Dan Zemlje, dan tabornikov

22. aprila po celem svetu praznujemo dan Zemlje, v Sloveniji pa tudi dan tabornikov, saj je bila na ta dan leta 1951 ustanovljena Zveza tabornikov Slovenije. Huh, torej pri nas že 63 let ustvarjamo boljši svet, vzgajamo, skrbimo za okolje, se v rousseaujevskem duhu vračamo k naravi in sprejemamo vse ljudi ne glede na raso, veroizpoved itd. Dobro, seveda se slovensko taborništvo ni rodilo šele tisti dan, ampak takrat se je pač uradno začelo v obliki in organizaciji, kot obstaja še danes.

Zakaj pravzaprav “prostovoljimo”? In to tako številčno in zagnano? Ker imamo radi naravo. Ja, seveda, in skrbimo zanjo. Kaj še? Ker imamo občutek za otroke in ker želimo nekaj prispevati k boljšemu jutri. Ker ni lepšega kot biti krivec za nasmehe in srečo številnih otrok in mladostnikov. Vse to zveni, kot da se samo razdajamo, kot da smo nesebični. A sama zase vem, da ne bi več nosila rutke, če ne bi bilo še vseh “sebičnih” razlogov, tistih, ki so samo zame, za moj užitek.

Zakaj smo torej še taborniki? Ker smo taborniki že od malih nog in nam je zlezlo pod kožo. Ker je taborništvo način življenja. Ker se moramo premikati, gibati, tekmovati. Ker se radi učimo in spoznavamo svet. Ker smo zaljubljeni v večere ob ognju, pod tisoči zvezd. In ker smo pri tabornikih lahko, kar smo, lahko preizkušamo svoje meje in ideje ter uresničujemo sanje. Taborniki so šola za življenje, naložba, varno okolje za spoznavanje svojih zmožnosti.

Vse to se mi je pletlo po glavi, ko sem 22. aprila zvečer v družbi tabornikov kranjskih rodov sedela ob ognju sredi Glavnega trga v Kranju. Vsi smo bili dobre volje, kitara, ogenj ... Res sem s ponosom in veseljem sredi dneva sredi mesta nosila rutko. Opazovala sem starše, ki so z otroki po naključju prišli mimo in se malce ustavili. Vsi otroci so očarano gledali v ogenj, z zanimanjem pristopili k tipiju in se pričeli zabavati z vejami, risati po tleh s kosi oglja ter se enostavno družiti med sabo. Starši so bili najprej videti malce skeptični, zadržani. Toda kmalu so se jim obrazi zjasnili in nekaj jih je celo vprašalo, kako lahko svoje otroke vpišejo k nam.

Mislim torej, da se morda še premalo predstavljamo javnosti. Ker smo zakon, a veliko ljudi tega ne ve, niti ne pomisli na to, saj nas morda nikoli ne vidiji, ne srečajo. Morda pozna samo čudaško piflarsko sliko tabornikov, kot jo kažejo ameriški filmi. Dobro, s filmoma Gremo mi po svoje 1 in 2 je bilo za našo promocijo kar nekaj narejenega, vendar pa nisem prepričana, da smo priložnost dovolj dobro izkoristili. Ljudje potrebujejo izkušnjo v živo, morajo nas srečati in videti, da taborništvo ni le skrb za okolje, pobiranje smeti in nošenje rutke. Pokazati jim moramo tudi tiste plati našega gibanja, ki so tako rekoč sebično usmerjene. Vsak si zasluži spomine, ki ti jih lahko dajo le taborniki, zato se javnosti pokažimo večkrat, ne le 22. aprila.