In Sonce je prekrila megla

(pa ne za dolgo) opazovanje Son~nega mrka v dru`bi

Alja`evega stolpa

Evforija

, ki je zajela prebivalce Evrope ob novici, da bodo lahko za nekaj trenutkov opazovali {e eno ~udo narave, se je najbr` `e polegla. Tistega dne, 11. avgusta, so se kolone vozil valile proti Prekmurju, na stojnicah so poleg o~al prodajali pivo in kranjske klobase. Na drugi strani Slovenije so se bodo~i in{truktorji pripravljali na potep. In midva, da bova mrknila – v kraljestvo Zlatoroga.

Ob ~etrti uri zjutraj je bila {e tema. Ob~utek mraza in mokrote, saj je ravno prenehalo robantiti z neba. A greva? Kak{no je vreme? Temno. Ja ~e sva rekla, potem bova to tudi izpeljala. In `e sva se zvijala po ovinkih in poskakovala po preluknjanem makadamu. Za ovinkom je ~akala prva ovira – ~ez cesto podrta smreka. Jekleni konji~ek je obmolknil in za{umele so visoke poklju{ke smreke.

Pot navkreber ni bila niti malo prijazna, saj naju je spet spremljal de`. V mislih sem preklinjal svojo trmo in se prepri~eval – na Vodnikovi ko~i bo `e sijalo sonce ({e pred mrkom). De` se je res spremenil v visoko obla~nost, midva pa sva po`irala vi{inske metre in si postavila nov cilj – ko~a na Planiki. Tam se bova odlo~ila, kje bova "mrknila". Pa sva kar v ko~i ob obilnem zajtrku (beri ve~erja prej{njega dne). K sre~i so naju kmalu zbudile "lovske" zgodbice nekega Slovenca, ki je iz trme prilezel na goro samo zaradi tega, da se bo v svojem kraju lahko bahal – bil sem na Triglavu, videl sem morje, pa Avstrijo…

Samo spogledala sva se in se v naslednjem trenutku pognala kvi{ku – proti vrhu. Na malem Triglavu sva se prvi~ "organizirano" zazrla v sonce. Filtri so nama pri~arali prelep pogled na umirajo~e sonce, in v `elji, da ob najve~jem mrku stojiva na vrhu, sva {e bolj pospe{ila korak. Kako spokojno je o~ak vabil v svoje naro~je tiste, ki so bili zadovoljni z dru`bo vetra, ob~asnih meglic in veli~astnega razgleda.

Na vrhu nas je bilo kak{nih petnajst – od vseh vetrov. Nekaj ^ehov, trije Italijani, avstrijski par in mi. Tisti, ki smo si `eleli pristnega stika z naravo in ~ude`i, ki jih ponuja. ^ude`e, ki jih tisti s pravimi filtri opazimo vsak dan, vsako minuto. Ni nam bilo mar, ali se ta ~ude` imenuje mrk ali korona ali prstan, u`ivali smo v vsem kar nas je obdajalo; dose`enem cilju, dru`bi prijateljev, jasnemu pogledu, preizku{anju samega sebe. Sprejeli smo darove Narave.

In pomisli, darovi narave so zastonj, samo opaziti, zau`iti in shraniti jih je treba – v pravem ~asu na pravo mesto.

Pugy