Zimsko orientacijsko tekmovanje

V petek zvečer smo prispeli v Spodnji Duplek, kjer smo prijavili našo ekipo in se nastanili v telovadnici. Ko je prispela večina ekip, smo imeli zbor in po njem sestanek za vodje ekip, kjer smo dobili štartno številko in pomembne informacije glede proge, točkovanja in primernega vedenja. Po sestanku smo prve ekipe že imele “tote” teste (topoteste, ki vključujejo tudi vprašanja iz znanja taborništva na sploh) in vrisovanje. Vrisovanje je bilo zabavno, saj nas je skozi KT vodila zgodbica. Okoli desetih so se začele težko pričakovane karaoke. Večina nas je “fušala”, ampak važno je, da smo se zabavali. Letos so bile na voljo tudi slovenske pesmi, kar je razveselilo tekmovalce, mogoče je bil zato kakšen nastopajoči več. Po utrudljivih karaokah smo se odpravili spat, da smo si nabrali energijo za orientacijski pohod.

Ko je ura odbila sedem zjutraj, komaj se je zdanilo, je prve ekipe že čakal štart. Ko smo odšli na progo, nas je zeblo do kosti, a smo se kmalu segreli s hojo. Na orientaciji so bile dobro pripravljene naloge, po dveh letih smo končno metali kepe v snežaka in ne kamenja, IQ test pa nas je nasmejal z vprašanjem, katero geslo se bo vekomaj držalo Franca Kanglerja. Ko smo izmučeni prispeli na cilj, so nas čakali topla obara in krofi, na končnem zboru pa še nagrada za najboljše tri v vsaki kategoriji. Tudi letos je bil ZOT nepozaben.

Izjava Mojce Hegedič, vodje tekmovanja:

“V nasprotju z mojimi pričakovanji se mi zdi organizacija takšnega tekmovanja po treh letih še vedno velik zalogaj. Vedno znova se zavem, da je vsak posameznik v ekipi organizatorjev ključen za uspešen potek tekmovanja, prav tako kot me vedno znova preseneti spoznanje, koliko izkušenj si vsak v rodu lahko nabere s pripravo na ZOT. Največjo nagrado za ves vložen trud prejmemo na ZOT­u samem, ko vidimo obraze, ki se k nam vračajo zadovoljni že vsaj drugo ali tretje leto zapored. Sama trdim, da so glavni razlog za njihovo vsakoletno udeležbo na tekmovanju sodelovanje med organizatorji in tekmovalci, karaoke in dodelana proga, kljub temu da tekmovalci po povratku s proge večkrat za višek tekmovanja imenujejo krofe, ki so jim po kosilu na voljo že tradicionalno.”