Nina RajiCˇ Kranjac, GLR II
ˇCEHOV! HUJŠI SI KO' STO OREHOV! Tretji semester. Sledimo “tradiciji” šole. Spopadamo se z realizmom. »Spopadamo« se s Čehovim.
V bistvu pa “prijateljujemo” s Tremi sestrami in z Utvo. In to po več ur. Več dni. Verjetno
tudi več mesecev. Na žalost moramo vse zveste bralce ODERuha razočarati in opozoriti ali pa samo omeniti (odvisno, kako zelo si nekdo želi biti v toku z nami), da naš namen ni ustvariti produkcije. Niti predstave. Pravzaprav je zdaj, sedmega decembra, naš namen in teženje usmerjeno k dojemanju likov, zgodb, situacij, v katerih se znajdejo, kako v njih krmarijo, kaj to doprinese k odnosu, ki ga liki gradijo z drugimi in, bistveno, izkušnja tega na odru. Izkušnja s partnerjem. Izkušnja publike. Izkušnja tistega, ki povzrocˇa. Tistega, ki srka, in tistega, ki bo sedel v parterju ...
Skratka, ukvarjamo se s prepoznavanjem pojavov življenja, ki so v Čehovih delih zapi-
sani mimogrede. Dramska teksta razodevata ogromno in v tem ne jenjata. Z vsako debato, s prizorom, stališčem, z napako prihajamo do novega načina branja, dojemanja, analiziranja.
Čehov je v nekem smislu prasec, ker je dimenzije življenja prikazal takšne, kot so in
na njih ni opozarjal, jih poudarjal, podčrtoval ... Zato se nam večkrat dogaja, da spregledamo bistvena dejstva za dojemanje zgodb (in vsega ostalega, kar pod to enoto spada). Hkrati pa je Čehov največji car, ker dopušča, da je vsak izmed nas Sherlock po svoje.