5 minute read

Z MOTORJEM OKOLI SVETA

Samotno potovanje

Vzame{ motor in se pelje{, bi se dalo povzeti na kratko. Pred tem potrebuje{ malo ~asa, da se organizira{. Prelista{ nekaj zemljevidov, pospravi{ stanovanje, pozdravi{ doma~e in gre{. Prej se za kratek ~as zamudi{ {e s pakiranjem drobnarij, za katere misli{, da brez njih ne gre.

Advertisement

Sedaj se `e nekaj mesecev potikam po cestah de`ele, kjer sem sklenila svoje predzadnje potovanje. V Ameriki. Tokrat je Aljaska ostala dale~ na zahodu. Meglice in toplo, vla`no poletje vzhodne ameri{ke obale so me gostoljubno zadr`ali. Ravno dovolj ~asa, da sem se nau~ila nekaj lekcij. Ena izmed njih, o koli~ini stvari, potrebnih za `ivljenje. Z malenkostnim odstopanjem je enaka ni~li. Jaz pa tovorim ve~ino stvari s seboj v upanju in `elji, da jih ne bi potrebovala: rezervno to, rezervno tisto in ono ...

NE NA^RTUJ!

Potovanje z motorjem okoli sveta. Lekcija {tevilka X: ne na~rtuj. [koda je ~asa za razmi{ljanje o tem, kam bi {la. Ko napo~i ~as, stopi na cesto, poglej levo in desno in se odlo~i za bolj simpati~no smer. Bodisi zaradi lep{ih barv, zaradi ve~ ovinkov ali zaradi notranjega glasu, ki ga prav dobro ne razume{, zakaj ho~e prav tja. Gotovo bo tam kaj zate. Torej, za nosom!

Za ~as, ki sem ga porabila v te namene, imam sicer opravi~ilo (a {e vedno sem ob ~as). Ko so kopice novinarjev in zalo`nikov Guinnessove knjige rekordov pred za~etkom potovanja rinile vame z ne{tetimi vpra{anji, sem pa~ od- govarjala. Priznati moram, da se posebej rada pogovarjam s tistimi, ki so se potrudili vsaj za hip podo`ivljati `ivljenje, ki me je ~akalo. Potovanje okoli sveta danes res ni ve~ "big deal". Malo druga~e je sicer, ~e se odpravi `enska sama, za dru`bo pa vzame 650-kubi~nega prijatelja na dveh kolesih. Moj sli{i na ime BMW. Potem pa {e re~e, da se vrne z novim tiso~letjem ... V o~eh opazovalcev in poslu{alcev se je od ne{tetih dejstev kar iskrilo.

Jaz pa nikoli nisem `ivela od isker. Zmeraj je bilo nekaj povpre~nega in `ivljenju prijaznega. ^e mi je bilo v{e~, sem pa~ imela. Cilji niso vedno dosegljivi na mah in velikokrat potrebujejo kaj energije v oporo (tudi {otor potrebuje palice). Tokrat me je zamikalo, da bi po~ela, kar sedaj res po~nem. Potovala, pisala in do`ivljala `ivljenje. Ne da ono do`ivlja mene, ko me obi{~e vsak dan z istimi {tosi in peripetijami.

Hvala Bogu Za Vakuum

In tako se je za~elo ... majica {tevilka ena v prvo vre~ko. Kratke hla~e v drugo zip vre~ko, iz katere se da lepo iztisniti zrak in privar~evati nekaj dragocenih kubi~nih milimetrov prostora. Tako je {lo naprej, do ne vem katere prozorne vre~ke. Juhuhu, {e za adidaske sem pridelala z vakuumskim pakiranjem. Pravi luksuz pa je, da imam rezervne motoristi~ne {kornje, ~e se prvi zmo~ijo. [e vedno je nekaj mestne razvajenke v meni, zelo rado me namre~ zebe v noge. In da ne bom potem krivila ljudi, de`el in obi~ajev, da me zebe, sem se oskrbela z rezervo. V eni {katli je omara z nekaj kosi obleke, zapakirane v sendvi~ vre~ke. Za dve leti bi moralo biti dovolj. Malce te`av je sicer s podnebji in letnimi ~asi. ^e potuje{ prehitro, pa~ potrebuje{ kopalke in kapo z rokavicami naenkrat. Vse v isti omari, veliki eno dvajsetino kubi~nega metra.

In tu je druga {katla - shramba. Omara za ~evlje, lekarna in mehani~na delavnica. Zveni grozno? Je pa resni~no! Naj omenim, da je tukaj "prostora" {e za knji`nico. V zadnji {katli je pisarna. Ra~unalnik, fotoaparat, diktafon in malenkosti, ki jih v pisarni obi~ajno ne najdemo (recimo rezervne zra~nice). Tu je {e obe{alnik (ki ni obe{alnik), kamor ob prihodu domov obesimo obleke, da se prezra~ijo.

Skoraj bi pozabila, da na sede`u pred menoj sedi hi{a. Zlo`ljiva hi{a, ki se ji re~e, kako druga~e kot {otor. Po stari skavtski navadi, ki so mi jo vcepili `e pred desetletji, je potujo~a hi{a del nujne opreme. In postelje, seveda! Svilene rjuhe in potovalne pernice sli{ijo na ime spalna vre~a (in termarest). Vse na{teto pohi{tvo sem magi~no zlo`ila v nahrbtnik, ki ga lahko uporabim {e za kako prilo`nost (recimo, da grem v hribe in vanj pospravim malico).

Bela Rjuhica

Bratstvo in so`itje boste razumeli le, ~e sli{ite zgodbo o beli rjuhi. Ta re~, ena sama in ne prevelika, je nujno potrebna za preno~evanje v cenenih Youth Hostlih. Zraven spalne vre~e zahtevajo (po tolikih letih in izku{njah {e zdaj pravzaprav ne vem, zakaj) tudi rjuho. Pozabila sem jo vzeti doma, nanjo sem se spomnila {ele v New Yorku. Tam sem na kupu odpadnih cunj na{la belo pregrinjalo oziroma rjuho z v{ito gumo ob robu. ^uden otip mi je pravil, da je nepremo~ljiva. Dobra stvar, vendar tovorjenje zato, da jo potrebuje{ enkrat mese~no ali redkeje, je neumnost. Potem sedem na vro~e sonce in za~nem razmi{ljati o beli rjuhici. Zraven mene je tiho sopihal ubogi BMW. Le kako mu mora biti vro~e ... Opla, kaj pa moja bela rjuhica? Odlo~itev je bila na dlani, jaz pono~i, on pa ob de`ju in pripekah. In rjuha se je pridru`ila karavani potu- jo~ih pripomo~kov, ki motociklirajo z menoj okoli sveta.

Tako sedaj potujemo. Vsi smo veseli in zadovoljni, ko sije sonce, in manj ko de`uje. Takrat pa~ kombiniramo in kompletiramo, prirejamo urnik in aktivnosti naravi bolj kot kdajkoli prej. Veselim se drobnih pozornosti neznancev. Vedno se najde kdo, ki verjame vate in te podpira. Tako ali druga~e.

Promocija

Son~no, nedeljsko jutro v Novi Angliji mi bo za vedno ostalo v spominu. Ustavila sem se v restavraciji, pred katero je bilo parkiranih na stotine motociklov. Harleyi, japonci in redki BMW-ji. Seveda ni bilo dvoma, da se ne bi ustavila. Bilo je sre~anje, kot so mi povedali kasneje, zbirali{~e somi{ljenikov, ki se pripeljejo od blizu in dale~. Da poklepetajo, za~nejo dan z dobrim zajtrkom, s prijatelji odpeljejo kak krog in naredijo nekaj za lepo nedeljo.

Moj rde~i motor je bil dele`en veliko pozornosti. Ne zaradi rde~e barve, ampak zaradi registrske tablice. Gledali so me kot vesolj~ka, ~eprav sem snela ~elado, in hiteli spra{evati, od kod prihajam. Tega vpra{anja sem se po dveh mesecih `e zasitila. Kaj bo po dveh letih, si lahko samo predstavljam. Sicer pa bom dostavila promocijski ra~un tistim, ki dobijo precej denarja iz prora~una v promocijske namene na{e de`ele. Je ni bolj{e reklame, vam re~em, kot da se pojava pripelje z eksoti~no tablico. V dobri uri je kakih tristo ljudi vedelo, kje je Slovenija in kak{na je dr`avna kratica. Kar po mikrofonu so povedali, da so mi olaj{ali delo. Medtem ko sem klepetala z radovedne`i, so mi mnogi prina{ali pija~o, na- lepke in na{itke v spomin na Marcus Dairy v Danburyju v dr`avi Connecticut.

Ko se ustavim tako ob cesti, da se spo~ijem, se velikokrat obesim na najljub{i izum tehnike - telefon. V Ameriki visijo na vsakem vogalu. Toliko ljudi, kot sem jih letos spoznala preko telefona, mi jih ni uspelo v vsem mojem dosedanjem `ivljenju. "Lu{tno" izku{njo sem imela tudi z motociklisti~nim klubom `ensk iz Wisconsina. Zanimala me je mese~na revija, ki ni v prosti prodaji. Je zanimiva me{anica izku{enj od tukaj in tam izpod peres `enskih ljubiteljic motorjev. Pa sem jim bila tako v{e~, da so v podporo mojemu potovanju in ideji poslale samolepilno darilce, na katerem je pisalo: "Woman I like rides.Please drive carefully". Kon~ala je na zadnji strani kov~ka namesto sponzorske nalepke Perutnine s Ptuja. Ko jo bodo prebrali, vem, da mi bodo oprostili ...

(se nadaljuje)

This article is from: