gospodinjskih odpadnih materialov, kajti obe dejavnosti sta potrebni in hvalevredni, vendar imata le majhen vpliv na spremembe katastrofalnih svetovnih trendov. Bo recikliranje plastike dovolj za ublažitev posledic globalnega segrevanja in ali bo vaš glas dovolj za odpravo lakote in revščine po svetu? Očitno ne, zato je edini način za začetek reševanja teh trdovratnih problemov, da gremo na ulice in ves čas demonstriramo na množičnih srečanjih, kot smo že večkrat predlagali. Pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, ni, zakaj našim vladam ne uspe rešiti sveta, ampak zakaj jih ne znamo prisiliti, da bi kot naši izvoljeni predstavniki sprejeli ustrezne ukrepe? Morda je res, da noben politik ne more sam premagati nemoralnega in skorumpiranega sistema, ob predpostavki, da je vsak svetovni voditelj danes zares naklonjen spodbujanju najvišjih interesov človeštva kot celote. Ampak kolikokrat smo zahtevali, da morajo moški in ženske, za katere glasujemo, najvišjo prioriteto dati končanju lakote in revščine? Z vidika 25. člena so edini pravi predsedniki ali voditelji vlad tisti, ki jih niso izvolile volilne skrinjice, temveč človeško srce, da bi služili najrevnejšim, kot to počnejo predani humanitarni delavci v tisočerih nevladnih organizacijah, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo najrevnejšim ljudem preskrbeti zdravstveno varstvo, bivališča, hrano in druge potrebščine, medtem ko naše vlade zanemarjajo izpolnjevanje te svoje življenjsko pomembne vloge. Poleg tega je poučno razmisliti o pomenu demokracije z vidika osebe, ki živi z manj kot enim dolarjem na dan in ki se sprašuje, kaj bo z glasovanjem dosegla v svojem vsakdanjem boju za preživetje. Bo dejala ‘volitve so moja moč in pravica’ ali pa se bo odzvala z besedami ‘ni mi mar za demokracijo – samo jesti hočem’? Kot državljan bogate države sem lahko tako ujet v svoje sebične zadeve glede znižanja davkov, povečanja svoje pokojnine, nadzora nad priseljevanjem in tako naprej, da je edina svoboda, ki jo imam, da svoj glas oddam spletkarskim politikom v poslovnih oblekah, kar je samo svoboda, da glasujem za katerikoli politični ‘izem’ – če je to tisto, kar pojmujemo kot demokracijo in svobodo. Toda kot skrajno reven prebivalec oddaljene vasi ali barakarskega naselja verjetno sploh ne bom zaprošen, da glasujem, razen če me ne bo podkupil ali prisilil hinavski strankarski kandidat. Če živim v Indiji, na primer, bom svojo državo verjetno imenoval največja demokracija na svetu, čeprav se ponaša tudi z največjim številom
78