VEDNO PRAVA POT

Nov dan se je prebudil. Z jutranjimi meglicami umit, z ne`nim ivjem posut. Prvi son~ni koraki se `e plazijo izza neskon~no oddaljene preproge zelenih gri~ev. Prve ptice so oznanile svojo radost. Zgodilo se je ... novo rojstvo.

Nekje izpod odeje sem na svetlo potegnila tiho `eljo. Danes grem med visoke bukve in {eleste~e listje. Danes bom pre`ivela ~udovit dan v objemu z Lepoto in Enostjo narave. Danes bom `ivela svoje stopinje. Danes bom Popolnost in Harmonija!

Te~em. Nekaj v meni me `ene naprej in naprej. Drevesa se premikajo proti meni; spretno se mi umikajo. Noge kar same i{~ejo prave stopinje. Moj pogled be`i pred menoj. Misli se zaletavajo ob drobne vejice. Ubirajo isto pot kot moje izginjajo~e sledi. Te~em ...

Kar naenkrat - bum - se zaletim v drevo, ki se mi je nastavilo na pot. Presene~ena sem. Sedem na rjave barve listja. Prvi~ se ozrem naokrog; pa kje sploh sem!? Nemir se naseli vame. Kaj naj storim?

Solze mi privrejo v o~i. Nemo~na obsedim. Opazujem gozd. Ne morem umiriti misli. Z vsako izgubljeno solzo pa ~utim, da se moja du{a dviga vi{e in vi{e. Postajam lahka in izpraznjena. Umirim se. Po~asi za~ne vame kapljati zavest, da je bil ta tek divji beg pred nejasnimi mislimi.

Vstanem. Z mo~jo, kar je premore moje telo, zakri~im v svetel dan.

^rne misli se razblinijo. Napolni me ob~utek mo~i. Kar je bilo {e pred kratkim videti na glavo obrnjeno, dobiva svojo pravo podobo, svojo pravo ostrino. Nekaj mi je postalo jasno!

Vse to pa ni le zgodba son~ne januarske nedelje. Ve~ je! So trenutki, ki se ponavljajo; vsaki~ v druga~ni preobleki. So trenutki, ko sem preve~ zaposlena s pesmimi razuma. Takrat me melodija v mojem Bistvu zmami in privede do kak{ne bukve, kjer {ele za~utim, da sem `ivela prazno, mimo sebe. Vem, da me tihe te`nje, izkopane v jutranjih rjuhah, vodijo do mojih skritih koti~kov notranjega bogastva. Vem, da pogosto presli{im klic iz svojih globin. Mimo mene gre tista intuitivna pot, ki je vedno prava.

Vendar pa: hitro se u~im! In vse manj je glasov, ki bi odzvanjali v prazno! Vedno ve~ imam Sebe ...

Na steni moje sobe pa v o~i bode tale misel:

“Pravzaprav ni ni~esar, kar bi moral biti.

In ni~esar ti ni treba storiti.

Pravzaprav ni ni~esar, kar bi moral imeti.

In ni~esar, kar bi moral vedeti. Pravzaprav ni ni~esar, kar bi moral postati.

Vendar pa. Pomaga, ~e razume{, da ogenj gori in da postane zemlja mokra, kadar de`uje ...” Lrga