človekoljubi? Ali pa bi jim nemudoma in brez zadržkov pomagali iz ponižnega dejanja ljubezni, zgolj s skrbjo za njihova življenja in blaginjo, brez sleherne misli, da ravnamo človekoljubno? Če na ta vprašanja pogledamo z zavedanjem in s sočutjem, se nam razodeva, kako je izraz ‘človekoljubna pomoč’ psihološko prazen in absurden, obenem pa nam pove vse, kar moramo vedeti o tem, kako je človeštvo postalo razdeljeno in pokvarjeno. Kako arogantno in poniževalno je uporabiti izraze, kot je na primer ‘U.S. Aid’ (Pomoč ZDA), ki se bohoti na zabojnikih, v katerih so izdelki iz presežne proizvodnje, ki jih pošiljajo revnim ljudem v tujino, medtem ko hkrati vzdržujejo izjemno nepravičnost in institucionalizirano krajo, ki ohranja globoke razlike v življenjskem standardu med bogatimi in revnimi državami. Na nekem drugem mestu smo že zapisali, kako takšne bogate države z nepravičnimi ekonomskimi praksami najprej nakopičijo svojo presežno produkcijo, tako da rutinsko izkoriščajo delovno silo in naravne vire manj razvitih držav, potem pa prerazdelijo majhen delček teh nepošteno pridobljenih dobičkov, da bi pomagali ublažiti revščino, ki so jo sami pomagali ustvariti – in temu potem rečejo človekoljubna pomoč. 7 Ali torej lahko sledimo, kako je ta izraz v nasprotju z resničnim pomenom volje do dobrega in skromnosti, še posebej zato, ker so se vlade že davno tega dogovorile, da morajo biti osnovne življenjske dobrine dostopne vsem ljudem (kar je pravi pomen 25. člena)? Sama beseda dobrodelnost se ne bi nikoli pojavila, če bi naše družbe že v samem začetku temeljile na zdravi pameti in pravilnih človeških odnosih, kajti z vidika psihološkega zavedanja ljubezni ne obstaja nič takšnega, kot je ‘človekoljubna pomoč’. Lahko pa to terminologijo pomoči sprejmemo brez premišljanja o njenem pomenu, saj smo se navadili, da te zadeve prepustimo politikom in pričakujemo, da bodo vse storili namesto nas. Če pa lahko prepoznamo dvoličnost svojih vlad, ki sicer izražajo zainteresiranost za končanje revščine, a hkrati nadaljujejo izkoriščanje revnih ljudi in drugih držav, potem je morda napočil čas, da se prebudimo in jih vprašamo: Kje je manjkajoči člen? Kje so ljubezen, prijaznost, zdrav razum, da bi preprečili umiranje ljudi zaradi lakote v svetu obilja? Morda bi se morali vsi zbrati na teh vrhunskih srečanjih in konferencah o izkoreninjanju revščine in skupaj vprašati svoje politične predstavnike: ‘Če zares želite pomagati revnim ljudem, zakaj potem ne bi pravičneje delili svetovnih virov med vse države
15