dališče dinamičen in nepredvidljiv akt komunikacije in prelomi s tradicionalnim konceptom gledališča kot vnaprej postavljene umetnosti predstavljanja.” (17)
177
Toda hkrati se predstava poigrava tudi s samimi temelji v zadnjem desetletju burno odmevajočih disputov o moči oziroma nemoči umetnosti v živo. Tako v prizoru kopanja v kadi, za katerega ne obstaja dokumentarni posnetek originalne predstave, Hrvatin uporabi metodo, ki izpostavlja kulturno dominanto mediatiziranega na eni strani, na drugi strani pa ustvarja tudi lažni videz dokumentarnosti. Naknadno posneti prizor, ki ga izvajata igralca rekonstrukcijske zasedbe, reproducira v živo na projekciji v ozadju, isti igralski par na odru pa ga, sledeč videoposnetku in glasu v ozadju, posnema, torej ponovno uprizarja. Gledamo torej živi komentar Auslanderjeve ugotovitve, da se je živo uprizarjanje danes znašlo v stanju, za katerega je značilno “vse hitrejše vdiranje reprodukcije v živi dogodek”, ki je povzročilo, “da je bilo živo uprizarjanje ‘ločeno od luščine’ in da so zdaj vse oblike uprizarjanja, naj so žive ali mediatizirane, enakovredne, nobena ni doživeta kot avratična ali avtentična: živo uprizarjanje je samo še ena reprodukcija danega besedila več ali še eno besedilo več, ki ga je mogoče reproducirati.” (V živo 100) Vse zgoraj navedeno pa nikakor ne izključuje izjemne performativne moči dogodka, o kateri priča gledalčeva izkušnja z ene od ponovitev predstave v Ljubljani, ki jo opiše Blaž Lukan: Na zadnji ponovitvi v Stari elektrarni je kljub dvoumnemu koncu, ko ni bilo jasno, ali je Grega Zorc v belem mesarskem predpasniku kuro zaklal ali ne, zavladala mučna tišina, ki je trajala in trajala, v njej pa je bilo čutiti nelagodje tako zaradi obujenega spomina na “klanje” izpred skoraj štirih desetletij, o katerem smo nekaj malega vedeli, kot zaradi – sicer ne povsem dokazljive – smrti živega bitja pred gledalčevimi očmi; v resnici pa je bila groza rezultat dramaturško, režijsko in igralsko izjemno učinkovito skonstruiranega prizora oziroma epiloga, ki je sklenil celotno predstavo. (13)
Sledi (pre)obrata Počasi zaključimo. Zgoraj skicirani primeri predstavljajo zgolj vrh ledene gore različnih strategij, ki jih uporabljajo umetniki, kot so Elfriede Jelinek, Sarah Kane, Frank Castorf, Societas Raffaelo Sanzio, Janez Janša, Bojan Jablanovec, Matjaž Pograjc, Jan Fabre,
10-amte-2b.indd Sec1:177
30/6/08 20:19:50