Utrip 2013 14 by Tanja Cernigoj

OŠ MILANA ŠUŠTARŠIČA DECEMBER 2013

Letnik VII, številka 1, šol. leto 2013/2014

VODNIK

Lep čas je že minil, odkar smo zakorakali v novo šolsko leto. Vidite, tako hitro bežijo naši koraki, tako hitro minevajo šolske ure, pri katerih si nabirate znanja in novih veščin. Čas je torej, da pogledamo, kaj vse smo postorili dobre prve tri mesece šolskega leta. V tokratni številki Utripa, prvi letošnji, se bomo sprehodili med dogodki in dogodivščinami naših učencev, od najmlajših pa vse do najstarejših in najpametnejših. Dotaknili se bomo zaključenega državnega tekmovanja, zanimivih doživetih izkušenj v šoli v naravi ali kje drugje, lahko boste prebrali številna poustvarjalna besedila in pesmi naših nadobudnih učencev. Uporabili boste lahko naše božično-novoletne recepte, ob katerih se vam bodo začele cediti sline, prebrali intervju. Razkrili različne občutke, misli, želje in si seveda ogledali čudovite likovne izdelke, ki smo jih lahko videli na razstavah na šolskih hodnikih. Prebirali boste lahko tudi o različnih tehniških, športnih, naravoslovnih in kulturnih dnevih, zanimivostih, nasvetih na različnih področjih, prebrali pesmi in dialoge v tujih jezikih … Naj vam dnevi, ki so pred nami, prinesejo zadovoljstvo, mir in pripravljenost na nove dogodivščine! VaBljEni k brAnjU! Uredniški odbor

EPTEMBRA SE TEŽKO POSLOVIMO OD POČITNIC

Šola traja deset mesecev. Junija smo vsi nestrpni, saj se bližajo počitnice. Med počitnicami se zabavamo, družimo s prijatelji, hkrati pa tudi spoznavamo svet. Zato smo se odločili napisati nekaj o tem, kam se učenci odpravijo med počitnicami. HRIBI Naključno smo spraševali učence, če kaj hodijo v hriŠmarna gora je 669 m visok vrh, ki se be in kateri vrh so osvojili poleti. nahaja severozahodno od glavnega mesPo naših ugotovitvah je bila Šmarna gora najbolj obita Slovenije, zato je za nas izjemno blizu skana, najmanj pa Stol. in tudi zelo priljubljen izletniški cilj. Z vrha, na katerem se nahajata gostinski lokal ter cerkev, se nam odpre lep razgled na Gorenjsko, del Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Obiskalo jo je 17 naključno izbranih učencev naše šole. Vir: http://sl.wikipedia.org (Povzeto: 18. 9. 2013)

Stol je z višino 2236 m najvišji vrh Karavank. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico in žig, se nam tako odpre lep razgled na Julijske Alpe. V lepem vremenu lahko stol vidimo tudi s Šmarne gore. Obiskali so ga 4 pogumni hribolazci.

MORJE

https://sites.google.com (Povzeto: 18. 9. 2013)

Poleti gremo zagotovo najraje na morje. Potepali ste se po različnih obmorskih mestih in otokih. Po naših ugotovitvah sta bila med vprašanimi najbolj obiskana otoka Rab in Brač. Rab je eden večjih hrvaških otokov v Kvarnerju. Leži med Krkom in Pagom. Površina otoka znaša 93,6 km².

http://en.wikipedia.org/wiki/Rab (Povzeto: 18. 9. 2013)

Poleti je sončne žarke na tem otoku lovilo 10 učencev.

http://www.apartmanija.hr (Povzeto: 18. 9. 2013)

Brač je hrvaški otok v Dalmaciji. Najvišji vrh otoka je Vidova gora (778 m), ki je s to višino obenem tudi najvišji vrh na jadranskih otokih. Zagotovo je prava paša za oči Bol na Braču. Tukaj je uživalo 7 učencev. 3

POTAPLJANJE Potapljanje je zanimiv vodni šport. Pri potapljanju uporabljamo masko, dihalko in plavutke. Če pa gremo v globine pa namesto dihalke uporabljamo bombo s kisikom. V globinah morja vidimo prave lepote morskega dna. Med vprašanimi se je med počitnicami potapljalo 10 učencev, od tega sta se dva potapljala brez maske. www.nemo-divers.si (Povzeto: 15. 10. 2013)

Učence so spraševale Maja T., Tina B. in Saša A. S. iz 6. a.

Nekateri učenci so nam zaupali svoje izkušnje.

Iskal sem školjke in raziskoval vodno gladino, ribe … (Martin Štrumbelj, 8. a)

Je zelo zanimivo in pestro. (Kristina Popovič, 8. a) Ko sem bila na morju, sem med potapljanjem videla hobotnico, meduzo in zelo veliko rakovico. (Nika Miklič, 8. a) Ko sem bil na počitnicah na Šolti, sem se potapljal okoli ladijskih razbitin. (Matic Barlovič, 8. a) Ko sem se z bratom potapljal, sem videl vijolično moreno ... (Izak Miklavčič, 8. a)

Izjave je zbrala Tija B. Š., 8. a 4

AKAJ JE MORJE SLANO?

Vsak otrok se večkrat vpraša, zakaj je morje slano in takrat se veliko staršev znajde v zadregi. Tudi za ta pojav obstaja razlog. Pred več sto milijoni let je bilo morje le rahlo slano. Deževnica je skozi več milijonov let pronicala v zemljo in pri tem tudi raztapljala solne minerale. Voda z raztopljenimi minerali je prispela do rek in veletokov, ki se stekajo v morje. Ta proces se vse do danes še ni ustavil. Reke niso edini izvor morske soli, kajti ponekod na morskem dnu voda pronica med segretimi kamninami oceanske skorje, pri tem se njena temperatura poviša, zato se v vodi raztapljajo nekateri solni minerali z oceanske skorje. Tudi podmorske vulkanske aktivnosti so lahko vzrok soli v morjih. Sol se v morju kopiči v neskončnost. Morje ima že več sto milijonov let isto koncentracijo soli. Ko voda postane nasičena, se višek soli začne usedati na dno in tako tvori nove kamnine. Sol in temperatura vplivata na gostoto vode. Hladnejša kot je voda in več soli vsebuje, gostejša je, zato pogrezne na dno. Voda na površju pa je po navadi toplejša. Ker se želi temperatura izenačiti, pride do gibanja vode oz. morskih tokov, ki na svojem potovanju prenašajo energijo v obliki toplote. Prisotnost soli v morju se nam zdi samoumevna. Vse je v večnem gibanju, vse večno kroži, kar lahko razberemo iz na videz še tako samoumevnih pojavov, kot je slanost morja. Tudi voda, ki jo pijemo, vsebuje nekaj soli, vendar je ne čutimo, ker je njena koncentracija premajhna. V sladkovodnih jezerih in rekah je prav tako raztopljeno nekaj soli, vendar je njen delež – z izjemo slanih jezer – znatno manjši kot v morju. Vir: http://www.akropola.org/zanimivosti/ zanimivost.aspx?id=309 (Povzeto: 22. 9. 2013) Besedilo: Nelli Hrovat, 8. a

Slika: Tia Košir, 5. a 5

ED PRVOŠOLČKI

Rad se igram s kockami. (Martin) V šoli mi je všeč pisanje in risanje. (Maša)

V šoli mi je najbolj všeč risanje. (Sara) Najraje se igram v kotičkih, na primer kuhanje. (Karin) Všeč mi je, ko gremo ven in se igramo s prijatelji. (Urška)

V šoli mi je všeč vse, ni tako, kot sem pričakovala. (Nika)

Šola mi je všeč, rada imam športno vzgojo, še posebej trampolin. (Zoja)

V šoli mi je všeč, najraje se igram v kotičku. (Andraž)

Najraje se igram zunaj, na travniku, s prijatelji. (Jelena)

1. A

Všeč mi je, da se igramo. (Anže)

Všeč mi je, ko rišem. (Pika)

Najbolj mi je všeč, da lahko imamo legice od doma. (Žan) Meni je všeč, da se ful igramo in, da ful časa vidim sestro Mašo. (Filip)

Najraje delam domače naloge. V šoli je tako, kot sem si predstavljala. (Ula)

Všeč mi je, ko lahko igram košarko, zlezem v hiško in sem s sestro Emo. (Tilen K. Z.)

Najbolj mi je všeč, ko delamo naloge. Ni tako, kot sem pričakovala, ker je drugačna malica, toda malica je dobra. (Sara)

V šoli ni tako, kot sem pričakoval, ampak mi je vse všeč. (Tilen G.)

Tako je, kot sem pričakoval. Najbolj mi je všeč, ko grem na igrišče. (Maj)

Najbolj mi je všeč delanje nalog. (Daša) Prvošolci so odgovarjali Tiji . Š. in Emi K. Z. iz 8. a. 6

V šoli mi je všeč, najbolj mi je všeč košarka. (Liam)

ED PRVOŠOLČKI V šoli mi je všeč, je tako kot sem pričakovala. Najraje se igram s prijatelji in pišem. (Brina)

Najbolj mi je všeč košarka. (Jernej) Je tako kot sem pričakoval in mi je všeč. Najraje se igram. (Mikono)

Najraje imam igranje. (Metka)

V šoli rad delam stoje ter plezam. (Enej)

Najraje se v šoli igram z dojenčki. (Tanja)

1. B

Šolo imam rad, najraje pa imam telovadbo. (Val)

Šola mi je všeč, ampak najbolj mi je všeč doma. (David)

V šoli se najraje učim. (Anže)

Šola mi je všeč, rad se igram z avtom. (Timon)

V šoli je tako, kot sem pričakoval. (Valton)

Všeč mi je, ko se učimo, ko rišemo, pišemo in delamo veliko stvari. (Ema) V šoli je tako, kot sem pričakovala. Najbolj mi je všeč, ko se igram v šoli noter. (Klara)

Všeč mi je, da se učimo v učbenikih. (Lili)

Rada se igram, všeč mi je ko rišemo in naloge rešujemo. (Neža)

Rad rišem, tudi učim se rad. (Fedja) Najraje imam, ko rešujem nalogo, rišem ter se igram zunaj. (Elena)

Se rad igram »fuzbal« in košarko zunaj ter napovedujem formulo 1. (Blaž)

Všeč mi je, ko se igram noter in delam naloge. (Mina) Rad rišem, všeč sta mi tudi nogomet in košarka. (Mark Adam)

Prvošolci so odgovarjali Tiji B. Š. in Emi K. Z. iz 8. a. 7

ED PRVOŠOLČKI

Šola mi je zelo všeč. Najraje imam učenje in športno. (Bojan)

V šoli mi je všeč, najbolj mi je všeč barvanje. (Zahida) V šoli je super. Všeč mi je pisanje, risanje, povezovanje in sestavljanje Lego kock. (Gaber)

Všeč mi je, da imamo športno in skačemo s kolebnico. (Jaka)

Najraje poslušam pravljice. (Vinko)

Šola mi je všeč, rada se igram s konjčki. (Mia)

1. C

V šoli imam najraje likovno.

Najbolj mi je všeč, ko delamo naloge. (Sara)

Rad se igram in delam naloge. (Dani)

Rad imam nogomet in brisalec za čiščenje trgovin. (Jan)

Rad se 10 minut gugam na gugalnici. (Benjamin)

Všeč mi je, ko se igramo. (Ema)

Rada delam nalogo in se tudi kaj poigram. (Laura in Katja)

V šoli se rad igram. (Anže)

V šoli najraje popravljam omare. (Darjan)

V šoli se najraje igram s konjčki. (Tarja)

Rada se učim. (Brina)

Najraje skačem 10 metrov. (Jaša) Najbolj mi je všeč, ko gremo na igrišče. (Eva)

ODELITEV PRIZNANJ ZA KULTURNO ŠOLO – PETEK, 20. SEPTEMBER

Cerklje na Gorenjskem, 20. september 2013 – Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) je v sodelovanju z OŠ Davorina Jenka Cerklje na Gorenjskem (najbolj kulturno šolo preteklega leta) ter Občino Cerklje na Gorenjskem na zaključni prireditvi v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika razglasil imena 53. osnovnih šol, ki so si letos prislužile naziv »kulturna šola«, in najboljšo med vsemi, NAJBOLJ KULTURNO ŠOLO LETA 2013. Tja smo se kot predstavniki naše šole odpravili Ana Kocjančič (9. a), Žan Koprivec Perjet (8. b) in Ema Kerin Zabukovec (8. a). Z nami sta šli še ga. Škorjanc Strnad ter ga. ravnateljica. Ko smo prispeli v Cerklje na Gorenjskem, kamor smo se v kombiju peljali še z učenci ter mentorico z OŠ Bežigrad, nas je najprej čakala prijetna dobrodošlica s prigrizkom. Potem smo si učenci ogledali večkrat nagrajeni film Roka Bička, Razredni sovražnik. Film je, kljub predhodnem opozorilu, da bo morda malce pretežek, v dvorani naletel na odličen odziv. V zgodbo smo se vsi vživeli, k razumevanju pa so pripomogli tudi nekateri igralci in režiser, ki so po koncu filma prišli k nam na pogovor. Vprašanj nam še ni zmanjkalo, ko smo morali oditi že na kosilo. Po kosilu je sledila prireditev, na kateri so podeljevali še posebna priznanja. Najprej so učenci šole pripravili dramsko igro Pšenica – najlepši cvet, ki je bila zelo lepa, igro so podprli še s čudovito glasbeno spremljavo. Nato so imeli govor ravnateljica šole, župan, minister za šolstvo in šport Republike Slovenije in še veliko drugih častnih gostov. Naša šola ni na žalost prejela nobenega posebnega priznanja, a kot nam je na naše razočaranje odgovorila gospa ravnateljica: »Za to bo še čas, časten pa je že naziv kulturne šole, ki ga imamo!« In mislim, da bo prav vsak od nas vsak dan s ponosom prišel v ustanovo, ki nas vse bogati na kulturnem in še mnogih drugih področjih – v našo šolo! Trudili se bomo, da bomo šolo bogatili s pevskimi, gledališkimi, likovnimi, filmskimi in še drugimi kulturnimi vsebinami.

Ema Kerin Zabukovec, 8. a 9

V tednu otroka smo se pogovarjali o prijateljstvu in ob različnih dejavnostih spoznali nove prijatelje. O prijateljstvu 1. B razmišlja takole:

KDO JE ČISTO PRAVI PRIJATELJ?         

MI POMAGA, SE Z MANO IGRA. SE NE PREPIRA Z MANO. NE ŠČIPA, NE TEPE, NE PORIVA. JE MOČEN. PRIJAZEN, PA TUDI PRIDEN. NI HUDOBEN. POSODI IGRAČE. TISTI, KI SE VELIKOKRAT SKUPAJ IGRAMO. PRESPI PRI MENI, SE SKUPAJ SMEJEVA.

KJE LAHKO SPOZNAŠ NOVE PRIJATELJE?           

V DRUGEM RAZREDU. NA IGRIŠČU. V PARKU. V TELOVADNICI. PRED ŠOLO, PRED BLOKOM. V ŽIVALSKEM VRTU NA IGRALIH. NA OBISKU. NEKJE NA POČITNICAH. V GOZDU. V VODNEM MESTU ATLANTIS, V STOLPNICI.

NA TOBOGANU, NA IGRIŠČU, V ŠOLI ALI VRTCU, NA NOGOMETNEM IGRIŠČU.

ZAKAJ IMAMO PRIJATELJE?          

DA SE LAHKO Z NJIMI IGRAMO. DA GREM LAHKO KDAJ K NJIM DOMOV. DA SE IGRAM Z NJIMI, DA MI NI DOLGČAS. SI DELIMO STVARI Z NJIMI. DA SE Z NJIMI POGOVARJAMO. DA SI POMAGAMO, DA SE ZABAVAMO. DA JIH OBJEMAM, DA SKRBIJO ZAME. DA NISEM ŽALOSTEN. DA GREMO SKUPAJ NA IGRIŠČE.

DA NISI OSAMLJEN. DA SKUPAJ IGRAVA KOŠARKO, NOGOMET.

ESEC OKTOBER – MESEC ŠOL V NARAVI

DNEVNIK ŠOLE V NARAVI ZA 8. R SREDA, 2. oktober 2013 PONEDELJEK, 30. september 2013

V sredo smo ponovno obiskali Ličej. Pokazali so nam nekaj poskusov, videli smo najstarejso kamero na Madzarskem in očarala sta nas dva kemika. Videli smo tudi čel Eger iz strehe zgradbe, a je pihal močan veter, zato smo le posneli nekaj fotografij in odsli nazaj. Potem smo imeli kosilo in po kosilu smo obiskali nekaj muzejev v skupinah. Nasa skupina je najprej odsla v muzej marčipana. Bil nam je zelo vseč, zato smo kupili veliko stvari v trgovini. Potem smo odsli do minareta, a jaz nisem sla gor, saj je bilo zelo mrzlo. Potem smo odsli v muzej slepih. Najprej ga nismo nasli in tudi nihče iz Egra ni vedel, kje je. Ko pa smo prisli v muzej, je bilo zelo zabavno! To je bila verjetno zame najboljsa stvar v čelem tednu. Bilo je strasljivo, ampak mislim, da nam je bil vsem zelo vseč. Potem smo odsli v hotel in tam smo morali pisati o zgodovini Egra. Nato smo imeli večerjo in se en zanimiv dan se je končal.

Vstala sem zelo zgodaj zjutraj. Bila sem zelo vesela, saj smo odhajali v solo v naravi v Eger na Madzarskem. Umila sem se in se pripravila za na pot. Bila sem tako navdusena, da sem pozabila telefon doma in mi ga je moral očka prinesti. Avtobus je zapustil Ljubljano ob petih zjutraj. Dolgo smo se vozili, a smo se ustavili za maličo in kosilo. Čez nekaj časa smo prispeli v Budimpesto. To je moje najljubse mesto, saj ima zelo posebno energijo. Odsli smo do Čitadele, od koder smo videli čelo mesto. Bilo je prekrasno. Nato smo odsli na Trg junakov. Tam smo videli dekle, ki je plezalo na enega od kipov. Učitelji so nam povedali, da se tako ne smemo obnasati in skupaj smo se smejali. Potem smo zapustili Budimpesto in odsli proti Egru. Ko smo zagledali nas hotel, so bili fantje zelo razočarani, saj je bil roznate barve. Imeli smo malo prostega časa, potem pa smo odsli na sprehod. Šli smo v park in potem na večerjo. Bil je ČETRTEK, 3. oktober 2013 čudovit dan. Vstali smo zelo zgodaj, odsli na zajtrk in potem TOREK, 1. oktober 2013 smo se peljali do Eko - parka. Tam smo si ogledali Zbudili smo se, pripravljeni na nove pustolovsči- 3D film in se sprehodili po parku. Nekateri učenči ne. Po zajtrku smo odsli v madzarsko solo, kjer so se igrali z ladjičami, a mi smo raje ostali ˝na smo spoznali učenče. Pripravili so nam zabavne kopnem.˝ V parku je bilo zelo mrzlo, a videli smo aktivnosti, ob katerih smo se bolje spoznali. Imeli veliko različnih zivali in ogledali smo si tudi nekaj smo tudi tekmovanje v telovadniči in nasa skupi- rib v akvariju. Videli smo tudi kače in zabe. Šledina z imenom ˝osli˝ je bila zadnja. A vseeno smo lo je kosilo in potem smo odsli v adrenalinski dobili medalje, tako da je bilo v redu. Potem smo park. Tam je bilo zelo zabavno! Plezali smo po kosili in po kosilu smo si ogledali grad, minaret, drevesih, se kotalili v velikanski zogi in počeli se Dobov trg, katedralo in Ličej skupaj z madzarski- veliko drugih zabavnih stvari. Zvečer smo se pelmi učenči. Bilo je zabavno, saj smo se pogovarjali jali nazaj v hotel. Na avtobusu je bilo zelo zabavv anglesčini in njim ne gre preveč dobro. Potem no! Peli smo in plesali in bili smo zelo zalostni, ko smo odsli nakupovat in tisti dan smo imeli večer- smo prisli v Eger. Tam smo odsli na večerjo in jo v tipični madzarski restavračiji, čardi. Bilo je potem smo imeli prosti čas. Druzili smo se v hotezelo lepo! Peli smo in plesali in hrana je bila odli- lu in uzivali nas zadnji večer. Ko smo odsli spat, čna. Špat smo odsli ob desetih, a smo se v postel- sem bila zelo zalostna, da se je moj čas s sosolči jah se malo pogovarjali o nasem dnevu. blizal konču. Ema Kerin Zabukovec, 8. a 11

. RAZRED PREŽIVEL EN TEDEN NA POHORJU

V sredo ob 15.00 se je naša skupina odpravila v gozd. Tam nam je učitelj Gregor pokazal, kako se pripravi ogenj. S seboj smo vzeli tudi bernardinca Binga, štruco kruha ter jabolka. Prišli smo v gozd. Učitelj nam je začel razlagati, kaj moramo nabrati in kako si razdelimo delo. Nabrali smo suho dračje, suhe debelejše veje, dolge do polovice roke, od iztegnjenih prstov do komolca. Kljub rahlemu dežju in kislemu vremenu nam je uspelo nabrati kar nekaj suhih vej. te smo pobirali kar z drevesa. Tiste pri tleh so bile bolj mokre. Da pa smo preverili, ali je veja dovolj suha, se je morala takoj, ko si jo upognil, s katero smo kopali. Izkopano zemljo je dajal na kup, kajti na koncu je ta zemlja za zakrivanje ognjišča. Medtem ko je eden pripravljal ognjišče, smo ostali nanosili kamenje, ki smo ga položili okoli luknje. S tem smo omejili ognjišče, da se ogenj ne bi širil naokoli. Medtem ko smo po skupinah pripravljali veje in ognjišče, je en učenec iz OŠ Tišina stopil v osir. Ose je razdražil in popikale so tri učence. Dva sta dobila po en pik, toda učenec, ki je stopil v osir, je dobil kar petnajst pikov. Učitelj je z učenca ose preganjal tako, da je ob njem zakuril ogenj. Potem pa so ti učenci odšli v dom, kjer so jim kuharice narezale čebulo, ki so jo položili na pike in tako je oteklina splahnela. Delo smo po tem neljubem dogodku nadaljevali. Najprej smo na dno luknje položili dračje, nanj srednje debele veje in nato še najdebelejše. Iz strani, kjer je pihal veter, smo pustili majhno odprtino. Tja smo potem dali zelo počasi vžigalico in veje so počasi začele goreti, ogenj pa se je večal. Moja skupina je prva zakurila. Nato smo na ogenj polagali še več suhih vej, da smo dobili žerjavico. Nato smo si poiskali nekaj ošpičenih vej, ki so ostale še od prejšnje skupine, ter nanje nabodli jabolka. Sama ga nisem želela pojesti, zato sem ga spekla za našo učiteljico. Učitelj Gregor nam je še povedal, da je jabolko dovolj pečeno, ko ga z lahkoto olupiš. Potem smo na žerjavici spekli še kruh. Okus je bil podoben opečencu. Kmalu se je ogenj začel manjšati. Počasi smo zaključevali, zato smo morali spet vzeti lopato in zemljo s kupa nametati na ognjišče. Potem smo poteptali. To je storil tisti, ki je imel najdebelejše podplate. Postopek smo ponovili še dvakrat in že se ni videlo, kje smo kurili. Bilo je že mračno in vrnili smo se v dom. Tak dogodek bi z veseljem še kdaj ponovila, saj se mi je zdelo zelo lepo sedeti ob ognju in si greti malce mrzle roke. Nina Kryžanowski, 7. b 12

ESEC OKTOBER – MESEC ŠOL V NARAVI POPOTOVANJE PO SLOVENSKI SEVERNI PRIMOSKI

Letos smo se učenci 9. a OŠ Milana Šuštaršiča odpravili v šolo v naravi v Tolmin, ki predstavlja mejo med pokrajinama Gorenjske in Primorske. Tolmin je v slovenski zgodovini zapisan pod oznako '1. svetovna vojna', saj je na okoliških hribih med le-to potekala znamenita soška fronta. V ponedeljek smo zjutraj izpred šole odpravili že zgodaj zjutraj in se z avtobusom napotili po Gorenjski do cilja, vmesna postanka pa smo izvedli na Zelencih (kjer, sodeč po uri, seveda ni bilo žive duše) in v dolini Soče, v trdnjavi Kluže, kjer smo si ogledali pretresljivo upodobitev življenja vojakov med prvo svetovno vojno, zaigrali pa so nam jo tamkajšnji upokojenci, ki se trudijo ohraniti dediščino vojnih dni ter jo prikazati obiskovalcem.

(Zelenci)

Končno smo okoli poldneva prispeli v Tolmin, v dom Soča, ter se nastanili v naša enotedenska bivališča. Popoldne smo se peš odpravili do Sotočja, kjer se kristalno čisti in osupljivo modri reki Tolminka in Soča zliva-

ta v eno. Naslednji dan smo zopet peš odšli do Sotočja in raziskovali hitrost, temperaturo in valovanje v turkiznih rekah. Ob eksperimentiranju smo doživeli topel vpliv široke Soče in kratko gorsko Tolminko. Soča je bila po besedah učiteljev iz doma neprave barve, saj smo prišli ravno po enem redkih deževij v Tolminu. Z učitelji in učenci smo prvega dne spletli prva spoznanja, ob raziskovanju valovanja v zraku pa smo se tudi spoznali. Popoldne je bilo namenjeno obisku muzeja v Tolminu, kjer smo si z zanimanjem ogledali zbirke o kulturi in zgodovini mesta, ki nam je počasi že postajalo doma(Sotočje – merjenje hitrosti Tolminke) če. Tako smo tudi najbolj razgledani dobili nekaj novih informacij in proti koncu dneva smo se utrujeni, a zadovoljni vrnili v dom. Naše spoznavanje tega dela Slovenije smo nadaljevali z vzponom na manjši hrib Kozlov rob, ki se nam je ob vznožju zdel strm, a smo ga premagali v borih 30 minutah. Razgled je bil fantastičen. Poležavali smo na jutranjem soncu in kar ni se nam dalo nazaj v dolino, zato nam je učitelj odobril še dodatnih 20 minut in se tudi sam prepustil razgledu. Proti popoldnevu smo se odpravili v »učni« gozdiček, kjer smo skupaj s Čehi določali imena tolminske flore in favne, ob vsem skupaj pa smo se še zelo zabavali. (Kozlov rob) 13

Končno, Kobarid! Naše popotovanje smo dopolnili tudi z znamenitim kobariškim muzejem soške fronte, ki nam je zopet prinesel košček zgodovine mračnega obdobja v tem delu Primorske, vendar z velikim preobratom, ki ga imenujemo tudi čudež pri Kobaridu – ta je italijanske čete potisnil daleč stran od slovenske meje. Po vrnitvi nas je čakalo še plezanje – po le-tem so nas še dolgo pošteno bolele roke in noge – ter lokostrelstvo, ki nas je poneslo v ene izmed naših najljubših fantazijskih knjig. Seveda smo imeli tudi čas za sprostitev in pogovor s Čehi, ki pa so bili slabši v znanju angleščine, zato je bilo sporazumevanje v maternih jezikih včasih zelo smešno in smo se nasmejali, da so nas boleli trebuhi.

(Pred kobariško Italijansko kostnico)

Zadnji dan se je izkazal kot najbolj čustven in čaroben. Po ogledu Tolminskih korit smo se poslovili od novih prijateljev in se odpravili nazaj proti Ljubljani. Obisk Tolmina in okolice bi priporočila prav vsakemu, ki se želi nadihati svežega zraka, si ogledati enega zgodovinsko najbogatejših krajev Slovenije in spoznati prijetne ljudi, ki tam živijo in delajo. Teden mi bo ostal v spominu kot ena najboljših šol v naravi in na žalost – tudi moja zadnja v osnovni šoli. Ana Kocijančič, 9. a

TLETSKI MNOGOBOJ

Ljubljana, 18. 09. 2013 – tega dne je v OŠ Milana Šuštaršiča potekal atletski mnogoboj. Udeleženci so bili vsi učenci od četrtega do devetega razreda. Pomerili so se v različnih disciplinah. Pri četrtih razredih se je upošteval skupni rezultat iz metanja žogice, skoka v daljino ter teka na 60 metrov. Pri dekletih se je najbolje odrezala Rosana Mandić, pri dečkih pa je zlato medaljo osvojil Mark Petrovič. Doseženi rezultati so bili odlični na veliko zadovoljstvo učencev in učiteljev. Sanja Gajanović, 4. a

1. B NAVIJALI ZA KOŠARKARJE

Počitnic je bilo konec, namesto v vrtec, smo se težko pričakovanega septembrskega jutra odpravili v šolo. Postali smo ŠOLARJI, učenci 1. b razreda. V šoli je zabavno. Septembra smo navijali za naše košarkarje. Pri likovni umetnosti je vsak izdelal Lipka, maskoto evropskega prvenstva v košarki. 14

ES JE ZAKON Drugega septembra je prišel k nam drevozaik, ki je vsem skupaj sporočal, da so ustvarjalnost, potrpežljivost in sodelovanje vrednote, ob katerih vsi rastemo in bogatimo naše življenje. V ponedeljek, 23. septembra pa nas je obiskal tudi avtor drevesa Marko Črtanec. Z njim so bili še trije strokovnjaki z Biotehniške fakultete, da so nam predstavili Slovenijo v luči gozdov in bogastva, ki se za tem skriva. Pri drevozaiku je bila tudi knjiga vtisov, v katero so lahko učenci zapisali svoje misli in občutke. Svojo ustvarjalnost pa so izražali na rdeči preprogi v pionirski sobi, kjer so iz lesa sestavljali svoje sestavljanke. N. N.

Kako pomembna so drevesa? Les je zelo koristen za gradnjo hiš, za izdelovanje lesenih figur in za izdelovanje lesene posode. Poznamo različne vrste dreves, npr. lipa, bor in hrast. Drevesa so tudi bolj vzdržljiva kot beton. Drevesa so lahko tudi zelo zelo stara. Uroš Paunovič, 2. c

OLESARSKI DAN

Na kolesarski dan smo se odpravili učenci 6. razreda. Vozili smo se po mestu. Šola je ta dan organizirala, ker je bil takrat teden mobilnosti. Ustavljali smo se na različnih postajah, ki so nam nudile raznorazne možnosti. Prva je bila najbolj zanimiva, saj nam je nudila preizkus v prvi pomoči. Povem, da ni tako lahko oživljati, kot se nam zdi. Na postaji, ki smo jo najprej preskočili, potem pa se vrnili, smo imeli polžje tekmovanje (tisti, ki je bil zadnji, je dobil nagrado). Ta dan smo dobili naslednje uporabne predmete: pokrivalo za sedež, zvonec oz. odsevnike, vozovna karta in zapestnice za boljšo vidljivost. Nato smo se vrnili v šolo. Izlet je bil zelo poučen, saj smo marsikaj ponovili in izvedeli veliko novega. Upam, da se bo tega dne naslednje leto udeležilo čim več učencev. Maja Tasić, 6. a 15

LASBENE VODE – GLASBENA MATINEJA V CANKARJEVEM DOMU

15. 10. 2013 smo učenci sedmih razredov imeli kulturni dan. Po malici v šoli smo se z avtobusom odpeljali do Drame in nato peš nadaljevali proti Cankarjevemu domu. Tam smo pred predstavo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato smo se odpravili v Gallusovo dvorano in se posedli vsak na svoj sedež. Vsi smo bili vznemirjeni in v sebi polni vprašanj, kako bo igral orkester. Končno se je pričelo. Povezovalec g. Berložnik je predstavil orkester Slovenske filharmonije, potem nam je povedal še nekaj o vodi, na primer, da ima človek v sebi ¾ vode. Oznanil je še spored in napovedal, da bo orkester najprej zaigral skladbo skladatelja Händla, in sicer Glasbo na vodi. Predstavil je še dirigenta g. Leeja. Prva skladba mi ni bila preveč všeč, saj je bila mirna, kraljevska. Ko sem poslušal orkester, sem ugotovil, da so prevladovale violine. Po zaigrani prvi skladbi je na oder zopet prišel g. Berložnik, ki je napovedal drugo skladbo, Vltavo, ki jo je napisal Bedřich Smetana. Povedal nam je, da je Vltava češka reka in da je 4 x daljša od Krke (Vltava je dolga približno 440 km). Potem se je umaknil in orkester je začel igrati z g. Leejem na čelu. Ta skladba mi je bila bolj všeč kot prva, saj je imela različne melodije. Na začetku je bila zelo mirna, ko pa je orkester upodabljal brzice, je bila glasba zelo hitra in glasna, takrat so prevladovali bobni in činele. Pred tretjo skladbo nam je povezovalec povedal, da naš planet pokriva približno 70 % vode, zato ga tudi imenujemo modri planet. Na zemlji je okoli 97 % nepitne in le 3 % pitne vode. Na koncu je orkester zaigral še valček, ki se imenuje Na lepi modri Donavi. Ta skladba pa mi je bila najbolj všeč, ker je umirjena in poskočna, imela je tudi baletno predstavo. Všeč mi je bila tudi zato, ker sem jo že večkrat slišal. Mislim, da so se dirigent in orkester tu še posebej potrudili. Ta dan sem se zelo zabaval, vendar takega koncerta ne bi obiskal še enkrat, ker mi take vrste koncerti niso všeč. Dino Mandić, 7. a

Ljubljana, 18. 10. 2013 – v petek smo na Osnovni šoli Milana Šuštaršiča v Ljubljani imeli četrti razredi v učilnici za naravoslovje in tehniko tehnični dan. Izdelovali smo škatlice iz lesa. Najprej smo sestavne dele škatle pobrusili z brusnim papirjem. Robove, ki so jih nato namazali z lepilom za les, smo potem spojili. Škatlo smo na koncu učvrstili z žeblji, pri tem smo si pomagali s kladivom. V torek, 22.10.2013, pa smo v 4. b škatlice pobarvali. Pri delu smo se zelo zabavali. Škatlice smo odnesli domov. Uporabili jih bodo lahko v različne namene. Nekateri bodo vanje shranili živali, ne prave, ampak igračke. Vit Mekiš , 4. b

KULTURNI DAN – VRATAR LIVERPOOLA V petek 11. oktobra 2013 smo odšli četrti, peti in šesti razredi v Kinodvor na ogled filma z naslovom Vratar Liverpoola. Predstava je bila nagrada na likovnem natečaju. Pred filmom so predvajali kratek predfilm z naslovom: Lajf je čist odbit. Bil je smešen, a mi ni bil všeč. No, nato pa se je začel pravi film. Vse se je vrtelo okoli dečka Joja, ki se boji nogometa, morilcev, tuširanja v šoli, pa tudi sošolca Toma Erika, za katerega dela domače naloge, v zameno pa dobi zavojček, v katerem je pet sličic nogometašev. Prepričan je, da je življenje nevarno in se vseh izogiba. Zato se tudi veliko laže. Nekega dne pa dobi novo sošolko Mari ki je lepa, pametna, obvlada matematiko in nogomet. Ko pa Jo dobi redko sličico vratarja Liverpoola Josea Manuela Reina, povabi sošolce domov, da bi jim jo pokazal. Ko pogleda na skrivno mesto, kamor jo je prej odložil, je ne najde. Nato obtoži Toma Erika, da mu jo je ukradel. Ko pa Jo vdre v Tomovo Erikovo stanovanje, mu njegov najboljši prijatelj pove, da mu jo je on ukradel. Medtem pove Mari zelo veliko laži. Mari kmalu ugotovi, da se ji laže, zato se mu maščuje s tem, da mu zlije testo na glavo. Na koncu filma se pobotata in Jo odigra svojo prvo tekmo v nogometu kot vratar. Tom Erik pa ga ne ustrahuje več. Meni je bil film zelo všeč, ker vsebuje veliko čustev in ker je Jo spoznal, da življenje ni tako nevarno, kot je najprej mislil. Ko smo prispeli v šolo, je vsak dobil majhen katalog, v katerem je kratka vsebina filma, pa tudi zanimiv intervju z režiserjem, Jojem in Mari. Preživela sem res lep dan. Anja Jelesijevič, 5. b Film govori o dečku z imenom Jo, ki zbira nogometne sličice in ena najpomembnejših je Vratar Liverpoola. Za sličico se borijo skoraj vsi učenci. Vendar v njegov razred pride novo dekle Mari. Seveda se Jo v njo takoj zaljubi, a se ji ne upa tega pokazati. A Jo ima zelo veliko breme, saj mora vsak dan pisati naloge Tomu Eriku, kajti v zameno dobi paket novih sličic nogometašev. Mari Jo postane zelo všeč. Nauči ga, kako se lahko upre Tomu Eriku pri delanju domačih nalog. Pokaže mu, da nogomet ni tako strašen, kakor se zdi. Po vseh teh naporih Joju uspe dobiti Vratarja Liverpoola. Njegov najboljši sošolec pa mu jo ukrade. Jo najprej pomisli, da mu jo je ukradel Tom Erik, saj si jo je zelo želel. Po vsem iskanju mu njegov sošolec prizna, da mu jo je ukradel. Jo je bil zelo razočaran, a mu je oprostil. Na koncu Jo neha pisati domače naloge Tomu Eriku. Opogumi se tudi pri igri nogometa in ubrani najmočnejši gol. Film nam na poučen način prikaže probleme, skrbi, laži, razočaranja, prijateljstvo … Želim si, da bi si čim več otrok ogledalo ta film. Maja Tasić, 6. a 17

FANT S KOLESOM Francoski film Fant s kolesom ima tak naslov zato, ker ima glavni lik v filmu, Cyril, vedno ob sebi kolo in je to edina stvar, ki mu je še ostala od očeta. Potem, ko sta ostala oče in sin sama, brez mame, babice, tete, strica, oče bankrotira in zaradi pomanjkanja denarja, da Cyrila v popravni oziroma mladinski dom, sam pa se zaposli v gostilni. Ker je očetu preveč hudo, ko vidi ali sliši sina, prekine vse stike z njim. Ker je Cyril fant, ki nima stikov z družino, ampak se druži samo s takimi, ki so jih starši doma psihično ali fizično ustrahovali ali se drogirali, popivali, dela pogosto neumnosti in ni naučen biti vljuden in spoštovati ljudi okoli sebe. Vse se spremeni, ko sreča Samantho, frizerko, pri kateri preživi konce tednov, kasneje pa tudi postane njegova skrbnica in mu odkupi kolo, ki ga je njegov oče prodal. Kljub temu da je Cyril bil na začetku zelo neolikan, zadržan, nesramen, gospodovalen, je ves čas Samantha vztrajala pri svojem, bila prijazna do njega, skrbna, mu nudila, toplino in zavetje. Tako se tudi deček zelo naveže nanjo in kmalu postaneta družina. Cyril vidi v očetu vzor in si, zaradi tega, ker ga ima tako močno rad, zatiska oči pred resnico. Skozi film pa se tudi ta očetova podoba v fantovih očeh spreminja. Prvi šok je bil, ko je ugotovil, da je oče prodal njegovo kolo, drugi, ko mu je ta rekel, da ga noče nikoli več videti in tretji, da je deček očetu prinesel denar ter ga je ta zavrnil. Po očetovi prvi zavrnitvi, ob kateri je bila prisotna tudi Samantha, se je Cyril na poti domov začel praskati po obrazu in z glavo udarjati po avtu, vse iz stiske, ki jo je čutil v sebi, a ga je na srečo ustavila njegova skrbnica. Prav tako očetova šefica, ki je bila tudi njegovo dekle, ni želela, da bi se oče pogovarjal s sinom. Cyril pa je povzročal težave tudi v Samanthinem razmerju, da je pripeljalo celo tako daleč, da je morala izbirati med partnerjem in dečkom. Zaradi očetove odsotnosti pa je Cyril začel iskati očeta v drugih stvareh, v svojem kolesu, ki mu ga je podaril oče, in kasneje v fantu Wesu, ki je bil nekaj let starejši od njega in je bil znan po tem, da je preprodajal drogo. Cyrilu je bilo predvsem všeč, da se je ob nekaj let starejšem fantu počutil varno, pomembno in bolj odraslo. Kljub Samanthinim opozorilom, da se naj ne druži z njim, je Cyril na Wesov ukaz udaril po glavi in okradel raznašalca časopisov ter njegovega sina, prav tako pa tudi s škarjami zabodel Samantho v roko, kar me je tudi najbolj presunilo, ker sta se mi zdela kot družina in ker je bila Samantha edina, ki je skrbela zanj, mu stala ob strani in ga razumela. Film mi je bil všeč, ker se mi je zdelo zelo lepo, da je Samantha ves čas vztrajala pri Cyrilu ter nikoli obupala, prav tako pa ga je poskušala rešiti preteklosti in mu dala družino. Tija Bukovac Švajger, 8. a 18

EHNIČNI DAN V 5. RAZREDU

Izdelovali smo balon in zmaja. Veselila sem se tega dneva, saj smo prvič v tem šolskem letu imeli tehnični dan. Za balon nam je učiteljica naročila, naj že doma narežemo papir, ki je osnova za balon. Liste papirja smo zlepili skupaj in balon je bil že narejen. Ko smo videli načrt, se nam je zdelo zelo enostavno, vendar ni bilo, kajti listi so bili zelo tanki in so se kar naprej upogibali ter lepilo jih ni dobro zlepilo skupaj. Balon smo končali v dveh šolskih urah. Nato smo izdelovali zmaja. Načrt se mi je zdel bolj zapleten od načrta za balon. Dve palici smo zvezali skupaj, na njiju prilepili polivinil, naredili rep s pisanimi pentljami in zmaj je bil nared. Delali smo v parih in si pomagali. Ko smo dokončali oba izdelka, smo preverili, ali so baloni dobro narejeni. Večina jih je naredila zelo dobro. Dan je bil naporen in tudi zelo zabaven. Špela Žgajnar 5. b

Na tehničnem dnevu smo delali dve stvari: balon in zmaja. Pri balonu smo najprej po merilu izrezali barvni papir. Nato smo vse dele zlepili po načrtu. Ko smo to naredili, smo začeli izdelovati zmaja. Najprej smo dve palici zvezali skupaj, tako da smo okoli teh dveh palic privezali vrv. V parih smo palice položili na polivinil, ga prerezali po navodilih in ga zlepili na palice. Na koncu smo mu iz papirja, ki nam je ostal pri balonu, naredili še rep. Ko smo vsi to naredili, smo preizkusili, če so baloni trdni in dobro zlepljeni. To smo ugotovili tako, da smo v luknjo balona pihnili s sušilcem za lase in takoj se je videlo, kako dobro je balon narejen. Nekateri so bili bolj uspešni nekateri manj. Za nami je bil kar naporen dan. Gašper Šindič, 5. b

ARAVOSLOVNI DAN V ARBORETUMU VOLČJI POTOK Učenci petih razredov smo imeli v sredo, 13. novembra, naravoslovni dan. Tega dne smo se zelo veselili. Ko smo zjutraj prišli v šolo, smo bili vsi dobre volje in polni pričakovanj. Sedli smo v avtobus in se odpeljali proti arboretumu Volčji Potok. Ko smo prispeli, je začelo deževati, a nas to ni prav nič motilo. Odprli smo dežnike in se odpravili v park. Po potki smo prišli do rumene zgradbe z napisom Arboretum, kjer sta nas pozdravili dve vodički. Sezuli smo se in vstopili v učilnico. Tam smo izvedeli veliko novega: da arboretum pomeni zbirko grmov in dreves, da je bil Arboretum Volčji Potok ustanovljen leta 1952, da v Sloveniji raste 250 različnih vrst dreves, v arboretumu pa imajo kar 4000 vrst dreves z različnih koncev sveta. Zatem smo pojedli malico in odšli na ogled parka. Dobili pa smo tudi delovne liste, ki smo jih sproti izpolnjevali. Najprej smo si ogledali rosarium, ki pomeni zbirko vrtnic. V njem rastejo številne čudovite vrtnice, mene pa je najbolj prevzela Lili Marlen. Ogledali smo si tudi šipek, ki vsebuje veliko vitamina C, in tiso, ki je zavarovana rastlina, kar pomeni, da je v naravi ne smemo iztrebljati. Pri velikem boru nam je vodička opisala lubadarja, hrošča, ki se zarije v drevesa in jih uničuje. Zatem smo se sprehodili do nenavadnega drevesa s koreninami, ki so namesto navzdol, rasle navzgor. Vodička nam je pojasnila, da je to močvirska cipresa s prezračevalnimi koreninami. Mimo angleškega parka smo prišli do zanimivega drevesa z nenavadnimi listi. To je bil dvokrpi ginko, vrsta drevesa, ki je rasla na Zemlji že v času dinozavrov. Potem smo se vzpeli na balkon, s katerega smo imeli čudovit pogled na francoski park z lično obrezanimi grmički. Spomladi in poleti pa v njem rastejo tudi različne cvetlice. Po stopnicah smo se zatem spustili na potko, ki nas je pripeljala k avtobusu. Polni vtisov in novega znanja smo se odpeljali proti Ljubljani. Naravoslovni dan nam bo ostal v lepem spominu, Arboretum Volčji Potok pa bomo zagotovo še obiskali. Iva Katušin, 5. a

ADNI DAN

V sredo, 13. 11. 13 smo se učenci 6. b zbrali v učilnici za gospodinjstvo. Učiteljica nam je povedala, da se bomo danes pogovarjali o sadju in iz njega izdelali tudi kakšne zabavne izdelke. Razdelili smo se v skupine po 3 ali 4 učence. Najprej smo si umili roke, nato pa smo na mizo dobili sadje, nož za rezanje sadja in kuhinjsko desko. Vsaka skupina je v tej nalogi izrazila svojo domišljijo. Končne izdelke smo zložili na krožnik, posodo pa pomili. Med delom smo se pogovarjali o tem, zakaj potrebujemo sadje in zelenjavo v naši prehrani. Povedali smo, da je pomembno za rast, odpornost, da naše telo z njimi prejme vitamine in minerale (itd.). Ure je bilo že skoraj konec, izdelke smo fotografirali, nato pa vse sadje pospravili s krožnikov v naše trebuščke. Povem vam, da je bilo zelo okusno.

hema šolskega sadja

Tudi letošnje leto skrbimo, da pojemo čim več sadja. Ker na šoli poteka projekt Shema šolskega sadja, učenci ob ponedeljkih na razredni uri dobimo sadje. Namen tega projekta je ustaviti trend zmanjševanja porabe sadja in zelenjave in hkrati omejiti naraščanje pojava prekomerne telesne teže in debelosti pri otrocih.

RADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK

V petek, 15. 11. 2013, smo imeli tradicionalni slovenski zajtrk. Ko smo ob 7.30 prišli v jedilnico, so bile mize prav posebno pripravljene. Postavljena je bila tudi prehrambena piramida. Učenci posameznih generacij smo sedeli za istim omizjem. Na mizah je bil kruh z maslom, med, mleko, jabolka in čežana. Večina našega omizja je menila, da je bil zajtrk dober. Po umirjenem skupnem zajtrku smo odšli v razred, kjer nam je razredničarka povedala še nekaj o pridelovanju hrane in izvoru le-te. Med je bil pridelan le 20 km stran, mleko in maslo 73 km, jabolka 35 km in kruh 23 km stran. S takim načinom dobave živil tudi podpiramo slovensko hrano. Tradicionalni slovenski zajtrk, je projekt, ki se je v vrtcih in osnovnih šolah letos izvajal že tretje leto zapored. Že drugič pa smo obeleževali dan slovenske hrane, s katerim želimo opozoriti ljudi o pomenu oskrbe prebivalstva s kakovostno hrano iz lokalnega okolja. Hrana iz lokalnega okolja je sezonsko dostopnejša, sadje in zelenjava imata več vitaminov in posledično višjo hranilno vrednost. Zaradi bližine proizvodnje se lahko uporablja manj aditivov, kot so konzervansi, barvila ipd., taka živila pa so tudi prepoznavna po bogatem in tradicionalnem okusu. Z naročanjem živil od lokalnih pridelovalcev/ predelovalcev posredno pripomoremo tudi k zmanjšanju sproščanja toplogrednih plinov zaradi krajših transportnih poti, zagotavljamo trajnostno rabo površin, namenjenih pridelavi hrane, ohranjamo delovna mesta na podeželju in dvigamo stopnjo samooskrbe s kakovostno, lokalno pridelano hrano ter tako izboljšujemo prehransko varnost prebivalstva. Pomen zajtrka Redno zajtrkovanje je del zdrave prehrane in je pomemben dejavnik zdravega življenjskega sloga. Raziskovalci so ugotovili pozitivne učinke na zdravje že pri uživanju zajtrka 4 do 5 krat na teden. Z zajtrkom že zjutraj zagotovimo telesu dovolj energije za učinkovito delo in igro ter učinkovito razmišljanje, sočasno pa se izognemo pomanjkanju določenih hranilnih snovi, potrebnih za zdravo rast in razvoj. Raziskovalci so pri učencih, ki so redno zajtrkovali, ugotovili boljšo pozornost, spomin, reakcijski čas, skratka boljšo zmožnost učenja v primerjavi z njihovimi vrstniki, ki ne zajtrkujejo. Opuščanje zajtrka se povezuje tudi z večjo možnostjo razvoja debelosti. Zato je povsem zmotno prepričanje, da zajtrk povzroča dodatne kalorije, zaradi katerih bi se lahko zredili. Vsi omenjeni učinki so odvisni tudi od količine in vrste živil, ki jih zaužijemo za zajtrk. Torej, tisti, ki zajtrkujete, s tem pridno nadaljujte. Tisti, ki ne, pa le vstanite kaj prej in pojejte kaj pred odhodom v šolo, saj veste kako pomemben je zajtrk. Jasna Kumer in Nina Grohar, 7. a

ULTURNI DAN – SLOVENSKO LJUDSKO IZROČILO

V ponedeljek, 18.11. 2013, smo imeli 6. razredi Osnovne šole Milana Šuštaršiča kulturni dan na temo slovensko ljudsko izročilo. Razdelili smo se v tri skupine. Nato so potekale različne dejavnosti. Učenci smo po skupinah dramatizirali slovenske ljudske pravljice: Mojca Pokrajculja, Peter Klepec in prizor iz pravljice Kralja Matjaža. Pri glasbeni uri smo spoznavali slovenske ljudske pesmi, narodne noše in ljudske inštrumente. Naučili smo se ljudski ples. Učenci iz drugih skupin so dramatizirali vsebino pesmi Od kneza Marka in Linčica Turkinčica. Tretji del našega dela pa je bilo snemanje radijske igre. Skupina, v kateri sem sodeloval, je posnela radijsko igro po pravljici Dvanajst ujcev. V drugih skupinah so posneli še Mojco Pokrajculjo in Pšenica—najlepši cvet. Zadnjo uro smo skupine učencev predstavile aktivnosti kulturnega dneva. Kulturni dan nam je bil všeč, ker smo se učenci aktivno vključili v spoznavanje slovenskega ljudskega izročila. Lahko smo peli, plesali in igrali kot v starih časih. Benjamin Kukec, 6. a

Dan, namenjen slovenskemu ljudskemu izročilu, je odlična ideja, saj smo učenci spoznali veliko tega, kar so ljudje počeli včasih v svojem prostem času. Vse je prehitro minilo, druženje s sošolci in ostalimi učenci je bilo prijetno, poučno in zabavno. Naučili smo se veliko novega in zanimivega. Dan mi je bil zelo všeč in bi ga ponovila še naslednje leto. Saša Stajič, 6.a Ta dan v 6. a in b ni bil običajen dan s poukom. Razreda sta se pomešala, tako da smo bili v treh velikih skupinah. Vsaka skupina je bila pri vseh treh učiteljicah, gospe Palmiri, gospe Nataši in gospe Vesni. Pri vsaki smo dobili novo nalogo oz. izziv. Peto uro ni bilo več zamenjav, saj smo se vsi zbrali v učilnici za glasbo, da vidimo še kaj so naredili drugi. Anita Kristan, 6.b

ILA MAVRICIJA

Tudi letos se je naša šola udeležila okrasitve

novoletne Ljubljane. Na likovnem krožku smo izdelali vilo; glavo smo naredili iz stiroporja, nato pa smo jo pobarvali in ji narisali oči.

Lase smo naredili iz krpe, na katero smo pripeli trakove iz plastike.

Obleka

bila

narejena iz dolgega blaga, ki smo ga tudi pobarvali in nanj

našili

bleščice.

Naredili smo ji tudi žogo iz plastike, ki je bila pobarvana s toplimi in hladnimi

barvami.

žogi so viseli tudi CD-ji, da se je svetila, če je nanjo posijalo sonce.

Vila je bila zelo pisana, zato smo jo poimenovali Mavricija. 23

Vilo in žogo so obesili na drevo v Zvezda parku. Učenci, ki smo obiskovali likovni krožek, smo si izdelke odšli tudi pogledat, ob tem pa se posladkali z vročo čokolado in rogljičkom. Naša vila je bila bolj pisana od vseh vil drugih šol. Vile so bile bele kot sneg, modre kot zimsko nebo, naša pa je bila mavričnih barv kot novoletna darila.

Razveselil pa nas je tudi obisk župana Zorana Jankoviča, ki si je ogledal vse vile. Katjuša Plesničar, 6. a

EHNIČNI DAN – IZDELOVANJE VOŠČILNIC IN OKRASKOV Ko sem se v torek zjutraj zbudil, sem čutil v sebi lahkotnost in olajšanje, saj sem vedel, da bo danes namesto rednega pouka v šoli tehnični dan. Ob jutranjem prihodu v šolo sem z ostalimi sošolkami in sošolci nestrpno čakal gospo razredničarko, ki nas je spustila v razred. Poljubno smo se razdelili v posamezne delovne skupine. Bil sem izbran v skupino s sošolcema z imenom Vito in Žiga. Naši skupini se je pridružila tudi gospa Martina, saj je imela

naša skupina dokaj težko in

obsežno nalogo, in sicer narediti 30 voščilnic za božične praznike. Gospa Martina, Žiga in jaz smo izrezovali smrečice iz zelene lepenke, ki so bile ključni del našega izdelka. Vito pa je moral sočasno izvirno, natančno in premišljeno okrasiti kose modre lepenke. Ravno, ko smo končali z izrezovanjem, je zazvonil šolski zvonec, ki je naznanil glavni odmor. Ko smo se vsi okrepili s slastnim sendvičem in skodelico vročega čaja, smo nadaljevali z delom. Medtem ko je Vito začel lepiti smrekice na okrašene kose lepenke, sem si jaz sposodil luknjač in pričel luknjati barvni papir. Luknjanje papirja je bilo zelo zabavno. Nato sva z Žigo vzela še »okrasni luknjač« in preluknjala skoraj ves barvni papir. Vsekakor je bilo delanje lukenj smešno in zabavno ter hkrati učinkovita metoda krašenja voščilnic. Na koncu smo prilepili na naše izdelke še nalepko z napisom OŠ Milana Šuštaršiča. Izdelki so namreč bili namenjeni prodaji na sejmu. Tehnični dan smo zaključili, ko so vse ekipe pospravile delovne površine in zložile svoje izdelke na police. Tehnični dan mi je bil zelo všeč, saj sem se naučil novih metod izdelovanja in okraševanja voščilnic. Preživel sem lepo, prijetno in sproščeno druženje z mojimi šolskimi prijatelji. Komaj čakam naslednji tehnični dan. Issa Pilav, 6. a

OŽIČNO-NOVOLETNI SEJEM Božično-novoletni sejem je potekal

10. 12. 2013. Začel se je ob petih popoldne s proslavo Zimska pravljica, ki je bila namenjena predvsem staršem in drugim obiskovalcem. Na njej je bilo kar nekaj zanimivih recitacij, ki so govorile o snežinkah in o lepoti zimske pokrajine, plesnih točk, bili so zbori

od prvega do devetega razreda, ki so peli zelo lepo in tudi v različnih jezikih. Prireditev je obogatilo tudi nekaj instrumentalnih nastopov. Po koncertu so se odprle stojnice, na katerih smo učenci prodajali razne voščilnice, medenjake, okraske, venčke in druga priložnostna darilca. Odprta je bila tudi »kavarna«, v kateri smo se lahko posladkali s piškoti različnih okusov in čajem. Med obiskovalce pa so se pomešali učenci z rutkami prvošolčkov in prodajali srečke, ki so bile po dva evra. V čitalnici, kjer je bila bogata izbira daril, od šolskih potrebščin, vrečk za športno vzgojo, pa vse do čistil in cvetače, so srečke menjali za darila. Izkupiček s sejma bo obogatil šolski sklad. Tija Švajger Bukovac, 8. a 26

Sem pevka v pevskem zboru. Treme letos nisem imela. Na začetku proslave pa sem igrala na triangel. Všeč mi je bilo, ko so na odru pele pevke iz mladinskega pevskega zbora. Tina Lenart Pucihar, 4. b

Pred nastopom sem imela malček treme. Komaj sem čakala na nastop. Na nastop smo pevci prišli z lučkami. Lučke smo odložili na mize in tako smo začeli z nastopom. Zapeli smo tri pesmi v slovenščini, starejši pa dve v tujem jeziku. Nastopali so tudi učenci z recitacijami. Po nastopu smo v torek imeli sejem. Ula Smiljić, 4. b Na božični produkciji sem imela tremo, saj sem nastopala pri orfovih inštrumentih, recitaciji in pevskem zboru. Potem, ko sem nekaj časa nastopala, sem tremo izgubila. Všeč pa so mi bile recitacije, pesmice v drugih jezikih in piškoti, ki smo jih dobili na koncu. Mia Krčar, 4. b

Ta pravljica je bila zelo lepa, ker je bilo zelo veliko pesmi in plesa. Zabaval sem se, ker je bilo veliko nastopajočih in ker je bilo pravljično in smešno. Dan Belinger, 4. b

Najbolj so mi bile všeč recitacije. Všeč so mi bile tudi slike, ki so se spreminjale kot spremljava na platnu. Bilo mi je malo smešno, ko je bila tehnična napaka. Bolje mi je bilo, ko so bile luči ugasnjene. Tudi na koncu mi je bilo všeč, ko so snežaka pripeli na strop. Jakob Praprotnik, 4. a

Najbolj sta mi bila všeč snežaka. Všeč so mi bile tudi slike in pesmi. Bilo mi je smešno, ko so bile tehnične napake. Všeč mi je bilo, ko so bile luči ugasnjene. Juš Nose, 4. a 27

Zelo zanimivo je bilo prvič govoriti na mikrofon. Všeč so mi bile vse recitacije. Ni mi bilo všeč, da nismo smeli gledati na oder. Pevski zbor je zelo dobro pel. Klara Fröbe, 4. b Ko smo odšli na oder, me je bilo zelo strah, ker je bilo zelo veliko učencev in učenk ter učiteljev. Ko smo peli, me je bilo strah, ker sem mislila, da se mi bo kaj zataknilo. Bilo mi je všeč, ko so na koncu predstave tresli neke listke in smo se lahko obmetavali. Nato je gospa ravnateljica razdelila piškote, razglasila, da smo na sejmu zaslužili zelo veliko denarja. Ko smo to slišali, smo bili zelo veseli in ni me bilo več strah tako kot prej. Rosana Mandić, 4. a V torek sem nastopala pred starši. Na začetku sem imela malo treme, kaj če se kje zmotim. Ko sem nastopala, mi ni bilo všeč, ker so nekateri slikali z zelo močnim bliskom. Všeč pa mi je bilo, ker so bili tiho. Naslednji dan smo nastopili še pred sošolci in ostalimi učenci. Imela sem še večjo tremo, a je kmalu minila. Všeč mi je bilo, ker nisem zelo veliko recitirala. Zelo sem si zapomnila skupino, ki je pela v nemščini in angleščini, saj mi je bila všeč. Sanja Gajanović, 4. a

Nastopala sem s pevskim zborom. S stopnic se je videlo čudovito. Zimska pravljica mi je bila všeč. Še bolje bi bilo, če bi zaigrali kakšen dramski prizor. Vse se je dogajalo pozimi. Na koncu smo si prislužili bučen aplavz. Tinkara Prelog, 4. a

Zelo všeč mi je bilo, ko je Žan igral na harmoniko in so učenci peli ter plesali (Jaz pa pojdem na Gorenjsko, Moj očka ima konjička dva in Ob bistrem potočku je mlin). Poseben občutek sem dobil, ko so recitirali, kako lep letni čas je zima. Jan Hafner, 4. b Sem pevec. Na nastopu sem imel malo treme, kar se mi zdi čisto normalno. Ko sem bil s sošolkama na vrsti za recitacijo, mi je bilo zelo nerodno, ker moje sošolke ni bilo, da bi tudi ona recitirala. Na koncu se je vse uredilo in speljali smo predstavo le do konca. Vit Mekiš, 4. b 28

VETUJEMO V osmem razredu smo že pravi strokovnjaki, zato lahko svetujemo že tudi mlajšim. Zanima me, kako se laže učiti in za učenje porabiti čim manj časa, zaradi dodatnih obveznosti. Nasvet strokovnjaka: Učiti se je potrebno sproti, saj se snov hitro nabira. V primeru, da naletimo na nerazumljivo snov, takoj poiščemo pomoč, najbolje učiteljevo. Ko se učimo, si delamo izpiske ali pa si pomembne (ključne) besede podčrtamo oz. označimo. K manjši porabi časa veliko pripomore tudi zbrano poslušanje med poukom, saj tako snov doma le še ponovimo in utrdimo. To seveda naredimo z rednim opravljanjem domačih nalog, ki jih tudi moramo opravljati sproti. Upam, da vam je in bo moj nasvet v pomoč. Lara Nose

Zanima me, kako se lahko najlažje in najhitreje učim. Nasvet strokovnjaka: Dobro bi bilo, če bi si snov najprej prebrali iz zapiskov v zvezku, kasneje pa še v učbeniku. Lahko pa še o snovi povprašate učitelja, starše ali pa sošolce. Anja Kraševec

Kakšne vrste učenja, bi lahko priporočila, da bi bilo učenje lažje? Nasvet strokovnjaka: Lahko si snov ali ključne besede podčrtate, najpomembnejše podatke izpišete. Potrebno je tudi sproti delati domače naloge in poslušati pri pouku, za lažje razumevanje. Če česa ne razumete, lahko o tem povprašate učitelje, starše ali pa sošolce. Izak Miklavčič in Nelli Hrovat

Kakšno fantazijsko uspešno knjigo, za mladino, mi lahko priporočiš? Nasvet strokovnjaka: Če še niste prebrali Harryja Potterja ga zelo priporočam, lahko si preberete tudi zbirko Nesmrtni ali pa zbirko Volkovi iz Mercy Fallsa, če pa imate raje vampirsko ljubezenske romane, si pa lahko preberete Vampirsko akademijo, sago Somrak ali pa samostojno knjigo Mrtvi do mraka, po kateri so tudi posnete različne serije. Tija Bukovac Švajger

Kakšna plavalna očala bi lahko predlagal začetniku plavanja? Nasvet strokovnjaka: Predvsem priporočam plavalna očala speedo, saj so najbolj kvalitetna in najbolj vzdržljiva. Na trgu najdemo še nekatera kvalitetna plavalna očala, kot sta npr. adidas ter arena. Žan Kovač Zbrala in uredila: Tija Bukovac Švajger, 8. a

ROJEKT COMENIUS – Recept za življenje v 21. stoletju

Naša šola sodeluje v dvoletnem Comenius projektu skupaj s šestimi državami, in sicer Madžarska, Slovenija, Ciper, Češka, Anglija, Norveška, Nemčija, z naslovom Recept za življenje v 21. stoletju oz. A Recipe for the 21st Century Life. Glavni namen Comenius projekta je izboljšati razumevanje naše vloge (tako učenčeve, kot učiteljeve) kot državljanov globalne skupnosti. S pomočjo številnih aktivnosti in dejavnosti smo se odločili, da bomo učence seznanjali s temami, ki obravnavajo vprašanja 21. stoletja, kot so npr. poraba vode, zdrava prehrana, telesna vadba, informacijska tehnologija, odnos do zgodovine in globalne odgovornosti. Predvsem si želimo spodbujati, da bi vsi učenci zdravo in kvalitetno živeli, se zdravo prehranjevali in ukvarjali s športom ter pri tem razvijali dobre socialne odnose. V naslednjih dveh letih nas čaka veliko aktivnosti in dejavnosti v okviru projekta. V mesecu septembru 2013 smo z učenci 8. razredov odšli na prvi projektni sestanek na Madžarsko v mesto Eger, kjer smo se srečali koordinatorji iz vseh sedmih držav. Učenci naše šole in madžarski učenci ter češki učenci, pa so se med seboj spoznavali. V mesecu novembru smo na šoli izvedli sadni dan. Učenci so pri pouku gospodinjstva in izbirnih predmetov sušili sadje in kuhali marmelado ter pripravljali dekorativne krožnike iz sadja. Povabili smo tudi go. Simčič, ki je svetovalka na Zavodu za šolstvo za gospodinjstvo in šolsko prehrano ter se z njo pogovorili. Pri likovnem pouku in krožku so učenci izdelovali likovne PRVI PROJEKTNI SESTANEK NA MADŽARSKEM Z UČENCI 8. R IN izdelke na temo zdravo in nezdravo UČITELJI prehranjevanje ter izdelovali logo Comenius projekta. V mesecu decembru učenci tehničnega pouka in krožka izdelujejo maskoto projekta. Nato bomo preko spletnega glasovanja izbrali iz vseh sedmih držav najboljšo maskoto in logo našega skupnega projekta. Z učenci smo tudi pripravili predstavitev naše šole, mesta Ljubljane in države Slovenije ter posredovali te predstavitvam ostalim sodelujočim šolam. V prihodnjem koledarskem letu bomo s pomočjo vseh predstavitev, ki so jih pripravili na partnerskih šolah spoznavali sodelujoče države in njihova mesta ter šole. Napredek v poznavanju bomo koordinatorji merili s spletnimi vprašalniki. Pričeli bomo tudi z aktivnosti na šolskem vrtu, se učili različnih strategij učenja in razmišljali o aktivnem državljanu ter sodelovali pri pripravi knjige receptov s tradicionalnimi in zdravimi recepti ter izmenjavali med partnerskimi šolami. O vseh izvedenih aktivnosti vas bomo obveščali preko spletnih strani in v Utripu. Koordinatorica projekta: mag. Nataša Pozderec Intihar 30

ZAPISKI UČENCEV, KI SO RAZISKOVALI ZGODOVINO MESTA EGER, MADŽARSKE NAVADE, KUTRURO, MEDSEBOJNE ODNOSE, OKOLJE IN EKOLOGIJO TER IDOLE ZGODOVINA MESTA EGER Eger je eno najznamenitejših madžarskih zgodovinskih mest in ima drugo največjo katedralo na Madžarskem. Nasproti katedrale stoji licej, kjer imajo edino ohranjeno Camero obscuro. V temnem prostoru si s pomočjo ogledal lahko ogledaš celotno mesto. V mestu stoji tudi minaret, ki je ostal iz časov turških vpadov.

Lara Nose, 8. a Eger je eno najznamenitejših mest na Madžarskem. Ima drugo največjo katedralo v državi. Do katedrale vodi 80 stopnic. Na njenem vrhu stoji pet kipov, ki upodabljajo angele. Nasproti stoji licej, ki ima velik stolp s kar devetimi nadstropji. Na vrhu imajo 200 let staro napravo, s katero lahko opazuješ celo mesto. V zgradbi poučujejo kemijo, fiziko in astronomijo. Na manjšem hribčku v mestu stoji grad iz leta 1552. Zgrajen je bil iz kamna in drugih materialov. Minaret v bližini glavnega trga je ena največjih znamenitosti mesta. Z njega si lahko ogledamo celotno mesto, saj do vrha vodi kar 97 stopnic. Eva Sajko, 8. a MADŽARSKE NAVADE 

Značilnosti prehrane

V madžarski kuhinji pogosto uporabljajo papriko in čili za: golaževo juho, horto bagy palačinke, piščančji paprikaš, parkolt, dobos torto, ogrsko salamo. 

Značilne pijače v egerskem okolišu so: vino tokai, žganje bikova kri, palinka in unium.

Športna uspešnost Madžari so uspešni v metanju krogle, rokometu, hokeju in vaterpolu.  Zdravstvo Do 16. leta imajo otroci in starši z otroki, študenti, upokojenci in socialno ogroženi brezplačno zdravljenje. Madžari imajo solidno razvit sistem ambulant. Zato je razvit tudi zdravniški turizem. Najbolj znana zdravilišča so v Hervizu in Balafonfuredu. Eva Žgajnar, Eva Sajko, Anja Kraševec, Lara Nose in Nika Miklič, 8. a 

KULTURA Njihov jezik je madžarščina. Kot v Sloveniji so Madžari večinoma krščanske vere. Madžarska je bila dolga leta okupirana od ZSSR, kar je še danes opazno na njenih javnih financah – bloki imajo sive fasade, a obnovljena okna, da je poraba energije, in s tem stroški, manjša. Klemen Lenart Pucihar, 8. a MEDSEBOJNI ODNOSI V času, ki smo ga preživeli z madžarskimi učenci, smo jih uspeli tudi nekoliko spoznati. Na začetku se zdijo nekoliko sramežljivi, a ko jih spoznaš, se razživijo in postanejo zelo zabavni. Madžari so zelo topli ljudje, ki brez težav sprejmejo ljudi medse. Z veseljem so nas popeljali po svojem domačem kraju in tako smo lahko mesto spoznali skozi njihove oči. Menim, da utrip mesta oblikujejo ljudje, ki živijo v njem, zato lahko rečem, da je mesto prijazno, toplo in mladostno. Opazil sem, da imajo na šoli strožje učitelje, ki pa zato niso nič manj zabavni. Pravijo, da pogosto zaradi razlik med različnimi rasami oz. skupinami med njimi nastajajo spori, ki jih večinoma poskušajo rešiti s pogovorom med seboj ali s pomočjo učitelja. Če pride do pretepa, jih čaka obisk pri ravnatelju in vzgojni ukrep. Kljub temu da je njihova šola v slabšem stanju kot naša, so vedno nasmejani. Mogoče k temu pripomore njihova izjemna skromnost. Ker so se zaradi njihovih vrlin med nami stkala prijateljstva, upam, da bomo kljub razdalji obdržali stike. Žan Koprivec Perjet, 8. b Ko smo spoznali madžarske učence, smo ugotovili, da so zelo komunikativni. Odgovorijo ti na vsako vprašanje in če slučajno ne znajo, vprašajo druge. Madžari so zelo strpen narod, saj brez težav sprejmejo druge narodnosti. Izak Miklavčič, Matic Barlovič, Tine Robič, Christian Plečko, 8. a 32

OKOLJE IN EKOLOGIJA Ko smo spoznali madžarske učence, smo jim zastavili nekaj vprašanj v zvezi z ekologijo. Vprašali smo jih, ali je pri njih kaznivo, če ne ločuješ odpadkov. Odgovorili so nam, da jih ločujejo, kolikor sami želijo. Tako jih večina žal ne ločuje. V šoli nimajo papirnatih brisač, ampak navadne, s čimer prihranijo veliko denarja. Da pomagajo ohranjati okolje, v šoli zbirajo star papir. Na vprašanje, zakaj imajo nova okna na šoli, pa nam niso znali odgovoriti. Lana Purkart, Katarina Popovič, Ema Kerin Zabukovec, Nelli Hrovat, Maša Petkovšek, Tija Bukovac Švajger, 8. a SLOVENSKI IN MADŽARSKI IDOLI Madžari imajo veliko slavnih ljudi. Ko smo se z madžarskimi učenci sprehajali po mestu, smo jih vprašali po njihovih idolih. Največkrat je bila omenjena Musi Enikö (kar 21-krat). Omenili so tudi L. L. Junior in Hosvath Tomàs. Slovenska skupina je ugotovila, da je znano rubikovo kocko naredil Madžar, in sicer Erno Rubik. Njega sicer poznajo, in čeprav je njegov izum poznan po celem svetu, ga le nekateri izmed vprašanih poznajo. Madžari so od slovenskih idolov poznali uspešno smučarko Tino Maze. Klara in Katja Leben, Brina Eror, Maruša Kremauner, Neža Erjavec, 8. b

DO JE BIL NAJBOLJŠI V LOGIKI?

Večina tekmovanj se odvija šele na šolski oziroma na regijski ravni, medtem ko je tekmovanje iz logike že zaključeno. Izmed številnih tekmovalcev se je najbolje odrezala Kaja Gliha iz 9. a, ki je prejela srebrno priznanje.

27. septembra je na šoli potekalo tekmovanje iz logike, ki so se ga udeležili 103 učenci od 4. Do 9. razreda. 43 učencev je prejelo bronasto priznanje. Trije najboljši so se 19. oktobra na OŠ Kašelj pomerili z najboljšimi iz države. Ti učenci so bili Kaja Gliha iz 9. a, Sara Hotič iz 8. B in Lana Jarnovič iz 7. a. Srebrno priznanje je prejela Kaja Gliha iz 9. A, ki ji logične naloge res ne delajo težav in si zaslužili iskrene čestitke.

V mesecu oktobru smo v 1. b imeli prvi govorni nastop. Pri pripravi so nam pomagali starši. Ob plakatu smo predstavili svojo sobo.

BISKALI SMO EKIPO RADIA ŠUŠTI

Šolski radio je interesna dejavnost, na kateri smo učenci od 4. do 6. razreda. Na šolskem radiu se zelo zabavamo, ker pišemo in snemamo ponedeljkove jutranjike, tematske in petkove oddaje. Vsem pa je všeč, ko nam učiteljica pove, da bomo odšli na teren. Tam posnamemo posnetke, ki jih potem poslušamo, popravljamo in končne izdelke slišite po radiu. Učenci najraje izbirajo pesmi. Saj takrat lahko vsi izrazijo svoje želje. Imamo pa tudi petkove uganke, na katere lahko odgovarjajo vsi razen učiteljev. Naredili smo anketo med celotno ekipo, zakaj so se odločili za ta krožek,kaj jim je najbolj všeč ...

Logotip: Miljan Mijailović, 7. a

Gašper: Na radiu se zelo zabavam, hodim na teren, najboljše mi je, ko zbiramo glasbo. Rad pa se tudi sam slišim na radiu. Jure: Na šolski radio sem se prijavil zato, da bom izbiral glasbo in hodil na teren. Rad pa tudi berem prispevke. Tim: Na šolskem radiu mi je dobro, ko izbiramo glasbo. Za radio sem se odločil, ker se mi zdi edini pametni kro- Radijska ekipa na terenu žek. Lana: Pri šolskem radiu imamo ponavadi veliko dela, pri katerem se tudi zabavamo. Včasih gremo na teren in sprašujemo mlajše učence o različnih temah. Najraje pomagam pri ustvarjanju glasbenih oddaj. Za to dejavnost sem se odločila predvsem zaradi druženja. Upam, da se bo naša, že tako številna skupina še razširila. Vid V.: Na radiu se zelo zabavam. Še posebej pa zaradi dobrih prijateljev, ki so tukaj. Všeč so mi vse oddaje, ampak najbolj mi je všeč glasbena oddaja. Tam se najbolj zabavam, pa čeprav me sošolci čudno gledajo. Tukaj je fino! Juš: Najbolj mi je bilo všeč, ko sva s sošolcem Juretom spraševala za glasbene želje. Všeč mi je tudi delo na terenu. Najraje pa berem prispevke. Kristina: Šolski radio se mi zdi zanimiv in zabaven. Ko govorim, pa imam malo treme. Za šolski radio sem se odločila, ker si želim postati novinarka. Rada pa tudi poslušam glasbo. Maja: Za šolski radio sem se odločila, ker se mi je zdel zabaven. Zelo rada govorim po mikrofonu in vedela sem, da tukaj lahko dobim to priložnost. Najraje pišem petkove oddaje, izbiram glasbo ... To je mogoče vse vas zdaj prepričalo, da se naslednje leto prijavite. Zelo bomo veseli novih članov. Prispevek pripravila Maja Tasić, 6. a

Nowadays Americans take care of the poor

NGLEĹ KI KOTIÄ&#x152;EK

people on this day as well. They give out food to hundreds of homeless people at special locations. Katja Predan, 9. a

THANKSGIVING DAY Thanksgiving Day is a holiday that is mostly cel- Find the words connected to Thanebrated on the fourth Thursday of November in ksgiving day! the USA and on the second Monday of October in Canada. It is a historical and religious holiday. The pilgrims organised the feast right after the first harvest. It was a gesture to thank God and ask him to help them survive winter. It was also celebrated as a display of gratitude to the Native Americans. The feast took place in Plymouth in present-day Massachusetts. In the USA this day is considered as one of the major family celebrations generally celebrated at home with friends and family. It is traced back to 1578 in Canada. The traditional stuffed turkey is a part of every dinner table during the feast. Pumpkin pie, cranberry sauce, corn are

some of the dishes that mark the day as well. 36

After we finished the tour we went to a bakery where we had a snack. We also visited a shopping centre and there we had some free time for shoping and later on we went to a traditional dinner. The food was excellent but I was mostly impressed by the gipsy band which played music during our meal. We also saw a local tradition: the coronation of the wine king and queen. It was a lot of fun and everybody had a great time. Then we went back to the hotel and to bed. 3rd day Due to yesterday's late dinner we could sleep a bit longer. After breakfast the teachers told us that we had to complete some exercise lists today and they gave us the lists. They were about Turkish invasions in Slovenia. Me and Ĺ˝an Kunej worked as a team and were organized enough so that we could finish the same day. Then we went to the liceum or university. There we saw some experiments and we climbed to the top and saw the camera obscura which is the only one of its kind in Europe and we got a great look of Eger from the viewing platform. After that we went to lunch where we were again split into three groups with different schedules. We first went to the marzipan museum. There we saw some great sculptures made from marzipan. And if those didn.t impress you there was a whole room made from marzipan. It was great. Then we went to the minaret. I climbed up to the top and was impressed as well as scared. 4th day That day was my favourite day. We woke up quite early, had a quick breakfast and then went outside. The bus was already waiting for us. We drove for about two hours when we finally arrived to the Tisa lake eco pakc. It was very windy. At first I had no idea what an eco park was but after a quick walk around I quickly figured that out. It is like a mixture of a ZOO and an arboretum with only local species. It was interesting to see all the different animals and plants that live in this area. I was especially impressed by the huge aquarium. After that we went to lunch and to the adrenaline park. It was so cool. It is on an island so they drove us there by boat. They split us in two groups there. We first went trough the obstacle course. I was in the back and near Mrs. Lah. It was fun to see her climb through the park. When we finished our park activities we went to dinner and to bed at our hotel. 5th day It is already Friday and I am already home now. Today we woke up normally and after breakfast we put our bags into the bus. We left Eger at 9am. We made one long and some short stops on our way to Ljubljana including one to take a look at Hungarys largest lake, the Balaton lake. Looking back I think we all had a great time in Hungary. We made some new friends, laughed a lot, saw a lot and hopefully learned something too. I had a great time and I surely won't forget it any time soon. Written by: Ĺ˝an Koprivec Perjet 37

CHOOL IN NATURE IN EGER

1st day Today I woke up very early because we started our jurney to Hungary at 5am. Along the way we made some occasional stops. We quickly arrived to the city of Budapest. Our first sight was the Cittadella. There we saw a famous statue. Our guide was Mr. Renko. He gave us some interesting information. Then we drove around the city by bus. The city is very interesting with a rustical twist. All the buildings in the city centre are very well maintained and you really say wow when you look at all the details. We saw the parliament, the Church of st. Stephan, the Heroes square,â&#x20AC;Ś And although the city centre is old by apperance it is very well connected to the other parts of the city by subway, trams and many busses. Traffic also runs on the Danube river. I like Ljubljana better but Budapest is also a great city. After we finished the tour of Budapest our next stop was Eger. We arrived there pretty quickly and we unpacked our suitcases. After that we went for a walk around the city. I was surprised because the centre was very clean but the suburbs were the opposite. Then we went to dinner. We ate in a restaurant in the city centre not far away from our hotel. Then we went to bed. 2nd day Today we explored Eger. After breakfast we went to our partner school in the Comenius project. There we were split into groups. In my group there were Kity, Anja, Maj and two friendly locals our age. Viki and Lili. At first they were a little shy but after they relaxed they were very friendly. First we saw some presentations about Eger, Hungary and their school. After that we had lunch and later we played some unusual games. We had to pass apples with our neck, inflate ballons with flour inside,â&#x20AC;Ś It was a lot of fun and in the end everyone won a gold medal. Then we walked around the main sights of the city in groups and that gave us a chance to talk a bit with Hungarian students. They were very friendly. In general with some ecxeptions -their knowledge of English was not as good as ours. 38

Farben

EMŠKI KOTIČEK

Rot und blau und gelb und schwarz und weiß und orange.

Das Essen Eine Banane und

Aber grün ist

Mein Tagesablauf

sehr sehr schön.

eine Birne und

Ich stehe auf und

eine Cola und

ich frühstücke und

Chips und

ich fahre zur Schule und

ein Käsebrot und

ich lerne und

ein Wurstbrot und

ich fahre nach Hause zurück und

ein Mineralwasser und

ich sehe fern und

Knäckebrote und

ich gehe ins Bett und

ein Schokoriegel und

ich stehe auf und

ein Apfel und

das wiederholt sich jeden Tag.

ein Saft und ein Kuchen und so

Maj Krčar, 8. B

Wohin…? Ins Kino und ins Schwimmbad und in die Pizzeria und in den Park und in den Musikkurs und

Izak Miklavčič, 8. a

in die Kirche und

weiter.

in den Tennisclub und in die Sprachschule und

Nana Žuža Strle, 8. b

Ema Kerin Zabukovec, 8. a

Tiere Tiger und Mäuse und Katzen und Kühe und Krokodile und Fische und Hunde und Giraffen und Frösche und

Jahreszeiten Winter und Frühling und Herbst und Sommer sind für mich die besten Jahreszeiten! Und für dich?

Kristina Popovič, 8. a

Kaninchen und Kanarienvögel. Aber mein Lieblingstier ist das Pferd.

Maša Petkovšek, 8. a

Das Gedicht Was brauchst du für das Gedicht? Du brauchst den Kuli und das Papier.

Kleidung Pullover und Sweater, Kappe und Schal, Hose und Kleid, Jacke und Mantel. Das brauche ich im Winter!

Anja Kraševec 8. a

Vid Vrh, 8. a 39

Wohin gehen wir diese Woche? Wir gehen ins Kino fernsehen und ins Restaurant essen und in den Park joggen und in die Sprachschule Italienisch lernen und auf den Sportplatz Fußball spielen und … Tija Bukovac Švajger, 8. a

Städte Wien und Berlin Salzburg und Hamburg Klagenfurt und Stuttgart Graz und Düsseldorf Linz und München

Eva Sajko, 8. a

Meine Freizeit Fußball und Basketball und Handball und Volleyball und surfen und joggen und inline skaten und skaten ich muss. Das ist meine Freizeit und das ist Schluss. Žan Koprivec Perjet

Im Winter Im Winter brauche ich Handschuhe und einen Schal, eine Kappe und eine Jacke, einen Sweater und einen Pulli. Ich trinke heiße Schokolade und esse eine Suppe. Ich kann Ski fahren und Schlittschuh laufen. Es ist kalt und es schneit. Im Winter bin ich glücklich. Sara Hotić, 8. b

Die Kleidung Für Mädchen: die Bluse und der Rock und der Pulli und die Sonnenbrille und der Mantel und… Für Jungen: das Hemd mit Krawatte und Jeans und der Sweater und die Jacke und der Schal und… Und was trägst du? Pia Gyurica

RANCOSKI KOTIČEK

DIALOGUE - Salut Ambre! - Oh! Bonjour Tija… - J'ai une bonne nouvelle. Mardi, je fais une fete. - Une fete? Pourquoi? - Parce que c'est vendredi, tu veux venir? - Oh je suis desole, je ne peux pas venir. - Mais…, la va ou sur la tour Eiffel et venus la des personnages celebres, Justin Bieber, One direction, Taylor Swift et encore sertains. - C'est impossibble… Je ne peux pas. - Pourquoi? - Parce qu' je suis invitee chez le president. - Oh! La pauvre… - Eh oui, nous sommes tres, tres tristes. - Eoute, j'ai une idee, je fais la fete dimanche. D'accord! - D'acorrd! Merci Tija. Tu es une grande ami! Tija Bukovac Švajger, 8. a

NTERVJU Z GOSPO MARIJO HRANILOVIĆ

Pred božično-novoletnimi prazniki je v naših domovih prav posebno vzdušje, zato smo se odločili, da med drugim o tem povprašamo gospo Marijo Hranilović iz naše kuhinje. Vsi jo zagotovo poznate. Novinarka (Tina): Dober dan! GA. MARIJA HRANILOVIĆ: Dober dan! NOVINARKA: Zakaj ste se odločili za ta poklic? GA. MARIJA HRANILOVIĆ: Ker me je to že od malih nog veselilo. NOVINARKA: Koliko časa pa se ukvarjate s tem poklicem? GA. MARIJA HRANILOVIĆ: Ja, že kar lepih 33 let. NOVINARKA: Ali imate kakšen skriven recept mogoče? GA. MARIJA HRANILOVIĆ: Ja kar veliko jih imam. Če boste želeli, vam jih kdaj napišem. NOVINARKA: Kako doma okrasite mizo za božične praznike? GA. MARIJA HRANILOVIĆ: Okrasitev se že začne z začetkom adventa. S kakšno svečo, adventnim vencem, smrekovo vejico … Pa še ostale božične okraske, ki pridejo zraven. NOVINARKA: Ali vam je ta poklic všeč? GA. MARIJA HRANILOVIĆ: Ja, zelo. NOVINARKA: Koliko časa pa preživite v šolski kuhinji? GA. MARIJA HRANILOVIĆ: Kar veliko časa, devet ur na dan. NOVINARKA: Hvala. GA. MARIJA HRANILOVIĆ: Prosim. Tina Bukovec, 6. a in Anita Kristan, 6. b

ČIM LAHKO OKRASIMO DOMOVE ZA BOŽIČNO-NOVOLETNE PRAZNIKE?

Prihajajo božično-novoletni prazniki, ko z vso pozornostjo okrasimo domove, učilnice in druge prostore. Če ste že kaj hodili po trgovinah, ste lahko videli, da je skoraj povsod že pravo praznično vzdušje, ki ga pričarajo tudi okraski. Ti morajo biti skrbno izbrani. Pripravili smo nekaj predlogov, vi pa izberite, kar vam je všeč in se preizkusite v izdelavi.

SNEŽINKA Pripomočki: - okrasni papir - škarje - ravnilo - svinčnik - lepilo - spenjač

1. Na okrasnem papirju s svinčnikom in ravnilom narišemo 6 kvadratov s stranico 10 cm. Nato jih izrežemo.

4. Ta trikotnik prepognemo na pol in nastane manjši trikotnik.

5. Na njem s svinčnikom narišemo par črt. Med njimi naj bo 1 cm prostora. Nato režemo po črtah. POZOR, REZATI MORAŠ S PRAVE STRANI, kot kaže slika!

2. Dobimo šest enako velikih kvadratov.

3. Zdaj vzamemo en kvadrat in ga prepognemo po diagonali, da dobimo trikotnik.

6. Nato dobimo nekaj takega.

7. Zdaj zlepimo notranja trikotnika. Pomagamo si lahko s svinčnikom.

9. To ponovimo z vsemi šestimi kvadrati. 8. Potem obrnemo kvadrat in naredimo enako z drugima dvema trikotnikoma. To ponovimo dokler niso vsi zlepljeni.

10. S spenjačem ali lepilom spnemo vogale dobljenih oblik.

10. Snežinka je narejena. Matej Šafarič, 6. a 43

SNEŽAK IZ STIROPORJA Material in orodje: - tri različno velike kroglice iz stiroporja - dve mali kroglici za roki - lepilo - črn in rdeč flomaster - papir za klobuk - barvni trak za šal - palčka za nos - škarje

Najprej vzamemo tri kroglice, ki so različnih oblik. Od največje do najmanjše jih s pomočjo lepila zlepimo skupaj, da dobimo telo snežaka. Nato vzamemo dve majhni stiroporni kroglici in ju prilepimo na srednjo kroglico. Tako smo dobili levo in desno roko. Vzamemo črn flomaster. Z njim na snežakovo glavo narišemo obrvi in oči. Z rdečim flomastrom pa narišemo usta. Oranžno palčko zabodemo med oči, da dobimo nos. Narišemo mu tudi gumbe. Iz barvnega traku naredimo šal. Iz papirja naredimo klobuk in ga prilepimo na glavo. Za klobuk lahko uporabimo tudi glinen lonček za rože.

Benjamin Kukec, 6. a 45

ADAR SO PRAZNIKI, TUDI V KUHINJI DIŠI

MEDENJAKI Testo: 50 dag moke (½ mehke in ½ ostre) 1 kavno žličko jedilne sode 8 dag masla ali margarine 19 dag medu 20 dag sladkorja v prahu 2 jajci 2 žlici kisle smetane sesekljana limonina lupina malo cimeta in mletih klinčkov Limonin led: sok 1 limone 15–20 dag sladkorja v prahu

Vir: http://vandroucek.blogspot.com (11. 12. 2013)

V večji posodi vmešamo jedilno sodo v moko. Na sredini naredimo jamico, kamor damo zmehčano maslo, tekoči med in ostale sestavine. Testo hitro zgnetemo z mešalnikom. Testo oblikujemo v kroglice, v velikosti oreha in jih polagamo na papir za peko. Preden oblikujemo kroglice, si roke navlažimo z vodo, da se testo ne sprijema nanje. Medenjake zlato rumeno zapečemo na 140°C na 1. višini, če imamo ventilatorsko pečico, če pa nimamo ventilatorske pa na 160°C. Pečemo 19 min. Hladne medenjake namažemo z limoninim ledom in za 10 min zapečemo/pogrejemo v pečici (brez uporabe ventilatorja) na 100°C. Nasvet: če imamo kristaliziran med, segrejemo kozarec v topli vodi, ki ne sme biti višja od 40° C. Vir: http://www.slovenski-med.si/medenjaki.html (27. 11. 2013)

Brskal: Matic Barlovič, 8. a TUNIN NAMAZ SESTAVINE: 1 velika tuna in 2 majhni 2 veliki žlici majoneze (po okusu) 1 majhna žlička soka od vloženih kumaric 4 srednje velike kumarice (po okusu) nekaj čebule in česna (po okusu) malo manj kot polovico korenčka (po okusu) POSTOPEK: Tuno zdrobimo v skledici, potem vse sestavine narežemo na čim manjše koščke (po okusu) in potem jih stresemo v skledico. Nato še dodamo majonezo in kumaričin sok, vse skupaj zmešamo in potem damo za ca. 1 uro in pol v hladilnik, da dobi svoj pravi okus. Anja Kraševec, 8. a 46

ČOKOLADNE ZVEZDICE Sestavine 125 g moke 75 g škroba 75 g sladkorja ščepec soli jajce 125 g hladnega masla 125 g temne čokolade 1 žlica manjših okrasnih perlic 2 žlici mandljevih lističev Priprava Maslo narežemo na koščke. V večji skledi dobro premešamo sladkor, vaniljev sladkor, moko, jedilni škrob in sol. Ubijemo jajce in ga skupaj s koščki masla dodamo sestavinam v skledi. Vse sestavine dobro premešamo in zgnetemo v testo. Testo oblikujemo v kepo, zavijemo v folijo za živila in za eno uro postavimo v hladilnik. Pečico segrejemo na 200 stopinj Celzija. Testo na pomokani delovni površino razvaljamo 5 mm na debelo in s primernim modelčkom iz njega izrežemo približno 40 zvezdic. Pripravimo dva pekača, ki ju obložimo s papirjem za peko. Nanju položimo zvezdice, nato pa pekača za približno deset minut postavimo v ogreto pečico. Medtem na kuhalnik pristavimo kozico, ki jo do 1/3 napolnimo z vodo. Nanjo postavimo kovinsko skledo in pazimo, da se ne dotika vode v kozici. V skledo nalomimo temno čokolado in jo stopimo nad vodno kopeljo. Med segrevanjem čokolado večkrat pomešamo, da dobimo gladko in tekočo čokoladno zmes. Pečene piškote ohladimo na mrežici, nato pa jih okrasimo s stopljeno čokolado. Zvezde dekoriramo še z mandljevimi lističi in okrasim s perlicami ter počakamo približno 20 minut, da se čokolada popolnoma strdi. Pripravljene piškote serviramo na pladenj in postrežemo gostom. Viri: http://okusno.je/recept/cokoladne-zvezdice (25. 11. 2013)

NORVEŠKI BOŽIČNI KOLAČ Sestavine Suho sadje: 100 g suhih sliv 100 g suhih marelic 100 g fig 100 g rozin ali brusnic Ostale sestavine 100 g orehov ali lešnikov 200 g moke 150 g masla 3 jajca 125 g rjavega sladkorja malo cimeta 1 pecilni prašek

Postopek: Najprej na drobno sesekljamo suho sadje, ki ga nato damo v šest žlic ruma. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo stati 90 min. Rumenjake ločimo od beljakov, stepemo beljake z rjavim sladkorjem in dodamo stopljeno maslo. Nato dodamo še moko in pecilni prašek. Potrosimo s cimetom. Na koncu dodamo sesekljano suho sadje in vse dobro premešamo. Pravokotni pekač obložimo s peki papirjem in vanj zlijemo zmes. Dve uri in pol pečemo na 180 stopinj. Postrežemo z mlekom, sadnim sokom, kakavom … Neda Ilić, 6. a

Vir: http://www.kulinarika.net (13. 12. 2013) 47

OŽIVELI SMO …

GORSKO KRŠČEN

Pred štirimi leti, ko sem bil še v prvem razredu, je učiteljica športne vzgoje delila listke, da bi šli s planinskim krožkom na Veliko planino. Po štirih dneh sem oddal listek, saj sem se odločil, da se pridružim odpravi. V soboto sem moral vstati ob šestih, ker smo imeli zbor ob sedmih zjutraj. Ko smo prispeli na Veliko planino, smo pojedli malico in potem je prišlo najbolje. Krstili so nas po gorsko. Trikrat sem s pohodno palico nežno dobil po riti. Potem sem za nagrado dobil igračko, ki jo še vedno imam. Popili smo čaj in šli domov. To je bila najboljša izkušnja v GORAH!!!! Vid Vidic, 5. b

MOJA PARVA LIKOVNA NAGRADA

Ko sem bila v tretjem razredu sem se udeležila likovnega natečaja Gorski reševalci. Naredila sem strip na to temo in učiteljica mi je čez nekaj tednov sporočila, da sem dobila nagrado. Podelitev je bila v Mojstrani. Ker sta oče in mama skoraj ves dan v službi, sem tja odšla z babico in dedkom. Med vožnjo sem ves čas gledala skozi okno in občudovala čudovite planine in gozdove, proti katerim smo se peljali. Ob prihodu smo šli popit sok. Vas se mi je zdela kar zanimiva. Kmalu smo poiskali tisti muzej, v katerem je bila podelitev nagrad. Voditeljica nas je lepo pozdravila in rekla, naj še malo počakamo. Čez nekaj minut smo se zbrali v dvorani, ki je bila podobna kinu, ker je imela zelo velik ekran. Bilo je veliko ljudi. Nato pa je končno bila podelitev nagrad. Zelo dolgo sem čakala, da so me poklicali, saj so prišli otroci iz cele Slovenije in vsi so bili starejši. Na vrsto sem prišla skoraj zadnja. Poklicali so me po imenu in sem prišla s svojega sedeža pred veliki ekran. Čestitali so mi in mi dali modro vrečko. Zelo sem bila vesela. Po podelitvi smo si ogledali celoten muzej. Videli smo veliko slik gorskih reševalcev in kož iz prazgodovine. Tudi slike gora smo si ogledali. Po ogledu je bil čas za malico. Dobili smo sendviče s salamo in sirom in ledeni čaj. Ko smo se najedli, smo še pogledali kratek film o gorskih reševalcih. Bil mi je malo dolgočasen. Kmalu ga je bilo konec in čas je bil za slovo. Šele ko smo bili v avtu, sem pogledala, kaj je bilo v vrečki. Dobila sem slikanico o gorah, kuli z napisom Gorski reševalci Slovenije in USB ključek z napisom Gorski reševalci Slovenija. Imela sem se kar dobro. Srečno smo prišli domov. No, to je bila moja prva likovna nagrada in še velikokrat bom tekmovala na likovnih natečajih. Tijana Tošić, 5. b

PADEC NA GLAVO Lansko leto smo bili na morju v Baški na Hrvaškem. Sreda je bila normalna kot vsak dan. Vse se je spremenilo, ko so prispeli moji prijatelji. Odšli smo se igrat. Ko smo se igrali že malo več kot eno uro, je eden od mojih prijateljev predlagal, da se gremo igrat na drevo. Seveda smo bili vsi za. Pri tej igri pa se je zgodilo nekaj slabega. Veja se je zlomila in jaz sem z glavo udaril v beton. Kri mi je tekla iz glave, tako da sem bil kar po celem telesu krvav. Vsi so zagnali paniko. Ko se je stanje malo pomirilo, smo bili vsi zaskrbljeni. Mojega očeta ni bilo, zato tudi avta nismo imeli, kajti na morje gremo z enim avtom. Zato je mene in mojo mami peljal oče od prijateljev. V bolnici so me pregledali in rekli, da sem imel srečo in da ne potrebujem šivov. Nato mi je odleglo. Čez nekaj časa smo odšli domov. In to naj bo nauk vsem tistim, ki radi plezate po drevesih. Mark Pirnat, 5. b PUSTOLOVSKI PARK Lansko leto smo se z družino odpravili v pustolovski park Geoss, ki leži v geometričnem središču Slovenije. Ko smo prišli tja, smo najprej kupili vstopnice, potem pa smo vsakemu posebej nadeli prav poseben pas za varnost. Pas je imel dve priponki in en škripec. Dodatna pojasnila in navodila o uporabi smo dobili na kratki testni smeri. Smeri so bile označene z barvami, ki predstavljajo stopnjo težavnosti. Začne se z rumeno, ki je za najmlajše. Jaz sem začela na zeleni, ki mi je bila težka. Nadaljevala sem na modri, ki je že bolj zapletena, ampak mi je uspelo. Preizkusila sem se tudi na rdeči, ki mi je najprej delovala zelo težavna, vendar sem vse ovire premagala. Ostala mi je še oranžna smer, ki pa se mi je zdela pretežka. Moja sestrica je opravila le rumeno smer, ker je za ostale še premajhna. Brat je opravil vse tiste smeri, ki sem jih tudi jaz. Očka je bil malo bolj pogumen od mame, saj je opravil tri smeri kot midva z bratom. Ta dan je bil zelo pustolovski in zanimiv. Moja želja je park obiskati še večkrat, da bom lahko enkrat premagala tudi oranžno smer. Tija Kunej, 5. b POČITNICE NA KATAMARANU Že dolgo dolgo nazaj smo odšli na morje s prijatelji, saj so kupili nov katamaran. Vsi otroci smo bili veseli, da bomo skupaj preživeli počitnice. Iz Ljubljane smo se z vlakom peljali na Reko, od tam pa s trajektom na Korčulo. Tam smo zagledali prijatelje, ki so že bili na katamaranu. Nato pa smo se jim pridružili. Katamaran je bil zelo lep. Dan za dnem smo po kosilu delali kokosove kroglice, pa tudi ustvarjali različne stvari. Nekega dne pa smo ugotovili, da nam primanjkuje pitne vode, zato smo se ustavili in jo odšli iskat. Le jaz, Živa in Dan smo ostali na katamaranu. Igrali smo se in divjali. Naenkrat pa smo zagledali krvave madeže in ugotovili, da mi je iz nosa tekla kri. To se mi je prvič zgodilo in zaradi tega sem se zelo prestrašila. Na srečo pa so kmalu prišli ostali in ustavili krvavitev. Naslednji dan smo obiskali njihove stare starše, ki so imeli zelo lepo hišo, skoraj razkošno. Na koncu poletnih počitnic smo se varno vrnili domov. Te počitnice so mi bile zelo všeč in še danes se mi zdi, da sem to sanjala, saj mi je bilo zelo lepo. Anja Jelesijevič, 5. b 49

CIC IN FRC

MOJ SOŠOLEC IVO

Cic in Frc sta se želela gugati, a gugalnice ni bilo na igrišču. Cic se je domislil, da bi gugalnico zgradila sama. Frcu se je ideja zdela dobra. Zgradila sta gugalnico, začela sta se gugati. A najprej gugalnica ni hotela gor. Frc je rekel, da bi morala poskusiti drugače. Nato sta dala opeke na drugo stran, k Frcu. Nato se je gugalnica začela gugati. Frc in Cic sta se gugala ves dan.

IZBRAL SEM IVA, KER GA IMAM RAD. IMA TEMNE LASE IN RJAVE OČI. NA MAJICI IMA ČRNO-RJAVE IN ZELENE ČRTE. IMA KAVBOJKE. VELIKO VE IN POSOJA IGRAČE. NIK, 2. A MOJA SOŠOLKA

IMA SVETLO RJAVE LASE IN SVETLO RJAVE OČI. OBLEČENA JE V BELO MAJČKO IN KAVBOJKE. IMA RDEČE COPATE. JE ZELO PIKICA IZGUBI DEL REPA PRIJAZNA IN NE TEČNARI. RADI SE IGRAVeselila sem se počitnic, saj so bile že pred VA. vrati. Lana, mami in jaz smo se odločile, da TAJA G. 2. A bomo moji mongolski skakačici Pikici očistile kletko, ker nas ne bo potem nekaj časa doma. MOJ SOŠOLEC Bila je zelo živahna. Najbolj ji je bila zanimiva vrečka z njenimi smetmi. Tam je stala tudi mami. Pikica se ji je neprestano smukala med nogami. Kar naen- MOJ SOŠOLEC STEFAN JE SREDNJE VELIkrat pa ji je mami KOSTI. IMA RJAVE OČI. IMA MODRO MAJIstopila na rep, ne da CO, NA NJEJ JE BESEDA. IMA MODRE KAVbi vedela. Pikica je BOJKE, ČRTASTE NOGAVICE IN ČRNE vlekla in vlekla in ko COPATE. JE ZELO NAGAJIV IN NE DELA ga je izvlekla, na tis- NALOGE. Z NJIM SE RAD IGRAM. tem delu repa ni imeFILIP, 2. A la več dlake in kože, MOJA SOŠOLKA ostal je samo še hrustanec. Šele ko je mami začutila, kako močno vleče, je bilo že prepozno. Bila sem precej jez- MOJA PRIJATELJICA IMA SKODRANE LASE. na na mamico, saj je skakačica ostala brez naj- JE SREDNJE POSTAVE, VEČKRAT IMA KITlepšega dela repa. KE IN ŠPANGE. OBLEČENA JE V ČRNO Cele počitnice sem mislila nanjo. A ko smo priš- MAJICO S SOVO. IMA RJAVE OČI. OBLEČEli domov, nas je čakalo presenečenje. Hrusta- NA JE V ROZA HLAČE. IMA ZLATE COPATE. nec ji ni več štrlel iz repa. JE ZELO PRIJAZNA. RADA POSOJA STVARI. Od tistega dne ima malo krajši rep, vendar je IZBRALA SEM JO ZATO, KER JE MOJA NAJše vseeno lepa. BOLJŠA PRIJATELJICA. Jutra Mrvar, 2. c

EVA, 2. A

Tiana Jarnovič, 5. b MOJA SOŠOLKA MOJA SOŠOLKA IZBRALA SEM SI TAJO G., KER JE MOJA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA. IMA SVETLO RJAVE LASE IN RJAVE OČI. NOSI UHANE. DANES JE OBLEČENA V BELO MAJICO IN KAVBOJSKO KRILO IN BEO-SREBRNE ŽABE. JE ZELO PRIDNA UČENKA V NAŠEM RAZREDU.

IZBRALA SEM TAJO, KER SE RADA IGRAM Z NJO. IMA TEMNE LASE IN ZELENE OČI. NOSI SIVO MAJČKO, VIJOLIČNE PAJKICE, ČRNE PIKICE NA NOGAVIČKAH IN ROZA COPATKE. JE ZELO PRIJAZNA. RADA POSOJA STVARI. POMAGA DRUGIM IN UPAM, DA BO ŠE DOLGO MOJA PRIJATELJIIZABELA, 2. A CA. MAŠA, 2. A 50

ISALI SMO PRAVLJICE

PREROJENA KRALJICA Živela je v starih časih na nekem gradu, mlada in zelo prijazna deklica po imenu Palčica. S svojim mladim princem sta živela v Čarobnem gradu. Palčica je imela dolge, svetle lase in oblečena je bila v svilo. Velika je bila ravno za en palec na roki. Vsako jutro je stala na Grajski cesti in pozdravljala ljudi. Nekega dne pa je zagledala neznano deklico, ki je prodajala vžigalice, Vžigaličarko. Prišla jo je pozdravit in da ne bi izgledalo čudno, je od nje kupila tri škatlice vžigalic. Palčica je odšla, deklica pa je nadaljevala pot po cesti. Tam se je nenadoma pojavila Snežna kraljica, zgrabila je Vžigaličarko pod plašč in pognala konja, da je tekel proti Zamrznjenem gozdu. Deklico je peljala v svoje kraljestvo, kjer je bil čas zamrznjen. Kraljica ji je priznala, da želi dobiti Palčico v svoje roke. Vžigaličarka je ni razumela. Kraljica se je odpravila do vrat, saj so bili tam škratki z njeno pošiljko. Zahtevali so napitnino, zato jih je Snežna kraljica spremenila v led in se vrnila nazaj na prestol. Kraljica je zgrožena vrgla na tla, ker je opazila, da deklice ni več. Iskala jo je po vsem kraljestvu, deklica pa je že dolgo tekla po gozdu, tako da se je utrudila in legla pod bližnje drevo. Ta čas pa je Palčica ležala na svoji postelji in premišljevala o deklici. Začutila je, da je nekaj narobe. Iz hrbta so ji zrasla krila in že je letela. Letela je v Zamrznjen gozd, saj je vedela, da je Snežna kraljica sposobna ugrabitve. Priletela je ravno pod tisto drevo, kjer je utrujena ležala Vžigaličarka. Od mraza sta se že obe tresli. Deklica je Palčici povedala vse, kar ji je povedala kraljica. Tako sta se pogovarjali in ugibali, zakaj bi Snežna kraljica hotela Palčico. Ubogi revi nista vedeli, da je to Čarobno drevo. Vsakič, ko ima kraljica kakšno vprašanje, steče k drevesu. Ravno to se je pravkar zgodilo. Prišla je kraljica. Hotela je ubiti Vžigaličarko, ker jo je izdala, a ji Palčica tega ni dovolila. Postavila se je pred deklico in jo varovala. Kraljica je Palčico zaprla v stekleno kletko, deklico pa je še vedno hotela ubiti. Ko je vanjo ustrelila močen curek ledu, se deklici ni zgodilo nič. Snežni kraljici ni bilo jasno, kaj se dogaja. Deklica pa je vedela. Bila je tako dobrega srca, da je to stopilo kraljico. Kraljica je izginila, prikazala pa se je ljubeča žena z dobrim srcem. Palčica in deklica sta jo z veseljem sprejeli v grad, kjer je delala le dobro. Žena je ostala vedno ponižna ter je storila ljudem veliko dobrega, saj je imela s čim, s srcem, ki ga prej ni imela.

Anita Kristan, 6. b

LOVENSKI JAMIE OLIVER

Nikoli si nisem mislil, da se lahko moje življenje spremeni samo s prihodom ene osebe. In to ne kar katere koli osebe. S prihodom Valentina Vodnika. Ja, prav ste slišali. To je tisti mož, ki je napisal prvo slovensko pesniško zbirko Pesme za pokušino. In prav on je po nesrečnih dogodkih in zapletih že zadnje tri mesece moj sostanovalec. A najbolj drastični dogodek je šele prihajal … Bil je petek in doma sva z Valom (moj vzdevek za Vodnika, ker se mi Valentin sliši preveč uradno) imela najino lekcijo sodobnega jezika. Skratka, učil sem ga sodobne slovenščine, da se lahko nato normalno pogovarja s prodajalkami. Njegov pogled na jezik je drugačen. Ponosen je na slovenščino, ne pa kot mi, ki uporabljamo sleng in s tem jezik “zlorabljamo”, kot pravi on. Zato je to najtežja učna ura celega dne. Za tem sledi ura računalništva. Počasi ga navajam na sodobno tehnologijo. S televizijo je že najboljši prijatelj, telefon mu je še zmeraj malce nenavaden, računalnik pa gre malce počasneje. Danes sva prišla do tega, da si je ustvaril svoj e-mail, ki se glasi valentin.vodnik@gmail.com. Takoj, ko sva pritisnila enter, pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Dobil je svojo prvo e-pošto z naslova bog@gmail.com. Oba sva se spogledala in prebrala sporočilo: “Dragi Valentin, kot veš, si že zadnje 3 mesece ujet v letu 2013. Spet te potrebujemo. Ponovno moraš ljudi nečesa naučiti, jih na nek način prebuditi. Šele takrat se boš lahko vrnil med mrtve. Z vsem spoštovanjem Bog” Nisem mogel verjeti, končno nek namig. A moj prijatelj ni mislil tako. Skrbeti ga je začelo, kako lahko spet naredi kaj takega za ljudi, da bi jih ponovno prebudil in jih česa naučil. Oba sva obsedela brez besed še celo dopoldne. Kmalu po kosilu pa sem iz dnevne sobe zaslišal krik. “Vem, kaj bom naredil,” je zavriskal Val. Kar ustrašil sem se in odšel do njega. “Kaj?” sem vprašal. On pa me je z odgovorom čisto presenetil: “Kuharsko oddajo!” Vedel sem, da je napisal kuharski priročnik, a to je bilo že smešno. On na televiziji. Pa kaj še! Tisto noč sem mirno prespal in čisto pozabil na vse. Zjutraj pa sem ga zagledal. Njegovi kratki rjavi valoviti lasje, rjave oči, majhen zakrivljen nos, močne obrvi in ozke ustnice ter oblečen v suknjič. Rekel je, da se gre takoj pogovorit za novo oddajo – njegovo kuharsko oddajo. Nisem imel časa, da ga odvrnem od tega. Hitro sem se oblekel in mu sledil.

V studijsko hišo so naju takoj sprejeli in naju posadili pred direktorja, ki je začel z vprašanji: “Prosim, predstavite se nam in nam predstavite svojo idejo.” Val pa je začel: “Sem Valentin Vodnik. Trenutno stanujem v Ljubljani. Šolal sem se že od devetega leta dalje. Bil sem učitelj in ravnatelj, zato sem strog in pameten, lahko bi rekli tudi vedoželjen. Tudi urednik sem bil, zato lahko računate na mojo natančnost in točnost. Sem pa avtor prvega slovenskega kuharskega priročnika Kuharske bukve, po katerem pi rad posnel kuharsko oddajo in ljudi spomnil na njihovo kulturo.” Direktor je bil tako navdušen nad idejo, da bo 255 let star Vodnik kuhal in učil ljudi, da se je takoj dogovoril za snemanje. Čeprav je bil na začetku malce skeptičen, ga je kasneje to minilo. Rekli so mu slovenski Jamie Oliver. Njegov kuharski šov je zdaj najbolj gledan v Sloveniji. S kuhanjem nima težav, kot jih je imel, ko je ustvarjal svoja prejšnja dela — npr. ni imel idej, ni vedel, kako naj kaj napiše itd. — in v svojo oddajo je vključil tudi del svojega najljubšega dela Moj spomenik. In sicer zadnjo kitico, samo, da zdaj pravi: “Ne hčere, ne sina po meni ne bo, naj hrana in recepti na mene vas spominjajo!” Kaja Gliha, 9.a

NŽE V ORFEJEVI ŠOLI DVORJENJA

V 19. stoletju je v Dvorski vasi živel prikupen mladenič Anže, ki je imel obljubljeno ženo Micko. A ona ga ni marala, saj ni bil bogat gospod, ki si ga je želela. Zdel se ji je pregrob in neromantičen, predvsem pa je ni znal hvaliti. Govoril ji je, da je kakor zrak, da je lepa kot njegova najlepša krava in da pleše kakor razjarjen sršen. Anžetovo nasprotje pa je bil Mickin skrivni ljubček, Tulpenheim. Bil je bogat nemški lepotec, ki ji je vedno namenjal pozornost in jo hvalil. A ko sta z bogato vdovo po naključju ugotovili, da je Tulpenheim prevarant, je bila Micka zelo jezna in obenem žalostna ter ga je pustila. Tri tedne je žalovala za njim, nato pa Anžetu povedala, da se bo poročila z njim, če se bo v enem letu naučil dvoriti. Anže, ki jo je iz srca ljubil, se je odločil, da bo ta pogoj izpolnil. Od sosede je izvedel, da v Kissamosu na otoku Kreta v Grčiji obstaja šola dvorjenja. Ugotovil je, da je to točno to, kar potrebuje, in se že naslednji dan s kočijo odpeljal do Kissamosa. Tam se je namestil v starinskem hotelu z majhnimi razbitimi okni in še manjšimi lesenimi vrati, nato pa se odpravil v šolo, da se prijavi na polletni tečaj dvorjenja. V avli si je z občudovanjem ogledoval kip Orfeja, po katerem se je šola tudi imenovala. Orfej je bil antični pevec in glasbenik, ki je tragično izgubil svojo ženo Evridiko. Zato jo je šel iskat v podzemlje, kjer je s svojim prečudovitim petjem in igranjem na liro omehčal Hada, boga podzemlja. Evridiko je dobil pod pogojem, da jo do zgornjega sveta ne pogleda. A se je iz ljubezni ozrl in tako izgubil Evridiko za vedno. Med žalovanjem je v spomin na ženo ustanovil šolo dvorjenja, v katero je prišlo mnogo učencev in ko je umrl jo je zaupal dvema najboljšima. Od takrat naprej se je šola prenašala iz roda v rod in zdajšnji ravnatelj je bil že štirinajsti Orfejev naslednik. 53

Ko je hodil do učilnice, si je začudeno ogledoval veliko stopnišče, okrašeno z zlatom. Ko je vstopil, se je pouk ravno začel in potiho se je usedel. Učitelj Tubomit jim je povedal, da so iskrenost, želja po uspehu in prave besede tri najpomembnejše stvari pri dvorjenju. Potem so se učenci drug drugemu predstavili in učitelj je preveril, kako jim gre dvorjenje od rok. Anže je bil najslabši in zato je prvo trimesečje študiral, kako bo lepo pohvalil Micko. Ko mu je to šlo od rok, mu je Tubomit napovedal zadnji praktični test in to je bilo dvorjenje najbolj priljubljenemu dekletu v mestu, Nežki. Torej se je čez dva dni, v petek, napotil do njene razkošne hiše z vrtom in bazenom. Imela je dva balkona, polno rož in velika vhodna vrata. Dvakrat je pozvonil in ko mu je odprla, je pokleknil in ji povedal, da ima oči modre kot jasno nebo, da je vitka kakor breza in da ima kakor sonce svetle lase. Presunjena Nežka ga je povabila v hišo na čaj. Tako je vedel, da ji je bilo dvorjenje všeč, zato ji je rekel zbogom in mirno odšel nazaj v šolo k Tubomitu. Zadovoljen učitelj mu je napisal potrdilo o opravljenem tečaju in Anže se je veselo odpeljal domov. Ob prihodu v Dvorsko vas se je napotil kupit obleke v najboljšo trgovino, nato pa šel k frizerju uredit frizuro, da je izgledal kot bogat poslovnež. Naposled ga je čakalo dvorjenje Micki. Odšel je do njene hiše, zbral pogum in trikrat potrkal po vratih. Ko mu je Micka odprla, je pokleknil in ji povedal, da je lepa kakor cvetoča roža ter da diši kot najlepša vrtnica na svetu. Micka ga ni spoznala, saj je izgledal čisto drugače in bila je presrečna, ker ji vsaj nekdo zna dvorit ter se je takoj zaljubila vanj. Povabila ga je naprej in ga vprašala po imenu. Vsa presenečena je dobila odgovor Anže. Spoznala je, da ga je že ves čas ljubila in mu priznala svoja čustva. Anže ji je povedal, da jo ljubi in jo zasnubil. Micka je privolila v poroko. Čez tri mesece sta se poročila. Imela sta kar sedem otrok, ki sta jih imela neizmerno rada. Cela družina je srečno živela do konca svojih dni. Pia Gyurica, 8. b

PEGAM IN LAMBERGAR NADALJEVANJE … Pa Lambergar domov hiti, Materi nasproti zdirja ji. In pravil ji je tako: »Pegama pod rušo spravil sem s svojo sabljico.« Mama sina objemat gre, ga trikrat poljubi na srce. Pa pravi sinu lepo: »Pripravimo zdaj gostijo za vso kranjsko veličijo in za Pegama bolečino, ki vzel jo je s sabo v podzemno pozabo. Pegam in Lambergar danes …

RAČUNALNIŠKI BOJ Petru v šolo se mudi, enako Luki se godi. Oba muči žalostna novica, saj godi se jima krivica. Včeraj igre nista dobila, kot sta s prodajalcem se zmenila. Možak ju je naplahtal,

da bi z njunim denarjem dolgove poravnal. Po šoli gresta k tej barabi, ga vprašata, kaj se to pravi. Vsak si eno igro vzame in odideta nazaj do mame. Doma pa računalnik si prižgeta in ko igra se nalaga, pride na vrsto nezdrava hrana, to so smokiji, čips in kava. Skregana sta zdaj fantiča, za ponos se počiti želita. Za boj pripravita si jeklena konjiča, zato na svoja bojna mesta hitita. Nasproti z avti si zdrvita, veliko nesrečo povzročita, Ker hitrost najvišjo kaže mu kazalec, Luka veliki je zmagovalec. Hodi po vsej šoli naslednji dan, kakor hodi sam velikan. Se baha in glasno vzklika, Peter za njim žalostno cmiha. Zdaj pa je prigode konec in bahanja poln lonec. Vid Mušič, 7. a 54

PETER IN LUKA Dva razredna silaka, Peter in Luka sta odličnjaka v šoli, kjer ni pouka. Nekega dne Peter se važi, kako v pretepu vse porazi in ko Luka to sliši, kar se bo zgodilo, dobro zapiši! Pesti letijo v vse smeri, malo tudi teče kri, ko ju učitelj dobi, do njiju hitro pridrvi.

Peter, ves moder po obrazu po sramotnem porazu pri ravnatelju sedi, zraven njega pa Luka čepi. Ko odslužita kazen, je Luka do Petra resnično prijazen, čeprav mu je dal vetra. Nova prijatelja nič ne loči, četudi ju kdo poči, saj sta oba silaka, razredna silaka. Tadej Prelog, 7. b

NADALJEVANJE PESMI PEGAM IN LAMBERGAR V OBLIKI DRAMSKEGA BESEDILA Nastopajoči: Krištof LAMBERGAR, Lambergarjeva MATI, PRIPOVEDOVALEC MATI: (zaskrbljeno) Kod si pa hodil? Mislila sem že, da je okrutni Pegam vzel glavo mojemu sinu. LAMBERGAR: (jo pomiri) Ah mati, živ in zdrav sem. Borba pa je bila kljub vsemu naporna. MATI: Prav vse mi povej. LAMBERGAR: V redu. Najprej sva določila kraj spopada. Na polju, da so vsi gledali. Pegam je ošaben, nadut in kar preveč samozavesten … Pa pustiva sedaj to. No, najprej sva zdirjala drug proti drugemu, vendar si nisva naredila nič. Pegam se mi je še vedno posmehoval. MATI: Kaj pa potem? Prav vse mi povej. Daj, nadaljuj že. LAMBERGAR: Drugič me je Pegam sicer zadel, vendar ni bilo nič hujšega. Ko sva tretjič zagalopirala, takrat je bilo odločilno. Kot si rekla, je ta hudič imel tri glave. Eno gršo od druge. In ravnal sem se po nasvetih, ki si mi jih podala, preden sem šel, ter meril v srednjo glavo. Tako sem ga obglavil in zmagal. To zaslugo lahko pripišem le tebi. Zato, hvala mama, si ena in edina in rad te imam. Za zmago sem od samega cesarja prejel tri gradove. Enega podarjam tebi, v drugega naj se naselijo revni ljudje, v tretjega pa se bom preselil jaz. PRIPOVEDOVALEC: Vsi ljudje so Lambergarja še dolgo hvalili. Slednji in njegova mati sta živela še dolgo. Lambergar se je poročil in imel potomce. Kdo ve, morda pa je kdo od njih med nami.

Besedilo: Lana Jarnovič, 7.

Ilustracija: Miljan Mijailović, 7. a 55

Ana Kocijančič, 9. a

BRALI SMO GRAFENAUERJEVE SKRIVNOSTI

Kaja Gliha, 9. a

Zbirka je vse od prve skrivnosti in do niča sestavljena kot življenje, ljubezen, poljub in slast. Ljubezen je zastopana kot najmočnejše čustvo in središče našega iskanja. Če te najdejo zatopljenega v spomine ali izgubljenega v hrepenenju, ti ponudijo srečo in ples. Če ponudbo zavrneš, te prevzame strah pred bolečino in spreleti te krik, ki ga pospremi misel o življenju. Takrat se šele zaveš lastnega jaza, svojo lepoto izraziš z nebom, ki ti po podalo vse odgovor. V življenju pa potrebuješ tudi ščepec časa in čašo svobode ter malce igre in seveda neotipljivo dušo, ki jo zaviješ v molk, če le odkriješ njeno skrivnost. Nato pa še zadnjič izdihneš in objame te smrt, ki se ničevno vleče v nič do konca večnosti. Ana Kocijančič, 9. a

HREPENENJE Spomin je hrepenenje, hrepenenje je življenje. Upanje za vedno bo obstajalo, v času bo vedno trajalo.

Hrepenenje je zavedno, zavedaš se ga vedno. Če veselo pesem boš zapel, še sonce z brezmejno toploto boš ogrel.

In če hrepeniš po osebi, ljubezen najprej pokaži sebi. Poljubi noč in pridi v dan ladjico zaveži v pristan.

Torej je hrepenenje vse, za kar obstaja upanje. Skrivnostno in molčeče, do konca večnosti se vleče. Ana Kocijančič, 9. a 56

SKRIVNOSTI

STRAH

Za nekatere skrivnosti je vredno lagati, zanemariti vse modrosti in pred vsem bežati.

Strah me je teme! Strah me je noči! Od strahu marsikdo kdaj zakriči.

Nekatere so tako skrivne, da NIKOMUR nič ne povemo, raje jih pustimo naivne in resnico zažgemo.

Strah skozi kožo srh deli. Stiskanje srca, utrip ti beži.

Ko laž se enkrat začne, smo z vsako sekundo globlje ujeti, dokler ven ne privre in začne mrgoleti. Nikjer ni zapisanega pravila, nikjer ni učinkovitega zdravila.

Strahu pregnati ne more nihče. Moč že ugaša, treseš se. Strah se zasidra vse do kosti, roke so hladne in pot te hladi.

Vsak je s skrivnostjo sam, nikjer ni navodil za uporabo, vsi samo hočemo od nje stran, vendar ne gre v pozabo.

Strah in zavetje pola sta dva, kot ogenj in led nasprotna sta.

Katja Predan, 9. a Kaja Gliha, 9. a SREČA Sreča je kakor sonce, ki obsije in prežene temne oblake. Žalost in trpljenje v svojo svetlobo ovije, noge na nevidna krila dvige in olajša še tako težke korake. Osreči nas lahko mama, ko nas zjutraj zbudi, otrok, ki se veseli, oseba, ki jo občudujemo, a vendar svojo srečo sami kujemo. temi To svetlo sonce se ne skrije niti v temni noči, srce nam ogreje s svojo toplino, trenutke z ljubim ovije v tišino, pa vendar v sebi čutimo bližino. Včasih pa se sreča v temo skrije, veselje se v žalost izlije, nasmeh izgine, iskrico v očeh pa solza izrine.

SAMOTA Sam v temi ležim in se sprašujem, čemu ves ta hrup in besede, s katerimi vse tegobe tegujem. Ni kraja, kjer bi bil osamljen. Povsod ljudje, povsod kramljanje. Pa vendar, vsak človek tih je, ne pozna nikogar, ni kraja, ki bi rekel mu zatišje.

Nikogar ni nikjer, ni družbe zate, človeka ni, Učenka 9. a ki bi tolažil te, ni tiste bilke, trate. T. T., 9. a 57

GALJOTOVA ZGODBA Govoril sem ribam, naj bodo vesele, ko bodo pile mojo kri in glodale moje kosti. Takrat so me misli v moji glavi, kar mešale. Moja glava je bila polna spominov o moji družini, ženi, ali bi rad umrl ali ne … Ribam se govoril dolge dni in noči, kako mi življenje ne pomeni čisto nič več in da bi rad umrl. A tega nisem mogel storiti. Begala me je misel, da lahko odslužim kazen, odidem domov in da jim dokažem,da življenje lahko teče naprej tudi po tako hudih rečeh. O tem se premišljeval dolgo časa, ko je žgalo sonce in ko je pihala burja. Na koncu sem se odločil, da se bom ponosno vrnil in da se bom potrudil dobiti nazaj mojo ljubljeno ženo, poduhovljenega sina in vedoželjno hčer. Minevali so dnevi, minevala so leta, ko sem se vsak dan peljal tja na obalo, kjer sem pred leti srečal lepega in zgovornega mladeniča. Zgodilo se je nekaj neverjetnega, vsi trije so prišli živet na obalo, zato sem vsak dan z galejice opazoval sina in hčer. Videval pa sem tudi svojo očarljivo ženo. Spremljal sem jo na vsakem koraku, tako da sem točno vedel, kaj moram narediti, ko pridem domov. Sin je dobro opravljal svoje delo in bil sem ponosen nanj. Hči pa je bila polna veselja, sreče in ljubezni, kar me je tudi veselilo. Žena je vsak dan zgodaj zjutraj odhajala od doma in se pozno vrnila domov. A nisem vedel, kam odhaja in kaj dela. Le imel sem čuden občutek. Vedno je bila zelo urejena, včasih nasmejana, drugič zaskrbljena. Nekega dne, ko sem najmanj pričakoval, se je v zgodnjih jutranjih urah, galeja ustavila za dlje časa. Bil sem tako vesel, da sem zajokal od sreče, ko sem stopil na tla in se takoj zatem zgrudil. Nato sem vstal in se poln sreče in veselja, pa tudi strahu, odpravil v mesto. Najprej sem si dobro ogledal središče, restavracije, kavarne in promenado, ki je bila polna zadovoljnih ljudi. Ob tem sem razmišljal, kam bom najprej peljal družino, če jo bom le našel. Iskal in iskal sem jo ves ljubi dan. A ko sem že skoraj obupal, sem zagledal vse tri skupaj. Opotekajoče sem se jim približal, nato pa sem jih kar objel in to tako močno, da so še komaj dihali. Nato so me vsi trije začudeno pogledali in me odrinili ter zmerjali, kaj si danes že ljudje vse dovolijo. Družina me ni več prepoznala. Hotel sem jim povedati, kdo sem, ampak so bežali in me odrivali stran. Odšel sem ves potrt in žalosten nazaj h galeji. Tam pa spet sem ribam govoril, da naj se veselijo, da bodo lahko glodale moje kosti in pile mojo kri. Nelli Hrovat, 8. a

MIŠKA JIFI IN MAČEK Nekoč je živela miška Jifi, ki je neprestano hodila na Mačje polje. Nekega lepega dne pa je na Mačjem polju zagledala lep obilen sirček. Mačji čuvaj je hodil od enega konca polja do drugega. Miška Jifi se je bala mačkona in je odšla stran. Ko je šla tako naprej, je videla dva lepa paradižnika. Pojedla ju je. Ko se je najedla, je odšla. Še isti dan je srečala mačkona. Ko ga je zagledala, se je delala, da je mrtva. Minilo je nekaj časa in maček je rekel, da ne mara miši za pod zob. Jifi ga je pogledala in vstala na tačke. Malo sramežljivo ga je pogledala in mu povedala vso zgodbo. Maček ji je rekel, da ji lahko pomaga. Stekel je proti Mačjemu polju in čez nekaj časa prišel nazaj s sirčkom. Miška Jifi mu je v zahvalo podarila pol sirčka in skodelico mleka. In od zdaj je miška Jifi bolj previdna miška. Vid Mekiš, 4. b

KDOR DRUGEMU JAMO KOPLJE… Sizif zgradi prelepo mesto Korint, stoletje po tem ko je Prometej ustvaril ljudi. Mesto je bilo idilično in nezemljsko čudovito, le izvir vode mu je manjkal. Ko pa Sizif sliši za spor med rečnim bogom Azopom in Zeusom, se odloči, da izrabi Azopa v svojo korist. Pretkani vladar načrt natanko obdela, a še zmeraj je v dvomih. Zdelo se mu je, da se mu bo Zeus maščeval, če rečnemu bogu izda, kje se nahaja. Ko pa dober teden po sporu v Korint zatava prerokinja, jo Sizif nemudoma povabi v svoj “skromen” dom. Povpraša jo, kaj naj naredi, a ta mu odgovori, naj obišče preročišče v Delfih. Sizif, razočaran nad sabo, ker se tega ni domislil prej, pošlje po silake v Atene, Šparto in v Korint. S spremstvom dvajsetih pogumnih mož, se odprabi v oddaljene Delfe. Niso prepotovali dober kilometer, ko je Sizif zagledal silaka, ki bi premikastil vse njegovo spremstvo, če bi se mu le zahotelo. A pretkani voditelj Korinta ne bi bil on, le s sabo ne bi vzel svojega premoženja, saj drugim ni zaupal. Skoči z bojnega vozu in možaku v roko nasuje zlata. Silak ga je debelo pogledal in prav kmalu se je potovanju pridružil silak po imenu Martin Krpan. Po treh dneh utrujajoče hoje, prispejo v Delfe, kjer Sizif povpraša, ali je njegov načrt zadosten za uresničitev želje. A njegovi dvomi so bili potrjeni- svečenica v Delfih je samo odkimala in pomignila na meč. Krpan, ki je takoj ugotovil, na kaj je namignila svečenica, se je nelagodno prestopil, saj se z mnenjem Sizifa ni strinjal. Vladarju to ni ušlo, zato je na Krpana pritiskal tako dolgo, dokler mu ni povedal, da morajo napasti bogove. Sizif je v trenutku poslal 10 slov v bližnja mesta in pozval vojsko, naj se mu pridruži. Njegovo spremstvo, razen Krpana, se je utaborilo ob morju, nato pa je posekalo bližnji gozd. Sizifov stari prijatelj Hefajst jim je naredil zelo močna orožja in veliko ladjo, ki so jo poimenovali Sizifnica. Vsi so se pripravljali na boj, le Krpan je razmišljal, kako naj spodkoplje Sizifa, kajti sam je bil spoštljiv do vseh- bogov in ljudi. Zvečer, v trdi temi, je molil in Zeusu daroval manjšo srno. Nato je zaspal, v sanjah pa ga je obiskal Zeus. Krpan ga je opozoril na atentat, ki ga pripravljajo. Noč se je prevesila v dan, zato so vsi vojaki hitro pojedli zajtrk in se vkrcali na ladjo. Le Sizif, šokiran od novice, ki mu jo je prinesel sel, je sedel na plaži steklenega pogleda. Edina oseba, za katero mu je bilo mar, ga je zapustila. Vladar Korinta se je zgražal zaradi svojih dejanj, katerim je bila priča njegova žena. Pokesal se je in žaloval za njo in se od žalosti hudo Vir: http://en.wikipedia.org (2. 12. 2013) poškodoval. Zeus, ki je smrti naročil naj Sizif ne umre, je tako Sisyphys (1548–1549) by Titian, Prado kaznoval pobudnika napada. Museum, Madrid, Spain Vojska, ki je čakala na povelje, ki se ni prikazalo od nikoder, je postajala vse bolj nemirna. Sami so se vrkcali na ladjo, a Sizifu ni bilo mar. Taval je po svetu od svoje žalosti in shiral. Potoval je od kraja do kraja, od mesta do mesta, a nikjer ni našel sreče. Med potnike Sizifnice se je vrkcal tudi Krpan, ki je vsem vojakom plačal z zlatom, ki ga je dobil od Sizifa, v zameno da ga zapeljejo na Kreto. Ko je kralj Minos zagledal Krpana, je kar vztrepetal od navdušenja, saj je potreboval junaka, kot je Martin Krpan. Sprejel ga je v topki dom in ustregel sleherni želji junaka. Po obedu ga je prosil, naj mu naredi uslugo. Martin je rade volje prisluhnil kralju in kmalu se je odpravil na pot. Iskal je magični predmet, ki ga je potreboval Minos. Toplo poletje se je prelevilo v hldano zimo, Krpan pa je iskal prstan še naprej. In takrat, ob Orfejevem grobu, ga je zagledal. Čarovni prstan, ki je včasih pripadal Gigesu. Nataknil si ga je na prst in padel na tla. Iskrica življenja Martina Krpana je v hipu ugasnila in njegova duša je odšla v temno kraljestvo. Sizif je s časom ugotovil, da je Zeusu jamo kopal, a sam vanjo padel, Krpan pa je spoznal, da je dobrota sirota. Odprava, ki je hotela umoriti Zeusa, se je na poti ujela v brezvetrni kotiček morja. Dokončno je z njimi obračunal Pozejdon. Tadej Prelog, 7. b 59

KALEVALA Potem, ko je orel odložil Vainamaina na gozdni jasi in odletel neznano kam, se je ta ozrl po okolici za morebitnimi napadalci. Videl je samo drevesa, ki so bila tesno skupaj ter nekaj grmičevja. Listi niso bili svetlo zeleni, sijoči in polni življenja, kakor v Kalevali. Bili so temni, oveneli in mrtvi. Trava je bila posušena in okoli njega je bila sama megla, ki je okolico naredila še skrivnostnejšo. Nabral si je nekaj posušenih robid z grma in jih stlačil v žep. Potem pa je splezal na najbližje drevo in se razgledal po okolici. Videl je zapuščeno, turobno pokrajino, v mraku in ji ni videl konca. Okoli njega se je razprostiral mešani gozd, nad njim pa so bili temni oblaki, ki so okolico naredili še bolj mračno. Po mahu na drevesu, je določil, kje je jug in na podlagi te ugotovitve še ostale strani neba. Vedel je, da je grad na zahodu, zato se je še sam obrnil proti tej smeri in se odpravil na pot. Vmes je našel še potoček, iz katerega je pil in si ujel ribo, kasneje pa si še zakuril ogenj, na katerem je pekel ribo. Naredil si je ležišče iz listja ter si po dolgem potovanju končno privoščil počitek. Zbudilo ga je topotanje kopit. Ko je okoli sebe zagledal jezdece na črnih konjih in s črnimi pokrivali, je takoj vedel, da so to varuhi gradu. Brez besed so ga dvignili na konja, raztresli pepel ter zajahali svoje konje in se ob potočku odpravili naprej. Po nekaj urah potovanja so prispeli do visokega temnega kamnitega obzidja z dvižnimi vrati, obdanega z zelo globokim jarkom. Vrata so se začela počasi spuščati in pri vhodu je stala sama carica Louhi, ki se mu je sovražno smehljala in ga obsodila na smrt, na obešalih. Vaina so vrgli v temno ječo, ki je bila polna podgan. Takoj, ko so varuhi odšli, je iz sence stopil, zguban, vidno utrujen mož in se mi škrbasto nasmehnil. Bil je njegov star prijatelj Arvo, ki je včasih delal kot pek v Kalevali in je pred nekaj leti izginil. Ko sta se prijateljsko objela, je Vainameina pod obleko začutil kosti in vedel je, da njegov sojetnik ni v najboljšem stanju. Potem mu je Arvo pripovedoval o tem, kako so ga ujeli med nabiranjem neke zdravilne, dragocene rastline, ki raste samo v Sarioli in se jo je, kljub tveganju, odpravil iskati, o življenju v Kalevali in na koncu o Vainamenovem namenu za obisk Sariole. Ker je Arvo že dolgo zaprt v gradu in čez dan dela kot suženj, ve vse sleherne navade ljudi na gradu. Vedel je tudi, kje ima dekle sobo in katera dvižna vrata so najbližja. Skupaj sta skovala načrt za pobeg in ko je prišel čas za obrok hrane – dva posušena koščka kruha, sta onesposobila paznika ter se skozi odprta vrata odpravila po hodniku, kjer je bilo ob rešetkah veliko ujetnikov ter odšla skozi glavna vrata, ki so vodila do notranjega dvorišča. Delavci, ki so pripravljali vešala, in vitezi se niso zmenili zanju, zato sta se napotila vsak na svoje dogovorjeno mesto, Arvo proti hlevu, Vain pa proti kraljevim sobanam. Vaina je vmes srečal samo enega plemiča, ki ga pa ni niti opazil. Ko je prišel do konca zapletenega hodnika, je tam videl lepa, svetlo rjava, zloščena vrata na katera je tiho potrkal. Odprla mu je Aliisa, dekle, po katero je prišel, s črnimi lasmi in modrimi, prijaznimi očmi. Presenečeno se mu je vrgla v objem in že čez nekaj trenutkov sta plezala skozi njeno okno. Ko sta bila na varnem na tleh, sta se odplazila do hleva, kjer sta izbrala edinega belega konja, ga zajahala in se odpravila proti stranskim, hlevskim vratom, kjer ju je že na črnem vrancu čakal Arvo in skupaj so zajahali proti glavnim dvižnim vratom, ki so bila odprta. Od zadaj so letele puščice in ena je zadela Arva, ki je padel s konja in na mestu obležal. Ker ni bilo časa za ustavljanje, sta Vaina in Aliisa skupaj zajahala skozi vrata, ki so se že spuščala in zadnji trenutek ušla skozi, saj so naslednji trenutek vrata že padla in notri so ostali razjarjeni lokostrelci in njihova še bolj razjarjena vladarica, ki je besno kričala. Kmalu so se vrata zopet odprla in za njima so jahali štirje črni jezdeci, ki so jima hitro sledili. 60

Njihovi konji so bili hitrejši od njunega in zadnji trenutek ju je rešil beli orel, ki ju je dvignil in zletel v zrak, tako visoko, da ga nobena puščica ni več ujela. Leteli so čez temačne gozdove, dolge reke, jase, kasneje čez širno morje in leteli, dokler pod sabo niso zagledali lepih zelenih gozdov, širnih travnikov, pašnikov, polj, nad sabo pa nebo brez oblačka in s soncem, ki je svetu vdihnil življenje. Orel ju je pustil pred Vainevo hišo in brez slovesa odletel. Kljub žalovanju za umrlim prijateljem je njuni srci in življenji napolnilo veselje. Tija Bukovac Švajeger, 8. a V 1. b smo poslušali pesem Daneta Zajca Mačka. Igrali smo se z rimami in sestavili svojo pesem. TAM LETI LETALO. RIME

RECI: KOS.

RECI: FRAČA

PAZI NA SVOJ NOS.

TI SI KAČA.

RECI: FIGA.

RECI: BALON.

TU JE KNJIGA.

KJE IMAŠ TELEFON?

RECI: BALON.

RECI: OMARA.

DAM TI BONBON.

JE NOTRI KITARA?

RECI: ENA.

RECI: KOSA.

TO PA NI NOBENA.

JOJ, DA TE NE PIČI OSA.

PA POZVONI ZVONEC

RECI: PADALO.

IN RIM JE KONEC.

OBJAVLJENO NA FACEBOOKU, ZAKAJ NE TUDI V UTRIPU … PESEM BREZ NASLOVA IN AVTORJA Kdo je zanetil požar? Odon Planinc Kdo mu je pomagal? Aljaž Žibert Kdo jo gasi? Žan Koprivec Perjet Kdo snema in objavi na FB? Nemanja Sćekić Kdo se ob tem joka? Katja Leben Kdo se ob tem smeje? Žan Kovač Kdo bo odgovoren? Anže Šobar MUHAHAHAHAHA

KDO NA GLAVI NOSI LONEC, ZA NOS IMA KORENČEK , PALICI ZA ROKI, ZA TELO SO BELE KROGLE? 61

UREDNIŠTVO ČASOPISA UTRIP Maja Tasić, 6. a Tina Bukovec, 6. a Saša Stajič, 6. a Anita Kristan, 6. b Ema Kerin Zabukovec, 8. a Tija Bukovac Švajger, 8. a

MENTORICA Nataša Škorjanc Strnad

FOTOGRAFIJE Arhiv Osnovne šole Milana Šuštaršiča, spletni viri

IZDAJA December 2013

ČASOPIS NAJDETE - v knjižnici, - na šolski spletni strani, - v Utripovem kotičku šole.