Doživimo Slovenijo
Dežela kranjska in njene vode
Slovenija - izjemen rezervoar voda
Janez V. Valvasor: “Ako se hoče katera dežela ponašati, da se v njej pretakata med in mleko, hočem reči, da jo je Bog obilno blagoslovil z vsem, kar potrebuje za dobro prehrano, se mora ponašati tudi z mnogimi rekami, potoki in studenci. To zmore častno tudi naša Kranjska, ker tekó po njej z ribami bogate vode.” Renata Picej
S
ščuke, karpe, linjáke, jegulje, klene, mrene, menke, ribe za pečenje, tudi velike some, podlestve in glavatice, zlasti pa velike sulce, lepe lipane, imenitne postrvi in kapeljne… Najboljši raki te dežele ljubijo Krko in Kolpo. Kakor jih drugod večinoma s sakom in na razne druge načine love, tako imajo ob Kolpi poseben in celo smešen način lova. Na palico privežejo črva, jo vtaknejo v vodo, približujejo luknjam, ki so povečini v trdih skalah, in žvižgajo na usta določen napev in čudno melodijo. Tako pridejo raki iz svojih skrivališč, pa jih z drugo palico, ki je na enem koncu razcepljena, zagrabijo in potegnejo na suho, vselej pa le po enega. Ko sem slišal, da jim žvižgajo se mi je zdelo smešno in kakor bajka. Odgovorili pa so mi, da bi raki redko prišli iz lukenj, če jim ne bi žvižgali… Kranjski pregovor pravi: šeu je rakam žvižgat ali pujde rakam žvižgat. To pomeni toliko kakor: umrl je.” V naših vodah najdemo veliko avtohtonih vodnih vrst – od soške, potočne in jezerske postrvi do li-
pana, ščuke, sulca in podusti. Med alohtonimi vrstami pa bi v naših rekah našli veliko krapov, in šarenk ter odličnih zlatovšic, cele vrste drugih rib in celo rakov, školjk, želv in žab. Pokroviteljstvo nad vodnim bogastvom naših rek pripada Ribiški zvezi Slovenije, ki je krovna organizacija številnim zvezam ribiških družin. Le-te so razdeljene po regijah na Celjsko, Gorenjsko, Pomursko, Zasavsko, Primorsko, Mariborsko, Novomeško, Ljubljansko in tisto na Ptuju. Ribiške zveze se delijo na društva, ta pa seveda stavijo na svoje člane, katerih osnovna dejavnost je skrb za ohranitev čistoče voda ter obnavljanje ribjega zaroda v njih. “Za najčudovitejše in najnenavadnejše vseh naravnih čudes v deželi Kranjski imam tri jezera, ker so zdaj vidna, zdaj nevidna, vendar vsako na svoj način, Dve se včasih prikažeta tistim, ki ju ne iščejo niti žele videti, skrivata pa se tistim, ki ju namenoma iščejo. Tretje se vsako leto pojavi ob določenem času in nato spet izgine… Prvo jezero se pojavi nekje na gori Mokrici v Mokriškem,
Foto: STO, Tomo Jeseničnik
lovenija se lahko še danes pohvali z velikimi količinami razmeroma čiste vode in skoraj nedotaknjenim vodnim bogastvom. Njene reke sodijo k porečjema Jadranskega in Črnega morja ter se z le redkimi izjemami soškega povodja in kraških rek izlivajo v Savo in Dravo, desna pritoka reke Donave. Domala polovica Slovenije ima kraško površje, zato prevladujejo kraški izviri (obrhi). V severovzhodnem predelu najdemo termalne in mineralne vrelce, ob katerih so se razvila zdravilišča in polnilnice mineralnih voda. Med najbolj nenavadne izvire sodijo žvepleni izvir v dolinah Podvolovjeka in Trebuša, plinski izvir (mofeta) v Ivanjševcih ter živosrebrni izvir pri Žireh. Pravo posebnost pa predstavljajo zaganjalke, pri katerih vodni pretok niha in med katerimi so najbolj znani Minutnik pod Gorjanci, presihajoči studenec pod Iglo med Lučami in Solčavo ter Lintvern pri Vrhniki. “Največ voda na Kranjskem je bogatih z ribami; vsebujejo razne vrste:
Cerkniško jezero
38
drugo v Velikoribniškem gozdu. O obeh pravijo, da se včasih iznenada pokažeta tistim, ki v gozdu sekajo, da pa človeka zelo prestrašita, ker tiči v njih obrnjen javor. Če ju pa kasneje kdo želi videti, se ne dasta najti. Morda gre za strah, slepilo ali coprnijo in niti ne spadata med naravna čudežna jezera… Tretje pa, ki se ob določenem času pojavi in spet izgine, je naravno, namreč Cerkniško jezero.” Legende, ki jih Slovenci še nismo pozabili, pa pripovedujejo zgodbe o bajnih bitjih, ki so oblikovala studence, potoke, reke in tolmune… Voda je bila od nekdaj prebivališče skrivnostnih bitij. Povodni mož, pol človek pol riba, si je nekdaj gradil svoje stekleno bivališče v globokih tolmunih naših rek in na dnu jezer in je bil krivec za kar nekaj nastankov jezer, med njimi tudi Cerkniškega… Posebnež je bil Gestrin, povodni mož s plavutmi namesto nog, je bil ob Dravi pravi strah in trepet brodarjev in ribičev. Ponoči je dvigal svojo glavo iz rečnih valov in včasih celo zatrobil v rog. Dostikrat so mu delale družbo Vodne ali Morske deklice. Blejsko jezero so z vodami napolnile vile, mlada bitja v dolgih belih oblekah in z razpuščenimi lasmi. Ribniškega jezera na Pohorju ne bi bilo, če ga tja ne bi prinesel pohorski povodni mož. Slatine so znale skuhati čarovnice in če bi Karel Henn pred sto in več leti (1834) v Pomurje ne bil potoval s konji, zagotovo ne bi slišal, kako se v zemlji kuha »bublja« in danes morda ne bi imeli Radencev…Zmaj, ki je pregriznil jez v Matkovem kotu, je kriv, da se Gornjesavska dolina ne more ponašati s čudovitim jezerom… Podzemna jama Vilenica pri Sežani je v preteklosti dajala zatočišče belim ženam.