f r i nt erv ju
Ko pomislimo na umetno inteligenco, pomislimo na vas, akademik prof. dr. Ivan Bratko, saj se s tem področjem znanosti ukvarjate tako rekoč od začetka svoje strokovne poti. Bo držalo?
V resnici me je umetna inteligenca zanimala že med mojim študijem elektrotehnike, ko sem šele bolj slutil, da morda obstaja kakšno tako področje. Sem pa takrat že približno vedel za ideje Alana Turinga in sem si sam predstavljal, kako bi lahko v principu naredili inteligenten računalnik. Je bilo računalništvo cilj ali ste le zagrabili priložnost, ko se je ta panoga začela osamosvajati?
Seveda cilj, najbolj me je gnala raziskovalna radovednost! Seveda sem verjel, da je in bo računalništvo zelo pomembno. Nisem pa si predstavljal, da bo kdaj postalo tako vseobsegajoče. Še veliko manj je bilo takrat očitno, da se bo umetna inteligenca lahko tako razvila, sploh pa, da bo kdaj postala tako aplikativno pomembna. Zame je bil ta vzpon računalništva in umetne inteligence bolj srečno naključje, ki je „mojemu najljubšemu hobiju„ dalo dodatno mikavnost ... Če govorimo o pionirskih časih računalništva, ne moremo mimo vašega prvega učbenika za računalništvo v srednjih šolah (skupaj z dr. Vladislavom Rajkovičem). Kako je sploh nastal, kako ste se znašli v srednjem šolstvu?
No, to je pa res že zelo daleč! Na Zavodu za šolstvo so imeli idejo, da bi bilo morda dobro poskusiti s poukom računalništva na srednjih šolah. Tako so naju z Vladom Rajkovičem povabili, da pri tem sodelujeva. Ni naju bilo treba prepričevati, v tistem stanju navdušenja bi tako ali tako naredila vse. In sva začela poskusno učiti računalništvo v izbranih razredih na Gimnaziji Bežigrad, nato še na Šubičevi gimnaziji. Potem so omenili, da bo treba prej ali slej napisati učbenik za računalništvo. Seveda sva spet komaj čakala, da lahko tudi napiševa učbenik. Kako ste tedaj skrbeli za novo znanje? Tuje literature ni bilo veliko, domače še manj. In kje ste dobili prakso?
70
Res je, domače literature skoraj ni bilo. Vendar so bile že takrat v knjižnici dosegljive pomembnejše tuje knjige in revije. Takrat je zadoščalo nekaj knjig, da si se naučil za tiste čase dovolj dobro programirati. Vsega skupaj mogoče v celoti celo manj strani, kot jih ima zdaj kakšna sodobna knjiga na primer o jeziku python. Nekatere popularne in uspešne računalniške knjige so se skozi serijo izdaj res močno odebelile – na polici imam knjigo o pythonu, ki je zdaj bolj podobna kocki kot knjigi! Praksa pa je bila res problem, saj je bilo v Ljubljani takrat le nekaj računalnikov. Kot študent sem hodil programirat ob pol šestih zjutraj na seveda enouporabniškem računalniku, ki je bil ob drugih urah zaseden. Programerjev je bilo takrat tako malo, da se je za vsakega takoj razvedelo. Tako so me začeli še kot študenta vabiti profesorji z drugih fakultet in Instituta Jožef Stefan, da bi kaj sprogramiral za njihove raziskave. Šele veliko pozneje sem spoznal, za kako slavne znanstvenike sem takrat programiral. Pojdiva nazaj na univerzo. Bili ste raziskovalec na Institutu Jožef Stefan (ijs) in v nekdanjih časih se, če se prav spomnim, univerza in institut nista najbolj povezovala. Kako ste sploh prišli na tedanjo Fakulteto za elektrotehniko?