DRUŠTVA / ZNAČAJSKA PREDSTAVITEV
Povezovalka dogodka je povedala, da je zdravje naše največje bogastvo in ena izmed največjih vrednot v življenju človeka. Pridobitev oz. nakup AED je velik finančni zalogaj za majhen kraj in okoliš, zato so gasilci izvedli nabiralno akcijo prostovoljnih prispevkov pri krajanih Kapelskega Vrha, Radenskega Vrha, Kobilščaka, Sp. in Zg. Kocjana, Kocjana in Žrnove. Pobudnik akcije, predsednik PGD Kapela Darjan Meglič je v nadaljevanju povedal, da so z nabirko zbrali skupno 5.206 eur. Krajevna skupnost Kapela je prispevala 200 €, 50 € Turistično društvo Klopotec Kapela, občina Radenci pa omogočila pošiljanje obvestil po gospodinjstvih. Strošek nakupa aparata skupaj z omarico in z dodatnimi otroškimi elektrodami je 2.448 €, preostali denar bo namenjen za vzdrževanje ter nakup novih elektrod. Župan Janez Rihtarič je izrazil željo, da bi ljudje čim prej spoznali uporabo aparata in ravnanje z njim. Želi, da bi jih lahko imeli po vaseh v občini, čeprav pa ne bi rad, da bi jih rabili – in bi bili zdravi. Predsednik KO Rdečega križa Kapela, Tomaž Rantaša je izrazil veselje ter velik pomen tega, da imamo tak aparat tudi v našem majhnem kraju. Za napravo je zadolžen Darko Fajfar, ki bo lahko »zaradi bližine svojega doma z enim očesom pazil nanjo«. Dani Mauko
Friderika Petretič – najstarejša občanka Občine Radenci
S Frideriko PETRETIČ, rojeno Vavpotič, sva se sprehodili po njenih zapisa vrednih spominih, zanimivi življenjski in poklicni poti. Radenčanom ter bližnji in daljni okolici sta skupaj s pokojnim možem Maksom znana po svoji frizerski dejavnosti, po salonu v parku, nasproti sedanje Gostilne Park. Friderika Petretič je namreč najstarejša občanka v naši občini, saj bo oktobra naštela zavidljivih 99 let. Zasluženi pokoj uživa že 48 let in je tudi najstarejša članica v DU Radenci. Pa prisluhnimo njenim spominom in razmišljanju! Moja mama je na Dunaju spoznala Slovenca iz Zasavja. Tam sta se poročila in ustvarila družino. Kmalu sta se s tremi otroki (z mano, s sestro in z bratom) vrnila v Zasavje, v Trbovlje. Na
Dunaju sem imela dobro teto, h kateri sem odšla s 15-imi leti ter se tam izučila za frizerko in tudi zaposlila. Ko sem bila stara 20 let, sem se vrnila v Trbovlje in za kratek čas odšla delat k bogati družini v Zagreb. Moj bodoči mož Maks je imel v Trbovljah manjši moški frizerski salon. Iz simpatije je preskočila iskra ljubezni. Poročila sva se in si uredila manjši frizerski salon v stanovanjski hiši. Rodila se nama je hči Frida, edinka. Tudi v naša življenja je kruto vdrla vojna in jih zaznamovala. Mož je odšel v partizane; pristal je v ujetništvu in tri leta nisem vedela zanj. Stric in teta sta naju s hčerjo povabila na Dunaj. Mož se je vrnil iz ujetništva, midve pa z Dunaja. Frizerski salon in stanovanje sta bila uničena in izropana. Ostali smo brez premoženja, zato smo šli s trebuhom za kruhom in se preselili na Jesenice, kjer sva se zaposlila v frizerskem salonu.
Ne spomnim se, kako je mož izvedel, da krajevni ljudski urad v Radencih išče frizerja za svoj salon v parku. Z Jesenic se je z vlakom odpeljal v Radence in se takoj odločil. V Radence smo prišli leta 1948. S hčerjo smo stanovali pri dobri gospe Tuniki Puklavec, na sedanji Ljutomerski cesti. Za nami sta prišla še moja starša in preselili smo se v večje stanovanje h Keršičevim. Pri tedanji vrtnariji so ponujali parcele, kjer smo si zgradili manjšo družinsko hišo in se srečni preselili vanjo. Na Vrtni ulici 3 je še vedno naš dom; hišo sta skrbno razširila in obnovila hči in zet. Tudi hči se je odločila, da gre po najinih stopinjah in se je izučila za frizerko. Prijazen gospod Jakob Rihtarič, oče sedanjega župana Janeza Rihtariča, je bil takrat predsednik Krajevnega ljudskega odbora Radenci in nama je omogočil, da sva leta 1958 lahko začela frizersko dejavnost opravljati kot zasebnika, saj sva bila pridna in zanesljiva v svoji stroki in sva pridobila veliko strank. V začetkih naše dejavnosti sva bila v frizerskem salonu od jutra do večera. Tudi hči se je zaposlila pri naju. Ko je bil zgrajen hotel Radin, smo se preselili tja. Dejavnost je prevzela hči Frida in jo vodila 30 let, vse do upokojitve. Glede na potrebe smo zaposlovali tudi frizerke. Hči in jaz sva bili odgovorni za ženski del salona, mož pa za moškega. V teh letih se je pri nas izučilo najmanj od 25 do 30 frizerk/frizerjev. Veliko le-teh ima svoje salone, so uspešni in sledijo modnim trendom ter smo ponosni nanje. Moram reči, da delovnega časa pravzaprav nismo poznali. Delali smo tudi ob nedeljah dopoldne, ko je bilo po nava-
Glasnik 22
39