S Pasje ravni v Dražgoše

Bila je sobota, 12. januarja, ko smo se taborniki tradicionalno udeležili tokrat že 34. pohoda Po poti Cankarjevega bataljona. Bilo nas je okrog 35 iz sedmih rodov (RBS, RST, RSa, RTT, RBB, RMT in RMV iz zamejstva), vseh pohodnikov pa nekaj več kot 400.

Pot smo začeli petnajst minut do polnoči na Pasji ravni v fantastični zimski idili. Hoja je bila na začetku lahkotna in prav nič utrujajoča, a po prvi postojanki, ko si pomislil, da imaš pred seboj še sedem ur hoje, je navdušenje nekoliko poniknilo. Veš le, da moraš priti do konca in noge se premikajo same od sebe. Domišljala sem si, da nosim pomembno pošto, ki jo moram izročiti partizanom v Dražgošah.

Na poti opazuješ različne ljudi, prisluškuješ njihovim pogovorom in čas tako hitreje mine. Če pa si na pohodu prvič, si nikakor ne moreš pomagati, da ne bi koga, ki izgleda dovolj star, da bi se lahko že nekajkrat udeležil te pustolovščine, vprašal o poti. Odgovori so seveda raznovrstni. Od tistih, ki ti opišejo pot z naštevanjem spustov in vzponov, pa da bomo čez pol ure na naslednji postojanki, pa vse do najbolj krutih, ki ves tvoj optimizem le poteptajo.

Nato se spet začneš pogovarjati s svojimi prijatelji, sonce vzhaja in kanček upanja, da le ni več tako daleč, se vrne v tvoje misli. Ob 8. uri zjutraj premagaš tisti zadnji, peklenski hrib, ki ga seveda noben od opisovalcev poti ni izpustil. Prideš do tretje postojanke, ki je tudi zadnja pred ciljem. Klobase, čaj in čokolada ti vrnejo moči, misel, da so vsi travmatični vzponi za tabo, pa te hitro zanese nazaj na pot. Čas mineva ob klepetu, ki spominja na tistega ob jutranji kavi.

Asfaltna cesta se vije rahlo navzdol in gorski reševalci se vsedejo v avtomobile. Ni več daleč. Kmalu zagledaš naselje, parkirane avtomobile in avtobuse, zaslišiš zvoke partizanskih pesmi in ugotoviš, da si po desetih urah na cilju.

Cilj, cilj, cilj! Čakata te pasulj in štampiljka, s katero ti organizatorji potrdijo opravljen pohod. Čeprav misliš, da lakota v tem trenutku ni tvoj sovražnik, se motiš. Poješ, kar ti dajo, popiješ čaj in najdeš prostor, kjer se lahko preoblečeš. Skoraj svež se zaveš, da ti je spet uspelo nekaj izjemnega in komaj čakaš, da lahko kaj takega znova storiš.

Pot je bila naporna in težka, a je s pomočjo prijateljev, čokolade, močne volje in dobre frizure vse mogoče!

Katja, Rod Bičkova skala