45 ekonomskih okolišèin. Poznamo kapitalistièno, socialistièno, samoupravno, katoliško moralo in številne druge. Moralnosti se najbolj približuje pojem nravnost, (moralitas). Èeprav nekateri pripisujejo razliène pomene pojmoma moralnost in morala pa je nesporno, da je moralnost predstopnja nravnosti oziroma je nravnost izraz subjektivne moralne zavesti, ki se oblikuje na podlagi standardov ožjega družbenega segmenta; pri njej ni poudarjen objektivni družbeno-zgodovinski temelj10. Etika se najbolj pogosto opredeljuje kot znanost o morali (filozofija morale), ki razlaga in utemeljuje moralnost, zlasti pa prouèuje upravièenost morale ter njene uèinke pri èloveku in v širšem družbenem okolju. Gre za uporabo filozofske metode pri obravnavanju vsebine in vloge ter tudi nastanka morale v družbi. Èe gre pri morali za norme, ki jih je èlovek pridobil oziroma prevzel v okolju, v katerem živi, se v okviru etike pojavljajo premišljanja èloveka samega o morali, ki jo sprejema od zunaj. Etika vrednoti in udejanja moralo s poudarkom na osebnem doživljanju moralnih dejstev. Gre za ozavešèanje èloveka o nujnosti moralnega delovanja11. Nekateri opredeljujejo pojmovanje etike kot subjektivno moralo, za razliko od morale, ki naj bi bila objektivna. Moralno deluje èlovek zato, ker pozna moralna pravila, ki so se oblikovala v družbi, etièno pa naj bi bilo moralno delovanje, ki se ga èlovek zaveda in ga tudi sprejema kot pravilno in dobro. Pri etiki je pomembna zavest èloveka o tem, da je nujno moralno delovanje zaradi dobrega (per se oziroma ex opere operato)12. Posameznik deluje etièno, kadar je skladen s svojo vestjo, ki je zdrava in ima jasne predstave o tem, kaj je pravilno ali napaèno, dobro ali slabo. Pri morali èlovek verjame, da je tisto, kar mu okolje nudi kot moralno pravilo, pravilno in dobro, vendar pa to še objektivno ne pomeni, da je dejansko samo
po sebi dobro. Moralo in etiko lahko loèimo tudi po tem, da v okviru moralne presoje sodimo o ravnanju posameznika ( o njegovem odnosu do samega ravnanja) s pomoèjo znanih in splošno sprejetih moralnih pravil v družbenem okolju. Èe pa to isto ravnanje želimo presojati z etiènega vidika, potem je v ospredju dobrota samega dejanja kot nekaj absolutnega. Kljub razliènim pristopom k pojmu morale in etike ter poskusom njihovega loèevanja, lahko ugotovimo, da morala in etika nista sinonima. Morala je skupek veljavnih nepravnih pravil, ki veljajo v doloèeni družbi ali poklicu, z njihovo pomoèjo je mogoèe oceniti ravnanje posameznika ali skupine kot dobro ali slabo. Moralno je tisto, kar okolje sprejema kot splošno moralno pravilo, s katerim ocenjuje doloèeno ravnanje kot dobro ali slabo in ga tudi kot takega zavestno upošteva posameznik. Èe pa posameznik poskuša osmisliti moralna pravila in si prizadeva, da oblikuje zavest o nujnosti takega moralnega pravila, ki bi naj bilo samo po sebi dobro, govorimo o etiènem pristopu k morali. Etika je skupek idealnih, razmeroma stalnih "višjih" moralnih pravil, ki jih poskuša dosegati, kdor želi biti "boljši" od "dobrega èloveka" v vsakodnevni praksi in v povpreèju pojmovanega dobrega v družbi13. Etika ne more odgovoriti na vprašanje, kaj je najveèje ali absolutno dobro (summum bonum). Etika se v zdravstvu pogosto opredeljuje in pojmuje kot deontologija, ki pa je ožji pojem od etike in se nanaša na uèenje o dolžnostih èloveka14. Etika je tudi znanost, filozofija o morali, ki z uporabo filozofskih metod preuèuje izvor, vsebino, vlogo in uèinke morale v družbi in pri posamezniku15.