Revija Lipov list 2/2023

Vinski turizem

Pust mastnih ust

Etnobotanika – 100 % naravno

V Beneško Slovenijo

dobre zgodbe v slovenskem turizmu februar 2023

Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana

Ogled kleti in pokušine

Odkrijte zgodbo največje cvičkove kleti na svetu, kjer si tradicija in sodobnost podajata roki.Prepustite se ambientu stare grajske kleti, kjer vina Kleti Krško domujejo že skoraj stoletje, v njihovih okusih pa uživajte v udobju sodobno urejenega Vinsko gastronomskega centra Turn.

Zaupajte izkušeni in srčni ekipi, ki že od začetka edinstveno izkušnjo sproti usklajuje z željami in atmosfero preprostih vinoljubov do najzahtevnejših vinskih poznavalcev.

Rezervacije:

e: narocila@klet-krsko.si

t: 07/488-25-04 m: 031/312-385

Fotografija na naslovnici: Vid Ponikvar, arhiv Sportida d.o.o.

INTERVJU

Dr. Aleš Gačnik: »Stara trta je ikonična točka vinskega turizma v globalnem smislu«

4–6

klet-krsko.si

VINSKI TURIZEM 7-27

Slovenske pivske pesmi

Vinske regije na zemljevidu

Vinorodne dežele in okoliši

Vinska kraljica Maja Pečarič

VIP-trgatve pri Puklavec Family Wines

Odprte zidanice na Trški gori

Turizem v zidanicah

Radgonske gorice – kraljestvo penin

Vinski turizem v Beli krajini

Vinska vigred v Metliki

Vinska fontana Vodole

13. Festival modre frankinje v Sevnici

Pijače iz samorodnih vinskih trt

Doživetje na vinski cesti v Svečini

Vinske prireditve turističnih društev

TZS 28-33

Predsednik TZS Pavle Hevka ob zaključku mandata

Janez Toplak, dolgoletni tajnik TD Vurberk

Pust mastnih ust

TURISTIČNI PODMLADEK 34-35

Spoznajte zmagovalca natečaja Mladi turistični vodnik

KJER JE ZDRAVJE DOMA 36-38

Etnobotanika – 100 % naravno

Vonj kot nov turistični trend

DIGITALIZACIJA 39

Odkrijte Slovenijo, kot bi vam priporočali domačini

POTEPANJA 40-42

Odprti muzeji Slovenske Benečije Dobrodošli v Ribnico Gorenji Mokronog

Turistični vodniki praznujejo!

Za praznik vseh turističnih vodnikov je Svetovna zveza združenj turističnih vodnikov razglasila 21. februar. Na ta dan vabljeni na številna brezplačna promocijska turistična vodenja.

Prijatlji! Odrodile so trte vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srce razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!

Napitnica največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ob čigar obletnici smrti vsako leto 8. februarja praznujemo Prešernov dan oziroma slovenski kulturni praznik, je postala celo slovenska državna himna. To samo po sebi govori o tem, da imamo Slovenci z vinom poseben odnos.

Kar 18,544 hektarjev slovenske zemlje je posejane z vinogradi, v katerih vsako leto pridelamo 0,8 milijona hektolitrov vina 53 različnih sort. Med najbolj znanimi so laški rizling, chardonnay, sauvignon, malvazija in rebula, med rdečimi pa refošk, žametovka, merlot, modra frankinja ter cabernet sauvignon. Imamo kar 10 ogromnih vinskih kleti in 460 družinskih vinogradniških posesti ter 2.500 vinogradnikov, ki prodajajo svoje ustekleničeno vino. V Sloveniji imamo kar 30 tisoč profesionalnih in amaterskih vinogradnikov in vinarjev.

Na ozemlju današnje Slovenije so vino pili že v času ilirskih in keltskih plemen (400 pr. n. št.), vinogradništvo in kletarska obrt pa sta se širili predvsem po zaslugi samostanov. Leta 2017 so na Ptuju praznovali 777 let neprekinjene pridelave vina v tamkajšnjem minoritskem samostanu. V drugem največjem slovenskem mestu Mariboru raste več kot 450 let stara trta žametovka, ki se je v Guinessovo knjigo rekordov zapisala kot najstarejša vinska trta na svetu, ki še vedno obrodi žlahtne sadove.

Slovenska prestolnica se že od leta 1987 kiti z nazivom 'mesto trte in vina', ki ji ga je podelila Mednarodna organizacija za trto in vino (OIV). Ljubljana je bila več stoletij pomembno središče trgovine z vinom, leta 1955 pa se je prav tu začelo najstarejše Mednarodno vinsko ocenjevanje. Leta 2016 je Ljubljana dobila še mestni vinograd, ki krasi južno pobočje Ljubljanskega gradu.

V zadnjem času smo nekoliko zaostali za sosedi, ki so v vinskem turizmu nesporne velesile, naj gre za Furlanijo-Julijsko krajino, Avstrijo ali Madžarsko. »Dokler Slovenija ne bo imela samostojne strategije za razvoj vinskega turizma, se bo ta sektor razvijal zelo na pamet, zelo stihijsko, ne s takšno naglico in tako usmerjeno, kot bi se lahko. Le tako bomo lahko postali mednarodno prepoznavna in konkurenčna vinskoturistična destinacija,« je prepričan dr. Aleš Gačnik, strokovnjak za vinski turizem.

Po drugi strani pa smo že zdaj evropska velesila na področju vinskih in kulinaričnih prireditev in festivalov, ki jih imamo več kot 500. Za številne med njimi so zaslužna naša turistična društva, ki s svojimi kulinaričnimi in vinskimi prireditvami bogatijo slovensko turistično krajino.

OGLASNO SPOROČILO

»V TZS delujejo najboljši turistični strokovnjaki, pa čeprav so prostovoljci in niso šolani za ta namen. So pa zato zavzeti, predani in polni energije in novih domislic. Vsem turističnim društvom in zvezam želim veliko spodbude in podpore, da bodo nadaljevali svoje pomembno delo; predanosti in delavnosti pa, verjemite, imajo vsi ti prostovoljci več kot dovolj,« je Pavle Hevka prostovoljcem zaželel ob skorajšnjem odhodu s položaja prostovoljnega predsednika Turistične zveze Slovenije.

Na zdravje! Na še veliko uspešnih let TZS in turističnih prostovoljcev!

Sporočila o

vašega društva najpozneje do 10. marca 2023 pošljite na elektronski naslov: info@ turisticna-zveza.si, napovedi prireditev pa pridno vpisujte na našo spletno stran.

Polona Frelih urednica

Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici aprila.

novostih na območju delovanja

»Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju!«

Etnolog dr. Aleš Gačnik

ikonična točka vinskega turizma v globalnem smislu«

Doktor etnoloških znanosti in sociolog kulture Aleš Gačnik poučuje na Fakulteti za turistične študije – Turistici v Portorožu. Na Univerzi na Primorskem je med drugim predlagatelj ustanovitve Centra za gastronomijo in kulturo vina, ki ga tudi vodi. Ocenjuje, da je Slovenija izjemno obetavna, a še ne dovolj prepoznavna vinskoturistična destinacija. Po njegovem mnenju je ključni krivec za to pomanjkanje dolgoročne nacionalne strategije razvoja vinskega turizma na Slovenskem.

Pravkar ste zaključili simpozij 'Sedanjost in prihodnost vinskega in gastronomskega turizma na turističnih kmetijah Slovenije'. Kakšne so ugotovitve?

Gre za pomembno aplikativno raziskavo, saj je pri projektu sodelovalo pet fakultet s treh univerz ter kar štirinajst raziskovalcev. Izkupiček bo veliko novih raziskovalnih spoznanj in vrsta predlogov za ukrepe, ki jih bo prejelo tudi pristojno ministrstvo. Želimo si, da se tudi na tej ravni naredi korak naprej v dobro turističnih kmetij.

Kaj je sploh vinski turizem?

Lahko bi rekli, da je vinski turizem podzvrst gastronomskega turizma in ta podzvrst kulturnega turizma, čeprav se ponekod obravnava tudi samostojno. V Evropi se v glavnem govori o gastronomskem turizmu, ki vključuje tako kulinarični kot pivski del, kjer poleg vina nastopajo tudi pivo ter žgane in brezalkoholne pijače. In seveda tudi o vinskem turizmu.

Če hočemo razumeti vinski turizem, moramo najprej opozoriti na ločnico med t. i. starim in novim vinskim svetom, ki ga predstavljajo Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, Južna Amerika, Južna Afrika, ZDA, Kitajska. V tem delu sveta je vinski turizem sestavni del vinske industrije, saj je pravzaprav vsaka vinska klet povezana s turističnim segmentom ter takšnimi in drugačnimi atrakcijami. V 'Napa Valley' v Kaliforniji so imeli že pred dvajsetimi, tridesetimi leti organizirana potovanja z baloni čez vinogradniške kraje, vinske vlake različnih kategorij in različnih doživetij. V novem vinskem svetu so vinski turizem morda že pripeljali do točke, ko je ogrožena primarna dejavnost, to je vinogradništvo in vinarstvo.

V starem vinskem svetu, se pravi v Evropi, se je vinski turizem začel pospešeno razvijati šele v zadnjih dvajsetih do tridesetih letih, četudi njegove korenine segajo v drugo polovico 19. stoletja. Treba je biti previden, da ne bomo samo posnemali dobrih praks iz novega vinskega sveta. Evropa mora staviti na neke druge stvari, na tradicijo, dediščino in kulturo, ne pa toliko na atrakcije.

V Sloveniji so v zadnjem času postale zelo priljubljene t. i. vinske fontane.

Do njih sem precej zadržan. Zagotovo po eni strani igrajo pomembno vlogo, saj povezujejo različne ponudnike na eni destinaciji in vzbujajo zanimanje za določeno regijo. Po drugi strani v vinorodne okoliše ne želimo ponovno pripeljati množice turistov, ki jih zanimajo predvsem najcenejše vino, najcenejša hrana in 'plitka' vinskoturistična doživetja.

Kaj pa projekt zidanic?

Bile so težnje, da naj bi se turizem v zidanicah uveljavil kot super ekstra segment, zato se mi zdi pomembno poudariti, da so lahko samo eden od podsegmentov vinskega turizma. Turizem v zidanicah je zagotovo zanimiv, vendar je treba še veliko narediti na področju organiziranosti ter standardov v zidanicah.

Kaj pa osmice?

Če hočeš osmice doživeti v polnem sijaju, je treba iti v tržaško zaledje. Nedvomno imajo osmice pri nas historično zasnovo, vendar se niso razvile v neke zelo prepoznavne vinskoturistične produkte. Gre za

segment, ki je povezan z dopolnilnimi dejavnostmi na turističnih kmetijah oziroma na kmetijah. Osmice so vsekakor dediščinske atrakcije na področju vinskega turizma.

Kot eno od prelomnic razvoja vinskega turizma v Sloveniji omenjate leto 1993, ko je mag. Jože Protner zasnoval nacionalni projekt vinskoturističnih cest, ki se prav tako ni končal po načrtih?

Vinsketuristične ceste ali vinske poti so bile res pogumen projekt ministrstva za kmetijstvo, ki naj bi dal neko novo razvojno energijo slovenskemu podeželju, zlasti slovenskih vinorodnim krajem, okolišem in deželam. Projekt je povezoval več kot 50 občin, 900 km tras ter dvajset vinsko-turističnih cest. Danes jih po rezultatih raziskave moje diplomantke Ajde Tonejec pogojno deluje samo še pet.

Pomen vinskoturističnih cest ni samo v tem, da vinski turist obiskuje vinske kleti, pač pa gre za celovito trženje določene vinorodne regije.

Prek vinskoturistične ceste tržiš vse, kar je dobrega na eni destinaciji, od kulturnih ustanov, zbirk, naravnih danosti, kulinarike.

Vinskoturistične ceste potrebujejo revitalizacijo, reanimacijo, premislek, čemu naj bi služile danes. Obstaja vrsta dobrih primerov iz tujine. Francozi imajo odlično delujoč sistem 'Vignobles & Découvertes', pri katerem gre za sistem organiziranega upravljanja, nadzora kakovosti in standardov ter klasifikacije vinskih cest. To bi bilo lahko pogojno uporabno tudi za nas, seveda z nekimi zadržki.

V Franciji imajo tudi enotni sistem označevanja, informiranja

vinskoturističnih cest. Pri nas pa ima vsaka vinskoturistična cesta drugačne table, drugačne sisteme upravljanja ... Tukaj je še veliko odprtega.

Med drugim ste kritični tudi do tega, da nimamo niti enega vinskega muzeja …

Tudi to govori o manjši razvitosti Slovenije kot vinskoturistične destinacije, saj so prav muzeji v številnih evropskih vinskih regijah zelo pomemben del vinske in turistične identitete. So njeno historično ogledalo v prihodnost.

V Slovenskem etnografskem muzeju so leta 2008 organizirali odlično občasno razstavo z naslovom Spet trte so rodile/O kulturi vina na Slovenskem, ki je nastala na podlagi knjige dr. Dušana Terčelja Kultura vina na Slovenskem.

Škoda, da nimamo ene specializirane nacionalne in več regijskih razstav, ki bi govorile o kulturi vina na Slovenskem, saj je ta po mojem fascinantna. Dostikrat nas novodobni ljubitelji vina ali vinski kritiki obravnavajo kot neko atrakcijo, novost na evropskem trgu, v resnici pa imamo več kot 2500-letno zgodovino.

Predlani smo bili evropska regija gastronomije. Se vam zdi, da smo to dejstvo izkoristili za promocijo vina?

Eden od rezultatov naziva evropska gastronomska regija 2021 je bil, da se je na neki način začelo vzpostavljati strateško partnerstvo, medsektorsko sodelovanje na področju turizma, kmetijstva in gastronomije. Zdaj bi morali temu dodati sektor kulture, znanosti. A dokler Slovenije ne bo imela samostojne strategije za razvoj vinskega turizma, se bo ta sektor razvijal zelo na pamet, zelo stihijsko, ne s takšno naglico in tako usmerjeno, kot bi se lahko. Le tako bomo lahko postali mednarodno prepoznavna in konkurenčna vinskoturistična destinacija.

Na to temo se trudim že od leta 2016, ko smo takratnemu kmetijskemu ministru Dejanu Židanu prvič predstavili te ideje. Takrat še ni bilo mogoče govoriti o nekem medsektorskem povezovanju.

Ko si na ministrstvu za kmetijstvo govoril o vinskem turizmu, so te takoj poslali na ministrstvo za gospodarstvo, od tam pa nazaj na kmetijsko ministrstvo.

Če je nekdo uspešen vinar, to še ne pomeni, da bo uspešen tudi na področju vinskega turizma. Za uspešnost vinskega turizma je treba poznati obe področji.

Vinski turizem v Sloveniji ni v najboljši kondiciji, zakaj bi po vašem mnenju morali staviti nanj?

Ne bi rekel, da je vinski turizem v Sloveniji v slabi kondiciji, je pa dejstvo, da zaostajamo za državami, ki nas obkrožajo in so med najboljšimi na področju vinskega turizma v Evropi.

Aleš Gačnik na simpoziju 'Sedanjost in prihodnost vinskega in gastronomskega turizma na turističnih kmetijah Slovenije'

Vaša diplomantka Ajda Tonejec je analizirala stopnje razvitosti v posameznih vinorodnih deželah. Najboljše so se odrezali v Goriških brdih ter v Vipavski dolina. Zakaj?

Danes se mi zdi, da je kreativnega gibanja celo več v Vipavski dolini kot v Goriških brdih, Posavje se tudi lepo dviga, zelo dobri zametki se kažejo v Beli krajini, tudi ponekod na Štajerskem.

Kar se tiče Goriških brd, je njihova prednost tesna povezanost z italijanskim prostorom, s Furlanijo-Julijsko krajino, ki še danes velja za boljše organizirano vinskoturistično regijo. V primerjavi z drugimi regijami so se začeli vinarji v Goriških brdih povezovati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodaj so ugotovili, da so s povezovanjem bolj uspešni, učinkoviti. Brda velja posnemati.

Še en velik plus za Brda je, da gre za eno samo občino, zato je v strateško-razvojnem pogledu s takšno destinacijo lažje upravljati. Če pogledamo severovzhodno Slovenijo, gre za en vinorodni okoliš, ki je razrezan na 'tisoče' malih občin s svojimi pogledi in interesi. Glavno gibalo razvoja vinskega turizma bi moral biti vinorodni okoliš, če že ne vinorodna dežela, nikakor pa ne občinske meje!

Furlanija-Julijska krajina dela odlično, Avstrija s svojimi vinskoturističnimi cestami ustvarja več prometa kot celoten slovenski turizem, Madžari delajo vedno večje 'čudeže' in mednarodno prepoznavnost z odličnimi festivali in dobrimi hoteli, Hrvati pa v zadnjem obdobju, zlasti v Istri, dajejo velik poudarek razvoju tematskih vinskih hotelov.

Zaostajamo pri organiziranosti in konceptih vinskoturističnih cest, vinskih hotelov, muzejev, na področju vinskoturističnega marketinga, smo pa nedvomno evropska velesila na področju vinskih in kulinaričnih prireditev in festivalov, ki jih imamo več kot 500. Pred leti sem izdelal tipologijo vinskih prireditev in festivalov, ki je razdeljena na deset področij. Prišlo je morda celo do prevelike inflacije teh, festivali so si preveč podobni, zaznavam pomanjkanje kreativnih in inovativnih festivalskih konceptov. A tudi tukaj se stvari izboljšujejo.

Verjetno je Orange wine festival eden takšnih inovativnih festivalov?

Drži, gre za specializiran vinski festival, ki je posvečen oranžnim oz. jantarnim vinom. Gre za glavno obliko promocije Izole v mednarodnem kontekstu, pa tudi Slovenije kot svojevrstne 'velesile' na tem področju. Festival s svojo reprizo na Dunaju kaže, kakšno moč imajo lahko festivali pri promociji določene sorte, tipa vina, kraja, okoliša, države.

»Stara trta je

Aleš Gačnik

Kateri so segmenti vinskih prireditev in festivalov v kontekstu vinskega turizma?

Pri prvem tipu festivalov gre za čaščenje posamezne vinske sorte, npr. Festival malvazije v Portorožu, Salon souvignon na Ptuju, Refuscus Mundi v Izoli. Pri drugem gre za poudarek na posebnem tipu ali zvrsti vina, kot so npr. oranžna vina, v Portorožu so organizirali festival roseja in vrtnic PortoRose, Festival penin v Ljubljani in Portorožu. Tretji festivali slavijo izbrano vino in tradicionalne kmetijske pridelke, recimo Festival terana in pršuta. Četrti je tip festivala, na katerem je vino vključeno v bolj kompleksne gastronomske prireditve, recimo Salon VinDel, Festival slovenskih vin, ki oglašuje tudi delikatese. Peti tip so festivali, ki slavijo določeni kraj, vinski okoliš ali vinsko regijo, denimo Okusi Vipavske, Vinska vigred v Metliki, ki sodi med najstarejše vinske festivale v Sloveniji. Poseben tip festivalov, ki mu napovedujem vse večjo odmevnost in pomembnost, so festivali, ki povezujejo vino z različnimi zvrstmi umetnosti, npr. Dnevi poezije in vina, tudi Franci Cvetko (Kogl) dela imenitne tovrstne dogodke. Potem so festivali, ki so povezani z izobraževanjem in specializiranimi oblikami druženja, kot je npr. študentski festival Vino

ni voda Kluba ptujskih študentov ali Vinski univerzum v Ljubljani. Osmi tip je tisti tip festivalov, ki so vezani na rekreativne prireditve, povezane z vinom, denimo Nordijska hoja skozi vinograde, Vino in golf ipd. Deveti tipi festivalov so povezani z izbori za vinske kraljice, kot zadnje, čeprav bi bile lahko celo prve, pa so tiste prireditve, ki temeljijo na dediščini vinogradništva ali vinarstva, recimo martinovanje. Potem imamo še vinskoturistične atrakcije, ki so prav tako pomembne. Tukaj je seveda treba izpostaviti zgodbo o najstarejši trti na Slovenskem. Stara trta je več kot Mariborski vinorodni okoliš, je več kot Podravska vinorodna dežela, je več kot vinorodna Slovenija.

Stara trta je ničelna točka vinskega turizma v globalnem smislu. Je vinskoturistična globalna ikona. Vsak pravi vinoljub bi se moral enkrat v življenju pokloniti najstarejši trti na svetu, tako kot vsak pravi musliman želi vsaj enkrat v življenju romati v Meko.

Imamo vrhunske zgodbe, s katerimi po mojem upravljamo še premalo strateško, vizionarsko, prav zato potrebujemo strategijo razvoja vinskega turizma.

Kdaj se je pravzaprav začel vinski turizem?

Italijani bi rekli, da je to povezano s kulturo Rima, drugače pa lahko rečemo, da sistematičnemu razvoju vinskega turizma sledimo od sredine 19. stoletja dalje. Do tega je prišlo v povezavi z razvojem železnic. Srednji razred je živel vedno boljše in je želel potovati, tudi z motivom spoznavati hrano in vino. Avstrijci imajo že več kot šestdeset let vinskoturistične ceste, se pravi ogromno izkušenj itn.

Ja, vinski turizem je globalni fenomen, ki se trži lokalno. V Sloveniji bi lahko elemente vinskega turizma prepoznavali v nekdanjih vinskih sejmih v 19. stoletju, tudi v 20. stoletju, še bolj pa z začetkom vinskoturističnih cest v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Zanimivo je, da prve znanstvene raziskave o vinskem turizmu prihajajo iz novega vinskega sveta, znanstvene študije v Evropi pa so razmeroma mlad fenomen, star dobrih dvajset let. Na področju znanosti, uporabe dobrih praks, je treba biti zelo pazljiv, kritičen do prenosa znanj in izkušenj iz novega vinskega sveta v Slovenijo.

Slovenske vinske pesmi

Slovenci imamo bogato zgodovino in kulturno izročilo. Sem spadajo tudi pesmi o trti in vinu.

En hribček bom kupil

En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijat’le bom vabil, še sam ga bom pil. Sladko vince piti to me veseli, dobre volje biti svoje žive dni, svoje žive dni brez vseh skrbi, to me srčno veseli.

Kdor hoče flosar bit Kdor hoče flosar biti, ta mora vince piti, piti in voziti po beli Donavi. Po Sav’ci, po Drav’ci, po beli Donavi.

Nikdar ne bom pozabil

Nikdar ne bom pozabil očeta svojega, ki vedno me je vabil: Moj sin, le pit pojd’va! En starček je bil, k’ je vince rad pil, en glažek ga je spraznil, je drugega nalil.

Sladko je vince Sladko je vince iz trške gorice, lepo rumeno barvo ima.

Tako, tako, bratec moj s sladkim vincem me napoj’, potlej pa ostaneš prijateljček moj!

Jaz sem en vinski brat

Jaz sem en vinski brat, pijem ga zmerom rad, pil sem ga, še ga bom pil, dokler bom živ.

To sladko, zlato vince

To sladko, zlato vince, je zbralo bratce nas, veselo si zapojmo zdravice zdaj naglas! Kozarce si nalijmo, nalijmo do vrha, do dna ga vsi popijmo, ha, ha, do dna, do dna!

Več: https://narodne-pesmi.si/

VINORODNI OKOLIŠI SLOVENIJE

Vinorodna dežela Primorska

Okoliši

Goriška Brda 1.898 ha

Vipavska dolina 2.548 ha Kras 704 ha Slovenska Istra 2.249 ha

Vinorodna dežela Podravje

Okoliši

Prekmurje 784 ha

Štajerska Slovenija 7.329 ha

Vinorodna dežela Posavje

Okoliši

Bizeljsko-Sremič 1.061 ha

Dolenjska 2.194 ha

Bela krajina 530 ha

Polona Frelih

Aleš Gačnik

»Vsak pravi vinoljub bi se moral enkrat v življenju pokloniti najstarejši trti na svetu, tako kot vsak pravi musliman želi vsaj enkrat v življenju romati v Meko,« je povedal Gačnik.

Slovenske vinorodne dežele in okoliši

Na severovzhodu je vinorodna dežela Podravje ki je največja vinorodna dežela v Sloveniji, po skupni pridelavi vina pa se uvršča na drugo mesto (38-odstotni tržni delež). Razdeljena je na dva vinorodna okoliša:

• Štajerska Slovenija

• Prekmurje

Štajerska Slovenija

Štajerska Slovenija je največji vinorodni okoliš v Sloveniji, ki se ga na severu drži Prekmurje. Gre za zelo razgibano pokrajino s strminami v Halozah, izrazito antropogenimi terasami v LjutomerskoOrmoških goricah in z Mariborom, ki se lahko pohvali z vinogradom sredi mesta in najstarejšo trto na svetu – žametovko oziroma modro kavčino, ki ljubitelje vina razveseljuje že več kot štiri stoletja. Na severnem delu se gričevje izteče z Radgonsko-Kapelskimi goricami, ki se proti Prekmurju spustijo v Panonsko nižino. Okoliš ima že iz preteklosti znane lege, ki jih uvrščajo med štiri odstotke najboljših vinogradniških leg na svetu. Tla so se razvila na mehkih karbonatnih kamninah. Čeprav je še pred kratkim iz štajerskega okoliša prihajalo večinoma polsuho vino, danes vinarji stavijo na sveže suho vino, paradni konj pa so predikati.

Najbolj razširjene sorte: laški rizling, sauvignon, renski rizling, chardonnay, šipon, rumeni muškat

Prekmurje

Vinorodni okoliš Prekmurje je vzhodno od reke Mure ter meji na Hrvaško, Avstrijo in Madžarsko. Goričko na severu je odprto proti

Madžarski, torej v ravnino, kjer nadmorska višina vinogradov ne presega 270 metrov. Na delu, ki se dotika Avstrije, so lege bolj strme in sežejo tudi prek 400 metrov nadmorske višine. Tla so večinoma karbonatna, ponekod so opazni tudi ostanki vulkanskih kamnin. V glavnem se kisla, rjava tla izmenjujejo s peščenimi laporji, drugje pa so tudi ilovnata in glinasta. Čeprav je tudi v Prekmurju tradicija vinogradništva že dolga – velik vpliv na razvoj je imela Cerkev –, v preteklosti tamkajšnji vinogradniki in vinarji niso imeli velikega ugleda v Sloveniji, saj so pridelovali predvsem enostavnejše vino za dnevno uporabo. Z mlajšo generacijo vinarjev so se stvari precej spremenile. Poleg izjemnega predikatnega vina se pridela tudi vse več kompleksnejšega rdečega vina.

Najbolj razširjene sorte: laški rizling, chardonnay, renski rizling, šipon, beli pinot, sauvignon

Vinorodna dežela Posavje se razprostira na vinogradniških površinah jugovzhodne Slovenije in je najmanjša vinorodna dežela v Sloveniji. V skladu s tem ima posavsko vino tudi najmanjši tržni delež (19 odstotkov). Dežela je razdeljena na tri vinorodne okoliše:

• Bizeljsko-Sremič

• Dolenjska

• Bela krajina

Bizeljsko-Sremič

Bizeljsko-sremiški vinorodni okoliš obsega pogorje od Kunšperka do Laškega in Zidanega Mosta, po levem bregu Save pa do izliva Sotle v Savo in naprej do Kunšperka. Vinogradi se raztezajo na nadmorski višini od 200 do 400 metrov, s subpanonskim

podnebjem, za katero so značilne suhe, razmeroma mile zime ter toplejša in bolj vlažna pomlad in jesen. Bizeljsko se je zapisalo v vinogradniške knjige leta 1880, ko se je v Globokem pri Pišecah prvič opazila trsna uš, ki je zdesetkala vinograde tako pri nas kot v Evropi. V novejšem času so se posebno izkazali pridelovalci penine. Na Bizeljskem je nastalo tudi prvo posebno slovensko vino, ki sledi pridelovalni metodi portskega vina. Na mednarodnih ocenjevanjih uspehe dosega predikatno vino, ki posega po šampionskih nazivih.

Najbolj razširjene sorte: modra frankinja, žametovka, laški rizling, rumeni plavec, sauvignon, chardonnay

Dolenjska

Vinorodni okoliš Dolenjska obsega le tista območja, kjer so še dane razmere za uspevanje vinske trte, zato je precej manjši od geografske opredelitve Dolenjske. Sestavljajo ga manjši griči, ki so med seboj ločeni z manjšimi ali večjimi dolinami, po dnu katerih tečejo potoki, ki ustvarjajo svojevrstno mikroklimo. Letne padavine večinoma ne presežejo 1.100 milimetrov in so enakomerno razporejene vse leto. Najbolj razširjena tla so peščeno-lapornata in ilovnata. Težja ilovnata tla vodijo k bolj kislemu in lažjemu vinu, lažja karbonatna tla, ki se hitro segrejejo, pa imajo prav nasproten učinek. Temeljno podobo daje krajini reka Krka. Dolenjska je dežela cvička, zato mu je prilagojen tudi sortni izbor.

Najbolj razširjene sorte: žametovka, modra frankinja, laški rizling, kraljevina, rumeni plavec, beli pinot, chardonnay

Bela krajina

Vinorodni okoliš Bela krajina omejujejo Gorjanci, Kočevski rog in reka Kolpa na meji s Hrvaško. Podnebni vplivi so sredozemskocelinski. Velika pestrost različnih tal vpliva na organoleptične značilnosti vina, zato so lahko razlike že med sosednjima vinogradoma velike. Podnebje je subpanonsko, zaradi Gorjancev pa je razvoj trte v Beli krajini hitrejši kot na Dolenjskem, saj se podnebje približa tistemu na Primorskem. Okoliš je dvakrat opozoril nase: leta 1981 s pridelavo prvega rožnatega vina (rosé) in nato leta 1985 še s prvim ledenim vinom. V Beli krajini so prvi pridelali tudi mlado portugalko, in sicer s semikarbonsko maceracijo – tako kot v Beaujolaisu.

Najbolj razširjene sorte: modra frankinja, laški rizling, kraljevina, žametovka, rumeni muškat, sauvignon

Vinorodna dežela Primorska leži na jugozahodu države. Čeprav ni največja vinorodna dežela, je prva po pridelavi vina (43-odstotni tržni delež). Razdeljena je na štiri vinorodne okoliše:

• Vipavska dolina

• Goriška brda

• Kras

• Slovenska Istra

Vipavska dolina

Vinorodni okoliš Vipavska dolina oziroma Vipava je drugi največji okoliš v Sloveniji in leži na zahodu Slovenije, ob državni meji z Italijo. Dolina je s severne in južne strani utesnjena s Trnovsko in Kraško planoto. Na vzhodu jo omejuje hribovje mogočnega Nanosa, zahodna stran pa je odprta proti Furlanski nižini in Jadranskemu morju. To je nizek svet z nadmorsko višino od 45 do 300 metrov, ki je ostanek oziroma osušen zaliv nekdanjega morja. Morski sedimenti fliša, ki je naložen v plasteh izmenično s peščenjakom, so še danes najboljša vinogradniška tla. Sama dolina je sicer eden najbolj vetrovnih predelov

Slovenije, a močna burja trtam ne škodi. Na Vipavskem pridelujejo krepko belo in rdeče vino, ki je izrazito sortno. Na Vipavskem je ohranjenih tudi največ avtohtonih vinskih sort v Sloveniji.

Najbolj razširjene sorte: merlot, sauvignon, malvazija, rebula, cabernet sauvignon, laški rizling, chardonnay

Goriška Brda

Vinorodni okoliš Goriška brda ali samo Brda se razprostira na 140 kvadratnih metrih in je šolski primer značilne vinogradniške pokrajine, ki kaže sredozemsko naravo. Ob reki Soči na vzhodu se Brda začenjajo z goro Sabotin in nadaljujejo po slemenu do Korade. Od Furlanije jih na zahodu ločuje reka Idrija. Proti jugu se gričevnat svet znižuje in prehaja v Prevalsko ravnino pod Vipolžami in Mošo. Briška tla so nastala iz oceanske sedimentacijske mase. Ob odtekanju morja so ostale plasti fliša (opoke), peščenjaka in apnenca. Podnebje je zelo ugodno, saj so zime mile, poletja pa vroča, toda ne presuha. Prevladuje skoraj sredozemsko podnebje, ki pripomore k posebnostim briškega vina. V Brdih uspeva vinska trta do nadmorske višine 600 metrov. Vino, pridelano na višjih legah, je zelo harmonično, elegantno, z nekaj manj alkohola, a bogatejše po kislinah. Vino z nižjih leg pa je bolj polno, bogato, z nekoliko več alkohola. Sinonim za Brda je sorta rebula.

Najbolj razširjene sorte: rebula, chardonnay, merlot, sauvignonasse oziroma zeleni sauvignon (nekdanji tokaj), sivi pinot, cabernet sauvignon, sauvignon

Kras

V vinorodnem okolišu Kras ki ima status naravnega parka, vlada teran, ki ga predstavljamo kot slovensko vinsko posebnost, pridelano iz sorte refošk. Planota Kras je vtisnjena med Tržaški zaliv, obronke Vipavske doline in Brkinskega gričevja. Celotno območje ima vse značilnosti kraške planote z značilnim kraškim razgibanim površjem, polnim, vrtač in uval, v katerih so še danes vinogradi. Kraško podnebje je razmeroma suho, zanj so značilni močni vetrovi, predvsem burja, pomemben vpliv na rast trte pa daje značilna rdeča zemlja – jerina oziroma terra rossa.

Najbolj razširjene sorte: refošk, malvazija, chardonnay, vitovska (grganja), cabernet sauvignon, sauvignon

Slovenska Istra

Vinorodni okoliš Slovenska Istra poteka ob obali Tržaškega zaliva od meje z Italijo pri Debelem rtiču, prek Izole, Pirana in Sečovelj do slovensko-hrvaške meje. Okoliš sodi v podnebno najtoplejše slovensko območje ter je zaznamovan z Jadranskim morjem in refoškom kot vodilno sorto. Ob slovenski obali se razteza klifno območje, v katero so zarezane rečne doline. Slovenska Istra je okoliš, v katerem je največ sončnih dni v času vegetacije, vpliv sonca in morja pa je mogoče zaznati tudi v vinu. Visoka sladkorna stopnja prezrelega grozdja in nizke kisline dajejo alkoholno bogato vino z nižjimi kislinami in višjimi ekstrakti, ki skupaj z drugimi spojinami ustvarijo mineralno bogato vino, toplo, z dolgimi zatoni. Jeseni se razvijejo razmere za sušenje grozdja in pridelavo posebnega vina – iz sušenega grozdja. Zadnje čase vinogradniki čedalje pogosteje sadijo tudi rdečo sorto syrah.

Najbolj razširjene sorte: refošk, malvazija, cabernet sauvignon, merlot, rumeni muškat, chardonnay

Vir: Ovinu.si

vina, so v Kranju odprli izpostavo kleti, kjer je mogoče poskusiti in kupiti odprto in ustekleničeno vino različne kakovosti. »V kleti negujemo tradicionalne belokranjske zvrsti z oznako PTP, kot sta belokranjec PTP in metliška črnina PTP. V naši vinski paleti pa je tudi sveže sortno vino – rumeni muškat, chardonnay, sauvignon, modra frankinja … Ob ugodnem letniku donegujemo tudi predikate za posebne priložnosti. Prepričana sem, da se za vsak okus nekaj najde,« se nasmehne.

Novi vinski trendi

Pove, da z veseljem gleda ljudi, ki si želijo vedeti več o vinu, ki ga poskušajo, kar zadnja leta opažajo tudi na Vinski poti pod Starim Kranjem. »Vse več ljudi si želi ob degustiranju nove izkušnje, dogodka, nečesa novega. Tudi s sommelierskimi kolegi opažamo, da se Slovenci vsako leto bolj izobražujejo in se je njihova raven znanja precej dvignila,« izpostavlja in nadaljuje: »Slovenija velja za butično vinsko deželo. Je pravi biser, a če bi želeli postaviti slovenske vinograde na svetovni zemljevid, povečati prepoznavnost našega vina in širiti zavest o slovenskih vinogradih in sortah, bi morali na svetovni trg stopiti skupaj, ne vsak posameznik posebej. Slovenija je v primerjavi z drugimi vinorodnimi državami res majhna, vendar imamo vrhunsko vino svetovnega kova, ki si zasluži svetovno prepoznavnost. To nam vsako leto dokazujejo vinarji, ki domov prinašajo izredno lepe ocene z mednarodnega ocenjevanja Decanter World Wine Awards. Za zdaj je vinsko bogastvo v turističnem smislu pri nas sicer še v povojih, tako bo treba vložiti še veliko truda in prilagajanja vseh nas, vinarjev, da bomo našli skupni jezik in posledično dosegli skupni cilj – prepoznavnost v svetu.« Pripomni, da bi se lahko za začetek npr. povezali v mrežo butičnih kleti ali kaj podobnega, saj bomo boljši, le če bomo sodelovali.

Vinska kraljica Maja Pečarič

Vino nam pripoveduje zgodbo, ki je ne sliši vsak

»Vino bo vedno del mene, s to kulturo sem odraščala in mislim, da bo vedno zakoreninjena v meni,« pravi nova vinska kraljica iz belokranjske vinske kleti Pečarič - Meginc. Pred kratkim se je vrnila iz Berlina, kjer je predstavljala Slovenijo kot vinsko deželo, naše vino in vinogradništvo na enem izmed največjih sejmov Grüne Woche. Pravi, da bi se morali slovenski vinarji povezati in sodelovati, da bi se lažje uveljavili v tujini, in poudarja, da sta dobra volja in veselje do tega dela predpogoj za vsako uspešno zgodbo.

»Odkar pomnim, so okoli mene vinogradi. Čeprav živim v Kranju, sem po očetu ponosna Belokranjka, saj sem ob vikendih od mladih nog naprej zahajala v Belo krajino. Vedno je bilo treba kaj postoriti v vinogradu ali kleti in oče nas je kot otroke ves čas vpeljeval v delo. Tako smo pomagali pri vsem, čeprav smo na začetku lahko opravljali le kakšne malenkosti. Za vse to sem zdaj zelo hvaležna. Vem, da je vinogradništvo način življenja, ki ga moraš vzljubiti. Najlepše mi je, ko skupaj delamo v vinogradu in ustvarjamo za skupno prihodnost,« pravi Maja Pečarič in doda, da njihovo tradicijo vinogradništva in vinarstva jemlje zelo resno. »Vem, koliko truda so pretekle generacije vložile v naše vinograde. Prav je, da se tega zavedamo in cenimo, kar so nam pustili predniki, vseeno pa moramo tradicijo z vsako generacijo malo osvežiti in ji dodati svoj odtis. Znanja in trendi se namreč ves čas nadgrajujejo in pomembno je, da jim sledimo.« Sama pomaga v vinogradu in kleti, kolikor lahko. To delo jo res veseli. »Ker študiram na magistrskem študiju Živilstvo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer imamo tudi vinarske predmete, sem tako v stiku z novimi idejami in izzivi, ki jih nato vpeljujem doma v kleti. Idej mi nikoli ne zmanjka in vsako leto se trudim vnesti kakšno novo.«

Pet generacij vinskih zgodb

Njihova vinska klet Pečarič - Meginc je na domačiji Pečarič - Meginc v Čurilih 4, nedaleč od Metlike. »Od nekdaj smo se, tako kot ostale belokranjske kmetije, ukvarjali z različnimi kmetijskimi panogami. Zadnja leta se osredotočamo tudi na govedorejo, pri čemer

poskušamo na naravi in živalim prijazen način ohraniti gričevnate kmetijske površine. Poglavitna dejavnost na kmetiji sta seveda vinogradništvo in vinarstvo, s katerima se ukvarja že več kot pet generacij,« poudarja. Tradicijo umnega vinarstva dokazujejo tudi

številna odličja posameznih generacij do danes, saj se radi pohvalijo tudi z najstarejšim priznanjem pri ocenjevanju vina v Beli krajini, ki je bilo leta 1935 izdano v Beogradu.

Njihovi vinogradi ležijo na razgibanih vinskih goricah, ki jih obdajajo bele breze in belokranjski steljniki. Obdelujejo dobre štiri hektarje vinogradov na najboljših belokranjskih legah v Repici, nedaleč od Drašičev, ki jih varuje Sv. Ana s čudovitim razgledom. Vinska klet na domačiji je osem km oddaljena od vinogradniških površin, zato so zgradili tudi novo klet v osrčju vinogradov, ki je namenjena pogostitvam in degustacijam.

Da bi se približali kupcem in ljubiteljem pristnega belokranjskega

Vinogradi družine Pečarič ležijo na razgibanih belokranjskih vinskih goricah

Izbor za vinsko kraljico

Nosilec projekta Vinska kraljica Slovenije je Pomurski sejem, izvaja pa ga društvo Kelih. »Ko sem se prijavila na izbor, nisem imela nobenih pričakovanj. Želela sem si le videti, kako poteka, na kaj vse so ocenjevalci pozorni in kaj šteje. Zdelo se mi je, da imam dovolj znanja o vinarstvu in vinogradništvu in da je čas, da stopim iz cone udobja in naredim korak naprej,« pove in doda, da ji naziv vinska kraljica Slovenije 2023 veliko pomeni. »Krona vsekakor ni tako lahka, kot se zdi na prvi pogled. Pravzaprav moram predstavljati trud vseh vinogradnic, vinogradnikov, vinark in vinarjev, ki se dan za dnem trudijo tako v vinogradu kot v kleteh.« Tako jo čaka pestro leto z ogromno vinsko in gastronomsko

Januarja se je končal letošnji izbor vinske kraljice.

obarvanih dogodkov. A se veseli druženja z vinoljubci in vinskimi strokovnjaki. »Vsekakor si bom prizadevala za dvig kulture pitja. Res si želim, da bi vsak razumel, kakšen proces stoji za tem, da si natočimo vino v kozarec. Vino nam pripoveduje zgodbo, vendar je ne sliši vsak. Treba si je vzeti čas in ji prisluhniti,« pravi.

Pravi še, da sama najraje posega po suhih vinih. »Izredno rada imam dober sauvignon ali modro frankinjo. V vsakem vinu pa zlahka najdem nekaj, kar me pritegne. Vedno si rada vzamem čas in se potopim v okuse in arome,« nadaljuje. »Nepoznavalcem pa bi na splošno za začetek predlagala, naj poskusijo nekaj bolj lahkega, svežega. Morda kakšno belo zvrst, polsuho ali polsladko vino za bolj sladkosnede. Vsak ima sicer svoj okus in traja nekaj časa, da ugotoviš, kakšno vino ti najbolj ugaja,« izpostavi in opozarja, da je pri kombiniranju vina s hrano in sestavljanju jedilnika pomembno, da počasi stopnjujemo stil vina. »Za predjed vedno ponudimo lažje belo vino, ki mu pri glavni jedi sledi težje, bolj polno in zaokroženo. Seveda je veliko odvisno tudi od tega, kaj postrežemo. Pri sladici pa izberemo vino, ki je enako sladko ali le malenkost slajše od nje. Ne želimo si namreč z vinom prekrivati okusa jedi ali obratno. Želimo si sinergije, ko se vsi okusi skladajo in povežejo v harmonijo.« Prav tako ne smemo pozabiti na temperaturo serviranja. »Če bo belo vino postreženo pretoplo, bo namreč delovalo topo, ubito in precej neprijetno. Tudi pretoplo rdeče vino deluje ubito, prazno in postano. A tudi premrzlo ne bo primerno – v tem primeru bodo namreč poudarjeni kislina in tanini, to pa bo delovalo pregrobo. Pretopla rose vina pa bodo izgubila živahnost in bodo delovala manj aromatično,« zaključi.

Majo čaka pestro leto z ogromno vinsko in gastronomsko obarvanih dogodkov.

Z vinogradništvom se ukvarja že peta generacija Pečaričevih.

Besedilo: Mateja Blažič Zemljič Fotografije: Osebni arhiv in Pomurski sejem d.o.o

Maja čuti veliko odgovornost ob predstavljanju truda vseh naših vinarjev.

Lastniki trte se obvezno udeležijo trgatve, tudi Pavle Hevka, predsednik Turistične zveze Slovenije (na sliki z vinsko kraljico leta 2019 Meto Frangež in novinarko Dušo Podbevšek - Bedrač).

Popotovanje od grozdja do kozarca vina

Puklavec Family Wines je ena vodilnih slovenskih vinskih kleti, aktualni, že tretjič zapored in skupno šestkratni dobitnik naziva vinar leta (2022, 2021, 2020, 2018, 2016, 2014). Vinska zgodba družine se je začela leta 1934, ko je Martin Puklavec zastavil vizijo – skupaj ustvarjati najboljša vina. Od leta 2009 za klet ponovno skrbi družina Puklavec, ki še vedno ohranja temeljne vrednote: strast, trdo delo in predanost najvišji kakovosti. Puklavec Family Wines je prejemnik mednarodne medalje Decanter Platinum za šipon iz linije Seven Numbers ter hkrati prejemnik priznanja za eno izmed najboljših vin na svetu po izboru revije The Drinks Business za sivi pinot linije Seven Numbers.

V podjetju se močno zavedajo pomembne vloge vinskega turizma. »Vinogradi na Jeruzalemu oziroma v Ljutomersko-Ormoških goricah spadajo med tri odstotke najugodnejših vinskih leg za bele sorte na svetu. Pokrajina je prečudovita in tradicionalna kulinarika z mesom iz tünke, kolinami in različnimi pogačami imenitna. Tako smo vinska dežela in dežela pogač, ki jo gostje žal premalo poznajo. Zato si prizadevamo, da bi območje doma in po svetu promovirali kot turistični cilj Jeruzalem Slovenija,« pravi Sonja Erčulj, vodja marketinga v podjetju Puklavec Family Wines.

Obisk njihove kleti v Ormožu je pravo doživetje, saj se v njej prepletajo zgodovina in inovativne rešitve. Klet je zgrajena v obliki stolpa, povezuje jo 170 slikovitih stopnic do globine 25 metrov. Obsega kar sedem etaž, od tega jih je pet vkopanih v teraso ob reki Dravi. »Ob obisku kleti v družbi strokovnjakov gosti doživijo popotovanje od grozdja do kozarca vina. Poleg prevzemnega mesta, prešne hale, starih tankov in sodov ter peninske dvorane pa

lahko v kleti obiskovalci vidijo tudi največji arhiv vina, v katerem hranimo okrog 254.000 steklenic najboljšega vina. Na koncu obiska sledi najboljše – pokušina vina v naši vinoteki,« vabi v ormoško klet Sonja Erčulj. Obiskovalcev imajo veliko, sicer pa so imeli še do nedavnega v vinogradih kar dva milijona trt, za vsakega Slovenca eno, a so jih nedavno nekoliko zredčili in jih imajo trenutno milijon osemsto deset tisoč. Med trtami v prvi vrsti prevladuje sauvignon, sledi laški rizling, lokalna sorta šipon, rumeni muškat, chardonnay, sivi pinot, renski rizling, beli pinot, traminec, modri pinot in še nekaj drugih.

Med aprilom in novembrom imajo za vse goste odprta vrata tudi v Svetinjah, kjer sredi vinogradov stoji njihova izvirna in zelo lepo ohranjena Zidanica Malek. Zgradba je stara več kot 350 let in je nekoč služila kot kmetija za predelavo grozdja in vina. Obiskovalci doživijo vznemirljivo zgodbo, okušajo izvrstno vino in lahko tudi tradicionalne jedi te slovenske regije. Prav na Maleku, kot pravijo po domače, podjetje Puklavec Family Wines že vrsto let prireja VIPtrgatve, kar je zelo srčen družaben dogodek. »Skupno zgodbo z našimi vipovci smo pričeli pisati leta 2014, ko smo skupaj posadili trte šipona, sledilo je prvo opravilo v vinogradu, od leta 2016 pa se že tradicionalno vsako leto srečujemo na VIP-trgatvi. Med našimi vipovci, ki imajo trto v našem vinogradu pod zidanico Malek, so poslovneži in podjetniki, športniki, člani Republiškega turističnega drobnogleda Turistične zveze Slovenije, tudi estradniki, med njimi Nuša Derenda, Samuel Lucas, Petar Grašo … Covid nam jo je sicer zagodel, tako je VIP-trgatev na Maleku žal dvakrat odpadla. In ko je bilo lani vse nared za ponovno tradicionalno VIP-trgatev, nam jo je zagodlo vreme. A mi na naše zaslužne vipovce nikoli ne pozabimo, zato smo namesto trgatve na Maleku pripravili martinovanje na Ljubljanskem gradu. Bilo je tako lepo, da bo verjetno tudi ta dogodek postal tradicionalen,« napoveduje Sonja Erčulj.

Besedilo in fotografije: Duša Podbevšek – Bedrač

Robert Puklavec, glavni sommelier v Puklavec Family Wines, meni, da bi morali vinskemu turizmu nameniti veliko več pozornosti, saj je Slovenija dežela vinske trte in imenitnega vina.

Sonja Erčulj (na sliki levo) na VIP-trgatvi z vinsko kraljico leta 2016 Saro Stadler

Na VIP-trgatvi pri zidanici Malek vipovce trgače pričaka popolna oprema (škarje za trto, slamnik, velik dolg predpasnik …).

Odprte zidanice na Trški gori

Odprte zidanice utirajo Trški gori pot med vse bolj prepoznavne slovenske izletniške destinacije, z znano dolenjsko gostoljubnostjo pa lokalni vinogradniki privabljajo vse več obiskovalcev.

Trška gora je ena najznamenitejših vinskih goric v Sloveniji. Na njenem južnem pobočju je glede na površino posajenih največ zidanic na svetu. Razprostira se med dvema gradovoma, na vzhodu je Stari grad, na zahodu Hmeljnik, na njenem vrhu pa za prepoznavnost skrbi romarska cerkev Marijinega vnebovzetja. Trška gora s 428 metri nadmorske višine ponuja razgled na vse strani, tja do Gorjancev, proti Kočevskemu rogu in Krški dolini, vse do Sljemena nad Zagrebom. Pod njo leži dolenjska prestolnica Novo mesto, objeta v smaragdno lepotico reko Krko, ki ovija tudi edini rečni grad v Sloveniji, grad Otočec.

Dolenjska vinska gorica ima bogato zgodovino, v najstarejših pisnih virih je omenjena že leta 1135, ko je oglejski patriarh Pelegrin cerkvico na vrhu gore ter vinograde in vinski dvorec Weinhof (med domačini se je prijelo ime Bajnof) pod njenim vznožjem daroval stiškemu samostanu. Stiški opat Jakob Reinprecht je dal leta 1620 na vrhu Trške gore sezidati novo cerkev, ki se od tistih časov ni prav dosti spreminjala. Cerkev Marijinega rojstva je priljubljena romarska božja pot že stoletja, o čemer je pisal že Valvasor. Ob cerkvi stojijo znamenite trškogorske lipe; največja med njimi je stara več kot 400 let in ima več kot osem metrov obsega. Spodnji votli del nudi zavetje pred dežjem gruči ljudi, mogočna krošnja dreves pa senco. Pod lipami kamnita miza in klopi nudijo počitek številnim obiskovalcem.

Vinogradi in zidanice na Trški gori so imele od nekdaj poetičen vpliv. V svojih zidanicah so ustvarjali skladatelj Marjan Kozina (prav tu je

nastala znamenita Kekčeva pesem), znameniti harmonikar Lojze Slak; v njegovo čast na vrhu Trške gre stoji tudi spomenik, množično pa je obiskan tudi vsakoletni pohod Po Slakovi poti, še ene tematske poti na trškogorskih pobočjih. Tu so še zidanice harmonikašev Henčka Burkata in Franca Potočarja Trška gora je omenjena v številnih pesmih, skladatelj Danilo Bučar je napisal opereto Na Trški gori, ki je bila premierno uprizorjena leta 1936.

Množična pozidava Trške gore se je začela v drugi polovici 20. stoletja, ko sta vinogradništvo in pridelava lastne rujne kapljice postala način življenja in preživljanje prostega časa delavnih Dolenjcev, ki so poskrbeli za ureditev cest in napeljavo elektrike. Gostoljubni lastniki vinskih hramov so obiskovalcem in pohodnikom od nekdaj radi ponudili kozarec rujnega vinca, tudi kakšen košček suhega mesa se je vedno prilegel zraven.

V zadnjih nekaj letih pa smo se v Društvu vinogradnikov intenzivno ukvarjali z idejo, kako privabiti več obiskovalcev na Trško goro ter jih seveda tudi primerno pogostiti. Z idejo smo se prijavili na razpis MO Novo mesto za nov turistični produkt – Odprte zidanice na Trški gori. Danes na tematski poti sodeluje 11 zidanic. Vsako soboto in nedeljo, med 9. in 19. uro so za pokušanje domačih dobrot na voljo izbrane zidanice. Kot izhodišča za popotnike izpod vznožja Trške gore služijo točke Črešnjice – Jelše, Sevno – Kmetijska šola Grm in Ždinja vas –gostilna Pugelj, kjer stojijo velike označevalne table. Na njih lahko popotniki vsak vikend odkrijejo, katere izmed enajstih zidanic

sprejemajo obiskovalce in vabijo k postanku, prav tako je vsak petek aktualen seznam objavljen tudi na spletni in facebook strani in instagram profilu društva. Med zidanicami vodi dobro označena pot, po kateri se lahko pohodniki orientirajo s kažipoti.

Pohodniki najraje poskusijo avtohtonega vinskega posebneža –cviček, ki je zvrst rdečih in belih sort grozdja. Vinogradniki poleg t. i. cvičkovih sort – žametne črnine, modre frankinje, kraljevine in laškega rizlinga – pridelujejo tudi druga sortna vina in penine. Za svoje pridelke prejemajo priznanja na največjih ocenjevanjih vina pri nas in v tujini.

Projekt Odprte zidanice pa nikakor ni edini, h kateremu je pristopilo Društvo vinogradnikov Trška gora. Leta 2021 je bila izdana še Pohodniška in kolesarka karta Trške gore, ki ponuja tri pohodniške in pet kolesarskih poti. Pohod po Slakovi poti, ki vsako leto privabi več tisoč pohodnikov iz vse Slovenije, pa je že tradicionalna prireditev; letos je potekal že devetič.

Več informacij: www.trskagora.si, www.facebook.com/ openvineyardcottages, www.instagram.com/odprtezidanice/

Besedilo in fotografije: Društvo vinogradnikov Trška gora

Zidanica Verček

Tabla z vsemi zidanicami, ki so vključene v projekt.

Katalog Odprte zidanice

Radgonske gorice –kraljestvo penin

V Radgonskih goricah se že polnih 170 let – kot valovi Mure skozi mesto – pretakajo majhne skrivnosti in veliko znanje o razvajanju vinske trte, ljubkovanju grozdja in ljubezni do vina z njegovo žlahtnostjo in opojnostjo. Radgonske gorice so najstarejši in danes največji pridelovalec penin v Sloveniji. Od tod izhaja prva prava slovenska penina, danes vsem znana pod imenom Zlata radgonska penina, ki skupaj s Srebrno radgonsko penino, od sonca razvajenim Janževcem, Tramincem s črno etiketo ter drugimi vini in peninami spremljajo različne pomembne in prelomne, pa tudi čisto majhne in vsakdanje trenutke ter tako ustvarjajo tiste – najlepše.

Vinski turizem cveti v zidanicah

Med glasnike in izvirno ponudbo vinskega turizma vsekakor sodi turizem v zidanicah v objemu dolenjskih vinorodnih gričev. Covidni čas s turističnimi boni je močno povečal prepoznavnost zidanic v Sloveniji, saj so v Razvojnem centru Novo mesto, ki trži zidanice, imeli več kot 80 odstotkov domačih gostov, ki so izjemno lepo sprejeli tako ponudbo zidanic kot celotne destinacije. Turizem v zidanicah je na trgu že štirinajsto leto, v konzorciju pa je skoraj že petdeset ponudnikov zidanic.

»Veseli nas, da so tudi domači gosti izjemno lepo sprejeli našo ponudbo, nad katero so že od vsega začetka silno navdušeni tuji turisti. Večinoma so bili presenečena, kaj vse lahko doživijo na Dolenjskem in v Beli krajini. Vsi po vrsti so ugotovili, da v treh dneh preprosto ne morejo doživeti Dolenjske, zato se jih kar veliko vrača,« pravi Matjaž Pavlin iz Konzorcija Turizem v zidanicah.

Z dvigom kakovosti zidanic v omenjenem konzorciju in dodatno ponudbo, kot so masažne kadi in savne, traja sezona vse leto, vrhunec pa ostaja od junija do septembra. Ocene na spletnih straneh so izredno dobre: na Booking.com med 9 in 10, na Zidanice. si med 4,5 in 5. »To kaže, da imamo pravi produkt, ki ima svetlo prihodnost. Pogrešamo pa večjo konkretno podporo Slovenske turistične organizacije. Prepričani smo namreč, da morajo biti naše zidanice kot unikatna blagovna znamka v svetovnem merilu v vseh promocijskih materialih STO,« meni Matjaž Pavlin. Ponudbo so nedavno razširili še z dvema novima produktoma, ki navdušujeta ljubitelje vinskega turizma. »Prvi produkt smo naslovili Cviček to go, saj si naši obiskovalci lahko sami iz različnih sestavin in z našo podporo zmešajo lastni cviček, ki ima prav posebno etiketo, na hrbtni strani pa dodamo še etiketo z njihovim imenom. prav tako se vpišejo v zlato knjigo promotorjev cvička in zidanic. Neverjetno je, kakšno doživetje je za naše obiskovalce, da si zmešajo svoje lastno vino. Drugi produkt, Kdor poje, dlje in lepše živi, pa je namenjen turističnim skupinam. Dokazano je, da je petje zelo koristno, da pomaga proti demenci, Alzheimerjevi in Parkinsonovi bolezni, da se ob petju sprošča hormon sreče … V Nemčiji deluje že več kot 20

tako imenovanih pojočih bolnic, v katerih bolniki popoldne prepevajo – vsi, tudi tisti, ki nimajo posluha. V ta namen smo zbrali 100 slovenskih ljudskih in zimzelenih pesmi, ki jih prepevamo v enoinpolurnem programu. Zraven postrežemo odlično tolerantno vino (ekološko). Vsak udeleženec dobi pesmarico za spomin. S tem prispevamo tudi k ohranjanju naše kulturne dediščine, saj ima Slovenija izjemno bogato zbirko ljudskih pesmi,« pripoveduje Matjaž Pavlin.

Je pa na naslovu Paha 3, Otočec, več kot 150 let stara Matjaževa domačija, krita s slamo, ki je uvrščena v evropsko mrežo Hiše s tradicijo. Gosti v njej uživajo ob znanih zgodbah hudomušnega domačin Matjaža Pavlina, kot je tista o cvičku in kraljici cvička, ki mora biti lepa, pametna in nedolžna. A če enega od pogojev ne izpolnjuje, ji moška žirija rade volje pogleda skozi prste. Goste še posebno navduši Matjaževa hči Ana, kraljica cvička in vinska kraljica Slovenije z najdaljšim stažem, ki jih najprej spomni, da je Slovenija edina država na svetu, ki v svoji himni opeva vino. Nato jim pove, da imamo največ vinskih kleti na prebivalca na svetu in največ malih vinogradnikov na prebivalca na svetu. Spomni jih, da imamo najstarejšo trto na svetu v Mariboru in vinsko banko (edino slovensko) v Drašičih v Beli krajini. Ana je odlična promotorka slovenskega vina in vinskega turizma, ki vsekakor verjame študijam, ki dokazujejo, da zmerni pivci vina živijo dlje kot abstinenti.

Besedilo: Duša Podbevšek - Bedrač Fotografija: Nejc Pisanski

»Konec lanskega leta smo s ponosom praznovali 170-letnico, ki priča o dolgoletni tradiciji, temelječi predvsem na znanju, ki je omogočilo tudi nastanek in razvoj izdelka, kot je Untouched by Light. Ustvarili smo prvo peneče se vino na svetu, pridelano v popolni temi,« je povedal direktor Radgonskih goric Borut Cvetkovič.

Pridelano v popolni temi

Kot kažejo raziskave, izpostavljenost vina dnevni svetlobi ali umetni razsvetljavi povzroča spremembe v aromi. In ker se torej najboljše stvari dogajajo v temi, s tem geslom penino Untouched by Light pridelujejo brez dotika svetlobe. Nočna trgatev, za vrtenje steklenic in pakiranje uporabljajo očala za gledanje v temi, vino v popolni temi zori dve do tri leta, ko penina zapusti klet, jo ščiti steklenica iz črnega stekla, prav tako je steklenica zaradi dodatne zaščite od svetlobe in ultravijoličnih žarkov pakirana v vakuumirane vrečke.

Pri tej edinstveni penini gre po besedah enologinje Radgonskih goric Klavdije Topolovec Špur za penino navdiha. »Posebnost obiranja v temi, v majhne zaboje, ko je hladno; posebnost predelave grozdja in predvsem kasnejšega zorenja v popolni temi se kaže v karakterju penine. V bistvu se vse, kar grozdje prinese iz vinograda, mošt ter kasneje vino, ohranja in danes kaže v tej penini. Tako lahko pokušamo penino, kjer je terroir res prišel do izraza. Zadnji kamenček v mozaiku pa predstavlja tradicija pridelave penine v kleti Radgonske gorice, podkrepljena z znanjem in sodobno tehnologijo pridelave,“ je pojasnila Topolovec Špur.

Ker mora tudi tradicija v korak s časom, so se v Radgonskih goricah odločili za celovito prenovo podobe celotne linije penin.

»Nova podoba še vedno ostaja prepoznavna v krivuljah etikete, vendar pa smo tokrat predvsem z dvodelnostjo etikete in s še večjim poudarkom na barvah posameznih okusov te uspeli še bolj poudariti, tako da bo razlikovanje med posameznimi članicami naše peneče se ponudbe v prihodnje še lažje,« pravi vodja prodaje Sandi Brumen. »Vinski turizem s poskušnjami in dogodki, kjer predstavljamo zgodbe od začetka naše peničarske dejavnosti leta 1852 do danes, razvijamo že dolgo. V treh osupljivih kleteh, vgrajenih v grajski hrib, in z neštetimi zgodbami tradicije in inovacij, kot sta Winebiking in Untouched by light, smo na podlagi povpraševanja in svetovnih trendov pogumno začrtali korak naprej v vinski turizem. Ta bo v Jurkovičevo ulico v prihodnjih letih prinesel številne novosti, ki bodo oblikovale edinstveno turistično destinacijo,« je povedala vodja turizma Martina Ficko. Na nekdanjem Gornjem grisu, trgovsko že nekdaj ključnem delu mesta in širše okolice, želijo na podlagi zgodovinskih dejstev in razvoja vinskega turizma ustvariti ulico edinstvenih doživetij. Z nakupom propadajočih zgradb so že začeli projektirati butični RG hotel, sodobni muzej vinogradništva, destilarno in delikateso. Naložba bo vredna okoli 5 milijonov evrov, v ulici doživetij pa bo mogoče začutiti esenco kraja, domačinov, vinske trte in zgodovinsko pomembnih trgovskih poti po reki Muri, ki je danes del biosfernega območja.

Jurkovičevo ulico želijo zaščititi kot Unescov spomenik naravne in kulturne dediščine, vse našteto pa ponuditi ožji in širši okolici ter seveda tudi povezovati naš vinski turizem s ponudbo toplic v Radgoni na drugi strani Mure.

Več informacij:

Radgonske gorice d.o.o. | Jurkovičeva 5, 9250 Gornja Radgona, Slovenija T

www.radgonske-gorice.si

Matjaž Pavlin z ženo Marto in hčerko Ano pred staro domačijo na Pahi 3 poskrbi za dobrodošlico s pogačo in cvičkom ter spomni na Hipokratovo zapoved: »Vino je pijača za zdravega in bolnega človeka.«

Penina »Untouched by Light«, ki je bila na voljo kupcem v omejeni količini 2000 steklenic.

Vinska klet Radgonske gorice

Vinski

turizem v Beli krajini

Vino je magija zemlje, je moč narave in je mit uživanja. Vino je zame strast. To so družina in prijatelji. To je toplina srca in velikodušnost duha. Vino je umetnost. To je kultura. To je bistvo civilizacije in umetnosti življenja.

Robert Mondavi

Kar so za Gorenjce nageljni, je za Belokranjce trta

Festival Vinska vigred predstavlja veliko priložnost za promocijo Metlike in razvoj vinogradništva in turizma v Beli krajini. Ponuja sprostitev in užitek ob veliko zanimivih dogodkih, ki jih vsako leto skrbno pripravijo na sončni strani Gorjancev.

Vinorodni okoliš Bela krajina omejujejo Gorjanci, Kočevski rog in reka Kolpa na meji s Hrvaško. Podnebni vplivi so sredozemsko-celinski.

Velika pestrost različnih tal vpliva na organoleptične značilnosti vina.

V Vinski kleti Metlika so pred več kot 40 leti postavili poseben mejnik, saj so kot prvi v Sloveniji leta 1981 pridelali vino rose, in sicer na pobudo enologa dr. Julija Nemaniča. Leta 1985 so pridelali prvo ledeno vino na področju nekdanje skupne države. V Beli krajini so prvi pridelali tudi mlado portugalko – tako kot v Beaujolaisu. Sorte v vinorodnem okolišu Bela krajina so med belimi laški rizling, beli pinot, sivi pinot, sauvignon, chardonnay, rumeni muškat, zeleni silvanec, renski rizling, kraljevina, traminec, kerner, bela žlahtnina. Med rdečimi sortami so modra frankinja, žametovka, portugalka, šentlovrenka, modri pinot, gamay, zweigelt in rdeča žlahtnina med rdečimi. Vinorodni okoliš Bela krajina zaznamujeta dve vinski posebnosti, metliška črnina in belokranjec, ki imata oznako PTP. Priznano tradicionalno poimenovanje ima v Sloveniji sedem vrst vina. Poleg klasičnega sortnega vina pridelujemo v Beli krajini tudi penino, rozeje in predikate.

V februarju na vsako prestopno leto poteka Festival predikatov, saj je Bela krajina znana kot dobra pridelovalka sladkega desertnega vina, kamor spadajo pozna trgatev, izbor, jagodni izbor, suhi jagodni izbor ter ledeno vino in vino iz grozdja, sušenega na slami. Festival vina – Vinska vigred v Metliki poteka v maju, od leta 1983. Dogajanje spremlja pester kulturni in športni program. V okviru festivala poteka tudi strokovno ocenjevanje vina.

Vinska vigred je mnogim belokranjskim vinogradnikom, ki pridelujejo vrhunsko vino, pomagala 'v svet', mnoge je spodbudila, da so visoko dvignili kakovost svojega vina, tisoče ljudem je ponudila priložnost kulturnega uživanja vina

Belokranjski vinogradniki vsako leto pripravijo martinovanje z ocenjevanjem vina novega letnika. Osnovni namen je izobraževanje vinogradnikov, vinarjev in pivcev vina, organiziranje vinsko obarvanih dogodkov, izmenjava izkušenj in dobrih praks. Vsako jesen poteka prireditev Dnevi portugalke. Vinogradniki predstavijo

prvo vino novega letnika, portugalko. Ta posebno hitro dozori iz mošta v vino. Mlado, sveže, razigrano vino je posebno in drugačno. V prazničnem decembru se na dogodku Večer penin v Vinski kleti Črnomelj zberejo ljubitelji penine. Velika škoda bi bila, če ne bi poskusili belokranjske penine. Tudi če ni praznika, si ga zlahka naredimo s penino.

Kulinarika in vino predstavljata del celostne turistične podobe destinacije Bela krajina. Prireditve in dogodki, povezani z vinom, gradijo kolektivno blagovno znamko Turistične destinacije Bela krajina, posredno spodbujajo turistično rast in podaljšujejo turistično sezono.

Vinorodni okoliš Bela krajina premore lepo število vinskih kleti, ki dopolnjujejo koncept vinskega turizma v Beli krajini: mirno neokrnjeno lokacijo z lepoto podeželja in vinogradov, domačnost ljudi, preprostost ter gostoljubje domačinov, ki prihodnost gradijo predvsem na avtentičnih in celostnih izkušnjah in doživetjih lokalnega 'duha', na kreativnem razumevanju lastne identitete in življenja na sodoben, odgovoren, varen in trajnostno usmerjen način. Vabljeni v vseh letnih časih.

Besedilo: Tatjana Zupančič, TD Črnomelj

Belokranjskih lepot ne morete izmeriti s še tako bujno domišljijo. Tu živijo ljudje, ki so jim tuje besede sovraštvo, neprijaznost, oholost, nadutost in morda še negostoljubnost. Kar so za Gorenjce nageljni, je za Belokranjce trta. Vino jim predstavlja sonce v kozarcu. V Beli krajini izhlapijo žalost, slaba volja in podobne reči, ki nimajo s petjem in vriskanjem ničesar skupnega. Bela krajina je s slovničnega stališča ženskega spola, zato ni čudno, če je nežna, topla, lepa, razumevajoča, očarljiva, zapeljiva, samosvoja, cvetoča, morda še mikavna, skrivnostna ter naivno nedolžna. Vinska vigred je lahko samo v njenih nedrjih, kjer postanejo zaradi dobre kapljice reveži bogatejši, nesrečni srečni, sprti prijatelji in neumni pametni. Iz leta v leto se dviguje kakovost belokranjskega vina. Vse več je tudi novih, mladih vinarjev, ki se uveljavljajo v slovenskem prostoru. Belokranjsko vino je po vsej Sloveniji in zunaj nje vse bolj prepoznavno in cenjeno. Tudi na račun belokranjskega vinorodnega okoliša velja posavski vinorodni okoliš za boljši, bolj kakovosten del slovenskega vinogradništva. Dr. Julij Nemanič ob tem dodaja: »Če spoštujemo žlahtno vinsko kapljico, ga uživamo redno, toda zmerno. Nagrajeni bomo z zdravim duhom, čvrstim zdravjem ter lepšim in daljšim življenjem.«

Bela krajina se lahko pohvali s kar dvema posebnežema med slovenskim zaščitenim vinom s priznanim tradicionalnim poimenovanjem: z metliško črnino in belokranjcem. Da se je Bela krajina soglasno odločila zaščititi svoj unikat, vino, ki ga nihče drug nima pravice tako poimenovati, priča o zrelosti. Kolektivna blagovna znamka ni last enega vinarja, dediščina je bila prigarana, težko zaslužena. Dolžnost novih generacij je, da jo ohranjajo in bogatijo. Mnogi mali vinogradniki obdelujejo svoj vinograd brez ekonomske računice, bolj iz veselja. Dela v vinogradih niso več tako težaška, opravljajo se s stroji. Ker so vinogradi težko dostopni, v Beli krajini na srečo ne bodo nikoli uvajali strojev za rez trte in trgatev grozdja. Človek bo tisti, ki bo v vinogradu ključen in nenadomestljiv. Belokranjsko vino bo zato ohranjalo svoj značaj, ki ga ne bo uniformirala industrializacija. Belokranjski vinogradniki bodo lahko tudi v bodoče ohranili intimen odnos s trto.

Če bi Belo krajino predstavljali tujcu, bi mu poleg slikovite pokrajine, kulturnih in naravnih znamenitosti in tradicionalnih običajev zagotovo želeli predstaviti tudi belokranjsko kulinariko, v kateri ima

posebno mesto žlahtna vinska kapljica. In ta kapljica se od leta 1983, vsako leto sredi maja, predstavi na festivalu Vinska vigred v Beli krajini. Tudi letos bo tako. V metliškem mestnem jedru se bodo od 19. do 21. maja znova zbrali prijatelji Bele krajine.

Na petek pripravijo kronanje kraljice metliške črnine in podelitev vinskih šampionov. Vigredi se vsako leto udeležijo tudi predstavniki pobratenih občin Ronchi, Wagna in Ozalj. V petek prav tako odprejo kulinarično razstavo, ki jo pripravi Društvo kmečkih žena Metlika. Sobota je dan, ko se po Metliki sliši glasba pihalnih orkestrov, folklornih skupin ter številnih drugih glasbenikov. Tudi na ta dan gostje pokušajo najboljše belokranjsko vino, belokranjsko pogačo, na delavnici pa se to zaščiteno posebnost lahko naučijo tudi peči. Seveda za največji poslastici Bele krajine veljata odojek in jagenjček na ražnju. Nedelja je na vigredi družinski dan. Številne aktivnosti in delavnice so prilagojene otrokom, družinam in seveda tudi vsem ostalim, ki jih pritegnejo raznovrsten program ter številne stojnice. Kot smo že dejali, ima Vinska vigred v Beli krajini zares bogato tradicijo. Ta se v Metliki leta 1983 ni zgodila kar tako iz nič, ampak je imela nedvomno korenine v preteklosti. Te korenine predstavlja šest uspešno organiziranih razstav belokranjskega vina v Semiču v letih od 1977 do 1982. A ker je tamkajšnjim organizatorjem za naprej nekako pošla sapa, so se v okviru tedaj še enotnega Društva vinogradnikov Bele krajine dogovorili, da bodo prihodnje razstave vina izmenično potekale v Metliki, Črnomlju in Semiču. Lep in logičen dogovor, ki pozneje nikoli ni bil uresničen, saj se tridnevne kulturnoturistično-zabavne prireditve v okviru Vinskih vigredi, katerih rdeča nit je vseskozi ostala razstava ob pokušanju vsakokrat predhodno kar najbolje strokovno ocenjenega in nagrajenega belokranjskega vina, še kar naprej vrstijo le v Metliki ali natančneje na treh metliških trgih. Zanimiv je 35. člen Statuta občine Metlika, v okviru katerega je med številnimi županskimi zadolžitvami navedena tudi ta, da vodi vsakoletni prireditveni odbor Vinske vigredi. To sprva nenapisano, pozneje pa v občinski statut vneseno pravilo je nedvomno odločilno pripomoglo k temu, da se je prireditev v Metliki ohranila vse do današnjih dni.

Besedilo: Rudi Vlašič, Zavod Metlika Fotografija: Arhiv TIC Metlika

Večer penin v Vinski kleti Črnomelj

Vinska vigred v Beli krajini. Na zdravje!

Fotografija: Jani Pavlin

V prazničnem decembru se na dogodku Večer penin v vinski kleti Črnomelj zberejo ljubitelji penine.

Fotografija: Jani Pavlin

Fontana vin - Vodole

V osrčju Mariborske vinske ceste vas ob poti prva pozdravi prav

Fontana vin Vodole. Kje naj bo drugje, če ne v osrčju goric, kjer dobiš občutek, da vsak del okolja podpira kmetijstvo, naravo in človeka.

Tukaj smo postavili edinstveni objekt za predstavitev lokalnih vinarjev kega vina.

Dogodki na Fontani vin

VINSKE ZGODBE

Pričarajte svojega najljubšega favorita

S posebnim degustacijskim kozarcem, ki je opremljen s programiranim čipom, lahko degustirate šest vzorcev vina, ki jih izberete med osmimi različnimi sodi. Na voljo je belo suho, polsuho in polsladko vino ter dva vzorca suhega rdečega vina. Na voljo sta tudi dva sokova ekološke pridelave Posestva SONČNI RAJ ter več kot 20 vrst buteljk

lokalnih ponudnikov vina.

Kulinarično doživetje

Ker k dobri pijači sodi tudi dobra hrana, naša ponudbo obsega prekajene krače, suhomesnate izdelke, ki jih v kombinaciji s siri, namazi in zelenjavo postrežemo v obliki narezka. Na voljo so tudi sirne ter veganske plošče. Seveda pa se na Fontani vin lahko tudi posladkate, saj so na voljo sončne pite (malina, skuta, jabolka).

Food and Wine Flying bar

Kot prvi na svetu vam sveže pripravljeno hrano na teraso

Fontane vin dostavimo z letečim Food and Wine Flying barom. Dostava poteka po jeklenici, tako da vaši narezki, krače, sočne pite 'poletijo' prek Posestva SONČNI RAJ. Ob edinstveni degustaciji je tako na voljo tudi edinstvena dostava hrane, saj vam želimo na vseh področjih ponuditi nova doživetja.

Zgodbe, ki jih ustvarjamo v kombinaciji s kulinaričnimi strokovnjaki, ustvarjajo nepozabno doživetje za naše goste. Tako smo na različnih dogodkih združili vino z vrhunskimi staranimi parmezani, staranim pršutom, čokolado ter pričarali penečo se izkušnjo v kombinaciji s prigrizki.

GOOD VIBES & GOOD WINES

Odlična glasba, vinski koktajli, odprta terasa pod zvezdnatim nebom in predvsem dobra družba. Za mešalno mizo za vrhunsko glasbo poskrbi profesionalni didžej, na drugi strani pa profesionalni barman za to, da na Fontani vin ne postrežemo samo vina, ampak vam po želji pripravi zanimive vinske koktajle, s katerimi se lahko prepustite ritmu glasbe.

KO ZAPOJEJO KLOPOTCI

Posebno veselo je za vikend, ko se na Fontani zapleše, zapoje, zavriska in se poveseli ob dobri rujni kapljici, hrani in seveda v družbi. Vrhunec dvodnevnega dogajanja predstavlja, ko Malečniški brači s konjsko vprego slavnostno pripeljejo in postavijo klopotec na terasi Fontane vin. Na stojnicah pa se predstavijo lokalni vinarji s hišnimi dobrotami ter vinom.

ZIMSKA PRAVLJICA

Zimska pravljica na Fontani vin Vodole vas vabi v objem prazničnega vzdušja. Čakajo vas jeleni s sanmi, kuhano vino, domač božični čaj, pestra kulinarika s peko carskega praženca, največja božična zvezda ter največja še rastoča okrašena smreka na Štajerskem, otroške delavnice in različne tematske zabave.

13. Festival modre frankinje v

Sevnici

Modra frankinja, avtohtona slovenska sorta grozdja, je pri nas razširjena v dveh vinorodnih deželah. Najdemo jo v Podravju in Posavju, v petih vinorodnih okoliših – Štajerska Slovenija, Prekmurje, Bizeljsko-Sremiški okoliš, na Dolenjskem in v Beli krajini. Je sorta, ki lahko daje visokokakovostno vino, in znano je, da je v vseh omenjenih okoliših vodilna po kakovosti izmed vseh rdečih sort. Modra frankinja je, sodeč po zgodovinskih virih, že dolgo prisotna v vinorodni deželi Posavje. Tudi zato ji v Sevnici prirejamo poseben praznik – Festival modre frankinje.

Letos bomo na KŠTM Sevnica v sodelovanju s posavskimi vinarji organizirali že 13. Festival modre frankinje. To je dogodek, ki se vsako leto odvije na sevniškem gradu in privabi številne ljubitelje in ljubiteljice vina iz modre frankinje. Festivalsko dogajanje zajema ocenjevanje vina iz sorte modra frankinja. Strokovna ocenjevalna komisija že pred festivalom oceni penine, svežo in zoreno frankinjo, roseje in predikate. Zadnja leta ta del dopolni še strokovna mednarodna konferenca, namenjena bolj strokovni javnosti. Osrednji del predstavlja festivalsko dogajanje v edinstvenem ambientu grajskega parka, v katerem se na prizorišču predstavijo številni vinarji in v pokušino ponudijo najboljše, kar so pridelali iz modre frankinje. Bogat vinski nabor pospremita izbrana lokalna kulinarika ter zabavni program. Festival je največja promocijska in strokovno-izobraževalna ter kulturna prireditev, posvečena modri frankinji, v Sloveniji.

sistemu. Najprej izberejo ožji krog vina, potem z razvrščanjem od najbolj do najmanj všečnega med favoriti izberejo prvaka festivala. Najbolje ocenjeno vino je mogoče po razglasitvi v sklopu festivala okusiti na degustaciji pod strokovnim vodstvom. Organizatorji letos obljubljamo nepozaben Festival modre frankinje

Samorodne vinske trte

Vinogradništvo je delu Slovenije kmetijska dejavnost, ki omogoča tudi preživetje, vendar ne vsem. Mnogi vinogradniki še vzdržujejo vinograde zaradi lastnih želja, ljubezni, ohranjanja krajine in dediščine svojih prednikov.

Žal je trtna uš – filoksera konec 19. stoletja začela uničevati in tudi uničila naše vinograde, tedanje oblasti pa so začele spodbujati lastnike k zasaditvi novih ameriških trt in križancev. Na območjih, kjer so manjše vinogradniške površine, so te tako imenovane samorodne vinske trte ostale in ohranile značilno kulturno krajino vinorodnega dela Slovenije. To velja tudi za Suho krajino. Odporne samorodne vinske trte tu dobro uspevajo in omogočajo pridelavo pijače, ki prinaša veselje, a tudi žalost.

V Turističnem društvu Suha krajina iz Žužemberka smo v ocenjevanju pijače iz grozdja samorodnih vinskih trt videli priložnost za sonaravni razvoj pokrajine in turizma.

Na podlagi prvoaprilske šale iz leta 2005, z zbiranjem in ocenjevanjem vzorcev 'šmarnice' v Žužemberku, smo v letu 2009 zbrali dovolj poguma in izvedli prvo zbiranje vzorcev za ocenjevanje 'vina' – pijače iz grozdja samorodnih vinskih trt, ki je namenjena domači uporabi. Zbiranje vzorcev je potekalo zadnjo nedeljo v marcu, tako je zadnja nedelja v marcu postala tradicionalna nedelja za zbiranje vzorcev pijače iz grozdja 'samorodnic'.

Na prvem ocenjevanju smo zbrali 32 vzorcev in bili zadovoljni, saj so bili ljubitelji in Ustvarjalci te pijače zelo zadovoljni.

čislamo. Navdušeni in zadovoljni smo z našo ljubo kapljico z izjemno sadno cvetico …

Na prireditvi je naprej na vrsti strokovni del, sledi podelitev ter nato veselo druženje vseh, še posebno zadovoljnih in ponosnih prejemnikov bronastih, srebrnih in zlatih medalj. Najboljše ocenjeni vzorec pa postane šampion ocenjevanja, na katerega je trtogradnik neizmerno ponosen.

Če bo naša pijača, šmarnica, izabela, jurka, amerikan, kvinton, otela itd., ki ima vse kemijske in organoleptične lastnosti vina, užitna in zdrava, bo tudi dobra in cenjena med ljudmi. Tako lahko to postane pijača s posebnim statusom, 'ekološko sadno vino s posebnim zgodovinskim poreklom Ohranilo Vinorodno Območje – OVO'. Podelitev medalj je iskreno veselo srečanje ljubiteljev vseh vrst vina in obiskovalcev, ki želijo doživeti posebno gastronomsko doživetje, s trtogradniki, ki so tudi ekologi, umetniki, zgodovinarji, pridelovalci in ljubitelji dobre kapljice in pijače samorodnih vinskih trt.

Besedilo: Vlado Kostevc, TD Suha krajina Fotografije: Aleš Černivec/Delo

Ocenjevanje se navadno odvija že v maju. Člani strokovne komisije vino ocenjujejo po 100-točkovnem mednarodno uveljavljenem

in pester spremljevalni program, ki bo zadovoljil tako strokovno javnost kot ljubitelje dobrega vina, hrane in druženja. Z razširjeno turistično ponudbo bomo v Doživljaju, turistični agenciji Posavje, za vas pripravili namige, kako vikend, ko se bo odvil 13. Festival modre frankinje, izkoristiti za spoznavanje Sevnice in Posavja. Glavno dogajanje pa bo nedvomno modro obarvano. Za datum in več informacij o prireditvi nam sledite na facebooku in instagram profilu Visit Sevnica ali jih poiščete na spletni strani www.kstm.si. Se vidimo v Sevnici.

Besedilo: Annemarie Culetto, KŠTM Sevnica Fotografije: KŠTM Sevnica

V letu 2017 je upravni odbor TD sprejel tudi pravilnik za ocenjevanje pijač iz grozdja samorodnih vinskih trt. Pomemben del pravilnika je določilo, da gre za družabni dogodek, s katerim želijo izboljšati kakovost pijače iz grozdja samorodnih vinskih trt, da bo ta zdrava za pitje in uživanje. Z ocenjevanjem smo dokazali, da je danes suhokranjsko ocenjevanje pijače iz grozdja samorodnih vinskih trt zagotovo med najboljšimi, najbolj organiziranimi in strokovnimi.

Kakovost vzorcev je iz leta v leto boljša, donegovalci pijače pa so začeli pridelovati celo polsuho, polsladko, sladko ter tudi penečo se pijačo. Ta ima vse lastnosti vina, vendar je ne smemo tako imenovati. Najboljši del ocenjevanja je nedvomno podelitev, ki poteka v aprilu, in sicer v grajski kletni dvorani žužemberškega gradu in se je udeleži množica ljubiteljskih vinogradnikov, ki imamo samorodne vinske trte, ostalih ljubiteljev vina in tudi obiskovalcev. Drago Vovk z Radia Sraka nas je poimenoval kar trtogradniki, ki imamo te trte radi in jih po svojih najboljših močeh, znanju, sposobnostih negujemo in

Šmarn'ca v kozarčku

Vlado Kostevc, predsednik TD Suha Krajina med točenjem šmarn'ce.

Vinski turizem

Organizatorji letos obljubljajo nepozaben Festival modre frankinje.

Za datum in več informacij sledite družbena omrežja Visit Sevnica

Gre za največjo prireditev posvečeno modri frankinji v Sloveniji

VINOTOUR doživetje na vinski cesti v Svečini

S palicami ali brez, po najlepših poteh med vinogradi, Vinotour vam ponuja odkrivanje vinske ceste s pestrim lokalnim kulinaričnim razvajanjem ter številnimi panoramskimi užitki. Poti peljejo čez dvorišča in vinograde več kot 100 slovenskih in avstrijskih vinogradniških kmetij po več kot 80 km ustrezno označenih poteh. Organizirani pohodi v okviru Društva za promocijo nordijske hoje Odriv – Vinotour so načrtovani vsaj enkrat na mesec vse leto in speljani tako, da lahko pohodniki spoznajo pokrajino, njene znamenitosti in ponudbo kmetij, mimo katerih pelje pot, saj domačini večinoma postrežejo svoje dobrote in ponudijo odlično domačo kapljico.

Vinogradništvo v Svečini se je v zadnjih letih izjemno razvilo, tako prav pri vsakem ponudniku lahko najdemo vino, ki nam ustreza. Čisto ob meji, za kamnolomom Pruh, leži kmetija Valdhuber Čeh ki slovi po zelenem silvancu in mladem vinu 'lenčki', gospodar pa se tudi poigrava z aromami klasičnega vina in je ustvaril cuvée s sauvignonom, ki ni navdušil samo nas, temveč tudi enologe na Dunaju, ki so mu podarili zlato medaljo. Od njih pelje oranžna pot mimo znamenitega Vinogradništva Tement, enega najimenitnejših in prepoznavnih v sosednji Avstriji, saj so prodrli na številne tuje trge s svojim znamenitim sauvignonom in spadajo med 100 najpomembnejših vinogradnikov na svetu. Ob poteh se lahko orientiramo po Razglednem stolpu na Plačkem vrhu, pod katerim leži turistična kmetija z najdaljšo tradicijo kmečkega turizma pri nas – Vino Leber, ki so poleg domačih klasičnih kosilih, poznani po odličnem aromatičnem vinu – med našimi pohodniki sta najbolj priljubljena polsuhi rosé in seveda sauvignon. Na poti nazaj v Svečino nas pot zanese na kmetijo Šerbinek, kjer pod imenom Vino Kušter oče in sin ustvarjata sveže vino, ki ga več mesecev pustita na finih drožeh, da pridobijo polnost. Rutilus je ime sivega pinota, ki je presenetil marsikaterega poznavalca Rulandca, saj je poleg nežne

lososove barve njegova cvetica sadna in mladostna ter je kot suho vino zmerne kisline z dodatnimi notami limone, jabolk, morda kanček suhih začimb ter na okus še ananasa.

Če krenemo po rdeči poti, kjer je največ prepoznavnih vinogradnikov ob poti, se zagotovo ustavimo pri Vinu Valdhuber kjer so med prvimi pričeli polniti suhi traminec, kar je bilo za te kraje pred več kot

15 leti skoraj 'bogokletno' dejanje, ki pa jih je začelo uvrščati med vrhunske vinarje. Družina ostaja zvesta tradiciji pridelave vrhunskega suhega svežega vina, ki ga dopolnjuje linija zrelega vina na pobudo sina, ki že zadnja leta samostojno vodi proces od prevzema grozdja do kletarjenja. V neposredni bližini je klet Wine Ducal, ki je ne samo paša za oči in duha, je unikum v našem prostoru za obiskovalce, ki so odprti za štajerska vina s karakterjem Lo Ducinim. Ljubitelji naravnega vina, ki zorijo v betonskih in sedaj še lesenih jajcih, lesenih sodih in gruzijskih kvevrijih, bodo osupli nad pestrostjo okusov različnih letnikov. Ne daleč vstran je najgloblja klet Vinogradništva Mukenauer kjer vina promovirajo pod sloganom 'Tri sestre – tri vina', ki nosijo tudi njihova imena. Tik pod njimi leži najbolj priljubljena

postaja Vinotour pohodov Vinotoč Pliberšek, kjer poleg odličnega vina za špricer in svežega belega vina ponujajo domače narezke, obogatene z domiselnimi prilogami, solatami, namazi in seveda domačim kruhom iz krušne peči. Pri nji se pohodi pogosto zaključijo z druženjem ob glasbi.

Če krenemo naprej proti Špičniku, da bi se fotografirali na znamenitem Srcu med vinogradi, kjer nam družina Dreisiebner ponudi pester izbor slajšega vina, lahko ob poti uživamo v izjemnih pogledih na vinograde, ki jim sosedi radi rečejo Štajerska Toskana. V objemu vinogradov na Špičniku pa leži še ena kmetija, s katero se v Svečini zelo radi pohvalimo – Vino Gaube Že ob pogledu na čarobnost elegance sezonske okrasitve se zaveš, da si na turistični kmetiji, ki izpolni želje še tako zahtevnim gostom. Z bogato tradicijo pridelave vina so poznani po elegantnem svežem, sadnem vinu, sicer pa je njihov chardonnay v kleti mogoče najti v kar štirih oblikah – kot peneče se vino, klasično belo, zorjeno sur lie linije Kaspar ter kot ledeno trgatev, če vreme to dopušča. Še kar nekaj odličnih vinogradnikov lahko obiščete ob Vinotour poteh ter poskusite njihovo izjemno vino in domačo kulinariko, saj smo izpostavili le nekatere, ki že vrsto let podpirajo razvoj turizma in s tem pohodništva v naši občini. Vsak voden pohod je doživetje zase. Že pri uvodnem pozdravu in razgibavanju začutimo razpoloženje in energijo, ki jo udeleženci prinesejo s seboj. Nasmejani, dobre volje in polni pričakovanj, kakšna bo ponudba vinogradnikov, se z veseljem podajo na pot. Pohodi zelo pozitivno vplivajo tako na udeležence, tako kot tudi na ponudnike, saj se med nami sklepajo nova poznanstva, posli, prijateljstva, celo zaljubili so se že na naših pohodih, in ker se obisk veča, to kaže pozitiven vpliv na ljudi.

Zato ne pozabite, s palicami ali brez: Vsak korak šteje!

Kontakt

Hermina Pika Radmilovič

M: 00386 41 938 800 E-pošta: vinotoureu@gmail.com

Instagram: @vinotourwalks Facebook: https://www.facebook.com/vinonw/ www.vinotour.si | https://map.vinotour.si/sl

V okviru natečaja Moja dežela – lepa in gostoljubna Turistična zveza Slovenije skupaj z Zavodom za gozdove in Slovenia Outdoor že od leta 2011 ocenjuje tematske poti v Sloveniji. Komisija si je v tem času ogledala že več kot 400 poti in vsako leto izbrala najboljše. Leta 2014 je bila za najboljšo tematsko pot izbrana prav tematska pot Vinatour, leta 2020 pa Učna pot Drvošec, ki je prejela tudi letošnjo nagrado jakob za najboljšo tematsko pot.

RAZSTAVA NAGRAJENIH TEMATSKIH POTI NA SEJMU ALPEADRIA (dvorana B2)

Vsak voden pohod je doživetje zase.

Znamenito Srce med vinogradi v zimskem času

Na tematski poti Vinotour boste odkrivali vinsko cesto v vsej njeni raznolikosti.

Poleg dobre kapljice boste deležni tudi pestrega lokalnega kulinaričnega razvajanja.

družbi z vinom vse leto

Martinovo velja za najpomembnejši praznik številnih slovenskih vinskih goric, saj gre za dan naše žlahtne kapljice. Vsako leto 11. novembra, na god svetega Martina, iz mošta nastane vino. Žlahtni kapljici in trti naša turistična društva sicer posvečajo pozornost vse leto.

Vinogradniško in turistično društvo Pišece je 22. januarja, na god Sv. Vincenca, ki mu Pišečani pravijo kar vincekovo, organiziralo rez vinske trte. Leden veter in droben sneg sta rezala lica zbranih pišečkih vinogradnikov na Penaverju, v Verstovškovem vinogradu. Ta dan se zima prevesi v drugo polovico in je čas za prva opravila v vinogradih. Člani Vinogradniškega društva Pišece s predsednikom Vinkom Lesinškom so najprej opravili rez vinske trte. Na trto so kot po stari navadi obesili suhe klobase in slanino, jo zalili z vinom in zraven zapeli. V preteklosti je bila to malica rezačev, danes pa simbolizira željo po obilnem pridelku hrane in dobrega vina. Vinograd in vinogradnike sta blagoslovila župnika Gregor Majcen in Vlado Leskovar. Ob blagoslovu je gospod Gregor Majcen zbrane nagovoril z željo, da dobro skrbijo za pravilen razvoj vinske trte, sam pa bo poskrbel za primerno duhovno rast vernikov in vseh dobromislečih ljudi. Dogodek je popestrila pišečka godba na pihala. Sledilo je druženje v Verstovškovi kleti Marof. Družina je navzoče pogostila z domačimi dobrotami in vrhunskim vinom. Degustacijo je s strokovnimi pogledi podprl njihov enolog dr. Klemen Lisjak. Že odlično vzdušje sta z zvoki citer in violine obogatili Ana Jagrič in Ivana Lesinšek. Druženje se je nadaljevalo z ogledom etnološkega filma Od kola do kupce v kulturnem domu Pišece.

izčrpala. Na trti, kjer je obremenitve premalo, se bo izpostavila bujna rast, ki bo zavrla razvoj in dozorevanje grozdja. Rez vinske trte opravljamo v času mirovanja, od decembra ter najpozneje do napenjanja brstov oz. solzenja, to je nekje do sredine marca. S prepozno rezjo se poveča izguba hranilnih snovi.

pa se bomo sprehodili skozi bolj ali manj resne zgodbe, ki so se stkale v stoletjih. Urbanovo ima velik pomen v kmečkem koledarju, saj sv. Urban velja za vremenskega svetnika. Ker goduje v času, ko vinogradniki končujejo obdelovanje trte, je postal zavetnik viničarjev, vina, vinogradnikov in sodarjev. »Če sv. Urban greje zelo, trgatev dobra bo,« pravi eden izmed slovenskih pregovorov. Urbanovo pa velja tudi za pastirski dan. Včasih so morali tega dne pastirji zarana vstati in odgnati živino na pašo pred svitom, sicer jim je nagajivi svetnik ponagajal. Iz vreče je spustil muhe in obade, ki so se lotili zapoznele živine.

Štrigova ter vaščani Šprinca in Koprive tradicionalno prireja prireditev Pozdrav jeseni, ki bo letos že petindvajseta po vrsti.

Prireditev se prične s povorko – procesijo cvetja z razkriške (SLO) in štrigovske (HR) strani do kapelice v Šprincu. Nato pri kapelici v Šprincu, posvečeni Marijinemu vnebovzetju, poteka sveta maša z blagoslovom cvetja. Prireditev se nadaljuje v velikem šotoru pri kapelici v Šprincu z blagoslovom klopotca in vinogradov. V obredu blagoslova sodelujejo skrbnik vinograda, skrbnik klopotca, imenuje pa se tudi botra klopotca.

Prireditev se nadaljuje z vodenim kulturnim in zabavnim programom, v katerem sodelujejo nastopajoči iz Prlekije, Prekmurja in Medžimurja. Poudarek prireditve je poleg čaščenja velikega krščanskega praznika tudi na sodelovanju med sosednjima narodoma ter srečanju Prlekov, Prekmurcev in Medžimurcev.

Doslej je bil na ta dan v sodelovanju z oblastnimi organi obeh držav na tem območju dan odprte meje. Z ukinitvijo schengena pa bo dostopnost s hrvaške smeri še lažja.

Pomlad v Prleških goricah

Turistično narodopisno društvo Razkrižje, skupaj z Občino Razkrižje in skupino vinogradnikov iz občin Razkrižje in Ljutomer, vsako leto zadnjo soboto v maju organizira pohod Pomlad v prleških goricah –Dan odprtih kleti in veselih ljudi, letos bo to že sedemnajsto leto.

Glavni namen prireditve je predstaviti gostom prleško regijo z njenimi znamenitostmi, odličnim vinom in izvrstno domačo kulinariko, značilno za to območje.

S cvičkom med vinogradi

Rez vinske trte v Pišecah

Rez vinske trte na Debelem hribu

Vsako leto pride tudi Sv. Valentin, ki goduje 14. februarja in po starem izročilu daje ključe od korenin. Tako gredo tudi manjši vinogradniki v vinograd, kjer opravimo prvo delo. Letos bodo člani Vinogradniškosadjarsko-turističnega društva Debeli hrib prikazali rez vinske trte v nedeljo, 12. 2. 2023, ob 14. uri, in sicer med vinogradi na našem Debelem hribu. Naše vrle gospodinje bodo poskrbele za okusno malico. Rez vinske trte je zelo pomembna zadeva, da je ob trgatvi pridelek tak, kot mora biti. Trsi ne smejo biti preveč obloženi. Vinska trta je po naravi plezalka, ki se je v zgodovini razvijala svobodno in neomejeno. Ko je človek spoznal njeno uporabnost, jo je začel gojiti in vzgajati tako, da si je olajšal delo ob trgatvi. Z rezjo jo je prisilil, da ni zdivjala. Tako še dandanes človek usklajuje svoje koristi z zahtevami trte. Z rezjo uravnavamo rodnost in obremenitev vinske trte, kar odločilno vpliva na kakovost grozdja in posledično vina, ki ga želimo pridelati. Na preobremenjeni trti bo grozdje slabo dozorelo, trta pa se bo z leti

Osemindvajsetega januarja so se številni pohodniki udeležili 27. pohoda S cvičkom med vinogradi v organizaciji turističnega društva Otočec. Na trasi so jih pričakale postojanke lokalnih društev, na katerih so se lahko okrepčali s toplimi in hladnimi napitki, manjkala pa ni niti degustacija domačega kruha, mesnin in peciva. Poleg zgoraj naštetega so pohodniki dobili še dober občutek ob prehojeni poti, polna pljuča svežega zraka, lepe razglede v dolino in na Gorjance ter spomine na druženje in nova poznanstva.

Celotna 13 km dolga pot, ki poteka na območju vzhodnih slovenskih goric – vinska cesta Jeruzalem vzhod, se vije med vinogradi, travniki in gozdovi. Med potjo se ustavi pri osmih ponudnikih, ki ponudijo odlično vino in sokove ter številne izvrstne domače dobrote. Na posamezni točki poteka kulturni ali zabavni program. Pohodniki se ustavijo na Vinogradniški kmetiji Krampač v Koprivi, na Turistični kmetiji Dervarič v Koprivi, pri zidanici Turistično narodopisnega društva Razkrižje v Šprincu, v eko goricah Smolkovič v Globoki, pri Sadjarstvu Trstenjak in proizvodnji naravnih sokov, na Turistični kmetiji Jureš v Globoki, v kleti Vinske kraljice Slovenije 2015 Sandre Sedmak ter na Vinogradništvu in kletarstvu Sodec v Koprivi.

Pohod se zaključi na izhodiščni točki pod velikim šotorom na Razkrižju pri Ivanovem izviru ob topli hrani, dobri kapljici ter glasbi.

Zaradi umika schengena bo letošnji pohod še posebno zanimiv, saj načrtujemo vključitev dodatne točke čez mejo.

Praznik vina in perecov

Društvo vinogradnikov Dobrovnik bo skupaj z Zavodom za okolje in turizem Dobrovnik ter Občino Dobrovnik tudi v letu 2023 pripravilo tradicionalno prireditev 'Praznik vina in perecov'.

Prireditev bo potekala na prostem, na ploščadi pred kulturnim domu v Dobrovniku ter v spodnji dvorani kulturnega doma. Zajemala bo pokušino lokalnega vina, ki ga bodo predstavili domači in okoliški vinarji ter vinarji iz Madžarske in Hrvaške. Vzporedno s pokušino bo potekal prikaz priprave perecov, prav tako razstava perecov, ki jih bodo spekle pridne dobrovniške gospodinje. Na platoju pred kulturnim domom bodo potekale tudi tradicionalne mednarodne vinogradniške igre, na katerih se bodo v spretnostih in znanju s področja vinogradništva pomerile ekipe iz Slovenije, Madžarske in Hrvaške. Vse skupaj se bo zaključilo s pravo vinogradniško veselico.

Na pohodu se je mogoče okrepčati s cvičkom, pa čeprav poteka v snežnem metežu.

Urbanovo v Tominjah

V nedeljo, 28. maja, ste vabljeni v cerkev sv. Urbana v Tominjah, ki izvira iz 17. stoletja. Najprej bomo po ljudsko zapeli. Po 'shodni' maši

Pozdrav jeseni

Petnajstega avgusta ob prazniku Marijinega vnebovzetja Turistično narodopisno društvo Razkrižje skupaj z Občinama Razkrižje in Štrigova, župnijama Razkrižje in Štrigova, Turistično skupnostjo

Tradicionalno prireditev 'Praznik vina in perecov' bo tudi letos

Besedilo: Vinogradniško in turistično društvo Pišece, Vinogradniškosadjarsko in turistično društvo Debeli hrib, Turistično društvo Otočec, Alenka Penko, KETŠD, A. Mihelčič Harije, Turistično društvo Razkrižje, Društvo vinogradnikov Dobrovnik

Martinovanje v Mariboru

Rez vinske trte na Debelem hribu

Fotografija: TD Debeli hrib

Fotografija: TD Otočec

Sv. Urban je postal zavetnik vinogradnikov

Fotografija: KETŠD, A. Mihelčič Harije

Pomlad v Prleških goricah

Pozdrav jeseni bo letos že petindvajseta po vrsti

Fotografija: TD Razkrižje

Fotografija: TD Dobrovnik

pomembna. Da bi se izognili množičnemu turističnemu gibanju, ki bi na določeno izpostavljeno lokacijo privedel nepregledne množice ljudi, ki se v gneči najbrž ne bi prav dobro počutili, je odkrivanje takih skritih turističnih biserov vse bolj naša dolžnost, ne samo dobra volja. Turistična društva seveda skrbijo tudi za urejenost lokalnega okolja, ki ga ocenjujemo v okviru paradne akcije TZS Moja dežela – lepa in gostoljubna, ohranjanje etnografske dediščine in lokalnih običajev in še bi lahko našteval.

Kaj bi ob zaključku mandata sporočili turističnim društvom?

Ponosen sem na to, da Turistično zvezo Slovenije puščam v dobri kondiciji in z dobrimi obeti za nadaljnji napredek, ker vem, da v njej delujejo najboljši turistični strokovnjaki, čeprav so prostovoljci in niso šolani za ta namen. So pa zato zavzeti, predani in polni energije in novih domislic. Vsem turističnim društvom in zvezam želim le veliko spodbude in podpore, da bodo nadaljevali svoje pomembno delo; predanosti in delavnosti pa, verjemite, imajo vsi ti prostovoljci več kot dovolj.

Predsednik TZS Pavle Hevka ob zaključku mandata

Pavle Hevka se marca poslavlja s položaja predsednika Turistične zveze Slovenije, ki združuje več kot 30 tisoč predanih turističnih prostovoljcev. Slednjim se je v svojem štiriletnem mandatu poklonil ob vsaki priložnosti in v tem smislu tudi poslovilni intervju ni nobena izjema. Prostovoljce je označil za 'nevidno silo v turizmu, ki poskrbi za vse', njihove zasluge pa si žal pogosto prisvajajo drugi.

Gospod Hevka, marca se poslavljate s položaja prostovoljnega predsednika Turistične zveze Slovenije, ki ste ga opravljali štiri leta. Kaj štejete med svoje največje dosežke?

Med svoje, pravzaprav med naše skupne največje dosežke v tem štiriletnem mandatu lahko štejem pospešeno digitalizacijo in prenovo spletne strani Turistične zveze Slovenije. Ponosen sem tudi na začetek delovanja spletne aplikacije Turistični vodnik, s pomočjo katere lahko domači in tuji turisti na enem mestu dobijo vse potrebne informacije o celotni ponudbi in delovanju naših turističnih društev in preživljanju kakovostnega dopusta v Sloveniji. Zadovoljen sem tudi z uspešno zagotovitvijo državnih finančnih sredstev za sofinanciranje turističnih društev.

Kaj pa je bilo najbolj prijetno v vlogi predsednika?

Seveda srečanja z našimi predanimi in zanesljivimi prostovoljci, ki po vsej Sloveniji skrbijo za tisti nevidni razvoj turizma in neopazne turistične ponudbe. V teh štirih letih so epidemiji navkljub organizirali množico vrhunskih turističnih prireditev, ki so lahko njim in nam vsem v ponos. Vsako leto sproti so poskrbeli za lepši in bolj vabljiv videz svojih krajev. V pristnih in odkritih pogovorih sem izvedel veliko podrobnosti o tem, kako 'dihajo' in delujejo turistična društva, kateri so njihovi cilji in s katerimi izzivi se še vedno soočajo.

Ko ste nastopili mandat, ste med svojimi prednostnimi nalogami navedli pomladitev turističnih društev ter digitalizacijo. Ste zadovoljni z doseženimi rezultati?

Na področju digitalizacije sem zelo zadovoljen, uspelo nam je postoriti še celo več, kot smo načrtovali. Kar se tiče pomladitve, pa žal nisem bil tako uspešen, saj večine mladih prostovoljstvo v Turistični zvezi Slovenije in v turističnih društvih po vsej Sloveniji ne zanima, ker na

življenje vse preveč gledajo le skozi denar. Ljudje niso več pripravljeni delati brez poštenega plačila, kar do neke mere lahko razumem.

Ves ta čas ste delovali tudi v Republiškem turističnem drobnogledu. Kaj ste opazili? Se Slovenija v turističnem smislu dobro razvija?

Slovenija se na področju turizma ne razvija tako, kot bi pričakovali od države, ki veliko pričakuje od te panoge. Res je, da je za nami dvoletna epidemija, ki je botrovala zaprtju mnogih turističnih in gostinskih objektov, a zdaj je čas, ko je treba spodbude, tako finančne kot tudi organizacijske in vse druge, usmeriti v pospešen, a kakovosten napredek s poudarkom na trajnostnem razvoju države in turistične panoge. In seveda je treba poskrbeti za kakovostno izobraževanje in usposabljanje turističnih delavcev in jim dati priznanje, ki si ga, brez sence dvoma, tudi zaslužijo.

Se vam zdi, da je vloga prostovoljcev v turizmu dovolj cenjena?

Nikakor. Včasih se mi zdi, da so ti predani in zelo aktivni prostovoljci kot nekakšna nevidna, neopažena sila, ki poskrbi za vse, organizira vse, pripravi in izvede vse, kar se raznovrstnosti turistične ponudbe tiče, pohval in dobičkov pa so največkrat deležni ljudje, ki pri vseh teh akcijah sploh ne sodelujejo. Sam zelo dobro vem, koliko naporov, znanja in inovativnosti je treba vložiti v vsak turistični dogodek, zato lahko prostovoljce, ki zavzeto delajo v turističnih društvih po vsej Sloveniji, le zelo, zelo pohvalim.

Se vam zdi, da je ključna naloga Turistične zveze Slovenije, da promovira manj turistično izpostavljene destinacije?

Promoviranje manj izpostavljenih turističnih destinacij je samo ena od ključnih nalog Turistične zveze Slovenije, ki pa postaja vse bolj

In kaj bi zaželeli novemu predsedniku?

Predvsem mu želim, da bi si izoblikoval dobro skupino sodelavcev, na katero se bo lahko zanesel in s katero mu bo užitek sodelovati.

Predvsem pa mu želim kar se da veliko uspehov pri nadaljnjem razvoju Turistične zveze Slovenije in vseh njenih turističnih društev in zvez po vsej Sloveniji.

Ostajate generalni direktor podjetja 2TDK, ki vodi izgradnjo drugega tira in uresničuje najzahtevnejši infrastrukturni projekt v zgodovini samostojne države. Kako bo drugi tir izboljšal turistično podobo Slovenije?

Izgradnja drugega tira med Divačo in Koprom bo na področju turizma, če se omejim le na to panogo, omogočila hitrejše in bolj zanimivo popotovanje na Obalo in seveda tudi v obratni smeri. Razkrila bo nove turistične destinacije na Krasu in Obali, ki so sedaj malce odmaknjene od glavnih turističnih poti, prebivalcem tega območja pa bo omogočila zaposlovanje v turistični panogi.

Kakšno Slovenijo bi si želeli videti čez deset let v turističnem smislu?

Slovenijo si s turističnega vidika želim videti kot čudovito deželo, naklonjeno predvsem butičnemu turizmu, kot trajnostno naravnano deželo z velikimi območji neokrnjene narave, s prijaznimi ljudmi, ki radi priskočijo na pomoč popotnikom in turistom, in predvsem z zadovoljnimi in pošteno plačanimi turističnimi delavci, ki so, kot smo se lahko prepričali prav med epidemijo, najpomembnejši dejavnik uspešne in kakovostne turistične ponudbe. Hoteli in vsa preostala

turistična ponudba so lahko še tako napredni, lepi in urejeni, a vrhunskih turističnih delavcev, ki z zadovoljstvom opravljajo svoje delo, ne more nadomestiti nič in nihče. Tudi dizajnersko oblikovani roboti ne.

Slovenija ima zelo dobro strateško lego. Jo po vašem mnenju dobro izkoriščamo?

Velikokrat je Slovenija le prehodna postaja, ne pa tudi ciljna destinacija. Ne, te strateške lege nikakor ne znamo prav izkoristiti, saj še predobro vidimo, da se poleti valijo dolge kolone na Hrvaško. V Sloveniji glede tega nismo organizirani, ne znamo ustavili turistov niti za tri ure, da bi si morda ogledali kakšno turistično destinacijo nedaleč od njihovih poti proti jugu. K temu lahko močno pripomore Turistični vodnik, a kaj, ko ljudje pridejo do neke turistične zanimivosti, pa so objekti zaprti. Turiste je treba preusmeriti s pomočjo dobro načrtovane in organizirane promocije. Tudi več promocije Turističnega vodnika bi pripomoglo k večji prepoznavnosti Slovenije in njenih še neodkritih lepot.

Velika težava slovenskega turizma je tudi slaba dostopnost, predvsem na področju letalskih povezav in železniške infrastrukture. Kaj bi bilo treba storiti na tem področju?

Vse to drži. Kolikor lahko sam vidim, bi morali na letališčih poskrbeti za osebna vozila, s katerimi bi se lahko turisti sami odpravili v notranjost in na razne konce naše dežele. Taksiji so za take izlete neprimerni in predvsem mnogo predragi. Ponuditi bi morali cenovno dostopna prevozna sredstva, ki jih lahko turisti sami uporabljajo. Morda bi lahko ponudili tudi električna kolesa, a taka vožnja za večino ljudi še ni prav varna, saj je še vedno precejšnja novost.

Ali Slovenija zaradi vse večje prepoznavnosti in komercializacije izgublja na edinstvenost, butičnost?

Da, tudi to se dogaja, a izključno v večjih turističnih krajih. V malih krajih in na ne tako zelo izpostavljenih turističnih destinacijah pa se še vodno lahko uživa v neokrnjeni naravi, prvobitnih običajih, inovativnih turističnih izdelkih in množično neobiskanih znamenitostih.

Menite, da je turizmu namenjenih dovolj finančnih sredstev države? V kaj bi bilo po vašem mnenju treba nujno več vlagati?

Ne, država k razvoju turizma premalo prispeva. Vlagati bi morali, in sicer nujno, v zaposlene v turistični panogi, v njihovo kakovostno izobraževanje in usposabljanje, in v stimulacije, s katerimi bi nazaj privabili najbolj kakovostne kadre, ki smo jih v turizmu že imeli. Vse več natakarjev je tujcev, v hotelih skorajda ne slišiš več slovenske besede. Na premnogih mestih v turizmu niso pravi ljudje, preveč ljudi v tej panogi je brez izobrazbe, ker izobraženi kadri nočejo več garati na petek in svetek za tako neprimerno plačilo.

Polona Frelih Fotografije: Arhiv TZS

»Prostovoljci v turizmu so nevidna sila, ki poskrbi za vse«

Pavle Hevka med barvanjem ograj v Lipici, ki je potekalo v organizaciji TZS.

Hevka in minister za gospodarstvo Matjaž Han med podelitvijo priznanj Moja dežela – lepa in gostoljubna 2022 v Laškem.

Fotografija: Iztok Pipan, tvm

Turistično društvo Vurberk je lani praznovalo 50 let delovanja, kot tajnik pa ga je kar 46 let – se pravi ves čas z izjemo enega mandata – vodil Janez Toplak, ki se je ob jubileju umaknil s položaja. Tudi ali predvsem po njegovi zaslugi v Vurberku že vrsto let prirejajo Festival narodnozabavne glasbe, ki velja za najprestižnejšega v Sloveniji.

Prireditev poteka v idiličnem okolju gradu Vurberk, ki ga je pred propadom rešilo prav turistično društvo.

Trenutno turistično društvo Vurberk šteje kar 250 članov, z nemalo ponosa pravi Janez Toplak, ki je del nadvse uspešne zgodbe že od svojega 21. leta. »Takrat sem bil najmlajši član, a izjemno zagnan, rad sem poprijel za vsako delo,« svoje začetke opisuje predani turistični prostovoljec. Z lanskim občnim zborom je zaključil svoj 50-letni mandat, a ga za prihodnost društva niti najmanj ne skrbi. »Novemu predsedniku in članom, ki so zelo aktivni, želim, da bi sedanja dogajanja v Vurberku popestrili še s kakšno dodatno prireditvijo.«

Grad Vurberk

TD Vurberk so tamkajšnji navdušenci ustanovili leta 1972 za ohranjanje ostankov nekdaj mogočnega, pravijo celo najlepšega gradu na Štajerskem. Tako kot številne gradove je tudi slednjega žalostna usoda doletela ob koncu druge svetovne vojne. »Naš kraj je bil nekoč kulturno, gospodarsko in politično središče tega dela Slovenskih Goric. Z rušenjem gradu smo izgubili to funkcijo. Domačini smo bili entuziasti. Združili smo se in s prireditvami, ki smo jih organizirali, nam je nekako uspelo vrniti ime Vurberka v slovenski prostor. Osnovna naloga našega društva je bila ohraniti in zaščititi ostanke gradu,« je sogovornik opisal društvene začetke. Sprva je grajski kompleks najemala takratna Občina Maribor, kamor je Vurberk tudi sodil, nato je upravljanje v svoje roke prevzelo turistično društvo Vurberk. »Prirejali smo denimo kozje dirke, razne piknike, s sredstvi, ki smo jih zaslužili s prireditvami, smo financirali adaptacijo ostankov gradu, ki so zdaj zaščiteni pred nadaljnjim propadanjem predvsem po zaslugi turističnega društva. S

sofinanciranjem nam je takrat pomagala tudi Občina Maribor.« Prepotrebne sanacijske postopke je pod nadzorstvom takratnega zavoda za spomeniško varstvo Maribor izvajalo gradbeno podjetje Drava Ptuj, ki je zaščitilo grajsko obzidje, prekrilo celotno ostrešje in obnovilo dvorišče, kjer je danes nekakšen amfiteater. »Na začetku je bilo zelo aktivno domače kulturno društvo, ki je uredilo dvorišče, na katerem so izvajali dramske predstave na prostem. Žal se je z odhodom režiserja vse skupaj končalo,« je naš sogovornik opisal pestro kulturno življenje na gradu Vurberk.

Narodnozabavna glasba in zborovsko petje

Ko je Slovenija razglasila samostojnost, so v turističnem društvu začeli razmišljati, kako proslaviti obletnico samostojne domovine. Odločili so se za Festival narodnozabavne glasbe, diatonične

harmonike in večglasnega petja, saj v Sloveniji takšnega festivala še ni bilo. »Leta 1992 smo organizirali prvi festival, lani pa je bil že 30., kar pomeni, da smo gostili jubilejni festival. Na grajskem dvorišču smo uredili tribune in spremljanje nastopov je postalo zelo udobno za obiskovalce. Poznavalci narodnozabavne glasbe pravijo, da gre za najprestižnejši tovrstni festival v Sloveniji,« pravi naš sogovornik in doda, da jim pri tem zelo veliko pomaga tudi domača občina Duplek. Harmonikarju, frajtonarju so na Slovenskem nekoč rekli muzikant, ki špila, igra ali muzicira, danes pa se čedalje bolj uveljavlja slabšalni izraz godec, smo na Turistični zvezi Slovenije pred kratkim prejeli zgroženo pismo, zato smo Toplaku kot organizatorju glasbenih prireditev zastavili vprašanje, kaj se mu zdi bolj primerno. Kot iz topa je izstrelil, da je to muzikant.

Med njihove paradne prireditve sodi tudi Prvomajski pohod na Grmado, ki je prav tako star že 17 let. »Grmada je najvišji vrh osrednjih Slovenskih Goric. Hrib je visok 462 metrov. Udeležencev je iz leta v leto več, okoli 200. Pot je dolga 9 kilometrov in 300 metrov. Pohod poteka po javnih, tudi po gozdnih poteh. Zanimivo je, da poteka tudi po Mestni občini Ptuj, kjer se vzpnemo na Dolgi kamen, najvišjo točko te mestne občine, potem gremo na Grmado, druženje pa zaključimo v Vurberku.«

Da grajsko dvorišče ne bi samevalo vse leto, razen ob festivalu, so si omislili še eno prireditev, in sicer na Vurberk so povabilo pevce, ki ljubiteljsko prepevajo v moških, ženskih ali mešanih zborih. Rodila se 'Štajerska poje'. Tako vsako leto na grajskem dvorišču odmevajo ubrani glasovi številnih pevk in pevcev z različnih krajev Štajerske. Srečanja se udeležuje tudi do 30 zborov, prireditev pa bo letos obeležilo svoje tridesetletnico.

Športne prireditve

Prostovoljec meseca ima v mezincu poleg glasbenih tudi športne prireditve. V Vurberku namreč že 17 let prirejajo Veliko-šmarenski kolesarski maraton. Gre za prireditev 'Slovenija kolesari' pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenije, Kolesarske zveze Slovenije in tudi Turistične zveze Slovenije. »Maraton organiziramo ob prazniku Marijinega vnebovzetja, torej sredi avgusta, za kar smo se odločili, ker je naša župnijska cerkev posvečena Devici Mariji.«

Zlati, srebrni in bronasti kosmatinec Že vrsto let organizirajo tudi ocenjevanje urejenosti hiš in okolice v župniji Vurberk; se pravi v Vurberku, Krčevini pri Vurberku, Grajenščaku in Gomili. »Ocenjujemo urejenost okolice hiš in vrtove. Podeljujemo posebna priznanja, ki so poimenovana po kosmatincu, to je redki roži, ki raste v Vurberku. Gre za sorodnico bolj znane velikonočnice z Boča. Podeljujemo bronastega, srebrnega in zlatega kosmatinca,« je povedal o lokalni različici natečaja Moja dežela – lepa in gostoljubna. Po vsem naštetem prav nič ne preseneča, da je Toplak za svoje delo prejel številna priznanja, med njimi tudi najvišje priznanje Občine Duplek, zlati grb, in sicer za zasluge pri celostnem in dolgoletnem razvoju Vurberka. Ob 10. obletnici Vurberškega festivala pa mu je Občina podelila tudi plaketo Jožeta Glonarja, slovenskega literarnega zgodovinarja, knjižničarja, prevajalca in jezikoslovca, rojenega v Občini Duplek (1885–1946). Prejel je tudi priznanje Turistične zveze Slovenije in 'zlati znak' Štajerske turistične zveze.

»Vesel sem, da so moje ideje in prizadevanje podpirali drugi člani društva ter da so naš trud prepoznali tudi sokrajani. Vsega tega sam ne bi mogel opraviti. Veliko je bilo odrekanja prostemu času, poleg tega si nikoli nismo izplačevali nobenih honorarjev,« je dal vedeti, da je prostovoljec v pravem pomenu besede. »Če dela ne bi opravljali prostovoljno, zagotovo ne bi dosegli tako zavidljivih rezultatov. Biti prostovoljec je nekaj zelo, zelo lepega.«

Besedilo: Polona Frelih

Fotografije: Osebni arhiv Janeza Toplaka

Janez Toplak, dolgoletni tajnik TD Vurberk

»Če dela ne bi opravljali prostovoljno, ne bi dosegli tako zavidljivih rezultatov«

V Vurberku poteka največji festival narodnozabavne glasbe v Sloveniji.

Toplak na jubilejnem vurberškem festivalu.

Veliko-šmarenski kolesarski maraton

Prireditev med ostanki starega gradu.

Med njihove prireditve sodi tudi Prvomajski pohod na Grmado.

KOLEDAR DOGODKOV

Pustovanje v Postojni nekoč in danes

društvo Pekre

Razstava Oglje je črno zlato 3.3.2023 - 3.3.2023 Kranjska Gora 051 695 180 Društvo oglarjev Slovenije

29. pohod po Jurčičevi poti 4.03.2023 Višnja Gora 041 683 601 Turistično društvo Polževo

Prikaz rezi sadnega drevja 5.3.2023 - 5.3.2023 Loka

Do leta 1970 so šole, vrtci ter Zveza prijateljev mladine na pustni torek prirejali pustno rajanje s sprevodom po Postojni. Otroška maškarada je leta 1970 prerasla v turistično prireditev z udeležbo odraslih pustnih mask. Današnjo obliko je pustna povorki v Postojni dobila leta 1977, ko je organizacijo prireditve prevzelo Turistično društvo Postojna.

Od hiše do hiše

Včasih je bila 'poberija' vedno na pustni torek. 'Možaći' in 'fontići' so hodili od hiše do hiše in pobirali jajca, klobase, 'pohanje', mast in vino. Našemiti so se smeli le moški.

Ob prihodu v hišo so najprej nazdravili z gospodarjem, nato pa zaplesali z gospodinjo. Mlada dekleta so se jim izogibala, kajti tisto, ki so ujeli, so namazali s sajami. Seveda jih je vse to dodobra utrudilo. Kljub temu so zvečer pripravili gostijo s plesom na kakšnem domačem skednju.

Z leti so se pravila spremenila. Na pustno soboto, 18. februarja, bo v dopoldanskem času krenila povorka našemljenih moških, žensk in otrok ter pobirala od hiše do hiše. Pogoj za sodelovanje sta le preobleka in dobra volja. Za najmlajše, ki se bodo naveličali pohajkovanja, bodo v prostorih vaškega doma organizirane

ustvarjalne delavnice in zabavne igre. Za vse 'poberače' pa po tradiciji, ki se ji nismo izneverili do današnjih dni, v večernih urah pojedina s klobasami iz zeljem.

Besedilo: Alenka Penko, KETŠD A. Mihelčič Harije

Podobno kot v preteklosti tudi današnji pustni sprevod na pustni torek poteka po glavnih ulicah v središču Postojne z nastopom domačih skupin: Podgura, Postojna, Predjama, Zagon, Veliki otok, Prestranek, Orehek, Studeno, Zagorje, Planina itd. in gostujočih etnoloških skupin: Kurenti s Ptujskega polja, Orači, Šarga iz Okičev iz Haloz, Škoromati s Podgrada, Šjme iz Brkinov s številnimi drugimi maskami. Gostujoče skupine vsebujejo sestavine arhaičnih tradicionalnih mask in so folklorno obarvane. Domače skupine pa predstavljajo aktualne teme in so kritično naravnane do lokalnih in širših družbenih razmer in dogajanja. Nekateri predstavljajo tudi svoje okolje ali kraj, društvo. V tekmovalnem programu se potegujejo za nagrade; ocenjujejo se izvirnost, komičnost, duhovitost … Dandanes je pustni sprevod v Postojni etnološko turistična prireditev s satirično komično oziroma groteskno karnevalsko vsebino. Prikaz pustne oziroma 'šemske' dediščine je nekakšen živi muzej, ki črpa snov iz zgodovine. V preteklosti je bilo več pustnih in obpustnih rajanj in dogodkov, ki so se odvijali štiri do pet dni. Danes so se ohranili tradicionalna pustna povorka in otroško pustno rajanje v organizaciji Turističnega društva Postojna ter pustni ples v sodelovanju Kulturnega doma Postojna in Turističnega društva Postojna.

Letos že 50. pustovanje

V letošnjem jubilejnem letu 2023, ko Turistično društvo Postojna slavi 140. obletnico delovanja, bomo proslavili tudi tradicionalno, že 50. pustovanje. Pustovanje Postojna 2023 se bo odvijalo na pustni torek, 21. februarja 2023, s pričetkom ob 15. uri.

Na tradicionalni pustni povorki se bodo predstavili Koranti Grajena pri Ptuju, Škoromati iz Podgrada, Skupina Pustar, Grgarske Ravne –Bate, Turistično društvo Stari običaji Okič, Cirkolane, Orači, Baba deda nosi, Šarga, Športno društvo Bas šport Ilirska Bistrica, Eskimi spod Snežnika, Pregarske šjeme iz Pregarja, Twirling klub Logaških mažoretk, Postojnska godba 1808 ter številne domače skupine,

društva in posamezniki, ki se bodo potegovali za nagrade.

Po končani pustni povorki po ulicah Postojne, ki se bo zaključila na osrednjem prizorišču, na Titovem trgu v središču mesta, se bo nadaljevalo otroško pustno rajanje na eni izmed osnovnih šol, kjer se bodo poveselile otroške pustne maske.

Z željo, da bi s skupnimi močmi odgnali zimsko idilo iz Postojne, se poveselili in pozabili na vsakdanje skrbi, priklicali norčavost in razposajenost med nas, prijazno vabimo vse občane, naj se nam pridružijo in v naš vsakdan vnesejo delček igrivosti.

Več informacij s pustnim povabilom bo predstavljenih na spletnih straneh Turističnega društva Postojna www.tdpostojna.si.

Turistično društvo Postojna se želi kot organizator zahvaliti vsem sodelujočim etnološkim in domačim skupinam ter osrednjemu pokrovitelju, Občini Postojna. Prijazno vabljeni na pustni torek v družbo pustnih mask. Se že veselimo z vami!

Besedilo in fotografiji: Turistično društvo Postojna

Otroška maškarada je leta 1970 prerasla v turistično prireditev z udeležbo odraslih pustnih mask.

V Postojni radi gostujejo tudi ptujski kurenti.

David Tovornik, zmagovalec natečaja Mladi turistični vodnik

Poznavalec mariborskih vinskih zgodb

David Tovornik, zmagovalec lanskega natečaja Mladi turistični vodnik, je turizmu predan od glave do peta. Obiskoval je Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Mariboru, smer turizem, zdaj pa izobraževanje nadaljuje na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem. Prav tam so ga spodbudili, naj se prijavi na tekmovanje, ki ga vsako leto prireja Turistična zveza Slovenije. »V turizmu se vidim tudi v bodoče,« brez pomisleka odgovori na naše vprašanje.

Zmagovalec našega natečaja pravi, da se je v turističnem vodenju odlično znašel že v srednji šoli, na fakulteti je vse skupaj nadgradil, tekmovanje za Mladega turističnega vodnika pa je bila pika na i. »Dokazal sem, da se pri razvoju turizma premikamo in da imamo tudi mladi potencial za delo v tej panogi,« je poudaril in dodal, da se za podporo pri pripravi na tekmovanje zahvaljuje mentorici Tanji Abarci Kokol in docentu ddr. Lazar Paviču, izpostavil pa je tudi odlično sodelovanje s tretjeuvrščeno udeleženko tekmovanja Nušo Prejac.

Tekmovanje, ki širi obzorja

»Ko sva z Nušo začela raziskovati Slovenj Gradec, kjer je potekalo tekmovanje, sva se seveda peljala v mesto, ki se mi sprva ni zdelo nič posebnega. Ko sva si začela ogledovati znamenitosti, pa me je zelo pritegnilo. To mi je pomagalo pri pripravi besedila in raziskovanju mesta. Ugotovil sem, da to tekmovanje širi obzorja. Doživel sem ga v zelo pozitivni luči in ga toplo priporočam vsakemu, ki ga srečam,« je izrekel pohvale na račun tekmovanja, od katerega je odnesel izjemno dobro izkušnjo.

Na vprašanje, ali je zmagal, ker je med pripravo na tekmovanje vzljubil neuradno koroško prestolnico, odgovarja, »da je komisijo prepričal s svojim nastopom in izčrpno vsebino«. Izžrebal je temo 'zgodovina Slovenj Gradca', kar mu je pisano na kožo, »saj ga zgodovina v življenju na splošno zelo zanima, kajti če ne poznamo zgodovine, težko obstajamo«.

Njegova druga naloga je bila čevljarstvo Levovnik z izjemno zanimivo zgodbo. »Nikoli si nisem mislil, da so v Slovenj Gradcu patentirali delavski čevelj. Tema me je pritegnila, zato sem z lahkoto navdušil komisijo,« je prepričan Tovornik, ki med enega od vrhuncev šteje še obisk Lectarstva Perger ter zanimive razstave v njihovem muzeju.

In kaj bi svetovali nekomu, ki še nikoli ni bil v Slovenj Gradcu in ima čas za ogled ene same znamenitosti? Izbral bi muzej Štirih kovačev – malo tudi zato, ker se tudi sam ukvarja z glasbo. »V Sloveniji imamo narodno-zabavni ansambel, ki je prišel v Guinnessovo knjigo rekordov, kar je po mojem mnenju neverjetni kulturni in zgodovinski spomenik. O slovenski pesmi, jeziku, kulturi in glasbi so slišali po vsem svetu. Če boste v Slovenj Gradcu, se torej nujno odpravite v muzej Štirih kovačev,« je ponudil nasvet.

Vinski turizem

Doma je iz Jurija ob Pesnici v občini Zgornja Kungota blizu avstrijske meje. »V našem kraju je izredno razvita kultura sadovnjakov in vinske trte, zato bi vam predlagal, da se sprehodite po naši lepi vinski cesti v sosednjem kraju Svečina. Tam imamo zelo lep zgodovinski spomenik, lahko se odpravite tudi po tematski poti Vinotour, obiščete grad, grajsko konjušnico, kjer je zdaj biotehniška fakulteta Univerze v Mariboru,« nas je povabil na obisk. »Na tem mestu želim zelo pohvaliti razvoj turizma v sami Svečini in tematsko pot Vinotour, saj združuje dobro vodenje z uživanjem. Pohode vodi licencirana turistična vodnica Pika Radmilovič, ki bo poskrbela, da boste med pohodom spoznali ta del Slovenije.« Različne pohode ob različnih priložnostih organizira tudi lokalno turistično društvo Zgornja Kungota.

Tako kot zgodbe v njegovem rojstnem kraju je tudi Tovornikova diploma povezana z vinom. »V diplomski nalogi sem se osredotočil na tematsko vodenje. Moj cilj je določene znamenitosti ljudem predstaviti po temah. Zanima me tematsko naravnano turistično

vodenje – vinske zgodbe Maribora, življenje v nekdanji Jugoslaviji v mestu Maribor ipd. Na univerzi so mi omogočili, da tematsko vodenje prikazujem tudi študentom, ki so se odločili za turistično smer,« je poudaril Tovornik.

Kot nagrado za zmago na našem natečaju je prejeli bon za udeležbo na tečaju za turističnega vodnika TGZS, bon za opravljanje izpita in darilni bon gozdne vasice Theodosius za nepozabno doživetje in sproščen oddih. Tako za izpit kot oddih si bo vzel čas, šele ko diplomira, nam še zaupa Tovornik.

Besedilo: Polona Frelih Fotografije: Osebni arhiv in arhiv TZS

Vsi udeleženci v Lectarstvu Perger, kjer imajo zanimivo razstavo.

David Tovornik, zmagovalec lanskega natečaja Mladi turistični vodnik, je turizmu predan od glave do peta.

Že dolgo odlično sodeluje s tretjeuvrščeno udeleženko Nušo Prejac.

Njegova druga naloga je bila čevljarstvo Levovnik z izjemno zanimivo zgodbo.

Nosečnost je pred dobrimi osmimi leti v meni prebudila žensko, ki se je vse bolj spraševala, kaj vse vpliva na njeno zdravje in posledično na zdravje bitja, ki ga nosi v sebi. Ugotovila sem, da na naše zdravje vpliva vse tisto, kar damo vase in nase – na kožo, lase in nohte. Do nosečnosti sem precej eksperimentirala z različnimi barvnimi odtenki las in se pogosto barvala. Preizkusila sem skoraj vse odtenke od črne do medene, tudi intenzivno oranžne. Čeprav sem imela precej izzivov s kožo in alergijami, si do nosečnosti nisem belila glave z izvorom kemijskih barv ali njihovo sestavo. Prav tako nisem prav veliko pozornosti posvečala izbiri šampona, kreme za obraz ali dezodoranta. Z nosečnostjo se je raziskovanje pričelo in traja še danes. Prišla sem do ugotovitve, da raje posežem po manj izdelkih, ki so kakovostnejši ter včasih zato tudi nekoliko dražji. Vem pa, da na moje zdravje ne vplivajo negativno. Celo še več – lahko me podprejo, mi pomagajo ali me okrepijo.

Prav slednje se je zgodilo z mojimi lasmi, ko sem začela za barvanje las uporabljati naravne rastlinske pigmente EtnoBotanika. Moji lasje so postopoma postajali močnejši, sijoči, bujnejši, daljši in lepši. Nad rezultatom je bila navdušena tudi moja mama, ki je želela preizkusiti, ali ji lahko na naraven način, z uporabo rastlinskih pigmentov, uspe prekriti srebrne lase (tako rečem lasem, ki z leti izgubijo naravni pigment). In ja, uspelo nama je. Našli sva recepturo (razmerje različnih rastlinskih pigmentov EtnoBotanika), ki ji ustreza, tako jo sedaj uporablja že približno sedem let. Poleg tega so lasje postali nekoliko bolj voljni, živahni, z več leska in volumna. Pri redni uporabi se nama je pridružila še moja sestra, tu pa tam še kakšna prijateljica, v zadnjem času pa so storitve na voljo tudi v salonu Studio 3 v Sežani.

Kaj so rastlinski pigmenti EtnoBotanika, nad katerimi se navdušuje vedno več žensk? Gre za indijske rastline in ajurvedska zelišča v prahu, ki jih pripravimo po posebnem postopku in lahko služijo kot stoodstotne naravne barve za lase, lahko pa jih uporabljamo tudi pri različnih težavah z lasiščem, lasmi ali kožo in delujejo negovalno. Zmotno je prepričanje, da lahko na naraven način lase obarvamo zgolj s kano, ki jim lahko da značilno oranžen/rdeč ton. Poleg kane EtnoBotanika namreč ponuja še vrsto drugih rastlin, ki v primerni kombinaciji omogočajo, da lahko dosežemo pestro paleto odtenkov, vse od črne do pšenične, s pridihom bakrene ali tudi ne. Omenila sem že, da lahko služijo tudi negovalno in podporno, če jih v pravilni kombinaciji (tudi s hidrolati in olji) uporabimo kot oblogo za lasišče in/ali lase. Pomagajo pri izzivih s hormonskim izpadanjem las, ki ga zaustavijo ali precej omilijo, suhim in poškodovanim konicami vračajo sijaj in jih navlažijo, uporabniki opažajo tudi bujnejšo rast in veliko 'mladičkov' (to so tisti kratki, mladi lasje, ki so na novo pognali), nekateri poročajo celo o tem, da imajo manj sivih

Kjer je zdravje doma

Z Etnobotaniko tudi nad sive lase

las oziroma se jim je pigment ponekod povrnil. Za uporabo tovrstnih izdelkov se pogosto odločijo nosečnice, doječe matere, ljudje, ki jih pestijo različne alergije, tisti, ki okrevajo po kemoterapiji, ne nazadnje vsi, ki jim je mar, kaj nanašajo na svoje telo. In teh je vedno več, kar me neznansko veseli.

Na tem mestu bi rada poudarila, da naši lasje, tako kot nohti, niso zgolj mrtev podaljšek našega telesa, temveč so prav tako živi, imajo korenino, rastejo in so povezani z našim telesom. Zato se mi zdi prepričanje, da je nepomembno, kaj dajemo na lase, nekoliko zgrešeno. Navsezadnje barve ne nanašamo zgolj na lase, temveč tudi na lasišče. Koža pa je naš največji organ, skozi katerega snovi prehajajo v in iz telesa. Torej ima vse tisto, kar damo na lase in lasišče, prosto pot tudi v naše telo, limfo, krvni obtok, vse do materinega mleka, ko mamica doji. Spomnim se, da je o tem predavala tudi profesorica na Srednji frizerski šoli v Ljubljani, ko sem se udeležila izobraževanja za odrasle in ga tudi uspešno končala. Pomembno se mi zdi, da širimo informacijo o tem, kako pomembno je, katera kozmetična in negovalna sredstva uporabljamo, seveda pa nato vsak ravna po lastni presoji.

Zgodbo EtnoBotanike je pred leti pričela gospa Sonja Velikanje Gostimir, direktorica omenjenega podjetja, ki zaposluje nekaj ljudi in sodeluje z vrsto saloni in trgovinami po Sloveniji. Pred časom sem bila na njihovem enodnevnem seminarju in z navdušenjem pričakujem naslednjega, ki bo pomladi. Presenečeni boste, če vam povem, da je poznavanje rastlin, priprava in kombinacija le-teh na neki način tako zahtevna kot uporaba začimb pri kuhanju – ne sme jih biti ne preveč ne premalo in z njimi moramo ravnati premišljeno.

Zato je nenehno izpopolnjevanje znanja zelo dobrodošlo. Moja ljubezen do uporabe teh stoodstotno naravnih rastlinskih pigmentov in oblog pa se samo povečuje s tem, ko vidim, kaj vse zmorejo. Čudeže.

Vonj kot nov turistični trend

Kaj goste popelje v zgodovino ali jih v hipu očara?

Predstavljajte si, da ste obdani s slikami cvetočega drevja vrhunskega slikarja z vseh strani. Multimedijska predstavitev Van Gogha v Muzeju umetnosti Indianapolis je imela tisto nekaj, kar je naredilo doživetje izjemno – vonj.

»Ko prvič zaznamo vonj, ga za vedno povežemo z dogodkom ali krajem, kjer smo ga doživeli. Ko ponovno zavonjamo vonj, nam prikliče žive spomine na prvo izkušnjo,« je za revijo Forbes povedal Scott Williams, ki sodeloval pri odmevni digitalni razstavi Van Gogha. Fantastične podobe francoske pokrajine, ki jih je upodobil znameniti slikar, so dobile povsem druge razsežnosti, ko je v prostoru zavel posebej za to ustvarjeni vonj.

Vonj je bil do zdaj prezrta dimenzija turizma in potovanj oziroma je bil samoumeven. Če vzamemo za primer kulinariko: od potice, breskev do tartufov, le kaj bi vse to pomenilo brez vonja?! Kot ugotavlja vse več raziskav, je vonj verjetno najbolj znanstveno spregledan človeški čut, čeprav močno vpliva na naše vedenje, čustvene in socialne odzive. Razlog za to, da je bil vonj tako dolgo spregledan, je, da se ne zavedamo povsem, kako vpliva na nas. Vohalni signali obidejo del naših možganov, znan kot talamus, ki ima pomembno vlogo pri pozornosti in zavesti. Pogosto, ko se zavemo vonja, smo že sprejeli odločitev! Ravno ta močni adut vonja je postal nova pomembna turistična priložnost. Tega se že zavedajo luksuzni hoteli, kot so Mariott, Sheraton in Hilton, ki poskrbijo, da njihove goste najprej pozdravi skrbno izbran vonj, ki so ga pripravili posebej zanje. Čeprav vonja ne vidimo, je namreč nekaj, kar nenehno doživljamo in nas ves čas obdaja.

National Geographic zato opaža nov trend v muzejih in hotelih, ki daje vse večji poudarek vonju. To ni naključno. Vonj se v hipu dotakne naših čustev. Sami se lahko vprašamo, kakšen vtis je naredil na nas še tako lep hotel ali restavracija, če so toalete zaudarjale ali v prostoru ni bilo prijetnega vonja.

Sodobni trend razumevanja vonja, čustev in razpoloženja dela korake še naprej. To so predvsem tematske razstave, na katerih obiskovalci ne le gledajo umetnost, ampak jo tudi vohajo. Nemški muzej v Ulmu je lani pripravil razstavo slik 'Sledi svojemu nosu'. Obiskovalci so lahko podoživeli vonje vrtov, jedi na mizi ali parfumov. Več sto let stare slike lahko doživimo na povsem drugačen način, če nas vonj popelje v upodobljene trenutke kot nekakšen 'časovni stroj', ki nam je nenehno na voljo, a je bil povsem spregledan. Pri razstavi v Ulmu je sodelovala mednarodna organizacija za okuse in parfume IFF (International Flavours and Frangnances). Vonj je postal privlačna dodatna ponudba pri obisku muzejev, ki lahko delujejo kot toge institucije. Doživetje vonja v trenutku spremeni atmosfero zaprtega prostora v muzeju.

Zato je tudi pariški Louvre leta 2022 omogočil obiskovalcem ogled muzeja od prazgodovine do sodobnosti še skozi dimenzijo vonja. Francoski muzej vabi obiskovalce z besedami, da bodo vonji pri ogledu vzbudili v njih povsem nova čustva. Madridski Prado je iznajdljivo vonj vključil v ogled slike Jana Brueghela in Petra Paula Rubensa Čutilo vonja.

»Brueghelovo delo spominja na vrt redkih dreves in rastlin, ki je pripadal Isabel Clari Eugeniji in njenemu možu v zgodnjem 17.

Piše: Rebeka Vidic, Naravni krog

Madridski Prado je iznajdljivo vonj vključil v ogled slike Jana Brueghela, Pet čutov: Vonj, c. 1625. Olje na platnu, 27 5/8 x 44 5/8 palcev. Družinska zbirka Paula G. Allena

stoletju v Bruslju. Prikazuje več kot 80 vrst rastlin in rož ter različne živali, povezane z vonjem, ter vrsto predmetov, povezanih s svetom parfumov, vključno z dišečimi rokavicami, posodami z dišavami, gorilnikom za dišave, segretim v razkošnem žaru, in posodami za destilacijo esenc.« https://blog.phillipscollection.org/2016/04/11/ senses-smell/

V španskem muzeju ob sliki lahko doživite deset vonjev: alegorija (mešanica rož), rokavice (plemstvo je nosilo odišavljene rokavice, uporabljen je recept iz leta 1696), figovec (vonj, ki je res omamen), cvetovi pomarančevca (neroli iz cvetov pomarančevca je postal priljubljen v 17. stoletju), jasmin, vrtnica, iris, narcisa, cibetovka (živalski izloček, ki so ga uporabljali v 17. stoletju, ker je podaljšal obstojnost vonja) in narda.

Amsterdam od leta 2022 ponuja sprehod skozi vonje mesta. Inovativni ogled mesta bi lahko prevedli kot 'Mestni vohljači' (City Sniffers). Na ogledu obiskovalci spoznajo vonje vodnih kanalov, rožmarina, vonj cibetovke, povezanega z zgodovinskimi dišavami, vonj lipe in rekonstrukcijo vonja pomandra, dišečega dragulja, ki naj bi ščitil pred boleznimi v času kuge. Sledenje vonju po Amsterdamu je domiselno voden ogled zgodovine mesta v organizaciji Muzeja Amsterdam.

Si predstavljate, kako bi bilo, če bi lahko vonjali vrtove Versaillesa ali dvorano za diplomate kraljice Kleopatre? Zgodovina je vonje vedno povezovala z odličnostjo, sproščenostjo in eleganco, a tudi z

Se morda še spomnite, kako je na Ljubljanski tržnici dišalo v 80-letih prejšnjega stoletja?

nevarnostjo, privlačnostjo ali odvratnostjo. Na vrsti je Slovenija. Kako diši? Po medu in orehih, hladu Soče in gora, po suhem senu in jabolčnih krhljih, po sveže nabranih kamilicah in sečoveljskih solinah, po kruhu, ki je ravnokar prišel iz peči? Tu je še vonj kovačnice, lesnih ostružkov suhe robe, delavnice, v kateri se pripravljajo nove smuči, pihanega stekla, mineralne vode ... Kakšen vonj je bil na mestni tržnici v Ljubljani v srednjem veku? Ali kako so dišale rokavice avstrijskega cesarja Franca I., ko je leta 1826 obiskal Dol pri Ljubljani? Zgodovina vonja je časovni stroj.

Besedilo: Katerina Vidner Ferkov, WhollyLife

Izlet za splet

Odkrijte Slovenijo, kot bi vam priporočali domačini

Z družino radi potujemo po manj obiskanih krajih, tako doma kot v tujini. Za eno- ali dvodnevne izlete se praviloma odločimo v zadnjem trenutku, potem pa kar na poti brskam za informacijami, če seveda to dopušča pokritost mobilnega signala. Pogosto se jezim, ko preveč verjamem googlu, naj gre za pot ali obisk gostilne.

Če poznam koga v tistih krajih, ga z veseljem prosim za nasvet, saj ga ni čez nasvet domačina. V krajih, kjer ne poznam nikogar, skoraj obupam ob brskanju po enem in drugem visitu, lokalnih občinskih straneh, družbenih omrežjih in googlu. Se tudi vam dogaja podobno?

Ker verjamem, da nas je precej takih, ki bi z veseljem odkrivali tudi manj znane kraje, in ker vemo, da naše vasi, kraji, trgi in gmajne ponujajo pristna in zelo kakovostna doživetja in vsebine, smo si v okviru projekta Digitalizirajmo lokalne turistične vsebine zadali nalogo, da na enem mestu izberemo edinstvene vsebine in lokalna doživetja iz celotne Slovenije. Kot bi vam jih priporočali dragi domačini! Na ta način bomo vsi skupaj lažje odkrivali Slovenijo in jo še bolj cenili. Vse to bo ponujal novi konfigurator – Slovenski turistični vodnik, ki bo povezan z obstoječo mobilno aplikacijo.

Gre za spletni portal – platformo, ki bo domovala kot podstran Turistične zveze Slovenije, na njej pa si boste lahko na neki sončni vikend v juniju 2023 po svoji meri oblikovali izlet. V Lovrenc na Pohorju, denimo. Na naši novi aplikaciji boste lahko izvedeli, da si lahko ogledate Trjenkovo kapelico ali Ladejenkovo, kupite kruh ali domači sok pri Saint Lorenzu, se namesto do Lovrenških jezer sprehodite do razgledov z Rdečega brega, morda izveste tudi, kaj je pajštva in kaj žvancanje, in prespite na Koči Dobnik ali z avtodomom parkirate pri zdravstvenem domu, kjer sta na voljo elektrika in odtok. Žal ne boste ulovili Jezernikovih dnevov, se boste pa lahko osvežili v Radoljni. Konfigurator vam bo med drugim zaupal tudi, koliko časa bo trajal izlet, kateri letni čas je primeren za obisk, kaj priporočajo domačini, kaj je na voljo za bolj aktivne, kaj za družine in kaj za tiste, ki želijo odkrivati nočno življenje (no, v Lovrencu na Pohorju vas bo povabil na koncert v Radegundo ali vas bo napotil v bližnji Maribor).

Andreja Vesel, ki pri Turistični zvezi Slovenije skrbi, da vsi procesi oblikovanja novega konfiguratorja izletov tečejo, kot je treba, da oblikovanje sledi načrtom in ciljem, mi je zaupala, da imamo trenutno že več tisoč zanimivih vnosov iz vse Slovenije v skupaj 14 kategorijah – pssst! Ogledate si jih lahko, če prenesete aplikacijo prek Google Play – https://play.google.com/store/

apps/details?id=com.scresn.tzs&hl=sl&gl=US). Predvidoma boste uporabniki na koncu lahko izbirali tudi med predpripravljenimi izleti za vse interesne in ciljne skupine.

Konfigurator je plod številnih raziskovanj TZS in odzivov na potrebe ciljnih skupin, ki jih je TZS zaznala s svojo navzočnostjo na terenu, med svojimi člani in partnerji. Njegova celostna podoba s celotno vsebino platforme sta v zadnji razvojni fazi, ki se zaključuje s testno različico, z izvedbo vseh funkcionalnosti sistema. Nova in resnično vseslovenska turistična platforma, ki bo omogočala pogled v vse kotičke naše dežele, bo v javnosti dosegljiva na spletni strani TZS predvidoma do poletja oz. vrhunca turistične sezone.

Zdaj je pravi in skrajni čas, da na Slovenski turistični vodnik dodate tudi svojo ponudbo, edinstveno lokalno doživetje ali skriti kotiček svojega kraja ter s tem opozorite tudi na svoj, morda malo bolj oddaljeni konec.

Hkrati vabljeni, da si naslednji izlet v neznano Slovenijo oblikujete kar na spletu!

Od februarja naprej se nam lahko vsak prvi in tretji torek v mesecu ob 17. uri pridružite na Spletni kliniki na zoomu, kjer vam pomagamo iskati rešitve za vaše vsakdanje izzive. Prijave in izzive zbiram na katja@rajzefiber.si.

Multimedijska predstavitev Van Gogha v Muzeju umetnosti Indianapolis je imela tisto nekaj, kar je naredilo doživetje izjemno – vonj.

Piše: Katja Beck Kos, Rajzefiber

Lovrenc na Pohorju

Na drugi strani Julijskih Alp in Predalp, onstran meje, ki je danes ni več, od Kanalske doline preko Rezije vse do Terskih in Nadiških dolin, živi slovenska narodnostna skupnost, ki neugodnim zgodovinskim okoliščinam navkljub ohranja svoj značaj in svojo kulturo. Muzejska mreža Mi smo tu je nastala zato, da to kulturo predstavi tudi obiskovalcem in popotnikom, ki prihajajo v te kraje. Ves obmejni prostor je na sodoben interaktivni način predstavljen v muzeju SMO – Slovensko multimedialno okno – v Špietru, tradicionalne muzejske zbirke najdemo pri Mašerah pod Matajurjem, v Čarnem Varhu, Gorenjem Tarbiju in še kje. Tersko dolino predstavljajo Etnografski muzej v Bardu ter zbirki v Prosnidu in Tipani, rezijansko izročilo najdemo na Solbici, v Muzeju rezijanskih ljudi, ki spregovori predvsem skozi pravljice.

Obišči nas, posamično ali v skupini, lahko tudi peš ali s kolesom, morda ob pustu, ki je tu še tak kot nekoč, ob kresu ali sredi avgusta, na Rožinco, ko pripravljamo pušje, povzpni se na Matajur, kjer bo majhen trud poplačan z veličastnim razgledom, in odkrivaj skrite kotičke s slapovi, jamami in drugimi naravnimi lepotami.

Kontakt:

Inštitut za slovensko kulturo Istituto per la cultura slovena APS

Sede|sedež: Via Alpe Adria, 67 – 33049 Špietar /San Pietro al Natisone (UD)

0039-0432-727490 | isk.benecija@yahoo.it | www.iskbenecija.eu | www.mismotu.it

Območje Gorenji Mokronog

Malo je krajev v Sloveniji, ki bi bili še vedno tako živo usidrani v ljudskem izročilu, kot je to v Gorenjem Mokronogu. Tako bi bil namesto izraza arheološko najdišče za opredelitev tega območja primernejši izraz mitska krajina, saj se tu arheološka najdišča, sakralni spomeniki, pisni viri in ustno izročilo povezujejo v nedeljiv sklop, ki daje temu območju osrednje Dolenjske pridih staroživosti. V njem lahko ločimo tri dele, vredne naše pozornosti. 'Vrajk' s poznoantičnim grobiščem, območje nekdanjega gradu Gorenji Mokronog kot naselbinski del ter edini še danes vidni – sakralni del s kostnico in cerkvijo sv. Petra.

Vrajk ali Vrajski breg je narečna izpeljava imena 'v raju'. To starodavno poimenovanje seveda ni naključje, saj to območje ponuja čudovite razglede.

Dobrodošli v Ribnico

Dobrodošli v Ribnico, destinacijo avtentičnih zgodb rokodelstva in gozda polnega navdiha

Podajte se na raziskovanje avtentičnih doživetij in odkrijte rokodelsko dediščino v objemu zelenega okolja. Ribnica je sodobna in zelena destinacija, kjer ljudje od nekdaj živijo v ravnovesju z naravo.

Ribniška dolina, ujeta med Malo in Veliko goro, se ponaša z bogato dediščino rokodelstva. Prenos znanja je neprekinjena vez, ki so jo tkale generacije ribniških rokodelcev. Stoletja neprekinjene tradicije in živost rokodelstva v časih, ko je masovna proizvodnja na višku, sta ponos kraja in kličeta po spoštovanju ročnega dela in razmisleku o trajnostni potrošnji. Destinacijo ne zaznamuje le rokodelstvo, temveč tudi gozd, ki ponuja številne outdoor aktivnosti, kot so pohodništvo, kolesarjenje ali supanje po reki, raziskovanje gozda. Tudi dogodki so odlična priložnost, da spoznate kraj in živo dediščino. Obiščite nas in se prepričajte!

Stara beseda raj, ki kristjanom pomeni nebesa, je tudi poganom predstavljala deželo, v katero odidejo duše pravičnih po smrti. Ljudsko izročilo je bajalo o leseni cerkvici prvih kristjanov, ki naj bi stala tu nekje. Leta 1996 so na območju naredili manjši sondažni izkop. Ob tem so odkrili jugovzhodni rob poznoantičnega skeletnega grobišča s šestnajstimi ohranjenimi, dvema delno ohranjenima in dvema povsem uničenima pokopoma. V ravnici nad grobiščem so bile odkrite sledi dvanajstih jamic za stojke, ki nakazujejo obstoj neke majhne okroglaste lesene stavbe. Misel, da gre za skrajno preprosto 'cerkvico prvih kristjanov', o kateri govori izročilo, se ponuja kot povsem verjetna. Da je šlo za zaprto samooskrbno skupnost, kaže obrabljenost in deloma celo edinstvenost najdenih grobnih pridatkov, značilnih za konec 6. in začetek 7. stoletja. O trdem življenju teh ljudi največ izvemo iz antropološke analize Leben-Seljakove, ki kaže, da jih je največ umrlo v dobi od 30 do 40 let, starosti od 50 do 60 let pa na vzorcu ni presegel nihče. Pojavljajo se slabo naravnani zlomi, artritis že v mlajših letih, na ženskih ostankih pa se vidi, da so prenašale težka bremena na glavi. Odkriti je bilo mogoče celo določene sorodstvene povezave, ki jih nakazuje kljukast nos pri dveh moških. Pokojnike so v skladu s krščansko tradicijo usmerili proti

sončnemu vzhodu, sicer so bili položeni v plitve grobne jame brez grobne arhitekture.

Sakralni del sestavljata cerkev sv. Petra in kostnica s kapelo sv. Mihaela. Kot lastniško cerkev so jo verjetno najpozneje v začetku 11. stoletja postavili savinjski grofje Breže-Selški. Cerkev ima ohranjeno romansko okence. Raziskava je nakazala ostanke neke starejše vrisane tlorisne

V raju s čudovitimi razgledi

Cerkev ima ohranjeno romansko okence. Tabla arheološke poti

zasnove. Na strmem bregu nad cerkvijo pa stoji kostnica iz 12. stoletja. Romanska rotunda ima na jugovzhodni strani nižjo polkrožno apsido. V spodnjem prostoru so shranjevali kosti, ki so prišle na dan ob prekopavanju grobov, zgoraj je obokana kapela sv. Mihaela. Med letoma 1335 in 1372 so obok po zaslugi gospodov Svibenjskih z bližnjega gradu Gorenji Mokronog obogatili s križno potekajočimi rebri, ki slone na kockastih konzolah s poševno odrezanimi stranicami. Vzor za tovrstno občno shemo je prišel iz župnijske cerkve v Svibnem. Blizu odcepa ceste Mokronog-Trebelno, ki vodi v Čužnjo vas, v neposredni bližini romanske kostnice in cerkve sv. Petra pri Trebelnem, so na z gozdom poraščenem grebenu pičli sledovi gradu Gorenji Mokronog (Obernassenfuss).

Ruševine gradu Gorenji Mokronog ležijo na grebenu med dvema izviroma potoka Laknica. Na najvišjem mestu so graditelji postavili prvi zidani stolp. V njegovi okolici so se od 10. do 16. st. neprenehoma kopičili odlomki razbitih posod, ki tako pričajo o tamkajšnjem življenju. Grajske prebivalce pisni viri prvič omenjajo leta 1137. Tedaj je bil tu eden najpomembnejših dolenjskih gradov. Ko pa so postavili spodnji grad v sedanjem Mokronogu, je zaradi razlikovanja sčasoma dobil vzdevek Gorenji. Grajski stolp z ograjenim dvoriščem na vrhu grebena je v dobršni meri uničil sledove starejše poselitve. Od ravnice južneje je grad ločeval obrambni jarek. Tudi ravno predgradje je bilo obzidano in proti jugu utrjeno z globokim obrambnim jarkom. Na vzhodni strani so vidni sledovi zidanih stavb, na jugu pa je bil ob vzhodu obrambni stolp, ki je bil arheološko delno raziskan. V žganinski in ruševinski plasti so bili odkriti deli kuhinjske in pivske posode ter lončene peči. Na hodni površini so bile odkrite kamnite topovske krogle, nad njo pa plast žganine z ostanki zgorele lesene ploščadi. Zoglenela bruna kostanjevega lesa so bila narejena iz debel, ki so rasla vsaj še leta 1515. Po požaru, katerega vzrok bi bil lahko veliki kmečki upor leta

1573, stolp ni bil več obnovljen. Valvasorjev bakrorez kaže grad kot razvalino. Gorenji Mokronog (Obernassenfuss) je bil domovanje mokronoških vitezov, sprva višnjegorskih in andeških, nato pa spanheimskih in do leta 1311 tirolskih ministerialov. Že leta 1137 je omenjen vitez Henrik de Nazzenfuz, nato leta 1143 Adalbert. Po letu 1335 so Habsburžani podeljevali grad in gospoščino v zastavo, pred letom 1372 so bili med zastavnimi lastniki tudi Svibenski, od leta 1372 grofje Celjski, leta 1381 ga je imela v zastavi Elizabeta s Čreteža, drug rod mokronoških vitezov, ki je izumrl v 15. stoletju, pa je upravljal gospoščino v imenu novih lastnikov. Pozneje je grad kot deželnoknežji fevd prehajal iz rok v roke. Cesar Friderik ga je konec 15. stoletja zastavil Engelhardu pl. Auerspergu, v začetku 16. stoletja so bili zastavni gospodje pl. Galli, leta 1598 je nadvojvoda Karel prodal graščino generalu Vojne krajine baronu Juriju Lenkoviču, ki je bil zastavni lastnik že od leta 1562. Grad Gorenji Mokronog je hudo poškodoval potres leta 1511. Kulturni spomenik Gorenji Mokronog ima vzpostavljeno arheološko pot Vrajski breg–grad–sv. Peter. Ob poti so dvojezične informativne table, ki dajejo osnovne informacije o posameznih točkah. Prva je t. i. pregledna tabla na parkirišču. Od tam nas pot vodi do druge table – na lokaciji poznoantičnega grobišča Vrajski breg. Pot skozi gozd nas vodi do tretje table ob saniranem stolpu gradu, zadnja – četrta pa je tabla tik ob vhodu v cerkveni areal cerkve sv. Petra s kapelo sv. Mihaela.

Povzeto po literaturi:

Dnevi evropske kulturne dediščine, Kulturne poti 2000, Vodnik po spomenikih, str. 57 https://eturist.docker-e9.ijs.si/details/21325

Fotografije: TD Mokronog

Alpe-Adria

Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje

Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu

UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353

Februar 2023

Izdaja:

Turistična zveza Slovenije

Naslov uredništva:

Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva cesta 38/VI, SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680, info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si

Urednica: Polona Frelih

Lektoriranje: Mateja Blažič Zemljič

Oblikovanje: Polona Jericijo, PriMS mediji, d.o.o., Ljubljana

Uredniški odbor:

Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc

Burger, Urša Jurak Kuzman, Katerina Vidner Ferkov

Transakcijski račun: SI56 03100-1000010639

Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si

Celoletna naročnina za 2022 je 35,04 eur.

33. sejem turizma, kampinga in karavaninga

15.—18. februar 2023

Gospodarsko razstavišče, Ljubljana

Zgodovina in lepi razgledi

februar 2022

15.–18. februar 2023

Turistična zveza Slovenije na sejmu Alpe-Adria

Turistična zveza Slovenije na sejmu Alpe-Adria

Vse dni sejma se Turistična zveza Slovenije s turističnimi društvi predstavlja v Stebrni dvorani. V štirih dneh se bo več kot 100 turističnih društev in zvez predstavilo s svojo ponudbo na področju preživljanja zelenega, aktivnega in zdravega turizma, na voljo pa bodo tudi izdelki lokalne kulinarike.

V času sejma bo v dvorani B2 na ogled razstava zmagovalnih tematskih poti med leti 2011 in 2022.

Povodni mož, 10.00–18.00

Dogodek: 20. Mednarodni festival Več znanja za več turizma

Srednješolska turistična tržnica: Športna doživetja bogatijo mladinski turizem

Prvi dan sejma se v dvorani Povodni mož predstavlja 34 srednješolskih ekip iz Slovenije in tujine (Italija, Portugalska, Srbija, BIH in Hrvaška) na temo Športna doživetja bogatijo mladinski turizem. V sklopu teme so srednješolci in študentje v nalogah predstavili ideje, kako športno prireditev v njihovem kraju popestriti s turistično ponudbo za mlade, pa najsi gre za tekmovalce ali obiskovalce oziroma turiste. Na sejmu bodo mladi na stojnicah predstavili zamisli za nove športne dogodke in druge s športom povezane turistične produkte, posneli pa so tudi že promocijske spote. Zanje lahko na spletni strani www.turisticna-zveza.si glasujete od 7. do 15. februarja 2023 do 17. ure.

Dvorana Urška 3+4, 16.30–18.00

Posvet: »Spoštujmo hrano kot nekoč«

Odpadna in zavržena hrana po nepotrebnem obremenjuje omejene naravne vire in okolje, zmanjšanje izgub hrane in količine odpadne hrane pa prinaša pozitivni gospodarski učinek za vse člene v verigi. Sprejeta strategija za manj izgub hrane in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano z naslovom »Spoštujmo hrano, spoštujmo planet« ima širši pomen. Z njo želimo, da se vsak od nas zave pomena hrane in posledic njenega zavrženja. Na posvetu bodo predstavljeni strateški cilji ter ukrepi in aktivnosti za pripravo akcijskega načrta za preprečevanje nastajanja izgub hrane in odpadne hrane, ki ga koordinira MKGP ter primeri dobrih praks pomena lokalne hrane ter uporabe le-te na kulinaričnih prireditvah.

Dvorana: Urška 3+4, 15.00–17.00

Posvet: Skupaj Digitalizirajmo lokalne turistične vsebine!

Na spletnih straneh Turistične zveze Slovenije razvijamo nov produkt, konfigurator izletov po Sloveniji, ki bo uporabnikom omogočal, da sami sestavijo itinerar oz. načrt za izlet. Itinerar iz spletne strani TZS se bo lahko prenesel v mobilno aplikacijo »Slovenski turistični vodnik«, ki uporabniku omogoča, da si v živo na zemljevidu ogleduje izbrane interesne točke, ter preko google storitev tudi vklopi vodenje do destinacij. Orodje bo za uporabnike brezplačno. Na posvetu bomo predstavili posodobljeno mobilno aplikacijo »Slovenski turistični vodnik« ter uporabo le-te v praksi. V nadaljevanju bomo udeležencem predstavili nekaj veščin s področja digitalizacije.

Fotografija: TD Polenšak