K LUMNA
Piše: Darjo Hrib
PROFIL:
Fotografije: Thinkstockphotos
NEDOSEGLJIV Odkar sem svojo precej skromno stran na facebooku ukinil, se med vestnimi uporabniki te aplikacije počutim kot invalid. Kot nekdo, ki se mora malce bolj potruditi, da ostaja na tekočem. Sem namreč edini, ki ga je treba po telefonu obvestiti, kje se bo zgodil kakšen žur – vsi drugi si svoj RSVP priklikajo kar v socialni mreži. Sem tudi edini, ki se ne more pohvaliti s trimestnim številom prijateljev. Moj pogreb bo tako verjetno še slabše obiskan kot premiere slovenskih filmov. Posledično se moram soočati z očmi zavijajočim neodobravanjem, ko me nekdo želi opozoriti na najnovejši singel katerega od meni ljubih izvajalcev, mi predlagati prijateljstvo z ljudmi, ki sem jih že pozabil, ali pa mi le pokazati izbor osemstodvanajstih skrbno izbranih in res kakovostnih fotografij s prejšnjega kolektivnega utapljanja v španskem vinu, francoskem siru in migrenskih diskurzih o njihovih najnovejših potovanjih. V vsem tem sem pravi izobčenec, zaostal v ključni socialni praksi, kot da mi manjka dar govora, ker nimam profila v nobeni socialni mreži. Ker si vztrajno odrekam prilo-
POZNATE ŠALO, KI PRAVI: »VČASIH SEM BIL SUH, BOGAT IN NA KOKAINU, ZDAJ SEM DEBEL,REVEN IN NA FACEBOOKU«? NE? MORDA BO TO SPREMENIL DOKUMENTAREC CATFISH, ŠOKANTNA ŠTORIJA NAKLJUČNEGA UPORABNIKA FACEBOOKA. NA PREJŠNJEM FESTIVALU SUNDANCE JE FILM SPAHNIL NEKAJ ČELJUSTI IN SPODBUDIL ZA ENO KINODVORANO NOVINARJEV, DA SO SI NA ONLINE PROFILU TAKOJ SPREMENILI STATUS V »OGORČEN!«
žnost metanja digitalnih ovc v ljudi, za katere upam, da me bodo še kdaj jemali resno, sem se sčasoma v sebi razvil še precej bolj kritično distanco do facebooka. Bodisi zaradi vprašljive varnosti podatkov bodisi zaradi občutka, da mi facebook v tem trenutku ne more kakorkoli izboljšati življenja (raje imam slovensko vino in menim, da s prdci po francoskem siru res nikomur ne delaš usluge), zato sem festivalski Catfish in zgodbo, ki jo pripoveduje, sprejel s prav otroškim navdušenjem. Slovenskemu Janezu in njegovi frau bo pričujoči film zagotovo zanimiv, saj ima črno kroniko praktično na prvi strani. Je dokumentarec, ampak ne tisti strašljiv, pri katerem se lahko po pomoti še kaj naučiš. Ta žanr si prisvaja le za razjasnitev, da je vse v filmu popolnoma resnično. Gledate namreč tri prijatelje: eden se dobrika neki teti prek facebooka in nato se vsi trije odločijo, da jo obiščejo. Snidenje je tako bolno, da je iz tega nastal pravi film. Pazite le, kako boste razumeli lekcijo. Bojim se namreč, da vsakršna debata o spletnih gojiščih prijateljev vzbudi nam zelo ljubo, a si-
cer zelo arhaično premiso, da je internet hud bavbav. Zato je čas, da prenehamo s tehnofobijo in sprejmemo, da bodo mlade generacije danes raje brusile palce na playstationu, kot pa si klesale lesene hišice v krošnji piškave domače češnje. Rajši razmislimo o temle opozorilu: facebook, na katerem imate tristo prijateljev, prikriva dejstvo, kako zelo osamljeni ste v resnici. Ste vedeli, da veliko ljudi laže zdrži brez pravega človeškega stika kot pa brez facebooka? In v tej socialni pohabljenosti, ko se zatekamo k preprostosti spletnega komuniciranja, pri čemer nas nihče ne obsoja in ocenjuje, pozabimo, da smo lahko tisti čudak, pred katerim mame svarijo svoje brsteče hčerke, pravzaprav že mi sami.
Sem edini, ki se ne more pohvaliti s trimestnim številom prijateljev. Moj pogreb bo tako verjetno še slabše obiskan kot premiere slovenskih filmov. 17