20
agent umesti, določajo razmerja tega kraja do drugih krajev, ki jih zasedajo drugi politični agenti. Odnosi v avtonomnem političnem polju torej prevladujejo nad odnosi političnega predstavlja-
Rastko Močnik Je gledališče skrita orodjarna političnega spektakla?
nja in jih naddoločajo. To izhaja iz narave moderne (meščanske) politične emancipacije, ki je “abstraktna” in omejena emancipacija: moderna (to je meščanska) politična emancipacija vzpostavi poleg in zunaj dejanskih družbenih odnosov neenakosti in nesvobode (v “civilni družbi”) še novo in posebno sfero politike, v kateri naj bi bili vsi “svobodni in enaki”. Avtonomija politične sfere je v meščanski demokraciji institucionalno zagotovljena s tem, da imajo vse državljanke in vsi državljani enake politične pravice “ne glede na osebne okoliščine”. “Trik” meščanske demokracije je prav v tem, da posameznikov in posamezničin družbenoekonomski položaj institucionalizira v “osebno okoliščino”, za katero je politično polje slepo. Politični agent se torej najprej umesti v politično polje in s tem privzame svojo politično “naravo” – se pravi, različnost glede na druge agente v političnem polju. Potem poskuša dognati, katere družbene skupine bi lahko zastopal s kraja, ki ga v političnem polju zavzema. Ko politični agent dožene, katere so te družbene skupine, jim prilagodi svoj govor. To je sociološki moment v so dobnem vedenju političnih akterjev: ravnajo se po poljudnih “vred-
2 V javnem govoru političnih akterjev narečja zato niso pomanjkljivost, temveč prednost: še zlasti če zvenijo “ruralno”. Bolj ko podeželje zgineva, bolj ko se spreminja v dolga predmestja raztegnjenih mestec – bolj ruralnost velja za znamenje iskrenosti in avtentičnosti. Seveda tudi tu ne gre brez značilnega licemerja: “frajtonarica” in orglice so preveč neposredne in odbijajo, dolenjščina privlači, birmanska eleganca povzpetnika, ki je videl svet, pa je brez konkurence.
notah”, posnemajo ljudsko govorico,2 hlinijo samoniklo ljudsko modrost, tisti drznejši tudi ljudsko prebrisanost. Histrionizem je potemtakem notranja nujnost v sodobni politiki. Politični agent pa poskuša v svojo “bazo” pritegniti še kaj več kakor zgolj tiste skupine, ki naj bi jih “zastopal” glede na svoje mesto v političnem polju. Zato razvodeni svoj govor, ga posploši, govori dvoumno, nejasno ipd. A tako ravnajo vsi politični agenti. Zato kaj kmalu ni več razlik v govoru političnih agentov, tudi njihove prakse si postajajo vse bolj podobne – politični agenti so le še tekmujoče frakcije v sicer enotnem političnem razredu. Frakcije se kmalu razlikujejo zgolj po osebnem slogu voditeljic in voditeljev, zelo podobno kakor se industrijski izdelki množične kulture razlikujejo zgolj po “podobi” svojih protagonistov, po njihovi obleki, vedenju in “življenjskih zgodbah”. Politično delovanje se ravna po pravilih estrade, volitve vse bolj spominjajo na glasovanje za Evrosong.
10-amte-2a.indd 20
30/6/08 20:21:45