150
Narodno gledališče v Sofiji. Gledališče v Angliji ima lastno zgodovino, ki je zunaj zgodbe o nacionalnem gledališču, v primeru Bolgarije pa se ta zgodovina pravzaprav začne natanko z ustanovitvijo nacionalnega gledališča, ki pa ga ni ustanovil dvor, vladar ali aristokracija, pač pa narodna skupščina. Zgodba o nacionalnih gledališčih je pravzaprav zgodba o različnih razmerah njihovega nastanka in razvoja. Edino, kar je lahko skupno zgodbi o modelih nacionalnega gledališča, je subvencija, tj. javno financiranje; to je v sodobni zgodovini dobilo normativno zaščito z gledališkimi in drugimi zakoni, ki gledališko umetnost opredeljujejo kot umetnost v javnem interesu. Vsaka družba, kultura in politika v zdajšnji Evropi med osrednje teme, povezane z gledališčem, postavlja nacionalna gledališča. Ta so v nekaterih družbah in kulturah središča gledališke umetnosti in produkcije, v drugih pa so prej protokolarni varuhi tradicije in uresničujejo poslanstvo, ki se ni nikoli preobrazilo in se oddaljilo od splošne opredelitve, po kateri vsako nacionalno gledališče v prvi vrsti promovira dramsko dediščino in nacionalno dramaturgijo. Medijske vsebine in interes javnosti, tako profesionalne kot tudi splošne, se nanašajo na spremembe, ki jih danes doživljajo nacionalna gledališča. To življenje je še vedno življenje s subvencijami, še vedno pa opažamo tudi potrebo gledaliških ustvarjalcev po umetniški in splošni svobodi, ki gledališču v obdobju globalizacije ponuja privilegij in položaj drugačnosti, posebnosti in ekskluzivnosti. Življenjska okolja so različna, tako kot tudi gledališki modeli. Pluralnost sodobnih modelov in tudi zgodovina organiziranja gledališč dolguje “zahvalo” nacionalnim gledališčem, saj je prav zaradi njih sploh prišlo do sprememb. Izziv tako nastale pluralnosti je tudi izziv modelu nacionalnega gledališča, da se spreminja, da spreminja svojo repertoarsko politiko in na novo opredeli svoje poslanstvo, da se decentralizira ter odziva na raznovrstne družbene in politične trende, ki opredeljujejo vprašanji večkulturnosti in medkulturnosti. Pravzaprav se v njem prelamljajo vprašanja večine in manjšine. Na drugi strani nacionalna gledališča promovirajo tudi identiteto, enotnost in edinstvenost posamezne kulture nasproti standardiziranim izdelkom kulturne produkcije v dobi globalizma. Na zgodbo o pluralnosti naletimo že v obdobju avstro-ogrske monarhije. Burgtheater je bil ustanovljen leta 1741, kulturna
Janko Ljumović Neubranljivi čar nacionalnih gledališč