko mesto, a so očitno bolj naravnani na zimski čas. V tem času pa vlada mrtvilo. Prazen želodec me je primoral še v en sprehod po mestu. Na današnjih dobrih 35 km sem dodal še dobre tri, da sem si napolnil želodec.

15,76 km 1.000 m

5 h 10 738 m

Limonetto » Castérino

R148

Iz Limonetta se povzpnemo po debri potoka Prati della Chiesa, sledimo strmi stezi, ki utone najprej v gozdu in nato nadaljuje po meliščih vse do klanca Baisse de Salente, francoske meje, na višini utrdbe Giaure. Via Alpina se nato spusti vse do nekdanjih vojašnic Peïrefique in nato krene proti zaselku Castérino. Etapa, ki mora biti v lepem vremenu fantastična. Po blatnih stezicah in nato po starih mulatjerah se povzpnemo na sedlo. Navduševal me je trud, vložen v izgradnjo teh poti, ki zdaj počasi propadajo. Sledi pohajanje po planinah in spust nazaj v dolino z menjavo države. Danes sem malo dlje spal in si privoščil zajtrk. Nato sem moral iz Limoneja v Limonetto. Zjutraj je bil čudovit sonček. Ko sem prišel v Limonetto, so se že zbirali oblaki in začelo je rositi. Vse skupaj se je razvilo v pošteno nevihto. Saj deževalo ni tako zelo ... treskalo pa je vse naokoli (čeprav tudi to ni prijeten občutek) ... jaz pa sem ril na 2.200 m. Ko sem prišel do zadnjih 200 m pod vrhom, se je oblačnost počasi razkadila, tako da sem najbolj izpostavljen del lahko prehodil brez skrbi.

Rumeno-zelena barva še kar vztraja.

Če je megleno, se v dolino sicer ne vidi, si pa bolj pozoren na bližje reči. Stare mulatjere, ki so vsekane v živo skalo in podprte z visokimi zidovi, počasi propadajo in niso več (varno) prehodne.

Melišča in zanimiva barva kamenja

Na začetku je zelo pomembno, da se nepremišljeno ne zaženemo. Še posebno, če naša kondicijska pripravljenost ni najboljša. Telesu moraš dati čas, da se privadi in prilagodi na nov ritem. Če glava želi, bo telo sledilo. Ne da se riniti z glavo skozi zid. Ko bo telo pripravljeno na večje obremenitve, boste to začutili. Bolje, da prehodite kakšen kilometer manj ali počasneje in pridete do cilja, kot pa da morate zaradi poškodbe odnehati.

Na začetku

Priznam, da na začetku kondicijsko nisem bil tako dobro pripravljen, kot sem želel ali načrtoval pred odhodom. Ni se mi izšlo zaradi drugih priprav. Ko v službi in doma sporočiš, da te tri mesece in nekaj ne bo, se seznam stvari, ki jih moraš nujno opraviti pred odhodom, hitro napolni in tudi dopolnjuje. Na srečo lahko kondicijsko pripravo opraviš na poti prvih 14 dni, ko hodiš s 14-kilogramskim nahrbtnikom vsak dan 10 ali 12 ur ... Obrestovala se mi je predvsem tista priprava v glavi, da sem vedel, zakaj sem se namenil to narediti. Zato sem si poleg ciljev postavil tudi namene. Tako sem v težkih trenutkih vedel, zakaj vztrajati in kakšen je smisel vsega. To se je v letu priprav zelo globoko usedlo v mojo zavest. Forte Giaura

Čeprav je bila pomlad, je bila barva macesnov zaradi pozebe jesenska.

29 29

R147

7,9 km 690 m

Castérino » Refuge de Valmasque

2 h 30 8m

Od zaselka Castérino se, sledeč potoku Castérino, vzpenjamo proti ozemlju narodnega parka Mercantour. Po kratkem vzponu dosežemo zaselek Valmasque. Prelepa soteska, ki te skozi macesnove gozdove ob bučanju reke pripelje do prvega od treh jezer. Ko si tam sam, se ti zdi, da je vse namenjeno tebi ... Neprecenljivo.

Najprej je še malo asfalta ...

... ki se prelevi v zložno vzpenjajočo makadamsko cesto. Macesni, kamor pogledaš. Po sredini dolinice se vije reka, ki se spusti skozi sotesko.

Različne podobe ceste, ki se zlagoma vzpenja po dolini.

Če hodiš sam, si lahko privoščiš in se ustaviš ob stvareh, ki so ti všeč, toliko časa, kot ti poželi srce. Sam tudi ne povzročaš toliko hrupa, da bi se živali že pred tvojim prihodom umaknile, zato je srečanj veliko. V teh krajih kmetijstvo v gorah ni zelo prisotno, zato je veliko »divjih« živali. V srečanjih sem neznansko užival, še posebej, če sem lahko fotografiral.

Ob koči je prvo od treh jezer.

Refuge de Valmasque

7,9 km 449 m

3 h 05 446 m

Refuge de Valmasque » Refuge de Nice

R146

Za to višinsko etapo z izhodiščem v zavetišču Valmasque je značilna bližina številnih jezer. Še vedno sledeč GR 52 nas pot vodi mimo jezer Basto, Vert (Zeleno jezero) in Noir (Črno jezero) v naročju narodnega parka Mercantour. Nad jezeri gospoduje gora Bengo, varuhinja doline Merveilles. Konec etape dosežemo v zavetišču Nice. Sprehod ob treh jezerih in dvig preko zasneženega sedla (začetek junija) v sosednjo dolino z jezerom. Tako je lepo, da je že kičasto. Vmes pa debatiraš z gamsi in s kozorogi.

Lac Vert (Zeleno jezero) ob koči Valmasque

Le Lac Noir (Črno jezero)

Pot se vzpne po pobočju nad dolino, od koder se odprejo lepi razgledi na prehojeno pot in jezera. V tem času je bilo še kar nekaj snega in s tem spet mokrota v čevljih.

Jezero Basto (Lac du Basto) je zadnje od treh jezer v dolini. Pot vodi neposredno ob jezerih. Na poti se nisem preveč obremenjeval, koliko je še kilometrov, kako daleč moram priti danes, kakšen je načrt. Priznam, da je bila na začetku prisotna tudi ta komponenta. Še posebej, ko sem spoznal, da se uradni podatki o času hoje in tisti na lokalnih oznakah ne ujemajo – table so kazale vsaj 20 % daljši čas. In nekje toliko časa sem tudi sam porabil za hojo. Ko sem sprejel, da pač tako je in da na poti ne bom mogel obiskati še vseh vrhov, ki sem si jih označil, sem se prepustil poti ... Živel sem iz dneva v dan, poskušal užiti vsak trenutek tega privilegija, ki sem ga imel, da sem lahko bil v naravi, v čudovitih gorah. Samota ni bila ovira, prej pomoč, da se srečam s seboj. S svojim življenjem, da od zelo daleč pogledam na stvari in vidim, prepoznam in nato spustim, odložim to, česar ni bilo treba več nositi s seboj. Spone in ograje, ki so mi jih postavili drugi ali sem si jih sam sebi, so padle, druga za drugo. Odpadle so tudi maske, bil sem sam, tam sredi prostranega gorovja, tak, kot sem. In to je zelo osvobajajoče ... Človek po naravi ni nesrečno bitje. V nas je položena sreča in veselje. V vsakdanjem življenju pa to dvoje nenehno utapljamo pod množico skrbi. Skrbi se na takšni poti zmanjšajo res samo na tiste najbolj osnovne, kaj in kje bom jedel, pil in kje bom spal in ali bom imel signal, da se slišim z ženo. Samo potovanje in hoja postaneta način življenja. Celotna pot je res dolga, a vsak dan prehodiš le delček, in sicer takšnega, ki si ga tisti dan sposoben, glede na počutje, vreme, lepote ... Kadar je bilo zelo lepo (ta del poti sodi sem), sem kar jadral, hoje nisem doživljal kot nekakšen napor. So pa bili kdaj odseki, ki so mi bili odveč in sem se bolj privlekel skozi (kakšne ozke doline, kjer je šla pot po makadamu in levo in desno ni bilo drugega kot prašni gozd 10 km). Pri takšnih odsekih je bil prihod na cilj tista glavna sreča in nato pričakovanje novega dela poti in dogodivščine, ki jih prinaša s seboj.

Fantastični pogledi na jezera narodnega parka Mercantour.

Pot na sedlo Basto (2.693 m) po snežiščih

In spust po snežiščih na drugo stran. Sneg je bil ugodno zmehčan in je omogočal dričanje po čevljih. Poleg tega, da prihraniš kakšen korak, je še zabavno.

Več manjših mlak brez imen

Lac Niré

Refuge de Nice

Razposajena mladina in čreda na paši

5,5 km 358 m

3 h 05 675 m

Refuge de Nice » Refuge de la Madone de Fenestre

R145

V skalnatem okolju osrednjega predela narodnega parka Mercantour Via Alpina sledeč GR® 52 zapusti zavetišče Nice. Vodi do jezera Fous, od tam pa do zelo alpskega prelaza Mt Colomb, kjer se pod pogledom gore Gélas, najvišje točke masiva, spusti do zavetišča Madone de Fenestre, nasproti Caïres de la Madone. Zelo lepa visokogorska etapa, ki se začne ob »hišnem« jezeru, se povzpne na sedlo in spusti v sosednjo dolino.

Lac de la Fous. »Hišno« jezero koče Nice. Jezero je posledica zajezitve, kot marsikatero jezero v Alpah.

Proti prelazu Mt Colomb (2.548 m), prvem od treh prelazov in štirih dolin v enem dnevu. Sonce, modro nebo ...

Zanimiva jesenska podoba doline Fenestre, v katero se spusti pot s prelaza Mt Colomb. Očitno so macesni pomrznili v spomladanski pozebi. Bil sem (in sem še) navdušen nad lepoto pokrajine.

Še malo do vrha prelaza, nato pa spet navzdol ...

33 33

R144

7,01 km 564 m

Refuge de la Madone de Fenestre » Rifugio Ellena-Soria

2 h 55 681 m

Od koče Madone de Fenestre hodimo po precej obiskani poti do križišča, ki nas privede do jezera Lac de Fenestre, po katerem se podamo po tlakovani poti navzgor do prelaza Fenestre. Na italijanskem pobočju gremo mimo parka Mercantour v regijski park Primorskih Alp. Pot poteka naprej po globoki dolini vse do ravnine dei Praiet, s katere se po krajši bližnjici podamo navzgor do koče Ellena-Soria. Nisem se spustil do koče, temveč sem prečil dolino po brezpotju in se priključil poti, ki gre do jezera. Spet čudovita etapa.

Na poti do jezera Fenestre

Na tej višini je pričakovano, da steza prej ali slej postane tudi bolj robata. Lac de Fenestre

Drugi prelaz v istem dnevu. Na eni strani pozdravljaš po francosko, na drugi po italijansko. V teh krajih je bilo nekaj več ljudi. Na italijanski strani se pozdravlja na vsaj štiri različne načine: bongiorno, salve, ave, ciao in še kaj bi se našlo. Redko, da dobiš isti odzdrav. Všeč mi je bila ta multikulturnost, ki se je ob tako hitrih menjavah še bolj občuti.

Pogled nazaj na jezero Fenestre

Pod vrhom Col de Fenestre (2.474 m)

Po dolini proti Rifugio Soria Ellena

12,3 km 1.283 m

5 h 25 736 m

R143

Rifugio Ellena-Soria » Rifugio Morelli-Buzzi

Od planinske koče Ellena-Soria dospemo do visoke planote Praiet in nadaljujemo po dolgem klancu do prelaza Fenestrelle. Spustimo se po istoimenski globoki dolini in pridemo do jezera Chiotas, pri čemer se podamo v ponovnem strmem vzponu do prelaza Chiapous. Še vedno po razdrapanem terenu se naša etapa zaključi pri planinski koči Morelli-Buzzi. Etapa visokih prelazov in fantastičnih razgledov na jezera v dolini.

Pogled nazaj proti koči Soria Ellena

Spet navzgor? Zakaj? Se ne sprašujem več. Z vsakim korakom sem bližje srečanju z ženo. Jutri pride.

Proti prelazu Fenestrelle (2.463 m). Moj današnji tretji prelaz. Občutek je čudovit, če ti je vreme naklonjeno.

Na vseh prelazih je bilo še kar nekaj snega. Imel sem ugodne razmere. Lahko pa so ta pobočja tudi zelo nevarna. Tole snežišče se zaključi s prepadno steno. Prejšnji teden se je tukaj v megli in poledenelem snegu smrtno ponesrečil pohodnik.

Ljudi ne bi rad priklepal samo na računalnik, zato sem jih napotil tudi v naravo.

Rifugio Genova-Figari pri jezeru Chiotas

Lago del Chiotas, pot ga obkroži in nato čez prelaz.

Pozdravila me je čreda kozorogov z več kot 15 živalmi. Mlado in staro.

Lepi cik-caki proti vrhu sedla Hrane na poti v večini nisem imel možnosti kaj preveč izbirati (če se omejim na planinske koče in alberge). Posebej na začetku, na jugu, kjer je uveljavljen bolj polpenzionski sistem (prenočevanje v koči vključuje zajtrk in večerjo, ki je takšna, kot si jo je zamislil tisti dan oskrbnik). Pojedel sem vse, kar sem dobil na mizo, s čim več kruha, ki je bil na razpolago (energije ni bilo nikoli preveč). Če sem zajtrkoval, sem se izdatno podkrepil tudi z maslom. Kadar sem lahko izbiral, sem izbiral glede na trenutno razpoloženje. Ko sem prišel do kakšne trgovine, sem si privoščil predvsem sadje. Veliko sem izrabljal svoje telesne zaloge energije. Večkrat sem namreč jedel precej manj (zmanjkalo zalog hrane), kot je bila dnevna poraba. V nahrbtniku nisem tovoril veliko zalog, razen občasno, ko me je v trgovini preveč zaneslo. Zanašal sem se na lokalno gostinsko ponudbo. V vsakdanjem življenju nisem prevelik ljubitelj sladkanih pijač. Na tem pohodu pa mi je zelo prijala oranžada in vse, kar je imelo okus po pomaranči in je bilo sladko: Fanta, Orangina. Ko hodiš že več kot 10 ur in še nameravaš malo potegniti, ni boljšega kot pivo in še kakšna sladka pijača (v bistvu radler). To je eksplozija energije. Sladkor se porabi takoj, alkohol pa malo kasneje. Zelo vesel sem bil tudi domačih priboljškov, ki mi jih je prinesla žena vsakih 14 dni. Predvsem domača salama in pa kaj iz domače kuhinje: ocvrt piščanec, polnjene paprike ...

Colle del Chiapous (2.526 m) Sedaj pa še nekaj metrov do koče na zajtrk. Nato se spustim v dolino, kjer se srečam z ženo.

Vlaga in intenzivna raba puščata sledi na čevljih. Še dobro, da se čez nekaj ur srečam z ženo, ki mi prinaša nove. Ti gredo na zalužen obisk pri čevljarju.

13,47 km 997 m

4 h 55 972 m

Rifugio Morelli-Buzzi » Rifugio Questa

R142

Od planinske koče Morelli Buzzi se spustimo navzdol po globoki dolini Lourousa in pridemo do term Valdieri. Po gozdu, gosto poraščenem z macesni, se povzpnemo po globeli Valasca, sledimo vojaški cesti, ki privede do čudovite ravnine Valasco, kjer se nahaja lepa kraljeva lovska koča. Podamo se ponovno navzgor, naprej po cesti in nato po stezi, in nazadnje prispemo do planinske koče Questa. S koče se precej spustimo do manjšega počitniškega naselja, nato se povzpnemo do čudovite doline. Nad njo ob jezeru stoji majhna koča.

Kako mi je igralo srce, ko sem se spuščal v dolino in sem vedel, da se čez nekaj ur srečam s svojo ženo in prijateljema.

Šumenje reke, ki napolnjuje celotno dolino, je res nekaj čudovitega. Poleg doživljanja narave z vidom se izdatno poveča doživljanje s sluhom ...

Tudi pot po ravnici in naprej do koče Questa je naravnost čudovita. Ravnica Valasca je res posebna. Doživel sem jo še pod vtisom prejšnjega dne, ki sem ga preživel s svojo ženo. Na licih in ustnicah sem še čutil njene poljube ... v roki toplino njene roke, čeprav sem se poslovil zgodaj zjutraj, ko je še spala. V nahrbtniku so bile čiste obleke in domače dobrote, na nogah pa novi čevlji, ki bodo z menoj naslednjih 14 dni do ponovnega obiska.

Spust po gozdu, spet starodavne poti

Ravnina Valasco, res je čudovita, ni čudno, da je tukaj kraljeva lovska koča. Tudi jaz bi jo imel ... :)

37 37

Lago delle Portette

Koča Quarcina, pred katero sem si privoščil malico iz obilno založenega nahrbtnika z domačimi dobrotami. Ni ga čez domači kruh in domačo salamo ...

Pogled nazaj na ravnico Velasco

1. hoje prost dan – Terme di Valdieri

Lepo je bilo srečati in preživeti dan s svojo ženo. Še posebej, ker se je tudi ona mene veselila kot že dolgo ne.

Na poti smo občudovali jelene iz betona, s katerimi je lokalni umetnik napolnil vso dolino.

Prost dan sem, kljub temu da mi ni bilo treba veliko hoditi, preživel v naravi. Človek se enostavno ne more naveličati hribov, modrega neba, jezer, zelene trave ali žitnega polja.

Žena Katja me je obiskovala vsakih 14 dni. Tak obisk je bil vedno praznik. Poleg nje sem bil vesel čiste obleke in raznih domačih priboljškov. Na celotnem pohodu sem si, kljub rednim ženinim obiskom, privoščil samo tri dni čisto brez hoje in nahrbtnika. Večinoma sem samo prej zaključil dan in zakasnil naslednjega. Za vse obiske z najrazličnejšimi prigodami na poti sem ji resnično hvaležen. Nekajkrat so se ji pridružili tudi prijatelji in moji starši. Na poti sem uporabljal 5 parov čevljev. Ob vsakem obisku sem premenjal čevlje, da so se lahko mokri temeljito posušili in po potrebi obiskali čevljarja. Trije pari so za na odpad oziroma za cvetlične lončke. Dvojne sem uporabljal samo 14 dni in bodo še uporabni za kakšno turo. Načeloma so vsi čevlji (ne glede na znamko) odslužili po prehojenih 650 km. Led dolgih potovanj v oddaljene kotičke Alp sta Katji pomagala prebiti prijatelja Mihelca in Miran. Miran je prijazno ponudil tudi prevoz, tako da prvo Katjino romanje ni bil prevelik stres. Prijatelja, res sem vama hvaležen. Prost dan sem izkoristil tako, da smo se odpeljali čez prelaz Maddalena v Francijo do jezera Serre-Ponçon in Les Demoiselles Coiffées, kjer smo preživeli lep dan.

Les Demoiselles Coiffées so poseben geološki pojav, kjer zaradi zaščitnega elementa pride do lokalno omejene erozije. Kamen oziroma kaj drugega ščiti pred erozijo podlago, na kateri stoji. Zaradi tega pride do zanimivih stolpov in tvorb. Žal te strukture niso trajne.

Prijetno kramljanje med kosilom

MIhelca in Miran

Miran in Mihelca Razboršek

Katja Gruber: Prvi obisk

Na prvi obisk sem povabila dva dobra prijatelja, zakonski par. Mož Miran je večkrat službeno na poti v Italiji in zdelo se mi je, da bi mi prav prišlo, če me nekdo uvede v svet širokih avtocest, cestnin, iskanja izvozov z navigacijsko napravo in podobno. Oba sta ponudbo sprejela in celo predlagala, da nas pelje Miran s svojim vozilom. Tako sem lahko natančno opazovala vse dogajanje, se marsikaj naučila in se opogumila za naslednjo, samostojno potovanje. To prvo srečanje z Igorjem je bilo ... hm, občutila sem, da sva se nekako oddaljila, čeprav sta minila le dva tedna. Zaraščen in ožgan obraz, planinska oblačila, pa nek čuden, nenavaden nasmeh ... Za Igorjem je bilo najtežje začetno obdobje nabiranja kondicije in premagovanja težkih vremenskih razmer (dež in vročina). Šele naslednji dan, ko smo dan preživeli na sproščenem izletu, sem ugotovila, da je to še vedno on, moj Igor. Vsi naslednji obiski so bili drugačni, že od začetka bolj domači, le ta prvi se mi je zdel tako odmaknjen. Prav zato sem se šele po poti nazaj zavedla, da se lahko zgodi, da bo ta pot korenito spremenila najino življenje. Gotovo bo spremenila Igorja in najbrž tudi mene.

Kar je prvič, je nepozabno, in tako se je Via Alpina – direct zapisala v najini srci in tudi midva sva zapisana v njej kot prva tehnična ekipa. Najina prijateljica Katja in midva smo dolgo pot preživeli v sproščenem in prijetnem vzdušju in seveda v ugibanju, ali se je Igor kaj spremenil po dobrih dveh tednih hoje in razmišljanja o življenju. Dež nas je orosil ob prvem stisku rok in objemu, ki da veliko več moči in energije kot po Skypu. Večer in še naslednji dan smo preživeli na dopustu, kot je rekel Igor, saj si je vzel prosto in ni hodil po svojih poteh, temveč smo se vozili, sprehajali in klepetali, kot se spodobi za brezskrben dan. Spočili smo se in dobili odgovore na vsa mogoča vprašanja, ki smo jih postavljali našemu Igorju. Pogled na uro nam je povedal, da moramo k počitku, saj je vse čakala pot: nas pot domov, Igorja pa je klicala pot, ki se je vila med drevje v hrib. Dragi Igor, z obiskom sva ti želela povedati, da občudujeva tvoj pogum in moč za odločitev, ki presega meje in pušča v srcu veliko radost, da si zmogel, in da si v mozaiku velikega podviga dovolil, da sva kamenčka tvojega uspeha.

Vallée Fenestre

Prehojeno: 10,8 % – 283,5 km – 16,4 km navzgor

R141

Rifugio Questa » Rifugio Malinvern

8,35 km 359 m

3h 920 m

Od planinske koče Questa, ki se nahaja v osrčju parka Primorskih Alp (Alpi Marittime), se pot v serpentinah spusti do jezera Claus in nato do jezera Valscura, nato se ponovno povzpne proti Colletto di Valscura. Na nasproti ležečem pobočju sestopimo proti jezeru Malinvern in nato med pašniki in macesni prispemo do visoke planote, kjer se nahaja planinska koča Malinvern. Sprehajanje ob čudovitih jezerih in tlakovanih poteh. Nato čez zasneženi prelaz do novega jezera.

Lago del Claus

Lago di Valscura (zgoraj in spodaj)

Nekdo je vložil veliko truda v te tlakovane poti. Sprašujem se, kako dolgo jih bo še moč občudovati.

Pogled na drugo stran sedla Valscura

Koča Malinvern, kjer sem se odpočil in nato nadaljeval pot, čeprav nisem vedel, kje bom prenočeval. Dnevno sem prehodil od 15 do 40 km in premagal do 3.500 m višinske razlike navzgor. Seveda eno ne gre z drugim: več višincev – manj kilometrov. Pot ne vodi na najvišje vrhove, povzpne se le na sedla. Najvišje sedlo je bilo visoko nekaj čez 2.900 m. Pot je večkrat zelo razgibana. Na kratki razdalji se s 300 m nadmorske višine povzpne na 2.800 m in na drugi strani spet v dolino ter tako nekajkrat zapored. Prava preizkušnja za živce.

Ponovno navzgor proti sedlu Valscura (2.520 m)

Lago Malinvern (tudi desno zgoraj)

12,39 km 915 m

4 h 30 715 m

Rifugio Malinvern » Sant’Anna di Vinadio

R140

Od planinske koče Malinvern se povzpnemo po globeli, pustimo za seboj jezera Vallette in prispemo do prelaza Orgials. Istoimenski vrh obhodimo in prispemo do prelaza Lombarda, prečkamo daljši odsek grebena na italijansko-francoski meji. Ponovno se spuščamo po poti na italijanski strani pobočja pridemo do jezera na prelazu Sant’Anna ter končno do svetišča Sant’Anna di Vinadio. Od koče se povzpnemo med macesni v prelepo dolino z več jezeri. Nato nadaljujemo na sedlo ob lepih razgledih na jezero. Ko se spustimo do prelaza, gre pot nekaj časa po asfaltu, nato prečimo po daljšem grebenu in sestopimo do samostana.

Po macesnovem gozdu in kasneje med posamičnimi macesni se povzpnemo do dolince Orgials.

Pestre oblike poti

Zelo pomembna priprava je bila študija poti. Predvsem možnost prenočišč. Poleg uradnih podatkov (via-alpina.org) sem pregledal tudi Google Zemlja in elektronske zemljevide. Označil sem si vse možnosti prenočišč. Te podatke sem potem na poti s pridom uporabljal. Predvsem v večjih krajih sem iskal prenočišča tudi na internetnih straneh, ki ponujajo nočitve. Včasih sem se na pot podal, tudi če sem vedel, da je do prenočišča še daleč, in sem potem improviziral sproti. To sem si lahko privoščil le v lepem vremenu. Škoda bi mi bilo prebiti »pol« dneva na koči.

Lagi di Orgials (tudi desno)

43 43

Zadnji metri proti prelazu Orgials (2.600 m)

Postlal sem si ob manjši mlaki med rožami, malo nad prelazom Lombarda, na višini 2.360 m. Na začetku je bilo mehko, trava pa se je do jutra potlačila. Tudi kondenz mi je nagajal ... vreme je na srečo zdržalo. Ponoči je mimo mene dirjala cela čreda kozorogov, ki so tudi drugače zganjali hrup po gorah nad mano – prožili kamenje.

Za prenočevanje na prostem sem imel samo najnujnejšo opremo. Spalno podlogo, spalno vrečo in pelerino, ki je bila lahko tudi šotorsko krilo. Šotoru sem se namenoma odrekel. Po eni strani zaradi teže, po drugi strani zaradi bolj direktne izkušnje. Večinoma je bilo prenočevanje na prostem zelo romantično, na lepih krajih, a večkrat tudi neprijetno (zaradi trdega ležišča, kondenza, komarjev in drugih nadlog).

Colle della Lombarda (2.350 m) S prelaza Lombarda prečkamo daljši odsek grebena na italijansko-francoski meji. Čudovito jutro ...

Lago del colle S. Anna

Sant’Anna di Vinadio

9,03 km 573 m

3h 1.309 m

R139

Sant’Anna di Vinadio » Strepeis

Pustimo za seboj svetišče Sant’Anna di Vinadio in se povzpnemo sredi pobočja do prelaza Bravaria, nato se spustimo prek globoke doline Insciuada, na spodnji strani se nahaja lep slap. Pot privede do zaselka Bagni di Vinadio, od koder prispemo po cesti na dnu doline do Strepeisa. Od samostana se zložno vzpenjamo na sedlo nad dolino, od koder se spustimo po zeleni poti med macesne. Sledi dramatičen spust v dolino po strmi cesti ... praktično »navpično« – ni nobenih ovinkov. Sploh ni prekinitev, da bi si lahko spočili kolena.

Res zložno se pot vpne na prelaz Bravaria (2.311 m) nad dolino Stura (Valle Stura – Vallone di S. Anna di Vinadio), na katero je lep razgled vse do prelaza Lombarda.

Užiti trenutek

Na takšni in seveda vsaki drugi poti je zelo pomembno, da si znamo vzeti čas in užiti trenutek. Cilj je sicer pomemben, a veliko pomembnejša je pot, ki nas vodi do tega cilja. In vse, kar nam ta pot ponuja: razglede, majhne radosti, drobna presenečenja, počitek, sončne žarke, srečanja ...

In sput na drugo stran prelaza v dolino Insciuada

Strepeis

Lepa zelena pot, mehka trava in sonce kar vabijo, da se malo zlekneš in se prepustiš božanju sonca in lahnega vetriča ... in pozabiš na nepredstavljive kilometre pred seboj.

Zatočišče za pohodnike po poti GTA (veliko prečenje Alp). Ker Via Alpina v tem delu poti uporablja to traso, je razumljivo, da je zatočišče tudi za nas Via Alpiniste.

R138

14,67 km 1.652 m

Strepeis » Rifugio Zanotti

7 h 05 897 m

Iz Strepeisa se povzpnemo po dolini Bagni, zaobjeti v zeleno odejo in bogati s studenci, vse do San Bernolfa, od koder se po globeli napotimo do Laroussa čez grušč in redko poraščene travnike. Sledimo zgornji globeli Alpette in se spustimo do koče Migliorero, nato se ponovno povzpnemo do prelaza Rostagno, se podamo čezenj in opravimo še zadnji sestop do koče Zanotti. Po asfaltni cesti se povzpnemo do čudovite planine, posejane s cvetjem. Sledi vzpon do prelaza in spust do jezera in koče Migliorero. Čaka nas še eno sedlo. Med vzponom lahko uživamo v sanjskem pogledu na jezero in ostalo scenografijo pod seboj.

Prijeten jutranji sprehod po neprometni cesti do San Bernolfa, zanimive gorske vasice. Na obeh straneh ceste travniki, posejani z milijoni ivanjščic.

Lep dan nad San Bernolfom

Eden glavnih namenov moje poti je tudi promovirati večdnevno pohodništvo po veznih poteh, kot je Via Alpina ali Slovenska planinska pot. Tak način pohodništva je precej drugačen, kot če gremo nekam za en teden in iz tistega kraja, kjer imamo vse ugodje in udobje civilizacije, obiskujemo različne točke v okolici. Ko greš od koče do koče, ali še posebej, če prenočuješ v naravi, moraš vse, kar boš potreboval, naložiti v nahrbtnik in nato vse to nositi s seboj 8, 10 ali 12 ur na dan. Verjemite, da človek hitro spozna, kaj potrebuje tako nujno, da to nosi s seboj, in čemu se lahko odreče. To je zelo zdravilno in predvsem osvobajajoče. V vsakdanjem življenju se pogosto navežemo na cel kup dobrin, brez katerih mislimo, da nam ni moč živeti. In nato postanemo njihovi sužnji. Ne samo, da je potreben denar za nakup, stane tudi vzdrževanje, da ne govorimo o času, ki ga to vzame. In potem se pehamo in skrbimo ... namesto da bi Živeli. Največ zadovoljstva nam nudijo zelo preproste stvari. V Evropi je sistem koč in druge gorske turistične ponudbe zelo razvejan in omogoča takšna večdnevna pohajanja s precej lažjim nahrbtnikom kot drugje po svetu. Velja izkoristiti.

Proti prelazu Laroussa (2.471 m)

In spust na drugo stran proti koči Migliorero

Na koči Migliorero, kjer sem si privoščil malico, me je čakalo presenečenje. V krajih, kjer so prvič videli slovensko planinsko izkaznico, se na polici nad šankom znajde prazna steklenica slovenskega piva. Kako in od kod je prišla tja? Tega na koči ni vedel nihče.

Regeneracija in pivo

Za regeneracijo po fizični aktivnosti zelo prav pride pivo, ki je glede na druge preparate veliko bolj naravno. Poleg tega je tudi dostopno: na voljo je v vsaki gostilni ali koči na poti. Pivo vsebuje veliko antioksidantov, ki pomagajo pri regeneraciji. Minerali, ki jih vsebuje, pomagajo pri hidraciji mnogo bolje kot voda. Hmelj, ki je v pivu, pa pomaga pri sprostitvi mišic in nadomešča izgubljene kalorije. Seveda je treba poudariti, da vse to velja za pitje v zmernih količinah. Prevelika poraba alkohola izniči vse pozitivne učinke in škodi. Zato priporočam brezalkoholno pivo. Še nekaj drugih pozitivnih lastnosti piva (v zmernih količinah): • Za zdravo srce – številne raziskave so pokazale, da lahko zmerno uživanje alkohola zmanjša tveganje za bolezni srca. Korist naj bi izvirala iz antioksidantnih kemikalij, imenovanih polifenoli. Pivo ima približno enako količino polifenolov kot rdeče vino, ki že stoletja velja za srcu prijazno pijačo. • Prijazno do ledvic – na univerzi v Washingtonu so ugotovili, da zmanjša tveganje za nastanek ledvičnih kamnov, a zdravilni učinek ne narašča s količino popitega piva. • Bogat vir vitaminov in mineralov – poleg B-vitaminov (B1, B2, B3, B6) vsebuje pivo še rudnine fosfor, kalij, magnezij, žveplo, natrij in fluor. V njem se nahajajo tudi oligoelementi baker, mangan, cink, aluminij in železo. Vsebuje precej ogljikohidratov, beljakovin in flavonoidov ter tudi antioksidantov. V ječmenovem sladu je do osemdeset fenolnih spojin, ki prestrezajo potencialno rakotvorne proste radikale v telesu in preprečujejo srčno-žilne bolezni. • Krepi kosti – kalifornijski znanstveniki so ugotovili, da je v pivu (hmelj in ječmen) veliko fitoestrogena, ki pripomore k močnejšim kostem.

• Sprošča in pomirja – hmelj v pivu pomirja in sprošča, ne da bi človek pri tem postal utrujen. • Upočasnjuje staranje in preprečuje razvoj sladkorne bolezni – pivo povečuje gostoto in raven HDL holesterola, ki je poznan kot koristen in človeku nujno potreben holesterol. Poleg tega pa pomaga tudi pri preprečevanju razvoja sladkorne bolezni tipa 2. Kaj pa pivski trebušček? Ne obstajajo nikakršni znanstveni dokazi o tem, da pivo povzroča prekomerno telesno težo. Pravzaprav ima pivo dokaj nizko energetsko vrednost. Pol litra piva ima namreč približno 400 kJ (96 kalorij). Pivo ima torej manjšo energetsko vrednost kot banana, vreča čipsa ali pa kapučino. Seveda smo spet pri količini ... množenje je močna matematična funkcija.

Koča Zanotti, ki je bila zaprta.

R137

Rifugio Zanotti » Pontebernardo

15,55 km 879 m

6 h 15 1.560 m

Od planinske koče Zanotti pridemo na prelaz Sottano delle Scolettas, se spustimo v istoimensko globoko dolino do planinske koče Talarico. Povzpnemo se do nasprotnega pobočja doline in pridemo na prelaz Stau, prek katerega se ponovno vrnemo na dno doline potoka Forneris. Nadaljujemo hojo sredi pobočja, prečkamo depresijo blizu Becchi Rossi in nazadnje dospemo do Pontebernarda. Od Zanottija se še malo spustimo, nato se po zanimivi cesti iz prve svetovne vojne povzpnemo na novo sedlo. Sledi spust do koče Talarico, ki je bila še zaprta. Odpre se šele 1. julija. Prespati nisem mogel, zato sem jo po cesti sprašil v dolino do Pontebernarda.

Na prelaz Sottano delle Scolettas (2.223 m) vodi zanimiva vojaška cesta.

Stara utrdba, predelana v vikend hišico

Pot vodi skozi krajši tunel, izklesan v živo skalo. Iz mesteca Pontebernardo izhaja več dobitnikov olimpijskih medalj. Predvsem na področju smučarskih tekov. Na ulicah so postavljene table z njihovimi dosežki. Tudi olimpijska bakla iz Cortine se najde.

Pogled na kočo Talarico in sedlo, čez katerega gre pot.

Pontebernardo – mesto olimpijskih športnikov

18,55 km 1.621 m

6 h 40 1.419 m

Pontebernardo » Chialvetta

R136

Od Pontebernarda nadaljujemo po državni cesti vzdolž potoka Stura in se usmerimo proti dolgemu vzponu do prelaza Rocca Brancia. Nato dospemo do prelaza Gardetta, obhodimo Rocca Limburny in zaključimo sestop pri Chialvetti, v dolu potoka Unerzio. Najprej hodimo po glavni cesti ... dvopasovnici. Nato po cvetoči planini počasi do prelaza Rocca. S prelaza se ob čudoviti panorami spustimo v dolino. Spust, ki ga obožujejo tudi kolesarji.

Pot se začne nenavadno. Mahne jo kar po glavni magistralni cesti. Tunele sicer obideš po zunanji strani, a še vedno kar nekaj kilometrov hodiš po cesti, ki si jo deliš z avtomobili in velikimi tovornjaki. Nič kaj prijetno se nisem počutil in tudi varno ne. Kako pa bi izgledala novica: na 100-dnevni poti čez Alpe ga je zbil tovornjak? Malo čudno, ali ne?

S ceste se pot zažene v cvetoče travnike. Tudi vreme je streglo ... uživancija. Na začetku poti sem razmišljal o cilju. Si predstavljal, kako bom predstavil celotno pot. Ideja, da bi to izvedel v obliki filma, se mi je, na srečo, pojavila že nekje v prvem tednu poti, ko sem razmišljal, kako uskladiti fotografije in snemanje. Nato sem ves čas prilagajal vse to (fotografije in video posnetke, dnevne selfije), vso pot sem načrtno pripravljal material. Kmalu pa je cilj poniknil bolj v ozadje in je bilo pomembneje Živeti in doživljanje vsega na poti. Jezero Oserot. Mesto, ki kar kliče po tem, da se ustaviš, si privoščiš kakšno malico in uživaš v razgledu.

V čim večji meri sem želel posneti tudi GPS sled opravljene poti. Kot dokaz in za svojo analizo. Šele kasneje sem spoznal, da bi bili ti podatki zelo zanimivi. Zaradi težav z baterijami sem včasih varčeval in naprave nisem imel ves čas prižgane, zato so v GPS sledi tudi luknje.

Passo di Rocca Brancia (2.620 m)

Rocca la Meya

V tem delu Alp sem v gorah srečeval veliko kolesarjev. Pravzaprav smo si delili iste poti. Še več sledi koles je bilo vtisnjenih v pot posebej tam, kjer je pot vlažna od potočkov in luž ali pa so sledi ostale zasušene v poti.

Na takšni poti boste prej ali slej srečevali marsikoga in marsikaj. Popotnike, vaše gostitelje, živali, sebe, vaše življenje, spomine, Boga ... Pomembno je, da imate odprto srce in da si za srečanja vzamete čas, da z radostjo in zanimanjem odkrivate in se odkrivate. Sreča, kot je v slovenščini lepo nakazano že v samem korenu besede srečanje, je v srečanju. In to drži kot pribito. Na takšnih poteh srečaš ljudi s celega sveta z najrazličnejšimi zgodbami, prepričanji, življenjskimi nazori ... In če so na poti več dni kot ti, so tudi sami iskalci in odprti za srečanja. Veliko je torej priložnosti za srečanja, če jih ne odlagaš in se jim prepustiš. Ko boš spet sam, boš že nadoknadil kakšen kilometer, če si zaradi srečanja v zaostanku. Pozor! Morda bo kakšno srečanje trajno spremenilo vaše življenje. Morda se nalezete kakšne ideje ali spoznanja.

Vasica Chialvetta

50 50

Odprtost za srečanja

Američana iz Kalifornije, Su in John, že 13 let nenehno potujeta po celem svetu. Svojo hišo v Los Angelesu oddajata in si s tem zagotovita rento, s katero potujeta po svetu, skromno, z nahrbnikom. Ko smo se srečali, sta nekaj mesecev delala GTA – Veliko prečenje Alp. Skupaj smo preživeli zanimiv večer v Pontebernardu. Vso srečo še naprej. Pa vi? Bi se odločili za takšno življenje?

14,78 km 949 m

4 h 20 846 m

Chialvetta » Chiappera

R135

Od Chialvetta se povzpnemo do planinske koče Unerzio. Malo za tem se povzpnemo na prelaz Ciarbonet, ki se dviguje nad zgornjo dolino Maira. Pot se po grušču spušča sredi pobočja in se dotika izvira potoka Maira ter prispe do zaselka Chiappera. Zložen vzpon po gorski cesti in spust skozi macesnov gozd do male vasi, ki pa skriva zanimiva presenečenja.

Spustu po tem macesnovem gozdičku je sledil počitek v kraju Saretto, kjer sem jedel tako dobro kot že dolgo ne.

Colle Ciarbonet (2.206 m) Iz Saretta, kjer sem prespal, sem jo mahnil kar po cesti. Prometa ni bilo veliko. Navduševal me je ta rogelj (Rocca Provenzale) nad Chiappero.

Stvarstvo

Ko Bog ustvarja, ustvarja v izobilju. Ko izliva ljubezen, prav tako. Te dni sem obojega deležen v izobilju ...

Ko sem se stuširal v zares vroči vodi in pregnal iz udov vso zaostalo mlečno kislino, sem vzel fotoaparat in posnel video posnetek (najdete ga v filmu na DVD-ju). Iz srca mi je privrelo naslednje sporočilo: »Topla voda ... Kakšen privilegij? Vsakič, ko odprete pipo in priteče topla voda, vroča voda ..., se zavedajte, da je to privilegij!« Ni česa dodati.

Prve hiše v vasici Chiappera

R134

15,84 km 1.049 m

Chiappera » Maljasset

5 h 05 761 m

Iz Chiappera se povzpnemo do planinske koče Campo Base, od koder nas pot pelje do skladišč Collett in naprej do jezera Sagna, nato se poda navzgor do prelaza Maurin. Tu Via Alpina vstopi v Francijo. Spusti se v travnato dolino Mary in se tam nadaljuje vse do zaselka Maljasset, emblema Haute-Ubaye. Dolg, zložen vzpon ... na sedlu se spet zamenja pozdrav (država) in tudi pokrajina. Kot da prideš v druge planine. Pojavi se zelen kamen, ki daje celotni dolini posebno podobo. V dolini, kamor se spustiš, ni GSM signala. Domačini so razsuli oddajnik ... novega pa niso postavljali.

Vasica Chiappera s svojo hišno goro (Rocca Provenzale)

Nekaj minut iz vasi je ta ogromen slap. Fantastično. Chris (Christian Mittasch), ki sem mu nadel vzdevek Manđare, ker je, kadar koli sem ga srečal, govoril samo o hrani »mandare« (italijansko). Na poti sva se občasno srečevala. Proti Avstriji mi je pobegnil naprej.

Christian Mittasch, naključni spremljevalec na poti

Vse se je začelo s sprehodom do hriba Tri sestre blizu svojega doma, kjer sem prvič videl markacijo Via Alpina, malo »pogooglal« in bil takoj navdušen. Vame se je vtisnila želja, da se podam na pot. Tako sem eno leto načrtno treniral, precej prehodil in se vadil preživeti tudi v najtežjih razmerah v globokem snegu. Skrbno sem načrtoval vsak dan hoda s pomočjo Google Zemlje ter pridobival informacije o prenočiščih. Odločil sem se za šotor, da mi ne bo treba spati v prenatrpanih kočah, kjer moraš poslušati nadležno smrčanje. Želel sem čim manj teže, zato se je bilo treba po pameti odločiti, kaj vzeti s seboj in česa ne. In avantura se je začela. Začetne vneme mi je kmalu zmanjkalo, saj je bila vročina neznosna. Na začetku je pot vodila skozi gosto pozidana območja, nato pa čez puščavi podobno pokrajino. Vodo sem moral dobesedno iskati.

Fantastični razgledi na dolino in gore, ki so posejane naokrog. Sem se vsekakor še vrnem.

Poleg objav na Facebooku sem se javljal tudi na Radio Ognjišče v oddajo Doživetja narave. Tukaj navajam le kratek povzetek prvega javljanja: V Monte Carlu me je pričakalo nenavadno vroče vreme. Nato je sledilo obdobje slabega vremena, ko me je vsak dan blagoslovilo in namočilo. Ampak vseskozi je bila lepa pokrajina, lepe gore, lepa narava in en kup drobnih blagoslovov, ki te spremljajo na poti in te dvigujejo in ženejo naprej. Srečal sem že tudi nekaj popotnih prijateljev. Pravkar sva se razšla s Chrisom iz Avstrije, ki prav tako potuje po poti Via Alpina. Predvsem prejšnji teden sem hodil čez zelo visoke prelaze, 2.500 do 2.800 m, kjer je bilo še kar precej snega. Tako da so imeli pohodniki, ki sem jih srečeval na poti, s snegom kar nekaj težav. Jaz, hvala Bogu, večjih težav s snegom nisem imel.

Tukaj je bilo nekaj več pohodnikov, ki so večinoma iskali neka manjša jezera v tej dolini. Jaz jih nisem videl. Sem pa tako treniral francoščino ... no, vedel sem, da iščejo jezera.

Colle del Maurin (2.637 m). Pokrajina na to stran se zelo spremeni. Pojavi se modro-zelen kamen in tudi oblika gora je drugačna. Zamenja se država (Italija/Francija) in posledično se podraži pivo za vsaj 2 EUR (40 %) in seveda vse ostalo. Veliko anekdot je bilo povezanih ravno s samo potjo. Najbolj rutinsko vprašanje, ki ti ga postavijo pohodniki ali gostitelji, od kod si prišel in kam nameravaš iti, je v svojem primeru sprožilo cel plaz vprašanj in čudenja, odprtih ust in začudenih pogledov. Že odgovor na začetek hoje tega dneva in jutrišnji cilj je večkrat pomenilo nekaj minut prepričevanja, da je to res in da je mogoče. Če se nisem želel preveč zadržati, sem začel navajati prejšnji kraj ali kočo in naslednji kraj na svoji poti. Lahko si mislite, kakšni so bili pogovori, če sem povedal, kje je bil začetek celotnega potovanja in kje je moj končni cilj. Na začetku to drugo – cilj, po toliko in toliko prehojenih kilometrov pa je bil bolj zanimiv začetek poti in kilometrina, ki je bila že za menoj. Še posebej sta ob razkrivanju informacij uživala oba prijatelja, ki sta se mi kasneje pridružila na poti, in seveda nad reakcijami ljudi. Kadar je zaradi tega na mizo priromalo še brezplačno pivo ali »štrudelj« pa še bolj.

Maurin, manjši zaselek pred Maljassetom, kamor sem bil namenjen v upanju na kaj za pod zob in mehko posteljo.

La vallee de Maurin, Alpes-de-Haute-Provence

Planinski svizec

Prehojeno: 15,4 % – 406,2 km – 25,4 km navzgor

R133

12,7 km 756 m

Maljasset » Ceillac

5 h 15 1.037 m

Ko zapusti zaselek Maljasset, Via Alpina sledi GR® 5 in privede do sedla Girardin, vrat v regionalni naravni park Queyras. Nato se spusti proti velikemu jezeru St Anne ob vznožju špikov Font-Sancte, se nadaljuje do jezera Miroir in dospe do vasi Ceillac. Pot se začne neobičajno strmo. Neposredno navzgor, kot smučine v slovenskih gorah. Nekje na polovici se prelevi v lepo planino. Nato zložno do vrha sedla. Na drugo stran se odpre pogled na mnogotere gore in jezero, v katerem se ogledujejo okoliške gore. Pot nas popelje mimo smučišča do manjšega jezera in nato v »cik-cakih« skozi borov gozd. Nato ob potoku do kraja Ceillac.

Koča francoskega planinskega kluba v Maljassetu

Pic de Panestrel v jutranjem soncu. Če sem dan zaključil prej, je bilo zgodnje vstajanje samoumevno.

Col du Girardin (2.708 m). Fantastični razgledi v zgodnjem jutru v smeri prihoda (desno: v smeri pohoda). Na vrhu sem srečal mladega pohodnika po Gr5. Takšna jutra dajejo smisel celotni poti. Neprecenljivo.

Milica Kovač, ženina mama: Igor gre v Alpe

Ja, ta naš Igor bolj malo govori, kar pa pove, to tudi napravi, doseže. Prvič sem slišala za njegov namen, da bo prehodil celotne Alpe, v zimskem mesecu 2014. Moja prva reakcija je bila: Kaj? Alpe? V enem kosu? Se ti je čisto zmešalo? Nemogoče! Ne spomnim se njegove in Katjine reakcije. Čeprav sta takrat bila že dogovorjena in prepričana, da si Igor to pot želi in da je prav, da mu omogočimo te sanje uresničiti. Poznala sem ga kot vnetega pohodnika, planinca, turnega smučarja, tudi plezalca. Vedela sem tudi za njegovo službo, da skoraj ves delovni čas presedi pred ekranom. Nekako mi je bilo jasno, da po mnogih letih takega dela telo in duša potrebujeta daljši dopust in daljši sprehod z življenjem v naravi. Ko je končno, ob praznovanju svoje 40-letnice, svojim prijateljem in sorodnikom povedal namero o daljšem pohodniškem dopustu, ni bilo več nobenega dvoma. Alpe poznam samo po zemljevidu, da imajo najvišji vrh v Evropi, da se raztezajo skozi več držav. Nekoliko bolj poznam naše Julijske Alpe, ki sem jih pred leti tudi prehodila. Takoj sem pomislila na številne pasti, ki ga čakajo. Ali bo zmogel? Bo našel vedno primerno rešitev? Bodo noge zdržale? Kakšno bo vreme? Enkrat vročina, drugič dež, morda sneg ... Mnogo vprašanj brez odgovora. Katja me je mirila: »Kaj se ti sekiraš za stvari, ki jih bo Igor gotovo rešil. Če se je za to pot odločil, jo bo tudi prehodil. Konec jamranja in pesimizma!«

Jezero Sv. Ane (zgoraj in spodaj na prejšnji strani) in jezero Miroir (spodaj)

VODA! Voda je zagotovo glavna dobrina Alp. V praktično vsaki vasi je vsaj en vodnjak, kjer voda teče neprestano. V nekaterih krajih celo pri vsaki hiši. Da sploh ne omenjam mnogoštevilnih potočkov, potokov, rek ... Na poti sem spil ogromno vode. S seboj sem ponavadi vzel le 1,5 l vode, vse ostalo sem nato natočil spotoma ... iz omenjenih vodnih virov. Nikoli nisem bil žejen ali imel težav. Evropski politiki! Pazite, kakšne sporazume sprejemate in kakšne zakone pišete. Voda mora ostati javno dobro!

Hidracija

Hidracija oziroma pitje zadostnih količin vode oziroma tekočine je ključnega pomena za uspešno večdnevno pohodništvo. V poletnih mesecih lahko to pomeni tudi 6 ali več litrov na dan. Če se veliko potimo, je smiselno vodi dodajati tudi elektrolite/soli za bolj uspešno hidracijo. Vodo je bolje piti večkrat po manj – telo ne more tako hitro absorbirati večjih količin. Pri dehidriranosti začnemo doživljati vrtoglavico in pomanjkanje energije/močno utrujenost in brezvoljo. Pijte, preden postanete žejni.

Ceillac

R132

17,8 km 1.693 m

Ceillac » Refuge de Furfande

7 h 15 1.046 m

Etapa se začne v vasi Ceillac, sredi regionalnega naravnega parka Queyras, in v celoti sledi GR® 58 turo Queyras. Pot se najprej povzpne na sedlo Bramousse, nato se po macesnovih gozdovih in planinah spusti proti hudourniku Guil, kjer preči most Bramousse in se strmo vzpne do zatočišča Furfande. Pot se v serpentinah vzpne po borovem gozdu. Tako lepo je speljana, da smo kar naenkrat na planini. Še nekaj korakov in smo na vrhu. Na drugi strani se spet spustimo v gozd. Občudujemo potencialne vikende in se spustimo čisto do dna – do reke ... pri čemer imamo lep razgled na to, kar nas čaka na naslednjem hribu. Nato spet gor v serpentinah do vasi in čez prelaz do koče, ki je na pašni planini.

Svojo mladost sem preživel na kmetiji in na podeželju. Več čas sem bil povezan z delom na kmetiji in preživljanjem časa v gozdovih. S tem sem se navadil, da je narava – divjina neločljiv del mojega življenja. Definicija divjine seveda z leti raste in se razvija. Okolja, ki so se mi zdela »divja« v otroštvu, so drugačna od tega, kar kot divjino – neokrnjeno, nedostopno naravo doživljam danes. V meni je bila že od mladosti pustolovska in raziskovalna žilica. Bolj kot so bile v okolici našega doma stvari nevarne, bolj so me pritegovale: brezna, jame, visoka drevesa, stene, potoki. Povsod me je bilo polno. Tudi na poti v vrtec in šolo, kamor sem peš hodil vsak dan, v vseh vremenskih razmerah do petega razreda osnovne šole, približno 2,5 km, čez drn in strn, je bilo veliko avantur in možnosti odkrivanja narave ter prostora za pustolovščine. Pot je vodila po cesti brez pločnika, po travniku, ob potoku in skozi gozd. Včasih sem prišel domov ob pravi uri, včasih nekaj ur kasneje, umazan, raztrgan, pokraspan, z razbitimi koleni ... Po kosilu popoldne, če je le bilo lepo vreme, spet na gmajno in v gozd. Starši imajo srečo, da ne vedo, kaj vse smo počenjali, ko smo za ure in ure izginili ... a to so bili drugačni časi. Danes je otrokom vse to odvzeto, v zameno za navidezno varnost so prikrajšani ... za doživetje, avanturo, izkušnjo narave skrbeti zase v nevarnih situacijah ... to se nadomešča s s simulacijami – računalniškimi igrami, ki ne morejo nadomestiti doživetij in predvsem razvijanja sposobnosti za preživetje. Planinstvo je bilo prisotno v ožji in širši družini, zato ni bilo težave, ko sem se odločil za planinski krožek, planinske tabore v Logarski dolini, planinsko šolo, planinske izlete. Pri osemnajstih sem opravil tečaj in izpit za mladinskega planinskega vodnika. Na vseh navedenih dejavnostih sem se naučil in pridobil teoretična in praktična znanja, ki so potrebna za varno hojo v gore. Pomemben vir informacij so bile in še vedno so poljudnoznanstvene oddaje o naravi in razne pustolovske knjige, kjer je bilo zelo podrobno opisano preživetje v različnih situacijah. To sem potem preizkušal v praksi v »naših« gozdovih in potokih. Za razvoj mojega gorništva je bilo pomembno tudi to, da sem začel smučati malo za tem, ko sem shodil. Veliko časa v mladosti sem preživel na smučeh ... Ne govorim o smučiščih ... Govorim o sosedovem bregu, gozdu. Ko sem pred osmimi leti začel turno smučati, sem v bistvu le obudil dajavnost, ki sem jo v zgodnji mladosti redno prakticiral. V zadnjem času večino gorniških podvigov opravim pozimi in na turnih smučeh. Če povzamem ... gore sem vzljubil zaradi povezanosti z naravo ... Tam najdem neokrnjeno naravo, nepredstavljive lepote, avanturo in izziv, potešim svojo raziskovalno žilico, dobim možnost za preizkušanje samega sebe, izgorim adrenalin in gore se odlično ujemajo z mojo drugo veliko ljubeznijo – fotografijo. Danes je fotografija zelo povezana z računalnikom, s katerim se kar dobro ujameva in to mi zelo pomaga, a to je že druga zgodba.

Col de Bramousse (2.251 m)

S sedla se moraš spustiti spet čisto v dolino in na drugi strani spet navzgor. Upal sem, da bom kje vmes našel prenočišče in mi ne bo treba ponovno opraviti celega vzpona. Motil sem se, hoja se je zavlekla do noči.

Sonce se je že poslavljalo, ko sem zlezel nazaj na višino, kar pa ni bilo slabo za fotografije.

Včasih je dobro, da ne veš, kaj vse boš še prehodil, ko to vidiš pred seboj. Koča je za tem špicem.

No, pa sem dol ...

Kot pohodnik – romar moraš ponižno sprejeti, da si v vlogi, ko si pomoči potreben in pomoč sprejemaš ter venomer prosiš za usluge. Če ne drugega za zajtrk ali večerjo ob »nemogočih« urah. Tudi če za storitev plačate, niste običajen potrošnik. Pozabite potrošniške pravice in bodite hvaležni za vsako dejanje dobrote, ki ga boste deležni. Je zelo zdravilno.

Ponižnost

Refuge de Furfande Ob prihodu na kočo so bili že vsi pri večerji. Bila je polno zasedena. Ko sem vprašal, če lahko prenočim, je oskrbnik rekel, da nima prostora in da je vse zasedeno, da naj se znajdem, kakor vem. Da naj drugič rezerviram. Razen prenočišča v Monte Carlu in prenočišč, kjer sem nočil skupaj s svojo ženo, nisem rezerviral vnaprej. Preprosto nisem mogel napovedati, kje se bom znašel tisti dan. Nisem se hotel obremenjevati še z iskanjem številk in klicanjem. Oskrbniki v Franciji in Švici mojega početja niso najbolj odobravali in so se

večkrat zmrdovali. Kljub temu se mi je samo enkrat zgodilo, da prenočišča, če je bila koča odprta, nisem dobil in sem se moral znajti, kakor sem vedel in znal. Tudi tukaj je oskrbnik, ko sem počival pred kočo, prišel za mano, me povabil na večerjo in mi našel prostor čisto pod streho. Dobre štiri metre sem moral splezati po lestvi, a sem spal na mehkem in suhem (zunaj je bila ponoči nevihta). V tem delu Alp je zajtrk nekje od sedme do osme ure zjutraj, večerja pa od šeste do osme ure zvečer. Na vsaki koči je točno določeno, kdaj je večerja. In če te takrat ni tam, ostaneš lačen. Res je, da so mi šli tudi kdaj na roke in še našli kje kaj za pod zob. Jezilo me je to, da je bilo svetlo od pete ure zjutraj do devete ure zvečer. To je čas, ko se da še čisto lepo hoditi brez kakršne koli svetilke. A tega na kočah ne razumejo. Razumel bi v kakšnih hotelih in v dolini. A tukaj gor, na planini? Malo bolje je na kočah, ki so pri kakšnih višjih vrhovih. Tam je zajtrk zaradi težavnosti vzpona na vrh zamaknjen bolj v jutranje ure.

R131

17,5 km 240 m

Refuge de Furfande » Mont-Dauphin (Guillestre)

4 h 20 1.492 m

Z odhodom iz zavetišča Furfande zapustimo GR® 58 in turo Queyras ter sledimo GR® 541. Ko dosežemo najvišjo točko etape na sedlu Garnier, se pot spusti v gozd, preči vas Eygliers in pripelje do utrdbe Mont-Dauphin, ki se dviga nad široko dolino reke Durance. Pot se nadaljuje po pašni planini, posejani s počitniškimi hišicami. Nato se spusti po borovem gozdu in nadaljuje po mulatjeri. Navzdol je zaradi storžkov, ki se nam valijo pod nogami, kar naporno. Sledi nekaj makadama, ki se hitro prelevi v asfalt. Kar nekaj tega je treba »stolčt«, ob sicer lepem razgledu, do končnega cilja.

Ko si cele dneve sam s seboj v tišini, je seveda priložnost, da na dan privrejo stvari, ki se jim v vsakdanjem življenju nisi dovolj posvetil. Včasih so te misli bolj nadležne kot muhe, ki te obletavajo. Misliš, da si jo odgnal s tem, da jo ignoriraš, ali se zamotiš kako drugače, a čez nekaj trenutkov pride nazaj in te ne pusti pri miru. In vnovič in znova, dokler se ji ne posvetiš. Na lepem travniku pod prelazom sem se usedel in posnel tole sporočilo.

Na drugo stran prelaza Garnier. V nogah, predvsem v kolenu, sem čutil včerajšnjo dolgo turo. Bolečina je postajala vse močnejša. Ko sem prišel do asfalta, sem moral nekajkrat počivati. Vzel sem celo Nalgesin. Tablete res zelo redko uporabljam, zato mi dovolj dobro primejo.

To vprašanje zastavljam tudi tebi. Kdo si? Če vzameš vse stran: en kup oblek, nekaj drugih predmetov, morda kakšno nepremičnino, diplome in priznanja, kup pridevnikov in nazivov ... ko ostaneš samo ti nekje v globini svojega srca. Kdo si?

Kdo si?

Col Garnier (2.279 m)

V letu, preden sem se odločil za ta pohod, sem večkrat nekje v globini svojega srca slišal glas, ki mi je postavljal vprašanje: »Kdo si?« Kdo si? Večkrat na dan, zjutraj, zvečer, tako dolgo, dokler si nisem tudi sam na glas večkrat postavljal vprašanje: »Kdo sem?« Človek hitro najde odgovor na to vprašanje z nekimi vsakdanjimi funkcijami, maskami, ki si jih nadevamo. Pevec, gornik, programer, mož, sin, brat, prijatelj in tako naprej, ki samo nekako opisujejo neke vloge, ki jih igramo v svojih življenjih. A tisto bistveno vprašanje, kdo sem, s tem ne dobi odgovora. Kdo sem v tem trenutku, v svojem bistvu, v svojem srcu, če vse, kar stoji ob tem vprašanju, odvzamem? Kdo sem, kaj ostane? Odgovora na to vprašanje niti v tem trenutku ne znam dati.

Ob zastavljanju filozofskih vprašanj na levi ...

22,1 km 911 m

7 h 20 782 m

Mont-Dauphin (Guillestre) » Freissinieres

R130

Mont-Dauphin zapustimo v smeri sotočja rek Guil in Durance, nato pa se vzpnemo v bližino vasi Réotier in njenega okamenelega studenca. Pot nadaljujemo skozi gozd Fonds du Sap, pri čemer sledimo GR® 50, ki nas vodi mimo številnih gorskih zaselkov vse do konca etape v vasi Freissinières, ki leži v istoimenski dolini. Strm vzpon po zglajenih »kolesarskih« poteh in sprehod po lepih starovaških poteh. Pot se nato spusti v dolino k reki in ob njej doseže svoj cilj. Na poti v pristnem kmečkem okolju in vonju sušečega sena.

Utrdba Mont-Dauphin

Spust do reke, kjer sva se dobila s Chrisom.

V želji po sprehajanju ob reki

Prav jezen sem bil, ko sem videl, po kakšnih ovinkih me bo peljala pot (priznam, ujezilo me je tudi ženino sporočilo). Zakaj gor v hrib 800 m, če bi lahko šlo ob reki po dolini? Via Alpina pač gre, kjer gre ... Na začetku sem se še kdaj ukvarjal z vprašanjem: »Zakaj ravno tu?« Kasneje to ni bilo več pomembno. Tako sem se zaril v strm hrib s postrvjo v želodcu, da sem bil vsaj malo povezan z reko v dolini, ob kateri sem želel hoditi. V mestu sva se srečala s Chrisom, se pogovorila in del poti po ravnem prehodila skupaj. Jaz sem želel nekaj pojesti on pa je šel naprej. Pot gre res strmo navzgor. Za povrh je zglajena od koles, tako da je vzpon še težji. To je bila bolj takšna jezna etapa ... Mogoče pa Nalgesin, ki sem ga vzel zaradi kolena, tako deluje name? Kakor koli že, jeza je kar hitro požrla tiste višinske metre. Sledil je pohod po starovaških poteh, kar je bilo prav »luštno« (jeza se je razkadila) in še »pica party« na koncu. Naslednji dan ob reki sem užival ob vonju sušečega sena, ki me je popeljal daleč v mladost. Res je bilo zelo lepo.

61 61

R129

Freissinieres » Vallouise

21 km 1.149 m

9 h 40 1.177 m

Iz vasi Freissinières se Via Alpina vzpne proti sedlu Lauzes, od koder vidimo dolino reke Durance. Nato prečimo dolino Fournela, kjer se nahajajo nekdanji rudniki srebra, in nadaljujemo pot, sledeč GR® 50, ki se vzpenja proti sedlu Pousterle. S sedla se spusti v bližino zaselka Vigneaux. Konec etape dosežemo v vasi Vallouise, kjer se začne narodni park Ecrins. Takšno pohorsko pohajanje čez dve sedli. Vse okrog visoki beli vrhovi, mi pa se sprehajamo med travniki in po gozdu.

Pot te popelje čez dve Pohorju podobni planini, trava, gozd, kolovozi, kravce ... Večdnevno pohodništvo omogoča tudi to, da ste zelo veliko v naravi in sami s seboj. Čezmerni pritok najrazličnejših dnevnih informacij vsakdanjika se ustavi. Včasih se mi zdi, da smo prav odvisni od raznih informacij in da samo polnimo in polnimo, brez prave selekcije in izbire. Hoja deluje zelo meditativno. Naše srce in duša imata možnost, da se umirita, še posebej, ko se privadiš na nov režim potovanja. Na začetku potrebuješ nekaj časa, da se utečeš. Čeprav ves dan nobene koče, paše kar takole na travci. Da sprejmeš nov način življenja in te to ne obremenjuje več in ne skrbi. V vsakdanjem živ- sploh nisi več zavedal, so nekje globoko v tebi še prisotni. Nato nastopi mir in ne glede na to, ljenju ima moderen človek zelo malo časa za kakšne izzive ti postavlja pot, ne glede na to, tišino in zato gredo marsikatere stvari mimo ali gre vse po načrtih, jemlješ vse za dobro. In nas nerazrešene, nedoživete ali nerazčiščene. ta mir se opazi, drugi ga opazijo, tudi živali, ki In tako se zgodi, da se potem tok informacij jih srečuješ, se začnejo obnašati drugače. obrne. Iz podzavesti začno prihajati na dan Gre res za temeljit odklop, ki ga priporočam. zanimive stvari ... Tako lepe kot tiste, ki si jih Ni treba na tako dolgo pot, zadostuje le en pometel pod preprogo. Slednje so ponavadi teden. ravno tiste, ki nosijo neko težo (prizadetost, krivdo, strah ...). Ko si odmaknjen od svojega vsakdanjega življenja, se lahko tudi lažje ali manj prizadeto, ker lahko na stvari pogledaš od strani in vidiš ne le sebe, temveč tudi druge, srečaš, soočiš s kakšnimi težavami ali svojimi napakami. In jih nato odložiš ob poti. Tako si lažji in kar poletiš, ne glede na to, kako težek je nahrbtnik. Kdor misli, da na takšnem romanju pobegneš od svojega življenja, se moti, ne moreš se mu izogniti. In srečanje s samim seboj, svojim življenjem je ključ do uspeha. Zadnji kilometer do Vallouise. Zaradi bolečin v kolenu Ko opraviš s temi težjimi stvarmi, pridejo na sem včeraj kompenziral z drugo nogo. Danes pa me je vrsto razni lepi spomini. Spomini, ki se jih na tej bolela stegenska mišica. Kompenzacije ...

19,2 km 1.250 m

6 h 10 949 m

Vallouise » Le Monêtier-les-Bains

R128

Iz vasi Vallouise sledimo turo gorovij Oisans in Ecrins. Pot nas vodi skozi občino Pelvoux, mimo planinskih koč Chambrana, nato se nadaljuje po obronkih narodnega parka Ecrins do sedla Eychauda, ki leži pod ledeniki Dôme de Monêtier. S sedla se spustimo proti dolini reke Guisane in pridemo do konca etape, vasi Monêtier-les-Bains, kjer je bilo nekdaj rimsko termalno središče. Pot vodi po asfaltu do lepe doline. Nato počasi čez prelaz. Na vrhu prideš na smučišče. Smučišča so poleti res grda. Nato skozi macesnov gozd do doline. V tem gozdu je nekaj res masivnih in zelo starih macesnov.

Vzpenjanje proti Chambranu s težkim nahrbtnikom. Zadnji teden sem čutil težo nahrbtnika le, ko sem si ga nadel, a tokrat mi je telo izdatno sporočalo, da je nahrbtnik težak. Zanimivo, kako se telo navadi in prilagodi.

Iz Chambrana se pot povzpne po desni strani Eychaude, nato se vzpenja proti prelazu. Imamo lep pogled nad dolino naprej in nazaj.

63 63

Nahrbtnik

Poleg čevljev je nahrbtnik eden pomembnejših kosov opreme. Kako bi drugače vse ostale stvari udobno nosili s seboj? Ko se pripravljate na večdnevno pohodništvo, ne pretiravajte pri velikosti nahrbtnika. Zadostuje nahrbtnik od 50 do 60 litrov. Pri polnjenju bodite racionalni. Izbirajte lahko opremo. Splošno pravilo je, da naj ne bi nosili več kot 25 do 33 % svoje teže. Pazite, da izberete res lahek nahrbtnik (pod 1,5 kg). Ne vem, zakaj večina nahrbtnikov ni vodotesnih. Če izberete takšnega, ki ni vodotesen, poskrbite za dobro prevleko. Žal je s temi prevlekami težava, ko vas ujame pravo neurje. Veter želi odpihniti vse dodatke in največkrat mu to popolnoma uspe. Zato vsebino še dodatno zavarujte z vrečkami (posebne, trgovinske ali za smeti). Ker je teža nahrbtnika pri večdnevnem pohodništvu večja, so zelo pomembni kakovostni sistemi za enakomerno porazdelitev teže (pasovi okrog pasu in posebne mreže za boljši oprijem hrbta). Težje stvari spakirajte na dno, na vrh pa lažje in tiste, ki jih boste večkrat potrebovali. Tudi žepki so priročna zadeva, da ni treba za vsako malenkost snemati nahrbtnika. Nahrbtnik je večstransko uporaben. Jaz sem na poti večkrat legel nanj, ne da bi ga snel, in se na njem udobno odpočil. Padcem se na tako dolgi poti ne boste mogli izogniti. Nahrbtnik je tudi tukaj pomemben partner. Seveda se boste poskusili ujeti. Pozor, teža nahrbtnika lahko precej spremeni vaše težišče, treba se je privaditi in prilagoditi reakcijo. Če se vam ne uspe obdržati na nogah, je mehkeje pasti na nahrbtnik. Pazite le, da ostrih in trdih stvari ne polagate na steno ob hrbtenici. Ob fizičnih pripravah za pot uporabite tako težek nahrbtnik, kot ga boste potem imeli na pravem pohodu. Če je mogoče, priporočam isti nahrbtnik, kot ga boste uporabljali

kasneje, da se vsi deli telesa prilagodijo. Vsak nahrbtnik lahko stoji drugače in pritiska na različna mesta. Bolečina se ob daljši nošnji sicer pojavi vedno. Koliko je bo, je odvisno tudi od nahrbtnika. Jaz sem uporabljal Osprey Atmos 50 AG in bi ga izbral še enkrat. »Anti gravity« sistem se resnično dobro izkaže v praksi. Teža se enakomerno porazdeli po hrbtu.

Sedlo Eychauda (2.425 m)

Smučišča so grdi tujki v gorah. Niso mi všeč. Priznam pa, da se pozimi rad zapodim po urejenih belih strminah.

12 km 956 m

3 h 52 832 m

Le Monêtier-les-Bains » Névache

R127

Monêtier-les-Bains zapustimo v smeri doline Moulette, nato pa po GR® 57 krenemo v smeri sedla Buffère, kjer se odpre panoramski razgled na masiv Ecrins. Mimo Chalets de Buffère se spustimo v zaščiteno dolino reke Clarée in nadaljujemo pot vse do tradicionalne vasi Névache. Najprej zložno na planino, nato po gorski cesti na sedlo. Sledi lep, zložen sestop v dolino.

Zvečer na pivu na glavnem trgu v Monetierju

Pot nazaj na planine v zgodnjem jutru

Poti

V življenju je mnogo poti. A najvažnejše so tiste, ki vodijo do človeškega srca.

Ko greste v naravo, odprite oči, ušesa in predvsem srce. Vzemite si čas in opazujte, začutite lepote. Včasih je lepota očitna – ko je vreme lepo in vse kar žari v sončni svetlobi. Drugič je bolj skrita. Vedno se bo našlo kaj zanimivega. Če ne v sami pokrajini, pa v mikro svetu, ki je spet čudež zase. Ste že oprazovali malo mravljico, kako vleče za svojo velikost ogromno palico ali žuželko? Ko ste v naravi, izklopite telefon, da vas ne bo motil. Vse vas bo počakalo.

Ko greste v naravo

Razgled na mestece Guibertes

Col de Buffère (2.393 m) Mladim želim sporočiti, da se življenje ne vrti le okrog zaslonov in računalnikov, sam pa sem na poti vsakodnevno uporabljal pametni telefon. Drži, da gre tukaj za navidezno nasprotje. Nikoli nisem trdil, da moramo vse ekrane in računalnike umakniti in jih nehati uporabljati. Trdim pa, da sta računalnik in ekran zelo omejen medij. Naše telo ima pet čutov, s katerimi doživljamo vse okrog sebe. K temu lahko kot dodaten čut prištejemo še duhovnost. S pomočjo računalnika v zelo omejeni kakovosti dosežemo dva čuta: vid in sluh. Kako drugače je, ko si sredi prostranstva gora in jih doživljaš z vsemi svojimi super čutili. Podedovali smo jih od svojih prednikov, ki so živeli v naravi in

so jih potrebovali za svoje preživetje. Lahko se potopiš v bogastvo vseh dražljajev, ki jih zaznava tvoje telo. Ne le v nekem komfortnem območju, ampak tudi v ekstremnem (toplota, mraz, glasno grmenje, veter, bučanje vode, močno sonce ...). To je prava izkušnja. Več zaleže, če greš v morda ne najlepši kraj na svetu in ga doživiš v vsej polnosti svojih čutil in lastnega zavedanja, kot pa da si ogledaš najlepši kraj na svetu z računalnikom. Saj je prijetno tudi to, a ni primerljivo in nadomestljivo z živo izkušnjo. Enako je s komunikacijo z ljudmi. Sam sem bil v tem času dolgo ločen od svoje žene. Ne znam si predstavljati, da je ne bi mogel poklicati in ji pisati SMS-ov. Te komunikacijske poti so zelo omejene, a če ni drugih, je to 100% bolje kot nič. A veliko bolj kot 100 SMS-ov zaleže že en dotik ali en šepet na uho. V vsakdanjem življenju zaradi naglice uporabljamo napačne komunikacijske kanale. Kako narobe. Gre za pravo mero. Z računalnikom se omejimo in sprejmemo nižjo obliko komunikacije z ljudmi in doživljanja narave, a smo vendar veliko več od slik, zvoka in besed.

Na tem pohodu se pri fotografijah nisem toliko posvečal cvetju, čeprav ga je bilo veliko.

Odpre se lep razgled na Névache, kjer je cilj te etape. Tukaj se pridružimo poti Tour du Mont Thabor.

Obleka

Ko se spustimo v dolino, se pot bolj ali manj drži potoka, ki ga lahko občudujemo in uživamo v bučanju.

Predvidevam, da vsi poznate sistem večplastnega oblačenja. Več plasti bolje zadržuje toploto kot eno debelo oblačilo. Tak način omogoča prilagajanje razmeram, po drugi strani pa so takšna oblačila lažja. Osnovna plast odvaja vlago s kože in jo porazdeli po zunanji strani. Izolacijska plast zadržuje toploto, zunanja plast pa ščiti pred vremenskimi vplivi. Bolj se bom ustavil pri prvem sloju (poleti je to večinoma tudi edini), kjer je nekaj let prednjačila sintetika, ki se zelo hitro suši. Vendar se pojavlja problem razvoja bakterij in neprijetnih vonjav. Proizvajalci po novem dodajajo srebrne nitke, kar nekoliko pomaga. Tkanina je površinsko trda in lahko ob dolgotrajni uporabi povzroči odrgnine. Dobra alternativa sintetičnim oblačilom je merino volna. Mogoče se počasneje suši, a greje tudi, ko je vlažna. Je zelo mehka in prijazna koži. Ima naravno protibakterijsko zaščito, tako da oblačila ob daljši neprekinjeni uporabi precej manj zaudarjajo. Odlična izbira je tudi za spodnje perilo. Prisegam na merino.

10,1 km 602 m

3 h 25 406 m

Névache » Granges de la Vallée Etroite

R126

Iz vasi Névache se po GR® 5-57 vzpnemo nad dolino Clarée vse do sedla Thures in jezera Chavillon. Nato se spustimo do Granges de la Vallée Etroite, francoske enklave na italijanskem ozemlju. Lep, zložen vzpon na sedlo v senci iglavcev. Občudovanje erozijskih posebnosti. Sprehod po planini do jezera v navzočnosti Treh Alpin. Spust do vznožja treh veličastnih gora, kjer je koča.

La Demoiselle – podobne strukture iz peščenjaka, kot smo si jih ogledali na moj prvi prosti dan.

Lac Chavillon Pohodne palice

Pri daljših pohodih in težkih nahrbtnikih vsekakor svetujem pohodne palice. S pravilno uporabo lahko precej razbremenimo kolena. Prav pridejo tudi na kakšnem bolj zahtevnem terenu ali pri iskanju opore. Na plezalnih odsekih jih pospravite na nahrbtnik. Pri uporabi palic sodelujejo roke in tako razmigamo celo telo. Svetujem lahke zložljive palice z zunanjim patentom, ki je bolj zanesljiv. Kakšne palice uporabljam jaz, vidite na naslovnici.

Tre Alpini – trije velikani na obzorju, pravijo jim Sv. trije kralji. »Valle Stretta« je bila včasih italijanska, zato edina cesta v francosko dolino vodi skozi Italijo.

67 67

Chalets des Thures, Francija

Prehojeno: 21,1 % – 557,6 km – 33,6 km navzgor

R125

Granges de la Vallée Etroite » Modane

19 km 616 m

5 h 55 1.275 m

Od Granges de la Vallée Etroite pot sledi GR® 57 in nato GR® 5 ter zapusti francosko dolino, ki se zajeda v italijansko ozemlje, in masiv Mont Thabor. Čez prelaz Vallée Etroite (Ozka dolina) se skozi gozd spustimo vse do mesteca Modane. Po lepih pašnih planinan se vzpnemo na sedlo in spustimo v dolino. Sledi hoja po cestah in čudnih poteh: kamnolomih, podvozih hitre ceste ... Ta del mi ni ostal v lepem spominu.

Zbudil sem se v gosto meglo. Želel sem na Mt. Thabor, a sem si zaradi megle premislil. Po prečenju prelaza Vallée Etroite se je gosta megla razkadila, a se vseeno nisem odločil za vzpon. Sem se že preveč spustil v dolino.

Ta zadnji del je gotovo najbolj čuden del celotne poti. Vodi po podhodih avtoceste, ob njej in po kamnolomih. Nič kaj navdihujoča pot, bi rekel.

Milica Kovač, ženina mama: Spremljanje poti

Datum odhoda: 6. junij 2015, Katja je s pevci v tujini, Igorja je prijatelj odpeljal na letališče, jaz pa kot običajno dežuram doma. Dobro, da so elektronske povezave. Čeprav do sedaj nisem uporabljala Facebooka, mi je bil odslej vsakodnevni informator. Mnogo Igorjevih prijateljev, znancev, sorodnikov ga je spremljalo v duhu, v molitvah in z blagoslovi ob odhodu. Čeprav je veliko poti prehodil sam, je povedal, da je čutil njihovo bližino. Kljub temu da se je dnevno javljal na FB in se vsak dan pogovarjal s Katjo, me je vseeno skrbelo zanj, saj je bil odvisen od samega sebe. Po nekaj dneh sledenja sem prišla do prepričanja, da bo najbolje, če Igorjevo potovanje izročim Božjemu varstvu, se ga vsak dan spomnim v molitvi in tako ohranim svoje živce.

Pogled z vrha na Modane Včasih se zdi, da so vsi pogoji izpolnjeni, da boš napolnil baterije – na koči je elektrika, vse priklopiš in daš polniti. A zjutraj so baterije vseeno prazne, ostaneš brez GPS sledi.

20,5 km 665 m

5 h 20 475 m

Modane » Termignon-la-Vanoise

R124

Etapa poteka po dnu doline, ob levem bregu reke Arc. Iz mesteca Modane krenemo po ljubko imenovani poti »Chemin du Petit Bonheur« (Pot male sreče). Vodi nas do mogočnega obzidja Esseillon (nekdanja vojaška utrdba) pod Aussoisom in nato mimo Bramansa. Termignon je vhod v centralno območje narodnega parka Vanoise. Ta del poti je sprehod po robu doline in soteske. Pot gre deloma po gozdni in običajni cesti.

Fort Victor-Emmanuel. Utrdba kraljuje nad sotesko in je vidna od daleč.

Instant življenje

Zjutraj sem ujel Chrisa in skupaj sva zajtrkovala v Termignonu. Nekaj časa sva hodila skupaj, nato pa je odbrzel naprej. Takrat sva se videla zadnjič. Bila sva še v stikih po SMS-ih. Uspešno je prišel na cilj svoje poti.

Živimo v času hitrega življenjskega tempa. Vse nas navaja k temu, da nimamo časa, da smo v nenehnem hitenju. Radi bi prihranili čas, zato uporabljamo instant rešitve, ki naj bi nam prihranile ogromno časa. Vse želimo takoj in zdaj in večkrat se uporabljajo bližnjice: posojila, predpripravljena hrana, najrazličnejši pripomočki, prehrambeni dodatki ... Važno je le, da hitro pridemo na cilj, kako bomo prišli, ni tako pomembno. STOP! Življenje je predragoceno, da bi ga živeli instant. Bližnjice in instant rešitve nas vedno opeharijo, so zgolj kompromis, grob približek prave izkušnje. Ko uporabimo bližnjico, gotovo kaj lepega izpustimo: lep razgled, prekrasno jezero ... Kakšen smisel je v tem, da veliko doživimo, a vse na pol? Instant hrana nas za trenutek nasiti, a ni ravno kulinarični presežek. Zadovoljstvo je premo sorazmerno s količino vloženega truda. Važna je predvsem pot in ne samo cilj. Vzemimo si čas in v polnosti doživimo življenje. Manj (a kvalitetno) je več.

R123

Termignon-la-Vanoise » Refuge de La Leisse

20 km 1.543 m

6 h 35 369 m

Iz Termignona krenemo po tlakovani poti, nato se sekajoč cestne ovinke napotimo v središče narodnega parka Vanoise. Sledeč GR® 5 in nato GR® 55 nas pot vodi do vrat narodnega parka, zavetišča Plan-du-Lac. Od tam gremo do zavetišča Entre-Deux-Eaux in nato mimo številnih zgodovinskih znamenitosti (mostov, kapel ...) vse do zavetišča Leisse. Iz mesta hodimo najprej do konca doline, nato navzgor po iglastem gozdičku na rožno planino, mimo opuščene vasice na prelaz. Spustimo se v sosednjo dolino in sledimo ledeniški reki do koče. Z vseh strani se vanjo zlivajo potočki, dolina je napolnjena z bučanjem vode.

Spet lepo vreme. Res je bil užitek. Vremensko napoved sem nehal spremljati, ker je vsak dan obljubljala nevihte, večinoma pa iz tega ni bilo nič. Tako ali tako sem vedel, da grem naprej. Vreme je bilo samo češnja na torti.

V tem tednu sem se v razmišljanjih srečal s svojim življenjem doma, predvsem s svojim odnosom do žene, od samih začetkov do zdaj. Ugotovil sem, da sem bil večkrat sebičen in sem pogosto sledil napačnim prioritetam. Ko sva se poročila, sva se popolnoma posvetila drug drugemu in snovanju družine. Ko otrok ni bilo in tudi zdravljenje ni bilo uspešno, sva se vsak po svoje posvetila delu in službi, ki je postajala vedno večji del najinega življenja. Najin odnos je nihal v ritmu službe in z njo povezanimi stresi. Petnajst let najinega odnosa je bilo razgrnjenih pred menoj. Videl sem svoje padce in sebičnosti. Najprej sem si jih moral priznati, sprejeti, odpustiti in nato prositi odpuščanja tudi ženo. Res čustveno dogajanje.

Ruševine vasi La Chavière (2.205 m)

Plan du Lac, kjer se je trlo ljudi. Do sem se namreč pride z avtom oziroma avtobusom. Vsa ta množica ljudi se je vračala na parkirišče in čisto vsak te pozdravlja. Ta dan sem res izpilil pozdravljanje po francosko. Množica me je kar malo motila, sem bil kar malo sebičen. Ne glede na to, kako so prišli sem gor, imajo enako pravico občudovati naravo.

Zakaj zahajam v gore, kaj me privlači tam? V gorah lahko doživim in izpolnim marsikatero svojo ljubezen in potrebo po lepoti in gibanju. Gore mi s svojo lepoto, divjostjo in neokrnjenostjo vedno znova dajejo možnost čudenja in občudovanja. Če se v gore podam sam, lahko še posebej globoko doživim tišino, mir, se srečam s samim seboj in Bogom. Gore mi predstavljajo odmik. Odmik od vsakdanjega življenja in težav, ki jih moram reševati, in s tem povezanim stresom. Če se podaš na bolj nevarne poti, moraš biti zaradi svoje varnosti zelo pozoren na trenutno dogajanje. Tako mimogrede pustiš težave iz doline za seboj. Vse hribovsko dogajanje predstavlja aktivni počitek in nabiranje novih moči na vseh ravneh – telesni, čustveni in duhovni. V gorah izživim marsikatero željo po avanturah in raziskovanju. Še posebno v zadnjih letih, ko so se moje gorniške ambicije razširile izven meja naše države, so možnosti praktično neomejene. V gorah in naravi skrbim tudi za svojo potrebo po gibanju in kondicijski pripravljenosti. Nisem ravno športen tip, gorništvo ima sicer veliko elementov športa, a pri meni prevladajo drugi dejavniki in posledično, kot stranski učinek, sledi kondicijska pripravljenost. Gore s svojo lepoto in raznolikostjo predstavljajo neusahljiv vir motivov za fotografijo: kombinacija gora, skal, neba, snega, kot tudi rastline, rože, živali. Gore mi predstavljajo tudi poligon za smučanje. Ni umetnega smučišča, ki bi se lahko kosalo s sveže zapadlim pršičem ali rahlo odjuženo »flanko« (pobočjem) ... Tudi potrebo po dosežkih, preseganju samega sebe, preizkušanju svojih meja in možnosti postavljanja vedno višjega cilja lahko izživim z dejavnostjo v gorah. Nevarnosti tam so sicer prisotne, a ravno zato so lahko doživetja bolj pristna, globlja in osrečujoča, ko se varno vrneš v dolino.

Entre-deux-Eaux Nikoli prej nisem tako neposredno občutil vpliva polne lune kot na tem pohodu. Prva stvar, ki sem jo opazil, so bile muhe. Te so bile na začetku kar redne spremljevalke. Še posebej, če sem se ustavil, se jih je nabralo kar nekaj. V dneh polne lune pa so bile resnično nadležne. Preden sem se ustavil, sem se moral psihično pripraviti nanje, da se jih nisem nenehno otepal. Kravam sem sicer večkrat zavidal, da so celo poletje na paši z razgledom, muh in obadov pa ne. Druga stvar je bila vpliv na moje čustveno razpoloženje. Ob polni luni sem bil veliko bolj čustven in sem mnogo bolj pogrešal ženo. Število SMS-ov se je v tem času močno povečalo, in tudi ukvarjanje z najinim odnosom. Pogovori so bili bolj čustveni. Hmm ... ti, ti luna.

Refuge de la Leisse – ena od stavb

R122

12,6 km 296 m

Refuge de La Leisse » Le Lac de Tignes

3h 693 m

Od zavetišča Leisse, nad katerim se dvigajo ledeniki Grande-Motte, se pot vije med številnimi jezeri, nato pa sledi GR® 55 čez sedli Leisse in Fresse ter zapusti centralno območje narodnega parka Vanoise. Nato se po smučarskih progah spusti do jezera Tignes, ki leži sredi smučarskega središča z istim imenom. Zložno na prelaz. Nato spust smučišču in smučarskem središča do jezera Tignes.

Pogled nazaj na kočo Leisse

Na poti sem za fotografiranje uporabljal dva fotoaparata in mobilni telefon za Facebook objave na hitro. V nahrbtniku sem imel Sony Nex 5N s sonyevim objektivom 18–200. Ta fotoaparat sem uporabljal, ko sem si vzel poseben čas za fotografijo. Ko so bile ugodne razmere ali ko je bilo tako lepo, da sem »moral« sneti nahrbtnik in vzeti ta fotoaparat. Priznam, da sem ga uporabljal manj, kot sem si predstavljal, ko sem se odločil, da ga vzamem s seboj. Večino vseh ostalih fotografij sem opravil s Canonovo kompaktno kamero SX700 HS, ki ima 30-kratni optični zum in podporo za HD snemanje. Ta fotoaparat sem imel kar v žepu,

Začetek poti spet v zelo zgodnjem jutru ...

... pred sončnim vzhodom

Lac des Nettes in nad njim Grande Motte, kjer se še vedno odvija smučarija. torej nenehno pri roki. Tako so fotografije fotografiranju živali in vrhov gora. Canon ima nastajale sproti. Priročno je, da je možno podporo za WiFi povezavo, ki mi je zelo olajaparat upravljati z eno roko in tudi med hojo šala prenos fotografij na mobilni telefon, od narediti fotografijo. Zum je prišel prav pri koder sem potem delal objave na Facebook.

Na smučiščih v Tignesu in drugje po Franciji je žičničarska sezona celoletna. Smučanje se v poletnih mesecih umika kolesarstvu in obratno pozimi. Gorsko kolesarstvo sem srečeval na celotni poti in spoznal različne ureditve gorskega kolesarstva v različnih državah. Opazil sem tudi posledice množičnega gorskega kolesarstva in vpliv na naravo. Daleč od tega, da sem postal strokovnjak s tega področja, a videl sem dovolj, da sem si ustvaril mnenje, ki bi ga želel deliti. Pri tem izhajam predvsem iz želje po ohranitvi nedotaknjene prvinske narave. Spada gorsko kolesarstvo na planinske poti ali ne? Želja po preživljanju prostega časa v naravi na najrazličnejše načine je legitimna, če posega v naravno okolje z minimalnimi posledicami za samo okolje. Velja za vse dejavnosti, ki jih izvajamo v naravi. V tujini imajo različne sisteme. Ponekod ni omejitev, drugje so poti, ki so prepovedane za kolesarje ali pa za pohodnike, če so namenjene izključno kolesarjem. En kolesar ne naredi veliko škode na poteh in pri eroziji, prav tako ne pohodnik. Če pa je število kolesarjev veliko, so te posledice zelo očitne. Vsak bi želel imeti najboljšo vozno linijo in pot postaja vedno širša in poleg osnovne poti se naredi še množica obvoznih poti. To se seveda dogaja tudi pri pohodništvu. Po mojem mnenju ureditev, da vsak lahko vozi, kjer si želi, ni smiselna in primerna. Če gre za razne gozdne ceste, potem me to ne moti. Pri pohodnih poteh pa bi bilo treba vsako pot oceniti ali jo odpreti za kolesarje ali ne.

Smučišče, po katerem se spustiš v Val Claret, kjer se nahaja kraj Tignes, in jezero z istim imenom. Kolesarstvo je smiselno dopustiti na smučarskih področjih, kjer so bili večji posegi v naravo že storjeni in jih ni mogoče izničiti. Poleg postavitve žičnic in drugih objektov se vedno kopljejo neki jarki, ceste in popravlja teren. Smučišča so tako idealen poligon za gorsko kolesarstvo, kjer se lahko kombinira več različnih pristopov. Uživajo lahko tisti, ki radi vozijo navzgor, in tisti, ki iščejo adrenalin v spustih. Pri tem postane tudi vzdrževanje in obratovanje žičnic bolj ekonomično. V Tignesu je lep primer, kako jim je to uspelo uresničiti. Kadar posameznik presega okvire običajnega in išče nove izzive v posebnih dosežkih, bi se mu lahko podelila posebna dovolilnica za krajše obdobje za spust po zaščitenih pobočjih, obenem pa bi bilo treba vzpostaviti primerno preverjanje in nadzor. Verjamem, da se bodo tudi pri nas našle smiselne rešitve za ureditev kolesarskih dejavnosti v naravi. Upam, da bodo v korist narave.

Lac de Tignes

R121

Le Lac de Tignes » Le Monal

15,6 km 569 m

3 h 30 792 m

Od jezera Tignes se pot spusti po gredini do zaselka Boisses in gre preko jeza Tignes na drugo pobočje. Nato bočno sledi desnemu bregu Isère, vodi skozi številne tradicionalne planinske zaselke, ki ležijo nasproti ledenikov gore Pourri, in na koncu prispe do zaščitenega zaselka Monal. Hotele mondenega smučarskega središča pustimo za seboj. Pred nami je kot na dlani umetno jezero, do katerega se spustimo in ga prečimo. Pot nas nato spet odvede na planino, do pristnih gorskih vasic in cvetočih travnikov.

Na teh cvetočih travnikih ob vonju pokošene trave sem začel na glas prepevati Ostre kose ... in Travnče so že zeleni ...

Zakladi

Včasih moramo daleč stran, da odkrijemo svoj zaklad, ki je bil vseskozi blizu. Samo oči so slepe.

Ko sem zagledal vasico, sem vedel, da sem na cilju in bom kmalu dal nekaj toplega v želodec, a sem se uštel. Koča je bila še zaprta, druge možnosti za nočitev pa ni bilo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem si poiskal prenočišče v naravi.

12,8 km 639 m

3 h 05 490 m

Le Monal » Refuge de l’Archeboc

R120

Z izhodiščem v zaščitenem zaselku Monal pot sledi GR® turo Haute-Tarentaise. Najprej nas pripelje do zaselka Echaillon nasproti gore Mt Pourri, nato pa se nadaljuje skozi gozd nad smučarskim središčem Ste Foy-Tarentaise. Na koncu pridemo do zavetišča Archeboc. Nekaj časa po gozdnih poteh, nato čez nekaj smučišč in spet na planino. Tokrat sem se malo bolje pripravil na prenočevanje. Naredil sem si podlago z mahom, napel tudi protidežno ponjavo (večnamenska pelerina). V bližnjem potoku sem se umil in opral oblačila. Pričakoval sem mirno noč. A sem se uštel. Napadli so me komarji v velikih rojih. Sicer sem bil večinoma zaščiten v spalni vreči, izpostavljen je bil le moj obraz. Nekako sem si ga uspel zaščititi, a sem jih še vedno slišal, kako so brenčali okrog moje glave. Pa spi, če moreš.

Gozdne ceste te pripeljejo na smučišče.

Bec de l’Ane (špičasti vrh), po katerim je koča l’Archeboc.

Po dolgem času sem dobil na mizo pravo omleto. V zadnjih dneh sem bil večinoma brez zajtrka ali pa sem dobil le maslo in marmelado. Po dveh dneh pa taka kraljevska omleta!

R119

17,6 km 1.239 m

Refuge de l’Archeboc » Valgrisenche

6 h 45 1.601 m

Od zavetišča Archeboc se vzpnemo proti sedlu Mont, tradicionalnemu prehodu med Tarentaise in dolino reke Aoste. Na italijanskem pobočju srečamo jezero San Grato, od koder lahko občudujemo Grande Rousse, Becca du Lac in Tête du Rutor, nato nadaljujemo med melišči, iglastimi gozdovi in pašniki vse do Valgrisenche, kraja, ki je dobil ime po mogočnem obzidju jezu Beauregard. Najprej na prelaz, spet eden takih, kjer se zamenja država. Tokrat je na drugi strani Italija. Ko sem se spustil s prelaza, bi se moral dvigniti levo v pobočje, a sem se zmotil in šel po najbolj očitni poti. Do cilja sem tako pokombiniral kar po cesti.

Koča Archeboc

Pot na sedlo Mont (2.632 m) je zelo slikovita. Na drugi strani pa že dolina Aoste ...

Jutri bo spet veselo. Žena me pride obiskat in glede na vse notranje dogajanje v zadnjih dveh tednih sem jo resnično težko pričakoval. Saj sva se vsak dan slišala, a to ni dovolj. Drugače je pogledati človeku v oči od blizu.

Po tej cesti sem jo odmahal v dolino, čeprav bi moral zaviti levo. Ko sem ugotovil, da sem zgrešil, sem bil že predaleč in se nisem vračal.

Do cilja sem jo mahnil kar po cesti. Kar šlo je, ker ni bilo veliko prometa.

19,01 km 334 m

5 h 35 870 m

Valgrisenche » Cérellaz

R118

Od mesta Valgrisenche se pot spusti po travnikih, skozi obsežne gozdove, vasi in skozi naravni rezervat v Lac Lolair, pot doseže osrednjo dolino doline Aosta in na bregovih Dora Baltea. Pot se nadaljuje na nasprotni strani vasi Cérellaz in Vens. Najprej naprej po dolini ob reki. Nato po robu doline in prečenje v sosednjo dolino. Sledi kolovratenje mimo tunelov preko avtoceste v Aosti in vzpon na hrib, kjer kraljuje vas Cérellaz. Zjutraj sem se zbudil zgodaj z zavestjo, da je danes tisti dan, ko se srečam s tehnično ekipo, kot sem ženo ljubkovalno imenoval na tem pohodu. Zvečer sem se dobro najedel in naspal na mehki in topli postelji. Bil sem pripravljen, da prehodim še teh nekaj kilometrov. Niti slutil nisem, da se bom moral še pošteno namučiti, preden bom na cilju. Kot sem že omenil, sem v teh dveh tednih spoznal, da sem imel napačne prioritete. Žene nisem imel vedno na prvem mestu, čeprav bi tja spadala, saj sem ji to obljubil na poroki. Ko sem sestopal po tej dolini, me je prešinilo, da je mogoče čas, da ženi podarim nov prstan. V celotni najini zvezi sem ji podaril dva. Zaročnega v obliki utripa srca in poročnega – preprost zlat obroček, kot je želela. Tokrat sem čutil, da je čas za nov prelomni trenutek. Želel sem prstan v povezavi s številko 1 kot znamenje, da ženo zavestno in za vedno postavljam na prvo mesto v svojem življenju. Želel sem si, naj mi pokaže ta prstan, če kdaj ne bo tako. A kako naj najdem tak prstan sredi divjine, še običajno »špecerijo« težko najdem. Kmalu sem dobil navdih. Poklical sem prijateljico Mihelco in njenega moža Mirana (prijatelja s prvega obiska) in razložil težavo. Bil sem pomirjen, saj sem vedel, da bo naloga dobro opravljena. Še najbolj me je skrbelo, kako bosta od Katje dobila mero za ustrezno velikost prstana, ne da bi ona kaj zaslutila.

Vonj po sušečem senu me vedno popelje v mladostna leta in spomin mi pričara vse čudovite spomine, ki sem jih preživel na botrini (Rednjakovi) in Krničnikovi kmetiji. Tudi v Koprivno mi nese spomin.

Pot se za nekaj časa preseli tudi na asfalt, kar pa v tem svežem jutru ni bila težava.

Planaval

Pot se le vzpne po levi strani doline in postane malo bolj hribovska. Temperatura narašča.

Dolina Aoste, saj ne morem verjeti, da sem že tukaj ... Vročina me spominja na vroče dneve na začetku poti.

Avtocesta v Chamonix. Zdelana in zaraščena pot, kač in kuščarjev pa polno, kar šumi ob vsakem koraku.

Na tabli piše, da je pot tukaj ukinjena. Ne piše pa, kje je nova trasa. Ker ne najdem nove poti, grem kar po tej, ki gre cež pokrito teraso neke hiše. Avise

Poti v Italiji so večkrat v obupnem stanju. Zaraščene in neoznačene. GPS sledi, ki so na voljo, pa imajo preveliko optimizacijo in za navigacijo niso najbolj uporabne, ker točke preveč odstopajo. Improvizacije in iskanje poti so mi vzele ogromno volje in energije. In še vroče je bilo kot »pr' norcih«. Ko potem prideš na cilj, vidiš, da bi bilo najbolje, če bi hodil kar po cesti. A to veš šele, ko prideš na cilj (po bitki). Ko sem prišel v Cérellaz, je imela vsa vas siesto v mrzli gostilni. Gledali so me, kot da nisem pri pravi. V taki vročini sredi dneva ...

26,85 km 10 h 55 1.562 m 612 m

Cérellaz » Col du Grand-Saint-Bernard

R117

Pot zapusti osrednjo dolino doline Aoste in prek prelaza Joux, prelaza Citrin, raznih planinskih pašnikov, obsežnih gozdnatih območij in prostranih pašnikov dospe do doline Gran San Bernardo in istoimenskega prelaza. Potek Via Alpine zapusti Italijo in vstopi v območje Švice. Kaotično označena pot do Vensa. Naprej je pot lepo označena in vodi v lepo zeleno dolino, moti samo daljnovod, ki je napeljan skozi. Nato se zložno vzpnemo pod daljnovodom na prelaz. Na drugi strani se spustimo do vasi St. Leonard. Sledi zložen vzpon na prelaz svetega Bernarda z razgledom na traso ceste. Ob občasnih srečanjih s cesto se srečamo s trumami motoristov in športnih avtomobilov.

Pogled na Cérellaz z vrha Pot od Cérellaza do Vensa je bila čista polomija. Na večjih križiščih so lepo označene table, a vmes čisto zbledele oznake, visoka trava, polno poti, slaba GPX sled, težko pregleden teren, zato je bilo zelo težko najti pravo pot. Za pot, ki naj bi trajala dobro uro, sem rabil vsaj dve in pol. Očitno tu ne hodi veliko pohodnikov. V Vensu sta me čakali žena in prijateljica Cilka. Vročina je sicer počasi popuščala, a za tako strmo pot je bila še vedno peklenska. Na koncu sem hodil po travi, ki mi je segala do ramen. Ko sem ugledal cerkvico, sem vedel, da sem na cilju, in ko sem zagledal še Katjo, sem vedel, da sem v zemeljskem raju.

Trava, skozi katero sem hodil zadnje metre proti Vensu, je bila visoka do ramen.

Ženo Katjo sem postavil s svojim projektom pred velik izziv. Njena naloga je bila, da me obiskuje vsaka dva tedna. K temu lahko prištejete še organizacijo skupnih prenočišč nekje v bližini točke srečanja, ki je bila običajno kar GPX koordinata. Cestni Garmin sicer omogoča vnos koordinat, a za točno lokacijo zmanjka kakšno decimalno mesto, zato smo se kdaj tudi iskali. Rezervacija prenočišč je bila kar naporno opravilo, ker ponavadi še za dan ali dva naprej nisem znal napovedati, kje bom, kaj šele za teden ali dva kot je želela Katja. Če k temu prištejemo še Katjine zahteve, sva se običajno do prenočišča morala tudi kaj zapeljati.

Veselje ob srečanju je počasi prekrilo borbo zadnjih dveh ur in tudi nejevolja je popolnoma izginila. Katja se je na pot večinoma podala sama in večinoma prevozila vsaj 800 km v eno smer. Prvih nekaj obiskov se razdalja ni bistveno zmanjševala, ker sem potoval proti severu. Nikoli nisem niti pomislil, da naloga presega njene zmožnosti. Nisem se motil. Me je pa bilo pogosto strah, ko je bila na cesti. Če bi se ji kaj zgodilo, ne vem, ali bi si kdaj odpustil. In sem zelo hvaležen, da je vse poti opravila srečno. Tokrat nisem vzel prostega dne. Dekleti sem naslednji dan poslal na celodnevni izlet na Courmayeur in Aiguille de Midi, da se malo nadihata redkega zraka in se razgledata z višin, sam pa sem malo manj obtežen opravil pot od Vensa do kraja Saint-Léonard. Tu sta me zvečer pobrali in odpeljali do prenočišča. Tako sem vendarle naredil nekaj začrtane poti, obenem pa sem z ženo pridobil še en čaroben večer.

Naslednje jutro ob slovesu – za nekaj ur

81 81

Vasica Vens

Pogled proti Mont Blancu

Pot se mestoma spremeni tudi v blatno kopel, ki so jo pripravile kravice. Tako da je primerno začinjena.

Pot, planine in travniki so zelo lepi, a izgled in vtis pokvari ogromen električni daljnovod, ki gre čez celotno dolino in kazi pokrajino. Prav tako se je neprijetno vzpenjati pod brnečimi žicami. Niti ene fotografije daljnovoda nimam, očitno mi res ni bil všeč.

Pot se nato pridruži makadamski cesti v vas Jovencan.

Prelaz Citrin (2.428 m)

Na tej poti sem kljub daljnovodu, ki me je moril, strašansko užival. Vedel sem, kje in s kom bom zvečer spal. Na hrbtu pa sem nosil le nekaj kilogramov (opremo za en dan). Zato sem bil hiter in poskočen ter sem užival v radosti gibanja.

Naslednje jutro sta se obiskovalki poslovili in spet sem bil sam. Priznam, da je bilo vsako naslednje srečanje velika radost, a vsako naslednje slovo težje.

Zložen vzpon na prelaz sv. Bernarda se ujame s potjo Via Francigena. Prelaz ima ime po sv. Bernardu, ki je svoje življenje posvetil pohodnikom in gorskemu reševanju, zato je postal zavetnik gornikov in planincev. Ob občasnih srečanjih s cesto srečaš trume motoristov in športnih avtomobilov. Prav smilijo se mi kolesarji, ki se podajo tukaj čez. Včasih gospodarsko pomemben prelaz je danes samo še turistična atrakcija, ki si jo turisti želijo prevoziti na različne načine. Gneča na cesti jih očitno ne moti.

Cecilija Piko

Sanjati idejo in jo tudi uresničiti, je ena izmed lastnosti, ki dela človeka odličnega. Kar lep čas, še pred pričetkom Igorjevega pohoda čez Alpe, mi je bila dana priložnost, da sem bila priča prvemu snovanju načrta, ki mu ni bilo videti konca. Velik podvig zahteva velike sanje. Ta žar, ki je odseval izrazito željo po preizkušanju, je bil sicer obdan z mnogimi vprašanji, a pot je bila zastavljena. S tem se je tudi v meni zaiskrila misel, da ne glede na prošnjo po podpori spremljam ta podvig. Ko sem izvedela datum začetka in predvidenega zaključka poti, mi je bilo jasno, da bom fizično prisotna zelo malo. »Vsaj začetek in konec bi rada videla na lastne oči!« In včasih je malo, veliko ... Dano mi je bilo, da sem spremljala Katjo na drugo in predzadnjo pot k Igorju. Kot bi vesolje določilo, da tako ni ne začetka in ne

konca. Vse se vrti, si sledi in se spreminja. Vsaka etapa, še tako premišljena, je, kot pravi Igor, prinesla kakšno presenečenje in nepredvidene spremembe. In najbolj preproste poti so bile najlepše. V naravi je pravzaprav vse dovršeno. Utrinki premišljevanj, ki jih je Igor posredoval, so izhajali iz globoke vere, da mu je namenjeno biti tam. S tem nam je vzgled. Sporočila so bila jasna. Ohranimo vodo kot javno dobro! Pustimo ekrane in se podajmo v planine. Družimo se pod milim nebom in varujmo ta čudež narave. Bodimo pošteni v srcu, pa nam bodo vsaka vrata odprta. Pogled pastirja lahko pove več kot bogata monografija. Le videti moramo. Le znati poslušati. Le odklopiti se od sodobnih vezi, ki niso nujne v določenih trenutkih življenja. In se prepustiti. Malo govoriti. Občutiti.

R116

Col du Grand-Saint-Bernard » Bourg-St-Pierre

12,5 km 85 m

3 h 40 940 m

Po stari trgovski in tovorni poti zapustimo Grand St Bernard v smeri proti dolini. Mimo levega brega jezera Lac des Toules dospemo do Bourg-St-Pierre. Spust do mesteca po dolini bolj ali manj ob glavni cesti, nato ob zajezenem jezeru.

Na tem mestu je prav, da nekaj prostora namenim sv. Bernardu – zavetniku planincev in turistov. BERNARD MENTONSKI (ok. 923–1081) God: 15. junij Iz njegovega življenja je le malo zanesljivih podatkov. Legendarni življenjepis iz 15. stoletja ve povedati, da je bil sin viteza, rojen okoli leta 923 na gradu Menton v Savoji. Po študijih v Parizu so ga starši namenili za državno službo, toda Bernard je brez njihove vednosti v Parizu študiral bogoslovje in se zavezal, da se ne bo nikoli poročil. Ko se je vrnil domov, so mu starši že izbrali nevesto, on pa se je umaknil v avguštinski samostan v Aosto; kjer si je naložil težko breme: versko vzgojo otrok, izobraževanje in vzgojo duhovnikov, pridiganje, spovedovanje in dušnopastirska potovanja po deželi. Močno so ga prizadele novice o nesrečah v gorah, zlasti o uničujoči moči snežnih plazov. Iz svojih prihrankov je dal zgraditi dve gostišči, ki sta bili gostoljubno odprti vsakemu popotniku. Oskrbo teh zavetišč je zaupal avguštinskim menihom iz Aoste. Z darovi papežev, vladarjev in drugih bogatih ljudi se je glavno gostišče na Velikem sv. Bernardu razširilo v mogočno stavbo. Ob gostišču so pozneje zgradili cerkev, posvečeno sv. Nikolaju in sv. Bernardu. Menihi so skozi stoletja brezplačno nudili romarjem in popotnikom stanovanje, hrano in sploh vso oskrbo. Spremljali so jih na nevarnih poteh ter reševali tiste, ki so zašli ali so se ponesrečili, zlasti pod plazovi. Pri tem so jim bili v veliko pomoč psi, ki so po kraju, kjer so jih vzgojili, dobili ime bernardinci. Zadnji del svojega življenja je Bernard apostolsko deloval med ljudmi po gorah in dolinah italijanskih, francoskih in švicarskih Alp. Ko je bil že zelo bolan, se je odpravil na pot v Novaro, mesto v severni Italiji, da bi spravil dva sprta grofa. To zadnje delo ljubezni do bližnjega ga je stalo življenja – dobil je hudo vročino in 12. junija 1081 umrl. Za svetnika je bil slovesno razglašen leta 1681. Papež Pij XI., ki je bil navdušen ljubitelj gora, je sv. Bernarda leta 1923 počastil s tem, da ga je razglasil za zavetnika planincev in turistov.

Lac des Toules – jezero, ki je nastalo za velikim jezom, ki zajezi celotno dolino.

16,1 km 662 m

5 h 35 821 m

Bourg-St-Pierre » Champex

R115

Po stari prelazni poti zapustimo Bourg-St-Pierre v smeri proti severu in položno sestopamo v dolino, mimo Liddes in Forny za Orsières. Od tod pelje pot mimo Chez les Reuse strmo navzgor za Champex. Še naprej spust v dolino s preverjanjem švicarskih kmetij, namakalnih sistemov in kmetijske mehanizacije. Nato strm vzpon proti jezeru.

Zgodnje jutro je bilo oblačno, kar je bilo dobro, da se čez dan ni preveč ogrelo, ker se spustiš kar precej v nižino.

Champex

Mobitel/gostovanje

Orsières, Švica Ta del poti vodi večinoma po švicarskem vaškem okolju. Zanimivo je bilo občudovati kmetijsko mehanizacijo in namakalne sisteme, s katerimi namakajo travnike. Glede na to, da tukaj obdelujejo zelo strme površine s prilagojeno mehanizacijo, mi ni jasno, kako da nisem te opreme še zasledil v Sloveniji, kjer bi marsikje gotovo prišla prav. Vsekakor bi bilo smiselno uporabiti mnoge njihove izkušnje. A najbrž se pri nas obdelovanje tako strmih površin ne splača.

Znotraj EU je mobilno gostovanje v tujini z ustreznim neomejenim paketom sprejemljivo. V Švici pa je gostovanje ZELO drago. Ne samo prenos podatkov, temveč tudi SMS-i in pogovori. Kljub »ustreznim« paketom sem v nekaj dneh zapravil 350 EUR, ne da bi vedel za to. V Švici se najbolj izplača kupiti predplačniško kartico lokalnega ponudnika. Dobite jo na vsaki pošti. Za 30 CHF sem lahko ves mesec telefoniral in uporabljal internet. Pa še signal se je izboljšal s prehodom na švicarskega operaterja. Kar naenkrat je bilo skoraj povsod dosegljivo omrežje 4G. Ceneje je bilo, da sem jaz klical v Slovenijo kot obratno.

Surier (Valgrisenche), Italija

Prehojeno: 27,7 % – 731,1 km – 41,2 km navzgor

R114

15,1 km 770 m

Champex » Trient

5 h 20 912 m

V smeri proti severozahodu zapustimo Champex. Na koncu visoke planote vodi planinska pot navzgor skozi gozd do planine Bovine. Hodimo naprej po poti, položno po dolini navzdol, do prelaza La Forclaz. Od tod sestopimo do kraja Trient. Ko se podamo po cesti, si lahko ogledujemo čudovite počitniške hišice. Sledi vzpon na pašno planino, spust na prelaz in v Trient.

Pogled proti kraju Martigny

Via Alpina se na tem mestu priključi na pot Tour du Mont Blanc, ki je zelo poznana in obiskana pot. Tukaj srečaš ljudi z vsega sveta. Očitno velja: čeprav še nikoli nisi hodil v hribe, je prehoditi to pot nekaj, kar moraš narediti. Temu ustrezna je gneča na poti in kočah.

Trient – Zgodnjega jutra še ni bilo videti, da se tukaj čez dan vlečejo cele četice pohodnikov. Priznam, lepi kraji so tukaj. A malo čara vseeno izgine, ker je pot tako množično obiskana.

18,5 km 1.545 m

8 h 25 1.046 m

Trient » La Flégere

R113

Trient zapustimo v smeri proti jugu. Po krajšem vzponu prečkamo severno pobočje Pte. du Midi do vrha prelaza Balme. Via Alpina prestopi v Francijo v smeri sedla Posettes, od koder se nadaljuje do zaselka Buet in do sedla Montets. Od tam naprej pot sledi GR® turo Mont Blanca po gredini nasproti Aiguilles de Chamonix in Mont Blanca vse do zavetišča Flégère. V četici na prelaz Balme. Nato se Via Alpina spusti v dolino po GR5 in spet smo v samoti. Sledi vzpon z noro lepimi razgledi. Vem, da pretiravati ni lepo, a v tem delu sem res pretiraval s fotografiranjem. Gre za eno od petih najlepših etap Via Alpine, ki me je s svojo lepoto res prevzela. Ti kraji so mi sicer poznani s turnosmučarskih potovanj. Prepoznaval sem posamezne strmine, po katerih sem se pozimi preganjal s smučmi in obujal lepe spomine. Čeprav gre za precejšnji ovinek, je prav, da se pride Via Alpina poklonit Mont Blancu, tej veličastni gori.

Col de Balme (2.191 m), kjer se ti odpre pogled na Chamonix in najvišji vrh Alp Mont Blanc. Kar sedel sem in užival v razgledu. A moral sem naprej ...

Tukaj sem bil, ko je bilo vse belo. Sedaj so travniki z rožami in zeleno travo prav lep kontrast najvišjemu očaku, »beli gori«.

Vsakega sanjarjenja je enkrat konec in pot spet kliče k novim razgledom in dogodivščinam.

Mont Blanc (4.809 m) – Bela gora. Gora, s katero imam neporavnane račune. V maju 2012 smo se nanjo povzpeli s turnimi smučmi, a smo v jasnem sončnem dnevu morali obrniti 500 m pod vrhom zaradi orkanskega vetra.

KonÄ?no mi je uspelo ubeĹžati mnoĹžici turistov.

Spust do kraja Le Buet

V naslednjih mesecih so te modre kroglice postale moja glavna poslastica na poti.

Proti prelazu Montets

Pogled nazaj na prelaz Montets

Tukaj me je res nosilo nekaj centimetrov nad zemljo, noge niso bile nič več utrujene, samo ena velika hvaležnost, da sem lahko v tem trenutku tukaj, da imam zdrave oči in zdravo srce, da lahko občudujem vso to lepoto naenkrat.

Kljub vsej gneči je tukaj veliko divjih živali.

Koča La Flégère (leva stavba), kjer niso imeli nič prostora zame ali pa česa za prigrizniti. Tudi prav.

Ko sem prišel na kočo La Flégère, je bila ura že pozna in so bili vsi pri večerji. Koča je bila res polna. Pustili so me čakati kar nekaj časa in mi na koncu povedali, da pri njih danes zame ne bo prenočišča. Tudi na klopi nisem smel prespati. Vzel sem nekaj pijače in se poslovil. V bližini (nisem si želel spusta v Chamonix) sem si našel prenočišče na terasi, ki je ponoči zaprta. Čeprav sem imel na začetku čuden občutek, sem kmalu, ko je začelo zahajati sonce, postal neizmerno hvaležen, da sem ostal brez prenočišča v koči. Kajti doživel sem prelepo ugašanje dneva in poslavljanje sonca na Mont Blancu. Nato so se prižgale zvezde ... in zjutraj sončni vzhod. To je bil najlepši (samski) večer na moji poti. Malo trda postelja, a pogled skozi »okno« – božanski.

Na tej terasi sem si pripravil ležišče pod lesenim odrom. Ni bilo preveč mehko, a razgled fantastičen.

Aiguille du Midi (3.842 m)

13,9 km 954 m

5 h 30 841 m

La Flégere » Refuge de Moëde-Anterne

R112

Na tej etapi Via Alpina zapusti gredine Chamonixa in panoramo Mont Blanca ter se za kočami Planpraza vzpne vse do sedla Brévent. Od tam se pot nadaljuje sledeč GR® 5 preko naravnega rezervata Aiguilles Rouges. Potem se vzpne v smeri zavetišča Moëde-Anterne. Nadaljevanje po poti Tour du Mont Blanc. Razgledi so res fantastični in razumem, zakaj je ta pot tako oblegana. Na vrhu prelaza se poti ločijo, spustiš se do reke in se na drugi strani ponovno vzpneš. Kmalu čez rob spet pokuka masiv Mont Blanca.

Tukaj pač ne gre brez Mont Blanca. Včeraj sem ostal brez zajtrka in nepričakovano še brez večerje. Tudi čez dan nisem nič jedel, razen malenkosti iz nahrbtnika. Ker sem se zjutraj prebudil v naravi, sem tudi danes zjutraj ostal brez zajtrka. Mislil sem, da bom kje na poti dobil kaj za prigrizniti, a sem se uštel. Bil sem prezgoden in restavracija na poti še ni bila odprta. Nekaj malenkosti sem našel v nahrbtniku, na pravi obrok pa sem moral počakati kar do konca te etape. Ali sem občutil lakoto? Tega se danes sploh ne spomnim. Vem, da me je nosilo kar samo, saj sem bil navdušen nad vso to lepoto. In te občutke nosim v sebi še danes.

Pogled na Chamonix v dolini

Tukaj nekje sem srečal starejšega japonskega pohodnika, ki je bil prvič v hribih z velikanskim nahrbtnikom. Hodil je po TMB. Res me zanima, ali je bil to njegov prvi in zadnji pohodniški podvig. Želim mu, da ne bi obupal.

93 93

Col du Brevent (2.368 m)

Drugo javljanje v oddajo Doživetja narave na Radio Ognjišče: »Via Alpina naredi pozdravni krog proti Mont Blancu, najvišji gori Alp. Tukaj se Via Alpina večkrat stika s potjo Tour du Mont Blanc, ki je kar precej oblegana z ljudmi z vsega sveta. Na poti slišiš različne jezike. Pot je res obremenjena, prav tako koče ob poti. Če ne rezerviraš prenočišča vnaprej, ostaneš brez njega in ravno to se mi je zgodilo. Spet sem prespal v naravi. Vseeno sem v tem trenutku v čudoviti formi, nimam nobenih težav. Vreme je lepo, zato bom v naslednjih dneh lahko lepo napredoval.«

Katja Gruber: Kako sem sprejela novico

Ko sestopiš čez prelaz, Mont Blanc res za nekaj časa izgine z obzorja, a se kmalu spet pokaže med vzpenjanjem.

Igor mi je prvič razkril svoje plane glede pohoda po Via Alpini malce s strahom, kot da je pričakoval »hudo uro«. Vedela sem, da že nekaj časa v njem klije ideja, da bo ob okrogli obletnici naredil nekaj nenavadnega, povezanega s hribi. In ko je omenil Alpe, se mi je takoj odvalila velika skala od srca: da le ne bo rinil kam daleč, na drugi kraj sveta in kam preveč na nevarna področja. Zato sem reagirala spodbudno in ga s tem prijetno presenetila. Sicer pa, če bi mu ugovarjala, bi si nakopala njegovo slabo voljo za vse poletje ali pa kakšno novo, še bolj divjo izmišljotino. Bolj modro je podpreti evropsko turo, se strinjate?

Hmm ... sem izvedel pravi razlog ženine velikodušnosti :)

Pohodništvo in meditacija

Refuge de Moëde-Anterne

Večdnevno pohodništvo, ritem hoje, samota in prekinitev toka vsakodnevnih informacij povzroči, da se gladina duše umiri in da lahko iz globine srca na plan privrejo vse tiste stvari, ki jih nismo uredili in smo jih potisnili na stran. Tam, tisoče kilometrov stran, ko gledaš na svoje življenje od daleč, se lažje spoprimeš s težkimi stvarmi. Sprejmeš jih, priznaš si napake in jih pustiš ob poti. Ko nisi vsakodnevni ujetnik odnosov in svojega doživljanja, lahko nanje pogledaš bolj nepristransko. Na poti marsikaj iz vsakdanjega življenja postane nepomembno. Večkrat se zgodi, da pristaneš v situacijah, ko ti je vse odvzeto, ko si moker do kože, nemočen in sam sredi ničesar. Takrat padajo maske, »titule«, nazivi, imetje, vloge, ki jih igramo v vsakdanjem življenju. Izgine tudi napuh in šele takrat se lahko ponižno srečaš s seboj, s tem, kar v resnici si v globini svojega srca. To je zelo zdravilno in osvobajajoče. Osrečujoče.

15,2 km 346 m

5h 1.581 m

Refuge de Moëde-Anterne » Salvagny

R111

Po zavetišču Moëde-Anterne pot doseže sedlo Anterne, kjer se odpre panoramski razgled na masiv Mont Blanc. Nadaljuje se na sedelce Anterne, nato pa zapusti mineralno okolje gore Anterne (del naravnega rezervata) in vodi na ravnico, kjer se nahaja vas Salvagny. Od koče samo še ur’ca do prelaza. Nato spust do jezera in koče. Sledi zahteven spust v dolino, ki jo krasijo mnogoteri slapovi.

Prelaz Anterne (2.257 m) in pogled na Mont Blanc

Jezero Anterne – Še danes mi je žal, da se nisem namočil, a pred mano je bila še dolga pot in nisem vedel, kje bom spal.

Najpogostejša žival, ki sem jo opažal na svoji poti, so bili svizci. Videti jih je povsod od Savojskih Alp, čez celotni alpski lok in tudi pri nas jih je precej. Imajo pa zelo različne navade. Nekateri na prihod vsiljivca opozorijo z enim glasnim žvižgom, medtem ko drugje ne odnehajo z žvižganjem, dokler se ne umakneš. Spet drugje pa jih sploh ne slišiš, tam se samo umaknejo v bližino svojih lukenj, da bi ob potrebi lahko čim prej smuknili vanjo. Včasih so me prav prestrašili, ko so mi iz neposredne bližine zažvižgali na ves glas ...

S spusti načeloma nimam težav, sem vesel, da moja podzavest samodejno in dobro kontrolira različne situacije. V spominu pa imam, da je ta spust zahteven zaradi grušča, kjer rado spodrsne.

Cascade de la Pleureuse

Katja Gruber: O Igorjevih podvigih

V pogovorih o Igorjevih podvigih je marsikdo rekel: »Bravo, ampak jaz nisem za take podvige.« To me je vedno malo ujezilo, saj namen Igorjeve poti ni bil v spodbujanju, da bi morali vsi vzeti tri mesece dopusta in vandrati po svetu ... Tudi sama nikakor nisem tip za dolge ture, a sem v tej poti videla višje cilje, predvsem uresničitev Igorjevih skritih sanj. Na predstavitvah sem rada pojasnila, da moraš za tak podvig imeti mnogo naravnih danosti, ki jih navadni smrtniki običajno nimamo. Igor pa jih ima in mu zato marsikaj ni bilo težko prestati. In kaj so te naravne danosti? Na primer to, da brez težav zdrži od jutra do večera brez koščka hrane; da ga nikdar ne zajame panika v kritičnih trenutkih; da zna izjemno dobro uporabljati tehnične pripomočke in se zna dobro vnaprej pripraviti po spletu; da ne obupuje, ko se pojavi bolečina; da si vnaprej ne dela predsodkov in da zelo dobro uporablja instinkt; da obožuje dolge, večtedenske ture; da mu je narava neizčrpen vir tolažbe in navdih za fotografiranje; da mu je narava pot do svoje duše in prostor, kjer se najraje sreča z Bogom; in nenazadnje tudi to, da nima nobenih težav s koleni, hrbtenico, z glavoboli, nespečnostjo in drugimi težavami, ki bi lahko pestile štiridesetletnika. Kot bi bil prav rojen za take podvige. Pa še na razumevanje v kolektivu je naletel, da ne omenjam ženine podpore ... greh bi bil ostati doma!

Moja današnja pot se je spet zavlekla. Ko sem končno našel prenočišče, je ura večerje že minila in spet sem ostal brez večerje. Tako je bila večerja le nekaj kikirikijev in jabolk. Po noči, prespani na trdih deskah, sta prijala tuš in topla postelja. Tokrat zajtrka nisem preskočil, temveč sem se pošteno podložil. Takšno je pač življenje, na tešče te obdaruje z lepimi razgledi, ko pa sta megla in dež, te postreže z obilnim in dobrim kosilom. Najslabše bi bilo, če bi se jezil ali bil razočaran, saj bi tako pozabil na vse ostale lepote in darove.

15,3 km 1.100 m

5 h 25 115 m

Salvagny » Refuge Tornay-Bostan

R110

Od vasi Salvagny etapa sledi GR® 5, preči ravnico Sixt-Fer-à-Cheval in nato sotesko Tignes. Pot nadaljujemo vzdolž hudournika Giffre vse do Samoënsa. Nato se vzpenjamo po gozdu do Pied du Crêt, kjer pot napravi nekaj ovinkov do zaselka Allamands. Na svoji levi pustimo GR® 5 in se vzpnemo naravnost do zavetišča Tornay-Bostan. Najprej se spuščamo naprej po dolini ob reki. Pot se malo dvigne, da nas popelje čez opuščeno strugo. Nato nadaljujemo ob reki v družbi mrčesa in se počasi vzpnemo nazaj v planine. Najprej skozi bukov gozd, nato skozi mešanega, dokler ne zmanjka še tega.

Včasih na poti naletiš na težave. V tej dolini očitno kraljujejo obadi. Že prejšnji večer in ves ta dan so mi z veseljem pili kri. Reka očitno nudi ugodne pogoje, zato ni bil le tu in tam kakšen obad. Prihajali so v rojih in neusmiljeno sedali name, po več naenkrat. Potem se že nekako navadiš, malo bolj kriliš z rokami in jih vsaj malo odganjaš. Ti obadi so bili še posebno veliki in so prišli do kože tudi skozi majico in hlače. Na stotine sem jih potolkel, ker se preprosto nisem želel predati. A prihajali so znova in znova. Ko sem zagledal krave, sem res sočustvoval z njimi. Res so na lepi paši na planini, ampak ta mrčes ...

R109

Refuge Tornay-Bostan » Cabane de Susanfe

18,9 km 1.394 m

7 h 25 1.058 m

Od zavetišča Tornay-Bostan pot vodi do sedla Golèse, nato sledi GR 5 prek planin vse do sedla Coux, kjer je meja s Švico. Sledimo grebenski poti, ki prihaja iz Croix d’Incrène, dospemo do Barme in se povzpnemo na Pas d’Encel, od koder do zavetišča Susanfe ni več daleč. To etapo sem malo prilagodil. Pot sem nadaljeval na Col Bostan. Od koče se zlagoma dvignemo do prelaza. Sledi strm in malo bolj divji spust v dolino. Ponovno se vzpnemo na sedlo in se spustimo do planine, kjer je koča. Nato se podamo po do zdaj tehnično najtežji poti do Susanfe.

Kadar sem prejšnji dan hojo končal sredi popoldneva, sem naslednji dan obvezno začel zelo zgodaj zjutraj (me je malo pekla vest). Zgodnja jutra v gorah so vedno zelo posebna. Poleg prijetnega hladu sem doživljal prav posebno čarobnost mladega dneva, ko je sonce še skrito za gorami. Se splača zgodaj vstati, čeprav preskočiš zajtrk.

Razgled s Col de Bostan (2.290 m). Pot skozi to grapo nudi preizkus gorniških sposobnosti.

Na Via Alpini sem večkrat pogrešal kakšne tehnično težavnejše odseke, ker je pač pot načrtovana za čim večji krog pohodnikov. Spust po tej grapi pa me je malo potolažil. Tudi plazenje z vlečenjem nahrbtnika je bilo na repertoarju. Super ...

Ko na poti naletiš na kočo, se prileže malica v alpskem slogu. Še posebej, če si prejšnjo kočo zjutraj zapustil brez zajtrka.

Naravo sicer dojemam kot nekaj lepega in čudovitega, a nikakor je ne jemljem kot idilično. Človek ni del gorskega sveta ali divjine. Vsaj moderen človek ne. Res je, da z vso sodobno opremo osvajamo vrhove, se spuščamo v najgloblja brezna, potapljamo v ekstremne globine in podobno. Ampak če človeka postavimo v takšno okolje brez vsega, nagega in bosega, bi bil za večino že prvi korak po ostrem kamenju konec dogodivščine. Nadaljevanja ni treba. Človek si bivanje v takšnem okolju vedno »ukrade«, izbori si ga z opremo, s tehnologijo. Tudi cokle, lok in puščice ali obleka iz kože so tehnologija, čeprav iz drugega obdobja. Tako je med človekom in naravo vedno pripomoček, »bergla«, ki ti sicer olajša bivanje v naravi, po drugi strani pa preprečuje neposredni stik. Seveda vas ne nagovarjam, da se na Triglav podate goli in bosi ... lahko pa si kdaj privoščite kakšen bosonog sprehod po mehki travi. Katja Gruber: Nevšečnosti na poti

Pot pride na obrobje velikih gora in ledenikov, a jih na žalost obide. Se bo treba vrniti kdaj drugič.

Konstantno lepo vreme je pripomoglo tudi mojemu dobremu razpoloženju. Vse je lepše, če je sonce. vanjem Igorjeve poti nekako lažje doživljala njegovo potovanje, saj se vnaprej nisem nič pripravljala. Še tega nisem natančno vedela, kje poteka ta pot, skozi katere države ga bo peljala. Ko pa je začel hoditi, sem preko Google Zemlje spremljala dobesedno vsak prehojeni kilometer.

Poskrbite, da bodo vaši bližnji doma vedeli, kje ste. Večkrat pošljite GPX lokacijo. Lahko si pomagate tudi z mobilnimi aplikacijami, ki v intervalih samodejno pošljejo lokacijo (»GPX Share«) ali pa to naredijo, če dalj časa ne uporabljate svojega telefona. Ena takšnih je »Safety Care«. Natančno se dogovorite, kako se boste javljali in kdaj naj se zažene protokol za pomoč v stiski.

Sporočanje lokacije

Poznam Igorja in vem, da ni razvajen. Malokdaj se pritožuje nad zunanjimi okoliščinami, brez težav vse potrpi, dobro prenaša bolečino in vse nenačrtovane višje sile. V tem pogledu sem jaz ob njem prava »zjamrana sitnoba«. Zato so me novice o raznih nevšečnostih na njegovi poti kar precej vznemirjale, včasih sem pozabila, da on ni jaz. Razmišljala sem o možnih rešitvah, ki jih je ali naj bi jih našel, da bi mu bilo lažje. A že ob prvih stavkih po telefonu sem hitro ugotovila, da moje in njegove skrbi sploh niso iste, on jih sploh ni imel. Občudovala pa sem vse izjave in dejanja, ki so kazale na to, da ga zunanje okoliščine ne premaknejo in ne prizadenejo. Kadar nisva bila dnevno na zvezi, sem se – zdaj vem, da preveč panično – ukvarjala z načrtovanjem njegovega napredka od etape do etape. Danes mi je žal, da sem večino poletja preždela pred računalnikom, kljub temu da je Igor lepo napredoval po svoji vnaprej začrtani poti. Vendar vidim, da sem s podrobnim opazo-

R108

Cabane de Susanfe » Vernayaz

19,8 km 391 m

6 h 15 2.039 m

Po prelazni poti zapustimo Cabane de Susanfe navzgor v smeri proti severovzhodu. Od prelaza Susanfe se spustimo proti jezeru Salanfe. Od tod pelje pot strmo navzdol do Van d’en Haut, nato preko »Les Granges« do Salvana in od tukaj po tovorni stezi do Vernayaz. Do zanimivega prelaza, ki je ves peščen, je le dobro uro. Na drugi strani prelaza zagledamo jezero, do katerega sestopimo. Sledi še dolg spust v dolino na 400 metrov.

Hvala, Igor, za tvoj navdih in tudi za duhovno obogatitev, ki smo je bili deležni ob našem ponovnem snidenju. Najbolj me je nagovorila spodbuda, da se lahko vsak cilj doseže, če se odločiš zanj in si dovolj vztrajen.

100

Simona Špital

Col de Susanfe (2.494 m) – igra narave. Vse naokrog je zdrobljen pesek. Posebna pokrajina. Lepo je vandrati tukaj naokrog.

Igorja poznam že dalj časa in me njegova odločitev, da bo šel na tako dolgo pot, niti ni preveč presenetila. Po svoje sem mu kar malo zavidala, da si je upal. Prepričana sem bila, da mu bo uspelo, ker vem, da je zelo vztrajen in odločen, če si nekaj zada. Zelo sem bila vesela, da je pogosto pisal in dajal fotografije na spletno stran. Spremljala sem ga bolj ali manj ves čas. Včasih sem se počutila ob tem že kar del poti. Prav lepo je bilo prebrati, kaj vse se mu dogaja. Me je kar potegnilo, da bi tudi jaz kam šla; ko je imel kakšne krize, sem še posebej mislila nanj. Njegova vzpodbuda, da bi tudi mi vzeli kakšno pot pod noge, je tudi kdaj pa kdaj obrodila sadove. Nisem sicer hodila več dni skupaj, sem pa večkrat šla za kak dan v hribe, večinoma z možem ali pa s hčerko in prijatelji. Zelo so me navdušile prekrasne fotografije in zanimivi komentarji. Pot, ki sem jo spoznavala ob prebiranju in gledanju slik, se mi zdi zelo zanimiva in me kar vleče, da bi se enkrat kot družina podali po kakšnem delčku. No, morda pa res kdaj?!

Lac de Salanfe

Van d’en Haut

Salvan – Les Granges – V dolino se pot spusti po cesti, rezervirani za pohodnike in številnih ovinkih.

Igorjev pohod po Alpah sem spremljal ob njegovih oglašanjih na Radiu Ognjišče ter ob pogovorih s prijatelji, ki so njegovo pot še bolj intenzivno spremljali. Na predstavitvi poti Via Alpina me je ob gledanju čudovitih fotografij, videoposnetkov in poslušanju razmišljanj nagovorilo naslednje: pogum, da se je odločil za tako zahteven podvig; vztrajnost, slediti cilju, saj je bilo na poti poleg lepih tudi veliko težkih dogodkov in preizkušenj; srečanje s samim seboj in ugotovitev, kaj je zares pomembno v življenju; spodbuda, naj čim več časa preživimo v naravi in naj v tej smeri vzgajamo tudi otroke.

Uroš Čarman

Večkrat sem se na poti srečal z živalskim svetom. Jaz, tujec v tem okolju, in domači prebivalci. Že od mladih nog sem rad gledal poljudnoznanstvene oddaje o živalih in si želel, da bi bil lahko kdaj tudi ustvarjalec, obiskal bi vse te čudovite kraje in bil priča temu dogajanju ... neizpolnjene sanje. Vsaj kanček teh sanj sem lahko izživel na tej poti, saj so bila srečanja z živalmi pogosta. Nekateri »pogumni primerki« so mi prav pozirali.

Za pričevanje se ti iz srca zahvaljujem in ti želim, da bi uresničil še druge cilje, ki si si jih zadal v življenju.

101

R107

Vernayaz » Col du Demecre

14,2 km 2.063 m

7 h 20 164 m

Pissevache/Vernayaz zapustimo proti vzhodu. V Dorénaz se strmo povzpnemo na Champex ali pa se do tod pripeljemo z vzpenjačo. Pot poteka strmo navzgor za Sex Carro. Tu nadaljujemo po grebenu, od koder se nam ponuja razgled tako na Unterwallis kot tudi na Oberwallis vse do Portail de Fully. Pod grebenom dospemo v kratkem do prelaza Col du Demècre. Kaj sledi 2.000 m dolgemu spustu v dolino? Seveda ... strm vzpon na drug hrib.

Deli poti, v katerih se je pot v enem dnevu spustila za 2.000 m in se nato vzpela strmo v nasprotno pobočje, ki sem si ga lahko ogledoval celotno pot navzdol, so bili večkrat velik psihološki napor. Prav želel sem si kakšnega grebena, po katerem bi lahko obhodil dolino. A ker ni bilo druge izbire, sem seveda vedno znova moral zagristi v kolena. Za ta vzpon to velja skoraj dobesedno. Za razliko od italijanskih mulatjer se tukaj pot zažene skoraj navpično v hrib. Tukaj poteka gorski tek »Trophée du Scex-Carro«. Kapo dol vsem, ki se odločijo to pot preteči. Sicer tudi meni ni bilo lahko. V dolini sem obiskal trgovino in sem bil precej obtežen. Še dobro, da si na vrhu poplačan za ves vložen trud s čudovitimi razgledi. Spet se je na obzorju prikazal kralj Alp.

102

Brinova krema

Da ne bo pomote, ne gre za reklamo (nič nimam od tega). Gre za predajanje dobre izkušnje. Chris iz Avstrije mi je proti bolečinam v stegnu predlagal in posodil to kremo. Res deluje. Z njo sem uspešno odganjal bolečine v rami, ki so nastale zaradi nošenja nahrbtnika. Prežene tudi bolečine v mišicah. Deluje hitro, že v roku 15 minut od nanosa. Z njo sem pomagal Krisu iz Amerike, ki je imel močne bolečine v ahilovi tetivi. Majhna stvar, a lahko rešuje velike težave. Krema po nanosu ne hladi, občutek imaš, da se namazano mesto ogreva.

Prenočeval sem na najrazličnejših mestih. V naravi, v bivakih, planinskih kočah, gorskih hotelih (berg hotelih, albergih), apartmajih, kmečkih turizmih, v senikih na slami, v gostilniških sobah in hotelih. Cena prenočišč se seveda zelo razlikuje. Vedno sem iskal najcenejše možnosti. Prenočevanje v naravi sem imel kot izhod v sili oziroma takrat, ko sem si to zaželel. Prenočišče me je stalo nekje od 10 EUR naprej, lahko pa tudi veliko več (v povprečju okrog 50 EUR). A ko po celodnevni turi, ko zunaj lije kot iz škafa, po dolgem iskanju končno najdeš prenočišče, ne oklevaš in izbereš tudi dražjo možnost. Kadar je na obisk prišla moja žena, sva si poiskala tudi kaj bolj udobnega, a vseeno cenovno ugodnega. Na koncu te etape me je čakalo prijetno

presenečenje. Za nekaj švicarskih frankov sem dobil ključe od te (slike spodaj) stare, a lepo prenovljene in opremljene kočice, ki je nekakšna depandansa koče »Cabane Sex Caro«. Šlo je za eno cenejših prenočevanj na vsej poti, predvsem pa v Švici.

Jožica Gruber, Igorjeva mama

Nekje sredi leta 2014 naju je sin Igor presenetil z novico, da namerava tokrat na pot čez celotne Alpe. Nekaj časa sem mislila, da mu mogoče ne bo uspelo uresničiti te ideje. Potem, ko je v februarju 2015 že naročil letalsko vozovnico, sem vedela, da gre zares v svet. Vedela sem, da je vztrajen in previden, a se mi je kljub temu zdelo tistih dobrih 2.600 km nemogoče prehoditi v 100 dneh. Skrbelo me je tudi zaradi vremena, ker je bilo leto 2014 tako deževno in ker v visokogorju rade udarjajo strele. Ker verjamem v Božje varstvo in angele varuhe, sem ga pač

priporočila njim v varstvo in ga pospremila na pot z vso ljubeznijo, molitvijo in dobrimi željami, da bi imel ugodno vreme, da se mu ne bi pripetila nesreča in da bi imel vsega, kar potrebuje, za velike napore. Ko se je poslovil in odšel, sva z možem vsak dan spremljala, kje hodi, kaj se mu dogaja in kako mu je. Kadar je bilo kaj težjega, sem bolj slabo spala, sem pa več molila in mu pošiljala dobre želje. Strašno me je skrbelo tudi za snaho Katjo, ki ga je oskrbovala, kako bo zmogla srečno prevoziti tiste dolge poti, do njega in nazaj. Hvala Bogu in vsem, ki ste spremljali to

avanturo in molili, da se je vse tako dobro in srečno končalo. Tudi jaz sem ljubiteljica narave in gora, zato sem si tako z veseljem ogledovala fotografije s poti in upala ter želela, da mu podvig uspe. Ker čas kar hitro teče, so dnevi minevali, Igor je vztrajno hodil in se približeval cilju. Težko smo ga pričakovali in bili neizmerno veseli, da se je vrnil zdrav in v dobri kondiciji. Starša sva ponosna, da je tako pogumen in vztrajen, da je opravil to pot in nam podaril vso to lepoto alpskega sveta. Hvala, Igor in Katja.

Col du Demècre

103

R106

Col du Demecre » Anzeindaz

25,3 km 1.433 m

9 h 55 1.903 m

Po krajšem sestopu zapustimo prelaz Col du Demècre v smeri proti zahodu in kmalu nato zavijemo po planinski poti, ki nas pelje po pobočju gore Dent de Morcles do Alp Rionda in Alpe la Tourche. Po gorski poti nadaljujemo čez prelaz Col des Perris Blancs v Vallon de Nant. V Pont de Nant se pot povzpne do prelaza Col des Essets, od koder v kratkem prispemo do Anzeindaz. Pot se na začetku spusti, nato se zažene v sredo pobočja nad prepade. Ni zahtevna, a je na trenutke izpostavljena. Fantastični razgledi. Gre za enega najlepših delov poti Via Alpina. Od koče La Turche sledi strm vzpon na sedlo in nato dobrih 1.000 m spusta v lepo dolino Nande. Za zaključek se povzpnemo na planino Anzeindaz – široka travna prostranstva.

So navadne etape in etape, ki te prevzamejo. Slikovite, zanimive, takšne, ki te kar ponesejo, da ne čutiš več napora. Uživaš v razgledih, v lepoti in v tem, da si, da imaš oči in neizmerno srečo, da si tukaj in zdaj lahko na tem mestu, brez skrbi ... poln veselja in miru. Napolnjen s hvaležnostjo in prekipevajočo radostjo nad življenjem in stvarstvom. Ta etapa je bila takšna. Hvala.

104

Sara Irman Kolar

Ko sem slišala, da se bo moj prijatelj odpravil na pot po Via Alpini, si nisem mogla predstavljati, kako naporna je odprava. Že ob misli, da bo več kot 100 dni sam hodil po neznanih poteh, me je spreletel srh. Le kateri »norec« bi se odpravil na tako pot? Ko pa sem izvedela, kaj ga je navdihnilo, in kasneje prisluhnila njegovim dogodivščinam, ki jih je doživel, sem se tudi sama zamislila in moram priznati, da me je malo zamikalo, da bi nekoč tudi sama poskusila kaj takega. Mislim, da bi si vsak moral vzeti nekaj časa, se odmakniti od družbe in soočiti s samim seboj ter tako odkriti notranji mir. Skratka, Igor, iskrene čestitke za tvoj dosežek.

Spoznajte pasti in se jim izognite

Težka resnica je, da večina ljudi, ki se odloči za zelo dolg vezni pohod, ne prehodi celotne poti. Zato je dobro vedeti, kje so drugi odpovedali. Poznavanje teh pasti vam bo pomagalo, da se s poti ne boste vrnili predčasno. Najbolj pogosti razlogi za predčasni zaključek poti so: 1. Nerealna pričakovanja – Preprosto je romantizirati idejo pohodništva iz udobja svojega kavča. Na poti pa večkrat ne bo tako romantično. Vaš pohod bo zahteval več mesecev zelo trdega dela. Ne bo vedno razburljivo in tudi teren ne bo vedno slikovit. Nagrade bodo velike, a ne pričakujte preprostega sprehoda. 2. Mentalna utrujenost – Večdnevno pohodništvo bo neprizanesljivo do vašega telesa in še bolj do vašega uma. Prišli bodo trenutki, ko boste izčrpani, bodo prisotne bolečine, boste lačni, vam bo hladno, boste umazani in mokri. Oglašalo se bo tudi domotožje, dolgčas vam bo in naveličani boste svojih misli. Potrebna je duševna trdnost, da ne odnehate v teh trenutkih. Zapomnite si, da obstaja samo en način, da pojeste slona – ugriz za ugrizom. 3. Primanjkljaj časa/denarja – Področje časa in denarja je najbolj potrebno dobrega načrtovanja. Če boste preveč zaostajali za svojim načrtom ali porabili veliko več denarja, kot ste načrtovali, lahko presežete svoj časovni okvir in finančne zmožnosti. S tem se drastično zmanjšajo možnosti, da bi zaključili svojo pot. Naredite si ohlapen načrt, redno spremljajte njegovo izvajanje in imejte pod nadzorom svoje finance. 4. Telesna poškodba/bolezen – Takšno pohodništvo predstavlja velik stres za vaše mišice, kite, kosti in sklepe. Zelo pomembno je, da dobro skrbite za svoje telo na pohodu. S pravim treningom, pripravo in dnevnim raztezanjem, boste telo ohranjali v dobri formi. Poškodbe in bolezni, ki se dalj časa zdravijo, bodo gotovo prekinile vaš pohod. 5. Družina/dogodki – Včasih se življenje vmeša v pohod in ničesar ne boste mogli ukreniti glede tega, a na pot se lahko kadarkoli vrnete.

Razgledi na tej poti so resnično fantastični, ko se končno na bolj ali manj stalni višini premikate nad dolino.

Množice fotografij niso tukaj zato, da vam ne bi bilo treba obiskati teh krajev, temveč za vzpodbudo, da bi jih.

105

Na Cabane de la Tourche sem si privoščil popularno gorsko švicarsko jed »Rosti«, ki je nekaj med praženim krompirjem in omleto. Prija, še posebej na prazen želodec.

Na skrajnem robu Alp. Od tu naprej je ravnina, v dolini pa jezero Geneva. Pot se nadaljuje nazaj med gore.

Razgled s sedla Col des Perris Blancs (2.546 m)

Dolg, zložen spust v dolino. Prija nekaj ravnine po več dneh nenehnih vzponov in spustov.

106

Določite svoj cilj in ga nato uresničite

Vallon de Nant

Bodite zelo natančni pri zastavljanju cilja, kaj želite doseči in kaj bo za vas uspeh. To vam bo pomagalo pri osredotočenju na pomembne stvari in vmesne cilje ter vam olajšalo kasnejše odločitve na poti. Če je vaš cilj, da prehodite vsak najmanjši delček poti, tudi če to pomeni prebijanje skozi sneg in nevarne odseke ali kilometre asfaltnih cest, potem ni mogoče delati obvozov, bližnjic ali preskočiti kakšen del poti. Dileme na poti nastanejo, ko razmere niso takšne, kot ste jih predvideli (nevihte na visokih grebenih, obilica snega, zaprte koče, ko zaidete, očitne bližnjice ...). Ne glede na vaš cilj je treba biti do sebe pošten in natančen pri ugotavljanju uspešnosti. Škoda bi bilo, da prehodite veliko kilometrov poti in v trenutku slabosti naredite kaj takega, kar boste obžalovali.

V Švici se radi vračajo h koreninam. Marsikje vam bodo ponudili »romantično« prenočevanje na slami. Poceni, suho in mehko. Kaj bi želeli še več? Koča Le Richard.

Še eno zgodnje jutro v gorah

Anzeindaz

107

Aiguille du Midi, Mont Blanc, Francija

Prehojeno: 33,5 % – 882,9 km – 52,1 km navzgor

108

109

8 km 215 m

R105 Anzeindaz » Godey

2 h 30 732 m

Vzdolž vznožja Diablerets zapustimo Anzeindaz v smeri proti vzhodu. Pot nas pelje čez prelaz Pas de Cheville. Po prečkanju le-tega se spustimo proti Derborence. Od tod pelje pot skozi pragozd Derborence in naprej do Godey. Po široki travni planjavi do vrha prelaza. Nato spust do jezera in naprej po dolini.

Lac de Derborence

Opazovala sem Igorja, kako se je pripravljal na pot. Najbolj so me vznemirjali novi in novi paketi, ki so jih poštarji neutrudno nosili k nam. V njih je bila po spletu kupljena oprema, ki naj bi mu olajšala obtežitev v nahrbtniku. Še danes ne vem, če je res potreboval in uporabil vse, kar je predvidel, a me to tudi ne skrbi. Vem, da je ure in ure pregledoval spletne trgovine s športno opremo, bral forume in razprave o najnovejših smernicah gorniške opreme, zato je gotovo našel prave stvari. Vem, da Igor ni zapravljiv in ni lovec na prestižne znamke. Tu in tam mi je kakšno novotarijo predstavil in obrazložil njeno vrednost. Dobro se spomnim, ko mi je pokazal svoje nove majice iz tanke merino volne. Malo skeptično sem tipala, če ta volna kaj pika. Presenetila me je mehkoba in prožnost teh pregrešno dragih primerkov. No, njihova največja vrednost pa se je pokazala prav na koncu, tik pred pranjem. Običajne športne majice iz sintetičnih vlaken so v polivinilasti vrečki dobile takšen vonj, da me je kar odneslo ... (izkušnje s Slovenske planinske poti) merino majice pa so bile v tem pogledu prav »človeku prijazne«.

Katja Gruber: Priprave na pot

110

Zmanjšajte težo opreme, zelo jo zmanjšajte

Vaš prvi vezni pohod ne bo podoben vašim običajnim pohodom, zato tudi ne pakirajte tako kot običajno. Gola moč ni glavni dejavnik pri hoji na dolge razdalje, pomembnejša je učinkovitost. Manj teže kot nosite, bolj učinkovito boste lahko premagovali kilometre in manj boste obremenjevali svoje telo. Večina začetnikov več kilogramov nepotrebne opreme »odvrže« že v prvem tednu. Večina si jih želi, da bi že prej investirala v lažjo opremo. Torej se resno lotite teže svoje opreme, preden se podate na pot. Ko sem prvič zložil vse stvari, ki bi jih želel vzeti s seboj, je vse skupaj tehtalo krepko čez 20 kg. Že takrat nisem imel slabe opreme, a sem se moral pošteno poglobiti, kje bi še lahko prihranil kakšen gram. Večino opreme sem zamenjal z lažjo. Nepogrešljiva je večnamenska oprema (na primer pelerina in šotorsko krilo v enem). Če je mogoče, naj vas kdo na poti oskrbuje, tako da boste lahko opremo prilagodili samo za del poti od ene do druge oskrbe. Pomagate si lahko s paketi, ki vam jih pošljejo domači na določen del poti. Pozor: nikar se ne odrecite opremi, ki vam lahko reši življenje (na primer prvi pomoči).

19,7 km 1.104 m

7h 1.288 m

Godey » Gsteig

R104

Prek severne vzhodne strani akumulacijskega jezera zapustimo Godey in se vzpnemo mimo skalnatih sten po zelo strmi poti na Mié. Od tod pelje gorska steza – mimo Sex Rouge – do prelaza Sanetsch. Naprej hodimo mimo desnega brega jezera Lac du Sanetsch do hotela Sanetsch. Prek Grabena sestopimo do etapnega cilja Gsteig. Spet vzpon v švicarskem stilu (direktno navzgor) in še nekaj plezanja po klinih in vrveh. Na vrhu ogromna prostranstva, ki jih je pač treba prehoditi ... pot po planoti je razgibana, še posebej če jo uberete po bližnjici (brezpotje). Sledi še spust v Gsteig.

Ko se podaš v zatrep doline, si predstavljaš, da bo pot lepo zložno speljana navzgor, kot je videti v daljavi. Kar naekrat pa pot zavije levo v strmo pobočje proti skalni steni.

Pot se povzpne do ozke grape in skoznjo. Lažji prehod omogočajo klini, vrvi in stopnice.

Čeprav mi ni bilo prav nič jasno, kaj se dogaja, in sem večkrat preveril, ali sem na pravi poti, se mi je zdela ta pot prava popestritev. Končno nekaj plezanja – tudi palice sem bil prisiljen pospraviti na nahrbtnik. Od spodaj res ni videti prehodno.

111

Jagenjčkova nogica za večerjo Skalna pokrajina, po kateri sem si privoščil nekaj brezpotja ... res je prijalo.

Col du Sanetsch (2.243 m)

Umetno jezero Sanetsch

112

Spust proti kraju Gsteig

7,2 km 484 m

2 h 40 427 m

Gsteig » Lauenen

R103

V smeri proti severovzhodu zapustimo Gsteig in se povzpnemo prek Saaligrabena do prelaza Chrinepass. Po prečkanju prelaza nadaljujemo položno navzdol do kraja Lauenen. Lep nižinski sprehod ob potokih in po pokošenih travnikih.

Idiličen podeželski švicarski kraj Gsteig, v katerem turizem sreča kmetijstvo ali obratno. Lepo je bilo priti spet v trgovino in si napolniti zaloge.

Zagotovo se bo vsakdanje življenje hotelo vriniti v vašo pot. Če želite doseči svoj cilj, morate postaviti svojo pot kot svojo najpomembnejšo prioriteto. To velja za čas priprave in čas, ko boste na poti. Popolnoma se posvetite svoji poti, naredite potrebne žrtve in imeli boste večje možnosti, da uspete.

Postavite prioritete

Irena Sobočan

Ob spremljanju Igorjeve poti sem zahrepenela po blagodejni tišini. V meni se je vzbudila želja, da bi znala bolj prisluhniti svoji notranjosti in imeti dovolj poguma in zaupanja, da zmorem. Njegovo pot sem res doživljala kot romanje. Igor, hvala ti za vse podarjeno in podeljeno. Mislim, da si udejanjil besede Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

113

R102

Lauenen » Lenk

13,9 km 796 m

5h 972 m

Lauenen zapustimo proti vzhodu in se povzpnemo skozi gozdove in hudourniško dolino vse do prelaza Trütlisbergpass. Po prehodu prelaza nas pot vodi navzdol za Lochberg in naprej v Wallbachgraben. Na drugi strani doline prečkamo greben Wallegg, od koder Lenk ni več daleč. Začetni dvig ob potoku in po cestah na sedlo. Sledi lep spust v večji turistični kraj.

Trütlisbergpass (2.038 m)

114

13,2 km 906 m

4 h 50 629 m

Lenk » Adelboden

R101

Lenk zapustimo proti zahodu in se povzpnemo na Büelberg. Od tod se vzpenjamo do prelaza Hahnenmoos-pass. Po prehodu le-tega sledimo krajši čas prevozni cesti in zavijemo levo ter nadaljujemo naprej vzdolž potoka Gilsbach in nato vzdolž potoka Allebach do Adelbodna. To etapo sem nekoliko prilagodil. Čez Ammertenpass sem prečil do Engstligenalp.

Hahnenmoos-pass (1.950 m) Ko sem se povzpel na prelaz Hahnenmoos, sem jo, namesto da bi se spustil v Adelboden pod žičnicami in gondolami, raje mahnil na drugo stran ... Saj veste, da imam raje naravo in v mestu me vedno oberejo. Povzpel sem se na Ammertenpass. V načrtu sem sicer imel vzpon na Ammertenspitz, a zaradi neviht nisem upal. Na prelaz sem prišel okoli 20. ure in spet me je zajela nevihta. Tokrat je močneje deževalo in padalo je tudi babje pšeno. Pot na planoto Engstligenalp je bila zelo zelo spolzka, zemlja je bila ravno prav namočena, da je drselo. Nekajkrat sem plesal balet, »špage« sicer nisem uspel narediti, bilo pa je zelo blizu.

Adelboden z vrha prelaza

115

Ko sem se spuščal do potoka in nato proti prelazu, sem si želel, da ne bi začelo deževati. Večkrat je začelo malo rositi, a se je spet umirilo. Na prelazu pa je ulilo.

Zadnji del vzpona je resnično strm, če te priganja nevihta, vsaj adrenalin malo pomaga pri hitrosti vzpona.

Švica me je od vseh držav najbolj pozitivno presenetila. Tukaj je vse urejeno. Urejenost planinskih in pohodniških poti – pokošena trava, označenost, klopce ob poti – je res vredna občudovanja. Omenim naj tudi infrastrukturo prevozov: vlaki in poštni avtobus, ki vsak dan dosežejo tudi najbolj zakotno vas na veliki nadmorski višini s samo nekaj prebivalci. In to večkrat dnevno. Opazil sem, da se tudi »običajni« ljudje zavedajo pomembnosti skupnega dobrega in po svojih močeh s svojim ravnanjem prispevajo k ohranjanju urejenosti. V Švici se ne zgodi, da bi gozdarji ob podiranju pustili podrta drevesa na poti. Vsepovsod drugod sem plazil ali plezal. Očitno decentralizacija države ni slaba stvar. Opazil sem tudi, da mladi ljudje ostajajo na kmetijah, in to visoko v gorah. Vse kmetije so obdelane in kmetijstvo v Švici sega do zadnjih meja. Najprej krave, nato ovce, koze pa imajo v najvišjih legah, kjer je samo kamenje. Opazil sem tudi skrb za obstoječo infrastrukturo. Po vsakem dežju očistijo odtočne kanale na gorskih cestah in tako vzdržujejo in pripravijo ceste za naslednji naliv. Naj omenim še zaupanje v poštenost ljudi. V Švici se marsikje uporablja sistem zaupanja: v hotelu iz etažnega hladilnika, ki ni zaklenjen, vzameš toliko pijače, kot je potrebuješ, in zjutraj poravnaš v recepciji. Najdejo se tudi popolnoma založene koče brez oskrbnika. Prideš, si postrežeš in nato sam narediš račun ter plačaš v leseno blagajno. Podobnih primerov,

116

ki temeljijo na poštenju, je še več. V Švici sem srečal zelo prijazne in odprte ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Predvsem pa sem imel občutek, da jih moja zgodba zanima in so me zelo veliko spraševali. Pa tudi prijazni in uslužni so. Ko sem si na cesti nadeval nahrbtnik, se mi je približala starka z berglo in mi hotela pomagati. Žal pa je Švica precej dražja od drugih držav, saj je tečaj lokalne denarne enote neugoden, cene pa za naše razmere zelo visoke.

Planota Engstligenalp (1.940 m)

15,8 km 1.379 m

6 h 50 680 m

Adelboden » Schwarenbach

R100

Adelboden zapustimo v smeri proti jugu. Na koncu doline se povzpnemo do visoke planote Engstligenalp, pri čemer gremo mimo slapa Engstligenfäll. Od tod pelje gorska pot naprej do prelaza Chindbettipass in nato do Rote Chumme, od koder sledimo vznožju Felsenhorna, vse dokler ne dosežemo etapnega cilja Schwarenbach. Adelboden sem si ogledal z roba. Pot vodi čez dvoje sedel in se nato spusti k jezeru. Prelaz in te gore so iz temnosive kamenine, kar daje pokrajini poseben pečat. Še posebej, ko se celotna pobočja, ki so skoraj kot brušena, svetijo v soncu. Jutro je bilo sveže, a brez dežja. Malo pred vrhom sedla je začelo deževati, nato je še močno pihalo in me pošteno obsulo z babjim pšenom. Celo tako me je zazeblo, da sem moral poiskati rokavice. Precejšnja sprememba za julij, ki je bil nenavadno vroč – po besedah domačinov. Na kmetiji, kjer sem prespal, imajo tudi sirarno. Že prej sem večkrat želel kje dobiti kislo mleko, a brez uspeha. Gospodinji sem razložil postopek priprave kislega mleka in je pritrdila, da ve, kako nastane in kako je videti. Ni pa razumela, zakaj bi želel jesti pokvarjeno mleko.

Pot vodi čez tri visoke točke: Dossenseeli (2.355 m), Chindbettipass (2.623 m), Rote Chumme (2.618 m).

Ivan Sobočan

Ob razmišljanju o Igorjevi poti me spomin ponese na naše srečanje, ko nam je povedal svojo odločitev. V prvem trenutku sem občudoval njegov pogum, da se je odločil podati na tako dolgo in neznano pot, daleč stran od urejenega vsakdana, od ustaljenega načina življenja. Hkrati pa sem v sebi začutil tudi kanček zavisti, saj tudi mene gorski svet navdihuje, pomirja in sem rad v objemu gora. Ko sem pogledal na okoliške hribe, sem pomislil, da uživa v še večjih lepotah. Kadar pa so temni oblaki prekrili nebo, sem pomislil nanj in upal, da se dobro spopada s težavami in ovirami, ki jih prinaša vreme. Z veseljem in ponosom sem razlagal znancem in prijateljem o njegovi poti. Občasno sem se tudi preko računalnika seznanil z njegovim napredkom. Ko je uspešno zaključil svojo pot, sem v sebi začutil hvaležnost in veselje, pa tudi ponos, da sem bil majhen delček te poti. Najbolj me je navdušil, ko je podelil z nami svoja doživljanja, čutil sem njegovo duhovno rast. Nagovorilo me je tudi njegovo spoštovanje in ljubezen, ki jo je izkazal ženi Katji, pa tudi spoštovanje do vsega, kar nas obdaja, predvsem do drobnih vsakdanjih stvari. Igor, hvala ti, da sem preko tebe in tvoje prehojene poti spoznaval lepote, ki jih sam verjetno ne bom doživel, so mi pa pomagale, da sem si sam postavil nekaj pomembnih vprašanj o lepoti življenja.

Daubensee

117

R99

Schwarenbach » Leukerbad

8,5 km 284 m

3 h 10 934 m

Vzdolž levega brega jezera Daubensee zapustimo Schwarenbach v smeri proti jugu in se počasi povzpnemo do prelaza Gemmipass. Tu se lahko odločimo za sestop z vzpenjačo ali po skalnati poti, ki pelje strmo navzdol do Leukerbada, ki nas s številnimi wellness bazeni vabi k počitku. Od jezera na sedlo in fantastičen spust v Leukerbad. Pot je sicer prilagojena turistom, a razgledi, skale in prepadi so ostali. Pot prehodi mnogo ljudi. Eni z gondolo gor, drugi dol. V vsakem primeru veliko izgubite, če greste z gondolo v obe smeri.

Via Alpina je označena po levem bregu jezera Daubensee. Mene je pritegnila pot ob desnem bregu, neposredno ob jezeru. Sledi spektakularen spust do mesteca Leukerbad.

118

Razvajenost

Pot, ki se spusti do Leukerbada, je resnično prava vizuelna poslastica. Ponekod je vsekana v živo skalo in se v serpentinah spušča (oziroma dviga) nad prepadnimi stenami. Vseskozi je lep razgled na Leukrebad. Čudovito.

Trdim, da je večina ljudi v zahodni ali evropski civilizaciji čisto preveč razvajena. Ta razvajenost nam jemlje pomembno stvar. Vse, kar nam je dano (vsakodnevne stvari), jemljemo za samoumevne in s tem izgubimo hvaležnost. Naj bodo to materialne stvari (topla voda, mehka postelja, topel dom, elektrika ...) ali razne usluge (pomita posoda, čista obleka, pospravljeno stanovanje), ki jih za nas opravijo drugi. Če pa ni hvaležnosti, tudi sreče ni. In potem potrebujemo vedno več nadomestkov za srečo. Ko se odrečemo ali izgubimo privilegije (toplo vodo, majhna vsakodnevna ugodja ...), šele ugotovimo, da so v resnici dar, s tem pa se povrne hvaležnost.

18,6 km 526 m

7h 1.281 m

Leukerbad » Gampel/Steg

R98

V smeri proti jugu zapustimo Leukerbad in se povzpnemo po znanih lesenih lestvah Leitern von Albinen do Albinena. Držimo se iste višine in dospemo do vasi Guttet, Feschel in nazadnje še Erschmatt. Od tod se podamo v smeri doline do Gampel/Steg, ki leži na dnu doline Rhonetal. Iz alpskega mesta, ki leži še precej visoko, se je treba spustiti v dolino. Pot je speljana po robu doline, malo gor, malo dol. Pobočje je večkrat presekano s potoki in hudourniki, kar pomeni, da moraš v hrib do potoka in nato na drugi strani nazaj. Nato se pot spusti mimo raznih krajev do doline. Uživamo lahko v vonju sena, občudujemo stare hiše in senike, živali ...

Posebna lokalna vrsta koze, ki je tudi meni zelo všeč.

Ne vem, kako je tale zašla v sredino Alp? Leukerbad mi je bil všeč (mesta me drugače težko navdušijo). Oglasil sem se tudi na veselici. Ugotovil sem, česa švicarji ne obvladajo. Ker me nič zanimivega ni zadržalo na veselici, sem se podal naprej po svoji poti.

Nisem si predstavljal, da pot vodi skozi tunel, zato sem kar nekaj časa iskal pot po gozdu.

Trenirajte s prakso

Bi jo imeli? V Švici jih je veliko ohranjenih.

Najboljši način, kako postati trpežen pohodnik, je, da greste na pohod. Najboljši način, da spoznate novo opremo, je, da jo uporabite na terenu. Najboljši način, da spoznate vezno pohodništvo, je, da greste na več večdnevnih pohodov in počasi podaljšujete dolžino pohoda. Več kot boste trenirali pred odhodom, bolje boste mentalno in fizično pripravljeni, da vam uspe doseči zastavljeni cilj. Tudi kratki celodnevni pohodi bodo pripomogli k boljši kondiciji, vam pomagali pri nižanju teže nahrbtnika in povečali vašo samozavest. Najboljši način, da postanete dobri v določeni vrlini, je, da temu namenite več časa.

Kar v Švici res navdušuje, je urejenost poti. Sem štejem zelo dobro označenost, trava je pokošena po vseh poteh (tudi v visokogorju). Klopce so zelo pogosto posejane. Včasih je res težko iti mimo njih, ne da bi se malo odpočil. Zanimivo pa je to, da ima vsaka klopca svojega donatorja, ki je napisan na ploščici.

119

Po doseženem tisočem prehojenem kilometru in po 43 dnevih na poti sem bil potreben prostega dneva, brez nahrbtnika. Veselil sem se ljubečega pogleda in objema svoje žene. Prihajal je tudi Primož, ki je naslednjih 14 dni delil mojo pot in dogodivščino.

Za razliko od včerajšnjega dneva, ko sem prezebal vrh planin, me je danes kuhala pripeka. Če mi ne bi naproti prihajala moja ženka, bi se ulegel v senco in zadremal.

120

Oblikujte svoj slog

Kravce, takšne in drugačne, se najdejo povsod. Zato moram tu in tam nameniti prostor tudi njim.

Ne bodite pod prevelikim pritiskom nasvetov ali slogov pohodništva. Iščite vedno svoj slog. Kaj vam odgovarja? Imate raje prenočevanje v šotoru ali v koči? Potujete raje v družbi ali sami? ... Tudi nasveti v tej knjigi so le v pomoč, da razmislite o stvari in se nato odločite tako, da bo prav za vas. Vaše telo se bo na pohodu spremenilo, tudi vi se boste, na več načinov. Tudi med pohodom lahko kaj spremenite, če vam nekaj v nekem trenutku ne odgovarja več. Milijon načinov je, kako doživeti čudovit pohod. Bodite zvesti sebi, svojim potrebam in sanjam. Poslušajte sebe in svoje telo.

Solo izleti

Zdi se mi, da moramo v naravi iskati predvsem sebe, v svoji notranjosti pa stik s samim seboj. Pa tudi z ljudmi, ki jih srečujemo na poti, in s tistimi, ki nas doma čakajo, da se vrnemo. V preteklosti sem bil nekako postavljen pred vprašanje: »Kako naj to, kar zdaj počnem sam v hribih, delim s svojo ženo? Ali naju to povezuje ali ločuje?« Spoznal sem, da naju to ločuje, dokler ostane izkušnja samo moja, nekje v hribih. Če jo ponovno podoživim preko nje, ko ji razložim, pripovedujem, delim z njo, ji na neki način prenesem, potem naju povezuje, sicer pa naju ločuje. Drugi povezovalni trenutek je gotovo to, da sem zaradi svoje izkušnje na samem bolj prijazen, ljubeč in ustrežljiv.

2. hoje prost dan – Bettmeralp

Kljub dopustu sem ohranjal stik z avtohtonimi prebivalci.

Sadna malica me je vedno zelo razveselila.

Poleg veselja nad ponovnim srečanjem je bilo prisotno tudi nekaj organizacijskih skrbi. Nekaj precej resničnih in pa nekaj mojih pretiranih. Vedno sem si želela, da se srečava v takem okolju, da mu bom lahko kaj dobrega skuhala, da bo imel Igor lepo kopalnico, dobro posteljo in podobno. Na kočah je doživljal bolj skromno planinsko postrežbo, vsaj dva dni ob svojem obisku pa sem mu hotela zagotoviti dobro domačo oskrbo. Morala sem pravočasno predvideti, kje se bo nahajal ob naslednjem obisku. Najti sem morala pot do mesta v hribih, kjer ga bom lahko pobrala z avtom in ga odpeljala v to najeto bivališče, ki je bilo večinoma v dolini. Naslednji dan sem ga potem odpeljala do kraja, kjer sem ga pobrala. Danes obstaja že veliko e-strani, kjer lahko najameš kar celo stanovanje ali apartma, na srečo sem vedno našla zelo lepo in razmeroma ugodno prenočišče. Potem so tu še usklajevanja z lastniki o uri prihoda in svoje načrtovanje poti do tod. Je že res, da sem za pot uporabljala navigacijo, a naprintani in klasični zemljevidi so še vedno najbolj konkretni, za vsak izlet sem imela kar posebno mapo. Narediti je bilo treba jedilnik in pripraviti hrano za seboj. Kot bi šel na morje v apartma, dve košari vseh začimb in razne kuhinjske ropotije. Manjkati nista smeli dve hladilni torbi z ohlajeno pijačo in izbranim sadjem za Igorjevo najljubše kulinarično razvajanje. Pa sveža obleka in čevlji za Igorja, to je bilo seveda najvažnejše. Na srečo mi je Igor že pred odhodom zapakiral vrečke s potrebščinami, ki sem mu jih prinesla ob vsakem naslednjem obisku. Le velika toaletna torba in torba s kremami in zdravili je morala biti vedno prisotna. Ko sem se vrnila domov, sem takoj po opravljenem pranju začela z novim načrtovanjem.

Katja Gruber: Svoje skrbi

Katja nam je rezervirala prenočišče malo naprej ob poti Via Alpina. Zelo mi je bilo všeč, da smo ostali v čudovitem gorskem svetu in je tako Katja prišla v moj svet in ne obratno. Po končanem »dopustu« sem se vrnil na mesto, kjer sem prekinil pot.

Se je splačalo toliko hoditi. Ne vem, kdaj me je nazadnje tako lepo gledala. Pa še ni vedela, da dobi prstan. Se spomnite prstana v podobi števila ena. No, tukaj sem uspel uresničiti idejo izpred dobrih 14 dni. Mihelca je Katji dala »darilo zame«. Ob Katjinih obiskih je bila utečena praksa, da so mi ljudje kaj pošiljali, zato ni ničesar sumila. V bistvu je sama prinesla darilo zase – prstan s simbolom enice kot znamenje, da bo od tega trenutka naprej vedno na prvem mestu mojih prioritet. Mihelca, hvala, sam ne bi znal najti boljšega.

121

R97

Gampel/Steg » Mund

26,9 km 1.200 m

10 h 30 645 m

Gampel/Steg zapustimo v smeri proti vzhodu in se povzpnemo na Hohtenn. Od tod sledi planinska pot južni rampi vzpenjače Lötschbergbahn do Ausserberga. S kratkim vzponom na Niwärch pridemo do Niwärch-Suone (javni vodovod) in mu sledimo. V dolini Baltschiedertal spremenimo smer za Gorperi-Suone. Od Eggerberga pelje planinska pot neposredno do kraja Mund. Pot se nadaljuje nad dolino Vallis. Malo gor ... malo dol ... in pa v »grabne presenečenja«: tuneli, stopnišča, viseči mostovi, prepadi ...

Pot v tem delu sledi obsežnemu namakalnemu sistemu, ki je bil zgrajen stoletja nazaj. Gre za kilometre jarkov in tunelov, skopanih po pobočju. Naklon je ravno tolikšen, da voda lepo teče. Ti kanali so speljani iz »grabnov« – grap, ki so vrezani v pobočje in po katerih priteče voda z ledenikov. To vodo potem speljejo na pobočje, kjer jo uporabijo za namakanje. Po košnji namreč travnike namakajo, da se čim prej spet zarastejo. Lepa dediščina, ki se prenaša iz roda v rod in za katero lepo skrbijo.

V teh sosteskah je treba včasih premagati neprehodno pot s tehničnimi napravami. Vsaka stopnica nosi ime donatorja, ki je prispeval za skupno dobro.

Krave na poti redno srečuješ. Najraje seveda hodijo po stezah. Kdo se umakne, ko naletiš na tako črno rogovilko? V večini primerov sem se umaknil jaz. Je bilo hitreje. Črne s svojo podobo prepričajo, da se raje umakneš, kot pa da se bodeš z njimi. Tudi če ti pride naproti navzdol po kakšni spolzki stezi pol tone živega mesa na štirih nogah, ne pomišljaš. Pač pravilo težjega ...

122

Pot nad dolino je zelo razgibana in daleč od tega, da bi bil dolgčas, čeprav poti ne zmanjka kar tako na hitro.

Ponekod si pomagajo tudi z lesenemi koriti.

Stare lesene hiške v kraju Ausserberg

Primož Gril, spremljevalec na poti

Tudi jaz sem rad veliko v hribih, zato je bila odločitev na povabilo, da grem del poti Via Alpina z Igorjem, hitro sprejeta. Prvih nekaj dni sem se bojeval z nahrbtnikom (bolj s težo), ko pa se je telo sprijaznilo z bremenom, teže sploh nisem več čutil. Vsak dan je bil posebno doživetje, pa naj je bil to lep sončen dan ali malo manj lepo celodnevno deževje. Samo pot sem doživljal kot neke vrste romanje. Veliko časa je bilo za občudovanje narave, razmišljanje, molitev. V mislih sem bil dosti bolj povezan z domačimi kot takrat, ko sem doma, čeprav so nas ločili kilometri. Svoje napore, stiske, bremena sem pogosto daroval za zdravje brata, ki je po hudi poškodbi ležal v bolnišnici. Vsekakor je to zelo zanimiva in dobra izkušnja, ki bi jo bilo vredno še kdaj ponoviti.

Razen table »Pozor! 200 m prepad« ni kaj dosti varovanja ... na eni strani voda ... na drugi zrak ... za trening ravnotežja.

Ko potuješ z nekom, se počutiš bolj varno, čeprav ne hodiš ves čas povsem skupaj. Veš, da te nekdo pričakuje ali pride za teboj.

123

Hahnenmoos-pass, Švica

Prehojeno: 38,5 % – 1.014,7 km – 59,1 km navzgor

124

125

R96

20,1 km 1.481 m

Mund » Riederalp

8 h 25 749 m

V smeri proti vzhodu zapustimo Mund in se povzpnemo skozi gozd do terase Nessela. Planinska pot vodi do Bälla in položno do Hotela Belalp, od koder vodi sestop do 124 metrov dolgega visečega mostu, preko katerega prečkamo sotesko Massa. Ponovni vzpon do Riederfurke pelje skozi gozd Aletschwald, od koder ni več daleč do Riederalpa. Po gozdu visoko na planino. Nato spust do jeza, ki ga prečimo ob bučanju ogromne količine vode. Občutek, ki ga v nas povzroča ta zvočna kulisa, je neprecenljiv. Nato se zopet vzpnemo na planino.

Avtobusna postaja v Mundu. Tukaj nisva našla prenočišča, zato sva se z avtobusom odpeljala v dolino in zjutraj nazaj. Javni promet v Švici deluje.

Posebna vrsta koze ... mi je zelo všeč.

Švicarski štiritisočaki vse naokoli. Oh, so se cedile sline ...

Tega vrha ni treba posebej predstavljati ... Matterhorn (4.478 m). Žal zelo od daleč. A v Švico še pridem.

Trud mnogih delavcev je potreben, da so vse planinske poti v Švici pokošene. Nekaj sem jih srečal na poti.

Belalp (2.010 m) – visokogorsko turistično naselje. V teh koncih jih je kar nekaj. Glavni dostop je z gondolo, avtomobilov ni.

126

Pot se nadaljuje preko jezu.

Jez hidroelektrarne Massa. Voda se steka iz ledenika Aletschgletscher, najdaljšega ledenika v Alpah. Voda je obarvana, ker vsebuje droben kameninski prah, ki ga strga ledenik. Energetsko močan prostor. Ogromen slap presežne vode rohni po celi dolini. Ko si v neposredni bližini, čutiš to ogromno moč vode. Saša Kovač, sodelavka

Riederalp

Že ko je Igor pred osmimi leti odhajal prehoditi SPP v enem kosu, se mi je to zdelo občudovanja vredno in neverjetno. Uspel je in me prepričal, da hoče in zmore slediti svojim sanjam in ciljem. Ko je naznanil podvig »Via Alpina« in napovedal trimesečno odsotnost, priznam, me je »sezul«. A dvoma, da bo šel in uspel, ni bilo. Vedela sem, da je vztrajen in trmast. Skoraj vsak dan sem zvečer preverila na Facebooku njegove objave. Prvih 14 dni, priznam, me je kar malo skrbelo. Iz njegovih zapisov je bilo čutiti krizo – ločitev od svojih domačih, najprej huda vročina in nato slabo vreme, ki ga je spremljalo, vse to, priznam, je v meni in sodelavcih zbujalo skrb. Vsako jutro na jutranjem sestanku je bil prva tema pogovora in v mislih smo ga spodbujali, verjeli vanj in mu želeli, da uspe. Sledilo je obdobje, ko je bilo čutiti njegovo srečo, njegovo radost ob majhnih darovih, ki mu jih je na trenutke namenila narava, in ob vsakem odstotku napredovanja proti cilju. Čutiti je bilo veselje ob spoznavanju tujih dežel in popotnikov, ki jih je srečeval na poti. Čutili smo njegovo neizmerno veselje v dneh, ko ga je obiskala žena Katja, in se veselili z njim. Prav videti je bilo, kako

ju ta izkušnja še bolj povezuje. Občudovanja vredno – z njegove in njene strani. Vsak dan nam je polepšal s prečudovitimi fotografijami narave. Moram reči, da sem ves čas občudovala njegov pogum, moč volje in odločnost, da sledi svojim sanjam. Sporočilo, ki ga je pošiljal vsem, ki smo delček njegovega življenja, je res seglo do srca. Tako sem se tudi sama začela bolj posvečati tistemu, kar me osrečuje, in se zavedati lepot narave ter ljudi, ki me obkrožajo. Velikokrat nas je nagovoril k temu in pokazal, kako malo v bistvu potrebujemo, da smo lahko srečni in izpopolnjeni. In k temu, da nič v življenju ni samoumevno. Pa tudi k temu, da si moramo dovoliti, živeti svoje sanje. Igor čestitam ti za dosežen cilj, predvsem pa za to, da ti ni šlo za količino prehojenih kilometrov, za rekorde in publiciteto, ampak da je ta tvoj projekt namenjen osveščanju ljudi, da imamo okrog sebe toliko lepot, ki se jih ne znamo ali ne moremo ali nočemo zavedati, ker bi bilo življenje veliko preprostejše. Upam in verjamem, da bo tvoja knjiga pripomogla k temu, da nas boš opominjal, zakaj smo tu in da imamo eden drugega. Hvala.

127

R95

20,5 km 621 m

Riederalp » Fieschertal

6 h 35 1.432 m

Prek Riederfurka zapustimo Riederalp. Planinska pot na južni stranski moreni ledenika Alteschgletscher pelje skozi enkratno naravno zaščiteno območje Aletschwald. Pri jezeru Märjelesee zavijemo desno za kočo Burghütte. Od tod strmo sestopimo do etapnega cilja oz. Fieschertal. Sprehod nad Aletchgletcherjem je spet ena lepših etap. Nato zložen vzpon na sedlo in spust mimo novega ledenika.

Prava tirolska poslastica sredi Švice. Res je »sedla« konkretna juha po daljšem času. Aletschgletscher je najdaljši ledenik v Alpah. Njegova dolžina je 23 km in pokriva površino 120 kvadratnih kilometrov. Največjo debelino doseže pri Concordiji, kjer se srečajo trije ledeniki. Tam je debel več kot en kilometer. Voda, ki odteka iz ledenika, odteka v reko Masso, ki je zajezena in napaja ogromno elektrarno. Še stoletje nazaj je bil omenjeni ledenik še veliko večji in daljši. Posledice globalnega segrevanja so zelo očitne. Ledeniki so ena najbolj pristnih oblik neukročene narave. Njihova moč preoblikovanja je neizmerna, ko počasi brusijo doline v trdo skalovje. Marsikatero dolino so izoblikovali. Bomo sedaj v Evropi ostali brez njih? Je globalno segrevanje posledica človekove dejavnosti ali posledica naravnega delovanja? Težka vprašanja, ki imajo mnogo razlag in teorij. Dejstvo je, da se bo življenje človeštva v primeru prekomernega segrevanja drastično spremenilo. Največje posledice pa bodo čutile prihodnje generacije. Če lahko kaj naredimo, da zmanjšamo spremembe oziroma jih omilimo, je naša dolžnost, da to naredimo! Vendar bo to pomenilo spremembo svetovnih vrednot. Profit, napredek, gospodarska rast in prekomerno razkošje bo morala nadomestiti skrb za blagostanje vseh ljudi. Sebična dejanja manjšine bodo zelo poslabšala razmere za življenje mnogim. Najbolj tistim, ki niso nič krivi. Pa je možna takšna svetovna složnost? Kdaj bodo posledice tako hude, da bodo padli sebični interesi manjšin? Zmanjkuje nam časa.

128

Dolg pohod nad najdaljšim ledenikom v Alpah Alteschgletscherjem. In veliko posnetih fotografij.

Bi kdo sladoled – modro nebo? Sem se odločil, da izberem več fotografij, čeprav so si podobne. Kdo ve, kako bo tukaj čez pet ali deset let.

Tukaj se pasejo prav posebne ovce. Ljudje – ledeniki

Ljudje smo večkrat kot ledeniki. S seboj nosimo zamere, prizadetosti, neuspehe, strahove in vsakovrstno odvečno prtljago. Lahko še od preteklih generacij. Tudi lepe stvari nas lahko priklepajo na preteklost in nam onemogočajo, da bi polno zaživeli sedanji trenutek, takšen, kot je.

Sam sem ob poti pustil precej odvečne prtljage. Tudi vam želim kakšno globalno segrevanje. Leta 1850 je led prekrival skoraj 4.474 kvadratnih kilometrov Alp, do leta 2000 pa se je površina ledenikov zmanjšala na 2.272 kvadratnih kilometrov. Za manjše dolinske ledenike je bilo usodno povišanje povprečne globalne temperature za 0,6 °C v 20. stoletju. Ob dvigu za 3 °C do konca stoletja naj bi ledeniki v Alpah izgubili kar 75 % svoje površine.

129

Ledenik včasih ledu primeša kakšno kamenje, ki ga pobere s tal, zato nastanejo temnejše črte.

Preverjeno, največji možic na celotni poti Via Alpina.

Gletscherstube Märjelen ob jezeru Vordersee: ena redkih planinskih koč, na katerih sem spal v Švici. Je tako naneslo, da sem večinoma prenočeval v dolini.

Si ti moja mami? Nisi. Bejž!

Fieschergletscher – še ena žrtev globalnega segrevanja

Burghütte

130

Čisto v Fieschertal se nisva spuščala, temveč sva po pobočju prečila do kraja Bellwald.

28,8 km 1.394 m

11 h 20 1.163 m

Fieschertal » Ulrichen

R94

Fieschertal zapustimo in hodimo po zahodnem pobočju v smeri proti jugu ali pa se peljemo z avtobusom. V Fieschu pelje grebenska pot navzgor do Bellwalda. Od tod se podamo vzdolž planinske poti do kraja Ulrichen. Malo prej naletimo še na krajši strmi sestop. Dolga tura na pobočju doline. Veliko »grabnov«, ki vedno prinesejo dodatne kilometre in višinske metre. Lepi gozdovi. Svetla stran poti so jagode, maline in borovnice ...

Kanale in jaške gozdnih cest v Švici redno vzdržujejo.

Pojdite sami, v dvoje ali skupini, a ohranite avtonomijo

Potovanje v dvoje je seveda precej drugačno od samostojnega pohoda. Ima svoje prednosti in slabosti. Če si sam, se lahko odločaš po svojem občutku in počutju, medtem ko moraš

Pot presekajo takšni pasovi cvetja, ki se razprostira praktično od vrha do doline. Samo gledaš in se čudiš. pri skupnem pohodu usklajevati marsikatero Pohod z vašim dobrim prijateljem ali skupno aktivnost. Primož je zelo nezahteven, partnerjem je lahko lep način, kako se lotiti tako da ta del pri naju ni bil težaven. Je tako pohoda, vendar morate biti pri tem previdprilagodljiv, da sem ga moral večkrat celo ni. Nekajmesečno potovanje s komerkoli je vzpodbujati, da je sploh izrazil svoje mnenje. lahko zelo naporno. Če k temu prištejete še Najraje je vse odločanje prepustil meni. V vse napore, ki vas čakajo na poti, so odnosi dvoje se običajno stroški prenočevanja zmanjhitro na preizkušnji. Omogočite svojemu šajo, če vzameš dvoposteljno sobo. To je bilo sopohodniku veliko svobode in prostora in v dragi Švici zelo drobrodošlo. Čas po koncu vsekakor prinesite svojo opremo. Zavednevne poti sva večinoma preživela skupaj, na dajte se, da je lahko pohod tudi sestop v poti pa sva si dala dovolj svobode, da je vsak svoje srce in takrat potrebuje človek čas in hodil zase s svojim tempom in imel dovolj tišino za srečanje s seboj. Ne bodite preveč samote za doživljanje poti in narave. Primož je radovedni. Prišel bo tudi čas za pogovor. Če običajno šel naprej in me nato kje počakal. Jaz se boste spoštovali in podpirali, se bo vaš sem se držal bolj ali manj svojega ustaljenega odnos z različnimi peripetijami na poti utrritma. Ko nama je odgovarjalo, sva hodila jeval in postal močnejši kot kdarkoli prej. skupaj. Predvsem v dežju ali na kakšnih orienVplivi zunanjega sveta se ob večanju števila tacijsko zahtevnih odsekih. Tudi motivacija je pohodnikov v skupini povečujejo. Zato se v dvoje lažja. Je manj priložnosti, da te nekaj je smiselno organizirati tako, da lahko v odvrne od dogovorjenega dnevnega cilja. Že primeru odstopa posameznika ostali nadato, da moraš prepričati vsaj še eno osebo, ljujejo. Tudi če potujete sami, boste na poti zakaj si se premislil in zakaj ne bi nadaljeval, srečali pohodnike, se s kom spoprijateljili je dodatna varovalka. Še posebej, kadar nimaš in mogoče opravili del poti skupaj. pravega razloga.

131

Kraj Münster-Geschinen: ves čas je lep razgled na dolino, po kateri redno vozi vlak.

132 132

Veliki cilji in majhni koraki

Ko si zadate velik, na videz nedosegljiv cilj, je pomembno, da ste zvesti svoji odločitvi. Ne podcenjujte nobenega koraka, ki je storjen v smeri cilja – naj je še tako neznaten, naj je še tako težak ali storjen z velikim odporom. Vsi koraki so potrebni, da prideš do cilja, a na cilju največ štejejo ti »ta mali«, ker naredijo cilj še bolj zaslužen.

Priprava in sam pohod sta mi prinesla mnoga spoznanja in neprecenljivo izkušnjo premagati samega sebe in svoje navidezne omejitve. Ljudje si sami postavljamo meje in smo ujetniki samih sebe. Vedno znova je treba stopati iz okvirov meja, ki smo si jih postavili oziroma so nam jih postavili drugi in smo jih ponotranjili. Sami sebi smo največja ovira za rast in razvoj. Stopati iz območja lastnega ugodja je pot v osebno svobodo. Treba je imeti sanje in visoke cilje, pot do teh ciljev pa je sestavljena iz mnogih drobnih korakov, ki so večkrat boleči in neprijetni. Ko dosežeš cilj, je največja nagrada prehojena pot in veselje je premo sorazmerno z vloženim trudom. Drugo spoznanje je, da je življenje sestavljeno iz drobnih, včasih neopaznih vsakodnevnih radosti, ki lepšajo življenje. Večkrat v vsakdanjem življenju pozabljamo na to in smo po nepotrebnem nesrečni in zagrenjeni, ker si ne vzamemo časa. Ko si postavljen v takšen položaj se stvari postavijo na svoje mesto. Velike težave izginejo in ostane bistvo.

19,6 km 1.188 m

6 h 55 802 m

Ulrichen » Riale

R93

Ulrichen zapustimo v smeri proti jugovzhodu in hodimo v dolino Ägenetal do Ladstafel. Od tod se strmo vzpenjamo do jezera Griessee. Na barju – ki so ga uporabljali že Walserji in Rimljani – prečkamo prelaz Griesspass in državno mejo z Italijo. Hodimo po poti Walserjev, nato se spustimo vzdolž doline Morasco vse do istoimenskega jezera in nato po cesti hodimo do Riala. Klasična Via Alpina. Najprej vzpon na prelaz. Povzpnemo se dobrih 1.000 m. Nato spust do jezera. Vmes zamenjamo državo.

Griessee

Iz Švice v Italijo je lepo prestopiti, da se denarnica spočije. Cena piva pade za dobrih 50 %. In ostalega tudi.

Lago di Morasco

Riale

133

R92

Riale » Robiei

13,4 km 966 m

4 h 20 803 m

Iz Riala nadaljujemo po cesti za prelaz San Giacomo do planine Toggia. Od tod se podamo vzdolž globoke doline in ko pustimo za seboj jezera Boden, dospemo do škrbine Valmaggia, kjer prečkamo mejo s Švico. Po prehodu meje in mimo jezera Lago di Matörgn pridemo neposredno do etapnega cilja Robiei. Od Riala navzgor ob stari cesti, kjer lahko opazujete zanimivo speljane serpentine. Vzpon na sedlo ponuja nekaj bolj gorniških izzivov. V Rialu sva se nekoliko zamudila ob martinčkanju na soncu. Ker sva bila ravno v Italiji in to samo za en dan, sva si seveda privoščila pico. Ob vzponu proti koči Maria Luisa naju je priganjala nevihta. Na srečo je vreme zdržalo do večera in sva suha prispela do koče. Ponoči se je res temeljito zlilo in natreskalo. Jutro je bilo zelo mrzlo, tako da sem imel prste na rokah čisto otrple. V Sloveniji so bili takrat zelo vroči dnevi in marsikdo nama je zavidal. Nevihta je oprala nebo in naslednji dan je bil čudovit za fotografiranje. Lepi razgledi, modra jezera, modro nebo, oblaki, gore, zelena trava ... Naslovnica te knjige je nastala ravno v tem dnevu. Počival sem in užival v razgledu, Primož pa me je prosil za fotoaparat in naredil posnetek, ki je postal naslovnica. Takrat gotovo ni vedel, kako pomembno sliko je ustvaril, tako kot tudi jaz takrat še nisem vedel, da bom pripravil knjigo.

134

Tekmovalnost

Lago del Toggia, Lago Castel in kupček manjših »mlak« brez imena Vezno pohodništvo ni tekma. Razen seveda, če želite postaviti rekord. Zato opustite tekmovalnost. Zelo enostavno vas lahko odnese v tekmovalno razmišljanje, ko hodite že nekaj mesecev. Koliko kilometrov v povprečju prehodite na dan? Kdo je pred vami? Kdo je za vami? Na poti srečate pohodnike in se podzavestno primerjate z njimi. Nič od tega ni pomembno in na koncu vam to prej škodi kot pomaga. Fokusirajte se na svoj tempo, ki je najboljši za vaše telo, in se držite pohodnikov, ki imajo podoben slog. Vsekakor pa si vzemite čaz za uživanje na poti, drugače res vse skupaj nima smisla. Vsak, ki uspe prehoditi vso zadano pot, je zmagovalec.

Ohranjajte prilagodljiv urnik

Držanje strogega urnika ne bo uspešno, zato ne izpostavljajte svojega telesa in duha stresu. Pripravite si okviren načrt in spremljajte svoj napredek, a se ne utrujajte zaradi urnika, ker se vam ga bo redko uspelo držati. Ne samo zaradi vas samih, ampak tudi zaradi okoliščin. Ohranite si dovolj prostora za prilagodljivost. Tudi pri načrtovanju srečanj na poti ali udeležbe na dogodkih s točno opredeljenim datumom bodite previdni. Nemogoče je predvideti, kje boste na poti čez nekaj dni, kaj šele čez nekaj tednov ali mesecev. Dovolite si tudi kakšen prost dan, ko se boste telesno in psihično odpočili od pohodništva ali se bolj prepustili podrobnemu spoznavanju ljudi ali krajev.

135

Passo di Valmaggia (2.635 m)

Fotografija z naslovnice – fotografiral Primož ob zasluženem počitku in uživanju nad čudovitim razgledom. Lago dei Matörgn

136

Lago di Robièi

19,7 km 182 m

5 h 40 1.448 m

Robiei » Fontana (Val Bavona)

R91

Robiei zapustimo v smeri proti jugu in sestopimo v dolino proti San Carlu. Od tu naprej sledimo dnu doline Val Bavona – gremo mimo številnih skupin hiš oz. zaselkov – in pridemo do etapnega cilja v Fontano. Spust po dolgi dolini na dobrih 600 m nadmorske višine. Zanimive skale in kamnite hiške ter vasi ...

Res zelo atraktivna soteska z ogromnimi temnosivimi skalami in pobočji. Drugačno, zelo zanimivo in lepo. Sem še pridem.

Mentalna utrujenost

Zaključiti nekajmesečni vezni pohod je predvsem mentalna bitka. Vaše noge bodo postale trde kot skala in vaša kondicija bo segla do neba, a nekaj mesecev pohajanja v divjini je dolg čas za vaš um. Ohranjanje trezne glave, ko boste utrujeni, mokri, prezebli, v bolečinah in lačni, je tisto pravo bojišče veznega pohodništva.

Na veliko načinov lahko prekinete mentalno utrujenost. Na poti lahko: berete, pišete, fotografirate, snemate, poslušate glasbo, pišete blog ... Vsak se drugače spopada s psihološkimi preizkušnjami. Najdite sistem, ki vam pomaga. Meni je zelo pomagalo obujanje hvaležnosti za izkušnjo in vse lepo na poti.

137

S. Carlo (Val Bavona): Všeč mi je, da so v dolini uspeli ohraniti izvirno arhitekturo in materiale, ki so vzeti iz tega okolja. Zato se hiške in celo cele vasi vklopijo v okolje.

138

Milica Kovač, ženina mama: Razglednice

Sonlerto

Igorjeva sporočila (na FB in tudi po pošti) so postajala drugačna, umirjena, poduhovljena. Spoznavam, da res uživa, zna živeti v naravi in z naravo, tudi prenočeval je nekajkrat pod milim nebom, nad ničemer ne tarna. Ni se jezil nad kozorogi, ki so mu zagrenili noč s »kanonado« kamenja. Vsega je bil obvarovan in zjutraj poplačan z lepim sončnim vzhodom. Večkrat me je razveseljeval s karticami, ki jih je pošiljal, in jih imam še danes vse nalepljene na kuhinjskem elementu s steklenimi vrati, da si lahko poleg njegovih fotografij preberem tudi izvirna sporočila. »Vsaka pot se začne s prvim korakom,« je bilo Igorjevo prvo pisno sporočilo. Ob srečanju z največjim alpskim ledenikom se je raznežil z naslednjim sporočilom: »Tudi ljudje smo večkrat kot ledeniki ... vlačimo vso kramo s seboj ... lahko še od prejšnjih generacij. O, da bi se večkrat otoplilo, da bi se stopile vsaj zamere, razočaranja, strahovi, sovraštvo.« »Majhne stvari so tiste, ki polepšajo dan.« S takimi mislimi me je večkrat prebudil iz svoje samozadostnosti.

Predvidevam, da je ta prostor pod skalo vikend. Razumem, da si nekdo uredi tak prostorček. Ne razumem pa, zakaj je treba imeti pri tako očitnem begu pred civilizacijo anteno ... o, joj ... škoda ...

Sabbione »Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Ta naslov sva izbrala namensko. Zakaj? Ker naju spominja na pot, na naju, na najino družino, geslo, ki si ga je ob odločitvi izbral najin sin. Vsaka pot, za katero se odločiš, je odločitev. Človek se mora odločati, brez tega v življenju enostavno ne gre. Tudi Igorjevo odločitev sva razumela kot nekaj takšnega. Na pot je bil enostavno poklican! Ko si poklican, ne vidiš več ovir, da to tudi izpelješ, četudi so zato potrebni veliki napori. Zastaviš enostavno sam sebe za vse to. Ko nam je zaupal na zakonski skupini svoj načrt, morava priznati, da nisva vedela točno, za kaj gre. Vedela sva, da je ljubitelj narave, gora, pohodništva in turnih smuk, a nikakor si ga nisva znala predstavljati v takšnem podvigu. Človek lahko tudi preseneti! Samo pot sva spremljala prek Facebooka, čeprav nisva FB pristaša, a za prijatelja se velja potruditi in ga spremljati. Sva se pa rada oglasila s kakšnim SMS-om. Z veseljem sva spremljala Igorjeva srečanja na poti z ženo in prijatelji, ki so ga na poti obiskovali. Tudi midva največkrat v naravi najdeva stik z Gospodom, zato sva še kako razumela, ko je na svojih straneh objavljal svoja čutenja in doživljanja ter stik z Njim. Verjameva, da je bil v »drugih« nebesih, čeprav je prestal veliko napora v vsem tem. Ob slikah, ki jih je objavljal na družbenem omrežju, se nama je večkrat zahotelo, da bi bila muhe ali ptice in bi se mu vsaj za trenutek pridružila, ne samo preko njegovih doživljanj. Čutila sva Igorjev zanos, veselje, hrepenenje, uživanje v tem, kar počne. Ko kreneš in se odločiš, da želiš osvojiti nek cilj, te skoraj nič ne more ustaviti. V njem sva videla prav to, da je bil v sebi miren, iskren in odločen v svoji odločitvi. Razumeva, da si je napolnil svoje baterije, ki jih današnji potrošniški svet neusmiljeno prazni in te dela nekaj, kar človeku ni podobno – »robota«. Kar čutiva, kakšen je občutek, ko lahko izstopiš iz tega oprijema, klešč, stiske in se počutiš svobodnega v prostranstvu mest, vasi, pašnikov, brezpotij, poti, gora, rek, jezer ... Igorja so v srcu nosili mnogi, tako je bilo čutiti tudi na družbenih omrežjih. Posebej naju je presenetil s svojim nastopom in predavanjem pri sv. Jožefu v Celju, kjer nam je v sliki in besedi ponovil svojo pot, svoja doživljanja in v vseh nas vzbudil novo doživljanje »romanja« po Via Alpini. Njegova srčna želja je bila pohodništvo, gorništvo in naravo približati vsem ljudem. Verjameva, saj je za naju to poslanstvo več kot odlično izpolnil. Gospod nam je blizu po naravi. Igor, naj tako ostane, naj te spremlja On, ki te je poslal in vodil po tej poti. Želiva ti še kakšen takšen izziv in verjemi, da bomo tudi takrat vsi, ki te poznamo, te spoštujemo in razumemo klic Boga, s teboj na poti. Za naju še vedno velja: »Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«.

Majda in Janko Lesjak

Slap: Cascada di Foroglio

139

R90

18,6 km 1.816 m

Fontana (Val Bavona) » Prato Sornico

6 h 40 1.698 m

Po strmem vzponu do Alpe Fiorasca zapustimo Fontano v smeri proti severu. Od tod prečkamo Alpe in po krajšem, strmem vzponu dospemo do Bocchetta Fiorasca. Po prehodu gremo strmo navzdol za Alpe Brünesc. Pot pelje sedaj skozi gozd do gorskih teras Monti di Rima, od koder sestopimo do Prato Sornico. Zjutraj vstaneš in za budnico te čaka 1.600 m vzpona direktno v hrib. Čeprav sem bil na začetku skeptičen, zakaj moraš v take višine, če gre po dolini lažja možnost poti, me je pot prepričala, da se jo splača prehoditi zaradi njene spektakularnosti in razgledov. Pogled čez prelaz sicer malo razočara. Pot na drugi strani je na začetku pravzaprav brezpotje, a pot je označena. V opis te etape sem zapisal, da pogled čez prelaz malo razočara. S tem nisem mislil nič slabega. Čez te prelaz namreč prideš v predel Alp, ki se razlikuje od prejšnjega odseka poti, ki se ponaša z veličastnimi razgledi, visokimi vrhovi, modrimi jezeri in fantastičnimi skalnimi tvorbami ter ledeniki. Temu bi lahko rekel tudi stereotipni model Alp. Tukaj pa se začne odsek Alp, ki je drugačen od tega. Vrhovi niso tako visoki in izraziti, bolj ali manj so do vrha poraščeni s travo, steze so težavne, spolzke in zaraščene s travo in trnovjem. Paziti je treba na vsak korak, predvsem ko navzdol stopaš v globoko zajedeno stezo in večkrat ne vidiš mesta svoje nove stopinje. Zato napreduješ počasneje. Čeprav ta predel Alp v primerjavi s prejšnjimi na prvi pogled ne navduši s svojo lepoto, se oddolži s svojo pristnostjo in divjostjo, nedodstopnostjo in samoto. In s sladkimi skušnjavami, kot so maline, jagode in borovnice. Glavna domača vrsta živali na tem področju so koze.

Fontana (Val Bavona)

Gostilna Grotto di Balöi, kjer sva prenočila.

Prvi del poti, ko se strmo vzpneš visoko nad Fontano, je res čudovit.

Večkrat se pot vzpenja s pomočjo stopnic iz kamenja in prečka izpostavljene police, pod katerimi so gladka skalna pobočja, ki vodijo v prepad.

140

Klara Jan, nečakinja

Res sem vesela in ponosna, da si je Igor izbral tako zahteven in obsežen podvig, kot je pot po Alpah. Občudujem njegov pogum in predanost cilju, kljub težavam, ki jih imel na poti. Mislim, da bi si njegovo izkušnjo vsakdo lahko vzel za vzor in vzpodbudo pri doseganju svojih osebnih ciljev, naj bodo ti veliki ali majhni.

141 141

Bocchetta di Fiorasca (2.298 m) in pogled na drugo stran, kjer se začne ne toliko atraktiven, a zelo nedotaknjen in prvinski del Alp.

Ta del Alp je v glavnem domovanje koz, ki za počitek vedno najdejo zelo zanimive kotičke. Če je skalca zasedena, velja tudi opuščeno korito.

142

Individualizem

Samo prelaz je vmes, sosednja dolina, zračne linije le nekaj kilometrov, a arhitektura se povsem spremeni. Ni več kamna, razen na strehi. Hvaležnost je gotovo čustvo, ki je najbolj Tudi individualizem, ki se je zažrl v našo Francije, ki je popolnoma prelepljena z prevzemalo mojo pot. Najprej seveda vsem, ki deželo, nam jemlje hvaležnost. Ne znamo napisom PRIVAT. Tudi sredi gozdov in so mi pot omogočili. Na prvem mestu je moja več videti drugih. Zdi se nam, da smo si planinskih poti. žena, nato moji sodelavci in vsi, ki so me tudi vse, kar imamo, zaslužili, prigarali in da Tega, da je življenje in vse, kar imamo, dar, finančno podprli s svojimi darovi. Hvaležen nam pripada. Da je to naša pravica. In če mi se bomo morali spet naučiti. In to od ljudi, sem bil in sem še za vso moralno podporo, za vse to pripada, zakaj bi bil potem hvaležen? ki imajo veliko manj materialnih dobrin in vse dobre želje, molitve in vzpodbude. Ta priČe ne doživljaš vsega, kar imaš, kot dar, je so se rodili kje na drugem koncu sveta in še sotnost dobrih želja se čuti na poti, še posebej zelo težko obujati hvaležnost. Še težje deznajo biti hvaležni. takrat, ko se po čudežu izmotaš iz kakšnih liti, zato so potrebne barikade in ograje. Pa Sreče si ne moreš zagotoviti tako, da poskrzelo kočljivih situacij. ne samo tiste na državni meji. Tudi okrog biš za svoje sebične želje, temveč da pomaHvaležen sem bil vsem ljudem, ki so me večine novih hiš v Sloveniji. Da ne omenjam gaš svojemu sosedu, sodelavcu, bližnjemu tako gostoljubno sprejeli in mi z majhnimi ... Če pa nimamo časa ... Ga res nimamo? uslugami omogočili izvedbo svoje zamiPrato-Sornico sli. Hvaležnost sem obujal tako v lepih kot tudi težkih trenutkih. Vsak trenutek sem se zavedal, da imam neznanski privilegij, da se lahko tako dolgo potepam po Alpah. Vsak dan posebej sem bil hvaležen za srečno prehojene kilometre tistega dne in vse prehojene kilometre skupaj. Za vsak srečen korak. Za vse lepe razglede, za vsa srečanja z ljudmi, naravo, Bogom, za vse drobne radosti in kulinarična doživetja. Ko gre za takšno intenzivno porabo kalorij, je vsak grižljaj posebno kulinarično doživetje. Hvaležen sem, da so svoje osebne sanje in cilji nagovorili mnoge. Če nisem uspel sveta vsaj malo polepšati in spremeniti na bolje, je vsaj svet spremenil mene. Hvaležen sem, da sem lahko s pomočjo sodobne tehnologije prinesel, kolikor je to mogoče s tako omejenim medijem, utrinek nedotaknjene narave mnogim. Če so fotografije komu polepšale dan ali ga vzpodbudile, je moj namen izpolnjen. Hvala.

143

Aletschgletscher, Švica

Prehojeno: 43,8 % – 1.152,4 km – 67,1 km navzgor

144

145

R89

Prato Sornico » Sonogno

16 km 1.431 m

7h 1.259 m

Prato Sornico zapustimo v smeri proti jugovzhodu in precej hitro zavijemo v dolino Val Prato. V Monti di Predee pelje gorska steza v dolino Val di Pertüs. Na koncu doline se pot strmo dvigne za sedlo Forcella di Redòrta. Po višini prelaza se podamo prav tako strmo navzdol do doline Val Redòrta. Ko dospemo na prevozno pot Sonogno, ni več daleč. Najprej po makadamski cesti do prve vasice. Nato skozi pozabljeno dolino na kozjo planino. Zakaj pozabljeno dolino? Prva pot v Švici, ki ni bila pokošena. Kozja planina? Polno kozjih poti in močan vonj po kozah.

Pot vodi skozi dolino Valprato po starih kolovozih in poteh, mimo opuščenih hiš in vasic ter še živečih kmetij in vasi Monte di Predee.

146

Passo di Redòrta (2.181 m) – Ko se prebiješ iz grmovja in kozjih stezic, se svet malo odpre in spet malo zadihaš.

Kratek počitek zelo prija, čeprav postelja ni ravno mehka.

147 147

R88

Sonogno » Capanna d’Efra

8,3 km 1.169 m

4h 56 m

Sonogno zapustimo v smeri progi jugovzhodu. V Frascu pelje gozdna steza najprej položno navzgor v dolino Val d’Efra, nato strmo gor do Alpe d’Efra. Od tod prečkamo Alpe do jezera Lago d’Efra in se še enkrat strmo povzpnemo do koče Capanna d’Efra. Najprej ob reki do kraja Frasco. Nato ob potoku s čudovitimi zelenimi tolmuni in slapovi po dolini, ki se konča z mnogoterimi slapovi. V ključih se povzpnemo na planino z opuščenimi hiškami in malo naprej do jezera.

Frasco

148

Eno pomembnih »odkritij« na poti so bili tudi bivaki in neoskrbovane koče, ki nudijo zelo ugodno zavetje. V Švici se najdejo tudi povsem založene koče, ki temeljijo na poštenosti pohodnikov. Ena od njih je Capanna d’Efra. Očitno stvar deluje. Bolj urejene in pospravljene koče že dolgo nisem videl. Žal mi je bilo edino, da nisem vedel za to že v dolini. Prejšnji dan sva s hojo končala predčasno, v Švici ne vidijo radi, da prideš na kočo v poznem večeru. Če pa bi vedela, da je koča takšnega tipa, bi se gotovo podala na pot. Zelo sem bil navdušen nad takšno vrsto koč, zato sem objavil novico na Facebooku. Očitno so bili tudi ljudje na FB navdušeni, saj je objava dosegla kar 48.367 ogledov in zelo veliko komentarjev. Še vedno pa ostajata dilema in bolečina – bi se to pri nas obneslo? Smo dozoreli? In če nismo, kaj lahko za to storimo?

149

R87

Capanna d’Efra » Biasca

18,4 km 222 m

5 h 50 1.973 m

Prek prelaza Passo del Gagnone zapustimo kočo Capanna d’Efra v smeri proti jugu. Po prelazu strmo sestopamo v Bedra, kjer se držimo gorske poti na desnem pobočju doline vse do Cassinone. Nadaljujemo skozi gozdove do akumulacijskega jezera Bacino Val d’Ambra. Od tod strmo sestopamo proti Personico. Čez Pasquerino dospemo do etapnega cilja Biasca. »Nehvaležna« etapa. Od koče se povzpnemo še dobrih 200 m na prelaz in nato strmoglavimo na 300 m. Pot s prelaza je zahtevna, trava in kamenje, globoki žlebovi. Nato sledi območje borovnic in malin, veliko razlogov za počasno napredovanje. Sledi gozd in pot ob potoku s krasnimi slapovi in zelenimi tolmuni, žal so kar precej oddaljeni od poti. Zelo osamljen predel, ni veliko pohodnikov. Nato pridemo v dolino, kjer kraljuje ena glavnih švicarskih avtocest. Čaka nas še nekaj kilometrov po cesti do mesta Biasca. Mislim, da je to do sedaj največji kraj na poti.

Passo di Gagnone (2.217 m) – najvišja točka današnje poti. Sledi dobrih 1.900 m dolg spust do mesta Biasca.

150

10,5 km 1.969 m

5 h 50 189 m

Biasca » Capanna Alpe Cava

R86

Biasco zapustimo v smeri proti vzhodu. Vzpon je strm – saj moramo opraviti približno 1.800 m višinske razlike – in pelje čez planinske pašnike in gozdove do Forcarella di Lago. Od tod naprej nas čaka le še krajši sestop do koče Capanna Alpe Cava. Iz mesta pot zažene v hrib, ki je videti skoraj neprehoden, nato se odpirajo nove planine. Strmina ne pojenja do 2.200 m. Lepi razgledi.

Kozlički uživajo v lizanju mojega slanega potu.

Nikoli nisem verjel v vpliv polne lune na ljudi, čeprav sem slišal marsikatere zgodbe in pripovedovanja. Sam tega vpliva nisem nikoli čutil ali pa se ga nisem zavedal. Ali pa sprememb nisem povezoval z luno. Na poti sem vpliv zelo čutil. Ne vem, kakšen je razlog in kakšna je povezava, a obdobja polne lune so jasno izstopila predvsem po močnem čustvenem dogajanju v meni. Druge okoliščine se namreč

niso spremenile. Ta dogajanja je zaznala tudi moja žena. Na tej etapi sem imel zelo močna čustvena dogajanja. Zelo me je mučilo ljubosumje. Ne vem, če sem v življenju že občutil kaj podobnega. V podobnih situacijah bi bil običajno zelo nezaskrbljen. Žena je šla za nekaj dni na zborovski seminar na Madžarsko. Res sem jo zelo pogrešal, a k temu se je primešalo nerazumljivo ljubosumje na vse, ki

so lahko preživljali čas z njo. Še posebej me je mučilo to, da se mi je bolj poredko javljala, saj je bila od jutra do večera na seminarju. Ne vem, od kod so se jemale vse te misli, ki jih enostavno ni bilo mogoče odgnati, a v meni se je bila prava vojna med silovitimi čustvi in glasom razuma. Zaradi tega miselnega dogajanja so višinski metri neopazno izginjali za menoj. Na koncu je zmagal zdrav razum. Presneta luna!

151

Lago dell Alpe di Lago – res izvirno ime jezera

Kaj narediti ob 16. uri na koči, ko lije kot iz škafa in grmi? Pot, po kateri naj bi šla, traja dobrih 6 ur brez možnosti prenočevanja in je na grebenih izpostavljena za udar strele. Iskala sva druge možnosti. Oskrbnik nama je

152

svetoval drugi prelaz, kjer je tudi neoskrbovana koča. Namesto da bi popoldne čas zapravljala na koči, sva se podala v dež in malo skrenila z začrtane poti. Še dobro, da se nikomur nisem zavezal, da bom prav vsak kilometer zvest originalni trasi poti. Kljub temu sem vsako

odločitev, ki je pomenila odstopanje od poti, težko sprejemal. Sem se pa strogo držal, da vsak kilometer svoje poti prehodim. Če sem moral prekiniti hojo, sem se vrnil na točno tisto točko in od tam nadaljeval pot. Odločitev za drugi prelaz je bila pravilna in je del moje poti.

13,5 km 635 m

5 h 30 1.733 m

Capanna Alpe Cava » Selma

R85

Čez prelaz Passo del Mauro zapustimo Capanna Alpe Cava v smeri proti vzhodu. Od Alpe d’Örz vodi pot strmo navzgor do Bocchetta di Pianca Geneura. Po višini prelaza strmo sestopamo do planinskih koč Piöv di Fuori. Od tod gremo položno navzdol do Landarenca, kjer moramo ponovno strmo sestopiti do Selme. To etapo sem zaradi neugodnih vremenskih razmer prilagodil in se podal proti prelazu Giumella. Najprej se pot spusti v dolino Pontirone do kraja Biborgh, nato pa se povzpne do sedla. Sledi sestop mimo večih planšarij do kraja Rossa, kjer pridemo nazaj na traso Via Alpina.

Podala sva se v deževen popoldan, pokrita z nepogrešljivo pelerino. Po nekaj urah dež odnehal in pokazalo se je čudovito večerno sonce. Neprecenljivo ...

Igra sončne svetlobe in padajoče vode ...

Strma in blatna pot navzgor, potreba po 4 x 4

Pass Giumella (2.117 m)

Rifugio dra Piota – neoskrbovana koča, kjer sva prespala.

153

R84

24,9 km 1.664 m

Selma » Pian San Giacomo

9 h 50 1.463 m

Zapustimo kraj Selma in se povzpnemo po dolinski cesti čez Augio in Rosso ter vse do Valbelle. Tu se strmo povzpnemo po gorski stezi do Bocchetta de Trescolmen. Po višini prelaza strmo sestopamo v dolino Val Mesolcina. V Mesocco pelje stara prelazna pot neposredno do planjave Pian San Giacomo. Najprej kar nekaj kilometrov po asfaltu. Nato pot zavije v še eno »zapuščeno« dolino ... Dobesedno. Še koz ni, malin pa v izobilju. V samoti do sedla in spust do kraja Mesocco. Sledi vzpon pod velikim viaduktom do kraja Pian San Giacomo.

Tale Igorjeva avantura me je najprej zelo presenetila, ker se mi ni niti sanjalo, da je moj brat tak ekstremist. Kasneje pa sem poleg vznemirjenja in radovednosti občutila tudi strah, ali bo z njim vse v redu. V to, da mu bo uspelo, sploh nisem dvomila. Žal ga zaradi obveznosti do svoje »male« družine (sem mati štirih otrok) nisem mogla vsakodnevno spremljati. Včasih sem pogledala za več dni skupaj, bila seveda navdušena nad pokrajino, ki jo je ujel

Mateja Jan, sestra

154

Pozitivni odnos

Pozitivni odnos je najbolj pomembna sestavina za uspešno zaključen vezni pohod. Zelo pomembna pohodniška lastnost je, da se lahko nasmejete, ko gre vse narobe. Predanost, psihična trdnost, vztrajnost in trma so ostale ključne sestavine. Vedno se spomnite, da bi namesto tega trenutka lahko sedeli med štirimi stenami in »božali« tipkovnico.

v objektiv, najbrž pa mi je tudi kaj pobegnilo. Zato se še toliko bolj veselim knjige, kjer bom z veseljem in v miru prebirala vse, kar sem zamudila. Igor, želim ti veliko sreče in Božjega blagoslova v nadaljnjih podvigih!

Katja Gruber: Vedno prva!

Na poti je Igor doživljal velik preobrat, pretres, velik čustveni nagib v smer dom, partnerski odnos, spoštovanje, večna ljubezen, lestvica vrednot in podobno. Takrat sem dobila v dar prstan, imenovan »Vedno 1.«. V njem se skriva število 1, ki ponazarja Igorjevo odločitev, da želi od tega trenutka še bolj uresničevati svojo odločitev, da bom zanj vedno prva, na prvem mestu. Takrat se mi je to zdel obet neskončne in večne zakonske sreče, nisem pa še vedela, kako se bo to odražalo. No, nekaj tednov po Igorjevi vrnitvi je bilo pa kar šokantno, ko sem videla, da Igor še vedno ne reagira na moje ukaze »travo je treba pokositi« ali kaj podobnega. Nekako sem pričakovala, da bom sedaj rešena vseh neopravljenih drobnih nalog, ki mu jih dnevno nalagam, da bo takoj spustil vse iz rok in »se mi posvetil«. Seveda pa biti na prvem mestu ne pomeni to ali le to. Kmalu sem opazila, da je med nama vzniknil nekakšen drugačen odnos, ki nama je odpiral nova obzorja v smislu naklonjenosti. Že res, da Igor nikoli ni in ne bo skočil v akcijo na vsako mojo zahtevo, a način, kako se zdaj o tem dogovoriva in pogovoriva, je zelo drugačen, lepši. Res čutim njegovo globoko naklonjenost in mir, s katerim pristopa v moj šolsko razdraženi svet. Redno me opominja, da si morava vzeti čas drug za drugega, čeprav naju službene obveznosti srkajo drugam. In prav za to spodbujanje in vztrajanje sem mu neizmerno hvaležna.

Prstan si lahko ogledate na strani 118, prav tako preberete zapis o mojem doživljanju.

155

R83

Pian San Giacomo » Isola

13 km 1.150 m

6 h 20 1.040 m

Od Pian San Giacomo se strmo vzpnemo v vzhodni smeri do prelaza Passo del Baldiscio. Tik pred tem prečkamo državno mejo z Italijo. Do Alpe Borghetto se – mimo gorskih jezer – položno sestopamo. Od tod se gorska pot za krajši čas strmo spušča. Nato dolinska pot vodi v dolino Valle Febbraro, neposredno do Isole. Pot se požene strmo v pobočje, a je nekoliko olajšana s serpentinami. Na višini 2.000 m se odpre v dolino, po kateri teče potok in se preganjajo svizci. Nato sledi menjava držav in lep spust čez planine do Isole.

Sredi pobočja sem srečal Jurgena, ki je začel svojo pot v Trstu pred 6 tedni. Potoval je sicer po krajši poti: kombinaciji rdeče, rumene in modre Via Alpine. Bil je zelo navdušen nad Slovenijo. Lepo je srečati ljudi s podobno idejo, sploh če se na neki način poti staknejo. Tako se vsaj po človeku dotakneš cilja.

156

19,8 km 1.022 m

6 h 50 828 m

Isola » Innerferrera

R82

Iz Isole sledimo poteku zgodovinske poti Cardinello, ob jezeru Montespluga in se povzpnemo po levem orografskem pobočju doline Spluga do jezera Emet, na bregovih katerega se nahaja planinski dom Bertacchi, po poti se povzpnemo do prelaza Niemet na meji s Švico. Naprej sledimo poti v dolinskem dnu in se strmo spustimo v dolino tik pred etapnim ciljem Innerferrera. Pot se vzpne najprej po soteski do jezera in nato vodi po planinah. Zaradi megle in dežja si nisem mogel ustvariti pravega vtisa.

Pri večerji sem srečal še enega Via Alpinaša (Filippa Menottija), ki je tekel iz Trsta v Monako ... več na strani https://www.facebook.com/runforadream Včasih pridejo deževni dnevi. Od vsega začetka veš, da bodo prišli, misliš, da si pripravljen tudi nanje, a je zelo težko zjutraj začeti, saj veš, da boš ves dan moker. Vseeno sem s hvaležnostjo sprejemal tudi takšne dni. Predvsem zato, ker odprejo srce, da si lahko hvaležen za vse ostale lepe dni.

Na Rifugio Bertacchi so me prepoznali s FB. Oskrbnik je šel takoj preverit na računalnik ...

Našel sem novo službo. Kozji pastir bom: koze so me takoj vzele za svojega. Tudi konji so se prišli čohljat.

157

Alpe Naucal (Rossa), Švica

Prehojeno: 48,5 % – 1.276,8 km – 76,2 km navzgor

158

159

R81

Innerferrera » Juf

18,7 km 944 m

6 h 10 305 m

Innerferrero zapustimo po desni strani reke Ragn da Ferrera. Naprej se položno spuščamo po stari tovorni poti do Cröt«. Tukaj se dolina razcepi. Pot vodi v levo dolino in po severnem pobočju le-te skozi gozd do Pürt. Od tukaj vodi poljska cesta do etapnega cilja naselbine Juf. Pot se vije levo in desno od ceste, vsake toliko pa se vrne nanjo. Cesta se prebija skozi ozko sotesko. Pot je sicer lepa, a vzame veliko časa ... gor in dol. Zaradi dežja sva se nekje na polovici etape odločila za cesto.

Dno sosteske je v spodnjem delu daleč pod cesto.

160

V Švici še v tako majhno vas, kot je Juf, vozi redna linija avtobusa – nekajkrat na dan ... Res je avtobus v okviru pošte, kar je odlična pogruntavščina za optimizacijo stroškov. Taka infrastruktura omogoča trajnostni razvoj tudi za te vasi.

15 km 912 m

5 h 50 1.226 m

Juf » Maloja

R80

Sledeč dolinskemu dnu zapustimo naselbino Juf v južni smeri. Kmalu za tem postane pot strma in vodi do prvega prelaza Forcellina. Nato gremo mimo gorskih jezer do prelaza Septimerpass« in preko prelaza Pass Lunghin. Od tukaj se strmo spustimo do Maloje. Čez dva prelaza in mnoga jezera s čudovitimi pogledi na visoke zasnežene gore. Vzorčna etapa. Zbudila sva se v megleno jutro, a zame je bil dan sončen. Vedel sem, da prihaja na obisk moja žena. Poslovil se bo tudi Primož. Ob tem sem imel mešane občutke. Po eni strani sem si spet zaželel malo prave samote, po drugi pa je bilo potovanje v dvoje na svoj način zanimivo in je imelo svoje prednosti. To razmišljanje je zmotil ženin klic, da je z njenim avtom nekaj narobe, da ji sveti rdeča luč in da se vrača proti domu. Vzela bo moj avto, ki že skoraj dva meseca stoji na dvorišču. Čez dobrih deset minut spet klic, da moj avto ne vžge ... prazen akumulator. Koga naj v nedeljo navsezgodaj najde, da ji pomaga vžgati avto? Na pomoč je priskočil prijatelj Miran in Katja se je podala na pot z mojim avtomobilom. Je pa vse to dogajanje z občutkom nemoči vame priklicalo nemir in skrb. Kaj če bo na poti kaj narobe? Prvič se je podala sama na to dolgo pot. Kdaj je nazadnje vozila moj avto? Navajena je svojega z avtomatskim menjalnikom. Do konca doline sva se napotila kar po cesti, ker je bila trava mokra. Nato se je počasi začelo izboljševati tudi vreme in pokazalo se je sonce. Katja je uspešno premagala kilometre in srečali smo se v Maloji. To je bilo težko pričakovano srečanje. Lepo bi si bilo vzeti dan počitka, a tokrat ni bil predviden. Primoža so že klicale službene obveznosti.

Pogled nazaj proti dolini Avers in vasici Juf. Tudi oblaki se počasi umikajo in sonce tu in tam najde pot mimo oblakov.

Forcellina pass (2.672 m)

161

Leg da Sett

Čevlji so pač na takšni poti potrošni material.

Res mi je močneje utripalo srce, ko sem se spuščal proti jezeru Sils in kraju Maloja. Še kakšno uro in lahko bom objel svojo ženo. V teh dveh tednih sem jo res zelo pogrešal. Počutil sem se spet kot pred petnajstimi leti. Bil sem ponovno zaljubljen, ponovno se je v meni zbudil ta močan čustveni naboj. Želim si, da bi uspel ohraniti to vznemirjenje, pogrešanje, skrb in globoko naklonjenost tudi v vsakodnevnem življenju, a ne vem, kako. Res je tudi, da so tako močna čustva naporna in v vsakodnevnem življenju prej odveč kot v pomoč. Bolj prav pride nežna naklonjenost in spoštovanje. Je pa zelo pomirjujoče, ko veš, kako jih lahko spet obudiš, ko postane življenje kdaj malo dolgočasno ali rutinsko.

162

Pass Lunghin (2.645 m)

Lägh dal Lunghin

Katja Gruber: Prigode na cesti

V nedeljo zjutraj sem se s svojo Toyoto Yaris odpravila proti Švici, a mi je malo naprej od Velenja začela goreti rdeča lučka in sem šla takoj nazaj domov. Kdo ve, kaj bi se mi na poti lahko pripetilo, nima smisla izzivati. Hotela sem nadaljevati z Igorjevim avtom, a ker je ta dva meseca stal, seveda ni vžgal, najbrž je imel prazen akumulator. Ob 7. uri zjutraj v nedeljo sem iz postelje vrgla kolega Mirana, da je prišel s prižigalnimi klemami, in avto je takoj vžgal. In sem šla na pot. Najprej sem še na črpalki preverila tlak v gumah, vse je šlo gladko, po 8-ih urah vožnje sem se vesela srečala z Igorjem v kraju Maloja v Švici. A naslednji dan, ko sem želela domov, avto spet ni vžgal. Pomagal nam je receptor, da smo s klemami avto vžgali (sama sreča, da sem jih vzela s seboj), poslovila sem se od Igorja in se štiri ure sploh nisem upala ustaviti. A WC je nuja ... in avta spet nisem mogla prižgati. Z menoj je potoval še Igorjev gorski kolega Primož, ki se bolj kot na avtomobile spozna na rože. Avto je obstal sredi Italije na počivališču ob 16. uri, zunaj 35 stopinj ... Prosila sem mlajšega moškega na parkirišču, da je pristavil avto in smo spet poskusili s klemami: rdečo na rdečo, črno na črno. A tokrat je bilo nekaj zelo, zeloooo narobe, njegov akumulator (velik Volvo) je bil najbrž premočen za našo Mazdo, kleme so se v nekaj sekundah stopile, iz mojega akumulatorja je puhnilo in začela je špricati kislina. Primoža je skoraj oplazilo ... Bila sem čisto trda, kar videla sem že eksplozijo ... in kaj, če se še njihov avto zdaj pokvari, pa samo prijazni so hoteli biti ... Seveda smo takoj odnehali z vžiganjem in spet sva ostala sama, s pokvarjenim avtom. Ostala je še možnost, da kupim nov akumulator, morda se je popolnoma izpraznil; to je predlagal tudi Igor po telefonu. Šla sem na črpalko in se v polomljeni italijanščini nekako zmenila, angleško namreč sploh ne znajo. In, angel Varuh me ima res rad, imeli so na zalogi pravi akumulator, imeli so tudi delavca, ki ga je takoj zamenjal kar na parkirišču in avto je spet delal kot urica. Ampak, stres je pa bil ... In moja Toyotica? Najbrž so ob menjavi olja prejšnji teden na servisu samo pozabili resetirati števec ... Barabe, pa tako drago mi zaračunajo to menjavo ... Takšna je moja štorija. Kar te ne ubije, te okrepi.

163

R79

15,4 km 784 m

Maloja » Chiareggio

6 h 05 987 m

V južni smeri zapustimo Malojo. Vzdolž doline Val Fuorno – mimo jezera Cavloc in naplavne ravnice – dosežemo pot do prelaza Muretto na meji z Italijo. Se spustimo po vojaški gorski stezi, kjer so vidni ostanki starodavne tlakovane poti, morda iz rimske dobe. Sprva se spuščamo po makadamu prek planine Alpe dell’Oro in nazadnje prispemo do tipičnega letoviškega središča Chiareggio. Najprej po romarski poti do jezera ... iz gneče nato pobegnemo med samotne skale in svizce, do prelaza. Sledi spust v Italijo po mulatjeri, ki preide v lepo speljano cesto. Čudoviti razgledi na dva tritisočaka Monte Sissone in Monte Disgrazia.

V Maloji sem se poslovil od Primoža. Hvala za teh 310 km, ki sva jih prehodila skupaj v 14 dneh ... Bilo je vsega ... Upam, da si se imel lepo na letnem dopustu.

164

Gibanje v naravi

Gibanje v naravi ima veliko pozitivnih in zdravilnih učinkov, ki so tudi znanstveno dokazani in potrjeni: – deluje antidepresivno, – povečuje kreativno mišljenje, – zmanjšuje otroško hiperaktivnost, – povečuje možgansko zmogljivost.

Ste vedeli, da pohodništvo v tujini predpisujejo tudi na recept? Ni treba čakati zdravnika, da vam pove, da se morate odpraviti v naravo. To lahko naredite sami, že danes. Brez recepta. Temeljito se boste sprostili in naredili uslugo tudi svojim možganom, ne le telesu.

Passo del Muretto (2.562 m)

Monte Disgrazia (3.678 m)

Milica Kovač: Sprememba je že vidna

Katja je Igorja pridno vsakih 14 dni obiskovala, vsakič prevozila okrog 2.000 km. Nič ji ni bilo težko, tudi ko je imela težave z avtomobilom, se je vračala vesela in zadovoljna. Igor je bil vidno pomirjen in vesel nad svojimi dosežki in seveda nadvse vesel obiskov Katje, svojih staršev, prijatelja Primoža. Igorjevo sporočilo »razvajajte mi ženo, dokler ne pridem«, me niti ni presenetilo. Vidna sprememba! Kako ne bi bila zadovoljna, saj ju imam oba za svoja otroka. To sem najbolje občutila to poletje, ko sta bila veliko odsotna. Kaj porečete na naslednje sporočilo: »Veliko poti je na svetu ... A najpomembnejše so tiste, ki vodijo do srca.« Igor, s teboj sem bila na poti, se veselila tvojega uspeha, saj si napovedal, da greš do konca, do Trsta. Zares si končal pot v Trstu, sicer pred zaklenjenimi vrati, pa kaj zato? Zmaga je tvoja – čestitam!

165

R78

16 km 446 m

Chiareggio » Rifugio Zoia (Campo Moro)

6 h 40 50 m

Iz Chiareggia sledimo poti, ki se vzpenja po levem orografskem pobočju doline Valmalenco, mimo planinskega doma Palù v bližini istoimenskega jezera, se povzpnemo do prelaza, poimenovanega Bochel Del Torno, od koder lahko uživamo ob lepem razgledu. Spustimo se do planine Campascio ter se nato znova povzpnemo do planine Musella, od koder po udobni poti in odseku makadama prispemo do doma Zoia. Zelo zmerna etapa. Malo gor, nekaj po ravnem, malo dol. Vse to se nekajkrat ponovi. Lepi kraji, razgledi, jezera, reke ...

Lago Palù

166

17,3 km 622 m

7 h 20 1.620 m

Rifugio Zoia (Campo Moro) » Poschiavo

R77

Od planinskega doma Zoia v območju Campo Moro nadaljujemo po poti, ki prečka planino Campagneda, Prabello, in Pian di Campagneda, nad katerim se vzpenja piramida vrha Pizzo Scalino, se nato povzpne na prelaz Campagneda in dospe do prelaza Cancian, meje med Italijo in Švico. Skozi dolino Val Cancian se spustimo navzdol do Selve. Pot vodi naprej skozi gozd do dna doline Val Poschiavos do kraja Poschiavo. Še ena klasična etapa. Vzpon na sedlo in menjava države ter spust na drugo stran. Jezera, ob sončnem vzhodu ... za znoret lepo.

Rifugio Zoia

Dan še ni bil za odmet, zato sem se od koče Zoia, kjer je bila kar gneča, napotil še malo naprej po poti do koče Runcash, kjer sem bil edini gost. Mi je kar odgovarjalo. Dogovoril sem se, da so mi zajtrk pripravili že zvečer in sem lahko vstal pred sončnim vzhodom in s polnim trebuhom nadaljeval pot. Očaran nad lepoto in svežino jutra sem malo skrenil s poti. Ko sem to ugotovil, sem se podal proti poti direktno čez veliko planinsko polje. Postajalo je vedno bolj mehko, a sem upal, da bom uspel priti na drugo stran močvirja suh. Vode je bilo vedno več, v čevljih pa poplava. Sedaj je bilo tako vseeno in sem nadaljeval do konca. Tako lep sončen dan, jaz pa v premočenih čevljih. Lepote, ki so sledile, mi niso pustile, da bi se ubadal z mokrimi čevlji. Več jezer je jutranje sonce obarvalo z zlato barvo. Škoda, da fotoaparat ne zna tega zabeležiti v takšni polnosti, kot to zazna oko. Hvaležen sem za vse čute, ki sem jih podedoval od svojih pra-pradedov. A najbolj sem hvaležen za oči in barvni vid. Vedno znova me prevzema neizmerna lepota, ki je položena v naravo. Je pa res, da srce gleda to, kar vidijo oči. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«

Pizzo Scalino (3.320 m)

Rifugio Cà Runcasch

Laghi di Campagneda

167

Passo Campagneda (2.636 m)

168

20,9 km 994 m

7 h 45 1.570 m

Poschiavo » Tirano

R76

Poschiavo zapustimo v južni smeri in se vzpnemo po levem pobočju doline skozi gozd do S. Romeria. Planinska pot vodi preko gozdnih travnikov mimo Viana. Od meje med Italijo in Švico, kraja Gallo, se spustimo do kraja Roncaiola, tipičnega trga, od koder lahko uživamo ob čudovitem razgledu na Tirano in na dno doline Valtellina. Nadaljujemo navzdol, med vinogradi, vse dokler ne dospemo do Tirana. Pot se zlagoma vzpne na pobočje nad dolino in jezerom ter nadaljuje po njem. Velika grapa povzroči dodatne višince in kilometre. Malo nad Tiranom zapustimo Švico in se spustimo v Tirano. Začetek poti je po gozdu, zato razgled zakrivajo drevesa, kasneje pa se odpre lep razgled.

Na kažipotih sta označeni dve različici poti. Obe sta označeni z znakom Via Alpina. Prva se zlagoma dviga po pobočju, druga pa se dvigne visoko in na višini preči pobočje ter se spusti do mesta, kjer se obe poti spet srečata (to sem ugotovil šele kasneje). Po nesreči sem izbral ravno to drugo in naredil kar nekaj višinskih metrov po nepotrebnem. A kaj bi se vznemirjal? Kaj pa pomeni ura ali dve proti 107 dnem.

Prečenje nad jezerom Poschiavo, a razgled zakriva drevje.

Končno najvišji del poti

La chiesetta di San Romerio Pogled, ki resnično očara.

169

V tem ogromnem hlevu na slami je bilo moje nocojšnje prenočišče. Očitno je v Švici spanje na slami zelo popularno, saj je marsikje del turistične ponudbe.

Ni me posebej vleklo v mesto Tirano. Ni me zanimalo, še manj mestno življenje. Poleg tega bi izgubil kar precej težko prislužene višine. Zato sem raje nadaljeval pot v smeri koče Schiazzera. Ko prideš v Italijo iz Švice, takoj opaziš bistveno razliko med urejenostjo poti. Naslednje tri etape so bile glede tega na meji katastrofe: zaraščene in slabo označene.

170

8 km 1.540 m

5 h 30 0m

Tirano » Rifugio Schiazzera

R75

Iz Tirana se vzpenjamo po odsekih gorske steze in asfaltirane ceste med vinogradi porekla Valtelline, prečkamo kraj Baruffini. Pot se nadaljuje po gorski stezi in makadamu do Maggengo di Prà Fontana, nato gre vzdolž vojaške gorske steze prek planinskih pašnikov Ghiaccia in Sovo ter dospe do planinskega doma Schiazzera. Pot se v ključih povzpne na bolj ali manj isto planino, s katere smo se spustili. Nato po gozdnih cestah in na koncu po zaraščeni poti. Sem se v Švici res tako razvadil? Malo pod vrhom se pot priključi na cesto z druge strani in kmalu je vse jasno: s te strani hodimo samo še Via Alpinisti.

Sam sem imel resnično srečo, da sem pravzaprav shodil v naravi in da sem svojo mladost preživel na travnikih, v gozdovih, bregovih, na drevesih in v breznih. Zame je bilo in še vedno je gibanje v naravi po najrazličnejših terenih bolj naravno kot po cestah in pločnikih. Boli me, ko vidim, kako daleč od narave živijo že vaški otroci, kaj šele mestni. Dvomim, da bodo otroci, ki v mladosti niso imeli stika z naravo, kot odrasli iskali ta stik. In tudi če bodo imeli to željo, bodo zelo težko osvojili motoriko, ki je potrebna za gibanje po težjih terenih. Kot za vse drugo tudi za gibanje velja, da ga najlažje usvojimo do petega, šestega leta starosti. Zelo pomembno je, da naša podzavest prevzame koordinacijo nad osnovnimi gibi, da reakcije postanejo spontane in se ni treba z njimi ukvarjati na zavestni ravni. Kako veste, da ste dosegli to stopnjo? Ko lahko tečete po strmem in razgibanem pobočju navzdol in se ne ukvarjate s tem, kam boste stopili, in samo iščete prehod nekaj metrov pred seboj, noge pa »same« poiščejo pravo stopinjo. Meni takšne dirke predstavljajo velik užitek. Na veznih pohodih sem glede tega bolj zadržan

V naravao že v zgodnji mladosti

Starši, polagam vam na srce, otrokom omogočite, da se naučijo gibanja v naravi po najrazličnejših terenih že v zgodnji mladosti. Ko bodo odrasli, ne bodo nikoli uspeli pridobiti ustrezne motorike, pa naj si bodo še tako želeli. Tudi najnovejše raziskave kažejo na neposredno povezavo med inteligentnostjo in gibanjem. Če želite, da bo otrok uspešen v šoli, ga odpeljite v naravo in naj tam porabi odvečno energijo.

in previden in se izogibam nepotrebnim tveganjem v korist višjega cilja.

171

R74

24 km 353 m

Rifugio Schiazzera » Malghera

8 h 10 566 m

Od planinskega doma Schiazzera se vzpenjamo po udobni vojaški gorski stezi do istoimenskega jezera, nadaljujemo po panoramskem desnem orografskem pobočju doline Valtellina. Še vedno sledimo stezi, prečkamo planinske pašnike: Salina, Carette, Piana (z nezavarovanim spalnim objektom), Guinzana, Grasso di Pedruna ter nazadnje dospemo do prekrasnega planinskega pašnika Malghera. Pot naredi dolg ovinek okrog koče Schiazzera. Sledi pot na planino Salima. Obvezna oprema je mačeta. Očitno te poti niso oskrbeli že več let. Grmovje je preraslo stezo. Tukaj ne pasejo več. Ko bi vsaj koze spustili na ta del, bi hitro naredile red. Pot nato bolj ali manj ostaja na isti višini od planine do planine. Tukaj, nekje na polovici poti, po dveh mesecih v samoti in naravi, je nastopil globok notranji mir. V spominu sem imel čudovito srečanje z ženo nekaj dni nazaj. Za menoj veliko kilometrov, pred menoj še enkrat toliko. Čustva, ki so me tako pretresala dober teden nazaj, so se umirila. Bil sem pomirjen s svetom in s seboj. Spone so odpadle, zamere in krivice so bile odpuščene in so izgubile svojo moč. Oblaki, razgledi, modro nebo in ljubezen ...

Monte Masuccio (2.816 m)

Lago Schiazzera

Pot na planino Salima je na več mestih popolnoma zaraščena. Grmovje je preraslo stezo, trava pa rob steze. Ko se umikaš grmovju, večkrat stopiš v prazno, kar ni najbolj prijetno, ker je pod teboj strmo pobočje, ki sega do doline. Tudi to je del pohodništva in neokrnjene narave.

172

Planina Salina: tukaj je mogoče prespati. V tem delu poti sem zasledil več takšnih bivakov.

Počasi se je približevala noč in postalo mi je jasno, da ne bom uspel priti do Malgere. Na tej poti je več nenadzorovanih koč ali bivakov, zato sem se odločil, da prespim v enem od njih. V nahrbtniku razen nekaj sladkih stvari nisem imel ničesar za pod zob, zato sem vedel, da bo večerja bolj skromna. Ob cesti je raslo ogromno malin. Vzel sem si čas in užival v sladkem obroku. Nekaj sem jih tudi nabral za seboj. Želel sem skuhati sadni malinov čaj. Ko sem prišel do Alpe Plana, je bila na mestu, kjer je bil označen bivak, ogromna hiša. Pričakoval sem malo hiško in ne takšne »bajturine«. Pomislil sem, da me najbrž spet čaka spanje na prostem. In res se je moja slutnja vedno bolj potrjevala, ko sem zaman poskušal odpreti mnoga vrata druga za drugimi. Ko sem že odhajal k sosedom (nekaj višje na planini je še ena planšarija, kjer je gorela luč) vprašat, kako je s tem prenočevanjem, sem na zadnji strani našel še ena vrata. Bila so tista, ki sem jih iskal: za njimi se je skrivala skromna sobica. Vode ni bilo, zato sem skočil do bližnjega potoka. Skuhal sem si odličen malinov čaj iz nabranih malin in kandiranega ananasa. Res je bil dober. Ne samo zato, ker pač drugega ni bilo. Kasneje sem poskusil pripraviti čaj na ta način tudi doma in je res odličen. Naslednje jutro sem samo 10 minut naprej našel še en podoben bivak. Še veliko bolj idiličen. Starejša hiška, opremljena po starem ... A zaradi stvari, na katere nimaš vpliva ali jih ne moreš spremeniti, se nima smisla vznemirjati.

173

Temu svizcu sem šel blazno na živce. Ves čas, ko sem se po telefonu pogovarjal z ženo, je neprenehoma žvižgal proti meni in me nemirno opazoval.

Se mi zdi, da s tega obraza res sijeta mir in sreča.

Pogled proti dolini Piana, spodaj Malgera

174

15 km 1.741 m

5 h 40 2.002 m

Malghera » Eita

R73

Iz Malghere, lepega planinskega pašnika s tipično cerkvico, se po poti, ki gre prek planine Sacco vzpenjamo do prelaza Vermolera, razgledne točke. Nato se spustimo po ovinkasti in ozki poti (težavnost 1+), ki med masivi, meliščem in pašniki, potekajoč ob tipičnem jezeru Venere in planšarijah Tres in Vermolera, dospe do planine Eita ali do planinskega doma Falck. Pot se začne obetavno po gorski cesti. Kmalu na planini pridemo na novo stezo, ki so jo skopali pred kratkim. Sledil sem ji in seveda zašel ... GPX te etape je samo začetna in končna točka in si z GPS napravo nisem mogel pomagati. Po brezpotju sem nad jezerom prečil na pravo pot. A kako jo najti? Od jezera naprej je pot nekakšno markirano brezpotje. Poti se ne opazi. Le zlizane markacije in možici iz kamenja tu in tam kažejo pot. Zelo naporno in časovno potratno. Tudi na drugi strani sedla je enako ali še slabše. Pot se čisto izgubi. Šele od planšarije je spet vidna steza, ki vodi do ceste v dolino.

S te široke poti se odcepi skoraj neopazna prava pot.

Passo di Vermolera (2.732 m)

Lago Val di Sacco: nad jezerom sem pohajal po brezpotju. Precej težaven teren. V užitek mi je bilo, a zelo zamudno.

Lago Venere

175

Jezero Campagneda, Italija

Prehojeno: 54,2 % – 1.427,1 km – 84,5 km navzgor

176

177

R72

Eita » Arnoga

11,4 km 1.083 m

4 h 35 936 m

Od planinskega doma Falk ali iz kraja Eita se vzpenjamo po makadamu, ki vodi do prelaza Verva, nato se še vedno vzdolž makadamske ceste spustimo po dolini Verva, dokler v bližini kraja Paluetta ne prispemo do makadamske ceste, ki se spušča sledeč dolini Viola Bormina, sledimo ji do Arnoge. Ta etapa gre samo po cesti. Najprej po makadamu do sedla in v dolino na drugo stran. Malo pred koncem se pojavi asfalt. Je kar prijalo malo odpočiti možgane, saj ni bilo treba iskati poti ali biti pozoren, kam stopiti.

Prespati sem nameraval v kraju Eita v hostlu, ki pa je bil zaprt, zato sem moral nadaljevati. Upal sem, da bom kje našel prenočišče. Pripravljalo se je k nevihti in imel sem občutek, da bom moker. Še pred dežjem sem prispel do koče Falk, ki je bila zaprta, a je imela na voljo vsaj bivak. Kaj sem že jedel danes? Razen sendviča v Malgeri, ker toplo hrano strežejo šele od 12. ure naprej, še nič kaj. Nocoj mi je poleg nekaj jagod, ki so rasle okrog, ostalo le rebro čokolade. Vsaj umil sem se lahko v mrzli vodi in spal na mehkem in suhem. Zunaj pa nevihta. Srečen sem.

178

Passo di Verva (2.301 m) Zmorete, tudi ko mislite, da ne

Vezno pohodništvo je v samem bistvu zelo veliko hoje. Z zadosti časa, pripravami in predanostjo zmorete tudi vi. Odrekanja so sicer potrebna, a zadoščenje je zato večje. Za uspeh vam ni treba biti atlet svetovnega formata ali zen mojster. Videti je sicer naporno in naporno tudi bo. A če se pripravite in se predate svojemu cilju, boste gotovo zmogli. Ljudje dosežejo velike stvari s predanostjo, osredotočenostjo in trdim delom, je navodilo, ki velja tudi za vas.

179

R71

25,3 km 962 m

Arnoga » Stilfser Joch/Passo dello Stelvio

7 h 45 94 m

Iz Arnoge prispemo po ravni makadamski cesti v Cancano, hodimo ob bregovih istoimenskega jezera, se povzpnemo vzdolž doline Forcola do soteske Forcola, kjer so opazni ostanki vojaških utrdb iz prve svetovne vojne, nadaljujemo po dolini Braulio in se nazadnje vzpnemo na prelaz Stelvio. Etapa se začne z makadamsko cesto, ki se vije nekje na isti višini nad vso dolino. Nato se priključi v zadnjih zavojih kar na glavno cesto. V glavnem jo okupirajo kolesarji. Cesta pripelje v kraj Cancano, ki je nekakšen center za gorsko kolesarjenje. Od jezer nato spet po makadamski cesti proti sedlu. Ta se nato spremeni v mulatjero. Na sedlu sem se odločil, da se po grebenu povzpnem na Piz Umbrail. Tako dolgo že nisem bil na kakšnem konkretnem vrhu. Z vrha sem se spustil do prelaza Umbrail in po trasi Via Alpina na prelaz Stelvio.

Torri di Freále

180

Lago di Fraele

Pojdite že ven, kaj še čakate?

Torej, kaj še čakate? Slej kot prej mora biti konec priprav, čisto na vse ne boste nikoli pripravljeni. Človek se mora v enem trenutku zanesti na Boga, angela Varuha, srečo, karmo ali kakorkoli že imenujete to, kar vas varuje in vam pomaga v težkih trenutkih. Na koncu se je treba odpraviti na pot in hoditi. Lahko, da bodo kakšni žulji na začetku, telo vas bo bolelo in težko bo. A kmalu se boste naučili, da se telo prilagodi, in z vsakim korakom boste pridobili samozavest. Srečno pot!

Monte delle Scale (2.495 m)

Lago di Cancano

SMS ženi Katji 8. 8. 2015

Oj. Danes sem v koči, da napolnim vse elektronske naprave, malo prej sem končal. Tudi večerjo in tuš bom užil. Signal je zelo slab, do WiFi-ja pa sem prišel samo za pol ure. Ali res prideš šele danes teden? Mnogo prej bi te potreboval. Ja ... pogrešam te. Upam, da se bom decembra ali pa maja drugo leto še spomnil, kako je in kako zelo mi manjkaš, kadar te ni ob meni. Ljubim te iz vsega srca. Tvoj sem s telesom in dušo.

Proti Bocchetti di Forcoli (2.760 m)

181

Na poti sem pogrešal obisk kakšnega bolj markantnega vrha. Na začetku sem sicer imel v načrtu, da bi obiskal kakšen vrh ob poti in sem si jih tudi označil. Žal sem ugotovil, da bom že s samo potjo v časovni stiski, kaj šele s kakšnimi nenačrtovanimi podvigi. Pic Umbrail je bil dovolj velika skušnjava. S tem, ko bi se povzpel na vrh, bi še vedno hodil v smeri poti. Do vrha ni bilo več veliko višinske razlike in tudi vreme je bilo prekrasno. Na Pic Umbrail me je vezal še spomin na svojo ženo. Ko sva šla pred leti prvič na počitnice v Švico, sem imel v načrtu, da se povzpneva na ta vrh, a se nama zaradi vremena ni izšlo, zato me je zelo mikal.

Lai da Rims

Pogled proti Stilfser Joch/Passo dello Stelvio. V ozadju Ortler.

182

SMS ženi Katji 9. 8. 2015

Spoštovana in nadvse cenjena gospa in moja soproga Katja Gruber. Danes sem v vašo čast in slavo in v vašo blaginjo ter za vaše dobro ime osvojil 3.030 m visok vrh Piz Umbrail, ki sva ga imela namen osvojiti na najin prvi skupni dan v Švici. Vaš vdani in nadvse pokorni vitez in soprog, Igor.

Stilfser Joch/Passo dello Stelvio

15,75 km 3 m

4 h 05 1.359 m

Stilfser Joch/Passo dello Stelvio » Stilfs/Stelvio

R70

Pot nadaljujemo mimo vrha Dreisprachenspitze in zgodovinsko-vojaških informacijskih tabel po gozdni stezi št. 20 ter pretežno naravnost na nadmorski višini 2.600/2.700 m, nato se spustimo strmo navzdol do koče Furkelhütte (2.153 m). Od tod Via Alpina sledi široki stezi, ki pelje v dolino Platztal. Po tovorni stezi se držimo smeri proti severu in pridemo do Stilfs (1.306 m). Tako pač je. Ko si na vrhu, moraš navzdol. Pot se najprej zadrži nekaj časa na isti višini z lepim razgledom na Ortler, nato pa se spusti v dolino.

Rifugio Garibaldi, kjer sem se dobro podkrepil in čakal, da nevihta poneha. Ker ni, sem odšel v dež.

Ortler (3.905 m)

Po vsej dolini odmeva bučanje vode z Ortlerja.

183

R69

Stilfs/Stelvio » Taufers/Tubre

18 km 2.014 m

6 h 25 2.074 m

Po vzponu Stilfsa (1.306 m) na Schartalpe pridemo po poti št. 13 do Dorferalm. Nato se moramo povzpeti za 500 višinskih metrov po nerahlem strmem vzponu do škrbine Rifairscharte (2.455 m). Od tod nadaljujemo po stezi št. 10 navzdol: naprej čez planinske travnike, kasneje skozi lepe doline, z etapnim ciljem, ki se razprostira pred našimi očmi: gorska skupina Hofgruppe Puntweil v dolini Münstertal. Najprej navzgor skozi gozd, nato do planine in čez prelaz. Sledi spust skozi gozd v mestece.

Ta dan sem imel pokvarjen zaradi pohodnih palic. Pa tako sem se »hvalil«, kako sem umirjen in srečen. Bolj kot nesrečno dejstvo, da mi je nekdo pred recepcijo ukradel pohodne palice, ki niso bile ravno poceni in so bile z menoj že dobrih 1.000 km, me je vznemirjalo to, da me je izguba palic tako razburila. Kako to, da sem lahko še vedno tako navezan na eno stvar. Res je, da sem bil na palice navajen in so mi pri hoji zelo manjkale, še posebej pri dolgem spustu v dolino. A kljub temu? Zaradi enih palic, pa čeprav so bile finance že precej na meji in res nisem potreboval takšnih nepričakovanih stroškov, imaš pokvarjen dan. Ne, res imam srečo, da še nisem na koncu poti in da imam še čas za razmislek. Nekdo je že vedel, kje še imam težave in mi je v pravem trenutku poslal pravo preizkušnjo. Tudi okolica ni dala tistega dodatnega naboja, da bi me poneslo nazaj v stanje miru. Sam sem se moral pregristi skozi to preizkušnjo.

Škrbina Rifairscharte (2.455 m)

184

15 km 1.055 m

5 h 05 486 m

Taufers/Tubre » S-charl

R68

Iz Taufersa i. M. nas zmerno strma, dobro označena pot št. 1 v približno 3 urah pripelje sprva skozi gozd, kasneje čez prostrane planine, nazadnje pa strmo navzgor do prelaza S-charljöchl/Cruschetta ob švicarski meji na 2.296 m. Od tod se spustimo v dolino Val Plazer. Podamo se v dolino Val S-charl, ki nas pelje do S-charla. Bolj takšna cestna etapa. Na začetku se začne z asfaltom, ki počasi preide v makadam in nato v gorsko cesto. Cesta se zelo počasi vzpenja na sedlo in prečka nekaj pašnih planin. Dolina je na koncu zaprta le s skalnim grebenom, čez katerega vodi steza. Na vrhu se zamenja država in spet se čez planine spustimo do ceste in reke ter do kraja z nenavadnim imenom S-charl.

Cesta v različnih oblikah je skupni imenovalec te etape. Za hojo ne potrebuješ veliko pozornosti, zato lahko opazuješ naravo in življenje okrog.

Konec doline je pregrajen z manjšim skalnim grebenom, na pobočju katerega stoji Jöchl Hütte. Majhna, očarljiva, neoskrbovana koča. Ko bi bil tukaj na večer ... Pohodni čevlji

Ni čevljev, ki ne bi premočili. Vlaga bo prišla vanje. Zato je pomembno, da se čevlji hitro posušijo. O znamkah ne bom razpravljal, proizvajalci uporabljajo različna kopita, tako da si mora vsak izbrati čevlje tistega proizvajalca, ki mu odgovarjajo. Visoki ali nizki čevlji? V pohodniški sredini je v tem trenutku trend nizkih tekaških čevljev. Opora za gležnje naj bi bila mit. Jaz vseeno prisegam na visoke in se v nizkih počutim nekako gol. Pomembno mi je, da imam zavarovane gležnje pred udarci. Ko se gibljete med skalami, se noga kdaj ujame v kakšno razpoko. Za takšne pohode izberite lahke in ne pretrde čevlje. Iste čevlje boste uporabljali na vseh poteh. Nekaj gramov na prvi pogled ne pomeni veliko, če pa jih pomnožite s številom korakov v enem dnevu, tednu, mesecu ... Tudi s podplati doživljamo pot; škoda je, da bi ves čas hodili po železni ploščici visokogorskih čevljev. Največji užitek, ki ga dajo čevlji, je, ko jih sezuješ po veliko prehojenih kilometrih.

185

Tudi lame ali alpake so mi všeč. Priznam, jih še ne ločim.

Včasih te presenetijo kakšne živali. Tako kot tale kobilica, ki se je prišla »crtljat« in čohat.

186

Otroci potrebujejo naravo (druzina.enaa.com)

Mediji lahko prikažejo naravo le delno. Otroku ne morejo nuditi neposrednih izkušenj, le teoretične. Pomembno je otroka usmeriti v naravo, mu nuditi čas in prostor za doživljanje in igro z naravnimi materiali. Z igro si otrok pridobiva izkušnje iz narave. Pomembno je, da se igra v naravnem okolju, kjer ni grobih posegov in posledic človekovega delovanja. Če hočemo pri otroku razviti spoštovanje do narave, se je mora najprej zavedati in vzpostaviti z njo pristen stik, zato mu ponudimo igre z naravnimi materiali. Vse stvari naj mu postanejo igrače. Tako bo naravo doživljal z vsemi čutili, razvijal bo motorične sposobnosti, usklajeno gibanje, gibljivost, ravnotežje, hitro odzivanje, hitrost, krepitev mišične moči, vztrajnost, razgibavanje, obvladanje telesa, zmožnost orientacije v prostoru ... Spustite otroke v naravo, bodite z njimi in jim jo približajte, saj jo potrebujejo.

Je luštna, a ne?

12,7 km 142 m

3 h 50 671 m

S-charl » Scuol

R67

Po dolinski cesti zapustimo S-charl na severni strani in ji sledimo do Plan da Funtanas. Od tukaj pot vodi skozi sotesko Clemgia-Schlucht navzdol do Inn, kjer se vzpnemo do etapnega cilja Scuol. Na levi strani doline se nahaja švicarski nacionalni park. Spust skozi neukročeno sotesko, po makadamski cesti. Na koncu se pot spusti k reki in po obronkih enkrat na eni, drugič na drugi strani reke, pripelje do mesta.

Zanimive tvorbe, ki nastanejo zaradi erozije.

Scuol je bilo prvo malo večje mesto od takrat, ko sem ostal brez pohodnih palic. Na internetu sem preveril, da so v mestu športne trgovine in kje. Hitel sem, da bi še ujel odprto trgovino. Zamujal sem 3 minute. Odleglo mi je, ker so bila vrata še odprta. A sem se uštel. V Švici so natančni glede ure in spoštovanja pravil. Blagajna se je zaključila ob 18.30 in konec. Ni izjem, tudi ko sem razložil svojo zgodbo. Prejšnji dan v Italiji, le nekaj kilometrov in en prelaz stran, sem v prodajalni nakupoval še 20 minut po tem, ko je bila že zaprta. Prelazi so resnično velika ločnica. Z zgodnjim začetkom hoje naslednji dan ni bilo nič, sem moral počakati do osme ure, čeprav me je čakala še dolga pot. Palice pa samo en meter stran.

Lahko sem le nemočno opazoval pohodne palice skozi zaprta vrata. Red je red.

187

R66

22,1 km 1.568 m

Scuol » Jamtalhütte

8 h 15 686 m

Scuol zapustimo prek Ftan v smeri proti zahodu in zavijemo malo zatem v dolino Val Tasnan. Dolinska pot sledi potoku Tasna na pravi strani in pelje v dolino Val Urschai. Tu se povzpnemo po levem pobočju doline do prelaza Futschöl. Na višini prelaza prečkamo državno mejo z Avstrijo in sestopimo do koče Jamtalhütte. Najprej po makadamski cesti do kraja Ftan. Ne morem verjeti, kako hitro si iz mestnega življenja na kmetih, samo 100 m. Nato pot vodi okrog pogorja v dolgo dolino. Reka je vgrajena »serijsko«. Po cesti se počasi vzpenjamo s 1.500 na 2.200 m do konca doline, ki je zaprta z več gorami. Pot se povzpne na sedlo po levi strani doline. Do vrha sedla se je treba prebiti po ostalinah ledenika. Tukaj pot prvič prestopi v Avstrijo.

Samo nekaj metrov stran od glavne ulice prideš najprej v bolj kmečki del, nato pa med travnike in polja. Zjutraj sem se vrnil v trgovino in bil deležen prvovrstne oskrbe in velike prijaznosti. Poleg palic sem želel obnoviti vložke za čevlje, ker sem imel z njimi težave. Smilil se mi je prodajalec, saj mi je na vsak način želel sezuti čevlje, zato sem to naredil sam. Nisem pa ga mogel prepričati, da mi jih ne bi zavezal. Dobre volje sem zapustil trgovino, čeprav je bil račun znaten.

Nove »spremljevalke«. Še lažje od prejšnjih, izboljšan in manjši patent za zapiranje. Bolj udobno držalo in pas. Vse, kar me je na prejšnjih motilo, so na teh izboljšali.

S pobočja nad mestom Scuol pot zavije v dolino Tasna in se zlagoma vzpenja. Hodiš in hodiš in kar ni konca te lepe doline. Nato se poti odcepi desno v dolino Urschai.

188

Piz Minschun (3.068 m) nad dolino Urschai Vložki za čevlje

Vložki za čevlje so zelo pomemben del čevlja, a proizvajalci načeloma ne dajo veliko poudarka nanje, čeprav so zelo pomemben del čevlja. Z uporabo pride do raznih poškodb na vložkih: zaradi vlage in pregibanja se zmehčajo in se začnejo med hojo gubati. Še posebej nerodno je, če prsti sežejo čez prednji del in nas potem ta rob žuli. Čevlje lahko z menjavo vložka precej izboljšate ali jih obnovite. Priporočam uporabo anatomsko oblikovanih vložkov, ki stopalo podprejo in zagotovijo dodatno stabilnost. Obvezno je, da jih pred dolgim pohodom preizkusite. Čeprav imajo nekateri čevlji že vgrajeno absorpcijo udarca, lahko še dodatno blažite pritisk na peto z ustreznim vložkom.

189

R65

Jamtalhütte » Madlener Haus

13,8 km 711 m

4 h 50 866 m

Obeta se nam visokogorska in – ob dobrem vremenu – čudovita etapa. Na poti zaradi višine (do čez 2.800 m) sneg skopni precej pozno, tako da moramo prečenje skrbno planirati. Čez škrbino Getschnerscharte, ki leži na 2.839 m višine, prispemo do koče Madlener Haus na Bielerhöhe. Takoj po zajtrku si s spustom do potoka malce pretegnemo noge, nato se povzpnemo dobrih 800 m navzgor na eno višjih točk na celotni poti Via Alpina (škrbina Getschnerscharte). Sledi spust do umetnega jezera, kjer cveti turizem.

Potoček, ki teče iz jezera Getschnerfemer oziroma iz manjšega ledenika nad njim.

Pot na škrbino Getschnerscharte postane precej strma.

Na vrhu so mi gamsi priredili dobrodošlico. Tole je izvidnik.

Pot se spusti do jezera Silvretta-Stausee na Bielerhöhe.

190

10,5 km 598 m

4 h 30 394 m

Madlener Haus » Tübinger Hütte

R64

Pešpot nas vodi od vzpetine Bielerhöhe z majhnimi višinskimi razlikami do potoka Kromerbach nad jezerom Vermuntstausee in se od tu najprej vzpnemo po planinskih travnikih in potem po precej strmem svetu do prelaza Hochmadererjoch. Od prelaza nas pot vodi čez Gatschettatäli in po poti »Gunserweg« po strminah grebena Valgraggeskamm do koče Tübinger Hütte, vse do konca doline Garneratal. Najprej se pot spusti ob potoku do nove gorske pregrade. Sledi strm vzpon na sedlo in spust, vendar ne v dolino, pač pa se do koče povzpnemo po njenem robu.

Vermuntstausse

Med vzponom se je nebo zapiralo. Sledila je kratka ploha, a na drugi strani me je spet pozdravilo sonce.

191

Bochetta di Forcola, Italija

Prehojeno: 59,7 % – 1.571,7 km – 92,7 km navzgor

192

193

R63

16,1 km 302 m

Tübinger Hütte » Gargellen

4 h 20 1.076 m

Od koče Tübinger Hütte ponovno sledimo poti, ki gre strmo navzgor do prelaza Vergaldner Joch, na 2.500 m višine, preden se po zgornji dolini Vegaldnertal ponovno spustimo navzdol. V cvetice povita južna pobočja doline vabijo k počitku, preden se spustimo v Gargellen. Od koče lažje prečenje pobočja, nato vzpon na prelaz, spust v dolino in po cesti do konca.

Tübinger Hütte

Garneratal

Vsi dnevi na poti so bili nekaj posebnega, a dnevi, ko me je na koncu poti čakal topel ženin objem, so bili še posebej pričakovani. Kadar pa sem vedel, da bom lahko naslednji dan postavil nahrbtnik v kot in ga tam pustil ves dan, me je še bolj vleklo na cilj. To je ta dan. V Gargellenu se bom srečal z ženo in jutri ves dan preživel z njo. Nič rož ni bilo v tem času, a jaz sem jih videl povsod.

Drugi čevlji na poti so odslužili svoje poslanstvo in se pridružili svojim odsluženim kolegom.

O, kako se prileže tak pravi »dunajc«. Pa še brez slabe vesti.

194

Proti prelazu Vergaldner (2.500 m)

10,2 km 940 m

5 h 05 938 m

Gargellen » St. Antönien

R62

Via Alpina pelje od Gargellena čez Rüti skozi grapo Gargellner Alptobel in nato čez visokogorske pašnike Gargellenalpena do 2.379 m visokega prelaza St. Antönier Joch. Tu prečkamo državno mejo s Švico in sestopamo prek Alpeltitäli v dolino. Držimo se toka potoka Gafier Bach in v kratkem prispemo do dolinske ceste, ki nas pelje do etapnega cilja St. Antöniena. Megla in dež ...

Za mano je bil čudovit, praznični dan, ki sem ga preživel z ženo. Pred menoj pa zadnji del poti brez ustavljanja. 20. september je bil pred vrati, pred mano pa še kar nekaj kilometrov. Naslednji teden je bil zame kar težak. Sledilo je namreč deževno obdobje in preživljanje dnevov pod pelerino ter v megli. Tudi z novimi, še neuhojenimi čevlji se nisem najbolj ujel in minil je dober teden, da so malo popustili in se je moja noga toliko prilagodila, da nisem več čutil neugodja. Zaradi megle in dežja na teh etapah ni nastalo veliko fotografij in tudi na tistih, ki so, se ne da razbrati prave podobe tega dela Alp.

Ugodni vplivi narave na otroke (www.bodieko.si)

Najnovejše raziskave potrjujejo to, kar večina izmed nas ve intuitivno, da je preživljanje prostega časa v naravi za otroke še kako pomembno. Otroci, ki v naravi preživijo več svojega otroštva, so bolj motivirani ter telesno in duševno zdravi. Zato je najbolje, da jih z naravo začnemo seznanjati čim prej! Danes, ko otrokov prosti čas v večini zavzamejo pametne naprave in preostala tehnologija, je čas, preživet v naravi, zelo dragocen. Razlogi: 1. Boljše soočanje z morebitnim stresom: Narava zmanjšuje vpliv življenjskih stresnih situacij na otroke in jim pomaga pri spopadanju z njimi, ko so te neizogibne.

2. Narava zmanjšuje pojav motenj pozornosti, depresije in anksioznosti: Otroci, ki živijo v bližini večjih zelenih površin, imajo za kar polovico manjšo možnost, da bodo zboleli za katero izmed omenjenih motenj. 3. Narava podpira otroško ustvarjalnost in kognitivno delovanje: Otroci so veliko bolj ustvarjalni, ko imajo stik z naravo. Dnevna »doza« narave naj bi celo povečevala otrokovo sposobnost, da se lažje osredotoči in skoncentrira. Poleg tega naj bi ugodno vplivala tudi na kognitivne možganske funkcije. 4. Povečuje se otrokova fizična aktivnost, kar pripomore k zmanjšanju morebitne prekomerne telesne teže: Če bo otrok v naravi, bo to zanj veliko bolje kot pa sključeno sedenje pred računalnikom ali televizorjem. Ko so otroci fizično aktivni v naravi, se tega niti ne zavedajo! 5. Narava otroku pomaga razviti njegovo spoštovanje in odgovornost do planeta: Otroci, ki imajo stik z naravo že v zgodnjem otroštvu, premorejo veliko več ljubezni in spoštovanja do okolja.

195

R61

St. Antönien » Carschinahütte

7,9 km 821 m

3h 6m

Po dolinski cesti zapustimo St Antönien na severozahodni strani. Po gorski poti se vzpnemo do planine Garschina in gremo naprej do etapnega cilja na prelazu, koče Carschina Hütte.

Majhne stvari so tiste, ki polepšajo dan. Jih je pa zelo težko prepoznati in se jih zavesti, ko gre na videz vse narobe.

Majhne stvari

3. Ne pričakujejo popolnosti – pričakujejo človeka: Ker jim je udobno v njihovih lastnih, kompleksnih in napak polnih telesih, lahko tudi druge sprejemajo in cenijo na enak način. Kar je izredno pomembno za pristnost osebnega odnosa, sploh v času, ko se ljudje obremenjujejo celo s tem, kako moteč je njihov izraz med orgazmom. 4. So prisotni: Vidijo čez obstoječe kulturne vzorce povezanosti in nepovezanosti. Ker se znajo odklopiti od tehnologije in se osredotočiti na sončni zahod, na vonj po praproti, na vaš pogled, na jasno nebo – na stvari, ki niso tu le zato, da nas potešijo zdaj, nemudoma, v tem trenutku. Zato znajo tudi v spolnosti uživati brez motenj in brez zavor. In za ta stik so vam na koncu celo hvaležni. 5. So intuitivni: Ker so močno povezani sami s seboj, s svojimi čustvi in instinkti, so izredno dojemljivi tudi za čustva in občutenja drugih ljudi.

Katja Gruber: Pomen Via Alpine zame

196

Ljudje, ki ljubijo naravo, so boljši ljubimci (www.sensa.si)

5 razlogov, zakaj so ljudje, ki ljubijo naravo, boljši ljubimci: 1. So bolj povezani sami s seboj: Kar le pomeni, da se lažje sprejemajo takšne, kot v resnici so. In se zato bolj cenijo. Kajti sprejemanje samega sebe je zakoreninjeno v dojemanju nematerialnih delov sebe in svojega življenja, s tem pa se potem tudi ceni telo, ki to nematerialno ohranja. Pri sebi in pri drugih. 2. Za vzburjenje ne potrebujejo modernega paritvenega rituala: To je tistega rituala, ki smo se ga priučili v novodobni kulturi senzacionalizma in kiča. Kjer moraš neprestano stremeti h konceptu »še več«. Zdaj se nam zdi, da je treba na takšen način pristopati celo do odnosov, tudi tistih najbolj intimnih. Kjer mora biti vse popolno, vse filmsko, vse optimizirano. Ljudje, ki so v stiku z naravo, običajno ne potrebujejo takšnih prepričevanj. Ne potrebujejo, da jih nekdo navduši, preden se lahko vzburijo.

Kje sem jaz zrasla ob Via Alpini? Kje je bila Via Alpina izziv zame? Znam zmenjati akumulator, znam uporabljati navigacijsko napravo, znam pripeljati kamorkoli v Evropi, naučila sem se poiskati in rezervirati ugodna prenočišča po spletu, znam očistiti trto zalistnikov ... Naučila pa sem se še bolj zaupati, da se Igor v naravi dobro znajde in da je skrb zanj moja nepotrebna obremenitev. Naučila sem se, da je včasih treba partnerja malce izpustiti, da ga lahko potem dobiš nazaj še bolj predanega in ljubečega. Seveda zame velja podobno. Presenetilo me je tudi to, da nama je obema veliko dalo srečevanje z obiskovalci na Igorjevih predstavitvah po opravljeni poti. Marsikdaj sva prišla domov ganjena nad tem, kako so nama ljudje po ogledanem filmu izražali svoja globoka čustva, predvsem so izražali iskreno občudovanje najine povezanosti. Lepo je, ko vidiš, da se projekt ni zaustavil z dnevom prihoda domov, temveč ima moč, da še po nekaj mesecih prebudi srca neznancev. Marsikdo se je od naju poslovil s stavkom, da bo skušal tudi sam uresničiti kakšne svoje skrite sanje.

15,3 km 403 m

4 h 30 729 m

Carschinahütte » Schesaplana Hütte

R60

Kočo Carschina Hüttena prelazu zapustimo v severni smeri in sledimo planinski poti do Schweizertor. Od tod hodimo naprej, sledimo gorski poti čez gorske travnike – mimo Golrosa – do etapnega cilja, koče Schesaplana Hütte. Pohajanje po pašnih planinah ... gor in dol, spet in spet ... dež, megla, veter, blato, krave, koze, ovce, kakci, električni pastirji ...

Prečenje po obronkih gore Schesaplana (2.964 m) in njenega jezera (Lünersee). Škoda, da je bilo takšno vreme. V lepem je tukaj nabrž čudovito.

197

R59

Cchesaplana Hütte » Pfälzerhütte

8,6 km 552 m

3 h 30 353 m

Kočo Schesaplana Hütte zapustimo v zahodni smeri in prečkamo pod skalno steno masiva Alpsteina gorske pašnike do vrha Gross Frugga. Potem ko prestopimo državno mejo z Avstrijo, se začnemo spuščati skozi melišča Barthümela. Tik pred etapnim ciljem, kočo Pfälzerhütte, prečkamo še državno mejo z Liechtensteinom. Vzpon na sedlo in rodeo do koče. Slovo od Švice. Bilo je lepo, a drago.

R58

Pfälzerhütte » Sücka

8,4 km 56 m

2h 756 m

Etapa ne predstavlja velikih nevarnosti in težavnosti. Po sestopu skozi dolino Naaftal, večinoma vodoravno prečkamo dolino Saminatal, nežne planinske travnike v smeri proti etapnemu cilju Sücki. Tu se odpre čudovit razgled na Walsersko naselje Steg. Kratek spust. Ker je bilo vse razmočeno, je bilo treba biti pazljiv. Še posebej samo z eno palico, ker sem na drugi odlomil konico.

198

12,6 km 963 m

4h 942 m

Sücka » Gafadurahütte

R57

Stezo kneza (Fürstensteig), ki jo je izdelal leta 1898 knez Johann II, opiše J. C. Heer kot eno najdrznejših poti, ki se nahajajo v alpskem svetu. Pretečim nevarnostim se izognemo s pomočjo povsod prisotnih varovanj. Škoda, da je bila megla, drugače bi bili ragledi fantastični. Potovanje po grebenu nad Liechtensteinom ...

Pot je res zahtevnejša kot večina že prehojene poti, a težave še zdaleč niso primerljive s kakšno bolj zahtevno zavarovano potjo v slovenskih planinah. Res je bila v glavnem megla in nisem imel občutka, ali gre za zelo prepadne stene. Všeč mi je bila ta »plezalna« popestritev. Nekega dne se vrnem v soncu.

Gafleispitz (2.000 m)

199

R56

Gafadurahütte » Feldkirch

15,33 km 221 m

4 h 15 1.212 m

Po transverzali od sedla Sarojasattel po Via Alpini čez Sarojaalpe in Vorderälpele. Skozi mešani gozd sledimo poti navzdol, dokler se razgled ponovno ne odpre na s cvetlicami odete gorske travnike Amerlügna. Najprej po makadamskih goznih cestah po planini do Feldkirchhutte, sledi spust skozi gozd. Nato po cestah do centra Feldkircha.

2.600+ km in 140 km vzpona je bila zame povsem nepredstavljiva razdalja. Ugotovil sem, da si lažje predstavljam neko neznano količino, če jo povežem z znano. Ker je bila v času mojega pohoda zelo aktualna begunska kriza, sem uporabil to primerjavo: Če bi hodil po cestah, bi lahko iz Velenja prišel preko Istanbula do meje s Sirijo. Podobna razdalja je iz Velenja do Pariza in nazaj. Vmes bi se 74-krat povzpel iz Vrat na Triglav (višinska razlika je 1.849 m) in nazaj.

200

21 km 677 m

5 h 25 273 m

Feldkirch » St. Gerold

R55

Od Feldkircha naprej proti vzhodu v vhod doline Großes Walsertal. Gora Thüringerberg predstavlja vhodna vrata v dolino Großen Walsertal. Tu se srečajo poti, ki prihajajo iz Schnifisa, Bludescha in Thüringna. Od tu naprej tudi Via Alpina poteka po stari tovorni stezi do Buchbodna. Pot se iz mesta vije najprej ob železnici in reki. Nato po različnih stezah in cestah.

Potem ko sem v športni trgovini popravil polomljeno konico na palici, sem se znova podal v deževen dan. Čakalo me je kilometre asfalta in makadema, volja mi je počasi upadala. Prešinila me je ideja, da bi mogoče poslušal glasbo. Temu sem se vse dni načrtno izogibal, ker sem želel doživljati naravi z vsemi čutili. Pospravil sem palice, si namestil slušalke in se zabarikadiral pod pelerino. Glasba me je ponesla v svoj svet in kilometri so izginjali pod mojimi nogami vse do večera. Bil je uspešen pohodniški dan, ki ga je obogatila glasba.

Röns Zadnji del poti proti kraju Sankt Gerold sem prehodil po cesti namesto po poti. Dan se je počasi umikal, megla je bila gosta in v gozdu je bilo že zelo temno. Tudi čas me je že priganjal in ker po cesti napreduješ veliko hitreje, je bila cesta še najbolj logična izbira. Skrbelo me je le za varnost. Prometa je bilo kar nekaj, cesta pa polna nepreglednih ovinkov. Vidljivost je bila slaba zaradi megle. Zato sem pozorno spremljal promet z obeh strani in hodil po tisti strani ceste, kjer je bilo za črto še kaj prostora za pešca. Po potrebi sem se umaknil tudi na travo. Srečno sem prišel do nekdanjega benediktinskega samostana, ki je danes preurejen v hostel in kjer sem prespal. Za debelimi samostanskimi zidovi se še danes čuti poseben mir. Zajtrk je bil pozno, a volje za zgoden odhod ni bilo, zato sem počakal.

201

R54

St. Gerold » Buchboden

15,8 km 430 m

3 h 50 369 m

Od proštije sv. Gerolda nas Via Alpina spremlja vseskozi po stari poti Walserweg, rahlo navzgor in navzdol do Blonsa in Sonntaga. Čez travnike in polja, skozi mešane gozdove in gozdne livade nas vodi Via Alpina do majhnih zaselkov doline Walsertal, ki nas zvabijo na počitek. Pot »ovinkari« med »grabni« in cestami ... gor in dol in velikokrat tako. Hodiš in hodiš, a nikamor ne premakneš. Nato se pot le ustali ob reki, malo po levi in malo po desni strani.

202

22,5 km 1.190 m

6 h 25 849 m

Buchboden » Schröcken

R53

Od Buchbodna sledimo poti navzgor do dolnjih in gornjih Überlutalp. Sledimo slemenu pobočja in prikaže se prvi kamniti branik, vrh Hochkünzelspitze, ki naznanja bližnji prihod skalnatih Allgäuerskih Alp. Lepo vreme ni zdržalo. Zaradi močnega naliva sem se odločil, da nadaljujem po dolini ob reki in se nato povzpnem po pobočju. Originalna pot se najprej vzpne in po planinah zgoraj preči dolino. Sledi še spust v dolino po makadamski cesti.

Rothorn (rdeči vrh) – zelo pogosto ime Ne puščajte sledi

Najbrž ste že doživeli, da ste se podali v kakšen lep, nedotaknjen kotiček narave in vas je tam pričakal kup smeti ali drugih sledi človekovega delovanja. Odnesite vsaj svoje smeti vedno do ustreznega odlagališča. Ne zakopavajte smeti! Pripravite si vrečko zanje že vnaprej. Tudi na veliko potrebo moraš kdaj iti v naravi. Takrat je zaželeno, da skopljete luknjo, globoko vsaj 20 cm in oddaljeno vsaj 60 m od poti, tabora ali pitne vode. Toaletni papir shranite v vrečko z ostalimi smetmi in odnesite s seboj. Luknjo pa zasujte. Z golimi rokami je težko skopati luknjo, zato je mala lopatka za opravljanje potrebe nujna oprema. Uporabljajte obstoječe tabore. Če to ni možno in bivakirate v naravi, naredite to brez sledi. Izogibajte se večjih posegov: lomljenju vej, premikanju kamnov, kurjenju ognja (uporabite raje kuhalnik) ... Ko odidete, mora izgledati, kot da niste bili nikoli tam. Okolju prijazen način pomivanja posode: napolnite z vodo posodo za kuhanje in uporabite biološko razgradljiv detergent.

Westlicher Johanneskopf (2.573 m)

203

Feuerstein

Biberacher Hütte

Na poti sem včasih naletel tudi na stvari, ki so me spominjale na svoje delo v službi. Kot tale kos opreme slovenskega proizvajalca Vitli Krpan. Eno od mojih službenih področij dela je razvoj programa za programiranje računalniško vodenih strojev (CNC) za razrez.

204

Skrb za noge: nohti in glivice

Kot sem že omenil, je skrb za osnovno »orodje« – noge, bistvenega pomena za uspešno opravljen vezni pohod. Skrb za nohte se začne z izbiro pravilno velikih čevljev. Čevelj vas ne sme tiščati v prstih, zagotovite dovolj prostega prostora za prosto gibanje prstov. Preizkusite tudi pri hoji navzdol. Skrbite za to, da boste imeli nohte postrižene. Zakaj je to pomembno? Nenehni pritisk na vaše nohte bo povzročil, da vam bodo nohti počrneli in odpadli. Ta proces je lahko boleč, hkrati pa se poveča možnost zapletov: okužbe in druge neprijetnosti. Pri veznem pohodništvu si v čevljih vsaj 8 ur na dan. V čevljih bo vedno nekoliko vlažno, to pa so odlični pogoji za nastanek in razmnoževanje glivic. Poleg neprijetnega vonja je okužena koža tudi manj odporna za nastanek žuljev. Poskrbite, da ne boste imeli glivic, preden se podate na pot. Prav tako pred odhodom razkužite čevlje. Priporočam redno uporabo krem proti glivičnim delovanjem. Če glivic še nimate, ni potrebe po specializirani kremi proti glivicam. Zadostuje večfunkcijska krema za noge, ki pomirja, blaži in ima tudi ta učinek. Jaz prisegam na kremo švicarskega proizvajalca CosmerbA.

18,7 km 1.072 m

5 h 25 322 m

Schröcken » Mindelheimerhütte

R52

Od Schröckna po poti navzgor nadaljujemo v Allgäuerske Alpe, ki nas zaradi lepote dobesedno pusti brez besed: spektakularni razgledi na glavni greben Allgäuer Hauptkamm, od vrha Trettachspitze do Biberkopfa, od divje romantičnega Koblata do najmogočnejšega vrha Allgäuerskega gorovja, Widdersteina. Najprej po makadamski cesti čez lepe planine do prelaza, nato strm vzpon do koče in pohajanje po stezicah na planini.

Körbersee

Grosser Widderstein (2.536 m) Bivak

Če načrtujete večkrat prenočevati na prostem, je gotovo smiselno vzeti s seboj ultra lahek šotor, s katerim znate ravnati. Tudi če nameravate spati na kočah, se morate vseeno pripraviti na morebitno nenačrtovano prenočevanje na prostem. Poleg spalne vreče boste potrebovali spalno podlogo ali visečo mrežo, ki je odlična alternativa (a v visokogorju boste težje našli mesto za privez). Nepremočljivo ponjavo lahko uporabite za improvizacijo šotora ali v kombinaciji z visečo mrežo. Tudi bivak vreče so lahka in dobra alternativa za zasilno prenočevanje. Ščitile vas bodo pred vetrom in dežjem. Obstaja več možnosti, od preproste plastične vreče, vse tja do polšotora. Obvezna oprema je tudi aluminijasta odeja prve pomoči, ki vam vrne do 80 % telesne toplote. Z znanjem in izkušnjami lahko z improvizacijo nadomestite kakšen kos opreme.

Kalbelesee

205

Grosser Widderstein (2.536 m)

Widdersteinhütte

Elferkopf (2.387 m)

Mindelheimer Hütte Na poti do Mindelheimer Hütte, ki je na trenutke malo bolj zahtevna, sem naletel na zanimivo družinico. Mladi očka je peljal dve svoji hčerkici in mlado mamico na planinski izlet. Najmlajšo je nosil na ramenih, imel pa je tudi nahrbtnik. Na težjih mestih je v roke vzel nekoliko večjo deklico, ki je hodila sama, a jo je bilo strah zahtevnih odsekov. Mamica je bila prestrašena še bolj. Obuta je bila neprimerno, očitno planinskih izkušenj ni imela. Komaj je zmogla težave na poti, tako da ni mogla kaj dosti pomagati. V bistvu je sama potrebovala pomoč. Ves čas pa je obloženemu očku že vsa solzna (upravičeno) najedala: »Si zmešan? Kam si nas peljal? Pazi, da ne padeš! ...« Upočasnil sem korak in nekaj časa hodil lepo počasi za njimi. Če bi očka, obložen z obema deklicama, padel na takšnem odseku, se ne bi dobro končalo. Dobrohotno sem ponudil pomoč v veliko veselje mlade mamice. A me je očka arogantno zavrnil, da bo že uredil in da naj grem naprej. Naredil sem, kar sem lahko in s težkim srcem odšel naprej. Na koči sem nato čakal, da so prišli dobre pol ure za menoj, na srečo živi in zdravi. Hotel sem prespati na koči, a so imeli vse rezervirano. Naročili so, naj počakam kakšno uro, če koga ne bo. Bil sem v dilemi, ali naj grem naprej ali počakam? Na koncu sem le

206

Biberkopf (2.599 m) počakal in dobil prenočišče. V Avstriji in Nemčiji se je režim na kočah spremenil. Polpenzion ni več obvezen, obstaja pa tudi ta možnost. Hrano strežejo samo ob določenih urah, a takrat lahko dobiš vse, kar imajo na meniju. Večerja se začne ob 18. uri in traj do 20. ure. Po tem je kuhinja zaprta. Če ta način primer-

jam s polpenzionskim, lahko rečem, da je ob večerjah večji kaos, da se na hrano čaka dlje in da je treba več osebja, da vse izpeljejo. Po drugi strani pa si lahko gost privošči hrano po izbiri. Ne bi se mogel odločiti, kateri je boljši. Vsak ima svoje prednosti in pomanjkljivosti.

21,8 km 254 m

5 h 30 1.436 m

Mindelheimerhütte » Oberstdorf

R51

Sestop nad jezerom Guggersee je precej kamnit, a zelo lep, še posebej, ko se ob lepem vremenu bližnji vrhovi zrcalijo v njegovih bistri vodi. Sledimo Stillachu in dospemo do udobne pešpoti, ki nas vodi do Oberstdorfa, kjer se srečata dve od petih poti Via Alpine. Dolgo prečenje nad dolino in nato spust v dolino. Po dolini se po ravnem sprehodimo do Oberstdorfa. Oberstdorf je kraj, kjer se končajo gore in se začne nepregledna ravnina. Dišalo je po otavi, vsi kmetje so imeli pokošeno. Traktorjev za celo parado.

Sprehod visoko nad dolino

207

Biberacher Hütte, Avstrija

Prehojeno: 66,2 % – 1.743,0 km – 100,1 km navzgor

208

209

R50

Oberstdorf » Prinz-Luitpold-Haus

20,5 km 1.449 m

6 h 40 431 m

Po rumeni poti zapustimo Oberstdorf, najjužnejšo občino Nemčije. Po čudoviti dolini Oytal, in čez čudovite obdelane planine, ki nas zvabijo na počitek, nadaljujemo navzgor v osrčje Allgäuerskih Alp, kjer stojijo ob njenih robovih najvišji vrhovi od Schnecka do Höfatsa. Iz Oberstdorfa ob reki v zelo lepo dolino Oytal. Nato se mimo planšarij in pašnih planin povzpnemo na sedlo in se spustimo na drugo stran. Sledi vzpon do koče.

Na začetku svoje poti se nisem preveč obremenjeval s tem, kako hitro mi gre in koliko me še čaka do konca. Glede na vreme sem si zastavil dnevni cilj, ki je bil včasih pogojen tudi z možnostjo prenočevanja. Še posebej v drugem delu avgusta in v septembru, ko sem se že izogibal prenočevanju na prostem. Se je pa z načrti natančno ukvarjala moja žena, ki jo je zelo skrbelo, ali mi bo uspelo priti pravočasno na cilj. Moj prvi nočni pohod se je zgodil na tej etapi. Po zelo okusnem kosilu v Oberstdorfu sem se napotil v dolino Oytal, čeprav na zemljevidih ni bilo nikjer označene možnosti prenočišča. Žena je naročila, da se moram podvizati, da se bova naslednjič lahko srečala na dogovorjenem mestu, in sem pač šel malo na srečo. V dolini je nekaj planšarij in tudi gostišče, a nikjer ne nudijo prenočišč, čeprav se tre turistov. Najprej sem mislil, da si bom poiskal kakšno prenočišče v naravi. Oziral sem se za lovskimi opazovalnicami, da bi imel vsaj streho nad glavo, a takšne klasične ravno tukaj nisem našel. Odločil sem se, da nadaljujem do koče princa Leopolda, pa čeprav bom moral hoditi po temi. Na kočo naj bi prišel okrog 23. ure. Upal sem, da si bom že nekje na hodniku ali na kakšni klopi postlal, če bodo šli že spat. Malo pod prelazom Himmelecksattel sem gledal sončni zahod, se povzpel do vrha in nato sestopil na senčno stran z naglavno lučko (bila je skoraj polna luna). Zanimivo je bilo srečanje s čredo krav. V temi imajo ogromne svetleče oči in ni jim bilo všeč, da sem okrog kolovratil z močno lučjo. Pot je bila kar zahtevna – blatna, prerezana z globelmi, potoki, tudi nekaj lažjih plezanj je bilo. Malo pred 23. uro sem prispel na kočo in srečal naključne obiskovalce stranišča. Ti so takoj poklicali oskrbnika, tako da sem dobil samostojno sobo, da ne bi budil ostalih že spečih planincev. Uredil sem se in legel, a nisem mogel takoj zaspati. Od naporov tega dne sem bil tako izmučen, da me je treslo po vsem telesu. V polsnu sem poslušal prvo in drugo izmeno »WC-jašev« – gre za veliko kočo in kar naprej hodijo na stranišče, zato pravega miru ni bilo.

210

Če nimajo navade imeti pujsov popolnoma prostih, potem sta šla ta dva malo na potep.

Hoja ponoči

Zadnja »možnost« prenočevanja na planini.

Na začetku velja opozorilo, da se hoji v temi izogibajte (še posebej brez svetilke). Hoja po neznanem terenu v temi, še posebno, če gre za zahteven teren, je veliko težja in nevarnejša kot hoja pri belem dnevu. Ovire, ki so podnevi preproste, vam lahko v temi povzročijo velike težave. Tudi orientacija v temi in iskanje prave poti sta veliko bolj zahtevna. Če se hoji v temi ne morete izogniti, velja naslednje: Ko se znoči, počakajte, da se vaše oči prilagodijo na temo. Presenečeni boste, kaj vse lahko vidite tudi v zelo temni noči. Kadar je polna luna, je noč svetlejša, a je težavnejše prehajanje v senco. Periferni – obrobni vid je v temi boljši kot pogled naravnost, zato je priporočljivo, da gledate predmete, ki so ob straneh. Če uporabljate svetilko, je bolje uporabiti rdečo svetlobo, še posebej, če hodite v skupini. Rdeča svetloba ne vpliva na nočni vid. Če nekomu ponoči posvetite v oko z belo lučjo, potrebuje približno 30 minut, da se mu povrne nočni vid. Ne bodite prestrašeni zaradi različnih hrupov, ponoči se vse sliši glasneje, zato pozabite na razne grozljive filme. Živali so ponoči prav tako plahe kot podnevi, je pa srečanje z velikimi žarečimi očmi lahko veliko presenečenje. Če ste sami in vznemirjeni, se pogovarjajte sami s seboj. Ponoči ne poskušajte prečkati reke, razen če res ne gre drugače.

211

R49

Prinz-Luitpold-Haus » Weißenbach am Lech

26,8 km 474 m

7 h 25 1.429 m

Prekoračimo nemško-avstrijsko mejo, sledimo poti po dolini Schwarzwassertal in pustimo za seboj gorski svet Allgäuer. Skozi slikovite gozdne livade pridemo do večjih gramoznih nasutij Lecha, ki je tudi zadnja največja ohranjena divja reka v Evropi. Dolino Lechtal so prijavili med območja Natura 2000 in bo v prihodnosti postala Naravni park »Krajina divjega porečja Lechtal na Tirolskem (Tiroler Lechtal)«. Začne se z lepim vzponom na sedlo, kjer je meja. Nato spust na pašno planino, kjer se izgubi vsaka sled za potjo ... Od planšarije vodijo kilometri makadama in asfalta do končnega cilja. Želeli si boste, da bi bili s kolesom.

Pogled s prelaza Bockkarscharte (2.164 m) v dolino Schwarzwassertal.

212

Ta dolina je bila s svojo dolžino in cesto resnična preizkušnja moje volje. Na koncu je dež z mene spral prah s ceste. V penzionu Goldenes Lamm so me potolažili z odlično kulinariko in postrežbo. Priporočam.

27,4 km 1.583 m

8 h 05 716 m

Weißenbach am Lech » Wolfratshauser Hütte

R48

Čaka nas res dolga etapa. Vodi nas od Weißenbacha pri Lechu v odročno in mirno dolino Berwanger Tal, daleč proč od mrzličnega vrveža, do prelaza Fernpass. Po obrobnih poteh se napotimo iz mesta in nato po makadamu navzgor v sosednjo dolino, kjer kraljujeta dva lepa turistična kraja Rinnen in Berwang. Nato vzpon na sedlo, spust in ponoven vzpon na rob, s katerega se pred nami odpre razgled na najvišjo goro Nemčije – Zugspitze.

Berwang Pri jezeru Rotlechstausee me je dohitel v rdeče oblečen mladenič z rdečim kavbojskim klobukom na glavi. Spregovorila sva nekaj besed in se kmalu zapletla v pogovor. Kris je Američan, doma iz Minnesote. Zaljubljen je v Alpe in v alpsko infrastrukturo. Opravil je že več poti po Alpah. Tokrat se je odločil za del rdeče Via Alpine. Začel je v Feldkirchu in hodil v isti smeri kot jaz. Imel je nekaj težav z navigacijo in me je vprašal, ali se mi lahko pridruži. Nisem imel nič proti, zato sva nekaj dni hodila skupaj. Pogovori so bili zanimivi, pa tudi ob večerih je čas hitreje minil. Najbrž sem ga s svojim tempom malce upočasnil, saj se drugače ukvarja tudi z gorskim tekom in se udeležuje tekmovanj Ironman.

213

R47

Wolfratshauser Hütte » Coburger Hütte

12,2 km 1021 m

5 h 10 891 m

Od koče Wolfratshauser Hütte sledi pot navzdol, najprej čez smučišča Lechtaler Schigebietes, potem pa skozi gozd navzdol do Biberwierja. Od tu sledimo stezi Knappensteiga in skozi tako imenovan Langlehen ter opravimo vzpon čez škrbino Biberwierer Scharte oz. prehod iz Lechtaler Alpen v pogorje Wettersteingebirge. Na koči sva se okrepčala, sledil je spust v dolino. Ker naju je že priganjal mrak, sem malo pospešil in Kris je dobil pravo lekcijo v hitrih spustih. Po njegovih trditvah je bil to največji približek smučanju. Res pa je, da še nikoli v življenju ni smučal. S svojimi mobilnimi aplikacijami sem hitro našel najugodnejše prosto prenočišče v mestu in že sva bila pred dobro obloženo mizo. Bil je navdušen. Pogovor po večerji se je zavlekel pozno v noč. Na nebu je bilo nekaj oblakov, a vremenska napoved je bila ugodna. Dogovorila sva se za zgodnji odhod. Zjutraj je bilo nebo zaprto in je močno deževalo. Ker sta vremenska napoved in lastnica hotela napovedovala izboljšanje vremena že dopoldne, čeprav nebo ni bilo obetavno, sva šla še nazaj malo podremat. Res se mi ni dalo v dež, še toliko bolj, ker sem bil pripravljen na lepo vreme. Čez dve uri še ni ponehalo, a sva vseeno krenila v moker dan. Vreme se je izboljšalo šele pozno popoldne.

Zugspitze (2.962 m), najvišja gora v Nemčiji.

Vsepovsod znaki prepovedano za kolesarje – sledi od koles pa ogromno.

214

Kris Tyson, naključni spremljevalec na poti

Bil je še en lep poznopoletni dan v severni Avstriji, šesti dan svojega dvotedenskega pohoda po rdeči poti Via Alpina. Kmalu potem, ko sem zapustil ugodje lokalnega hotela, sem pred seboj zagledal pohodnika, ki se je vzpenjal v gore. Izvedel sem, da je to pohodnik Igor, ki prečka Alpe v enem neprekinjenem pohodu. Veličasten projekt. To je bil vznemirljiv obet; ne samo, da sem srečal veznega pohodnika na mreži poti, ki je pritegnil mojo pozornost v preteklih letih, ampak se je obetala tudi možnost, da spoznam še druge alpske regije. Ker sva bila oba namenjena v isto smer, sva z Igorjem skupaj preživela nekaj naslednjih dni na delu poti, ki večkrat preči avstrijsko-memško mejo. Nekaj mojih prejšnjih dni na poti je bila prava avantura v vsakem pomenu besede. Od tega, da sem na stičišču treh poti prehodil precej milj v napačno smer (po vijoličasti poti), do tega, da sem se izgubil na alpskem terenu, kjer me je preganjala nevihta s strelami, brez pravega zatočišča v bližini. Papirni zemljevidi so mi pred tremi leti v Švici dobro služili, a tukaj je postalo očitno,

17,3 km 668 m

5 h 20 1.173 m

Coburger Hütte » Reintalanger Hütte

R46

Čaka nas nasprotij polna etapa. Od koče Coburger Hütte navzdol do jezera Igelsee in potem čez planine pod mogočno steno Wetterwand do Gatterla, kjer bomo prišli na nemško območje. Čez strmo pobočje Zugspitzplatt se pot nadaljuje do koče Knorrhütte in naprej do koče Reintalangerhütte. Od koče se spustimo do jezera in se nato sprehodimo po pokrajini, ki spominja na Pokljuko. Preko blatnih planin se prebijemo do prelaza, sledi plezalni vzpon v Nemčijo. Od koče Knorrhütte se spustimo v dolino. Če se tukaj spuščamo zjutraj v dolino, imamo občutek, da delamo nekaj narobe, ker se množice valijo v nasprotno smer – proti Zugspitze najvišji gori Nemčije.

Jezero Drachensee pri Coburger Hütte

Vorderer Drachenkopf (2.303 m) nad jezerom Seebensee

da potrebujem za iskanje poti še kakšno bolj napredno tehnologijo, na primer GPS. Igorjeve tehnične sposobnosti kako najti pravo pot in pripravljenost, da tudi meni pomaga vzpostaviti podoben sistem na svojem pametnem telefonu, je omogočil, da sem nekaj naslednjih dni potoval brez težav. Ne smem pozabiti tudi na Igorjevo medicinsko oskrbo. Imel sem vneto ahilovo kito in močne bolečine. Z Igorjevo Justovo kremo iz brinja so bolečine kot po čudežu izginile. Še posebej so mi v spominu ostali najini pogovori med hojo iz mesta v mesto, od koče do koče. Bilo je prijetno deliti pot s tako odprto osebo. Podrobno sem se poučil o mnogih vrednotah, ki povezujejo Evropejce. Igor pooseblja mnogo teh vrednot in je prijazno delil z menoj veliko svojega gorniškega znanja, izrednih pohodniških izkušenj in želja po novih projektih. Prepričan sem, da sem izvedel več o Reinholdu Messnerju, kot če bi bral njegovo biografijo. To je bila moja druga izkušnja na Via Alpini in spodbujam vsakega, ki mu je izziv »lightweight alpine trekking« (pohodništvo po Alpah z manj opreme), konstantno spoznavanje novih ljudi in je pripravljen tudi na to, da se bo občasno izgubil na alpskih poteh. V EU s podporo vseh organizacij in zasebnih institucij uspejo vzdrževati izredno mrežo poti po celotnih Alpah. Dogajajo se medkulturne povezave, pripovedujejo se zgodbe in tudi dragocena pokrajina je ohranjena. Pojdi in bodi tudi ti del te zgodbe.

215

Nemška meja – ostanki žične ograje

Postojanka Knorrhütte za naskok na Zugspitze

216

12,9 km 1.308 m

5 h 35 324 m

Reintalanger Hütte » Meilerhütte

R45

Pot po tej etapi, med katero bomo uživali enkratne krajinske poglede na pogorje Wettersteingebirge, gre pretežno navzgor, v začetku še skozi gozd, a se že precej hitro nadaljuje po odprtem gorskem svetu. Od koče se spustimo nižje v dolino. Na desni strani pot spremlja reka, ki večkrat ponikne in tvori čudovito zvočno in vizualno kuliso. Pot se nato požene strmo v pobočje in se izvije iz doline čez strmo, z borovci poraslo pobočje. Tukaj smo nagrajeni z lepimi razgledi. Sledi še precej vzpona.

SMS ženi Katji 26. 8. 2015

Igor: »Dobro jutro, upam, da v lepo jutro. Rad bi te pozdravil, kot se šika: poljubil in objel, pa te žal ne morem. Lep dan!« Katja: »Polepšal si mi jutro. Hvala. Zdaj zajtrkujem. Tudi tebi želim lep dan, te objemam in poljubljam.«

217

Berghütte Schachenhaus – Nemci radi hodijo v hribe, zato je bila temu primerna tudi gneča. Tudi na drugih kočah v Avstriji in Nemčiji je bilo ogromno obiska.

218

Digitalizacija

Digitalizacija vstopa v praktično vsa področja človekovega delovanja in življenja. Računalniki so z nami vsepovsod: na mizah, v pametnih telefonih, v raznih napravah in urah ... Marsikje nam olajšajo opravila in prihranijo čas, da se nam ni treba ukvarjati z zoprnimi opravili. Omogočajo, da smo povezani in dosegljivi, da lažje najdemo pravo pot in rezerviramo prenočišče, da poiščemo informacije ... Ta del zgodbe je pravljičen. Skrbi me druga plat medalje. Ni prav, da postajamo odvisni od naprav. Še posebej mladina. Ne samo, da preprostih opravil brez elektronskih naprav ne obvladajo več, ampak da podoživljajo svet prek naprav. Navidezni svet postaja pomembnejši kot to, kar se v tem trenutku dogaja okrog nas (v družbi prijateljev vsak zase »boža« telefon). Že ime pove, da je ta svet le navidezni, in če živimo v njem, živimo le navidezno. Nočne sanje se razblinijo, ko se zjutraj zbudimo. Lahko so prijetne, a se zavedamo, da niso resnične. Navidezni svet lahko navidezno napolni praznino v nas. Ko iluzija mine, smo še vedno prazni. In zato moramo nenehno zapolnjevati to bolečo praznino. A če jo polnimo le z navidezno resničnostjo, bo ostala praznina. To praznino lahko zapolni samo resnična izkušnja ljubezni – odnosa. Navidezni svet je na videz varna izbira – lahko se skrijemo za anonimnostjo. Pravi odnos pa zahteva odkritost, odprtost, iskrenost in osebo. Ne moremo biti skriti, ne moremo se pretvarjati ali biti nekdo drug – avatar. V odnosu je vedno nevarnost, tveganje, da bomo prizadeti – da ne bomo sprejeti. V odnosu je vedno na prvem mestu drugi, v navideznem pa sem vedno na prvem mestu jaz. In to sebično dojemanje sveta lahko nehote prenašamo v svoje odnose. Upam, da se ne boste nekega dne zbudili in ugotovili, da ste živeli le navidezno. In če se vam bo to zgodilo, upam, da boste imeli priložnost živeti drugače.

19,1 km 437 m

6h 1.833 m

Meilerhütte » Scharnitz

R44

Od koče Meilerhütte nas vodi pot čez visokogorski svet navzdol v dolino Bergleintal, kjer v ozkih serpentinah dalje vijuga navzdol. Kmalu postane pot spet ravnejša in nas vodi skozi gozd do Gasse pri Leutaschu. Od tu sledimo poti po dolini Satteltal do sedla Hohen Sattel, ki leži na 1.495 m višine. Preko soteske Sattelklamm nadaljujemo navzdol do Scharnitza oz. vrat v Karwendel. Sledi dokaj zahteven spust v dolino in nato sprehod po gozdu do kraja Gesse. Od tod se po makadamski cesti zložno povzpnemo na prelaz in se po gozdni poti in cesti spustimo v Scharnitz.

Gesse

Große Arnspitze (2.196 m)

219 219

Bockkarscharte, Avstrija

Prehojeno: 72,2 % – 1.901,0 km – 107,3 km navzgor

220

221

R43

Scharnitz » Falkenhütte

30 km 1.360 m

8 h 25 483 m

Od Scharnitza nas vodi za javni promet zaprta gozdna cesta po dolini Karwendeltal navzgor do koče Karwendelhaus, ob vznožju vrha Birkarspitze. Od tu nadaljujemo navzdol do malega Ahornbodna in do spomenika Hermanna von Barth Denkmala. Čez planino Ladizalm navzgor pridemo do koče Falkenhütte, v nenehnem občudovanju lepe panorame sten Lalidererwände. Najprej sledimo lepi potki skozi gozd, nato nas čaka dobrih 20 km makadama, ki se večji del skoraj neopazno vzpenja po dolini. Na desni strani ves čas šumi reka. Cesta se nato vzpne proti koči Karwendelhaus, pot pa večkrat seka ovinke. Raj za kolesarje, zato jih je vse polno. Od koče se rahlo spustimo v čudovito dolino, kjer kraljujejo krave. Sledi še kratek vzpon do koče.

222

Pri pohodništvu boste velikokrat naleteli na potok, hudournik ali reko, ki nima mostu. Za prečenje se bo treba potruditi. Posebno spomladi so vode bolj deroče in globlje zaradi taljenja snega v gorah. Na izbiro boste imeli, da prečite ali se obrnete nazaj. Ne pozabite tudi te druge možnosti, bolje je biti na varnem kot v zagati. Vsekakor je smiselno, da se razgledate ob vodi gor in dol, če je kje možen lažji prehod. Preden zagazite v vodo, imejte v mislih, da se lahko voda giblje precej hitreje, kot je opaziti. Tudi nizka voda lahko teče zelo silovito. Čeprav boste poskusili prečkati po kamenju ali drugih pripomočkih, se pripravite na možnost zdrsa in padca v vodo. Preden prečkate vodo, pospravite elektroniko in vse druge stvari, ki morajo ostati suhe, v plastično ali nepremočljivo vrečo. Priporočljivo je, da pospravite čevlje in nogavice ter obujete sandale oziroma svojo rezervno obutev. Če je nimate, snemite nogavice. Bosonogo prečenje ni priporočljivo. Hoja po vodi v dolgih hlačah ni priporočljiva, ker se voda bolj upre v hlače in je večja verjetnost, da vas bo spodneslo. Še posebej v hladnem vremenu poskrbite, da boste imeli suho obleko na drugi strani. Če nimate rezerve, pospravite to, ki jo imate oblečeno, na varno. Pri prečenju ne imejte priklenjenega nahrbtnika. Če vas zajame voda in vas bo nahrbtnik vlekel na dno, se boste tako lažje rešili. Pomagajte si s pohodnimi palicami. Delajte kratke korake in preverite stopinje. Ne stopajte na skale, veje, ki so pod vodo, ker so lahko spolzke. Glejte naprej na mesto prečenja in ne v vodo, da ne izgubite ravnotežja. Če ste se zmočili, se preoblecite. Nikakor ne oblecite suhe obleke čez mokro.

Prečkanje vode

Tukaj ni greh, če si zaželiš kolo, čeprav si pohodnik.

Karwendelhaus

Kleiner Ahornboden – naravni park

Pa smo jo našli! Točno tukaj je najboljša paša na planini.

223

R42

15,9 km 840 m

Falkenhütte » Lamsenjochhütte

4 h 50 746 m

Vzdolž mogočnih sten Lalidererja (Laliderer Wände) sledimo poti skozi krnice in slednjič po udobni sprehajalni poti navzdol v Eng pri Großen Ahornboden. Vzpon do koče Lamsenjochhütte nas vodi čez planine, ruševje in gorske travnike in malo pred kočo se odpre čudovit razgled na jezero Achensee. Še ena etapa, ki izstopa po lepoti narave.

Hochjoch

Eng Alm – turizem na kmetiji. Polno ljudi.

Westl. Lamsenjoch (1.940 m)

224

16 km 71 m

4h 1.464 m

Lamsenjochhütte » Schwaz

R41

Danes zapustimo Alpski park Karwendel. Čez planino Stallenalm, kjer se pot skrije v mešani gozd, se strmo spustimo levo do tesni Wolfsklamm. Naprej gremo mimo samostana Fiecht in pridemo do Schwaza, nekoč zaradi srebrovih rudnikov zelo pomembno mesto. Spust v dolino vodi v glavnem po makadamu. Sledi še nekaj kilometrov asfalta, do mesta Schwaz, enega večjih mest na poti.

Schwaz

V večjih krajih pride prav pametni telefon in mobilno omrežje za iskanje najprimernejšega prenočišča. Aplikacij, ki jih lahko uporabite, je več. Priporočam takšno, ki zna iskati na podlagi vaše lokacije in išče v več podatkovnih bazah (primer: »Hotels near me«). Smiselno je, da si prenočišče rezervirate, čeprav le za nekaj ur. Nerodno je, če hodite nekaj ur do možnosti prenočišča in nato ugotovite, da ni več prosto. Včasih se celo zgodi, da boste dobili prenočišče ugodneje preko mobilne aplikacije kot pri plačilu v recepciji.

Mobilno iskanje prenočišča

Moj dom so v 107 dneh, kolikor je trajal celoten pohod, postale planinske koče, albergi ali berg hoteli, turistične kmetije, hoteli in penzioni. Spal sem tudi na prostem, na terasah in na slami. Zanimivo je, da je po navadi težje najti prenočišče v večjem mestu, ker so razdalje velike in marsikje zasedene vse kapacitete. V manjšem kraju je samo nekaj možnosti prenočevanja in še tiste so zelo blizu skupaj. Tudi lastniki se med seboj poznajo in te napotijo na pravo mesto. V večjih mestih je tako nepogrešljiv pametni telefon in mobilno omrežje, da lahko hitro najdeš prosto prenočišče ali si ga celo rezerviraš za čas, ki ga potrebuješ, da prideš peš do tja. Vedel sem, da bom v Schwaz prišel pozno, zato sem, takoj ko je bil signal na razpolago, poiskal prenočišče in ga rezerviral. Najugodnejše prenočišče za eno osebo in en dan je bilo na dvorcu Mitterhart. Žal mi je bilo le, da je bila restavracija zvečer že zaprta, ampak zajtrk je bil grajski. Če povem po resnici, sem imel še eno željo, da bi žena prišla že nocoj in ne šele jutri.

225

R40

15,7 km 1.751 m

Schwaz » Loassattel

7 h 25 652 m

Oddaljujemo se od Schwaza, mesta pridobivanja srebra, in po Via Alpini nadaljujemo skozi gozd navzgor. Nad drevesno mejo hodimo po grebenu čez Gratzenkopf in prelaz Kreuzjoch do koče Kellerjochhütte. Priporočljiva alternativa za pohodnike z vrtoglavico je pot mimo koče Alte Kellerjochhütte. Počasi se dvigujemo nad mesto z lepim razgledom na mesto in grad. Sledi grebensko prečenje in vzpon na Kuhmöser ter spust na planoto. Dobre volje sem korakal po ulicah Schwaza. Pojedel sem grajski zajtrk, dobro sem se naspal, vreme je bilo čudovito in čez nekaj ur bom objel svojo ženo. Na obisk prideta tudi starša. Žena je rezervirala lepo prenočišče in mama bo poskrbela za domačo kuhinjo. Žena mi prinese na pokušino grozdje, ki ga je letos sama vzgojila. Še nekaj kilometrov in prehodil bom že dva tisoč kilometrov. Res mi bo uspelo. Saj ne morem verjeti!

Grad Freundsberg

226

Kellerjochhütte

Pri sestopu me je začelo močno boleti koleno. Kolenski trak je pomagal ublažiti bolečino.

227

R39

16,5 km 837 m

Loassattel » Rastkogelhütte

4 h 30 371 m

Čaka nas udoben sprehod od sedla Loassattel čez Hochfügen do koče Rastkogelhütte. Čez planine in deloma skozi redko poraščene gorske gozdove se pot rahlo vzpne do koče Rastkogelhütte. Po makadamu do smučišča in do konca doline Hochzillertal. Sledi kratek vzpon na sedlo, za katerim že vidimo kočo.

Z mamo in atejem. Tako sem ju bil vesel, da sem čisto pozabil na fotografije. Kvalitete res ni, čustva so pa pristna.

Praznik: obisk in cela škatla domačega sadja.

228

Katja Gruber: Na obisku z Igorjevimi starši

Preživel sem lep družinski dan: popoldan enega dne in dopoldan drugega. Čeprav bi mi res prijal še vsaj en ves dan razvajanja, sem moral spet vzeti pot pod noge. Napovedani konec pohoda v Trstu se je bližal. Le še 20 dni in dobrih 600 km. S težkimi nogami sem stopal z velikega parkirišča, saj me je srce vleklo v dolino za srebrno Toyoto. Še dva tedna do Slovenije, ko se spet vidiva.

V času Igorjeve odsotnosti nisem imela posebno veliko stikov z njegovimi starši, večkrat smo se slišali po telefonu. Mama Jožica je vse novice o njegovi poti spremljala na poseben način. Zdelo se mi je, da je vsako informacijo, naj je bila dobra ali slaba, vpila kakor mehka goba. Medtem ko sem jaz v svoji značilni razburjeni intonaciji pripovedovala o njegovih prigodah, je ona vse to poslušala v posebnem zamaknjenem miru, kot bi skušala natančno preučiti, kako se njen sin resnično počuti. Vedela sem, da Igorja goreče spremlja v molitvi in dnevno sledi njegovi poti po Facebooku. Bilo je prisotno tudi vprašanje, ki ga je na Igorja naslovila takrat, ko ji je prvič razkril svoje načrte: »Le kje sva z atom tako zgrešila pri

2000 prehojenih kilometrov

2.000 prehojenih kilometrov. Nekaj, česar si pred dvema letoma nisem predstavljal niti v sanjah. Kdaj ste pa Vi nazadnje naredili kaj, česar si niste predstavljali niti v sanjah? Jutri je nov dan in nova priložnost ... vzgoji, da boš moral zdaj toliko pretrpeti?« Ta stavek je Igor rad povedal kot prikaz, da si njegovo pot predstavljamo popolnoma narobe. Ves čas nam je skušal dokazovati, da prav nič ne trpi in da uživa še veliko bolj, kot si mi sploh znamo predstavljati. Dogodke, ki so se nam zdeli neljube nevšečnosti, je on doživljal kot preproste ovire, ki njegovo pot bogatijo in ga utrjujejo. Igor si je želel, da ga starša obiščeta na poti, in to smo v avgustu tudi uresničili. Po obisku je bilo vidno opazno, da sta zdaj tudi starša pomirjena in da sta se lahko začela veseliti prihoda na cilj.

229

R38

Rastkogelhütte » Finkenberg

22,4 km 701 m

6 h 05 1.980 m

Čez planine Sidan in Schafleitenalm navzdol vse do malega naselja Mösl, kjer se pot razcepi in sledi slemenu Penken rahlo navzgor po gozdnatem območju. Sestop po cesti, ki se vije po travnatem pobočju v dolino. Nato vzpon skozi gozd na smučišče. Sledi spust večinoma po cesti v Finkenberg.

V penzionu, kjer sem prenočeval, sem se želel dogovoriti za zgodnji zajtrk. Najbrž ste ugotovili, da sem prejšnji dan zaključil prehitro in me je pekla vest. Previdno sem vprašal lastnico, ali bi bilo možno imeti zajtrk ob 6.30. Rekla je, da lahko, ampak ob 5.30. Nič mi ni bilo jasno. Še enkrat sem vprašal. In še enkrat mi je odgovorila enako. Dogovorila sva se za 5.30. Malo čez pet me je zbudil zvok več traktorjev. Ko sem prišel na zajtrk, je bilo v jedilnici polno gozdnih delavcev in vse je postalo jasno.

Kadar sem imel napolnjene baterije in je bila dobra GPX sled, sem večinoma pot sledil z GPS napravo. Včasih me je to tudi zavedlo. Večkrat sem doživel, da so pot v naravi premaknili, GPX sled pa ni bila osvežena. Kaj

230

storiti zdaj? Če sledim GPX, bom preprosto navigiral, a pot bo lahko zapuščena. Če sledim oznakam, bo lahko ravno obratno. Tokrat sem se odločil, da ubogam GPS napravo. Pot je bila strma, veliko je bilo sledi koles, zanimiva so

bila tudi lesena pomagala – brvi. Pomislil sem, da moram biti pazljiv, če slučajno pripelje kakšen kolesar. Ko sem prišel na vrh, sem zagledal tablo: »Kolesarska pot. Prepovedano za pohodnike!« Ups ...

9,6 km 355 m

2 h 20 204 m

Finkenberg » Ginzling

R37

Od Finkenberga prečka Via Alpina preko hudičevega mostu (Teufelsbrücke) globoko sotesko potoka Tuxbach. Od tu naprej hodimo po gozdni poti navzdol v dolino Zemmtal do gostilne Gasthaus Karlsteg, kjer se začne tematska učna pot »Dovoli mi, da ti pripovedujem o ...«. Vzdolž tematske poti lahkotno hodimo po travnikih iz doline v dolino, mimo okrepčevalnice Jausenstation Gamsgrube do Ginzlinga. Cesta in reka se vijeta po ozki soteski, pot pa išče prehode po robu soteske skozi gozd. Ko se soteska malo razširi, se pot spusti k reki.

Neverjetno, v kakšnih strminah kosijo strojno.

231

R36

Ginzling » Pfitscherjoch/Passo Vizze

24,6 km 1.358 m

7 h 05 86 m

Od Ginzlinga hodimo vzdolž stare steze po kulturno naravovarstveni tematski poti »Dovoli mi, da ti pripovedujem o ... od Karlstega do Breitlahnerja«. Od Breitlahnerja gre pot naprej strmo navzgor in hitro za tem postane lahka in nas vodi do vznožja Staumauerja do jezera Schlegeisstausee. Do prelaza Pfitscher Joch se pot vijuga preko enkratne doline Zamserja Grund. Iz Ginzlinga se napotimo po stranskih cestah, nato nekaj časa po glavni do cestninske postaje. Tam se pot požene v hrib nad cesto in po drugi strani soteske. Spustimo se do reke in sledimo reki do jeza. Od jeza vodi na prelaz pot ob reki, ki je prava »romarska pot«. Na prelaz se vijejo kolone ljudi.

Schlegeisspeicher

232

Ob jezeru je parkirišče, od tu naprej pa gneča na poteh.

Schrammacher (3.411 m)

»2.000 prehojenih kilometrov. Nekaj, česar si pred dvema letoma nisem predstavljal niti v sanjah. Kdaj ste pa Vi nazadnje naredili kaj, česar si niste predstavljali niti v sanjah? Jutri je nov dan in nova priložnost ...« je Igor zapisal na eni od razglednic, naslovljenih na Planinsko zvezo Slovenije. Prav res, kdaj? Potlej sem še bolj zavzeto spremljala Igorja, kako je korak za korakom postavljal piko edinstvenemu življenjskemu poglavju. Po pogovoru z njim ob koncu tega podviga pa sem si zaželela, da bi tudi sama obula gojzarje in se za 100 dni podala na Pot, saj bi rada srečala tistega pastirja svetlih oči ter odložila odvečno prtljago. Občudovanja vredno popotovanje Igorja Gruberja je najzgovornejše povabilo vsem nam, da odprtih oči, ušes in srca vzamemo pot pod noge in se odpravimo v gore, naravo. Da z novim dnem zgrabimo novo priložnost in si podarimo prvovrstno doživetje.

Manca Čujež

Nisem si mogel kaj, da ne bi vedno znova premleval življenja, ki ga živimo. V meni so zelo živi spomini iz mojega otroštva, ko je bilo življenje precej drugačno. Bilo je veliko druženja s prijatelji, sorodniki in sosedi. Veliko je bilo delovnih akcij in medsebojne pomoči. Kot mulec sem pomagal graditi marsikatero poslopje v kraju in pri sorodnikih. Veliko sem pomagal tudi pri kmečkih opravilih. Če pomislim na tiste čase, čutim veliko povezanost, čeprav doma nismo imeli niti telefona. Danes ima večina mobilni telefon in smo tako nenehno dosegljivi in celo povezani na internet. Število dnevnih informacij se je zelo povečalo. Napadajo nas z vseh strani. Večinoma so te informacije nepotrebne in bi brez večje škode preživeli tudi brez njih. Mediji in mobilne aplikacije se kar trudijo, da bi bila njihova informacija najbolj opažena, da bi vas dosegla. Pred potjo nisem veliko uporabljal svojega pametnega telefona za priklop na omrežje in sem na začetku poti komaj izklopil vsa nadležna obvestila, ki se oglašajo vsakič, ko nekdo objavi, kako se počuti. Vse te informacije nam dajejo lažen občutek, da smo povezani, da smo na tekočem. Pa smo v resnici? Smo v resnici povezani z osebo, ki z nami deli svoje življenje? Ne mislim preko Facebooka. Poznamo njene strahove in najmanjše

Uporaba GPS naprave

GPS naprava nam je lahko v veliko pomoč pri lažjem iskanju poti. Še posebno takrat, ko so označbe v naravi pomanjkljive. Vse GPS naprave niso enake. Priporočam uporabo specializiranih pohodniških naprav, ki imajo močnejši antenski sprejemnik in bodo zanesljivo delovale tudi v težjih vremenskih pogojih. Prav tako imajo prilagojen zaslon, ki je viden tudi v močni sončni svetlobi. V megli pride takšna pomoč še posebej prav. Pripravljeni moramo biti na to, da naprava v danem trenutku ne bo delovala. Bodisi nam bo zmanjkalo baterij bodisi naprava ne bo sprejemala signala ali bo kazala napačen položaj. To se lahko zgodi v ozkih soteskah ali ob velikih stenah. Poleg naprave je veliko odvisno tudi od kakovosti GPS sledi, ki ji sledimo. Če je ta zastarela, je lahko pot v naravi že premaknjena. Še posebej bodite pozorni pri uporabi nepreverjenih GPS sledi! Če naprave ne znamo uporabljati, nam ne bo veliko koristila. V vsakem primeru nam GPS naprava služi le kot pripomoček in jo je treba obvezno kombinirati s sledenjem oznak v naravi. Preverite, ali je smer smiselna, preden se ji odločite slediti. Težava GPS naprav je tudi majhen zaslon, s katerega ne moremo pridobiti globalnega občutka za teren, kjer se nahajamo. Poskrbite za alternativo!

spremembe v razpoloženju? Kaj pa s prijatelji ali sosedi? Ali sploh v resnici poznamo človeka, ki mogoče živi le nekaj metrov stran, na drugi strani zidu? Starši, bratje in sestre? Sorodniki? Sodelavci? Večkrat »izklopite« pametni telefon, da boste lažje Povezani.

233

Kreuzjoch, Kellerjoch, Avstrija

Prehojeno: 77,9 % – 2.051,7 km – 114,6 km navzgor

234

235

R35

Pfitscherjoch/Passo Vizze » Dun (Pfunders/Fundres)

13 km 470 m

6h 1.044 m

Namesto da bi se podali po makadamu, se spustimo po krajšnjici (št. 3) do koče Pfitscher-Joch-Haus. Ko po tej poti v tretje srečamo cesto, se je držimo in nadaljujemo proti jugovzhodu do naslednjega ovinka, kjer pot št. 1 zavije v dolino Unterbergtal. Pot zapustimo pri »Wiener Neustatt«, in se podamo po poti čez škrbino Gliederschartl proti Pfunders. Pot se spusti na drugo stran prelaza in nato v sosednjo dolinco. Nekaj časa pot sledi potoku, nato se vzpne strmo po travnih pobočjih navzgor, z lepim pogledom na ledenike in z zvočno kuliso bučanja vode. Od škrbine na drugo stran sestopimo po pašnikih in po cesti v dolino.

Unterbergtal

236

Gliderschartl (2.644 m)

Lago Silvella Dan se je počasi že nagibal k večeru, ko sem se spuščal proti dolini Weitenbergtal. Pooblačilo se je in obetal se je dež. Nič kaj z veseljem nisem gledal teh oblakov. Srečal sem čredo koz, ki so me vzele za pastirja in so šle kar lepo z menoj. Komaj sem se jih otresel. Na cesti proti kraju Dun me je dohitel možak z avtomobilom, ki je čistil cestne kanale pred prihajajočim dežjem. Ponudil mi je prevoz in me začudeno gledal, ko sem mu razložil, zakaj se ne želim peljati z njim. Kasneje sem ugotovil, da s tem prevozom ne bi prihranil časa. Ustavljal se je namreč vsakih nekaj metrov, vzel motiko, sčistil kanal in se odpeljal do naslednjega. V zadnjih dveh dneh je bil že tretji, ki mi je ponujal prevoz. Tudi drugi niso razumeli, zakaj želim nadaljevati peš po cesti. V Dunu nisem imel označenega nobenega prenočišča. Na strani Via Alpina je bila omenjena neka možnost, a naslova GPS ni poznal. Noč se je vedno bolj bližala in tudi dež se je obetal. Poklical sem številko, ki je bila navedena. Niso znali angleško in kot sem uspel izvedeti s svojo zelo omejeno nemščino, nimajo prenočišč. Očitno napačna številka. Ko sem prišel do kraja Dun, sem ugotovil, da so to kmetije, ki so razmetane po velikem pobočju. Razdalje med njimi so precejšnje, zato sem si izbral na slepo eno hišo, h kateri bom šel vprašat, ali mi

lahko ponudijo prenočišče ali pa me kam napotijo. Ko sem prišel do hiše, se je ulilo. V hiši je gorela luč, a trkanje na vrata se ni obneslo. V kuhinji sem videl možaka in potrkal na okno. Oddali so mi zelo poceni apartma. Našli so tudi nekaj suhomesnatih kmečkih dobrot, ki so napolnile moj želodec zvečer in še za zajtrk. Res sem jim hvaležen.

237

R34

Dun (Pfunders/Fundres) » Chemnitzer Hütte/Rifugio G. Porro

14,5 km 780 m

5h 106 m

Od Duna (1.468 m) se povzpnemo po poti št. 13 skozi dolino Eisbruggtal do koče Edelrauthütte (2.545 m). Od tod nadaljujemo, obdani z alpsko naravo, naprej do prelaza Nevesjoch (2.405 m) in do koče, ki leži prav na samem prelazu. Tej poti, označeni s št. 1 in markirani s simbolom »Stoanmandln«, posebnim kažipotom iz kamna, pravijo tudi planinska pot »Neveser Höhenweg«.

Dež me je spremljal od jutra z manjšimi prekinitvami. Na Knorrhutte sem pozabil pelerino, a sem v Finkenbergu na srečo kupil novo, drugače bi bil čisto premočen. Sonce je posijalo le na koči Edelrauthütte v obliki tirolske goveje juhe s cmoki iz slanine. Na koči Chemnitzer so me prepričali, da je bolje vzeti sobo kot skupna ležišča. Samo dva gosta sva bila.

Ko se ti približuje 500 kg žive teže po strmi, spolzki stezi, je razumno prepustiti prednost »gospe«.

238

22,6 km 260 m

5 h 15 1.377 m

Chemnitzer Hütte/Rifugio G. Porro » Ahornach/Acereto

R33

Sekcija planinske zveze Chemnitz je povezala kočo (danes: Nevesjochhütte) s potjo Kellerbauerweg s Speikboden. Pot poteka 15 km stalno proti jugovzhodu, čez greben Schaflahnerkamm, krajši odsek po levi strani pobočja, nato znova po desni. Vzponov in sestopov skorajda ni. Čaka nas prečenje celotnega gorskega grebena in dolg spust v dolino. Nato še zaključni vzpon.

Pot vodi ob in po dolgem grebenu Schaflahnerkamm. Dežja sicer ni bilo, a megla je večkrat zakrivala pogled v dolino. Škoda, ker je tukaj v lepem vremenu najbrž zelo lepo.

Tokrat me je s poti zvabilo mesto Campo Tures. Obiskati sem moral bankomat in malo »pocrkljati« svoj želodec. Nato sem se po dolini podal do kraja Locanda Cascate.

239

R32

Ahornach/Acereto » Rieserfernerhütte/Rifugio Vedrette di Ries

18 km 1.267 m

6h 151 m

Od Ahornacha, pribl. 1.400 m, se napotimo skozi dolino Reintal, vse do glavnega kraja. Iz doline nadaljujemo po cesti do »vhoda« v dolino Gelltal. S planine Seeber-Alm pelje Via Alpina najprej prek številnih pobočnih stopnic, vzdolž potoka do planine Gelltalalm, nato nadaljuje v serpentinah v lažjem, a precej dolgem sprehodu vse do prelaza Gemsbichljoch (2.791 m), kjer se nahaja tudi koča. Ponoči se je pošteno zlilo in tudi treskalo je po hribih naokrog. Zjutraj so oblaki ostali, a deževalo ni. Pot sem nadaljeval po razglednih stezah v dolini Val di Riva – Reinbach in se kasneje, ko ni bilo več teh poti, napotil po cesti. Via Alpina namreč teče po levih pobočjih nad to dolino. Na cesti se nisem dobro počutil, a sem moral vztrajati do konca. Na mestu, kjer sem se pridružil na Via Alpini, se je odprlo tudi nebo in razkrilo novi sneg v gorah.

240

Sneg me je pričakal nekje na višini 2.300 m. Tudi pihalo je, tako da rokavice niso bile odveč. Sneg me ni preveč motil, nekaj več previdnosti je bilo potrebne, a mi je bil zelo všeč kontrast, ki ga je ustvarjal sneg s skalami. V koči sem se pogrel ob zakurjeni peči in se okrepčal. Zapletel sem se v zanimiv pogovor z dvema mladima dekletoma, ki sta stregli v koči. Prepričevali sta me, naj ostanem, a me je pot klicala naprej.

241

R31

Rifugio Vedrette di Ries » Antholz-Mittertal/Anterselva di Mezzo

7 km 0 m

2 h 24 1.423 m

Koča Rieserfernerhütte (Rifugio Vedrette di Ries) pri prelazu Gemsbichljoch leži v čudoviti razgledni legi in služi kot oporna točka za vzpon na številne gore skupine Rieserfernergruppe, kot tudi za prehode v doline Gelltal, Reintal in Wielental. Sestop v Antholz je spočetka zelo strm in naporen.

242

15,5 km 1.552 m

6 h 20 1.516 m

Anterselva di Mezzo » St. Martin in Gsies/S. Martino in Casies

R30

Od doline Mittertal se najprej podamo proti planini Grüblal, na pribl. 2.000 m. Od tod naprej se pot nadaljuje strmo navzgor do škrbine Grübelscharte, najvišje točke te etape, kjer se po več kot 1.000 višinskih metrov vzpona zasluženo nagradimo s predahom in lepim razgledom. Deloma po gorski poti, deloma po tovorni hodimo 11 km skozi tiho dolino Karbachtal za Gsies. To etapo sem zaradi slabega vremena opravil po dolini mimo kraja Rasun di Sopra in se nato povzpel čez predvideno gorsko skupino, ki pa je v tem delu precej nižja. Sestopil sem v kraj Tesido, kjer sem se priključil na pot Via Alpina.

Po včerajšnjem dnevu sem se zelo veselil naslednje etape. Vremenske napovedi sicer niso obetale nič dobrega, a kot že velikokrat na tej poti so se izkazale za nepravilne. Zjutraj je bilo nebo zaprto z debelimi oblaki. Močno je deževalo. V višinah je bila močna megla. Če se povzpnem na planino, ne bom imel nič od tega. Po preučevanju zemljevida na mobilnem telefonu sem našel možnost, da nadaljujem po dolini do kraja Rasun di Sopra in se nato čez krak istega pogorja, ki pa je na tem mestu precej nižje (1.500 m), spustim do kraja Tesido. Mi je bilo zelo žal, da bom spet skrenil s trase Via Alpina, a si nisem mogel privoščiti izgube celega dne zaradi vremena. Odločitev je bila popolnoma pravilna. Ves dan je močno deževalo in vzpon na planino bi bil popolnoma nesmiseln. Na začetku vzpona čez hrib, malo ven iz Rasun di Sopra, sem srečal drobno, staro ženičko, gotovo je imela krepko čez 80 let. Oblečena je bila v črno in v rokah je nosila težko vrečko iz trgovine. Cesta je šla strmo navzgor, zato sem ji ponudil, da ji nesem vrečko. Čeprav ona ni znala angleško in jaz ne italijansko, sva se nekako dogovorila. S hvaležnostjo v očeh mi jo je izročila. Skupaj sva hodila zelo počasi po res strmi asfaltni cesti. Cesta je bila ozka, a dovolj široka, da sta se srečala pešec in avto. A ženica se je vsakokrat, ko se je pripeljal avtomobil, umaknila v visoko mokro travo. Po slabe pol ure, ko sva tiho hodila drug ob drugem, sva prišla do odcepa, ki je vodil do njene hiše. Izročil sem ji vrečko, ki sem jo moral večkrat prestavljati iz ene roke v drugo, ker ni bila ravno lahka. Pozdravila sva se in odšel sem naprej. Še danes sem presenečen nad tem srečanjem. Nekaj mi ni pustilo, da bi kar odkorakal mimo, kot da sem ji bil poslan v pomoč. Upam, da sem ji polepšal dan, vsaj toliko, kot ga je ona meni. V mestecu Monguelfo mi je spet zelo prijala italijanska kuhinja, v preteklih dneh je bila kulinarika bolj avstrijsko obarvana. Preostanek dneva sem prebil v dežju in na asfaltu.

Rasun di Sopra

Tesido

Monguelfo

243

R29

S. Martino in Casies » Seekofelhütte/Rifugio Biella

26,5 km 1.146 m

5 h 40 54 m

Če želimo dospeti v Prags v kratkem času, lahko uporabimo linijski avtobus. V okolišu Welsberga se udobno in prijetno napotimo skozi dolino Pragsertal do divjega jezera, pri Schmiednu pa zavijemo proti zahodnem delu doline. Naprej sledimo poti z markacijo št. 1, ki prihaja iz južnega dela jezera, do Nabigen Locha in čez Törl do etapnega cilja. Prvi del poti do divjega jezera moraš premagati veliko kilometrov asfalta. Jezero je prelepo in tudi vzpon na prelaz, čez katerega vstopamo v čudoviti svet Dolomitov, je enkraten.

Seekofel (2.810 m)

Pragser Wildsee – divje jezero

Na sam rob Dolomitov v kraj Oberhaus sem prišel v dežju in megli. Premočen in do konca izmučen od asfalta. Tukaj so trije hoteli. Dva sta bila polna upokojencev in nista imela več nobenega prostega mesta. V tretjem, kjer sem prespal, nisem imel druge izbire, je bila cena zelo visoka. Strah me je bilo, da se bom zbudil še v en deževen dan, a glej, v novem jutru so me pozdravile gore in sonce. Le nekaj dolgih korakov me je vodilo do jezera, ki me je očaralo s svojo lepoto. Nato sem se med množico upokojencev podal na prelaz. Na poti sem se našel z mlado, čedno Kanadčanko, ki je hodila po Visoki dolomitski poti. Pot jo je vodila v drugo smer in sva se pri koči razšla. Da ne boste mislili, da so me ogovarjale samo starke. V gorah je spet zapadel nov sneg in ponovno sem intenzivno polnil spominsko kartico fotoaparata.

Kolone pohodnikov, ki se vzpenjajo nad jezerom. Večina je upokojencev. September je pač njihov čas.

244

Rifugio Biella

245

R28

Rifugio Biella » Dürrensteinhütte/Rifugio Vallandro

12 km 52 m

2 h 45 404 m

Koča Seekofelhütte leži blizu škrbine Cocodainscharte (2.332 m) ob pokrajinski meji. Pot št. 28 vodi skozi Ofen. Če želimo dospeti do spodaj ležeče planine Rossalm, se moramo podati po poti št. 3. Steza (priporočena le izkušenim) povezuje planino s Plätzwiesen (približno 2.000 m), ki se nahajajo na vzhodu in v bližini koče Dürrensteinhütte. Pot se vzpne po razglednem grebenu na sedlo Forcella Cocodein in spusti na drugo stran. Nato se zopet vzpne in zavije v sosednjo dolino, iz katere se zlagoma vzpenja po desnem robu. Na koncu se spusti na veliko ravnico.

246

Pot do vrha

Zelo redke so poti, na katerih ne bi bilo treba na poti do vrha za dosego cilja tudi navzdol in s tem izgubiti del pridobljene višine. Sestopi in padci so del poti do cilja, do vrha.

Rossalm: V čem je razlika med almom – kmečkim turizmom in planinsko kočo? Na koči poješ malico sam, na almu pa jo deliš z domačimi živalmi.

247

Dolomitni apnenec je kamnina, v kateri je apnenec delno zamenjan z dolomitom. Kristali so bele, sive ali roĹžnate barve. Mangan obarva kristale dolomita v roĹžnato barvo.

248

Tre Cime di Lavaredo, Drei Zinnen, Tri Cine: To so gotovo najbolj prepoznavni vrhovi Dolomitov in med najbolj prepoznavnimi vrhovi Alp v celoti.

249

R27

Dürrensteinhütte/Rifugio Vallandro » Drei-Zinnen-Hütte/Rifugio Locatelli

13 km 811 m

4 h 30 556 m

Od koče Dürrensteinhütte se usmerimo proti sedlu Strudelkopfsattel (2.200 m). Prek doline Helltal pelje ozka steza navzdol v dolino Höhlensteintal. Od tod nadaljujemo položno navzgor, nato strmo prek doline, kjer izvira Reinz, ter naprej gor do koče Drei-Zinnen-Hütte, etapnega cilja na 2.400 m nadmorske višine. Na poti št. 102 moramo opraviti 8 km dolg vzpon s 1.000 m višinske razlike. Pohod do znamenitega simbola Dolomitov se začne z manjšim vzponom. Sledi spust po poti, ki se ne more čisto odločiti, ali bi šla v dolino ali ne: gre malo gor, naokoli, dol, skozi tunele ...

Veliko predelov celotnih Alp me je navdušilo in obogatilo s čudovitimi razgledi. Eden takšnih so Dolomiti, kjer skoraj nisem mogel odložiti fotoaparata. Tudi sneg je dodal svojo čarobnost. Moje poti so bile večinoma samotne. Z izjemo nekaterih predelov okrog Chamonixa, v avstrijskih Alpah, Dolomitih in na Karnijski poti, kjer je bilo zelo veliko obiskovalcev.

250

Koč nisem rezerviral vnaprej, zato sem bil zelo vesel, ker so vedno našli še kakšen skriti kotiček v kakšnem kotu pod streho, da sem lahko prespal na toplem in suhem. Septembra so bile koče presenetljivo polne. Na splošno nimam rad gneče, zato je bilo pohajanje okrog Treh Cin kar velik šok, ker se je res trlo turistov. Zato sem se kljub silni lepoti hitro odpravil naprej proti Karnijskim Alpam.

251

R26

18,5 km 1.013 m

Drei-Zinnen-Hütte/Rifugio Locatelli » Sillianer Hütte

4 h 50 928 m

Od koče Drei-Zinnen (pribl. 2.400 m) pelje pot št. 102 navzdol prek doline Altsteinertal do konca v dolino Fischleintal. Naslednji cilj, ki ga dosežemo po stezi št. 1 a), je Sexten/St. Veit oz. vzpenjača Helm-Bahn, s katero si lahko skrajšamo pot in dosežemo pot Karnischen Höhenweg. Po zgornji postaji pridemo udobno čez mejno goro Helm v dolini Hochpustertal do koče Sillianer Hütte na 2.447 m. Romarska pot. Toliko ljudi naenkrat v hribih še nisem videl. Vzpon na drugo stran je nekoliko bolj osamljen.

252

Na poti sem izgubil precej svoje telesne teže (18 kg). Začel sem s 95 kg in 14-kilogramskim nahrbtnikom. Pred Dolomiti sem nekoliko zmanjšal težo nahrbtnika. Žena je odpeljala vse, kar sem menil, da ne bom več potreboval. Te opreme se je nabralo za 4 kg. Skupaj kar 22 kg manj. To je teža, ki je znatno vplivala na mojo hitrost. A proti koncu poti se je res že mudilo. Izguba telesnih zalog se je zelo poznala tudi pri načinu delovanja mojega telesa. Kar naprej je zahtevalo nove vnose hrane. Če sem na začetku lahko hodil cele dneve brez enega grižljaja, sem si zdaj moral bolj pogosto privoščiti kakšno krepko malico. Zelo je narasla tudi želja po sladkem. Moso/Moos

Okrepljen s sladkorjem sem se hitro dvigal proti vrhu, sonce pa se je že spuščalo.

Helm/Monte Elmo (2.434 m) – kolesarski raj

Mislim, da mi je uspelo dobiti zadnjo prosto posteljo na koči. Karnijska pot je bila v tem času zelo dobro obiskana. Poleg pohodnikov je bilo tudi veliko kolesarjev.

253

Prato Piazza, Dolomiti, Italija

Prehojeno: 84,3 % – 2.220,3 km – 121,9 km navzgor

254

255

R25

Sillianer Hütte » Obstansersee Hütte

12,5 km 403 m

4 h 05 549 m

Od koče Sillianer Hütte nas Via Alpina vodi čez vrh Hollbrucker Spitze, mimo starega vojaškega pokopališča, čez Demut, Schöntalhöhe in Eisenreich, ki je z 2.665 m tudi najvišja točka Karnijske transverzale. Čez kamnite in z ruševjem poraščene površine nadaljujemo po poti do koče Obstansersee Hütte. Po grebenu ... malo gor in malo dol ...

Ponoči je zmrzovalo, na srečo sem spal v koči.

256

14 km 801 m

5 h 00 1.185 m

Obstansersee Hütte » Neue Porze Hütte

R24

Od koče Obstansersee Hütte vodi pot navzgor do Roßkopftörl in navzdol do razvalin koče Tscharrhütte in spet navzgor do koče Fillmoor-Standschützenhütte. Čez močvirnato območje jezera Oberen Stuckensee se vzpnemo do Heretriegela, prečkamo krnico Roßkar in preidemo v drugo krnico Porzekar in nadaljujemo pot pod mogočnimi pobočji Porzeja vse do istoimenske koče, Porzehütte.

Roßkopf (2.603 m)

Grosse Kinigat/Monte Cavallino (2.689 m)

257

Grosse Kinigat/Monte Cavallino (2.689 m)

258

Razglednice so še vedno zelo lepa pozornost ali zahvala tistim, ki so vam omogočili vaše popotovanje. Razglednico lahko pošljete kar s svojega mobilnega telefona in uporabite lepo fotografijo, ki ste jo posneli sami. Prejemnike si lahko uredite vnaprej. Primer takšne aplikacije je Touchnote.

Razglednice

Na Visoki karnijski poti je bilo res veliko pohodnikov. Koče so bile večinoma polne. Za razliko od francoskih oskrbnikov tukaj niso delali večjih težav. Vedno se je našel še kak skrit prostor pod napuščem, v katerem ni bilo mogoče stati, a je kljub temu nudil več udobja kot prenapolnjena soba. Imel sem blaženi mir. Pokritost GSM signala je v tem delu slaba.

Oberer Stuckensee

21 km 841 m

8 h 20 924 m

Neue Porze Hütte » Hochweißsteinhaus

R23

Od koče Porzehütte do koče Hochweißsteinhaus poteka Via Alpina pretežno po italijanskem območju. Po krajši hoji dosežemo višino 2.000 m in nadaljujemo hojo na višini med 2.200 in 2.500 m. Šele po Luggauer Törl se pot spusti navzdol do koče Hochweißsteinhaus. Dolga grebenska tura brez vmesnih koč.

Vreme se je skalilo. Med nizkimi oblaki je občasno posijalo sonce in ustvarjalo priložnosti za fotografije. Dežja ni bilo in to je najpomembnejše.

Kje in kdaj začeti?

Vas po vsem prebranem in videnem že srbijo pete, pa ne veste, kje in kdaj bi preizkusili vezno pohodništvo? Začnite v okolici svojega doma. Izberite lokalno krožno pot ali si določite svojo. Vsak večer se vrnite v varno zavetje svojega doma, kjer si boste pocelili rane. Naj vam domači ali prijatelji pomagajo s prevozi. Naslednje jutro pa začnete na mestu, kjer ste prejšnji večer končali. Naslednji korak je, da se poslovite od udobja doma in se podate na pot od koče do koče. Začetek Slovenske planinske poti, od Maribora čez Pohorja do Logarske doline, je zanimiv začetniški izziv. Tudi na primorskem delu v obratni smeri, slovenski del E6, iz Goričkega v Piran ... možnosti je resnično veliko. Naslednji korak nas ponese na poti v tujini. Če smo pri Rdeči Via Alpini, je idealna možnost Karnijska visoka pot. Teden dni: začnete na Predelu in zaključite v kraju Moso, Italija. Kdaj? Poletni meseci. Junija je daljši dan, a v višjih predelih je lahko še sneg. Avgusta in septembra pa lahko pričakujete kakšno pošiljko novega.

259

Zwölferspitz (2.592 m)

260

V torbico prve pomoči dodajte sterilno injekcijsko iglo.

Žulji, nevščečnost ali prava pohodniška mora?

Velikokrat sem že omenil, da je najboljši ukrep proti žuljem preventiva. Pravilna izbira obutve in nogavic. Zatiranje glivic, vzdrževanje suhih nog in zaščitno utrjevanje kože. Žulj je poškodovana plast kože, ki se odlušči od spodnje, vmesni prostor zapolni tekočina, ki varuje novo kožo. Vedno je vedno posledica drgnjenja. Poslušajte svoje noge in pravočasno začutite majhne neprijetnosti v čevljih. Ukrepajte takoj! Odstranite tujek, poravnajte nogavico ali načeto mesto zavarujte z obližem, ki naj ima močno lepilo. Drugače naredi več škode kot koristi. Predirati žulje ali ne? Nevarnost odprtih žuljev je vnetje, ki vas lahko poleg bolečin stane tudi obiska bolnišnice. Če je žulj večji in obstaja nevarnost, da bo počil, je bolje, da mu pomagamo, s čim manj škode. S sterilno injekcijsko iglo ga izpraznimo ob robu. Kože ne odstranjujte. Uporabite razkužilo.

14,4 km 789 m

5h 690 m

Hochweißsteinhaus » Wolayersee Hütte

R22

Ok koče Hochweißsteinhaus sledimo poti proti jugu navzgor do prelaza Öfner Joch in italijansko-avstrijske meje. Pot nas za krajši del ponovno vodi čez planinski svet in skozi redko poraščene gorske gozdove, po italijanskem območju do prelaza Giramondopass. Glede na prejšnje karnijske etape je ta nekoliko bolj višinsko razgibana.

Lagho di Bordaglia

Na tej etapi sem se večkrat srečal z avstrijsko pohodnico. Enkrat me je prehitela ona, nato sem šel mimo jaz ... in še nekajkrat tako. Na koncu sva se zapletla v pogovor in nekaj časa hodila skupaj. Ob treh popoldne, s klobaso v želodcu, sem se odločil, da moram naprej. Vreme ni bilo obetavno. Planinci, s katerimi sem se na koči zapletel v pogovor, so me zelo čudno gledali in mi to odsvetovali. Pot naj bi trajala 6 ur, a zdaj sem bil precej hitrejši kot na začetku poti. Vmes ni bilo možnosti prenočevanja, na prostem pa ne bi spal v tem času in v dežju. Malo adrenalina je prišlo prav za pohodniško motivacijo. Vreme se je vmes poslabšalo, tudi

kakšna kaplja je padla, a je nato zdržalo do večera. Na koči sem bil čez 4 ure in pol, že v mraku, a svetilke še nisem potreboval.

261

R21

Wolayersee Hütte » Untere Valentinalm

7,8 km 160 m

2 h 30 911 m

Čaka nas krajša in tudi lažja etapa; pri vzponu do Hohen Warte, ki je tudi najvažnejši vrh s 2.780 m zahodnih Karnijskih Alp, ne bomo imeli posebnih težav. Čudovit razgled poplača trud planinca, preden se ta spet poda na pot, ki ga vodi nazaj do Valentintörl in od tu navzdol do prelaza Plöckenpass.

Wolayersee

Dopoldne je bil spet čas za pranje pelerine. V takih trenutkih sem se v mislih še posebej vračal na kakšna lepa doživetja in si s tem krepil voljo in dvigal razpoloženje. V zadnjih 15 letih so lepa doživetja večinoma povezana z mojo ženo Katjo. Tudi sama podzavest mi je potem, ko se je izčrpala zaloga nerazrešenih odnosov in obžalovanj, večkrat pošiljala kakšne lepe spomine iz različnih življenjskih obdobij. Ugotavljal sem, da zavest in podzavest večkrat delujeta kot računalnik. Podzavest ima dve vlogi. Zajema celoten spekter dražljajev, jih obdeluje in v primeru nenavadnosti ali nevarnosti javlja zavesti. Bolj kot smo vešči neke dejavnosti, več primerov razreši podzavest na nezavedni ravni in manj je treba komunikacije z zavestjo. Nekatera opravila lahko opravljamo, ne da bi se morali zelo osredotočati na njih. Podzavest skrbi tudi za shranjevanje ogromnih količin podatkov in spominov ... Do marsikaterega shranjenega arhivskega podatka nimamo več neposrednega dostopa, razen ob posebnih priložnostih. »Arhivar« nam tu in tam intuitivno pošlje kakšen zanimiv star dokument – spomin, če ga seveda ne obremenjujemo stalno z množico novih informacij, ki jih mora obdelati in arhivirati. Arhivarju daje zavest tudi naročila za iskanje raznih podatkov. Odziv včasih ni takojšen, a to ne pomeni, da podzavest ne poskuša tega podatka izbrskati nekje v globinah arhiva in ga posreduje, ko ga najde. To se vam je gotovo že zgodilo, ko se na vse pretege v danem trenutku niste mogli spomniti imena svojega sošolca iz osnovne šole. Po dveh urah, ko ste počeli čisto nekaj drugega, pa se vam je nepričakovano posvetilo. Zahtevkov za iskanje po podatkih ne proži samo zavest z mislijo, temveč tudi vsi sprotni dražljaji. Podzavest vhodne podatke vedno primerja z že doživetimi dogodki. Upravlja veliko računsko moč in mnoga jedra – možganske centre. Kakšne algoritme uporablja za obdelavo podatkov, ne vem. Vem pa, da me lahko kakšen poseben vonj hipoma ponese daleč v preteklost. Za razliko od podzavesti, ki ima neizmerne kapacitete za shranjevanje podatkov, ima zavest nekoliko bolj omejene možnosti trenutnega pomnilnika in tudi računske moči. Zato se moramo osredotočati na eno stvar. Zavestno težko (kvalitetno) počnemo več stvari naenkrat.

262

22 km 1.358 m

6 h 30 818 m

Untere Valentinalm » Zollnersee Hütte ehm. Dr. Steinwender Hütte

R20

Skozi naselje pri prelazu Plöckenpass nas pot pelje navzgor in mimo starega vojaškega pokopališča, ki znova dokazuje dejstvo, da v vojni ni in ne more biti zmagovalcev. Čez planino Obere Tschintemuntalm se vzpnemo do najvišje točke te etape, do Köderkopfa, na 2.167 m, kjer nas pričakujejo čudoviti razgledi. Najprej po gozdnih cestah in stezah ter po makadamski cesti v novo dolino. Nato strm vzpon na greben. »Zategla« je ta pot: GPX sled me je zavedla, da sem uporabil staro traso. Nova pot je veliko lažja, a bilo je prepozno. Sledi še spust v dolino s prečenjem dolge zajede.

S sledenjem neosvežene GPX sledi sem hodil po opuščeni trasi poti. V naravi so oznake izrabljene ali celo prekrite, zato sem potreboval precej več časa, da sem se izmotal.

Črta, ki prereže hrib Köderkopf (2.167 m), je pot, ki se prebije med grmovjem in malinami na rob, od tam pa proti vrhu.

263

Že na Slovenski planinski poti sva z ženo doživljala, da se je najin odnos poglobil, poživil in da sva bila med in po daljši odsotnosti bolj povezana kot prej. Paradoks? Ko se eden od partnerjev giblje po neznanem ozemlju in je izpostavljen večji nevarnosti, kot jo doživljamo v vsakodnevnem življenju, se gotovo večkrat spomnimo nanj, kot če se giblje po nekih ustaljenih dnevnih poteh. Njegove preizkušnje in napori nas nagovarjajo veliko bolj čustveno in globlje kot vsakodnevne. Če pri meni k temu prištejem še temeljito revizijo

264

svojih življenjskih odnosov, še posebej odnosa s Katjo, smo že bližje odgovoru. V odnos se vrne hrepenenje drugega po drugem. Kljub temu da sva se, če je le bilo mogoče, vsakodnevno slišala, je šlo le za zelo omejeno komunikacijo med dvema, ki se imata rada. Pričakovanje novega snidenja je vsakokrat naraščalo in s tem se je v odnos vračal čustveni naboj, ki se lahko v vsakdanjem življenju izgubi. Olje na ogenj sem načrtno in nenačrtno prilival tudi s svojimi sporočili: izrazi naklonjenosti, romantičnimi izjavami, namigovanji,

idejami za skupno življenje in opisi lastnosti, ki jih ljubim pri Katji ... Ob vsakdanjih skrbeh in množici informacij v zavesti nimamo celotne zgodovine odnosa, ker tega možgani preprosto ne zmorejo. Na poti, kjer sem se večinoma ukvarjal ravno s tem, pa sem imel ob vsakem najinem srečanju v zavesti najin celotni mozaik odnosa in ne le enega kamenčka, zato sem ta srečanja doživljal v vsej polnosti in globini. To se je prelivalo tudi na Katjo. V vsakdanjem življenju se na žalost ravnamo le po barvi zadnjega kamenčka v mozaiku odnosa. Kakšna škoda!

22,5 km 791 m

6 h 10 990 m

Zollnersee Hütte ehm. Dr. Steinwender Hütte » Naßfeld

R19

Za etapo sta značilna čudovita alpska krajina in lepo jezero Zollnersee. Srečali bomo tudi ostanke vojne vihre, ki nas bodo na tem delu ture stalno spremljali. Zaradi visokogorske lege priporočamo, da pred odhodom preverimo vremensko napoved. Dolga pot, ki se lepo vije po grebenih do prelaza Naßfeld. Zanimivo je videti smučarska pobočja tudi poleti.

Na koči sem spoznal angleškega pohodnika Johna (John Hayes), ki je za svoj predčasni odhod v pokoj prehodil pot E4 v šestih mesecih. Zdaj hodi okrog po različnih gorstvih in za hobi piše vodiče za Ciceron. Ravnokar o Karnijski visoki poti. Piše tudi svoj pohodniški dnevnik (www.johnhayeswalks.com). To etapo sva preživela skupaj v zanimivih pogovorih in si delila veliko izkušenj in dogodivščin. Prav mi je prišel njegov nasvet, da se naj ne ustrašim težav in bolečin, ko se bo telo vračalo v običajen način delovanja. Videti bo, kot da sem si kaj trajno poškodoval.

Zollnersee

265

Zottachkopf (2.064 m)

V Naßfeldu/Mokrinah sem za pico in pivo porabil zadnji cent iz denarnice. Bil sem popolnoma brez denarja. V denarnici 5 centov, na bančnem računu minus v vrednosti limita in neodplačano posojilo, s katerim sem si omogočil potovanje. Če se ne bi čez nekaj ur srečal z ženo, ki mi je prinesla denarno pomoč od staršev, bi lahko štopal domov ali iskal pomoč v zavetišču za brezdomce. Še ena lekcija v ponižnosti.

266

13,9 km 422 m

3 h 25 546 m

Naßfeld » Egger Alm

R18

Iz Mokrin sledimo poti do planine Wartschiger Alm, čez planinski svet do planine Garnitzenalm in spet skozi gosto poraščen gozd do planine Stutenbodenalm. Od tu nas pelje pot naprej na italijansko državno območje po stari vojaški cesti. Mimo koče Zollhütte – spet po avstrijskem območju – nas pot pelje brez velikih višinskih razlik do planine Egger Alm. Vzpnemo se po smučišču in nadaljujemo po gozdnih cestah. Nato se kar naenkrat znajdemo zopet v planinskem svetu nad naravnim parkom Rio Bianco/Beli potok. Po soteski se prebije pot nazaj v Avstrijo in nato sledimo cesti do planine.

Zanimivo je bilo opazovati okolje, ki mi je znano le pozimi, ko pridem smučat v Mokrine.

267

R17

Egger Alm » Feistritzer Alm

15,3 km 876 m

4 h 10 580 m

Od planine Egger Alm mimo jezera Egger-Alm-See in planine Dellacher Alm se pot skrije v gost gozd. Dober kos poti poteka po italijanskem ozemlju mejnega grebena. Manj zanimivi deli Karnijske poti. Po gozdnih cestah in občasno po planinah.

Katja me je pospremila del poti po jutranjem soncu.

Egger Alm See

Zadnji dan paše na planini Z ženo sva se dobila v Egger Almu in skupaj prespala v majhni sobici. V tem planšarskem naselju ni elektrike in vse deluje na plin. Večina hišk se zdaj uporablja v turistične namene. Žena me je pospremila del poti. Srečala sva se spet pozno zvečer v Thörl-Maglernu, kjer je morala poiskati prenočišče, za menoj pa je bil dolg dan in prehojenih 35 km, po ženini zaslugi s precej lažjim nahrbtnikom.

Dellacher Alm/Dolška planina

Starhand

268

19,2 km 578 m

5 h 20 1.638 m

Feistritzer Alm » Thörl-Maglern

R16

Čez planinski svet Feistritzer Alm, Maria Schnee in Achomitzer Alm nas bo presenetila čudovita panorama na zahodne Julijske Alpe in Dobrač. Pot se nadaljuje skozi bogato gozdnato področje navzdol do kraja Thörl-Maglern/ Vrata-Megvarje. Dolg gozdni zakjuček karnijskega potovanja.

Pot proti vrhu je strma, »razgled« pa je zaraščen.

Ko sem se spuščal proti Thörl-Maglernu, sem bil zadovoljen, čeprav me je že lovila tema. Karnijske Alpe sem prehodil polovico hitreje, kot je bilo predvideno. S tem sem pridobil dragoceni čas in moj cilj, da pridem do 20. septembra v Trst, je postal izvedljiv. Katjo je še teden nazaj zelo skrbelo, saj naj bi po njenih izračunih na cilj prišel vsaj teden dni kasneje. Ko sem se spuščal v dolino, je vsa dolina brnela v zvoku težkih motorjev. V teh dneh so imeli tukaj motoristično srečanje. Vsa prenočišča so bila zasedena. Katja se je precej namučila, da je našla prosto prenočišče nekoliko iz mesta. Veselil sem se vrnitve v Slovenijo in tega, da bom lahko končno ves dan uporabljal materinščino.

Prija pogled v smeri Slovenije in naših Julijskih Alp.

269

Köderkopf, Karnijske Alpe, Avstrija

Prehojeno: 90,6 % – 2.384 km – 129 km navzgor

270

271

R15

Thörl-Maglern » Dom v Tamarju

23,7 km 1.123 m

6 h 50 659 m

Po tej etapi pridemo do Dreiländereck – Tromeje. Pot od tam vijuga skozi gozd navzdol do Korenskega sedla, kjer zapustimo Avstrijo in nadaljujemo pot po Sloveniji. Spustimo se v Podkoren in vstopimo v svet Julijskih Alp in v Triglavski narodni park. Po ledeniški dolini gremo mimo smučišč in številnih skakalnic v Planici, z velikanko na čelu, do zatrepa doline. Iz mesta se po cesti podamo čez avtoceste in reke. Cesta se kmalu spremeni v makadam, ta v gozdno cesto in proti vrhu v gozdno stezo. S Tromeje hodimo nekaj časa po planoti in se nato spustimo skozi gozd na Korensko sedlo. Od tod se pot nadaljuje kar po glavni cesti, kar ni najbolj varno glede na količino prometa.

Še nekaj kilometrov in bom skoraj že doma: prestopil bom slovensko mejo.

272

Ni mi bilo jasno, od kod prihajajo vsi ti pohodniki. Iz Thörla sem začel svojo pot zjutraj v samoti. Tako sem prehodil pot po asfaltni cesti in gozdnih cestah. Ko se je začel zadnji vzpon, so z vseh strani prihajali ljudje ... Nisem vedel, kaj se dogaja. Je to tako priljubljena točka, ali kaj? Ko se je z vrha hriba zaslišala še slovenska narodnozabavna glasba, sem vedel, da gre za veselico. Na Tromejo sem prišel ravno na dan, ko je bilo Srečanje treh dežel. Bilo je res veselo in z nekaterimi udeleženci sem malo pokramljal. Privoščil sem si tipično »slovensko« jed čevapčiče in se podal naprej v dolino, kjer sta me pričakovala Katja in prijatelj Boris, ki se mi je pridružil za nekaj dni.

Korensko sedlo

Nevaren odsek Via Alpine neposredno po prestopu v Slovenijo. Pot gre po cesti.

V Podkorenu sva si s Katjo privoščila dobro, slovensko nedeljsko kosilo. Nato se je Katja poslovila in se vrnila k svojim službenim obveznostim. Počitnice so se zanjo že končale, jaz pa sem imel pred seboj še sedem dopustniških dni.

V Podkorenu se mi je, kljub katastrofalni vremenski napovedi, pridružil gorniški prijatelj Boris. S svojo neizmerno vedrino in navdušenostjo mi je dvigal razpoloženje v naslednjih dneh, ko me je močno preizkušalo vreme. Bil je prava popestritev v megli in močnem dežju.

273

Razočaran sem bil, ker na tablah ni zaslediti poti Via Alpina.

V gozdu ob poti je več labirintov za čiščenje čaker. Spoznala sva tudi gospodično, ki skrbi zanje, in nama je razložila, kako delujejo. Hmm ... zame so še vedno le kamni, zloženi v krogu. Vi se prepričajte sami.

274

Pričakoval sem lep pogled na Jalovec, a je bil prekrit z oblaki. Za osvežitev spomina ena arhivska fotografija.

Lepilni trak

Obvezna oprema veznega pohodnika je lepilni trak. Uporaba je zelo univerzalna, prav pride pri raznoraznih hitrih popravilih: raztrgana vetrovka ali nahrbtnik, preluknjan šotor, strgane hlače, počena plastenka za vodo, razpadli čevlji ... Tudi pri prvi pomoči pride prav: pomoč pri imobilizaciji, za preprečevanje žuljev ... Če želite prihraniti prostor, ga lahko navijete na pohodniške palice ali plastenko za vodo. Lepilni trak vedno pride prav.

14 km 709 m

6 h 15 1.188 m

Dom v Tamarju » Trenta

R14

Iz Doma v Tamarju se povzpnemo na Sleme in nato na Slemenovo Špico, ki kraljuje nad dolino Tamar. Pot nadaljujemo proti prelazu Vršič, pod severno steno Mojstrovke. Sestopimo v dolino Trente in do izvira reke Soče ter nadaljujemo proti vasi Trenta. Priporočamo obisk muzeja Alpinum Julijana in izvira reke Mlinarice. Jutro v Tamarju se je začelo z močnimi nalivi, ki so se čez dan še stopnjevali. Pot na Vršič je bila neprepoznavna. Pogosto se je steza spremenila v potok, slapovi s pobočja pa so pršeli po naju in naju še dodatno namočili. Soteskanje mi je sicer všeč, a tokrat sva ga imela kar brez neoprenske obleke. V tem času in ob sončnem vremenu je ta pot prečudovita. Žal nama tokrat ni bilo dano. Proti Vršiču je močno pihalo, dodatne preglavice nama je povzročala še pelerina. Na Tičarjevem domu sva se preoblekla v suhe obleke, saj sva bila povsem premočena. Privoščila sva si toplo malico, a sva naletela na dva avtobusa turistov in naročil za kavo ni hotelo biti konca. Kljub močnemu dežju sva se podala proti Koči pri izviru Soče. Tukaj sva popolnoma zavzela peč na drva, da bi čim bolj posušila svoja oblačila. Vrhunec so nalivi dosegli popoldne. Soča je nevarno narasla in pri osebju na koči je bilo čutiti zaskrbljenost. Kljub zelo močnemu nalivu sva se popoldne smelo podala proti Prehodavcem. Po desetih minutah hoje, ko sva bila spet premočena do konca, sva se samo spogledala in brez besed obrnila nazaj proti koči. Ta dan so padle rekordne količine dežja. Na kočo so prišli tudi kanadski kolesarji, ki so v dežju prikolesarili iz Bovca. Bili so čisto premraženi. Mislili so prespati na Kekčevi domačiji, a se ni dalo do nje zaradi narasle vode. Sledil je vdor vode v kočo in spanje ob zvoku gasilske črpalke. Boris se je požrtvovalno ponudil in priskočil na pomoč pri brisanju vode. Pripravljenost priskočiti na pomoč je njegova velika vrlina. Jaz sem zjutraj užil sadove njegove nočne dobrohotnosti ob izdatnem brezplačnem zajtrku. Hvala.

Tičarjev dom na Vršiču

Poti so se spremenile v potočke.

Koča pri izviru Soče

Danes tudi Kugy gleda le meglo.

275

R14

Dom v Tamarju » Trenta

NE! Tega ne morem narediti. Da bi bila v moji knjigi pot s Slemenove špice na Vršič tako turobno predstavljena, kot je na prejšnji strani, mi srce ne dovoli. Na to pot je vezanih preveč lepih spominov, doživetij in prečudovitih razgledov. Zato si bom pomagal s fotografijami iz svojega arhiva. Fotografije so nastale v poznem jesenskem času (20. 10. 2012). Torej: Ko se iz doline Tamar povzpnemo na Sleme in na Slemenovo špico, nas prevzame pogled na Jalovec, ki velja za najlepšo slovensko goro. Navdušujejo nas tudi macesni, ki se bohotijo v živooranžni barvi.

Jalovec (2.645 m)

276

Mojstrovka s svojimi ĹĄtevilnimi vrhovi (levo in desno)

Prisojnik/Prisank (2.547 m)

Ajdovska deklica, ujeta v steni Prisanka.

277

R13

Trenta » Tržaška koča na Doliču

9,5 km 1.494 m

4h 4m

Iz Trente gremo v dolino Zadnjice in jo v celoti prehodimo po njenem dnu. Ko jo zapre stena se usmerimo v levo in se začnemo vzpenjati po mulatjeri. Na križišču, kjer se odcepi pot proti Luknji, od koder se priključi tudi vijoličasta pot, se usmerimo ostro v desno proti Tržaški koči na Doliču. Z opazovanjem narave lahko odkrijemo veliko redkega alpskega cvetja. Smo v gruščnatem in skalnem svetu. Najprej gremo po cestah do Zadnjice in do začetka mulatjere. Nato se v ključih vzpnemo po njej. Mulatjera je žal slabo vzdrževana in precej načeta od nalivov. Škoda. Razumem, da je v današnjem svetu težko vzdrževati takšne starodavne poti.

Ta dan se je vreme nekoliko umirilo, a so bile povsod vidne posledice naliva prejšnjega dne. Vreme ni bilo stabilno. Menjavale so se rahle plohe in obdobja sramežljivega sonca. Pot je zelo zanimivo speljana po pobočju in ponekod vsekana v živo skalo. Še posebej zanimiv je pogled nazaj na prehojeno pot. Boris je bil v dilemi, ali naj se obrne nazaj po prehojeni poti ali nadaljuje z menoj proti Triglavskim jezerom.

278

279

R12

Tržaška koča na Doliču » Koča pri Triglavskih jezerih

7,6 km 196 m

3 h 05 646 m

Po zložnem skalnatem pobočju se vzpnemo na preval, ko se pred nami odpre prostrana planota Hribarice, ki jo prečimo v smeri proti zahodu in se strmo spustimo v Dolino Triglavskih jezer. Pri prečenju moramo biti še posebej pozorni v primeru megle. V dolino pridemo pri Zelenem jezeru, ki ima barvo zaradi zelenih alg, ki rastejo na dnu. Po dolini gremo do Jezera v Ledvici (največje) in do koče. Najprej se je treba od koče povzpeti čez Hribarice, kar je vedno naporno. Nato sledi spust do prvih jezer in pot po dolini.

Mišeljski konec (2.464 m)

Tudi pri nas se med skalami in na velikih travnatih površinah preganjajo svizci. Vendar jih v dnevih, ko so tukaj kolone pohodnikov, težko opazimo. Glede na vreme je bilo videti presenetljivo veliko planincev. Glavnina so bili tujci, ki so na počitnicah in so prisiljeni izpeljati cilje ne glede na vreme. Angleščina je še vedno prišla prav. Veliko jih je nameravalo na Triglav, a dvomim, da jim je v tem vremenu uspelo.

280

Triglav v oblakih (2.864 m)

Jezerce pod Vršaki

Zeleno jezero in nad njim Velika zelnarica (2.320 m)

Jezera so bila zaradi močnega dežja napolnjena do vrha. Po običajni poti ni bilo mogoče, ker je bila zalita z vodo.

Črno jezero – imenovano tudi Ledvička

281

Borisova dogodivščina

Boris se je poslovil že pri koči na Doliču, a se je po nekaj metrih v drugo smer premislil in pritekel za menoj. Najine poti so se razšle pri Koči na sedmerih jezerih. Boris je v dolino sestopil preko Komarče, jaz pa sem nadaljeval na Komno. Na koči sva nadomeščala porabljene kalorije s palačinkami, Boris pa jih je tako hvalil, da je bilo osebje očarano in sva jih dobila zastonj. Po vrnitvi domov je Boris objavil pravo Facebook reportažo, ki jo tukaj povzemam, da boste začutili še njegovo zanimivo doživljanje. Hvala, Boris.

Po približno eni uri hoje prideva do zelo zanimivih zadev – labirintov za čiščenje čaker ... HUUUH ... In od nikoder se pojavi luštna, prijazna, mlada dama – vzdrževalka labirintov ... gleda me ... gledam jo ... Naenkrat me vpraša, ti očistim srčno čakro? Ljubezensko? HUUUH ... Po približno minuti zelo zanimivega procesa odprem oči. Najina pogleda se srečata. Uide ji rahel nasmešek in reče samo: »Zelo zanimivo.« Za trenutek imam občutek, da me je v tisti minuti prebrala bolj kot vsi, s katerimi se srečujem vsak dan. In srčna čakra je očiščena.

Jutro v Tamarju ne obeta nič dobrega glede vremena. Po luštnem pogovoru z RES luštno mlado kelnarco – Niko zaštartava v prvi naliv ... Materrrrr kake učke je mela ... čakre so zgleda zagrable.

Pojavljati se začnejo prvi fantastični slapovi ...

Vstop v grapo ... jaz ji pravim kar cona gospodarja prstanov. Prizor tu noter je bil resnično fascinanten: slapovi levo, desno, iz sten, po poti ... vsepovsod!

Voda vsepovsod. Bučalo je kot na kakšnem letališču. S sten naju je zalivalo na polno. Na trenutke je bilo težko najti dober prehod.

Ko sva se prebila iz grape, sva srečala čredo ovac. Se mi zdi, da mi je ena rekla: »Pa meeenda ja nista prišla čeeeez grapo?«

Vreme je bilo res depresivno, a moje počutje je bilo evforično ... Ko sva prišla na sedlo proti Vršiču, pa trikrat ... KREŠ BUM BENG. Jp, mal me je pa stisnilo tule pri srcu. No, na srečo so ble samo tri strele in ozračje se je razelektrilo. V gojzarjih pa je začelo lepo čmokat.

Stene so jokale in jokale ...

Veliko je bilo tudi skokov čez hudournike.

Takole sva se prebijala čez ... Večkrat sem si reku, zakaj se sploh matrava, kr prebrodiva ... itak sva čist gnila.

282

Prispela sva na Kočo pri izviru Soče. Začne se ugibanje: »Potegneva do Doliča – 7 ur hoje? ABSOLUTNO!« Začneva hodit in po 10 min se nad nama dobesedno utrga oblak, strele švigajo sem ter tja ... spogledava se – ne bo šlo.

Potem sva si pa prvošla. Ker je bla kuharca fuuuul faca, mi je odstopla francosko solato in poseben puranji šnicl. Tega sploh nimajo na meniju ... DOBROOOOO!!! :)

Okoli 18. ure sledi vdor vode v kočo.

Od pol devetih do pol enajstih zvečer sem z gasilci v copatih čofotal po tejle vodi. Gojzarjev je blo seveda škoda, pa še sušili so se ... ;) Ker sem bil oreng priden, nama je kuharca zjutri prštimala zastonj zajtrk ... :) Res, kjub poplavi smo se imeli fajn na tejle koči.

Jutro je bolj obetavno. Ponovila sva par vaj od včeraj.

Pot do Trente je pa res zelo slikovita in lepa.

Igor se koncentrira ... voda pa buči.

Tu solata verjetno malo škrta med zobmi.

Voda še vedno dere od vsepovsod. Tudi majhni gozdni potočki so prave reke.

Dežna oprava je bla še vedno nujno zlo. Vreme se meša iz minute v minuto.

Zgornji del poti proti koči je res lep, atraktiven in slikovit.

Nadaljujeva pot od Doliča proti dolini triglavskih jezer.

Igor – Gamsa. Na vrhu se že vidi koča na Doliču.

Pot je spet zalita – prebijanje čez ruševje. Še zadnji pogled proti koči in GASSSSA. Ura je bla 18.00, na smerokazu piše 3 h 15 do doline. Čez Komarčo mi v temi in mokrem res ni za hodit. Zato ga pršponam, kolker se da, kot bi trenil sem pri Črnem jezeru. Čez Komarčo me čaka še nekaj presenečenj (sliki levo). V dolino mi je od koče uspelo prit v 1 h 40 min ravno pred nočjo. Res nepozabna avantura – HVALA, IGOR!

Najin skupni cilj – Koča pri Triglavskih jezerih. Palačinke so ble tk dobre, da sem kuharco tako prehvalu, da nama jih na koncu sploh ni računala. Verjetno je bla spet čakra kriva. Igor piči naprej proti Komni. Res vsa čast – prava lokomotiva je! Jaz pa pičim proti Bohinju. SREČNO, IGOR! Fotografije in besedilo: Boris Jakop

283

R11

Koča pri Triglavskih jezerih » Dom na Komni

7,1 km 126 m

2 h 30 303 m

Pot nas bo popeljala iz Doline Triglavskih jezer. Sprva nas čaka rahel vzpon takoj za Dvojnim jezerom v gozd, ki nas privede v Lopučniško dolino. Čez Planino na Kalu se ponovno vzpnemo na preval Na Kalu, ki je tudi lepa razgledna točka na prostrano planoto Komno. Po ruševnatem svetu se spustimo na opuščeno planino Razor ter gremo do Doma na Komni.

Dvojno jezero

Pogoji za fotografiranje niso bili najboljši, ker sem po tej poti hodil v mraku in temi. Zato še nekaj fotografij iz arhiva: dvojno jezero in nekje na poti. Počasi se je začelo mračiti, ko sem odhajal proti Komni. Pot sem približno poznal in sem vedel, kaj naj pričakujem. Na poti sem ob tej uri srečal še veliko pohodnikov iz Češke ali Slovaške. Ženski del velike skupine, ki sem jo srečal, je bil že precej v skrbeh, bila je že skoraj trda tema. Razložil sem jim, da je do Doma na Komni le pol ure, medtem ko je do koče pri Triglavskih jezerih še več ur hoje. Niso se pustili pregovoriti. Na Komni sem bil edini gost. Razveselil sem se velikega napisa: »Domače kislo mleko.« Žal veselje ni dolgo trajalo. Kislega mleka že nekaj časa niso več nudili, le napis je po pomoti še ostal. Pa sem spet izvisel.

284

13 km 469 m

4 h 50 452 m

Dom na Komni » Rjava skala

R10b

Etapo začnemo z vzponom na greben, ki povezuje Spodnje Bohinjske gore. V prvem delu bomo prečili Sp. Komno, kjer lahko opazujemo številne rastlinske vrste. Pod Bohinjskim Migovcem se vzpnemo na Konjsko sedlo, tod naprej pa po grebenu proti vzhodu, čez številne vrhove. Ob poti lahko na levi strani opazujemo osrčje Julijskih Alp, pod nami smučišča, ter v dolini Bohinj z jezerom.

Ko sem zjutraj gledal proti jezeru, si nisem mislil, da bom še isti dan prespal tam spodaj.

16. 9. sem objavil, da sem na poti že 100 dni, a sem se uštel. To je bil že 102. dan, a kdo bi štel? Zjutraj je bilo oblačno, a ni deževalo. Bil sem precej zadovoljen s samim seboj. Mislil sem, da sem v hribih že 100 dni (v bistvu sem bil že dva dni več) in sem to jemal kot nekakšno obletnico. Imel sem občutek, da je vse, kar je bilo hudega, že za menoj in da me od cilja loči le še prijeten sprehod. Nekaj pridobljenega časa sem izgubil zaradi vremena na koči pri izviru Soče, a zamuda ni bila prehuda, zato sem upal, da to nadoknadim v tem dnevu. Na strani Planinske zveze Slovenije so objavili kratko novico o mojih doživetjih in povabilo, da se mi pridružijo na zaključnem pohodu 20. septembra. Manca Čuješ je ob koncu prispevka zapisala: »... vabi neustavljivi planinec.« Malo pred planino Šija sem se s kratkim prispevkom javil na Radio Ognjišče. Vse je bilo v najlepšem redu. Že sem se veselil ričeta na Črni prsti, kjer so me pričakovali. Nekoliko se me je loteval že napuh. Po razgovoru za Radio Ognjišče sem naredil še nekaj korakov do vrha grebena in začelo je zelo pihati in deževati. Zaradi goste megle sem zelo težko iskal pravo pot, tudi označbe so že malo zbledele. Veter je bil resnično močan. Česa takega nisem doživel na celotni poti. Vse, kar ni bilo fiksno pritrjeno na nahrbtnik, mi je želelo odnesti: pelerino, pokrivalo za nahrbtnik in zastavo. Vse sem moral pospraviti v nahrbtnik. Deževalo je kot iz škafa, veter je dež prinašal iz vseh strani kot v avtopralnici. Večkrat sem se poskusil vzpeti na Rodico, a me je veter prestavljal za meter ali dva, ko je prišel pravi sunek. Občutek sem imel, da je za robom, neposredno ob poti prepad in ob takšnem plesanju si nisem mogel privoščiti hoje po poti. Poskušal sem se povzpeti po travnem robu, kjer je bilo več prostora, a na vrhu je pihalo še huje. Umaknil sem se nazaj v travno vrtačo, v zavetrje. Bil sem premočen do kože. Puhovka, ki sem jo oblekel, me je grela, čeprav je bila napojena z vodo. Bilo mi je popolnoma

Pogled s Konjskega sedla

Bohinjski Migovec (1.901 m)

jasno, da bi se v primeru, če bi moral prespati na tem mestu, znašel v velikih težavah. Imel sem dve možnosti. Da nekaj časa počakam, da se malo umiri, in nato spet poskusim narediti preboj čez vrh in nato proti Črni prsti. V spominu sem imel, da me čaka še kar nekaj kilometrov izpostavljenega grebenskega prečenja. Zaradi goste megle iskanje kakšnih drugih možnosti prečenja ni bilo možno, še označeni poti sem komaj sledil. GPS mi ni bil kaj dosti v pomoč. Druga možnost je bila zelo boleča: vrniti se in sestopiti do smučišča Vogel in tam poiskati prenočišče. S tem bi izgubil še en dan. Naslednji dan pa poskusiti ponovno.

Poklapano sem se obrnil in se začel vračati proti Orlovim glavam in navzdol. Tudi pred osmimi leti sem moral za prečenje tega dela poti čakati en dan na planini Razor. Zavedal sem se, da mi je narava v pol ure vzela vse. Nobena oprema, ki sem jo imel s seboj, mi ni mogla pomagati. Nobeni nazivi, diplome, časti, predhodne izkušnje, odnosi ... mi niso mogli pomagati premagati te ovire. Dobil sem zadnjo, najpomembnejšo lekcijo na svoji poti: tudi poraz in umik, ne glede na to, kako je boleč, je del poti k uresničitvi naših ciljev in sanj. Na Voglu sem doživel še zadnji udarec, zadnje ponižanje: koča Merjasec je bila zaprta in ker

285

ni bilo nobene druge možnosti prenočevanja, sem bil prisiljen v spust k Bohinjskemu jezeru z gondolo. Kot da bi mlademu petelinčku poribal rožo na glavi. Ob jezeru sem komaj našel kakšno prenočišče, ker je vse propadlo. Pa sem mislil, da je Bohinjsko jezero eden naših najboljših turističnih ciljev. Od spodnje postaje sem se podal proti gostilni, ki mi jo je pokazal žičničar. Očitno sem bil tako razburjen, da sem napačno zavil na cesto proti slapu Savica in kar hodil. Po pol ure sem se začel spraševati, kje sploh sem, in ugotovil še zadnjo polomijo tega dne. Nato sem se moral še vrniti. V neogrevani sobi brez kakršnih koli izvorov toplote sem poskušal najprej ožeti in nato osušiti vse svoje stvari. Vse je bilo mokro. Kar sem imel oblečeno in kar sem imel v nahrbtniku. Suhe so ostale le stvari v polivinilasti vrečki. Res me je pretreslo. Katja se je tako ustrašila spremembe v mojem glasu, da je želela na vsak način takoj priti v Bohinj. Nisem ji pustil. A ob dobri večerji, ko je bil moj napuh dokončno poražen in se mi je spet vrnil nasmeh na obraz, sem lahko začel delati načrte za jutri in naslednje dni. Preučil sem vse možne poti: po dolini, na planini, na tej in na oni strani Rodice. Čeprav bi izgubil precej časa, sem se odločil, da se vrnem na Vogel in jutri poskusim še enkrat. Možnosti so bile majhne. Domačini so povedali, da bo močan veter na vrhu trajal še najmanj dva dni. Našel sem tudi ustrezne zasilne izhode. Naslednje jutro sem se s prvo gondolo povzpel na Vogel in se podal do Orlovih glav. Veter je bil že tukaj precej močnejši kot prejšnji dan, tudi megla je bila zelo gosta, zato sem izbral možnost, da obhodim Rodico in Črno prst po gozdni cesti, ki se spusti do Ravn v Bohinju. Od tam pa čez sedla na Petrovo Brdo.

Megla, močan veter in močne plohe ...

Smučišče Vogel, kamor sem se moral umakniti.

Ko Bog zapre vrata, gotovo že odpre okno. Tudi tokrat se rešitve že kažejo v komentarjih.

Naslednji dan sta bila na Orlovih glavah še vedno megla in močan veter. Nadaljevanje v to smer ni bilo smiselno.

286

12,2 km 529 m

6h 239 m

Rjava skala » Črna prst

R10a

Etapo začnemo na zgornji postaji kabinske žičnice smučišča Vogel. Ob smučišču se vzpnemo do Šije, nato pa nadaljujemo po grebenu Spodnjih Bohinjskih gora proti vzhodu. Ves čas nas spremljajo veličastni pogledi na Julijske Alpe in Bohinjsko jezero, prečimo Rodico, znano po svoji bogati flori, in zaključimo na Črni prsti. Tukaj tokrat zaradi slabega vremena nisem hodil. To pot sem prehodil pred osmimi leti, ko sem prehodil Slovensko planinsko pot.

Rodica (1.966 m) – Kako je v lepem vremenu vse videti zelo enostavno ...

Rob, na katerem me je preizkušalo vreme.

Razgled z vrha Rodice v smeri proti Črni prsti

287

Vasica Stržišče

288

14,9 km 858 m

6h 1.106 m

Črna prst » Porezen

S Črne prsti gremo po grebenu in se vse bolj spuščamo. Skalnat svet vse bolj zamenjujejo travnate zaplate. Ko dosežemo Vrh Bače, se usmerimo v dolino in zapustimo visokogorje. Vse bolj prevladujejo gozd in travniki. Čez senožeči in gozd se spustimo do Petrovega Brda, kjer se po dolgem času srečamo z asfaltno cesto, ki pa jo hitro zamenjamo z gozdno cesto in stezo ter se vzpnemo na Porezen. Zadnji del poti po Sloveniji je mineval v znamenju zanimivih srečanj, nekateri so me namreč prepoznali ali pričakovali. Ker sem želel zadnji dan zaključiti v družbi prijateljev, slabo vreme pa mi je vzelo preveč časa, sem moral pohiteti, zato sem vsak dan hodil pozno v noč.

V Planinskem domu na Petrovem brdu so me prepoznali in me lepo sprejeli. Tukaj sem pustil nahrbtnik, ki mi ga je Katja prepeljala do Dolenjih Novakov, kjer sem prespal. Čakalo naj bi me najmanj 6 ur hoje. Vedel sem, da bom moral hoditi tudi ponoči. Zaradi vsega adrenalina prejšnjih dni in brez nahrbtnika sem tekel na Porezen. Že dolgo nisem v gibanju tako užival. Nisem mogel verjeti, da lahko brez težav tečem v hrib. Ob 17.30 sem štartal s Petrovega brda, ob 19.05 sem bil na Poreznu. Ob 21.20 sem že večerjal na cilju.

Ena skupinska z družbo na Petrovem brdu

289

Pot je včasih nepredvidljiva, polna presenečenj in preizkušenj ..., a če ne poskusimo, ne bomo nikoli vedeli, ali zmoremo.

Poskusite!

290

Vračanje v običajno stanje

Veselo vzdušje v koči na Poreznu

Pot vas bo notranje spremenila, a prihod na cilj ni trenutek, ko bi zastali, temveč je začetek novega pohoda, nove borbe: kako zadržati spoznanja, jih uveljaviti in čim dlje plavati v svoji smeri, ne da bi vas odnesel tok življenja. Ko postane tok vsakdanjih navad premočan, pa na pohod. Saj niste mislili, da ste opravili s pohodništvom? Podzavest potrebuje nekaj časa, da ugotovi, da je pohoda konec. Jaz sem še 14 dni po prihodu domov vsak večer v sanjah hodil. Tudi telo potrebuje nekaj časa, da se normalizira. Ta proces spremljajo bolečine. Boleli vas bodo sklepi in mišice, mislili boste, da ste si povzročili trajno škodo, a po vsej verjetnosti si je niste. V vsakdanjem življenju ne moremo vzdrževati takšne količine gibanja. Kilogrami, ki ste jih izgubili na poti, se bodo počasi vrnili, če ne boste spremenili načina življenja.

Vrh Porezna

16,9 km 574 m

5 h 10 1.196 m

Porezen » Planinska koča na Ermanovcu

Najprej gremo na vrh, nato pa se bomo spustili v dolino proti Novakom. Spuščali se bomo po gozdnih poteh in čez prostrane senožeti. Ko dospemo do partizanske bolnice Franje, ki je igrala pomembno vlogo v času II. sv. vojne, si vzamemo čas za ogled. Na drugi strani doline se vzpnemo na pobočja, kjer bomo hodili po nekdanji cesti.

291

Planinska koča na Ermanovcu » Idrija

25 km 664 m

7 h 05 1.278 m

S planinske koče nas pot skozi gozdove in travnike povede po razvodnici med Črnim morjem na naši levi in Jadranskim morjem na desni strani. Mimo številnih kmetij bomo prečili južna pobočja Bevkovega vrha. Kmalu bomo prišli do ceste, po kateri nato hodimo skoraj do same Idrije. Pod Marutnikom se namreč z nje samo še spustimo do mesta Idrija, ki spada med najstarejša slovenska mesta.

Bevkov vrh

Nova trasa poti SPP, ki je obenem tudi Via Alpina, od Ledinskega razpotja do Idrije, je veliko boljša od prejšnje. Lepa pot po gozdu in lep razgled na Idrijo.

292

11,9 km 407 m

2 h 30 129 m

Idrija » Črni vrh

Pretežno ravninska in kratka etapa, ki je pred nami, nam bo ponudila prijeten sprehod skozi gozdove in po travnikih, kjer bomo lahko v okolici opazili tudi veliko gozdnato področje – Trnovski gozd. Prvoten kratek in precej strm vzpon naj nas ne prestraši. Črni vrh, ki je pomembna prometna povezava med Idrijo in Vipavsko dolino, je bolj živahen v zimskem času, saj je v bližini urejeno smučišče.

V Idriji sva se dobila z Dušanom Plesničarjem, ki je odpeljal moj nahrbtnik do Hrušice (Stara pošta), do kamor je bil plan, da pridem. Najprej do Črnega vrha.

Poslovim se od Idrijce, ob kateri teče pot. Idrijčani reko uporabljajo za rekreacijo. Brez nahrbtnika sem neopazen.

Opustošenje zaradi lanskega žleda je grozovito.

293

Porezen, Slovenija

Prehojeno: 96,5 % – 2.539,7 km – 136,1 km navzgor

294

295

20,2 km 510 m

Črni vrh » Predjama

4 h 25 671 m

S Črnega vrha se podamo v kraški svet proti 1.240 m visokemu Javorniku. Hodimo po valovitem kraškem svetu. Gremo mimo smučišča in se kmalu usmerimo proti jugu, kjer hodimo po travnikih in gozdovih. Prijetna hoja nas ob koncu pripelje do Predjame, znane po Predjamskem gradu, ki je s svojo umestitvijo in zgodovino res atraktiven.

Na poti do Črnega vrha mi ni šlo tako hitro, kot sem načrtoval, zato me je domačin Zdenko moral malo počakati. Ko sem se odžejal, sva se napotila na Javornik. Vodil me je po poti, ki jo je več desetletij vsak dan vsaj dvakrat prehodil, ko je hodil v šolo in kasneje v službo. Zdaj je majhna vas, v kateri je dolga leta vztrajal, zapuščena. Kljub temu da je bila že trda tema, ni imel težav z orientacijo, zato sva čas do Koče na Javorniku preživela v prijetnem pogovoru. Pot mi je tako hitreje minila. Na koči naju je čakal še en član PD Križna gora in skupaj smo opravili še zadnji del poti do Hrušice, do gostilne Stara pošta, kjer nas je čakala malica. S fanti smo še kakšno rekli. Za menoj je bil zelo dolg dan: 16 ur na poti in 53 prehojenih kilometrov in ker se mi je obetal še en podoben, sem moral počasi k počitku. Naslednji dan so me pospremili še do vznožja Nanosa. Pokrili so tudi ves moj zapitek. Članom PD Križna gora in njihovemu predsedniku Dušanu se še enkrat lepo zahvaljujem.

296

Katja Gruber: Težave z vremenom

Najhujše ure zame so bile tiste ob Igorjevem prihodu v Slovenijo. Takrat ga je zelo oviralo slabo vreme in ni mogel napredovati po načrtu. Jaz pa sem istočasno organizirala tri dni oddaljeno zadnjo etapo, kjer naj bi se mu pridružilo skoraj 100 pohodnikov. Organizacija prevozov, hrane in pijače za vse, izlet za tiste, ki ne bodo prehodili etape, a bi vseeno radi pričakali Igorja, in podobno, vse to se je mešalo s skrbjo za Igorjevo zdravje in njegovo psihično stanje. Opazila sem, kako je bil jezen na tiste bohinjske hribe, ki so mu s huronskim vetrom preprečili prečenje in mu požrli dan in pol. Vse to je moral kasneje nadoknaditi s hitrejšim tempom tik pred koncem. A pomoč planincev PD križna gora me je pomirila.

15 km 801 m

4 h 15 744 m

Predjama » Razdrto

Na naši poti do morja nas čaka še zadnji vzpon čez 1.000 metrov. Sprva bomo spoznali dve prijetni kraški vasici in se v dokaj strmem vzponu podali na razgledni greben Nanosa, ki nas povede na pomol nad Krasom, od koder lahko na prostranih travnikih uživamo v razgledu proti morju in gričevju pod nami. Občutimo lahko že morski vpliv in v nekoliko neugodnejših vremenskih razmerah tudi burjo.

Na Nanos me je prišel obiskat Dušan Peček, ki se ukvarja z GPS napravami in obdelavo podatkov. Že v Podkoren mi je prinesel GPS

napravo, ki je ves čas javljala moj položaj, da so ga lahko sledilci spremljali. Z »njegovo« aplikacijo Time2Place sem povezal podatke

GPS sledi in fotografije, zato so lahko fotografije v tej knjigi opremljene s QR-kodo, ki odkrije položaj njenega nastanka.

297

17 km 361 m

Razdrto » Matavun (Divača)

3 h 30 532 m

Ker se vse bolj približujemo morju, je takšna tudi etapa – povsem ravninska z močnim pridihom morskega podnebja in rastlinstva. Še vedno se nahajamo na Krasu s številnimi kraškimi pojavi in zelo kamnitim svetom ter redkim drevjem. V zadnjem delu etape bomo šli mimo športnega letališča in končali v Matavunu, ki je v neposredni bližini svetovno znanih Škocjanskih jam, ki si zaslužijo ogled.

Nanos (1.313 m)

298

Cilka Piko, spremljevalka na poti

Sonce je zahajalo, ko sva predzadnji večer, skoraj v tišini, hitro stopala proti koncu poti. Čutiti je bilo, da je dolga pot v naravi Igorju pustila sledi. Predvsem zaradi tega, ker je dokazal, da zmore vsak uresničiti svoje sanje. In da se naporov ne smemo bati. Vredno se je pripraviti, delati korake drugega za drugim in uživati na poti ne glede na cilj. Čas, ki ga iskreno namenimo sebi, je dobro izkoriščen čas. S tem je Igor sporočil, da se zmoremo le tako darovati drugim. Opogumljeni, izkušenejši in bogatejši.

Sonce je že zahajalo, ko sem odhajal iz Senožeč. Katja se je želela na vsak način predčasno srečati z menoj, čeprav sem ji naročil, da se dobiva v Matavunu. Nekoliko nejevoljen sem prehodil nekaj poti nazaj do ceste, čeprav nisem vedel, ali bo po opisu sploh našla, kje sem. Čakalo me je lepo presenečenje. Pridružila se mi je prijateljica Cilka, ki naslednji dan ni mogla priti na zaključni pohod. A vseeno je želela prehoditi nekaj kilometrov z menoj in se povezala s Katjo. To je pregnalo tudi nejevoljo nad številnimi kilometri, ki so me še čakali do Lipice in sem jih moral opraviti ta večer. Skupaj sva se podala do Matavuna. V mraku sva že težko iskala znake na poti. Pomagal sem si z GPS napravo, a tam, kamor naju je usmerjala, je bilo le trnje in neprehodna goščava. Nekaj časa sva sledila markacijam v napačno smer, misleč, da hodiva pravilno, a sva se motila. Na koncu naju je rešil zemljevid na pametnem telefonu. Z njegovo pomočjo sem našel požarne pregrade – makadamske ceste, s pomočjo katerih sva prišla na cesto in na končni cilj. Katjo je seveda zelo skrbelo, ker sva potrebovala toliko časa, še posebej, ko je izvedela, da sva se izgubila. Živa in zdrava sva prišla do Matavuna. Po večerji sem moral opraviti še nekaj kilometrov po cesti. Tokrat je bilo lažje in počasi me je začel prevzemati občutek, da se približujem cilju. Od naporov zadnjih dni sem bil res utrujen in čeprav mi je bilo po eni strani žal, da bo jutri vsega konec, sem bil srečen, da mi je uspelo. Na koncu vsakega maratona je sprint in tako je bilo tudi na moji poti. Veselil sem se naslednjega dne in srečanja s prijatelji.

25,7 km 340 m

6 h 05 614 m

Matavun (Divača) » Rifugio Premuda

Pot se nadaljuje po kraškem svetu, za katerega so značilne doline in drugi kraški fenomeni. Pot pelje do Lipice, ki je svetovno znana po konjereji. Za nekaj časa zapustimo položni teren in se povzpnemo do Kokoške, od koder bomo uživali ob enkratni panorami na Tržaški zaliv. V Pesku pridemo spet v Italijo, prečkamo Dolino Glinščice in pridemo do planinske koče Premuda.

Jama Vilenica Zjutraj sem moral prehoditi še nekaj kilometrov do Lipice, kjer so se mi pridružili pevski in planinski prijatelji ter me pospremili do Premude. Ves dan sem se spraševal, kdaj bo nastopila evforija čustev in kako se bom počutil na cilju. Pa neke pretirane čustvene evforije ni bilo. Bilo je veliko majhnih, a zelo dragocenih srečanj, stiskov rok, objemov, ki so poskrbeli za prijetno in domače vzdušje. Hvala vsem.

Srečanje s poznanimi in novimi prijatelji, ki so bili zvesti Facebook sledilci.

299

300

14,1 km 46 m

5h 138 m

Rifugio Premuda » Muggia (Trieste)

Od planinskega doma Premuda vzdolž poti 1 dospemo do Mačkovlja (Caresana) ter se nato spustimo proti Osapski reki (rio Ospo). V smeri proti gozdu Vinjana (Vignano) prečkamo Rabujez (Rabuiese) in prispemo do Korošcev (Santa Barbara) in nazadnje do trga Marconi v Miljah (Muggia). V Boljuncu (Bagnoli della Rosandra) smo imeli kratko slavje in pogostitev za vse pohodnike. Poleg himne ni manjkalo tudi drugih veselih pesmi, saj so se mi pridružili pevci Mešanega pevskega zbora Gorenje, čani planinskega društva Škale- Hrastovec, sorodniki in prijatelji. Posebna zahvala gre moji ženi Katji, ki je nosila breme organizacije, podjetju MAŠ za pripravo hrane in donacijo. Za donacijo se zahvaljuem tudi cvetličarni Cvet. Hvala vsem, ki ste bili ob zaključku z nama.

Z mamo

Sopotnika Primož in Boris

Po praznovanju sem se do cilja podal v spremstvu Marka, domačina iz Kopra. Večina prisotnih se je vrnila domov. Marko je poskrbel, da se po poti nisem imel preveč časa ukvarjati z zadnjimi kilometri, ki so šli večinoma po asfaltu (šla sva po bližnjici). V Miljah (Muggia) smo se s preostankom ekipe mučili najti konec poti, saj ni posebej (dobro) označen. Sam cilj res ni bil zelo pomemben oziroma nič bolj, kot vsi preostali trenutki na poti. Sem vesel, da je bilo tako. Vsak trenutek šteje in brez enega ni drugega. Na neki način sem cilj dosegel že v Premudi s prijatelji, končna točka pa je bila samo še uradna potrditev. Sprehodili smo se po mestu in si v miru privoščili sladoled. Upam, da boste lahko po moji zgodbi tudi sami dobili navdih, da uresničite ali vsaj poskusite uresničiti kakšne svoje na videz nedosegljive sanje.

Z Markom proti cilju ...

S preostankom ekipe na GPX zaključku poti

301 301

302

Šolniki imamo septembra običajno najhujši mesec, ko se po počitnicah vse prične znova in nas čaka ogromno dela. Igor pa se je pojavil doma 20. septembra, sredi polnih priprav in akcije. Bilo je zelo drugače kot poleti, ko sem ga obiskovala na njegovi poti. Pravzaprav me prvi teden skoraj nič ni videl, ker sem imela toliko obveznosti, tudi popoldanskih in večernih. Skratka, jaz sem bila izredno nemirna, živčna, utrujena, on pa je še kar plaval v svojem svetu. Bil je umirjen, tudi mene je s tem miril. Moram priznati, da ta mir, ki ga je prinesel s seboj s poti, še vedno dobro deluje name, ko sem pred kakšnimi koncerti in nastopi. Takrat zna veliko bolj pomirjujoče delovati name, kot prej. Zato sem tudi jaz hvaležna za Via Alpino in vse, kar je prinesla. Obdobje od vrnitve je minilo v intenzivnih pripravah na to, kako bo vse prikazal publiki. Neverjetno, kako je vsak dan tuhtal in se spraševal, kako bi to izvedel, veliko tega je delil z menoj. Nikoli prej še ni naredil filma in zdi se mi, da mu je to odlično uspelo že v prvem poskusu. Zdaj pa še knjiga?! Ponosna sem in srečna!

Katja Gruber: Vračanje v normalno življenje

Prehojeno: 100 % – 2.631 km – 137,2 km navzgor

Vračanje v normalne tire življenja je lahko zelo stresno. Običajno to doživljam, kadar grem na dopust za 14 dni, in ko pridem nazaj v službo, me vse počaka, in potem se sprašujem, zakaj sem sploh šel. Lepota takšnega projekta je, da v službi začneš na točki 0, ker se mora sistem prilagoditi in zaživeti brez tebe. Nekaj časa sem bil še čisto v oblakih. Štirinajst dni sem vsak dan v sanjah še kar hodil, ni in ni bilo konca poti. Zelo se je treba potruditi, ko želiš spoznanja s takšne poti uporabiti v običajnem življenju oziroma spremeniti nekaj glede na prejšnje stanje. V nekaterih bistvenih stvareh sem spremenil marsikaj. Odnose doživljam precej drugače, z veliko hvaležnosti v vsakodnevnem življenju. Se je pa treba vsak dan znova boriti, da ohranjam pozitiven odnos do sveta. Da učinek pohoda ni prehitro minil, je poskrbelo stalno oživljanje doživetij na poti pri pripravi predstavitve, na samih predstavitvah po Sloveniji in pri pripravi te knjige. Ko sem se odpravljal na pot, nisem imel namena vsega skupaj povezati v knjigo. Na podlagi odziva poslušalcev na predstavitvah in mnogih spodbud sem se podal še na en dolg »knjižni pohod«. Če vas je nagovorila kakšna misel ali se vam je zastavilo kakšno vprašanje, če ste pridobili nov zagon k uresničitvi kakšnih svojih sanj ali ste dobili idejo, kam na izlet, ali vam je bila kakšna fotografija všeč, potem mi ni žal vsega truda, povezanega s pripravo te knjige.

Marko Vidmar, spremljevalec na poti

Da opraviš tak pohod, moraš razmišljati v drugi dimenziji, to so drugačne razsežnosti. Pripraviti se moraš fizično in razčistiti v glavi. Govorim iz lastnih izkušenj, saj sem imel v življenju že nekaj takih doživetij. V stik z Igorjem sem prišel prek Facebooka, gledam in gledam, berem prvi dan, drugi, kar tako nekaj dni, nakar se odločim in napišem nekaj besed v smislu poguma, spodbude ... Spremljanje na FB je postalo stalno, podatki so kar deževali, tako da sem se spraševal, kdaj pa ta človek hodi, če je vsak dan toliko podatkov v sliki in besedi. Vsa stvar mi je postajala zanimiva, saj je bil pohod načrtovan za tri mesece z dolžino 2.600 km in ogromno višincev. Pogumna in hkrati nora odločitev! To pomeni dan za dnem, teden za tednom in tako naprej, 100 dni po soncu, dežju, vetru, snegu ... sam s seboj ob bolečini in veselju do lastne zmage. Vsak dan sem z nestrpnostjo pričakoval nove dogodke in sledil poti Igorja. Odločil sem se ga pospremiti na zadnjih dveh etapah, da bi mu olajšal muke pri iskanju prave poti.

Sanjajte svoje sanje, upajte si postaviti na videz nemogoče cilje in se nato z majhnimi, a vztrajnimi koraki pogumno podajte proti njim. In ne pozabite užiti vsakega trenutka na poti. Tudi če ne dosežete svojega cilja, vas bosta obogatila že pot do vaših sanj in zavedanje, da ste si upali poskusiti.

Vesel bom vaših odzivov, komentarjev ali vprašanj po elektronski pošti: viaalpinadirect@gmail.com ali na Facebookovi strani: viaalpinadirect Hvala.

Ta prostor je namenjen Tebi. Vanj vpiši svoje neuresničene sanje in pot, ki Te bo popeljala do tvojega cilja – uresničitve tvojih sanj. Srečno pot!

303

R85: Capanna Alpe Cava » Selma R84: Selma » Pian San Giacomo R83: Pian San Giacomo » Isola R82: Isola » Innerferrera R81: Innerferrera » Juf R80: Juf » Maloja R79: Maloja » Chiareggio R78: Chiareggio » Rifugio Zoia (Campo Moro) R77: Rifugio Zoia (Campo Moro) » Poschiavo R76: Poschiavo » Tirano R75: Tirano » Rifugio Schiazzera R74: Rifugio Schiazzera » Malghera R73: Malghera » Eita R72: Eita » Arnoga R71: Arnoga » Stilfser Joch/Passo dello Stelvio R70: Stilfser Joch/Passo dello Stelvio » Stilfs/Stelvio R69: Stilfs/Stelvio » Taufers/Tubre R68: Taufers/Tubre » S-charl R67: S-charl » Scuol R66: Scuol » Jamtalhütte R65: Jamtalhütte » Madlener Haus R64: Madlener Haus » Tübinger Hütte R63: Tübinger Hütte » Gargellen R62: Gargellen » St. Antönien R61: St. Antönien » Carschinahütte R60: Carschinahütte » Schesaplana Hütte R59: Schesaplana Hütte » Pfälzerhütte R58: Pfälzerhütte » Sücka R57: Sücka » Gafadurahütte R56: Gafadurahütte » Feldkirch R55: Feldkirch » St. Gerold R54: St. Gerold » Buchboden R53: Buchboden » Schröcken R52: Schröcken » Mindelheimerhütte R51: Mindelheimerhütte » Oberstdorf R50: Oberstdorf » Prinz-Luitpold-Haus R49: Prinz-Luitpold-Haus » Weißenbach am Lech R48: Weißenbach am Lech » Wolfratshauser Hütte R47: Wolfratshauser Hütte » Coburger Hütte R46: Coburger Hütte » Reintalanger Hütte R45: Reintalanger Hütte » Meilerhütte R44: Meilerhütte » Scharnitz R43: Scharnitz » Falkenhütte R42: Falkenhütte » Lamsenjochhütte R41: Lamsenjochhütte » Schwaz R40: Schwaz » Loassattel R39: Loassattel » Rastkogelhütte

153 154 156 157 160 161 164 166 167 169 171 172 175 178 180 183 184 185 187 188 190 191 194 195 196 197 198 199 199 200 201 202 203 205 207 210 212 213 214 215 217 219 222 224 225 226 228

R38: Rastkogelhütte » Finkenberg R37: Finkenberg » Ginzling R36: Ginzling » Pfitscherjoch/Passo Vizze R35: Pfitscherjoch/Passo Vizze » Dun (Pfunders/Fundres) R34: Dun (Pfunders/Fundres) » Chemnitzer Hütte/Rifugio G. Porro R33: Chemnitzer Hütte/Rifugio G. Porro » Ahornach/Acereto R32: Ahornach/Acereto » Rieserfernerhütte/Rifugio Vedrette di Ries R31: Rieserfernerhütte/Rifugio Vedrette di Ries » Antholz-Mittertal/Anterselva di Mezzo R30: Antholz-Mittertal/Anterselva di Mezzo » St. Martin in Gsies/S. Martino in Casies R29: St. Martin in Gsies/S. Martino in Casies » Seekofelhütte/Rifugio Biella R28: Seekofelhütte/Rifugio Biella » Dürrensteinhütte/Rifugio Vallandro R27: Dürrensteinhütte/Rifugio Vallandro » Drei-Zinnen-Hütte/Rifugio Locatelli R26: Drei-Zinnen-Hütte/Rifugio Locatelli » Sillianer Hütte R25: Sillianer Hütte » Obstansersee Hütte R24: Obstansersee Hütte » Neue Porze Hütte R23: Neue Porze Hütte » Hochweißsteinhaus R22: Hochweißsteinhaus » Wolayersee Hütte R21: Wolayersee Hütte » Untere Valentinalm R20: Untere Valentinalm » Zollnersee Hütte ehm. Dr. Steinwender Hütte R19: Zollnersee Hütte ehm. Dr. Steinwender Hütte » Naßfeld R18: Naßfeld » Egger Alm R17: Egger Alm » Feistritzer Alm R16: Feistritzer Alm » Thörl-Maglern R15: Thörl-Maglern » Dom v Tamarju R14: Dom v Tamarju » Trenta R13: Trenta » Tržaška koča na Doliču R12: Tržaška koča na Doliču » Koča pri Triglavskih jezerih R11: Koča pri Triglavskih jezerih » Dom na Komni R10b: Dom na Komni » Rjava skala R10a: Rjava skala » Črna prst R9: Črna prst » Porezen R8: Porezen » Planinska koča na Ermanovcu R7: Planinska koča na Ermanovcu » Idrija R6: Idrija » Črni vrh R5: Črni vrh » Predjama R4: Predjama » Razdrto R3: Razdrto » Matavun (Divača) R2: Matavun (Divača) » Rifugio Premuda R1: Rifugio Premuda » Muggia (Trieste)

230 231 232 236 238 239 240 242 243 244 246 250 252 256 257 259 261 262 263 265 267 268 269 272 275 278 280 284 285 287 289 291 292 293 296 297 298 299 301

107 DNI ALP

DVD vsebuje:

â&#x20AC;˘ 67-minutni dokumentarni film â&#x20AC;˘ 161 etap poti Via Alpina, pripravljenih za

pregledovanje v interaktivnem zemljevidu Google Zemlja z avtorjevimi fotografijami

107 DNI ALP Pričevanje o pohodu čez celotne Alpe Motivacijski priročnik za vezno pohodništvo Zakladnica fotografij Alpske poti Igor Gruber Pot je včasih nepredvidljiva, polna presenečenj in preizkušenj. A če ne poskusimo, ne bomo nikoli vedeli, ali zmoremo.

V poletju 2015 je Igor Gruber uspel uresničiti svoje sanje in prehodil Rdečo pot Via Alpina od Monte Carla do Trsta. V 107 dneh je prehodil 2.640 km in se povzpel za 140 km. Na poti so ga spremljali 14-kilogramski nahrbtnik in 5 parov čevljev. Posnel je več kot 12.000 fotografij. Pohod je preko socialnih omrežij redno spremljalo več kot 10.000 ljudi. Svoje dogodivščine in spoznanja s te poti je strnil v knjigo in DVD. Z njima želi približati izkušnjo pohodništva na dolge proge oziroma veznega pohodništva prav vsakemu ljubitelju gora. V knjigi je zbranih veliko njegovih osebnih doživljanj in življenjskih spoznanj, prav tako pa doživljanja njegovih domačih in prijateljev. Za popestritev so dodani izbrani odzivi sledilcev z družabnega omrežja Facebook. K temu so, glede na različne dogodke in anekdote, ki so se zgodile, dodani namigi, zakaj se podati na takšno pot in kako se nanjo dobro pripraviti. Knjiga je lahko poučen in koristen pripomoček za vse, ki bi se želeli podati na pot v Alpe. V sliki in besedi so predstavljene vse etape poti Rdeča Via Alpina v smeri pohoda Monte Carlo–Trst. Knjigo boste lahko prebrali v enem zamahu, k njej se boste lahko vračali, ko boste iskali zanimive kotičke Alp kot ideje, kam naj vodi vaš naslednji izlet v gore. Knjiga in DVD skupaj tvorita celovito informacijo o poti Rdeča Via Alpina in globoki izkušnji pohoda čez celotne Alpe. ISBN 978-961-285-337-2

Glasbena delavnica Orfej Katja Gruber s. p. Velenje

Cena: 38 EUR