Od boljših predpisov k njihovemu učinkovitejšemu izvrševanju
opredeljena organizacija, posnemalna organizacija, zadnjo stopnjo pa predstavlja prilagodljiva organizacija. Za prvo stopnjo zrelosti je značilna velika stopnja negotovosti, menedžerskega odpora in inercije, medtem ko je za prilagodljivo organizacijo značilno, da je spodobna neprestanih izboljšav, prilagajanja in sprejemanja pravih in pravilnih odločitev, pri čemer ta stopnja ne predstavlja končnega stanja, temveč le opisuje stanje zrelosti, v katerem so mogoče in sprejete stalne izboljšave. Namreč, pri kreiranju modelov zrelosti se je potrebno zavedati, da morajo le-ti biti veljavni in zanesljivi, ključno je zagotavljanje softverske podpore, potrebno je zagotoviti njihovo standardizacijo ob hkratni prilagodljivosti, nuditi morajo možnosti benčmarkinga in certificiranja, nenazadnje pa je ključno, da je vzpostavljena jasna povezava med zrelostjo in performanso. Pri tem je potrebno biti še posebej pozoren na to, da se realnost ne poenostavlja preveč, da ne zanemarjajo alternativnih možnosti ravnanja in delovanja organizacij in da ne predpisujejo končnega stanja, temveč temeljijo na evoluciji in sposobnosti obvladovanja sprememb (Roeglinger idr., 2012). Izhajajoč iz logike modeliranja je potrebno v nadaljnji fazi opredeliti dva elementa, in sicer v prvi fazi dejavnike zrelosti, v drugi fazi pa rezultate zrelosti. To predstavlja precejšnjo analogijo tudi raznim modelom kakovosti, npr. EFQM in CAF, ki predstavljata platformi za diagnosticiranje organizacijske kakovosti oziroma odličnosti. Ta dva modela predpostavljata procesni pogled na menedžment v organizacijah, s čimer omogoča vpogled in izboljšanje obstoječih organizacijskih struktur, hkrati pa organizacijam ponuja vpogled v dosegljivost zastavljenih ciljev. Logika modelov sledi iz integriranega pogleda na dejavnike, ki opredeljujejo zmožnosti neke organizacije (vodenje, ljudje, strategije, partnerstva in resursi, procesi), in posledično na ključne rezultate, ki opredeljujejo delovanje te organizacije (rezultati vezani na poslovanje, ljudi, uporabnike in družbene učinke) (EFQM, 2019; Nordborg, 2010).
4.3 Vloga in pomen soustvarjanja javnih storitev Konkurenčnost sili organizacije k večjemu upoštevanju potreb strank. Da bi lahko preživeli, povečali delež na trgu in uspeli v svoji želji, morajo organizacije vlagati v razvoj in inovacije. Stranke morajo spodbujati k aktivnejši vlogi pri proizvodnji blaga in storitev. Sodelovanje s strankami se nanaša na stopnjo vpletenosti stranke v proizvodnjo in dostavo storitev (Dabholkar, 1985). V literaturi pogosto zasledimo, da se soustvarjanje in koprodukcija pogosto uporabljata kot sinonima ali medsebojno zamenljiva termina (W. H. Voorberg, Bekkers, & Tummers, 2015). V enem izmed zadnjih poskusov razlikovanja med soustvarjanjem in koprodukcijo je bila koprodukcija definirana kot »interaktivni proces, med katerim ponudniki in uporabniki javnih 92