INTERVJU / PORTRET Osebno menim, da brez sodelovanja vseh deležnikov, ki se v ukvarjajo s turizmom, ne bo šlo. Potrebno bo skupaj določiti prioritete in zagotoviti, da bo tudi lokalna ponudba pripomogla k temu, da se bo dvignila konkurenčna pozicija zdravilišča na trgu. To pomeni, da bomo morali gostom ponuditi doživljajski turizem, ki ga bomo morali zgraditi skupaj, in poskrbeti za to, da bodo gostje, bodisi dnevni bodisi stacionarni, o Radencih govorili z zanosom. Za mnoge radensko kopališče predstavlja nostalgični spomin na čas in sistem, ki sta za zmerom minila. Je obnovitev kompleksa realnost ali utopija? Kot ekonomistka poskušam na vse investicije pogledati z dveh plati – z ekonomske in družbenokoristne. Odkrito povem, da pri obnovi zgolj obstoječega stanja na bazenskem kompleksu ne vidim niti enega niti drugega. Sama zagovarjam idejo priprave strokovnih podlag celovite rešitve športnorekreacijskega območja znotraj parka, z nadgradnjo večnamenskega prireditvenega prostora. Seveda pa moramo pri ureditvi tega prostora upoštevati trende zunanjih športnih ureditev v svetu. Pozitivno sprejemam idejo o oblikovanju projektne skupine o pripravi nabora vsebin za bazensko-parkovni kompleks in s spoštovanjem bom dodala tudi svoje razmišljanje oz. videnje razvoja dopolnilne turistične ponudbe. Do takrat pa morda ne gre zanemariti ideje o povišanju subvencije za kopanje v zdravilišču za občane Občine Radenci. Na FB-profilu imate objavljeno fotografijo, na kateri stojite za krmilom jadrnice. Kako preživljate prosti čas in kaj Vas sprošča? Kot mama samohranilka posvečam večino svojega prostega časa, ki ga nikoli ni dovolj, svoji hčeri Ani. Vesela sem, da naju veselijo podobne stvari, zato si pozimi praviloma nabiram energijo na snegu, poleti pa na morju. Zdaj, ko je Ana že nekoliko večja in jo zanima tudi svet za domačo ograjo, radi kam odpotujeva in spoznavava druge države, druge kulture, nove ljudi. Za ohranjanje moje kondicije pa skrbi najin kuža Ari. Rada tudi preberem knjigo ali si ogledam dober film. Se Vam zdi, da ste se v poslovnem življenju morali bolj dokazovati in bolj trdo delati, ker ste po spolu ženska? Verjamete v t. i. ženska zavezništva? Ne glede na to, da bi želela na to vprašanje odgovoriti negativno, ne morem. Morda sem imela to srečo, da me je na prvo vodilno funkcijo kadrovala ženska in mi ves čas trajanja najinega sodelovanja tudi strokovno pomagala. Ob njej sem se utrdila in v nadaljevanju je bilo lažje. Morda je problem nas, žensk, tudi ta, da težko izključimo emocije in si skozi to nalagamo dodatna bremena, ob katerih se moški zgolj nasmehnejo. Ženska zavezništva? Vanje ne verjamem. Verjamem v dobro delo in korekten odnos. Kakšno popotnico za življenje želite dati hčeri Ani, šestošolki? To, da življenje ni celofan, moja Ana dobro ve, saj jo je življenje v njenem kratkem življenju več kot preizkusilo in to na otroku pusti posledice. In ker je življenje nepredvidljivo, ji ob vseh nalogah in izzivih na srce polagam tole misel: »Pomembno je, da se za vsako nalogo v življenju maksimalno potrudiš.«
mag. Norma Bale
Drago Štumpf – najstarejši avtohtoni Radenčan, partizan in vojni pilot Življenjsko zgodbo gospoda Štumpfa že poznamo, objavil jo je namreč v knjigi življenjskih zgodb starejših Radenčanov in okoličanov »Bilo je žmetno pa tudi lepo«. Dano mu je bilo pestro, zanimivo, pa tudi nevarno življenje, saj je mladost preživljal v hudem vojnem času; komaj šestnajstleten fant je odšel v partizane, preživel poklicno pot kot vojni pilot ter se po upokojitvi vrnil v Radence in se aktivno vključil v dejavnosti domačega kraja. Pri svojih skoraj devetdesetih letih je pričevalec številnih zgodovinskih dogodkov. Lani smo praznovali sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne, letos obeležujemo petinsedemdesetletnico ustanovitve OF in seveda petindvajsetletnico samostojne države Slovenije. Ob vsem je bil prisoten in tudi pripravljen obuditi nekaj svoji spominov. Radenci pred napadom Nemčije na Jugoslavijo Veliko časa je že minilo, a poskusil se bom spomniti: v Radencih, ki so se nekoč imenovali Slatina Radenci, je bilo družabno življenje kar precej razvito. Delovali sta dve društvi: Sokol in klerikalno društvo Orel, ki sta si nenehno nasprotovali. Po uvedbi diktature je bil Orel razpuščen, Sokol pa je postal državna organizacija. Po ukinitvi Orla so na Kapeli ustanovili fantovski odsek, ki je bil izrazito klerikalen. V radenski občini je bilo zelo aktivno tudi gasilsko društvo. Srednješolci smo bili v glavnem člani Sokola, ki je bil dobro organiziran; športne rekvizite smo hranili v osnovni šoli, imeli smo tudi pihalni orkester. Po priključitvi Avstrije k Nemčiji, marca leta 1938, se je pritisk Nemcev nad Prlekijo povečal in tudi Nemci na Apaškem polju so postajali vse bolj nestrpni. 30. marca 1938 so zbrali manjšo skupino prostovoljcev in uprizorili pravi bojni pohod na Gornjo Radgono. Ko so Sokoli to izvedeli, so takoj organizirali svoje člane za nastop proti provokatorjem. Nacistični demonstranti so prišli že do Podgrada, tam pa so jih Sokoli in orožniki razgnali. Od oktobra 1939 je bil Kulturbund v Jugoslaviji ponovno dovoljen. V Radencih je imel svoj odbor v zdravilišču; vodja je bil uslužbenec Hamann. Člani so začeli vohuniti za narodno zavednimi Slovenci in jih zapisovati na črno listo. V začetku leta 1941 se je delovanje pete kolone še povečalo. V zraku je bilo čutiti vojno. Ljudje so kupovali hrano in si delali zaloge, mnogi so dvigovali svoje prihranke iz bank. Člani Kulturbunda so postajali vedno bolj napadalni. Začetek druge svetovne vojne 25. marec, dan, ko je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu, je tudi v Radencih močno odmeval; nekateri pa so si oddahnili, saj so menili, da ne bo prišlo do vojne. 27. marca so
Glasnik 22
9