ROJSTVO IN PRVIH PETNAJST LET PODJETJA MEŽA

K obujanju spominov smo spodbudili g. Marjana Berložnika:

Delavska družina mojih staršev s petimi otroki, s staro hiško in majhno »štalco« za kozo, prašiča in kokoši nad njim, z zunanjimi kotci za zajčke (kotec – lesena celica z mrežastimi vrati za zajčke), majhna njiva in precejšen vrt je bila slika našega otroštva in mladosti. Nekaj je bilo potrebno vsaki dan postoriti poleg šole, pogostega ministriranja v cerkvi, nekaj travniškega nogometa in »murkslanja«, izdelave raznoraznih stvari za igro in šport, ter seveda pomoči očetu pri nenehnih popravkih na hiši, hlevu in pri delu na njivi in vrtu.

Kljub skromnosti smo zadovoljno odrasli vsak v svoj poklic z zagotovljeno prihodnostjo državne službe. Kmalu smo vsi začeli graditi vsak svojo hišo in se po približno petih letih vselili že s svojimi družinami. Vse tri domove smo v grobem gradili istočasno, s kolobarjenjem do tretje gradbene faze drug za drugega in potem vsak sam naprej, vse do vselitve. Večni problem pa je bil denar. Vse je šlo iz rok v usta in za samo hišo je ostajalo sila malo. Že v 80. letih smo trije starejši bratje začeli vsak s svojo dopolnilno dejavnostjo, sam sem bil takrat še učitelj glasbenega pouka in dodatno zborovodja več pevskih zborov, sem pa tudi že dokončeval izredni študij (VŠOD Kranj).

Pa je prišel Markovičev zakon o gospodarskih družbah (podjetjih), ki je omogočil ustanavljanje zasebnih podjetij. Trije bratje smo tako že leta 1989, 12.12., uspeli dokončati postopek registracije podjetja z vpisom v register gospodarskih družb z imenom Meža Prevalje – trgovina z gradbenim materialom d.o.o. Glede na strokovno izobrazbo ustanoviteljev: en brat ekonomist, drugi gradbinec in sam že univ. dipl. organizator, smo temu primerno tudi široko odprli veliko možnosti delovanja na različnih področjih. Poslovne prostore z zunanjimi skladiščnimi površinami smo si uredili v farnem hlevu, ki smo ga najprej morali zato izprazniti in urediti. Tako smo koncem leta 90 že poslovali in odziv je bil dober. Vsak začetek pa je težak in zahteva precejšen napor in odpovedi, oba brata pa sta imela v začetku še svojo popoldansko obrt, ki so jim prinašale redne dohodke in tako sva ostala le še sama z mojo ženo, ki je bila prva redno zaposlena v skupnem podjetju, ki sva ga na osnovi ustanovne listine bila po odstopu partnerjev dolžna odkupiti v enem letu, skladno z uradno cenitvijo vložka in perspektivnosti podjetja. Če sva hotela podjetje obdržati, je bilo takrat treba izplačati 50% cenitvene vrednosti. In to ni bilo malo. Tako je Meža v začetku leta 1991 postala družinsko podjetje.

Prodajni program je obsegal težke gradbene materiale, začeli smo tudi z instalacijskimi materiali, barvami, in stavbnim pohištvom bližnje tovarne Lesna, s čimer smo počasi utrjevali podjetje. Varnost so do nastopa Drnovškove vlade zagotavljale Stanovanjske zadruge zasebnih graditeljev, ki so materiale nabavljali preko naročilnic. Pa tudi SDK je odigral pomembno vlogo. Potem pa se je začelo z neplačevanjem. Že v drugem letu samostojnega poslovanja je domače podjetje, proizvajalec gozdarskega orodja za spravilo in grobo obdelavo lesa, prišlo v prisilno poravnavo in »izviseli« smo za celoletni znesek za osebne dohodke štirih zaposlenih oseb. Bilo je težko, a ker smo veliko delali, smo zmogli. Bil je spet občutek začetka in za nakup viličarja sem prodal svoj avto. Veliko nam je pomagal sorodnik iz Nemčije s primernim kreditom in smo spet »zvozili«. Leta 1994 smo kupili zemljišče s kovinsko halo za gradnjo svojega podjetja s kompenzacijo za dobavljeni material gradbenemu podjetju v preteklem letu, ki zaradi težav ni bil plačan, vključno z obrestmi. Inflacija je bila takrat grozovita. Po uvedbi DDV smo začeli financirati tudi državo, saj smo plačevali davek pri nakupi in od razlike v ceni po prodaji ne glede na plačano realizacijo. In takrat so tako imenovani enoletni podjetniki postali veliko breme z načrtnimi stečaji in neplačanimi računi. Žal je bilo med njimi tudi nekaj domačinov, ki mi sicer danes že pogledajo v oči, pustili pa so nam globoke rane. In to ni vse, redno zaposleni poslovodja, sicer sposoben in dober trgovec je kljub temu, da smo mu pomagali z rešitvijo stanovanjskega problema, začel s svojim bratom trgovino z istim programom na gradu v Ravnah in uveljavljeno gradbeno podjetje iz Otiškega vrha z razvito trgovsko dejavnostjo lastnih in drugih proizvodov v prostorih propadlega prevaljskega podjetja na lokaciji sto petdeset metrov od lokacije, kjer smo pričeli graditi svoje nove prostore, enako. Na pol kilometrski oddaljenosti je bil tudi obstoječi tehnični center nekdanje Kovinotehne z enakim programom. Zadostna konkurenca za

Sam sem se v podjetju zaposlil leta 1993. Takrat smo resnično živeli podjetje. Ob mami in meni očetu so bili stalni spremljevalci tudi otroci kot pomočniki pri lažjih delih, sicer sprejemniki informacij skrbi in problemov, s čimer sva jim nehote obremenila otroštvo in mladost. Brez skrbi nismo bili nikoli. Leta 1995, ko smo začeli z gradnjo novega objekta, nas je bilo zaposlenih že sedem sodelavcev. Vselili smo se že v drugi polovici leta 1996 v pritličje, sicer še nedokončanega objekta. Pri tem je bila kovinska hala ključnega pomena, saj smo pridobili skladiščne prostore za prodajno blago neposredno ob prodajalni in si s tem nekako uredili notranjo logistiko. Zgradbo smo naslednja štiri leta še dograjevali in dokončevali zunanjo ureditev. Od leta 1996 se je promet in število zaposlenih iz leta v leto večalo. Vsa dotedanja leta smo zagotavljali tudi dostavo blaga in zato imeli starejši kamionet, vozen z B kategorijo, leta 1997 pa smo kupili prvi kamion, ki smo ga nadgradili z avtodvigalom in počasi začeli z kompletno preskrbo graditeljev, leta 2000 pa še prikoličar z avtodvigalom.

Bilo je le nekaj let debelejših krav, let dobrih rezultatov, vendar so kmalu lastninjena podjetja začela s svojim čiščenjem finančnih zablod s pomočjo prisilnih poravnav in stečajev. Ker smo sodelovali skoraj z vsemi v domačem okolju, smo takrat izgubljali velike zneske. Kmalu je bila močno načeta naša likvidnost. Zamujala in izostajala so plačila, problemi so se kopičili, čeprav bilance niso kazale vsega je bilo leto 2003 prelomno. V prisilno poravnavo nas vrglo podjetje, ki je imelo vse terjatve zavarovane z osebnimi menicami. Za ohranitev lastnega doma smo morali najeti kredit v avstrijski banki, ki smo ga plačevali petnajst let. Z osebnim obiskovanjem upnikov, ki so vedeli, da lastniki iz podjetja nismo nikoli jemali denarnih sredstev, niti jih rabili za osebne potrebe, da smo z korektnim odnosom do vseh v vseh preteklih letih zgradili neko zaupanje, upnike uspeli nagovoriti, da so na sodišču izglasovali možnost pozitivne rešitve.

Marsikaj se je takrat spremenilo in spet smo bili tako rekoč pred novim začetkom Prodali smo kamione in, žal, tudi halo, očistili programe in jih prilagajali novim možnostim, žal tudi temu primerno zmanjšali število zaposlenih. To so bi najbolj boleči trenutki našega podjetja. Od leta 2005 je poleg nas treh domačih ostalo le še pet sodelavcev. Nekako smo se spet postavili na noge, sam sem iskal razne možnosti zaposlitve zase, da ne bil breme družbi, težo vodenja in reševanja družbe pa je obviselo na naši mami Cveti. V bistvu je bila ona vsa leta njenega dela v podjetju varuh in vodja, spoštovana od vseh sodelavcev tudi glavna svetovalka in nadzornica. Vedno je znala ustvariti notranji red in spoštovanje pravil. Njeno bdenje nad delom in sredstvi družbe nas je velikokrat reševalo, sam sem bil mnogokrat le figura in slika zaslug najine družine in sodelavcev. Po njeni upokojitvi leta 2009 sva podjetje predala sinovoma Gregorju in Roku, sam pa sem se zaposlil izven družbe. Polno sem se upokojil leta avgusta 2013.

Danes, ko je podjetje že v resnem štirintridesetem letu in ima pomembno vlogo pri preskrbi lokalnega prebivalstva in širše , tudi na Koroškem v Avstriji, sva vesela in ponosna, da Meža pod novim vodstvom v novih časih lepo napreduje, da sta mlada lastnika zastavila dobro, da primerno sodelujeta in se znata tudi razumeti in , da vsi člani družine lepo sodelujemo in si medsebojno pomagamo kjerkoli in kadarkoli je to potrebno. Tudi pri delu v Meži in za Mežo, saj se je podjetje, ki je raslo iz lastnih sredstev in z lastnim trudom, uspelo obdržati vsa ta turbolentna leta.