Page 1

letnik 8

Zasedeno, ni predavanj • Breztežnost dubstepa • Straight edge: upor proti drogam, seksu in alkoholu • Kriza Društva slovenskih pisateljev • Potopis: Fidži

hIpSterIja

akcIja: SprememBe v vrStah šoup

2011

2

Intervju: Boštjan vIdemšek

Primorski študentski univerzitetni časoPis

deCemBer+Januar

/ 3+4


no na

%em 1e0cik0 liran

Tiska r

papir

Tanja Žuvela • glAVNA uREdNIcA KAŽINA

ju

Zakaj se je Zredila Christina aguilera?

V

svetu se dogajajo pomembni tektonski premiki: milijoni ljudi, siti tega, da živijo klavrno, brez socialnih pravic in dostojanstva, protestirajo za spremembe. Uporniški duh se je naselil tudi v Slovenijo, natančneje v Ljubljano, in je še ni zapustil. Ljudje so povedali svoje (in to še počno) pred borzo, visoko organizirani študentje pa so zasedli Filozofsko fakulteto, kjer odpirajo debato in iščejo rešitve za perečo situacijo, ki se jo je že velikokrat izpostavilo, pa je kljub temu ostajala ignorirana: vdor kapitala v akademsko sfero, ki je povzročil današnjo krizo v visokem šolstvu. Vendar pa večina, ki se je vsebina propro testov prav tako tiče, ostaja pasivna in nekako apatična. Zanimivo je, kako močan je aktivizem na eni strani, na drugi strani pa življenje poteka, kot bi bilo na drugem planetu,, v svojem svesve tu, ki se ga kriza na videz ni dotaknila. Prebivalci tega planeta so zaposleni z ubadanjem o drugih rečeh, kot je na

primer to, kakšen epilog bo dobil spor med Esado in Vesno v Kmetiji. Če ga bo sploh dobil! Skoraj vsak novičarski spletni portal, tudi tak, ki se ima za resnega in dnevno poroča o aktualnih temah iz Slovenije in sveta, jih vselej razveseli z rubriko, v kateri se lahko updejtajo o tem, kaj se dogaja s Christino Aguilero (je noseča ali se je morda samo nemarno zredila?) in se zgroženo sprašujejo, ali si je Kim vstavila silikonske vsadke (baje, da nosi samo podložene hlačke). Kriza gor ali dol, kaj jih briga. Saj jo bodo tisti že kako rešili. Jutri bo nov dan, ki bo prinesel novico o truplu vesoljca v domačem hladilniku, ob kateri se bodo lahko zgrozili, potem pa odšli po svojo dozo smeha na YouTube in se olajšali vsega trpljenja, opravili še kakšen nakup v najnovejši poceni spletni trgovini, šest ur presedeli za Facebookom in njihov dan bo popoln, življenje pa izpolnjeno. Če se na tak ali podoben način preživlja dan za dnem, kaj sledi? Izoliramo se v milni mehurček, v katerem je vse lepo in zabavno. Prej ali slej to tudi nas preseli na brezbrižni planet, na katerem nimamo nobene možnosti za to, da bi lahko začutili, kaj se v resnici dogaja. In se temu uprli. Za začetek tako, da novic o Christininem preozkem-za-njenopostavo kostimu ne bi brali več. Lahko sploh ubežimo množičnemu poneumljanju, četudi smo z njim bombardirani na vsakem koraku? Poskusimo. V novem letu nam želim, da bi nam to čim bolje uspelo. Pa srečno.

Primorski študentski univerzitetni časoPis kažin k issn: 1854-0201 Vodja skupine za medije: mitja Tretjak (mitja@soup.si). GlaV Gla na urednica: Tanja Žuvela (tanja.zuvela@soup.si). urednik Grafije: denis zupan (denis@soup.si). foTo: denis zupan, Manuel Kalman. noVinarji: Blaž Blažič, Andriana Brčina, Matjaž Čermelj, Vera Čipev, Blažka Drole, Marko Gavriloski, Marko Gregorc, Živa Kaplan, Špela Lužar, Marša Marušič, Neža Pavšič, Kaja Šašek, Agata Venier. lekToriranje: Ana Jurkovič, Bojana Selinšek. TehNiČNi ureDNiK: Klemen Tominšek. Oblikovanje: lis Kadić, Klemen Tominšek. ilusTracije: elis Kadić in rok Klemenčič (naslovnica) Tisk: Tiskarna Vek koper d. o. o. naklada: 3000 izvodov. Brezplačen izvod – ni za prodajo. izdaja: Študentska organizacija univerze na Primorskem, Pristaniška ulica 3, 6000 Koper, spletna stran: www.soup.si, e-pošta: info@soup.si. NASLOV ureDNiŠTVA: Pristaniška 3, 6000 Koper, spletna stran: www. soup.si/kazin, e-pošta: kazin@soup.si, mobilni telefon: 031 452 000. OGLASNO TrŽeNJe: trzenje@soup.si.

KAŽINOVI PROJEKTI

Informativne in izobraževalne vsebine, odgovori na aktualna vprašanja, za aktivno raziskovanje in kulturno ustvarjanje. Projekt je v letu 2011 sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS.


MiTja TreTjak • VOdJA sKuPINE zA mEdIJE

Kdo si in o čem razmišljaš ta mesec?

K

o se mesec zavrti, se z veseljem, predvsem pa s precejšnjo mero radovednosti posvetim branju člankov, ki jih urednica Kažina pridno (verjetno pa tudi potrpežljivo in zagotovo ne brez napora) zbere in mi jih pred fazo oblikovanja pomoli pod nos. Nedvomno je ta trenutek eden od mojih najdražjih. Po enomesečnem trudu uredništva, individualni angažiranosti posameznih sodelavcev, kroničnemu zamujanju pri oddaji člankov in na predvečer bentenja oblikovalcev, ki so vsakič nezadovoljni nad količino (premajhno ali preveliko) besed, ki jih morajo stlačiti na stran, se ozračje umiri: ena nevihta utihne (pisanje), napetost pred drugo (oblikovanje) pa še ni dovolj visoka, da bi jo lahko začutili. Napol lebdeč v teh občutkih se zatopim v branje, se potopim v študentske misli in si s portretnim čopičem v mislih slikam, kakšna je podoba trenutnega študentskega razmišljanja in gledanja na svet. Te slike so vsak mesec drugačne, kajti vsaka številka Kažina prinese nekaj novosti (če imamo srečo tudi presenečenja), pogoste pa so tudi variacije na poznane teme. Novosti je ponavadi več, saj si študentova domišljija in ustvarjalnost privoščita tudi hitro spremembo mišljenja. Zornih kotov pa je toliko, kolikor je piscev. Po zaužitju velike količine informacij, potegnem črto in sebi napišem plus, kajti kot običajno sem spoznal še en kanček študentskega sveta. To, da bo naslednji mesec popolnoma drugače, me niti bega in niti pretirano vznemirja, kajti študentsko misel dojemam kot fluktuacijo med stabilnostjo in nestabilnostjo, prekomerno pragmatičnostjo in popolno svobodo, ki prestopa v polje anarhije. V zgoraj omenjeni brezčasnosti, ko so se eni napori zaključili in nas novi šele čakajo, sem se tokrat ob dešifriranju

kazalo

4..NAPoVEDNIK 6..(o)gLASNA DESKA 7..KAžINoVA AKCIJA 11..NoVoLETNA DARILA NEKoLIKo DRugAČE 12..ZASEDENo, NI PREDAVANJ 13..KJE Bo NASLEDNJA NoVoLETNA ZABAVA? 14..HIPSTERIJA 16..PoVEJ Po KITAJSKo! 17..oBALNA KRČMA: SLoVENšČINA JE HuDA STVAR 18..FACA MESECA: JuRE KuMLJANC

misli in iskanju globljega pomena napisanega zavedal, da vlada med študenti, v tem trenutku in tukaj, potreba po prepoznavanju samega sebe v nečem. Navadno je to skupina – lahko je ideološka, modna ali enostavno FB-skupina. Takšne skupine potrebujemo, da se v njih skrijemo in včasih žal homogeniziramo, najpogosteje pa zato, da nas drugi zaznajo in prepoznajo (ni nujno, da tudi spoznajo). Kajti bistvo je, da nekam spadamo, da se imamo za del nečesa. Kdo si ti? Čigav si? Ne veš? Pogledal bom, kdo so tvoji prijatelji na FB in bom razumel, kdo in kakšen si. A ni morda res, da je v današnji družbi, v kateri smo lahko vsi vse, v kateri lahko vsi komentiramo in so še največji buteljni opinion makerji, biti nihče pravi hudič? Kdo pa si, če ne spadaš nikamor? Kako veš, kaj ti je všeč in kako lahko sploh razmišljaš, če se ne prepoznavaš v teh ali onih mislih? Zagotovo bi se morali nad takim ugibanjem brez zadržka zgroziti, vendar je morda tudi to izraz krize, o kateri že dolgo vemo, da ni več le gospodarska, pač pa, tu in natanko zdaj, tudi identitetna. S takšnimi vprašanji so se naši novinarji posredno in neposredno ukvarjali v tej letošnji zadnji številki Kažina. Tega, kakšne misli bo s seboj prineslo novo leto, ne vem in ne bom niti ugibal, saj sem na to stavo že prevečkrat izgubil. Stavim pa, da se bodo od ravnokar predstavljenih diametralno razlikovale. Držite pesti tudi vi, da bo res tako. Naj vam vstop v leto 2012 prinese čim več nasprotujočih si misli. Takrat je šele pestro!

19..šTuDENTSKI LoNEC 21..BREZČASNoST DuBSTEPA 22..STRAIgHT EDgE 24..SE VIDIVA ČEZ EN MESEC 26..BREZ SLABE VESTI: ELEKTRoNSKo BANČNIšTVo 28..FoToJoTA 30..BuRJA NA šoFITI 32..KRIZA DRušTVA SLoVENSKIH PISATELJEV 34..ToMAž šALAMuN IN MI 36..IZ NEKJE VMES

37..INTERVJu: BošTJAN VIDEMšEK 41..KoLuMNA 43..PLANET šTuDENT 44..PISMo IZ TuJINE: RAHELA MAJCENoVIČ 45..PoToPIS: FIDžI 49..uMETNoST 51..oBIšČI 52..PREBERI 53..PoSLušAJ 54..PogLEJ 55..KAžIN MESECA


NAPOVEdNIK

Sreda, 21. 12. 2011

ŠPORTNO ZA ŠTUDIJ Dražba športnih rekvizitov slovenskih profesionalnih športnikov. Namen dražbe je zbiranje sredstev v sklad za socialno ogrožene študente uP. Kdaj: ob 13.00. Kje: Armerija, Titov trg 4, Koper. Koliko: izklicne cene za dražitelje so 30 EuR. Info: info@soup.si.

Torek, 10. 1. 2012

ŠOUPOKeR šouPoker BooM night. Poker night z vročimi nagradami, zabavo druženjem,… Kdaj: ob 18.00. Kje: Disco Planet Tuš Koper. Koliko: brezplačno.

Poletni semester, ob torkih

ŠOUPOKeR lIgA šouPoker liga univerze na Primorske. Kdaj: torek. Kje: osrednji prostor šouP-a, Pristaniška ulica 3, Koper. Koliko: brezplačno.

4

vsak ponedeljek

UNIveRZITeTNA lIgA Do konca študijskega leta se bodo vsak ponedeljek v šD Bonifika odvijala medfakultetna tekmovanja v disciplinah futsala, odbojke in košarke. Vsi tisti, ki se lige ne boste udeleževali kot tekmovalci ste vabljeni k ogledu in podpiranju ekipe svoje fakultete! Kdaj: vsak ponedeljek od 21.00 do 23.00. Kje: šD Bonifika. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100.

glasBa Gledališče izoBraŽeVanje kultura mednarodno sOCiala sPlošno šPort zaBaVa

JOgA Kdaj: vsak ponedeljek od 20.00 do 21.30. Kje: šD Bonifika, 3. nadstropje. Koliko: Rdeča izkaznica Zdrava Zabava 25 EuR/mesec, modra izkaznica Zdrava Zabava 30 EuR/mesec. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. Prijave: Info točka šouP Koper in šouPostaja Korotan.

vsak ponedeljek in sredo

YOgA PIlATes fUsION Kdaj: ponedeljek in sreda od 17.00 do 18.00. Kje: šD Bonifika, 3. nadstropje. Koliko: Rdeča izkaznica ZZ: 25 EuR na mesec, Modra izkaznica ZZ: 30 EuR na mesec. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. Prijave: Info točka šouP Koper in šouPostaja Korotan.

vsak ponedeljek in sreda

flY-bOx AeRObIKA Kdaj: ponedeljek od 19.15 do 20.15 in sreda od 20.30 do 21.30. Kje: šD Bonifika, 3. nadstropje Koliko: Rdeča izkaznica Zdrava Zabava, 25 EuR/mesec oz. 180 EuR/leto. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. Prijave: Info točka šouP Koper in šouPostaja Korotan.

vsak torek

ReKReAcIJA (fUTsAl – mAlI NOgOmeT) Kdaj: od 21.30 do 23.00. Kje: športna dvorana Bonifika. Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. ReKReAcIJA (ODbOJKA) Kdaj: od 20.45 do 22.15. Kje: Telovadnica pri FPP (za študentskim domom Korotan). Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. ReKReAcIJA (KOŠARKA) Kdaj: 20.30 do 22.00. Kje: telovadnica Livade v Izoli. Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100. ReKReAcIJA (fUTsAl – mAlI NOgOmeT) Kdaj: 20.30 do 22.00. Kje: telovadnica Livade v Izoli. Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100.

vsak torek in sredo

ReKReAcIJA (KOŠARKA, ODbOJKA, bADmINTON IN NAmIZNI TeNIs) Kdaj: od 20.30 do 23.00. Kje: telovadnica o. š. Koper. Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100.


vsak torek in četrtek

PlAvANJe Kdaj: od 20.00 do 22.00. Kje: Bazen pod balonom, žusterna. Koliko: brezplačno, obvezna rdeča izkaznica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100.

vsako sredo

ReKReAcIJA (fUTsAl – mAlI NOgOmeT) Kdaj: od 20.30 do 22.00. Kje: Telovadnica pri FPP (za študentskim domom Korotan). Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100.

vsak četrtek

ReKReAcIJA (KOŠARKA) Kdaj: 19.30 do 20.30. Kje: Telovadnica pri FPP, (za študentskim domom Korotan). Koliko: brezplačno, obvezna rdeča kartica Zdrava Zabava. Info: www.uszp.si, info@uszp.si, 051 692 100.

či vsak, ki si želi postati mediator ali pa kdor ima željo uporabljati mediacijske veščine v svojem delovnem okolju. usposabljanja bo vodila Ksenija Lorber, mediatorka in trenerka mediatorjev pri Zavodu Rakmo. Kdaj: petki in sobote, od 3. 2. 2012 dalje. Kje: PRIMSS, Primorsko svetovalno središče, (1. nad. šD Bonifika). Info in prijave: info@primss.si, www. primss.si, 041 360 913, 05 63 00 337. INDIvIDUAlNA sveTOvANJA: PsIhOsOcIAlNA in psihoTerapevTska pomoč Primorsko svetovalno središče izvaja individualno psihosocialno in psihoterapevtsko pomoč ter pomoč pri težavah z motnjami hranjenja, ki so namenjene vsem starostnim skupinam, posebej pa mladim. Kdaj: po dogovoru. Kje: Primorsko svetovalno središče (1. nad. šD Bonifika). Info in prijave: info@primss.si, www. primss.si, 041 360 913, 05 63 00 337.

Januar 2012

leKTORIRANJe beseDIl: leposlovje, esejistika, poljudnoznanstvena besedila, znanstvena in strokovna besedila. Info: info@primss.si, 041 360 913, 05 63 00 337.

Februar 2012

mreža izobraževalnih NevlADNIh ORgANIZAcIJ slOveNIJe (mINvOs) Splošni namen delovanja mreže je prispevati k povezanemu, dejavnemu in v okolju prepoznavnemu, uveljavljenemu ter vplivnemu nevladnemu sektorju s področja izobraževanja in usposabljanja. Projekt je namenjen slovenskim NVo-jem s področja izobraževanja in usposabljanja oziroma njihovim zaposlenim in članom. Dejavnosti mreže so brezplačne in pod enakimi pogoji dostopne vsem nevladnim organizacijam s področja izobraževanja in usposabljanja, ne glede na kraj delovanja nevladne organizacije. Dejavnosti so prvenstveno usmerjene v zagotavljanje razvoja NVo s področja izobraževanja in usposabljanja. Mrežo MINVoS, katere konzorcijski partner je tudi PRIMSS financirata Ministrstvo za javno upravo in Evropski socialni sklad. Info: info@primss.si, 041 360 913, 05 63 00 337.

TerapevTska skupina za ženske Do sredine januarja 2012 je za nove članice še vedno odprta terapevtsko vodena skupina za ženske, namenjena vsem, ne glede na izvor težav, saj delo v njej izhaja iz vsake posameznice. Je prostor, kjer vsaka udeleženka pride v stik z lastnimi pomembnimi temami, raziskuje vzroke težav in sprejema nova spoznanja. Kdaj: vsak četrtek, od 18.00 do 20.00. Kje: PRIMSS, Primorsko svetovalno središče, (1. nad. šD Bonifika). Info in prijave: info@primss.si, 041 360 913, 05 63 00 337. OsNOvNO UsPOsAblJANJe ZA meDIATORJe Mediacija ali posredovanje v sporu je proces, ki ga usmerja mediator in v katerega se sprti strani, ki imata določeno sporno področje ali vprašanje, vključita prostovoljno z namenom iskanja rešitve, ki bi bila sprejemljiva za obe. Prednost mediacije je v učinkovitosti, nizkih stroških, visoki stopnji uspešnosti in obojestranski sprejemljivosti rešitev. V dinamično zasnovan program osnovnega usposabljanja za mediatorje se tako lahko vklju-

zAčNI dRugI sEmEsTER NA sNEgu!

Pridi na največji ledenik v Franciji, kjer bo poskrbljeno za vse športnike na smučišču in tiste za šankom! 245 km prog na enem izmed večjih in lepših francoskih smučišč. Nočno smučanje, smučanje na največjem franscokem ledeniku (3.380 m), najdaljša proga v Evropi (16 km), snowpark, apartmaji na smučišču … Dodatna ponudba: bowling, disco, savne, bazeni, športni center … Poskrbljeno za žurko, športno-pivsko popoldne, popuste in še&še. Kdaj: 17–24. 3. 2012. Kje: Alpe D Huez (Francija). Cena: od 202 EuR/teden/ osebo (vključena 7-dnevna smučarska karta & najem apartmaja). Avtobusni prevoz iz Kopra ali Ljubljane (80 EuR). Prijave možne do: 23. 12. 2011. Info: 041 91 73 62 (Mitja), info@snowaterpsorts.com.

sTE bIlI PRIdNI mEd šTudIJsKIm lETOm?

Torej si zaslužite največjo in noro zabavo na snegu, na kateri bo 6.000 študentov iz osmih držav! Bodi eden od njih in doživi nepozaben teden s koncerti, športnimi programi in 24-urno zabavo! Kdaj: 17.–24. 3. 2012. Kje: Les orres (Francija). Cena: od 239 EuR/teden/ osebo (vključena 7-dnevna smučarska karta, najem apartmaja, savna, bazen, turistična taksa, posteljnina in program). Avtobusni prevoz iz Ljubljane ali Maribora (55 eur). Prijave možne do: 20. 12. 2011. Info: 041 91 73 62 (Mitja), info@snowaterpsorts.com.

5


(O)GLASNA DESKA

IHODNJEM LETU GLAVNI KAŽINAR V PR la2011 letos še hitreje pos leto se Glede na to, da tjo ros hit o bn tlo sve s saj j, vlja kot kadarkoli pre uj zagon dobila s 1. jan drvimo v krizo, ki bo svo preteklem v je kdo , alo im zan arjem 2012, nas je in kdo ga bo počel v letu počel največ kažina smo zastavili enajstim nji aša vpr Ti prihodnjem. erih se je odzval kat od političnim strankam, dnji odgovor, ki ga spo lal pos m samo ZARES in na jemo, kdo bo ašu spr pa s objavljamo v celoti. Va v državi? Odgovor r ina kaž i prv u enj po vašem mn p.si. pošljite na kazin@sou v EU dvsem, če se situacija pre več bo ina »Tega kaž no odvisna tve bis č pa je ija ven ne bo uredila. Slo arjpomembnejših gospod od razmer pri naših na v EU. skih partnerjih in ti so kot nanje opozicije. Ta bo, Druga nevarnost je rav še bo če in atu nd lem ma kaže, ista kot v pretek do, čelu 'kar je slabo za vla naprej ravnala po na ijo ven Slo lo ira iliz tab des je dobro za nas', bo to goče pa zaenkrat še ni mo še naprej. O novi vladi ga bo ali a, val spe pri inu (O)glasna presoditi, ali bo h kaž itev da je zmagovalec vol deska je manjšala. Glede na to, j upanje.« vsa aja ost prostor, kjer m na i, itik nov v državni pol

6

lahko sami obešate svoje misli, mnenja in novičke s komentarjem. Od vas je odvisno, ali bo glasno kričala ali le potihoma šušljala. Pošljie svoje misli na kazin@soup.si.

TO JE V PRAŠAN JE ZA ŠL Nov rek OGARC tor Dra O go Muš čeprav ič je trd je še isti o začel z d v ečer po rektorsk elom, objavi re ih volite zultato v na novin Primors v arkino v ki kronik prašanje i v zvezi domov z gradn v odgovo jo štude ril, da je garco'« ntskih to »vpra . Glede šanje za na to, d nenava 'šloa se nam dno, da je zdelo sk n o v investic i rektor rajno ije, kakrš rok za d okonča na so n domovi, n u je jn o polaga potrebn v stekle i študen prihodn no krog tski ost preb lo, iz ka ere le u tere lah roka pa sposoblj ko ne more e na vede jo določ univerz ževalka iti inves i vpraša , ti to li, kaj to rji, smo V nov p čno je re na aket refo k to r rm s tem m spada tu , ki jih p islil. redvide di popo va za u lnoma visokoš niverzo n o v resor olskem , v sloven prostoru nja. Ko skem , tj. pod je na te ro č je le viziji go vedežev v mislih voril o š anovo pro logarci, rektoric trajnos je imel o za ved tni razv eževanje oj, go. M kriznih in aručo. T časih, k ako bom i jih dod političn o v teh atno pre a megla kriva lju , imeli k vizijo in bljansk ristalne a predvse jši pogle m o Viva el d d g , jasnejš o v o re na vs rector! o a vpraš anja.

UPRITE SE! Za leto 2012 napovedujejo, da bo še hujše, kriza bo dosegla svoj vrhunec in bomo samo še na slabšem, kot smo bili leto poprej. Tistim, ki napovedujejo konec sveta v prihodnjem letu, so taka predvidevanja le dokaz več, da se bo majevska prerokba uresnič ila. Do popolnega uničenja Zemlje, poplav, ognja ali strele z neba ne bo prišlo, lahko pa se dok ončno zlomi trenutna perspektiva in razumeva nje ter ustroj sveta, ki smo ga poznali do sedaj. Ljudje odhajajo na ulico in ob dejanski uveljavitvi fiskalne politike, bo na ulici še večja množica nez adovoljnih in nič krivih posameznikov, ki so jim pol itični spletkarji uničili življenja. Tako Kažin v letu 2012 napoveduje še več kažina in poziva vse zav edne ter odgovorne državljane, da se uprejo pol itičnim pritiskom in fiskalnim ukrepom, ki jih skušajo reševati na račun nižjega in srednjega sloja, neodgovornega za to umetno vzpostavljeno krizo! Uprite se! Saj ste slišali ministrico za notran je zadeve ob odhodu, Katarino Kresal, ki je v odk ritih tajnih posnetkih seje vlade razkrila, da kad rovska sestava slovenske policije ne omogoča nad zorovanja množic na več kot dveh lokacijah v prim eru demonstracij. Imate možnost upora in možnost, da zmagate proti neoliberalcem, ki želi jo privatizirati državo, podjetja in tudi vaša živl jenja. Naj bo leto 2012 uvod v razgradnjo stareg a sveta s postavljanjem novih družbenih temelje v, vrednot in svobode v pravem pomenu besede!

ŽELJE V LETU 2012 nada bi diplomiral, da bi Dragi Kažin. Želim si, normalno ili dob bi da il, jub zal redil izpit, da bi se ovič mir na Zemlji, da bi Pop vlado, da bi zavladal da , rni ida sol ljudje bolj končal bazen, da bi bili bi ko odplačal kredit, da ne bi bil lačen, da bi lah ko lah bi da , ah str bi bilo dobil službo, da me ne očil, ko s svojim fantom por zanosila, da bi se lah živeli, no nič res e vic pra ove da bi svobodo in človek , lela zbo bi ne v mestu, da da bilo manj golobov … bi da , da bi me kdo imel rad nese. h želja, a Kažin jih pre Svet bo popokal od vse i. p.s sou in@ Pošljite jih na kaz


Besedilo • MAršA MArušIč

7

KAŽINOVA AKCIJA

Spremembe v vrStah ŠOUp: imenOvani SO nOv predSednik in Sekretarji

Drugi člen statuta Študentske organizacije Univerze na Primorskem pravi, da je ŠOUP »demokratično organizirana skupnost študentov Univerze na Primorskem, ki zastopa interese študentov in se zavzema za njihovo uresničevanje«. Kot se za demokratično skupnost spodobi, Študentski zbor (ŠZ) ŠOUP, ki ga sestavljajo po dva študenta z vsake fakultete članice UP, vsaki dve leti izvoli novega predsednika ŠOUP, ki posredno izbere svoje predsedstvo. Poslanci ŠZ ŠOUP so na predvečer letošnjega Martinovanja za novega predsednika ŠOUP potrdili Marka Pavliča. Kdo so ostali člani predsedstva in kaj bodo počeli v svojem mandatu? Berite dalje.

»


»

stične študije Koper, smer Geografija Interesi: odbojka, geografija, študentska politika, zabava, Sara

Tako kot novi predsednik si bil tudi ti sekretar za socialo in študentsko problematiko. Je to slučaj?

MARKO PAVLIČ Predsednik ŠOUP Starost: 23 let Kraj: Nova Gorica Študij: 2. letnik podiplomskega študija na Fakulteti za humanistične študije Ko-

per, smer Geografija Interesi: študentska politika, politika na splošno, geografija, potovanja ...

8

Ker si že nekaj let aktiven na ŠOUP, bi te najprej vprašala po tvojih izkušnjah na tem področju.

Kot sekretar za socialo in študentsko problematiko sem deloval v številnih projektih ŠOUP. Že od tedaj sem član treh delovnih skupin Sveta Vlade RS za študentska vprašanja, član Projektnega sveta za izgradnjo študentskih bivanjskih zmogljivosti na MVZT itn. Pred kakim letom sem postal drugi predstavnik ŠOUP v Predsedstvu ŠOS, kjer sem prevzel tudi vodenje Odbora za mednarodno sodelovanje. Vrsto let sem aktiven v Študentskem svetu UP FHŠ in menim, da mi bodo vse te izkušnje v veliko pomoč pri nadaljnjem delu.

Katerih lokalnih in nacionalnih problemov se boš lotil?

Delo na ŠOUP ločujem na projektni in vsebinski del. Prvi se odvija na lokalni ravni, drugi pa na nacionalni. Pri projektnem delu želim popestriti obštudijske dejavnosti na Obali, sodelovati v vseslovenskih akcijah in se povezati z raznimi društvi ter organizacijami. Pri vsebinskem delu bo treba najprej vzpostaviti dialog z državo glede celovitega urejanja socialnega položaja študen-

tov v Sloveniji. Na področju UP pa je v tem smislu najbolj izpostavljena bivalna problematika.

Kaj bi spremenil in kaj se da izboljšati?

Želim, da ŠOUP postane glasnik zahtev po spremembah na bolje ter opozarja in spremlja aktualna dogajanja, ki se dotikajo položaja študentov. Z razpravami na okroglih mizah bi želel vključiti študente, da nam predstavijo svoja mnenja in ideje.

Katere predhodne projekte boš ohranil in kateri bodo novi?

Želim si, da sekretarji avtonomno presodijo, katere projekte je koristno razvijati še naprej in katere bi bilo vredno vzpostaviti na novo. Sekretarjem bo pri tem v veliko pomoč t. i. projektna skupina, ki bo odslej skrbela za sooblikovanje in izvedbo projektov.

Kaj lahko naredite za večjo prepoznavnost ŠOUP med študenti in v širši javnosti?

Trudili se bomo za čimbolj neposreden stik s študenti, odpirali pa bomo tudi razprave o širših družbenih temah, ki so povezane s študentsko problematiko. Večjo širino dobivamo tudi s povezovanjem s fakultetnimi društvi in obalnimi sindikati. ANŽE SOVINC drugi član predsedstva ŠOUP Starost: 24 let Kraj: Mislinja Študij: 2. letnik podiplomskega študija na Fakulteti za humani-

Menim, da ne gre za slučaj, je pa dejstvo, da so tematike, ki se vrtijo okoli sociale, študentske problematike in zdravstva, v današnjih časih zelo pomembne in posledično zahtevajo veliko dela. Ne mislim samo na projekte, ki jih pripravljamo za študente. V ozadju je namreč še veliko vsebinskega dela na področju študentskega bivanja, prehrane, štipendiranja, zdravstva, študentskega dela, prevozov itd.

Katere so zadolžitve drugega člana predsedstva?

V organih odločanja ŠOS je moja vloga zagotavljanje politične podpore predsedniku ŠOUP in zastopanje interesov študentov UP. S to funkcijo mi je dodeljeno tudi predsedovanje Odboru za mednarodno sodelovanje ŠOS, ki skrbi za uveljavljanje politike ŠOS v okviru mednarodnih evropskih študentskih združenj.

S čim bi rad, da se novoimenovano predsedstvo najbolj ukvarja?

Socialni položaj študenta v Sloveniji ni tako zavidljiv, kot se zdi na prvi pogled. Verjetno se kdo ne bo strinjal s to trditvijo, a dokler ne uredimo ključnih področij, kot so štipendiranje, bivanje in študentsko delo, status študenta ne bo družbeno spoštovan. Zato si želim, da se temu življenjskemu obdobju vrneta čast in drznost, ki sta ga v preteklosti že označevala. Ravno na področju sociale in študentske problematike bi si želel največ pozornosti, vendar ob tem ne smemo zanemariti zabavnejših projektov, ki jih pripravljamo za študente UP.

Ali študenti dovolj poznajo delovanje ŠOUP?

Bojim se da ne, čeprav osebno težko sodim, ker sem že od samega začetka študija vpet v študentsko organiziranje. Vsekakor pa bi se razveselil novih idej in predlogov zainteresirane študentske


javnosti, ki se lahko vedno vključi v delovanje ŠOUP. TAMARA LAH Sekretarka za kulturo Starost: 23 let Kraj: Laško Študij: absolventka Fakultete za humanistične študije Koper, smer Dediščina Evrope in Sredozemlja Interesi: kultura, seveda

Kaj je zate kultura?

Nekaj, kar je vseprisotno, se nenehno spreminja, nastaja, razvija. Skratka odraža odnose do prostora in časa.

Kako bi ocenila kulturno stanje Obale?

Obala je kulturno pestra in ponuja marsikaj.

Za kakšno vrsto kulture se zanimajo študenti?

Odvisno od posameznika. Sicer mislim, da lahko na Obali gotovo vsakdo najde nekaj zase. Nekateri se za kulturne dogodke zanimajo bolj, drugi manj.

Katere predhodne projekte boš ohranila in kateri bodo novi?

Trenutno se izvaja Likej III. letnik, ki je zasnovan kot večletni projekt s cikličnimi, enoletnimi, tematskimi predavanji, bralnimi vajami in okroglimi mizami. Ker je odziv vedno dober, bom s tem projektom nadaljevala. Ohranila bom tudi nekatere druge projekte in jih morda združila z novimi. TOMAŽ PANČUR Sekretar za mednarodno sodelovanje Starost: 24 let Kraj: Latkova vas pri Preboldu (Savinjska dolina) Študij: 2. letnik podiplomskega študija na Fakulteti za turistične študije Portorož – Turistica, smer Turizem Interesi: osebnostna rast, delo ljudi z

ljudmi za ljudi, glasba, zabavljaštvo, ustvarjalec in uporabnik turističnih storitev

To je tvoj drugi mandat. S katerimi projekti boš nadaljeval?

Za večjo promocijo mobilnosti bomo združili projekt Mednarodni vrtiljak z dogodkom Kam in kako v tujino? ter tako študentom, zainteresiranim za pridobitev kakršne koli mednarodne izkušnje, postregli z vsemi informacijami.

Kakšen je odziv tujih študentov na pripravljene programe?

Letos smo tujim študentom prvič posredovali vprašalnike in nanje dobili pozitivne odgovore. Za vse slabše ocenjene aktivnosti v novem semestru pripravljamo alternative.

Kako domači študenti sprejemajo študente na izmenjavi? Za dobro počutje tujih študentov skrbi mednarodna sekcija ESN (Erasmus Student Network, op. a.), ki organizira neformalna druženja. Organiziramo pa tudi izlete, mednarodne večere, poliglot café, kjer študenti postanejo učitelji svojega jezika itd.

Ali sodelujete tudi s fakultetami (npr. Turistico), ki imajo široko ponudbo za Erasmus študente?

Glede na to, da delujemo za isto ciljno skupino – tuje študente, je sodelovanje nujno in poskušamo spodbuditi aktiv-

nejše sodelovanje med vsemi članicami UP, ne samo s FTŠ Turistico, ki svoje aktivnosti pripravlja tudi z našim sodelovanjem.

Kako pomagate tujim študentom pred in po prihodu?

Mednarodna pisarna UP poskrbi za vse uradne postopke, nato se mi povežemo preko skupine na Facebooku, kjer jim nudimo vse informacije. Ob prihodu jim pomagamo pri dejanskih problemih in spotoma se razvijejo prijateljske vezi, zato se pomoč odvija spontano. In ravno to je čar dela na resorju za mednarodno sodelovanje. MIHA FAKIN Sekretar za šport in študentsko rekreacijo Starost: 24 let Kraj: Borovnica Študij: 1. letnik podiplomskega študija na Fakulteti za Management, smer Upravljanje trajnostnega razvoja Interesi: šport, potovanja

Ali se strinjaš z ugotovitvijo, da se študenti ukvarjajo s športom le, če je ta obvezen predmet?

Res je, šport izgublja na priljubljenosti. Včasih je bil vzvod za spoznavanje novih ljudi in ohranjanje stikov, sedaj pa večina študentov preživlja cele dneve

9


pred računalnikom in šteje prijatelje na Facebooku.

Sta šport in rekreacija v času študija pomembna tudi kot pomoč pri lažji koncentraciji?

Seveda. Mislim, da sta šport in rekreacija pomembna za vzdrževanje tako fizične kot psihične pripravljenosti. Kot aktiven športnik verjamem v rek »zdrav duh v zdravem telesu«.

Katere projekte boš ohranil in kateri bodo novi?

Sedaj imamo dobro priložnost za prenovo in razširitev ponudbe bolj zanimivih športnih vsebin, ki bi pritegnile več študentov. Obdržali bomo nekaj tradicionalnih in dobro obiskanih projektov, kot je Čista desetka. Mladim bomo poskusili približati tek, ki postaja vedno bolj popularen, saj je lahko dostopen in zdrav šport.

10

Ali imate s strani univerze zadostno podporo pri pripravi športnih projektov?

Glede na to, da imamo enake cilje – študentom zagotoviti možnost zdravega življenja preko rekreiranja – bi lahko sodelovali več. Želim si, da bi se dogodkov redno udeleževali tudi profesorji, saj so tudi oni del fakultet.

Ali se študenti dobro odzivajo na ponujene vsebine?

Odziv študentov variira glede na vrsto dogodka. Nekateri so že tradicionalno dobro obiskani, drugi pa še niso postali dovolj prepoznavni med študenti. Vsekakor bi fakultete lahko šport bolj promovirale. LUKA DEPANGHER Sekretar za socialo in študentsko problematiko Starost: 23 let Kraj: Pobegi (okolica Kopra) Študij: 1. letnik podiplomskega študija na Fakulteti za humanistične študije Koper, smer Zgodovina Interesi: šport, zgodovina

Katere so najpogostejše težave, ki pestijo študente?

Najpogostejše težave se kažejo v premajhnem številu štipendij, visokih cenah stanovanj, težki zaposljivosti in tudi v pomanjkanju študentskega dela, s katerim si mnogi študenti sami plačujejo študij.

veniji, trenutno v Izoli Študij: 1. letnik podiplomskega študija na Fakulteti za humanistične študije Koper, smer Zgodovina Interesi: trenutno študij, študijska in študentska problematika, košarka, postransko tudi pisanje in ustvarjanje poezije

Ali so študenti dovolj seznanjeni s svojimi pravicami?

Kakšne so tvoje dolžnosti in naloge znotraj ŠS UP?

Mislim, da se študenti zavedajo svojih pravic, vendar jim slednje velikokrat niso povsem zagotovljene. Pravica študenta je predvsem pravica do nemotenega in kakovostnega študija.

Katere projekte boš ohranil na svojem resorju in kateri bodo novi?

Oblikovala se bo projektna skupina, ki nam bo v pomoč pri ohranjanju najbolj obiskanih projektov. Določene vsebine bomo poskušali združiti s projekti ostalih resorjev, na tak način bomo pridobivali vsekakor koristne in nove ideje.

Nekatere problematike so aktualne za vse slovenske študente – ali sodelujete tudi s ŠOUL in ŠOUM?

Seveda, sodelovanje je nujno, saj so socialne problematike skupne vsem študentom v Sloveniji.

Ali se lokalna skupnost zaveda pomena študentske populacije na Obali?

Glavna težava študentov na Obali je premajhno število nastanitvenih zmogljivosti. Izgradnja kampusa v Livadah bi to problematiko lahko rešila. Po mojem mnenju ponuja Obala odlične pogoje za študij, vendar bi morala lokalna skupnost več postoriti na tem področju – s tem bi tudi privabili k nam več študentov. SEIT DEMIRI Sekretar za visoko šolstvo in študentsko svetovanje Starost: 24 let Kraj: rojen v Prizrenu na Kosovu, že 13 let živi v Slo-

Kot član Odbora za visoko šolstvo na ŠOS moram aktivno spremljati aktualno dogajanje na področju visokega šolstva v Sloveniji ter se redno udeleževati sej. V sklopu študentskega svetovanja pa so moje naloge na univerzitetnem nivoju – na voljo sem študentom UP v zvezi s kakršnokoli tematiko, ki zadeva področje študija.

Kako boste sodelovali pri oblikovanju nacionalne univerzitetne politike?

Na področju ŠOS se ukvarjamo z nadgradnjo Študentskega memoranduma iz leta 2008, ki zarisuje naše zahteve in pomisleke glede problemov visokega šolstva. Aktivno sodelujemo pri sooblikovanju nacionalne univerzitetne politike, kjer velik problem predstavljajo pristojni na ministrstvih in uradih, ki nimajo posluha za naše ideje in zahteve. Na dnevnem redu ŠOUP in ŠOS je tudi aktualna sprememba zakona o visokem šolstvu.

Katerih problemov se je treba najprej lotiti?

Študentski memorandum iz leta 2008 prikazuje probleme visokega šolstva v Sloveniji s stališča študentov. Najprej je potrebno rešiti vprašanje izvajanja in financiranja bolonjskega sistema, nato je potrebno dvigniti kakovost visokega šolstva in rešiti masifikacijo študija. Bolonjski sistem je navidezno skrajšal študij, praktično pa ga je podaljšal, saj se je po prvi stopnji potrebno vpisati na drugo. Dobro pri bolonji je to, da zahteva večjo angažiranost tako profesorjev kot študentov. Bolonja narekuje in zahteva aktualnost, ki je bistvena za kakovost.


Besedilo • ŽIVA KAplAN

nOvOletna darila nekoliko drugače Novo leto – novi začetki. Leto 2012 bo poleg novoletnih daril in obljub s seboj prineslo tudi spremembe na področju štipendiranja in uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Državne štipenDije

S 1. januarjem bo začel veljati Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Zakon dviguje cenzus za pridobitev državne štipendije iz sedanjih 460 evrov na družinskega člana na okvirno 514 oziroma 630 evrov. To pomeni, da se bo krog tistih študentov, ki lahko zaprosijo za državno štipendijo, povečal. Nove vloge lahko kandidati oddajo že v decembru in si tako povečajo mesečne dohodke v naslednjem letu. Tisti, ki štipendijo že prejemajo, pa jo lahko ponovno uveljavljajo tudi po novem zakonu, seveda, če je ta za njih bolj ugoden. Osnovni zneski štipendije se glede na dohodek gibajo med 70 in 190 evri: K osnovnemu znesku državne štipendije se lahko podelijo še dodatki za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, za uspeh in za štipendiste s posebnimi potrebami. Na eni strani razširitev, na drugi ukinitev. Isti zakon namreč ukinja državne štipendije upravičencem mlajšim od 18 let. Štipendirani dijaki bodo z novim letom štipendijo prenehali prejemati oziroma jim bo ta mirovala

DOHODKOVNI RAZRED

1 2 3

4 5

do 18. leta. Poudarimo pa naj, da zakon dijakom, mlajšim od 18 let, ukinja samo državne štipendije, ne pa tudi ostalih (dijak bo tako še vedno upravičen do prejemanja Zoisove, občinske, kadrovske idr. štipendije). Poleg ukinitve pa zakon uvaja višji otroški dodatek in višjo subvencijo za prevoz. Družinam, ki prejemajo denarno socialno pomoč, se bo ta iz sedanjih 226,8 evra za prvo odraslo osebo v družini zvišala na 288,81 evra, za vsakega dijaka pa iz sedanjih 68 evrov tudi na 257 evrov. V prihodnjem šolskem letu lahko na področju štipendij pričakujemo še nekaj sprememb, ki jih uvaja nov Zakon o štipendiranju.

prakso, ki omogoča vzajemno seznanitev štipendista in delodajalca, zakon pa obljublja tudi fleksibilnejšo ureditev glede obveznosti štipenditorja oziroma štipendista.

štipenDije za Deficitarnost

Zakon uvaja novo vrsto štipendij, namenjenih dijakom in študentom, ki se izobražujejo na programih opredeljenih kot deficitarni in že prejemajo sofinancirano kadrovsko štipendijo oziroma se izkažejo, da ne najdejo delodajalca, ki bi jim lahko podelil sofinancirano kadrovsko štipendijo. Štipendija za deficitarnost znaša 120 evrov za dijake in 140 za študente.

zoisove štipenDije

Po novem zakonu bo moral vlagatelj hkrati izpolnjevati več pogojev (povprečna ocena in izjemni dosežek) in ne zgolj enega. Za ohranitev štipendije pa bo moral štipendist izpolniti samo en pogoj.

ostale novosti

Zakon bo uvedel nove štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter namenske štipendije, kot so štipendije za področje kulture in umetnosti, KaDrovsKe štipenDije športa in nekaterih ostalih področij; Na področju kadrovskih štipendij bo in sicer v skladu s predpisi resornih uveden višji delež sofinanciranja (50 ministrstev, ki urejajo posamezno % oz. 70 % za kadrovske štipendije področje namenskega štipendiranja. na področju naravoslovja, tehnike ali Kot glavno novost lahko izpostavimo medicine) in uvedba najnižje možne možnost seštevanja več vrst štipenkadrovske štipendije, ki bo tako znadij. To v praksi pomeni, da lahko pošala minimalno 100 evrov. Na tem samezen študent ali dijak naenkrat področju se uvaja še pojem poskusne prejema več štipendij, ki pa v skupni dobe – gre za enomesečno delovno vrednosti ne smejo presegati 400 evrov mesečno. V primeru, da je seštevek višji, se štipendistu sorazmerno zniža državna štipendija. POVPREčNI MESEčNI DOHODEK NA OSNOVNI ZNESEK OSEbO V % OD NETO POVPREčNE PLAčE DRŽAVNE ŠTIPENDIJE Štipendije bodo podeljene samo za 1. in 2. bolonjsko stopnjo, štipendist pa do 30 % 190 eur bo upravičen do dodatnega leta prenad 30 % do 36 % 160 eur jemanja štipendije za absolventski staž in v primeru ponavljanja letnika nad 36 % do 42 % 130 eur zaradi starševstva, zdravstvenih ranad 42 % do 53 % 100 eur zlogov, izjemnih družinskih oziroma nad 53 % do 64 % 70 eur socialnih okoliščin ter višje sile.

11


Besedilo • BlAŽ BlAŽIč

ZaSedenO, ni predavanj Tako se glasijo napisi na vratih nekaterih predavalnic v pritličju ljubljanske Filozofske fakultete. Ta osvobojena ozemlja, kot jih imenujejo študentje, so postala prostor za javno razpravo o ključnih težavah, ki pestijo slovensko visoko šolstvo.

12

Aktivisti gibanj 15o in Mi smo univerza že od 23. novembra nadaljujejo s protestno zasedbo pritličnih prostorov Filozofske fakultete v Ljubljani. S to gesto so želeli odpreti nov forum za javno diskusijo o problematikah visokega šolstva, ki so bile ves ta čas zapostavljene. Kot so zapisali na svoji spletni strani, so se za ta skrajni ukrep odločili, ker so njihove pretekle javne tribune, protestna pisma, apeli in demonstracije naleteli na gluha ušesa. Transnacionalno gibanje Okupirajmo jih je navdihnilo, da so tako za nedoločen čas zavzeli nekaj predavalnic, v katerih izvajajo okrogle mize, delavnice in nehierarhično urejene oddelčne skupščine, na katerih po principu neposredne demokracije vsak udeleženec lahko svobodno predstavi svoj pogled ali poda predloge za izboljšanje kakovosti slovenskega izobraževalnega sistema oziroma socialnega položaja študentov in zaposlenih. Če ste mislili, da znajo študentje samo filozofirati, ste se zmotili. Zbrane skupščinske zahteve so formulirali ter jih osmi dan zasedbe poslali rektorju Univerze v Ljubljani Stanislavu Pejovniku in dekanu gostujoče fakultete Andreju černetu. Nepričakovano je vodstvo podprlo tako metodo protesta, ki je po njihovem mnenju na akademskem nivoju, kot tudi vsebino zahtev. Celo pristojni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr. Igor Lukšič, od katerega smo lahko legitimno pričakovali izjavo v stilu »ne pogajamo se s teroristi«, je predloge označil kot razumne. To pa je zaenkrat tudi vse, saj kljub odobravanju in spodbudnim besedam pristojni organi še niso oznanili nobenih ukrepov na konkretne zahteve in predloge aktivistov. Ali so predlogi torej res tako razumni, kot pritrjuje vodstvo, presodite sami.

Na kaj opozarjajo protestniki?

Protestnike je najprej zmotila prostorska stiska, ki jo čutijo nekatere fakultete, in nezadostna kvaliteta njihove infrastrukture. Zato predlagajo povečanje števila pedagogov na število študentov. Za profesorje in tudi ne-

malokrat deprivilegirane mlade akademske kadre (asistenti, mladi raziskovalci) zahtevajo redno zaposlitev z zagotovljenim napredovanjem ter odpravo plačnih nesorazmerij. S tem bi neredno zaposlene, ki si zaradi strahu pred sankcijami oziroma izgubo službe ne upajo sami povzdigniti glasu, osvobodili spon prekarnosti. Aktivisti so posebej goreče nastopili proti uvajanju vsakovrstnih šolnin in plačljivih izpitnih rokov ob hkratnem zavzemanju za polno financiranje študijskega gradiva ter štipendij za vse. Ker verjamejo, da je študij avtonomna odločitev vsakega posameznika, zagovarjajo pravico do akademske svobode, ki predstavlja konec obvezne prisotnosti na predavanjih in vajah. Z demokratizacijo študijskega procesa bi se povečal vpliv študentov na odločitve vodstva in na sestavo kurikuluma. Namesto zdajšnjega poudarka na piflarski absorpciji čim večjega števila podatkov predlagajo zmanjšanje študijskih obveznosti in temeljito obravnavo manjše količine snovi. Kot glavnega krivca za katastrofalno situacijo, ki trenutno vlada v slovenskem visokem šolstvu, protestniki označujejo bolonjsko deklaracijo. Primarni cilj tega sporazuma iz leta 1999 je namreč reformiranje visokošolskega sistema držav podpisnic, tako da bo ta čim bolj prilagojen potrebam trga, s čimer reduciramo izobrazbo zgolj na ekonomsko investicijo. To je torej nekaj glavnih zahtev ljubljanskih okupatorjev, o naših avtohtonih pa ni ne duha ne sluha. Kljub temu, da so imeli te dni na filofaksu okroglo mizo o dogajanju na Fakulteti za humanistične študije Koper v obdobju 2007–2010 (proti prodaji Foresterije in Armerije, študentski plenum), kjer so udeleženci delili izkušnje in nasvete primorskih aktivistov. Sezona protestov je tako odprta. Mogoče po Tahrirju, Puerti del Sol, parku Zuccotti, ploščadi pred borzo in filofaksu pride na vrsto tudi Titov trg, saj so demonstracije, če uporabim besede ljubljanskega rektorja Pejovnika, lahko tudi del učnega procesa. Kajti študentje se ne moremo vsega naučiti iz knjig.


kje bO naSlednja nOvOletna Zabava? Besedilo • ANdrIANA BrčINA

Že veste, kje boste silvestrovali in mrzlično odštevate dni do odhoda? Ali pa ste med tistimi, ki se čisto o vsem in tako tudi o najdaljši noči v letu odločijo v zadnjem trenutku? Za vse, ki se še odločate, kje bi se radi zbudili na novega leta dan, ali morda iščete kraj, v katerem bi se lahko neskončno zabavali že ob naslednjih počitnicah, predlagamo dve zanimivi in žepu prijazni destinaciji: Antwerpen v Belgiji in Groningen na Nizozemskem. Divja sestra Bruslja – antwerpen!

Antwerpen, ki leži v flamskem delu Belgije, je drugo največje evropsko pristanišče in eden od treh centrov svetovne diamantne industrije. Najlažje in najceneje boste sem prispeli z Ryanairom. Tako boste za povratno karto iz Trsta do Bruslja odšteli 50 do 100 evrov, iz Bruslja pa ste z vlakom lahko na cilju v slabi uri. Hostle, ki jih je v mestu ogromno, rezervirajte čim prej, saj obstaja nevarnost, da bodo kmalu zasedeni. Antwerpen je hrupno in živahno mesto, kjer veliko število mlade populacije nenehno skrbi, da nočno življenje ohranja svojo moč. V bližini Grote markta in Groensplaats imate na izbiro kopico tradicionalnih barov, v katerih boste lahko uživali ob srkanju odličnih belgijskih piv, kot so La chouffe, Kwak in Leffe. Ljubitelji koncertov in alternativne klubske glasbe le pokukajte v secesijsko sosesko Het Zuid. Komercialnim hitom se lahko predajate v študentskih barih Pool Planet in De Salamander, kjer bodite posebej pozorni na happy hour ponudbe. Najbolj vroča

točka nočnega življenja pa je zagotovo severni del mesta. Tu na starih pristaniških pomolih stojijo klubi, iz katerih je slišati vse od salsa do elektronskih ritmov, v neposredni bližini pa se nahaja tudi red light district. Čez dan lahko obiščete božično tržnico, muzej diamantov in Kraljevski muzej lepih umetnosti. V okolici glavne železniške postaje se nahaja eden najstarejših živalskih vrtov na svetu in diamantna četrt. Nikar si ne pozabite privoščiti belgijske čokolade in pomfrija, ki ima za spremembo okus po krompirju.

Mesto, Ki Mu vlaDajo štuDenti – GroninGen!

Tudi v Groningen, ki se nahaja na severu Nizozemske, pridete tako, da letite z Ryanairom do Bruslja. Od tam pa za povratno karto do Groningena odštejete 50 evrov. Vožnja z vlakom traja okrog 5 ur, vendar je ob dobri družbi lahko pot zelo zabavna. Groningen poka po šivih od mladostnega vrveža, saj je kar tretjina vseh prebivalcev študentov – domačih in tistih na izmenjavi. V barih so tej populaciji prirejene cene pijač in vstopnin. Zabava se nahaja v samem središču mesta v okolici glavnega trga (Grote markt). Zanimiv je kompleks Tri sestre (Drie gezusters). To je skupina barov za različne glasbene okuse, kjer lahko med drugim na hitro nazdravite v Ice baru, znašli se boste namreč med ledenimi ploskvami na – 15 °C. Ravno tako se v bližini trga nahaja ulica Peperstraat z bari, kot je Het Kasteel, kjer ponujajo veliko izbiro žganih pijač za en evro. V bližini je tudi zelo priljubljen bar med domačimi študenti, v katerega vstopite le, če ste pripravljeni na uspešnice Vengaboysov in na nenehno izpuščanje scenskega dima. Za zahtevnejše okuse priporočamo Cafe Peter Pan, kjer bodo na svoj račun prišli jazzerski sladokusci. Ostali alternativci pa se lahko prepustijo koncertom v baru Vera. Združitev pop arta in zabave vam ne uide v klubu Warhol, kjer lahko ob pozibavanju v pop ritmih občudujete projekcije Andyjevih del, se naslonite na šank Campbellove juhe in razmišljate o znanih umetnikovih citatih na stenah. Oboževalci dobrega piva ne smejo mimo belgijskega bara De Pintelier, kjer strežejo okrog 50 vrst belgijskega, nizozemskega in nemškega piva. Novo leto lahko dočakate na glavnem trgu, vendar bodo ob količini pirotehnike, ki se je nepričakovano poslužujejo Nizozemci, vaši bobniči zelo trpeli. Čez dan ne zamudite tržnice Vismarkt, kjer so cene živil zelo ugodne. Brbončice boste lahko razvajali ob pokušanju nizozemskih sirov, različnih namazov in haringa – surove ribe, marinirane v soli in čebuli. Mesto in okolico si lahko ogledate z stolpa Martinitoren, ali pa s kolesom, ki ga boste od preprodajalca lahko dobili za manj kot 10 evrov. Čim prej se odločite in kar pogumno na pot, da ne boste ostali brez sobe v hostlu. V katero koli mesto se boste podali, se vam bo gotovo vtisnilo v spomin za dolgo časa.

13


Besedilo • NIAlA ZAKeršNIK

hipSterija

hípster -ja m (í) bitje, ki pripada subkulturi mladih ljudi iz urbanega okolja z zanimanjem za neodvisno glasbo, film in umetnost ter z izrazitim retro stilom za oblačenje.

14

Nehumano hladnega popoldneva sem se v meglenem ljubljanskem centru dobila s starim prijateljem. Namesto da bi se kot po navadi odpravila v lokal Činkole pri poljanski gimnaziji, je predlagal, da zavijeva v Bikofe, kavarno tik za vogalom, blizu NUK-a. Skomignila sem z rameni in vstopila sva v lokal, poln zanimivih dvojic z očali, šalco črne kave ali kozarcem rdečega vina, globoko zatopljenih v pogovor. Igral je komad skupine The Chrystal Fighters in v rahlo zatemnjeni svetlobi sva se odpravila do mize tik zraven ogromne knjižne police. Na hitro sem vrgla oko na platnice knjig: Jean Paul Sartre, Srečko Kosovel, Aldous Huxley, Norman Mailer, James Joyce. Zanimivo. Naročila sem gin tonic in iz torbice izvlekla Moleskine zvezek, v katerem sem imela spravljeno vstopnico za film, ki sem si ga nameravala ogledati v sklopu Ljubljanskega filmskega festivala. »Kakšen hipster si ti,« je na to pripomnil prijatelj in mi pomežiknil izza črnih okvirjev svojih Ray-Ban očal. Zasmejala sem se in pokazala na njegova očala brez dioptrije: »Glej, kdo se oglaša!« Nerodno se je nasmehnil in obupano izjavil: »Ah, itak smo vsi hipster.« V tistem trenutku sem se zamislila nad dejstvom, da se je zadnje čase res težko izogniti klasifikaciji te stigmatizirane besede. Trend, ki narekuje geek chic stil z vintage dodatki, secondhand puloverji in usnjenimi torbicami, se je razmahnil skoraj po vsem svetu, zaobjel pa je tudi našo megleno prestolnico. To, kar je bilo nekoč alternativno, je danes hipster. Glasba, ki je bila nekoč indie rock, pa potem new age, experimental, noise in elektro pop, je danes hipster. Kdor

ima doma analogni fotoaparat, si ogleduje nouvelle vague filme, posluša new age glasbo in hodi v K4, v Bikofe in na Metelkovo, je danes hipster. Sledi nove subkulture – če to sploh je – so prisotne na vsakem koraku, v vsakem lokalu, na vsakem vogalu, v klubih, galerijah in kavarnah, skratka povsod. Že to pa je nastavek za problem, ki ga ta fenomen predstavlja: ali ni vsesplošna hipsterija že prešla v mainstream, ne da bi se tega sploh zavedali? In ali ni potemtakem sporno za ta vseobsegajoči pojav uporabljati izraz subkultura? Ne morem si pomagati, da se ne bi vprašala, kako se je vse skupaj sploh začelo.

oD KoD hipsterija?

Sama beseda hipster se prvič pojavi v kontekstu ameriške jazz scene v 40. letih 20. stoletja. Označevala naj bi poslušalce jazza, ki so bili s svojim načinom oblačenja, govorico, uporabo mamil, sarkastičnim humorjem in sproščenim hip vedenjem ter splošno razgledanostjo kontradikcija popularni kulturi in družbi svojega časa. Izraz se je pet desetletij skrival nekje v ozadju, v zadnjih nekaj letih pa se je ponovno začel uporabljati za vse hitreje rastoči fenomen, podoben tistemu iz 40. let: mlad intelektualec, ki pritegne pozornost s svojim okusom za glasbo, zanimanjem za umetnost, filozofijo in kulturo, predvsem pa z neobičajnim stilom oblačenja. Stereotip hipsterja se iz države v državo razlikuje (čeprav izvira iz ZDA), pa vendar lahko zadevo posplošimo na ključne elemente, ki ga definirajo: glasba, filozofija in stil. Spekter hipsterske glasbe, za razliko od drugih subkultur, pokriva vse od indie rocka do jazza in raznih mešanic elektra, popa, noisea ipd. Skratka, težko ga je omejiti, bistveno pa je, da je band čim manj poznan, da je underground, da je unikaten. Najrazpoznavnejši element hipsterijanstva se kaže preko mode: hipster ima na sebi vsaj en kos vintage obleke ali dodatkov (od starih srajc, do second-hand ur in nakita, do oprijetih hlač, old school čevljev in predvsem kakšna geek očala s črnim okvirjem). Gre torej za geek chic stil, za retro obsesijo, za vintage manijo, za čimbolj unikaten prikaz sebe kot nekoga, ki zgleda, kot da mu je popolnoma vseeno, kaj ima na sebi, v resnici pa je vsak kos njegove obleke skrbno premišljena entiteta.

»JS Se nimam za neKaJ več, oni Se pa maJo!«

Epidemija hipsterije mi tistega večera ni dala miru, zato sem se odpravila na vohunsko akcijo po Metelkovi, kjer sem nekaj naključnih znancev povprašala, kaj za njih pomeni beseda hipster. Zanimivo je, da so vsi takoj vedeli, kako pojav opisati, nihče pa ni znal navesti osumljencev. Najprej sem ulovila 18-letnega Poljanca z dolgim plaščem,


karirasto srajco, retro frizuro in oprijetimi hlačami. Na moje vprašanje je zavil z očmi in me obdaril s pojasnilom: »Hipster je model v oprijetih hlačah, z bednimi retro špegli, z bedno čupco …« Vprašala sem ga, ali se mu ne zdi, da je njegov stil hipsterski. Ker mu to ni bilo po godu, je besedo prepustil svoji prijateljici, dekletu z rdečo šminko, očali s črnim okvirjem, usnjeno torbico, najlonkami in fotoaparatom. »Si ti hipster?« sem jo vprašala. Po premisleku je odgovorila: »Ja … Ne ...« Kako ambivalentno. Nadaljevala je: »Po stilu oblačenja sem …« Vsaj prizna, sem si mislila. »Glej, nočem bit samovšečna, ampak večina ljudi se itak hoče oblačit tko. Srajca od babice, čevlji z vintage vzorcem. To je in!« Punca se je ponosno nasmehnila in odskakljala v noč. Malo kasneje sem srečala prijateljico, študentko primerjalne književnosti in dekle, ki na ALUO študira fotografijo. Kako zelo hipster, sem pomislila. Seveda sem za mnenje o tem, kako označiti hipsterja, vprašala tudi njiju – morda je katera poznavalka, kaj pa veš. Prva je pripomnila, da so hipsterji »ljudje, ki mislijo, da so boljši od vsega,« nato pa dodala, »ampak načeloma poslušajo dobro glasbo. Pač indie glasbo. Kings of Leon, The Black Keys, Starfucker, Chrystal Fighters, Goldensilvers ...« Zanimala me je še razlika med indie in hipster, na kar je iz prve rekla: »Ah, bit hipster je ful slabše!« Druga mi je na vprašanje, če je hipster, s posmehom odgovorila: »O, fak, ne, model!« Seveda sem se ji opravičila za žalitev, nato je nadaljevala: »Js se nimam za nekaj več, oni se pa majo! Mogoče mam podoben stil, samo js nikol nisem hotla pripadat neki skupini ljudi.« Ampak, a ni to ravno hipstersko? Po trenutku premisleka je dodala še: »Ja, sej to je hipstersko, da nočem bit mainstream. Šit. Začaran krog.«

noBen ni hipster, aMpaK hipster sMo vsi

Zdaj mi je postalo jasno, da gre očitno za subkulturo, ki ji nihče noče pripadati – in vendar s(m)o ji vsak na svoj način pomalem blizu, saj nas zanimajo podobne stvari, ki se jih poslužujejo hipsterji. Kako kontradiktorno. Torej nekako vsi pripadamo tej omniprezentni kvazisubkulturi. Ravno zato pa nam gre to tako zelo v nos. Bistvo subkulture je v tem, da je ločena od drugih družbenih skupin, ljudje, ki so del nje, pa se zavedno odločijo, da z drugačnimi vrednotami, glasbo, modo in idejami kontradiktirajo popularni kulturi. V subkulturi človek torej išče odgovor in izgovor, da je lahko poseben. Zanka današnjega sveta pa je ravno v tem, da vsi težimo k temu, da smo drugačni, vse nas zanimajo drugačne stvari, vsi poslušamo posebno glasbo in vsi nosimo drugačne obleke. Biti poseben je danes najbolj aktualna vrednota, naše bistvo, izjemno pomembna začimba popularne kulture in s tem bistvena komponenta mainstreama. Ali to ne pomeni, da smo s svojo obsesijo individualizma pravzaprav skoraj vsi malo hipster? In če je kultura, v kateri živimo, prežeta s hipsterijado, ki je v resnici mainstream, v čem je torej poanta? Zdi se, da gre samo za to, da nehote klasificiramo vse, kar nam pride pod nos, sploh, če se v krajšem času na enem mestu zbere mravljišče drugačnih. Seveda bomo to opazili, seveda nam bo šlo v nos in seveda bomo to zasmehovali. Tako bomo zasmehovali tudi navidezno skupino navidezno enakih, ki ji zlahka pripadamo tudi sami. Mislim, da je imel Alex Rayner prav, ko je v The Guardianu zapisal naslednje: »If there's one thing more fashionable than being a hipster, it's laughing at hipsters.« Res je: še vedno bo nekdo z usnjeno torbico in vintage srajco nekomu z retro očali in fotoaparatom zaničevalno rekel: »Pfff, kakšen hipster!«

15


Besedilo + FoTo • špelA luŽAr

pOvej pO kitajSkO Center za jezike UP letos prvič ponuja možnost obiskovanja tečaja kitajščine. Nove pridobitve smo se zelo razveselili in zato preverili, kako poteka učenje kitajskega jezika na začetni stopnji. Pogovarjali smo se s koordinatorico CJUP in asistentko, Tino Čok, diplomirano sinologinjo, ki nam je predstavila posebnosti v pisavi in izgovorjavi kitajskega jezika, pa tudi študij na Kitajskem. Kako poteka učenje na začetni stopnji?

16

neKaj fraz v KitajsKeM jeziKu:

Ali lahko poveste kaj o študijskem sistemu na Kitajskem? Kako študenti izkoriščajo prosti čas?

Kitajščino na Centru za jezike UP Dober dan: Ni hao! 你好! poučujemo podobno kot ostale jezi- Nasvidenje: Zai jian! 再见! ke, frontalno z učiteljem, imamo pa Hvala: Xiexie! 谢谢 Kitajci imajo tipičen ameriški sistem tudi nekaj ur samostojnega učenja. Srečno novo leto: Xin nian hao! 新年 快乐! s kampusi, kjer lažje prihaja do poKitajščina spada v jezikovno družino vezovanja med študenti, ki so sicer sinotibetanskih jezikov. Na začetku je potrebno odstraniti zelo marljivi. Veliko ur na dan porabijo za učenje, ker jim pričakovanje, da se bomo jezika učili tako kot ostalih indoizobrazba pomeni odskočno desko za boljše življenje. Ob evropskih jezikov in pristopiti k njemu na drugačen način. prostem času se veliko ukvarjajo s športom. Letna šolnina za dodiplomski študij na Kitajskem v povprečju znaša 1000 na prvi pogled najbolj očitna razlika med EUR. Finančno breme podiplomskega študija pa v glavnem poravna država. Seveda za bolj nadarjene obstajajo štipenjezikovnima skupinama so pismenke. Se jih je dije, vzpostavljen pa je tudi sistem kreditiranja študentov. težko naučiti? Najbolj pomaga, da se veliko vadi. Vsaka pismenka je seSara Topčievski, stavljena iz pomenskega in fonetičnega dela. Večinoma so 24 let, Izola enozložne, lahko pa so sestavljene tudi iz več zlogov. Dve pismenki skupaj sestavljata novo pismenko, novo besedo, Kako to, da si se odločila za nov pomen. Določen pomenski del se je mogoče naučiti učenje kitajščine? in ga približno prepoznati v novi pismenki. Poleg pomenS kitajskim jezikom sem se že srečala na skega dela, sestavlja pismenko tudi fonetični del, ki določa fakulteti v Ljubljani, ampak se mi je zdel njeno izgovorjavo. Kitajščina je sintetičen in slikovit jezik, kot študij pretežak. Všeč sta mi kitajska kar pomeni, da se lahko z uporabo malo pismenk veliko kultura in jezik, ker sta tako drugačna pove in pismenke imajo lahko veliko pomenov. Pri preod našega. Na tečaju mi je zelo všeč, da obravnavamo tudi poznavanju kitajskih pismenk nam pomaga latinizirana kitajsko kulturo, ne samo jezik in slovnico. oblika pisave pinjin. Matija Bačar, 18 let, Izola Kitajščina pozna 411 zlogov, ki se večinoma

pojavljajo v štirih različnih tonskih oblikah. za kakšne tonske oblike gre?

Gre za štiri oblike tonov. Raven, naraščajoč, valujoč in padajoč. V enem stavku se lahko pojavijo vse štiri tonske oblike. Vsak zlog ima svoj ton, ki razločuje pomen. Če uporabimo isto besedo v prvem ali tretjem tonu, se pojavi med njima pomenska razlika. Zelo pomembno je, kateri ton uporabimo, ker je od tega odvisen pomen stavka.

zakaj bi nekomu priporočili učenje kitajščine?

Zaradi tega, da spozna kulturo, s katero se ni lahko srečati, da bo na potovanju po Kitajskem znal kaj povedati in se ne bo izgubil. Predvsem pa nas vsak jezik naredi bogatejše, zato je učenje kitajščine priložnost, ki jo je potrebno izkoristiti. Kitajščina je definitivno jezik prihodnosti.

ali se ti zdi učenje kitajščine težko?

Pismenke mi povzročajo malo težav, ker jih je zelo veliko, ampak mi je zanimivo in se zlahka učim. Nace Sušnik, 27 let, Ljubljana

Kaj ti je pri tečaju kitajščine najbolj všeč?

Všeč mi je, da gremo lepo počasi naprej, saj je jezik zelo drugačen od našega. Sploh se mi zdi Kitajska že od nekdaj zelo zanimiva dežela, tudi njihova kultura mi je všeč. Letos sem prvič dobil priložnost, da se udeležim tovrstnega tečaja.


Besedilo • BlAŽKA drOle

slovenščina je hUda Stvar

Slovenščina nam je všeč, a se težko izgovarja

Koper so letos obiskale tri nasmejane študentke: Andreia Lopes, Catarina Sotomaior in Andreia Pinto. Vse prihajajo s Portugalske in trenutno obiskujejo Pedagoško fakulteto Koper. Slovenija jim je všeč, za ljudi pa pravijo, da so prijazni in zelo vljudni. Koper je po njihovem mnenju majhno in tiho mesto, ki je najbolj živahno predvsem v jutranjih urah. Prav tako menijo, da je podaljšana jesen, ki smo jo lahko uživali, na ulice privabila veliko ljudi, ki pa se s sončnim zahodom skrijejo po domovih. Pri nas so se dekleta prvič srečala tudi s slovenščino. Pravijo, da bi se je zelo rade učile, vendar zgolj za zabavo. Ne želijo si je za predmet na faksu, ker se jim zdi težek jezik, za katerega trdijo, da jim je všeč in hkrati ni, saj je nekatere glasove res težko izgovoriti. Ker so na Obalo prispele šele oktobra, so zamudile začetni tečaj slovenščine, ki je, kot že rečeno, potekal septembra. Brez koristnega predznanja so se jim največje težave pojavile ob iskanju primernega bivališča, ker niso imele nikogar, ki bi jim lahko pomagal pri dogovarjanju s stanodajalci. Z manjšimi nesporazumi in veliko sreče so se uspele preseliti v stanovanje s sijajnimi sosedi, ki so jim zdaj v veliko pomoč in so jim s svojim znanjem slovenščine pomagali tudi pri nastajanju tega članka.

In katere so bile prve slovenske besede, ki so se jih naučile portugalske Erasmus študentke? »Na prvi zabavi vseh Erasmusov smo se najprej naučile reči 'hvala', ker gre za besedo, ki jo je pomembno poznati. Vzklika 'na zdravje' pa smo se naučile na rojstnodnevni zabavi, ker smo nazdravili na slavljenkino zdravje,« so nam odgovorile.

17

»Kako se to reče? Slovenščina lepo zvoni.«

Poljakinja Agnieszka Pajor pa je v Koper prišla še po dodatno znanje slovenščine. Sedaj teče že drugo leto, odkar se uči našega jezika in pravi, da ga ima vedno raje. Letos je prvič v Sloveniji in po dveh mesecih nas je lahko že dobro razumela. Trdi, da ji je jezik tako hitro prišel v uho verjetno zato, ker se uči tudi hrvaščine in že samo zaradi dejstva, da je poljščina, njen materni jezik, slovanski jezik. Sama pravi: »Tukaj se z vsemi trudim govoriti slovensko, ker menim, da je to najboljši način učenja novega jezika.« Največ problemov pa ji seveda povzroča naša dvojina, zato čaka, da ji bo prišla v kri in jo bo lahko začela uporabljati avtomatsko. Govoriti ali ne govoriti slovensko? To ni nobeno vprašanje. Z manjšimi prilagoditvami, nerodnim mahanjem z rokami, zamešanimi skloni, številom in časom, še vedno lahko ugotovimo, kdo kaj potrebuje in kako mu pomagati. Četudi vse skupaj izpade smešno, nas angleščina danes lahko spravi iz marsikatere zagate. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti dejstva, ki nas opozarja na to, da je potrebno najprej spoštovati svoj jezik, če želimo, da ga spoštujejo tudi drugi.

OBAlNA KrčMA

Tisti, ki so se bili pripravljeni učiti slovensko in so na izmenjavi ta semester, so imeli septembra na voljo brezplačni intenzivni začetni tečaj slovenščine (t. i. EILC-tečaj, ki ga financira EU in vsako leto poteka januarja in septembra). Prav tako je bil študentom ponujen še dodaten, nadaljevalni tečaj, ki pa je plačljiv (150 evrov za 30 ur). Večjega zanimanja za nadaljnje učenje med študenti ni bilo in tako tečaj trenutno ne poteka. Sredstev, ki bi lahko omogočila, da bi tudi ta tečaj bil brezplačen, žal ni. Vseeno pa se je lani in predlani zasnovalo učenje v paru oz. tandemu, kjer so naši študentje brezplačno pomagali študentom na izmenjavi pri učenju slovenščine. Tudi letos o tem že teče beseda, žal pa sama ideja še ni popolnoma stekla. Pustimo se presenetiti v naslednjem semestru ...

Slovensko govori 2,3 milijona govorcev po svetu, od tega nas večina živi v rodni Sloveniji. Dvojina in šumniki so za nas seveda čisto samoumevni in poslušanje ubogega tujca, ki si skoraj polomi jezik, ko skuša govoriti slovensko, nas največkrat močno zabava in spravi v dobro voljo. In tudi v tem semestru so se na Obali našli nekateri Erasmus študentje, ki so se z našim maternim jezikom srečali prvič.


FACA MeS

jUre kUmljanC beSedilO • MAtJAŽ čerMelJ FOtO • MItJA BOŽIč

Tokrat je beseda tekla z Juretom Kumljancem, ki bo v letu 2012 ravno ob 25. obletnici Erasmusa začel mandat slovenskega ambasadorja programa Erasmus. Je podiplomski študent na Turistici, ki sicer dela tudi v podjetju Istrabenz Turizem d. d., v letu 2009 pa je bil izbran za Naj managerja za poslovni internet. Ukvarja se tudi s prostovoljstvom. Kaj sploh pomeni funkcija slovenskega ambasadorja Erasmus in kaj te je pripeljalo do nje?

18

Letos spomladi je Evropska komisija v okviru 25. obletnice Erasmusa, ki bo drugo leto, objavila razpis za nagradni esej, na katerega se je lahko prijavil kdor koli, ki je bil na Erasmus izmenjavi. V eseju naj bi opisal svojo izkušnjo na najbolj zanimiv in inovativen način. Izbran je bil moj esej. Tako sem za leto 2012 postal Erasmus ambasador mobilnosti in na ta način zastopam Slovenijo v EU. Funkcija temelji na promociji Slovenije v širšem evropskem prostoru. Poudarek je na mobilnosti mladih, predvsem na programu Erasmus. Moja vloga je torej zelo informatorska, saj gre za promocijo programa mobilnosti, pa tudi za promocijo Republike Slovenije v tujini. Ker že delam v turizmu, mi bodo pri tem pomagale tudi povezave s tega področja.

Za svoj mandat si gotovo oblikoval tudi kakšno poslanstvo oz. prednostne naloge ...

Pred kratkim sem imel podoben intervju, kjer sem predstavil svoj program, ki bo izdan v brošuri poleg ambasadorjev drugih držav. Moje poslanstvo temelji na ustrezni, strokovni promociji programa mobilnosti s poudarkom na Univerzi na Primorskem, kjer se število študentov

na izmenjavi povečuje. Tako tujih, ki pridejo, kot tudi tistih, ki gredo v tujino. Na kratko, gre za promocijo programa izmenjave po strokovni plati.

Je ta funkcija naporna?

Glede na to, da sem podiplomski študent oz. absolvent, mi tudi študij vzame nekaj časa, sploh sedaj, ko se pripravljam na pisanje magistrske naloge. Promocija mobilnosti je projekt, ki me čaka na bolj intenzivno delo v letu 2012, šlo pa bo v osnovi za udeleževanje na dogodkih tako evropske kot tudi nacionalne ravni, kjer bodo potekale promocije, okrogle mize, pogovori s študenti …

Aktiven pa si tudi na drugih področjih, ne samo kot ambasador Erasmusa.

Moje ostale aktivnosti so povezane predvsem z mojim delom, ki je v osnovi spletno trženje. V letu 2009 sem bil izbran za Naj managerja za poslovni internet. To je bila ena taka zanimiva izkušnja, ki je pripomogla k temu, da pomagam, kjer se le da, ukvarjam se tudi s prostovoljstvom. Ravno letos sem bil udeležen v projektu Simbioza, kjer so mladi pomagali starejšim pri rokovanju z računalnikom.

Se ti zdi, da je prostovoljstvo na Obali razširjeno?

Mislim, da se je pojem prostovoljstva v zadnjih letih precej razširil. Vedno več ljudi je, ki so pripravljeni pomagat bodisi s tem, da darujejo kakšno

vrečko v zabojnik, bodisi na tak način, da se udeležijo kakšnega dobrodelnega dogodka.

najbrž bi študentom priporočal erasmus izmenjavo?

Definitivno. Moj osrednji cilj je spodbujanje študentov UP in pa seveda tudi drugih, da se odločajo za mobilnost. Rad bi tudi delil svojo izkušnjo, ki je bila zelo pozitivna in lepa. Mnogi se namreč bojijo odleteti iz domačega gnezda. Poudaril bi, da se definitivno splača iti na izmenjavo iz osebnega vidika, kasneje pa tudi iz poslovnega vidika. Izkušnja je življenjska in nekaj posebnega.

Mora imeti Erasmus študent kakšne posebne lastnosti?

Komunikativnost, samozavest. Gre za življenjsko izkušnjo, kjer se mora človek znajti. Dobro je tudi poznati tuj jezik (npr. italijansko, če greš v Italijo), še posebej, če predavanja potekajo v tem jeziku. Sem pa imel izkušnjo, ko so francoski študenti prišli v Anglijo in niso znali angleško; niti predstaviti se niso znali! A so vseeno zmogli, ker so imeli na fakultetah močno jezikovno podporo. V zadnjih letih se je nekaj stvari tudi spremenilo, saj fakultete nudijo razne jezikovne tečaje in druge oblike pomoči, ki jih pred leti niso. Tudi razdalje so postale manjše, saj je na trgu npr. veliko nizkocenovnih letalskih prevoznikov.


reCepti + FOtO • pOlONA FONdA

Prvi recepti za piškote naj bi izhajali iz časov srednjeveške Evrope, prvi božični pa iz 16. stoletja, ko so bili v Nemčiji zelo priljubljeni tako imenovani Lebkuchen, pri nas znani kot medenjaki. Takrat je peka piškotov počasi postajala božična tradicija in danes predstavlja obvezni del mrzlih, jesenskozimskih prazničnih dni. Ker pa piškoti sami lahko delujejo nekako pusto, si kot prilogo pripravite še vročo čokolado z meto.

vroča čokolada z meto 2 dl sojinega napitka (brez okusa) 2 čajni vrečki čaja mete 2 vrstici temne čokolade (vsaj 70 % delež kakava) 1 žlica kakava 1 žlica rjavega sladkorja Sojin napitek zavrite, odstavite in v njem pet minut pustite stati čajne vrečke mete. Nato dodajte pravi kakav in sladkor, medtem na vodni kopeli raztopite temno čokolado in jo popolnoma stopljeno prilijte k preostalim sestavinam. Vročo čokolado vsaj pet minut mešajte z ročnim mešalnikom. Če želite, jo lahko še enkrat dodatno pogrejete na rahlem ognju in okrasite z mandljevimi lističi ali kokosom. Namesto sojinega lahko uporabite navadno mleko ali kakšen drug rastlinski napitek. Za bolj gosto strukturo čokolade uporabite kokosovo mleko, ali pa v samo zmes dodajte avokado ter ga dobro premešajte s paličnim mešalnikom. Vročo čokolado z meto postrezite še vročo skupaj s piškoti.

19 Osnovni recept za piškote 250 g moke tritikala 190 g masla 5 žlic rjavega sladkorja (če ste eden tistih, ki obožujejo zelo sladke okuse, potem uporabite vsaj 50 g sladkorja) ščepec himalajske soli 1 jajce 2 vanili sladkorja žlička ruma

študeNtSKI lONeC

Praznični PiškoTi in meTina vroča čokolada

Za začetek morate spoznati osnovni recept, ki mu kasneje lahko dodate druge sestavine oziroma ga priredite glede na vrsto piškotov, ki jih želite ustvariti. Seveda pa se letos lahko dodatno odločite za pripravo bolj zdrave različice hrustljavih, prazničnih slaščic. V našem primeru smo uporabili tritikalo – moko, ki je križana med pšenico in ržjo ter vsebuje več beljakovin in manj glutena. Lahko uporabite tudi pirino, ajdovo ali ovseno moko. Navadni sladkor zamenjajte z rjavim, predvsem pa zmanjšajte njegovo količino. Večina receptov priporoča vsaj 100 g sladkorja, vendar nekateri ljudje danes raje izberejo manj sladke, bolj naravne okuse, zato ga bo dovolj že nekaj žlic. Piškotke lahko namreč dodatno sladkate na koncu, z nadevom ali oblivom iz temne čokolade, medu ali marmelade. Nikar pa ne pozabite na margarino, ki vsebuje veliko nevarnih transmaščobnih kislin, zato jo zamenjajte z navadnim maslom.

Moko pretresite na čisto površino, dodajte na koščke narezano maslo in vse ostale omenjene sestavine. Zmes najprej premešajte s pomočjo noža tako, da dobro prerazporedite maslo, nato pa jo pričnite gnesti z rokami. Ko dobite krhko testo, ga 30 minut pustite počivati, nato ga razvaljajte na pomokani površini in oblikujte piškote. Pecite jih približno 10 minut na 180 stopinjah.

Osnovnemu receptu lahko dodate druge sestavine, s katerimi okus piškotov popestrite. V našem primeru smo dodali mandlje v lističih, med, kakav in brusnice ter cele mandlje in temno čokolado.


:

Univerzitetni razvojni center in inkubator Primorske (UIP) spodbuja in promovira podjetniško kulturo ter ustvarjanje novih inovativno naravnanih podjetij, predvsem med mladimi, študenti, pedagoškimi delavci, raziskovalci in drugimi prebivalci. Med številnimi podjetniškimi idejami izbira inovativne, na znanju temelječe in tržno usmerjene ideje, ki jim skozi proces predinkubacije in inkubacije zagotavlja celovito podporo za razvoj poslovne ideje in ustanovitev novih podjetij z visoko dodano vrednostjo in novih raziskovalnih organizacij. Vanj se lahko vključijo vsi, posamezniki ali skupine, ki se podajajo na svojo podjetniško pot, obseg in oblika podpore pa je odvisna od faze inkubacije, v kateri se podjetniška skupina nahaja. UIP vas spremlja od začetka razvoja poslovne ideje do ustanovitve lastnega podjetja in uveljavitve na trgu.

Kaj nuDi svojiM članoM - najem opremljenih poslovnih prostorov po subvencionirani ceni s storitvami tajništva - svetovanje pri pripravi poslovnega načrta, ustanovitvi podjetja in prijavah na razpise za pridobivanje finančnih sredstev - mentorstvo in spremljanje podjetniških skupin - izobraževanje za potrebe poslovanja - olajšan dostop do raziskovalnih institucij univerze - pomoč pri iskanju potencialnih investitorjev - dostop do skladov tveganega kapitala, poslovnih angelov in drugih institucij za financiranje projektov - mreženje med podjetji znotraj UIP in na dogodkih UIP - promocijo na spletni strani, na dogodkih UIP in skozi projekte UIP

KaKo se vKljučiM Imate idejo, ki: - temelji na znanju in je razvojno naravnana, - ima visoko dodano vrednost za uporabnika, - zagotavlja hitro rast podjetja, potem se lahko vključite v inkubator s predstavitvijo poslovne ideje na obrazcu PRIDRUŽI SE na spletni strani www.uip. si ali s sodelovanjem na natečaju Podjetna Primorska, ki ga vsako leto organizira UIP. Izzivi, projekti in dogodki Za hitrejši in uspešnejši prehod v svet podjetništva UIP v partnerstvu z gospodarskimi družbami in podpornimi institucijami organizira natečaj za najboljši poslovni načrt Primorske PODJETNA PRIMORSKA, ki hkrati predstavlja eno od možnih poti za vključitev v inkubator. Natečaj poteka vsako leto z zaključkom v maju, najboljši pa prejmejo bogate nagrade. Prijavijo se lahko vsi, ki imajo inovativno poslovno idejo in jo želijo uresničiti. Več o novi sezoni natečaja Podjetna Primorska 2011/12 najdete na www.podjetnaprimorska.si. Za vse študente, ki razmišljajo o inovativnih projektih, smo v sodelovanju z Univerzo na Primorskem pripravili študijski program INOVACIJSKE ŠOLE (I.ŠOLE), ki temelji na filozofiji ustvarjalnega in kreativnega mišljenja po vzoru Stanfordske univerze iz ZDA. Izvaja se v sodelovanju s podjetji v okviru magistrskega študija na Fakulteti za management. Glavni namen i.šole je izdelava izdelka, modela, procesa ali storitve, ki rešuje konkreten problem podjetja. Namenjena je študentom, ki želijo pridobiti delovne izkušnje in preveriti svoje podjetniške sposobnosti preko izvedbe podjetniškega projekta. V UIP organiziramo številne brezplačne PODJETNIŠKE DELAVNICE in VEčER Z USPEŠNIM PODJETNIKOM, kjer uspešni podjetniki delijo svoje izkušnje z udeleženci. Vsi dogodki so namenjeni vsem, ki razmišljate o lastni podjetniški poti ali pa ste ta korak ravnokar naredili.

. . . . . . . kjer kapljajo ideje in rastejo podjetja . . . . . . www.uip.si / www.podjetnaprimorska.si


Besedilo • NeŽA pAVšIč

BrezTežnosT dUbStepa Kot že rečeno, v začetku tisočletja se je na britanskih tleh, v klubskih kleteh, pojavila povsem nova glasbena zvrst, katere ritmi so bolj downerski, temačnejši drum'n'bassovski in z elementi breakbeata na nek način minimalistični. Za to, da danes poznamo dubstep, gredo zasluge britanskemu radiu BBC 1, ki je leta 2003 podprl to glasbeno posebnost in jo začel rolati v svojih programih. Od tega leta dalje se je publika spoznala s to elektronsko poslastico in ji začela slediti po klubih, kjer so crewji DJ-jev miksali dubstep v že uokvirjene ritme housa, tehna, drum'n'bassa in drugih elektronskih zvrsti. Eksperimentiranje z elementi dubstepa je prineslo mnoge različice te zvrsti. Duo Digital Mystikz je tako prvi, ki je kraljeval na britanskih glasbenih lestvicah od leta 2004. Poleg njega sta pomembna tudi Rusko in Plasticman. Kljub temu, da so ritmi pri tem glasbenem žanru prelomljeni kot pri drum'n'bassu, pa ta zaradi bas linij zveni bolj temačno. Vendar ta temačnost ni mračna. Naj koga ne zavede, da je ta samosvoja zvrst zgolj nevesela. Nekateri mojstri svojim komadom dodajajo inštrumentalne elemente, vokale in lomljene ritme, ki obogatijo že značilno melodijo. Ja, ta glasbeni žanr vsi poznamo po Wobble bassu, to je bas ritmu, ki je manipuliran s podaljšano zvočnostjo, da dobi pridušen zvok. Na plesišču je ob zvokih dubstepa torej videti počasi zvijajoča se telesa, ki dajejo občutek plavanja v breztežnostnem prostoru. Mnogi to zvrst kritizirajo zaradi ne ravno hitrega ritma, zvokov bombardiranja in pridušenosti basa. Vsekakor je to specifična glasba, ki ne paše ravno vsakomur, je pa definitivno ena izmed hitreje razvijajočih se glasbenih novosti tega tisočletja. Ker pa je tako posebna in hkrati tudi ne, daje kreativnosti in idejam prosto pot, nastavke pa črpa ravno iz klasičnih podzvrsti elektronske glasbe. Torej imamo mišmaš vsega, vendar unikatnost ostaja. Dubstep je večkrat podcenjen tudi zaradi nehvaležnih remiksov, nekaterih bolj posrečenih, drugih manj. Obdobje post-dubstepa, ki ga poznamo danes, pa ni le klasičen dubstep z vsemi že naštetimi elementi, ampak seže dlje. Dopušča drugim zvrstem, da se zlijejo z njegovim osnovnim stilom ter tudi nanje vpliva z mešanimi ritmi, dodajanjem, ponavljanjem in raziskovanjem. Zato je toliko bolj hvaležna zvrst tudi tista, ki se nenehno razvija. Priznajmo, da ne obstaja niti ena, ki bi jo lahko opisali le z eno besedo. Dandanes se v glasbi, predvsem v elektroniki, prepletajo različni elementi. V tem času se v dubstepu pojavljajo bolj romantični ritmi kot včasih. Dubstep je začel pisati svojo poezijo in jo združil z ambientom. Ker ne uporablja več tako težkega basa, je toliko bolj poslušljiv, ne le v klubih, ampak tudi pri

Nekje na koncu prejšnjega tisočletja in začetku novega se je na elektronski glasbeni sceni rodila nova podzvrst plesne glasbe. Urbani ritem in glasbeni stil je poleg tehna, housa, drum'n'bassa, breakbeata začela narekovati dubstep senzacija, ki je danes izjemno priljubljena party glasba po klubih Velike Britanije, kjer se je vse nekako začelo in se nato kakor z vetrom hitro razširilo po vsem svetu. Dubstep je danes in.

marsikom doma. Izum post-dupstepa pripisujejo duu Mount Kimbie, ki je z remiksi komadov Jamesa Blakea, Joya Orbisona in drugih postavil nov mejnik dubstepa. Skupaj s produciranjem Mount Kimbieja so se na sceni začela pojavljati imena, kot so Martyn, Four Tet, burial, Ramadanman, Starkey, Rustie in mnogi drugi. V Slovenijo novi glasbeni zvoki pridejo bolj počasi ali pa nam jih servirajo tisti, ki so bolj dovzetni za nore novosti glasbenih senzacij. Poznamo crewje DJ-jev, kot so Wibe Department, Drumwize, Synaptic, ki poleg že utečene klasik elektronike polnijo naše klube z ritmi dubstepa. Na njihovih eventih se bas ojačevalci tresejo, pa ne samo od glasnosti, temveč tudi od glasbene kvalitete. Ko se posluša dubstep, ga je nedvomno treba poslušati na višji jakosti, da ti zvok premiga notranje organe, naslednji dan pa te pusti lačnega breztežnosti svoje melodije.

21


Besedilo • MAršA MArušIč

Straight edge: UpOr prOti drOgam, SekSU in alkOhOlU

22

»I'm a person just like you/But I've got better things to do/Than sit around and fuck my head/Hang out with the living dead/Snort white shit up my nose/Pass out at the shows/I don't even think about speed/That's something I just don't need/I've got the straight edge/I'm a person just like you/ But I've got better things to do/Than sit around and smoke dope/'Cause I know I can cope/Laugh at the thought of eating ludes/Laugh at the thought of sniffing glue/Always gonna keep in touch/Never want to use a crutch/I've got the straight edge.« (Straight edge, Minor Threat) Če bi bilo gibanje straight edge vera, bi bila pesem skupine Minor Threat sveto besedilo, na dlani narisan znak X verski simbol in Ian MacKaye nesporen prerok. Ta ameriški pevec in kitarist je ključna osebnost v hardcore sceni Washingtona DC in eden od vodilnih ustvarjalcev svetovne hardcore scene. S svojim delovanjem pri različnih skupinah je pripomogel k razvoju cele vrste glasbenih zvrsti in gibanj, npr. emocora s skupino Embrace, post-hardcora s skupino Fugazi, k celotni hardcore sceni v Washingtonu DC pa je doprinesel z založbo Dischord Records in s skupino Minor Threat, ki je še vedno ena od ključnih referenčnih točk za glasbenike na punk sceni. Poleg svojega glasbenega prispevka, je MacKaye zaslužen tudi za začetek gibanja straight edge, ki je pomemben mejnik v underground sceni zadnjih trideset let. Do tega je prišlo predvsem zaradi nje-

govega sodelovanja z založbo Do It Yourself (DIY) in seveda zaradi pesmi Straight Edge, ki je gibanju dala ime in hkrati pojasnjuje njegovo filozofijo.

začeteK STrAighT EdgEA: peseM je postala Manifest

Skupina Minor Threat je svoj prvi EP izdala leta 1981 in ena od pesmi iz te plošče je že prej omenjena Straight Edge. V pesmi, ki je neke vrste posvetilo prijatelju, ki je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina, je MacKaye z bolečino in jezo izrazil željo, da bi bil očiščen vseh opojnih substanc in drugih obsedenosti. Že ob prvem poslušanju je začutiti upor, za katerega se zdi, da je usmerjen predvsem proti navadam, ki so jih v sex, drugs & rock'n'roll obdobju 60. let razširili med mlade. Don't smoke, don't drink & don't fuck se razume kot zavrnitev podrejenosti vsem vrstam drog (vključno z alkoholom) in opustitev priložnostnega seksa, razširjenega med hipijevsko kulturo tistega obdobja. Nove vrednote so postale glavno vodilo mladih na vzhodni obali ZDA, se nato hitro razširile na celotno ZDA in Kanado ter postale stalnica na svetovni hardcore sceni 90. let. Pesem, ki je bila mišljena kot himna svobodi, je presegla avtorjev namen in postala manifest nove subkulture.

črni iKsi na Dlaneh, razpoznavni znaK STrAighT EdgErJEv

Preden je MacKeye ustanovil Minor Threat, je igral v skupini Teen Idles, ki se je leta 1980 razšla po letu koncertiranja. Ravno med enim od njihovih koncertov so lastniki lokala v Kaliforniji označili z X dlani članov skupine, ki niso bili dovolj stari, da bi lahko pili alkohol, in jim tako pijača ni bila postrežena. Med njihovim zadnjim koncertom v klubu 9:30 v Washingtonu so člani skupine predlagali lastnikom lokala naj z znakom X označijo dlani vseh mladoletnih in se s tem izognejo izgredom. Predlagana ideja je bila realizirana in koncert se je dejansko končal brez incidentov. Od tega trenutka dalje je znak X najbolj znan simbol sub-


kulture straight edge in si ga njeni pripadniki pogosto narišejo s črno barvo na zgornjo stran dlani obeh rok. Bobnar skupine Minor Threat, Jeff Nelson, je na zastavi zvezne države Washington spremenil tri zvezde v tri ikse in s tem še okrepil simboliko. Veliko straight edgerjev izkazuje svojo pripadnost na tak način, da si vtetovirajo XXX. Povezava med hardcorom (HC) in straight edgem je pomagala ustvariti kratico HxC, ki na simbolni ravni dokaj logično združuje oba.

oseBna spreMeMBa za spreMeMBo v DružBi

Straight edge je torej filozofija, ki se naslanja na glasbo, predvsem punk in HC, in dolguje zahvale za svoj nastanek Ianu MacKeyeu. Kaj pa v bistvu pomeni biti straight edge? Katerim pravilom obnašanja je treba slediti? Tako kot pri večini spontano nastalih gibanj je tudi tukaj težko podati jasno opredelitev, saj je posameznikova vest prepuščena popolni svobodi. Osnova je prav prizadevanje za svobodo in neodvisnost, iskanje lastne identitete in odkrivanje samega sebe brez omejitev v podobi alkohola, drog in priložnostnega seksa. Seveda se filozofija prepleta z drugimi, ki izvirajo iz okolja hardcora, kot je na primer DIY. MacKeye jo promovira še danes. Že v začetku 80. let je hardcore zagovarjal pridobitev osebne svobode (DIY pomeni »do it yourself« ali »če lahko to storiš sam, naredi!«) ter posledično odpravo vseh omejitev in verig, v katere nas kapitalistični svet s trendi in navadami, ki jih ustvarja, vklenja vsak dan. Tej filozofiji se pridružuje tudi straight edge, ki stremi k osebni spremembi in izboljšanju, kar posledično vpliva tudi na spremembo in izboljšanje celotne družbe. Prav zato so straight edgerji pogosto netolerantni do drugih, manj ekstremnih hardcore skupin, ki temu ne sledijo, in zato so si pridobili nekaj nasprotnikov ter posledično negativen prizvok celotnega gibanja. Ta razdvojenost je še vedno opazna na hardcore koncertih, kjer se skupine, ki so straight edge, najmanj socializirajo s skupinami iz ostalih gibanj.

soDoBni STrAighT EdgErJi so tuDi aKtivisti

Seveda obstajajo tisti, ki še danes vztrajajo pri sledenju modelu iz 80. let, vendar se vse pogosteje sliši kritike, da je bitka straight edge izgubila svoj prvoten zna-

čaj instinktivnega upora in je postala tudi sama neke vrste trend, ki mu sledijo pomembne osebnosti (VIP) in bogata mladina iz svetovnih prestolnic. Iz teh predpostavk nastajajo nove interpretacije nauka, ki sicer ohranjajo temeljno ljubeznen do glasbe HC, zavračanje alkohola, drog in priložnostnega seksa, vendar večinoma zanikajo natančno določena pravila obnašanja. Zagovarjajo osebno svobodo odločanja, na podlagi katere si posameznik postavi lastna pravila za izboljšanje sebe in posledično celotne družbe. Zato sodobne interpretacije straight edgea vse pogosteje vključujejo tudi vegetrarijansko ali vegansko prehrano in si prizadevajo za ozaveščanje o pomembnosti varovanja okolja ter s tem povezane politike. Kljub temu da to ni prava politična doktrina, socialna naveza nudi priložnost za razširjanje filozofije in zato je veliko pripadnikov straight edgea politnično aktivnih. To izražajo s pridruževanjem organizacijam, kot sta Greenpeace in Amnesty International, pa tudi s prepričevanjem prijateljev in znancev k opustitvi mamil, alkohola ter kajenja. Nove oblike straight edgea vse bolj sprejemajo tudi jemanje zdravil, ki so bila prej običajno obravnavana kot droge in zato prepovedana. Če vam je članek vzbudil zanimanje za to subkulturo in sprecifičen način življenja, ki ga zagovarja, se je vredno poglobiti v osebno zgodbo Iana MacKayea, poslušati albume skupine Minor Threat in obiskati spletne strani (www.straightedge.com), kjer lahko dobite še več informacij. Tudi če se ne odločite za drastične ukrepe v spreminjanju svojih navad, si zapomnite pomembno idejo straight edge filozofije in celotnega hardcore gibanja: nikoli ne prenehajte sprejemati odločitev, ki lahko izboljšajo vas in svet okoli vas ter vedno razmišljajte s svojo glavo. S trezno glavo, bi še dodali straight edgerji.

23


Besedilo • KAJA šAšeK

se vidiva čez en mesec … p. S. i lOve yOU December. Januar. Zima. Čas toplih plaščev, rokavic, šalov in tudi toplih objemov, besed. Ljubezen. Kako lepo se je v teh mrzlih zimskih dneh stisniti pod odejo z ljubljeno osebo, korakati po praznično utripajočem mestu. Kaj pa, če je partner oddaljen kilometre stran in nas ljubezen greje samo po Skypu ali SMS-u? Pravijo, da naj bi prava ljubezen premagala preizkušnje, kot je razdalja. Svoje zgodbe so nam zaupale tri polovičke parov, ki so živele (ali še živijo) ločeno od partnerja, ki je v tujini, in večino časa preživele v čakanju na svojo polovičko. Kako so se fant in dve dekleti spoprijeli s tem? Pa poglejmo ...

24

Mija se s fantom pozna že pet let, od tega sta skupaj zadnje leto in štiri mesece. Zaupala nam je, da je njuna zveza že od samega začetka potekala na daljavo. »Jaz sem tri dni v tednu študirala 200 km stran od doma, on pa treniral 100 km od najinega bivališča. Takšna zveza, ki jo nekateri psihologi poznajo kot zvezo krajše ločenosti, je v mojem primeru kar dobro funkcionirala. S fantom sva se lahko pogosto videla, saj sem se enostavno usedla v avto in odpeljala do njega.« Vendar pa so se stvari čez nekaj časa obrnile na glavo, saj je moral fant odpotovati in nastopilo je obdobje daljše ločenosti. »Po desetih mesecih zveze mi je sporočil, da mora svojo kariero nadaljevati v tujini. V kraju, ki je kar 2.105 km oddaljen od mene. Prva reakcija? Šok! Druga reakcija? Noro!« Vendar sta se, kot sama pravi, tudi v novi situaciji dobro znašla. »Zaenkrat se uspešno videvava. Sama sem bila dober mesec pri njem na obisku in tudi on me je že dvakrat presenetil v domačem kraju s hudo dobrimi čevlji. Ja, tujina se res splača,« Mija zadovoljno pove o svoji izkušnji. Našo drugo sogovornico Špelo v življenju vodi moto, da v vsaki stvari poišče nekaj dobrega. In temu je sledila tudi takrat, ko se je odločila za seboj pustiti družino in prijatelje in odpotovati s fantom, ki je po Evropi gradil športno kariero. »Prva štiri leta sem mu sledila kamorkoli je odpotoval,« pravi. »Večkrat slišimo 'blagor ženam športnikov', s čimer se popolnoma strinjam, saj sem s fantom prepotovala pol Evrope in resnično doživela kulturo in ljudi. Imela sem veliko srečo, da sem se znašla kjerkoli sva bila, ker sem tudi sama športnica in sem v vsakem mestu našla ekipo in delo. Tudi na pošti sem delala.« Kasneje pa se je Špela odločila za vrnitev domov, saj je želela narediti nekaj zase. Luka je bil s punco tri leta, vendar ju je zadnje leto zveze ločevalo skoraj tisoč kilometrov razdalje. Dolga leta se je po končanem študiju želel preizkusiti v tujini in glede tega je bil do punce od samega začetka iskren: »Dokler si mlad je

treba to izkoristiti, potem si tega ne moreš več privoščiti in svojih ambicij nisem nikoli skrival. Kmalu pa sem res dobil priložnost za delo v tujini, zelo zanimivo ponudbo in dolgoletna želja je dobila priložnost, da se uresniči.« Sledi odločitev: iti ali ne iti, to je tedaj vprašanje. Ko na tehtnico postavimo vse pluse in minuse, dokončno pade kocka. Za koga se bo boljše izteklo, kdo bo koga bolj pogrešal, kdo se bo moral bolj prilagajati in se žrtvovati, se bo on pogosteje vračal ali ga bo ona večkrat obiskala … Toliko vprašanj, dilem kar naenkrat privre na dan, ko je par postavljen v takšno situacijo. Kako pa se je takrat odločil naš sogovornik Luka? Vsakakor brez brezglavega zaletavanja: »Pri odločanju je pomembno predvsem, koliko si ambiciozen in koliko si se pripravljen za to žrtvovati. Če o nečem takem sanjaš, moraš te sanje slej kot prej izpolniti, drugače ti bo lahko vedno nekaj manjkalo. Vsekakor je to težka odločitev, dobro moraš premisliti in biti trdno prepričan, da je ne boš kasneje obžaloval.« Par predstavljata dva in pomembno je, da se o vsem posvetujeta drug z drugim, pretehtata vse možnosti, prednosti in slabosti, se vprašata o dolgoročnosti takšne zveze. Predvsem se je potrebno nasloniti na težišče, ki ga v tem primeru predstavlja zaupanje. Poleg velike ljubezni je to vsekakor glavno gonilo zveze na daljavo. Mija na tej točki izpostavi tudi medsebojno poznavanje partnerjev, ki je »zelo pomembno, saj je v taki zvezi bolj pogosta virtualna komunikacija, kar je včasih zelo moteče, ker je obrazna mimika zakrita, na trenutke pa pogled pove več kot 1.000 besed.« Kako se je sama spopadala s tem? »Če partnerja dobro poznaš, lahko razumeš, kaj je hotel povedati z določenim stavkom, izrečenim npr. na Facebooku. Veš, kdaj te želi nasmejati, prepoznaš različna čustva, jezo, sočutje. Najbolj pomembno od vsega pa je, da ga poznaš in veš, da nekaterih stvari enostavno ne bi storil.«


Koliko pa se zveza na daljavo dejansko obnese? Luka je glede tega bolj skeptičen: »Pripravljen sem bil ohranjati zvezo na daljavo, ampak po mojem mnenju se zveze na daljavo ne obnesejo, sploh ne za daljše obdobje.« Na vprašanje, zakaj tako meni, odgovarja: »Slej ko prej se ohladiš, pa če si še tako zaljubljen, poleg tega potrebuješ nekoga ob sebi za pogovor, podporo … Če tega nimaš, po mojem mnenju nimaš vseh faktorjev, ki so pomembni za normalno življenje v dvoje.« Povsem drugačno pa je Špelino mnenje, ki ji največ pomenita spoštovanje in skupni cilj obeh partnerjev: »Začela sem razmišljati o skupni prihodnosti. Zadnja leta delam na tem, nama ustvarjam 'gnezdo' in čakam, da si bova v njem skupaj ustvarila družino. Rešitev je, da veva, da bo te 'zveze na daljavo' kmalu konec.« Sogovornica Mija pa pravi, da moraš biti za takšno vrsto zveze poseben tip človeka: »Zelo zaupljiv, inovativen, potovalnega duha, in – kar je najpomembneje – zaljubljen!« Če vas partner, ki ga fizično ni tukaj, objema in poljublja preko Facebooka, se raje spomnite na stare čase, ko tovrstnih komunikacijskih sredstev ni bilo na voljo. Dobri stari papir in pisalo ter dnevi, tedni in meseci čakanja. Saj si niti predstavljati ne moremo, kako je takratnim zaljubljencem

uspelo. Danes pa bi bili že ob dnevu brez interneta na robu živčnega zloma. Različne spletne storitve poenostavljajo naše komuniciranje, pa če nas ločuje le nekaj metrov ali več sto kilometrov. Tudi Mija lahko reče hvala bogu za virtualni svet: »Če bi morala pisati pisma, kot so jih nekoč, bi se mi sigurno zmešalo. Preden bi dobila njegovo pismo – kar se verjetno ne bi nikoli zgodilo –, bi se mi pripetilo že ogromno pomembnih stvari, na katere pa bi pozabila, še preden bi mu odpisala. To bi bilo res škoda.« Špela pa za konec dodaja še lepo misel, ki bi se je lahko nalezel vsak izmed nas, saj pozabljamo, da je človek prilagodljivo bitje in da se vse da, če se le želi. Tudi kilometri razdalje pri tem konec koncev ne bi smeli biti ovira.

o na

ot Avto-m .

ljeno o in rab v o n e it r Preve

Kupuj

ete? P rodaja

te?

Pnev m

atike

Prodajate? Kupujete?

na

Počitniška vozila na


beSedilO • MAtJAŽ KlJuN

BreZ SlABe VeStI

elektrOnSkO BančnišTvo

26

tako imenovana digitalna revolucija nam je prinesla (poleg drugih (ne)dobrot) tudi elektronsko bančništvo. elektronsko bančništvo obsega vse bančne storitve in plačila v elektronski obliki – preko interneta, mobilnega ali drugega omrežja. obstaja seveda več različnih tehnologij, uporab in izvedb. ogledali si bomo najpogostejše.

banko. Nekatere banke na primer ne pošiljajo čekov in kartic po navadni pošti na dom in moramo le-te osebno prevzeti v domači poslovalnici.

spletno Bančništvo

Večina ljudi ob omembi elektronskega bančništva pomisli na spletno bančništvo. V eni lanskih številk Kažina smo povedali, da je med medmrežjem (internetom) in spletom (World Wide Webom) razlika. Svetovni splet je le ena od storitev, ki uporablja medmrežje za svoje delovanje. Ostale internetne storitve so na primer elektronska pošta, torrent deljenje datotek, datotečni strežniki (FTP), IP-telefonija (med drugim Skype), IP-televizija in druge. Od vseh je splet nedvomno najbolj znana storitev, ki pa že dolgo ne pomeni več samo podajanja informacij z multimedijskimi vložki. Skozi leta se je splet oblikoval v okolje za branje elektronske pošte, pisanje dokumentov, klepetanje ..., skratka za vse, kar je obstajalo pred spletom in kar lahko obstaja brez njega. Tudi banke so v spletu že zgodaj zagledale priložnost. Danes ponuja bančne storitve preko spleta večina bank v Sloveniji. V spletni banki lahko opravljamo dve vrsti bančnih storitev: - Transakcijske storitve obsegajo plačevanje položnic in računov, prenos denarja z računa na račun, investicije in vezavo denarja. - Netransakcijske storitve pa zajemajo bančne izpiske, naročanje kreditov, čekov, kartic ..., podporo strankam, podajanje informacij (novice, pogosta vprašanja) in izvoz podatkov (za drugo programsko opremo). Te storitve zadostijo velikemu številu uporabnikov, vendar je za določene storitve še vedno potrebno fizično obiskati

Kateri način prijave je najvarnejši?

Obstajajo različni načini prijave v spletno banko (odvisno od ponudbe banke). V grobem jih delimo na naslednje: - Prijava z uporabniškim imenom in geslom je primer enonivojske avtentikacije. Do pred nekaj leti je bil to najpogostejši način prijave. Danes se še vedno uporablja v navezi z dodatnimi varnostnimi ukrepi. Eden takih je vpisovanje različnih znakov gesla pri vsaki prijavi. Pri tem na spletno stran nikoli ne vpišemo celotnega gesla, kar zmanjša možnost za njegovo krajo. A če obstaja možnost, da nam ga ukradejo (če hranimo listek z geslom npr. v denarnici), nam tak način varovanja ne pomaga. - Prijava s PIN/TAN. Personal Indentification Number (PIN) in Transaction Autentication Number (TAN) sta v kombinaciji drug z drugim trenutno eden varnejših načinov prijave. Za prijavo uporabnik potrebuje manjši čitalec v obliki kalkulatorja, v katerega vtakne kartico. Pri prijavi v spletno banko se mu na spletni strani izpiše naključna številka, ki jo vpiše v čitalec. Nato ga čitalec pozove, naj vnese PIN in mu ob pravilnem vnosu poda geslo za enkratni vstop. To je primer dvonivojske avtentikacije (PIN in enkratno geslo). - Prijava s certifikatom je tretji način prijave v spletno banko. Pri tem načinu nam banka izda certifikat na pametni kartici in čitalec zanjo. Čitalec in kartico priključimo na računalnik in obiščemo spletno banko. Stran nas lahko samodejno prijavi ali zahteva še dodaten podatek (npr. geslo). Tu gre lahko za eno- ali dvonivojsko avtentikacijo.


neKaj Koristnih nasvetov pri uporaBi spletne BanKe

Pri uporabi spletne banke je potrebno imeti nekaj zdrave kmečke pameti. Naslov spletne banke vedno ročno vpišimo v brskalnik ali ga dodajmo med zaznamke in NIKOLI ne vstopajmo v spletno banko preko povezave v elektronski pošti, preko druge spletne strani (na primer Facebooka) ali programov za takojšnje sporočanje (Skype, MSN). Ob vstopu še enkrat preverimo spletni naslov, da ugotovimo, ali smo na varni povezavi (https namesto http). Prav tako preverimo veljavnost certifikata spletne strani. Če katera od teh stvari ne štima, raje zaprimo brskalnik. Poleg tega uporabljajmo za obisk spletne banke le lastne računalnike in NE računalnikov na javnih mestih. Na lastnih računalnikih redno vzdržujmo protivirusni program in posodabljajmo vse programe (ne samo brskalnika), vključno z operacijskim sistemom. Tako zmanjšamo možnost nastanka lukenj v programski opremi in s tem namestitve trojanskih konjev, beležnikov tipkanja (keyloggers) in druge nesnage, ki nam lahko zaseže osebne podatke.

previDno tuDi na BanKoMatu

Bankomati so z nami dlje časa od spletnih bank. V prvi vrsti so namenjeni dvigu denarja. Poleg tega nekateri omogočajo polog denarja in nakup znamk, kartic za predplačniške telefone, kino vstopnic, darilnih bonov in tudi storitve, ki jih ponujajo spletne banke (plačevanje položnic, pregled stanja, naročanje čekov ali kartic). Vendar pa pazljivost ni odveč tudi pri njihovi uporabi. Najprej moramo preveriti okolico bankomata in ali ima bankomat morda kakšen sumljiv dodatek, kot je libanonska zanka (nelegalni čitalec kartic) in/ali kamera (okoli reže za vstavljanje kartice in nad tipkovnico). Ko vnašamo PIN, prekrijmo tipkovnico z roko.

Do spletne BanKe preKo MoBilneGa telefona

Z mobilnimi telefoni se je seveda pojavilo tudi mobilno bančništvo. Poznamo naslednje tri oblike: - bančne storitve preko kratkih sporočil (SMS), ki so poceni (cena sporočila) in ne zahtevajo zmogljivih naprav. Za delovanje uporabljajo mobilno omrežje GSM in ne potrebujejo podatkovne povezave (interneta). Delimo jih v dve skupini. Prvo predstavljajo potisne storitve (push). Sem spadajo kratka sporočila, ki nam jih banka pošlje brez naše zahteve. To so lahko stanje na računu, nenavadni dvigi denarja, preseženi limiti ... Druga skupina so potezne storitve (pull), v katero sodijo storitve, ki jih od banke zahtevamo s poslanim kratkim sporočilom (plačevanje položnic, spisek transakcij, prekinitev plačila, ukinitev kartice ...). Potisne storitve so

uveljavljene tudi pri nas. Banke tako na primer pošiljajo komitentom stanje na njihovem računu. To je zelo pripravno za dnevno sledenje transakcijam. Če kdo izvede neavtorizirano transakcijo z našega računa, lahko to izvemo preko kratkega sporočila iz banke in takoj ukrepamo. Potezne storitve preko kratkih sporočil pa so bile zelo dobro sprejete v nekaterih azijskih in afriških državah, kjer dostop do interneta ni nekaj samoumevnega. - Spletni brskalniki na telefonu so drugi način, preko katerega lahko dostopamo do mobilne banke. Pri tem obiščemo spletno stran banke in uporabljamo storitev kot na osebnem računalniku. - Posebna programska oprema je tretji način. Pri tem se banke zelo razlikujejo – od tega, katere naprave podpirajo, do vrste storitev, ki so vključene v program. To je lahko le polepšan in prilagojen vmesnik do spletne strani.

pozor, Brišite sMs-e!

Problem pri mobilnem bančništvu nastane, če izgubimo ali nam ukradejo telefon. Zelo pomembno je sprotno brisanje kratkih sporočil, ki nam jih pošilja banka in tistih, ki jih sami pošiljamo banki. Vsi napotki za spletno bančništvo veljajo tudi tu: ne uporabljajmo nezavarovanih brezžičnih omrežij, ne klikajmo na povezave v e-pošti in drugod, ampak sami vtipkajmo naslov banke v brskalnik, posodabljajmo programsko opremo ... Ne pozabimo, da za pametne mobilne telefone obstaja veliko število programčkov in igric. Pazimo, kaj posameznemu programu dovolimo (dostop do spominske kartice, pošiljanje zasebnih podatkov, popoln dostop do interneta ...) in ali je za posamezen program smiselno, da dostopa do teh virov.

BanKa je na spletu oDprta 24 ur

Elektronsko bančništvo postaja vse bolj priljubljeno. Raven varnosti storitev se je v zadnjih letih precej povišala in prednosti te oblike bančništva s stališča uporabnika precej odtehtajo slabosti oz. nevarnosti. Z uporabo elektronskega bančništva pa ne pridobimo samo komitenti (odprtost 24 ur na dan in sedem dni v tednu ter opravljanje storitev od kjerkoli), ampak tudi banke. Več storitev kot opravimo preko elektronskega bančništva, manjkrat obiščemo bančno poslovalnico. Posledično banke potrebujejo manj zaposlenih oz. ti v najboljšem primeru opravljajo drugo delo. A to je cena napredka, ki jo plačujejo mnoge panoge. Pa previdno z denarjem.

27


1. december, svetovni dan boja proti Aidsu. Tudi letos je tradicionalno deljenje kondomov doživelo velik uspeh. Študentke so navalile in jih zbirale na podlagi (najljub

Brucovanje 2011 – drugi del. Ker vas prejšnja fotoreportaža očitno ni zadovoljila, vam serviramo še drugo. Sprejemamo seveda tudi vaše (razvratne) fotke.


TVOJA FOTKA V FOTOJOTI!

Pozimi so dvorane včasih tako hladne, da se niti barve ne upajo na oder.

Pošlji svoje fotografije na kazin@soup.si, dobrodošle fotke z dogajanja na različnih študentskih prizoriščih: faks, žurke, doma, na ulici. Edini pogoj = študentska tematika. Za vsako objavljeno fotografijo dobiš 4 EUR.

FOTOJOTA

Novi poslanci in sekretarji pa so dajali zgled (ugotovi kako? Odgovor pošlji na kazin@soup.si)

ureja • DENIS ZUPAN

bše) barve.


BURJA NA ŠOFITI info@primss.si, info@primss.si info@primss. si www.primss.si, 041 360 913

30

Ali je obdarovanje res svobodna izbira?

Številni avtorji – naj omenim le Marcela Maussa (Esej o daru), ki v omenjeni topiki največkrat velja za izhodiščno referenco – so namreč raziskovali fenomen daru in obdarovanja z gledišča družbenega. Po Maussu tako obstajajo tri medsebojno povezane obveze – dar dati, dar sprejeti in dar vrniti. Zdi se smiselno, zakaj dar sprejeti, kajti zavrniti ga, bi pomenilo ustvarjanje konflikta z darovalcem. Enaka logika nas napeljuje k (po)vrnitvi daru. V nasprotnem pomenu bi namreč ne le zaostrovali, pač pa takorekoč zavrnili odnos z darovalcem. Zakaj dar sploh dati torej dobi svoj smisel ravno v krogotoku z že omenjenima obvezama. In je pravzaprav tista od obvez, ki na simbolni in dejanski ravni podeljuje moč v družbenih odnosih, saj je gibalo ostalih dveh. Tisti, ki podari, zaveže drugega k temu, da dar sprejme in ga (po)vrne. Obdarovanje se torej zdi vse prej kot svobodna izbira. Pri ugotovitvi pa gremo lahko tudi dlje – ne le, da ne gre za svobodno izbiro, gre celo za prisilo. Na prvi pogled je obdarovanje izraz svobodne in neobvezujoče naklonjenosti, vendar pa v svojem bistvu skriva interes; toliko bolj, ko ga postavimo na aktualen družbeni horizont. Vzemimo slikovito primerjavo Rajka Muršiča (v intervjuju za Dnevnik, 15. 12. 2007): »Če pogledamo obdarovanje v celoti, je v svojem bistvu orwellovsko. Četudi veš, da te je gospodar obdaroval zato, da te bo lahko še naprej izkoriščal – in za to v bistvu gre –, imaš vseeno rad svojega Velikega brata.«

Ali je obdarovanje reprodukcija družbenih odnosov in družbenega sistema?

Pomen daru in obdarovanja je za medsebojne odnose to-

Besedilo • PETER KASTElIc, peter@primss.si

oB(dar)iti ali neoB(dar)iti December. Božič in novo leto. Spet smo v času, ko bomo lahko v medijih poslušali ali brali o obdarovanju, o njegovem pomenu, pa seveda o tem, kaj podariti in zakaj. Naleteli bomo tudi na tekste, ki bodo skušali dar in obdarovanje opredeliti na drugačen način; ga postaviti v današnji družbeni kontekst. Takšen poskus naj bodo tudi spodnje misli.

rej velik. Skozi njiju se lahko slednji vzpostavljajo, krepijo ali ohladijo; skozi njiju pletemo svojo socialno mrežo. Leta je tudi izhodišče Vesne V. Godina (v kolumni v Vivi, 20. 12. 2010), ki pravi, da si posamezniki skozi obdarovanje kot medkulturno univerzalijo – v tem primeru skozi decembrsko obdarovanje, značilno za zahodne družbe – ustvarjamo lastno socialno mrežo. Obdarovanje namreč poteka v časovni enoti, ki se v našem primeru izteče z obrednim, kolektivnim obdarovanjem konec koledarskega leta, s čimer se z začetkom nove enote (po)ustvarja družbeni svet. Ta je lahko podoben ali pa različen od lanskega, predvsem pa je povezan z že znanimi obvezami dajanja, sprejemanja in vračanja. Nesodelovanje v tem primeru pomeni osamitev; kdor ne obdaruje, ostane izven družbenih mrež. Le bogati so praviloma tisti, ki se zaradi samozadostnosti in vzvišenosti izločijo iz tokokroga obdarovanja. S tem želijo pokazati nadrejenost nad družbenimi pravili, saj smo vsi ostali tisti, ki smo preživitveno odvisni od drugih, tj. od njih – bogatih. Kapitalizem se v tem smislu kaže kot nadčasoven in večen ter neodvisen od ceremonialnega, simbolnega podaljševanja družbenega reda skozi darovanje. Z napisanim se lahko strinjamo ali ne, vendar pa je pri tem razmišljanju pomembna naslednja logično-protislovna misel: obdarovanje deluje proti kapitalu in krepi posameznikovo neodvisnost. Posamezniku namreč omogoča, da si ustvari socialno mrežo, ki je neodvisna od kapitala in mu v neprijetnih in težkih življenjskih situacijah pomaga pri razreševanju le-teh, lahko mu omogoča celo preživetje. Velikost in cena darila pri tem ne igrata pomembne vloge.


Za zaključek

Napisano verjetno ne bi bilo posebej zanimivo ali pomembno, če ne bi v zadnjem času toliko poslušali o (finančno-gospodarsko-vrednotni) krizi in posledično omejevanju le-te. Slednje bo namreč zelo posegalo v naše socialne in druge pridobljene pravice. V luči tega dobiva socialno povezovanje toliko večji in globlji pomen. Ne smemo pozabiti, da so socialne pravice in transferji, javno zdravstvo in izobraževanje med zadnjimi neosvojenimi otoki, po katerih se močno stegujejo roke. (Z javnimi dobrinami je včasih res tako, da se z njimi ne upravlja najbolje, kot velikokrat slišimo iz ust tistih, ki bi jih takoj ali kar najhitreje privatizirali, vendar pa se lahko obenem vprašamo, ali bo dobro zasebno upravljanje prispevalo k razrešitvi, ali pa bo le v službi mehanizma, ki mu najbolje služi – zasebnim interesom in reprodukciji elit.) Morda pa nam vendarle ne preostane nič drugega kot obdarovanje … Tudi to je del potrošništva, ki poganja naš družbeni sistem in ga dela vzdržnega. Kljub temu pa je pametno imeti prižgane varovalke (ne zato, da bi a priori ali kako drugače delovali antisistemsko – nenazadnje, če nekaj rušimo, je dobro imeti tudi načrt za izgradnjo novega – pač pa zato, da se zavemo morebitnih manipulacij, ki smo jim včasih priča tudi na vsakodnevni bazi). Obdarovanju najbližjih se ne moremo zares izogniti, vendar verjetno ni odveč zavedanje o pomenu našega daru – zaveze stati si ob strani, zaveze, da z dajanjem pričakujemo sprejetje in (iz)gradnjo odnosa, z vračanjem pa njegovo utrjevanje. Morda je to tudi tisto, kar v prazničnih dneh najbolj potrebujemo. In morebiti bomo tako lažje prepoznali medosebne ali celo družbene interese. V tem – tako se vsaj zdi – tiči nekaj, kar bi lahko poimenovali moč. Če bo decembrsko obdarovanje pripomoglo k temu, da bomo dosegli ohranitev družbenih mehanizmov, ki nas kot skupnost lahko opolnomočajo, vas seveda vabim k obdarovanju-sprejemanju-vračanju daril. Torej: ob(dar) iti ali neob(dar)iti? Morda pa se obdarujmo tudi z razmisleki, pogovori in druženjem. Tudi slednji prispevajo k socialnemu. Pa srečno novo leto.

Besedilo • Petra Dežjot

PODJETNA PRIMORSKA Natečaj za najboljši poslovni načrt Primorske Univerzitetni razvojni center in inkubator Primorske (UIP) v sodelovanju z Univerzo na Primorskem in partnerji vsako leto organizira natečaj za najboljši poslovni načrt Podjetna Primorska. Natečaj je usmerjen k vzpodbujanju nastanka novih inovativno naravnanih podjetij in prispeva k razvoju podjetništva v primorski regiji. Namen natečaja je pospešiti prenos razvojnih idej podjetnih posameznikov v tržno uspešne podjeme kot tudi pospešiti prenos znanja iz univerze v gospodarstvo in ustvarjanje spin off podjetij. Izbor je namenjen podjetnim študentom, akademikom, podjetnikom, inovatorjem in drugim posameznikom s Primorske, zamejstva in ostale Slovenije. Na natečaj se lahko prijavi posameznik, skupina ali pravna oseba z inovativno poslovni idejo. Na podlagi prejetih osnutkov strokovna komisija izbere 10 do 13 finalistov, ki s pomočjo svetovalcev in brezplačnih podjetniških delavnic pripravijo dokončne poslovne načrte. Najboljši trije poslovni načrti so nagrajeni z denarnimi in praktičnimi nagradami na svečani podelitvi nagrad v mesecu maju. Natečaj za najboljši poslovni načrt pretekle sezone, Podjetna Primorska 2010/11, se je zaključil s svečano podelitvijo nagrad v Portorožu. V tekmi za najboljši poslovni načrt se je potegovalo 60 poslovnih idej, samo 13 pa se jih je prebilo v finale. Izmed 13 finalistov je strokovna komisija izbrala poslovni načrt POSSA – naravni superabsorbent podjetniške skupine pod vodstvom dr. Marka Likona. Zmagovalna poslovna ideja temelji na trajnostnem postopku priprave topolovih vlaken za izdelavo superasorbentov za čiščenje oljnih in naftnih derivatov z vodnih površin. Drugo mesto je zasedel poslovni načrt Diagenomi pod vodstvom Klemna Španingerja, ki razvija novo metodo genske diagnostike raka dojke in debelega črevesa, izvaja nove genske teste za kardiovaskularna obolenja in teste, ki posamezniku pokažejo smernice za izboljšanje življenjskega sloga. Tretje mesto je zasedel poslovni načrt Different, v katerem Tomaž Bertok in Tine Slabe razvijata inovativen model trženja izdelkov blagovne znamke Different. Poslovni model temelji na trženju izdelka preko osebe, ki bo zmagovalec spletne skupnosti »Be different«. Le-ta si bo izbral sam svoj model sončnih očal, ki jih bo promoviral preko svoje strasti. Nova sezona Podjetne Primorske 2011/12 je tik pred vrati. Uraden začetek natečaja bo objavljen v sredini januarja 2012, ko bodo znane vse podrobnosti natečaja. Vsem novostim pa lahko sledite na spletni strani www.uip.si ali www.podjetnaprimorska.si . Natečaj Podjetna Primorska je sofinanciran s sredstvi Ministrstva za gospodarstvo in Javne agencije RS za podjetništvo in tuje investicije.

31


Besedilo • MARKO GAvRIlOSKI

Kriza ali le prepih v dsp?

32

V začetku novembra je pisatelj Miha Mazzini izstopil iz Društva slovenskih pisateljev (DSP). Kot je v kratki izstopni izjavi zapisal, se je za ta korak odločil, ker društvu dela sramoto, saj je glede na zadnje ocenjevanje vrhunskosti pisateljev dobil le desetino vseh točk in zaradi tega kot neperspektiven pisatelj v to društvo ne sodi več. Seveda ni prvi, ki je izstopil, in verjetno tudi ne zadnji, a tokrat so se (spet) odprla določena vprašanja, ki se dotikajo ustreznega razdeljevanja sredstev, primernosti točkovanja in na sploh vloge DSP v slovenskem kulturnem in tudi širšem družbenem okolju. Društvo se na njegov izstop javno ni odzvalo in kot so kasneje sporočili, je le tedanji predsednik Milan Jesih izrazil obžalovanje in Mazzinija po elektronski pošti pozval, naj ponovno premisli svojo odločitev. Mazzini je premislil in se odločil, da bo svojo kratko izstopno izjavo podkrepil z daljšo obrazložitvijo, ki jo je objavil kot kolumno z naslovom Razvojno socialna laž. Pravzaprav v njej poskuša razložiti »zgodovino slovenskega odnosa do kulture« in izpostavi (pri tem spet ni prvi!) nekatera ključna, nerazrešena vprašanja, ki slovensko kulturo silijo v povprečje, kjer se v zaprtem krogu elitnih izbrancev določa, komu bodo podelili sredstva za ustvarjanje, komu za preživetje, koga bodo nagradili in koga kaznovali s pozabo.

Izstop GradIšnIka

V društvu so še zmeraj molčali in upali, da zgodba ne bo dobila zagona snežne kepe. A se je zgodilo ravno obratno. Deset dni po objavi Mazzinijeve kolumne je iz DSP izstopil še pisatelj Branko Gradišnik in javnost je postala pozornejša. Gradišnik se je za izstop odločil, ker se društvo »za svoje poniglavo ravnanje« Mazziniju ni opravičilo. V svoji utemeljitvi izstopa je izpostavil določene značilnosti slovenske kulture, kot je socialno-razvojna mentaliteta (po Mazziniju), ki temelji na klanski solidarnosti. Prav tako se obregne nad absurdnostjo kriterijev in točkovanja, po katerih se vrednoti posameznega avtorja in njegovo delo. Kar pa DSP vleče na dno morja, je to, da so »člani društvenega gremija /…/ že zdavnaj poskrbeli za nastanek zaprtega kroga. Kdor se skuša v to podganjo dirko vključiti na novo, nima ‘šans’ (razen, če ga klan sprejme), kajti če nimaš dovolj točk, ne moreš v tujino; če pa nisi bil v tujini, ne dobiš točk«.

nove razvojne potI

Tako Mazzini kot Gradišnik DSP predlagata nekaj rešitev. Medtem ko se prvi osredotoči zgolj na svoj primer in predlaga tri korake, po katerih bi v društvu

na pošten in pregleden način razdeljevali finančna sredstva, Gradišnik opredeli širšo vlogo DSP v slovenskem prostoru. Po njegovem mnenju bi DSP lahko »skrbel za vzgojo in izobraževanje nadebudnih piscev in pisk, pri medijih bi lahko lobiral za oživitev kritike literarne produkcije /…/, pomagal razrešiti paradoks slovenskih knjižnic, ki prejemajo kulturna sredstva za to, da nabavljajo in izposojajo plažo /…/, zastavil svoj vse bolj virtualni ugled za to, da se postavi proti nadaljnjemu siromašenju slovenskega jezika«. Takšnih in podobnih predlogov vsekakor ne zmanjka. Sedaj je na potezi DSP, če želi svoje delovanje izboljšati in se očistiti obtožb, ki so vedno glasnejše, a bodo (glede na slovensko prakso) žal spet udarile ob trd zid trdnjave ljudi, ki so si v zaprti družbeni mreži zagotovili svoj položaj in sredstva za preživljanje.

se dsp lahko zaGleda v oGledalu kot dorIan Gray?

Higienična in moralna dolžnost DSP bi bila, da natančno reflektira svoj


položaj, analizira poteze in delovanje zadnjih nekaj let ter nato postavi nove smernice in določi svojo vlogo v slovenski družbi. Vprašanje je, če je vse to zmožno narediti? Za zdaj samo opravičuje lastno ravnanje s sprenevedanjem in čudenjem nad izstopom dveh članov ter spraševanjem, ali ne gre morda za način samopromocije, kot je pred kratkim izjavil nekdanji predsednik DSP, Milan Jesih. Društvo se je po vsem tem le odzvalo z obrazložitvijo primera Mazzini, v kateri po vrsti zanika vse obtožbe, Mazzinijevo pisanje pa označi za zavajajoče. Ob napisanem lahko ob nepoznavanju ozadja hitro zapademo v pristransko obtoževanje in kupovanje resnic. A ne gre za tak boj. Ne gre za to, kdo bo imel prav in kdo ne, temveč za resno kritiko DSP, da mora kreniti v drugo smer. Mazzini in Gradišnik nista prva, ki sta izstopila, prav tako pa nista edina kritika društva. Vprašanje je le, če ju bo zdaj (kot tudi njune podpornike) pozicijsko močna pisateljska klika skušala onesposobiti s pozabo, z odrinjanjem na margino in s klevetanjem v tujini, kot se je to zgodilo naši sogovornici, pesnici, pisateljici in prevajalki Taji Kramberger. V nadaljevanju objavljamo skrajšano obliko pogovora (več na www.soup.si/kazin/extras).

Če predpostaviva, da je v DSP skoncentrirana določena elitna skupina ljudi, ali so ljudje sposobni videti to, kar se dogaja v društvu?

Na eni strani navadni ljudje, ki gredo skozi ideološki aparat države, ki se mu reče izobraževanje, tega, kar se dogaja, gotovo niso sposobni videti, ker jim ves izobraževalni sistem od osnovne šole do diplome ali do doktorata ne dá orodij, s pomočjo katerih bi se lahko distancirali od dogajanja in ga znali videti. Na drugi strani pa imajo ljudje danes svoje skrbi, čemu bi se ukvarjali z DSP. Tam bi morale zadeve teči, saj gre za posvečeni kraj skupnosti in kulture. Dejstvo je, da ni tako. Mislim, da obstajajo posamezniki in posameznice, ki vidijo, kaj se dogaja, vendar nimajo realne moči, da bi kaj spremenili. Realna moč vkopane elite pa je njeno tiho varovanje lastnih pozicij predvsem s sistematično reprodukcijo sistema obstoječih oblastnih mest in z brisanjem ne-njenih krajev memorije. To se ne bo kar samo od sebe odpravilo. V sodobnem času (v tej deželi) tisti, ki zares dobro piše, nima publike, ki bi ga prepoznala. Občinstvo se namreč oblikuje postopoma, v stiku z živo literaturo, ne nastane čez noč.

Potemtakem širitev obzorja in mej z nenehnim razglabljanjem in reflektiranjem položaja v tem elitnem klubu najboljših niti ni možna?

Gotovo je. Jaz sem sicer izgubila vizijo, da je mogoče ljudi, ki se ukvarjajo z literaturo, v teh krajih spravit k sebi, dokler sami ne želijo videti, kje so, takrat, ko sem zamrznila svoje članstvo v DSP. To je bilo leta 2004/05 v zvezi s polemiko, do katere je prišlo, ker so elitniki Iztoka Osojnika odstavili z mesta direktorja Vilenice. Za Iztoka Osojnika, ki je vileniški festival odprl za različna občinstva in deloval v prid literarne polifonije, ne pa zgolj iz sebičnih interesov, se nas je tedaj od prek 300 članov izpostavilo le približno

ducat, t. j. misleča kritična manjšina. Takrat se je po mojem mnenju zgodil neoliberalni prevzem v društvu. Današnji izstopi iz DSP so izstopi iz razvite faze neoliberalizacije literature, njihovi pravi razlogi se bodo šele pokazali. Medtem se je na pomembne pozicije v društvu vzpela literarna elita, ki ima nenehno vnaprej zagotovljena državna sredstva, se pravi naš davkoplačevalski denar, in pri tem ni odgovorna nikomur. Trenutno se zadeve še zaostrujejo s centralizacijo in nadzorom nad mednarodnim kroženjem literatk in literatov. Po nekaterih novih postulatih naj bi se zunaj Slovenije promoviralo le nekaj imen; vsi vemo, katera so, in marsikdo po svetu jih je že sit, saj so nenehno ista ter povezana z ne posebno kakovostno literaturo. Seveda gre za politično razmeščanje agensov v nekem polju, ne pa za literaturo in njene kriterije.

V ta kontekst sodi tudi medsebojno podeljevanje nagrad in priznanj. Pomembno je, le koga poznaš in komu si všeč …

Pri nas se ne spoštuje vsebinskih pertinenc, kakovosti dela, ker na tem področju ni in ne more biti vnaprejšnjih kriterijev. Vzpostavi jih delo samo. Transformacijske linije, kakor jim pravim, tj. dejstva, da nekje začneš in se potem razvijaš skozi življenje, prehodiš neko pot senzibilizacije in elaboriranja svoje poetike – v slovenski poeziji domala niso in niso cenjena. Šele, ko bi znali ceniti in razumeti spoznavno pot, bi se v komisijah šele lahko odločali, kdo si nagrado za literaturo zasluži in kdo ne. Vsega tega pri nas ni, ker glavni kritiki, pa tudi avtorji sami, ne priznavajo razvoja in spoznanj. Rodijo se geniji, umrejo geniji, ves čas pišejo isto in ne znajo nobene življenjske izkušnje prevesti v literarno govorico. Ali kakor sem nekje zapisala: sto let je pasalo, ostal je budalo. Kaj torej v teh krajih merimo pri literaturi? Istost in stasis? Konformizem? Hlapčevstvo? Stremuštvo?

Kako se upreti razlagam DSP, da tisti, ki so izstopili, tega ne počnejo zaradi lastne promocije?

Ah, lastna promocija, to je fraza, značilna za tukajšnjo mentaliteto, v kateri pač ta promocija nekaj pomeni. Zunaj te mentalitete ta fraza ne pomeni nič, kvečjemu grotesko. Te razlage lahko zavre le zmanjšanje števila odjemalcev. Kaj pa je tako vrednega na promociji v druščini nosilcev te mentalitete? Del odgovora se skriva tudi v tem: Kdo govori? Če govori samooklicana elita, katere člani se med seboj trepljajo in povzdigujejo, javno pa se delajo, da niso povezani, mediji pa vse skupaj spravljajo v kroženje, je to tako, kakor da bi se krivolovci razglašali za varuhe narave in živali. Ne maram tega pompoznega wagnerjevskega načina bivanja, kakor bi mu rekel Oscar Wilde.

FOTO: tajakramberger.wordpress.com. Priporočamo branje.

33


tomaž Šalamun in mi Besedilo • Monika Vrečar Foto • BlUE FlOwER ARTS

»Pesniki z mislimi fukajo med sabo, zato je poezija nesmrtna,« je v eni od svojih pesmi zapisal pesnik mlajše generacije, Tibor Hrs Pandur.

Tomaž Šalamun je brez dvoma najslavnejši sodobni slovenski pesnik. Hkrati pa, ali morda prav zato, predstavlja vsaj tri stvari, ki se jih Slovenci najbolj bojimo: prvič, neulovljiva in fluidna seksualnost, drugič, Šalamun je nekdo, ki mu je uspelo v tujini, potem ko se je nonšalantno odrekel svoji nacionalni identiteti, se zatem vrnil in jo odločno pomagal soustvarjati, zaradi pritiska tujine pa so mu to morali dovoliti in mu biti celo hvaležni. In tretjič, bolj je uspešen, slaven in priznan od Braca Rotarja in Taje Kramberger, kar ga seveda kar avtomatsko postavlja v temno opozicijo anarhističnega aktivizma, za katerim omenjena skrivata svojo, kakor jo imenujem sama, voljo do moči. Kako drugače naj si potem razlagamo Rotarjevo Odprto pismo Tomažu Šalamunu oz., kot mu sama pravim, ljubosumni izliv v kombinaciji z že značilnim pljuvanjem po svojih (nekdanjih) fakultetnih sodelavcih, ki se je z odpovedjo delovnega razmerja Krambergerjeve zgolj preselilo iz intime fakultetnih predavalnic v medije in javno blatenje vseh, ki niso pripravljeni priznati njune genialnosti. Po drugi strani pa, kot kaže, njunih zaslug ne smejo priznati niti tisti, ki se jim zdi, da jih kaj imata, sicer jih Rotar javno ozmerja kar z naslednjimi besedami: »Navsezadnje: od kod tebi in agensom lokalnega zatočišča za stremuške sošolce, sorodnike in druge prijatelje pravica, da, nevedni, kakršni ste, razsojate o najini vrednosti, kakor da ste pokrovitelji vsega, kar živi ali je živelo.« (vir: http://alternativa-obstaja. blogspot.com/2011/09/odprto-pismo-tomazu-salamunu. html)

Naj poskušam odgovoriti Bracu Rotarju na to vprašanje, čeprav me čudi, da ni že sam pomislil na odgovor, glede na to, da je dotične besede objavil tudi na spletni strani Alternativa obstaja, ki se proglaša kot Civilna iniciativa za boj proti nepravičnosti, neenakosti, zatiranju, diskriminaciji in omejevanju mišljenja. (Uau!) Torej, javno obtožiti nekoga, da v javnosti nima pravice omenjati tvojega imena zgolj zato, ker je po tvojem mnenju »imakulanten deificiranec«, ti in tvoja žena pa žrtev »lokalnega intelektualnega genocida«, ki da je »kriterija inteligentnosti in kompetentnosti nadomestil s kriteriji servilnosti in pohlevnosti«, je v resnici izjava, ki je ideološko pristranska in usmerjena k omejevanju mišljenja in spodbujanju nestrpnosti. V resnici za tem ljubosumnim izlivom seveda stoji nekaj tiste strasti, ki jo Tomaž Šalamun zloglasno vnaša v svoje odnose, saj je ravno poezija tista, ki je pred časom družila Šalamuna in Krambergerjevo, a se je slednja v nekem trenutku od njegovega vpliva odločno odvrnila, to pa je očitno vplivalo tudi na prijateljstvo Šalamuna z Rotarjem. Strast je na pesniškem področju razumljiva, je pa nevarno, če se na neprimerne načine prevaja v političnost, npr. ko se čustveno motivirane odločitve zagovarja kot politično korektne, kar menim, da se Taji Kramberger in Bracu Rotarju vsekakor lahko očita. Kajti strast je izrazito pristranska, subjektivna in efemerna, politika pa naj bi bila vse kaj drugega kot to. In Šalamun je bil vedno bolj kot političen pač strasten. Pa smo pri še eni stvari, ki se jo očita Šalamunu in je v kombinaciji z njegovo fluidno seksualnostjo še posebej


kočljiva – strastna naklonjenost mladim pesnikom. Čeprav je področje poezije dandanes zelo živahno in po mojem mnenju vsebuje veliko mladih protagonistov, ki tako ali drugače soustvarjajo slovensko kulturno prizorišče, je o njem pravzaprav premalo slišanega in povedanega. Razlog je med drugim ta, da je pesništvo eden bolj zapostavljenih poklicev celo v kulturi, saj je kot poklic tako javno kot formalno razvrednoten, zato pa tržno tako neuspešen, da je z opravljanjem le-tega v Sloveniji nemogoče preživeti. Še več, pesništvo se sploh ne tretira več kot polnopravni poklic, temveč zgolj kot nekakšna nedeljska dejavnost, ki naj jo vsak pesnik opravlja v svojem prostem času. Zato je toliko bolj razumljivo, da je Šalamun kot pesnik, ki živi zgolj od poezije, nek poseben fenomen v slovenskem prostoru, kajti to pomeni, da je intelektualec, ki živi zgolj od strasti, politiki pa se odpoveduje, kar je v slovenskem analitično orientiranem intelektualnem prostoru nedopustno. Nedopustno je prav tako to, da v tem duhu vzgaja tudi slovensko pesniško mladež, ki v njem prav v obupnih eksistenčnih razmerah (pa četudi zgolj osebnih) največkrat najde svojega zaveznika. Eden izmed problemov nepriljubljenosti sodobne poezije je zagotovo v njeni neposredni demistifikaciji in prizemljenosti, ki pesniški subjekt vrača iz zasanjanega lebdenja nad družbeno realnostjo naravnost v njeno drobovje ter tako dela težave zastarelim interpretacijskim modelom, ki so še trdno usidrani v naši kulturni zavesti. Miklavž Komelj je v intervjuju za Poglede dejal, da je njegova hči morala pri pouku napisati, o čem pravzaprav govori pesnik, ki v pesmi opisuje metulja. Pesem po navedku v navodilih seveda ne govori o metulju, ampak o nečem drugem. O čem le? Komelj odgovarja: »Sam si pri najboljši volji ne morem misliti, o čem drugem naj bi govorila pesem kot prav o metulju.« Takšno zastarelo mistificiranje pesniškega jezika je tudi ovira, da bi si drznili v naš izobraževalni sistem vključiti še drugo plat poezije, tisto, ki je neposredna, strastna in brutalno iskrena in je razlog, da ta poezija ni toliko skomercializirana. Morda tudi zato mladi pesniki svojega zaveznika in somišljenika največkrat najdejo v Šalamunu, ki nima takšnih zadržkov, ki omejujejo slovensko intelektualno srenjo. Zaradi njegovega vpliva na mlade slovenske pesnike se mu celo očita, da uživaško izkorišča svoj status reflektorja, medtem ko se mlade vehice brezglavo zaletavajo vanj. Že spet je tukaj seveda na delu strast, zato res ne preseneča, da mu to očitajo največkrat pesniki sami, kajti po psihoanalizi nihče nima dobrih odnosov s svojim bivšim ali bivšo, zato namreč, ker je bilo boleče od njega/nje odtrgati vloženo psihično energijo. Odnosi med pesniki so ponavadi čustveno motivirani, saj se vzpostavljajo prav na podlagi učinkovanja poezije oziroma kot v eni svojih pesmi zapiše Tibor Hrs Pandur: »Pesniki z mislimi fukajo med sabo, zato je poezija nesmrtna.« In najboljše pri tem je, da misli niso nikoli prestare za fukanje s še tako mladimi mislimi. To plojenje, ki poteka med Šalamunom in mladimi pesniki, je pravzaprav eden izmed pomembnih momentov spoznanja, da sta obsedenost in strast, ki brezglavo spodnašata

jezik, pravzaprav ultimativna oblika izražanja, ki brezpogojno odpira slabo pokrpane rane naše živalske narave ter jo prav zato pretvarja v najvišjo obliko človeškega zavedanja. Zato tudi vem, o čem govori Šalamun, ko pesnike razglaša za preroke – ker je vsak, ki tako globoko čuti, prerok. In zato pesniki so preroki, ker intuitivno prevajajo vzdušje vsakega časa v emotivno občutenje prihajajočih sprememb. Mlada slovenska pesniška scena je prav zato močno notranje povezana s Šalamunom, ker je njegova poezija od začetka do konca preprosto – preroška. Ali so pri tem njegovi prijemi pravilni, korektni in fer, je tukaj popolnoma brezpredmetno. Poezija preprosto ne more biti napačna. Čutenje, ker je že v osnovi vezano na človekov subjektivni ustroj, se preprosto ne more motiti. To je podobno kot iskanje odgovora na naslednje vprašanje: »Ali je bil Jezus egocentrik?« Ne, samo čutil je, da je bog. In, hej, 2.000 let po njegovi smrti lahko vidimo, da se ni motil.

Besedilo • IvO PODOJSTRŠEK

Call of duty Mi nismo nikoli streljali pravih nabojev. Sedeli smo v sobah in preigravali Call of Duty ali se podili po paintball poligonu in pokali z barvo napolnjene metke. Mi nismo nikoli živeli rock'n'rolla. Mi smo noreli na turbo-folk in novodobno štanc glasbo. Življenja nam usmerjajo narcisi iz reklam. Mi bomo diplomiranci. Težki intelektualci. Mahali bomo s papirji in žrli Apaurine. Še zdaj se te spominjam, kako omedlevaš, medtem ko Živadinov izgublja tla pod nogami in ti tupi v glavo, da je življenje potrebno podrediti umetnosti. Ko Jeffu Koonsu jebe mater in žrtvuje steklenico Radenske širnemu vesolju. In kako se čudiš Zupanu, s kakšno eleganco otresa sneg s svojih magnolij. Mi tega ne znamo. Mi tega nimamo. In ni šans, da poštekaš, kako je umetnost lahko način življenja.

35


BloGira • PETRA SlAvEc

36

»niČ mi ni in toČno to mi je.«

IZ NEKJE vMES

s ščepcem soli

ARHIv

Ko sem pred tedni prejela vabilo na slavnostno prireditev ob podelitvi diplom ene od članic Univerze nam Primorske, sem se veselila predvsem priložnosti obleči kiklo. V pomanjkanju drugih sort prireditev, ki jih običajneži izkoristimo za zakmašno opravo, moram pač to prav ponižno priznati. Bolj žalostno je, da je druga stvar, ki se je spomnim s podelitve, firbčno stegovanje vratu, da bi čim prej videla, kaj si je ob tej priložnosti nadel naš gostitelj diplomant – spet obleka, torej. Tretje je oprezanje za znanimi obrazi v dvorani, četrto pa neverjetna velikost razmakov med mini obloženimi toastki in sladicami na pladnjih po končani prireditvi. Človek bi rekel, da slavnostne podelitve v svojem bistvu niso namenjene razkazovanju in opazovanju garderobe ali potešitvi lakote, vendar – razen, če nisi diplomant ali njegov starš, torej od glave do pet prežet s pozitivnimi emocijami ponosa in sreče – po neki vsebinski vrednosti si prireditve pač ne bom zapomnila. Glede na to, da je šlo za podelitev diplom družboslovno naravnanega faksa, sem pričakovala aktualna, intrigantna in navdihujoča (na)govora predstavnice akademije in predstavnika študentov, dobila pa plehko in ničkolikokrat prevreto kurjo juhico za ... njiju sama? Kmalu po klasičnem uvodnem spevu univerzitetnega zbora, ki se je ob tej priložnosti (bržkone zaradi vežbanja pred bližajočim se pevskim tekmovanjem in večernega koncerta, ki so ga na drugem koncu mesta imeli takoj po podelitvi) zbral v zavidljivo izpopolnjeni zasedbi, sta se na oder povzpela slavnostna govorca. Dekanja, ki ji besedila sicer že po profesiji niso tuja, je nanizala nekaj zimzelenih o življenjskih prelomnicah, novih začetkih in večnih prijateljstvih, potem pa iz nekega meni neznanega razloga posebej poudarila, da se vrednost fakultete ne meri po zvenečem imenu ali zvenečem imenu njenih učiteljev. Še preden sem uspela razvozlati, kaj točno je z izrečenim mislila, je na valovih modre rektorske obleke (s priložnostnim dodatkom belega listka in lepilnega traku na zadnjici) odvalovala nazaj v prvo vrsto in na odru se je (Ali je bila vmes morda še plesna ali glasbena točka? Res mi je ušlo iz glave ...) pojavil skrbno počesan in namaziljen predstavnik študentov. Najprej sem mislila, da gre za hec – govor je bil tako zelo zimzelen kot dekanjin, skoraj bi si upala trditi, da je o življenjskih prelomnicah, novih začetkih in večnih prijateljstvih bral v istem vrstnem redu in z istimi besedami kot njegova predhodnica. Še nekaj obveznih o tem, kako je količina pridobljenega znanja odvisna od vsakega posebej in ne od fakultete in že konec, aplavz, glasbena točka. Plehkost študentskega nagovora sem kasneje pripisala dejstvu, da je bil tudi sam govorec slavnostni diplomant in torej emocionalno vzdražen, s čimer se na nek način še zdaj tolažim. Sledil je bistveni del prireditve – vročitev diplomskih listin in gartrož diplomantkam in diplomantom, med katerim ni šlo brez napak v power point prezentaciji, ki je vse navzoče na platnu bolj ali manj sprotno obveščala o temah diplomskih nalog, ki so jih slavljenke in slavljenci v preteklih mesecih uspešno zagovarjali. Prav presenetljivo pogosto se je pri branju imen zmotila tudi sicer svojega posla vešča napovedovalka s prijetnim altom. Plesni (glasbeni?) predah nekje na polovici, nadaljevanje podelitve, sklepni nagovor dekanje. Tokrat pove nekaj v stilu, da naj bodo diplomantke in diplomanti srečni, kjerkoli že bodo, naniza nekaj statističnih o zaposljivosti preteklih generacij (ali je to morda storila že v prvem delu?) pozove zvezde večera, naj le povedo, iz katerega hrama učenosti prihajajo, ko bodo želi uspehe na karierni njivi. Ali nekaj podobnega. Zaključi s tem, da je treba na svet gledati s ščepcem humorja, jaz se strinjam in si to zapomnim, vsi navzoči obsedimo, poslušamo Karlo Bruni z ljubljanskega filofaksa, odidemo na zakusko. Zaradi drugih obveznosti je bil na prireditvi odsoten novi naravoslovni rektor. Še dobro, ker mu prav res ne bi bilo treba dosti, da bi popolnoma zasenčil slavnostna govorca na njunem domačem terenu, jaz pa morda v zanosu navdušenja nad nečim izvirnim ne bi mogla tako dobro pomniti velikosti razmakov med mini toastki na pladnjih in športne elegance, ki so si jo za svoj dan v veliki večini izbrali diplomanti in diplomantke. Na (ne)srečo bom vabljena najmanj še na eno podelitev taiste ustanove. Do takrat prosim odgovorne, da spitajo novo kuro, vzgojijo svežo zelenjavo in predvsem – naj ne pozabijo na sol v svojih govorniških juhicah. Toastke pa naj tudi vendar zložijo malo bolj na gosto ...

oktober november december januar

Počil mi je film. Spretnost finiširanja Prenašam podatke Ni vnosa


INTERvJU

Boštjan Videmšek je dolgoletni noVinar dela, ki je V zadnjem desetletju poročal s kriznih žarišč. skupaj z juretom erženom sta V knjigi VOjna TerOrja, deseT leT pO 11. sepTembru podroBno opisala razmere V afganistanu, pakistanu, iraku, Demokratični repuBliki kongo in somaliji. Boštjan ViDemšek se ne pretVarja, ampak neposredno nagoVarja sogoVornika, Bralca, poslušalca. opisuje ViDeno, reflektira DožiVeto, analizira dogajanja V sVetu. Boštjan ViDemšek je priča, ki je spregoVorila.

37

Besedilo • MARKO GAvRIlOSKI

foto • DeniS ZUPan

Boštjan Videmšek

samo Še slaBŠe Bo


Tvoj boj ni neposredno aktivističen, ampak je boj pričevanja reporterja, ki naprej podaja različne resnice, resnice z drugega brega. Včasih deluješ, kot da ne bi imel upanja, kot opazovalec, ki opozarja, a ne verjame, da se lahko kaj spremeni.

It’s only gonna get worse. Kolikor se le da, poskusim ločiti emocije in domače štiri stene od javnega diskurza. To je tudi odgovornost do javne besede, ki bi morala biti nujno licencirana. Preziram onanistične komentatorje na medmrežjih. Zadnjih enajst ali dvanajst let v živo gledam stvari, ki mi sporočajo neko močno resnico o človeštvu. Ves čas ponavljam to svojo dogmo, da je človeštvo v bistvu precenjeno. Zgubil sem vrsto najstniških idealov. Nimam se za humanista, čeprav sem to nekoč zelo glasno poudarjal. Ravno zaradi tega, ker, če povzamem Paula Watsona (Sea Shepherd), človeštvo mirno opazuje klanje kitov, na drugi strani pa bi se sprožila tretja svetovna vojna, če bi kdo uriniral na Mona Lizo. Kakšna nečimrnost je to? Težko je verjeti v boljši svet, če je pa ta tako eklatanten.

Kaj te potemtakem žene naprej?

Slaba vest in občutek krivde, ker sem privilegiran.

38

Z Erženom sta s knjigo zaključila neko desetletno obdobje aktivnega poročanja. Zamolčanim sta dala besedo, razkrila sta zakrito, seznanila sta nas z resnico z drugega brega. Sta povedala vse, kar je bilo za povedati?

Teh deset let je hočeš nočeš marketinški trik. To sva počela prej in bova gotovo počela tudi v prihodnosti. Podnaslov knjige (10 let po 11. septembru) se veže na enajsti september, saj je bilo knjigo treba na nekaj obesiti. Angleška verzija nima nobene zveze z enajstim septembrom, ampak se povezuje z vojnimi konflikti 21. stoletja. To bi rad popeljal v kontekst tretje svetovne vojne za energetske vire in vodo, ki se mi zdi ključna tema prihodnosti, ki ni nujno niti iraški front line niti dialektični konflikt oziroma fronta, ampak je neposredna posledica in na drugi strani vzrok. Ekonomski migranti so drugi projekt, ki ga vzporedno peljeva iz Afrike.

… to je nadaljevanje.

Tako je, ampak ves čas se mešajo vzroki in posledice pri vsebini teh projektov in tu se mi zdi novinarski izziv zelo velik. Dejstvo je, da sva se več kot deset let posvečala žrtvam. Jasno, to je pač doktrina, vedno sva pristranska, ker sva vseskozi na strani žrtev. Zdaj je čas za korak naprej, za vrat je treba prijeti krvnike. Ne le sočustvovati z žrtvami. V tem času sva premalo raziskovala in preveč popisovala. Čas je za to, da se naredi potop v globino, da se naredi celotno zgodbo o energetskih lobijih, da se poišče vzroke. Šele potem pridobiš etično pravico poslušati zgodbo trpljenja.

Zelo podrobno sta opisala stanje stvari takšno, kot je. Predložila sta dokaze nam in mednarodni skupnosti, ki pa molči.

Ne vem, če sva to naredila. Vseeno se zavedava realnosti, tako najinega žurnalističnega vložka in morebitnega

družbenega vpliva, kot stanja mednarodne skupnosti. Najin aktivizem oziroma korak, ki presega čisti žurnalizem, se ne kaže v pisnih izdelkih. Kaže se v tem, da ohranjava tesne stike z ljudmi, s katerimi sva delala. Ključno je, da 24 ur na dan živiš na vseh ravneh. Ni važno, od kje se vrneš domov: najsi bo iz Iraka ali iz Murske Sobote po tragediji Murinih delavk, važno je, da zgodbo artikuliraš tudi v vseh medsebojnih odnosih. Kar pridigaš, moraš tudi živeti, drugače si popolnoma brez vrednosti. Drugače je to blef, popkultura.

Si eden izmed boljših, če ne celo najboljši v slovenskem žurnalizmu, poročanju. Ne poročaš iz naslonjača. Koliko je pri nas dobrega preiskovalnega novinarstva?

Jaz se nimam za preiskovalnega novinarja, zato ker je to malo drugačen žanr. Edini pravi in najbolj vpliven preiskovalni novinar v državi je Primož Cirman. To je človek, ki že desetletje 24 ur na dan razbija smrdljivo, tajkunsko in lobistično slovensko elito. Jo spravlja pred sodišče in jo s topim kladivom udarja po drobovju. To dela v trikrat bolj nevarnem okolju in sedemkrat bolj h kolateralni škodi klicočim posledicam, kot so dejanske frontne črte. Kar se pa tiče naju z Juretom, imava ta privilegij, ki je hkrati tudi tiha bolečina, da je slovenska zunanja politika v resnici eksotika, ki se jo upoveduje na ravni popotništva. To je tudi tisto, kar me trenutno najbolj moti pri knjigi. Sicer sem zelo vesel odzivov, ampak zelo hitro postaneš nekdo, ki se čudi drugim rasam v Afriki in pleše plemenske plese. Mislim, fuck off! To je rasizem!

Tako te razumejo?

Se zgodi. Potreboval sem dosti težkih interakcij, da se je to začelo kristalizirati. Ne moreš mešati popotništva in žurnalizma, kakor tudi ne moreš mešati cenenega ego safarija in avanturizma z upovedovanjem biti.

Novinarstvo v Sloveniji se sooča z neustreznim financiranjem, padcem kakovosti, poplavo spektakularnosti brez vsebine. Kateri slovenski novinarji ali pa medijske hiše so po tvoje uspeli zdržati ta neoliberalni pritisk, če so ga?

Težko je govoriti o medijskih hišah, ker nobena sama po sebi tega ni zdržala. Tiste, ki bi morale zdržati, pa niso. Tak primer je nacionalna televizija, ki je imela zaščito in bi lahko zdržala, pa je klavrno podlegla. Zdržali so posamezniki. Nikakor ne živimo v najhujšem obdobju za novinarje, saj slednji danes niso nič slabši od tistih pred njimi. Celo nasprotno, saj jih je toliko več in ker je novinarstvo postalo ta gnusen pojem citizen žurnalizma. To pomeni, da lahko vsak z digitalnim fotoaparatom in s polpismenim Facebook in SMS izražanjem upoveduje svet, zato ker se je slučajno znašel nekje. In izraža mnenje o stvareh, o katerih ni prebral niti ene same knjige. To ni nič. Seveda je super imeti nekoga, ki je tukaj in zdaj, nekoga, ki ti sporoča, ampak če to ni umeščeno v kontekst, lahko pomeni smrtno nevarnost za žurnalizem. Socialna omrežja, popolna digitalizacija vsega, popolna transparentnost kjerkoli in kadarkoli, so prinesle kar nekaj lepih reči, pa


tudi nekaj zoprnega. Recimo to, da je preprosto težko opaziti nekaj relevantnega, ker je tega ogromno. Morda zveni severnokorejsko, a če bi kandidiral na volitvah, bi se zavzemal za licenco za javno besedo. Ne more čisto vsak imeti javnega mnenja.

Tako morda ljudje mislijo, da so bolj svobodni ...

To je njihov problem. Vsakdo, ki se odloči, da bo jedel drek, si to zasluži.

Imel si pogovore z mnogimi t. i. uporniki, na primer talibi. Človek verjetno nikoli ne ve, v kaj se podaja. Koliko zaupati? Je cena življenja vredna cene njihove perspektive?

Tega je vedno manj. Sem vedno bolj previden. Trenutki blazne norosti se sicer pojavijo, ker je to kot droga, a tega ni več veliko. Na začetku je bilo tveganje zelo močno, ampak ne zaradi tveganja samega po sebi, ampak zaradi pogona.

Kako vama pomagajo izkušnje na teh področjih? Kaj danes veš, česar pred tremi, petimi ali sedmimi leti nisi?

Včasih sem imel neko blazno ambicijo postati uspešen novinar v tujini. Te ambicije nimam več. Ne zato, ker si ne bi želel imeti naslovnic v največjih svetovnih časopisih, ampak zato, ker sem srečal eno goro ljudi, ki delajo za te časopise. In zaradi njih zgubil iluzijo. Tisto, kar morda na domačem dvorišču zveni kot premiere league, so v resnici Domžale. Kup enih cenenih, sicer elitno izobraženih, ampak popolnoma nereflektiranih ljudi, ki berejo Doktrino šoka in si mislijo »a tko je to!?«. Nekateri pa so seveda izjemni avtorji. Imam skupino sedmih ali osmih piscev, ki ji absolutno sledim. Sicer pa vedno manj sledim medijem. Literatura je ključ. In dokumentarci. Ampak literatura je res tisto. V treh, petih, sedmih letih se ni spremenil svet okoli mene, ampak se je utrdilo moje razumevanje sveta zaradi branja, branja in še enkrat branja.

Kako gledajo talibi na vaju z Juretom, ko jih na terenu fotografirata in intervjuvata?

Dobro vprašanje. Talibi so mojstri piara. Genialni propagandisti. Komunikacij z javnostmi so se preko televizije in interneta učili od zahodne okupatorske vojske. Vsak talibski poveljnik, ki ima pod seboj polovico province, ima telefonske številke od vseh resnih časopisov in agencij ter jih dnevno večkrat obvešča o tem, kaj se dogaja. V Kabulu obstajajo prostori, kamor se za novinarje odlagajo CD-ji s posnetki, USB ključki z dokumenti in tako naprej. To sijajno funkcionira. Ves čas obstajajo videoposnetki, ves čas se upoveduje. V komunikaciji je prisoten dramaturški lok.

Se pravi, da niso taka grožnja novinarjem, kot se jih včasih predstavlja, vsaj v Afganistanu?

Predvsem jih ne moremo dojemati kot celoto. So taki, ki so politično-ideološki talibi in ki res vodijo oborožen upor. Ti tudi zelo dobro sodelujejo z novinarji, ker vedo, da jih potrebujejo. Imaš pa drugo vrsto, ki zdaj prevladuje v Afganistanu. Države ne vodi niti Karzaijev krog niti Isafova vojaška okupacija niti NGO, ampak zasebne varnostne družbe. V Afganistanu so zasebne varnostne firme, ki so ustanovljene z zahodnim, včasih tudi z razvojnim in humanitarnim denarjem, predvsem pa s sredstvi ameriškega vojnega proračuna. Prerasle so same sebe in postale velike milice, ki postajajo vojske. Tisti, ki jih vodijo, se med sabo bojujejo za oblast in to je skoraj nemogoče nadzorovati, kar je najbolj nevarno. Z njimi nikoli ne bi šel. Varen si, če za vabilom stoji politično-ideološki interes, če stoji ekonomski, pa si ga nasrkal. V Afganistanu sta dve tretjini države nekako funkcionalni, po njihovih cestah vozijo konvoji, ki v baze NATA dostavljajo vse, od hrane do tankov, varujejo pa jih zasebna podjetja. Slovenski vojaki imajo malo bazo skupaj z afganistansko vojsko in bataljonom kandahom, ki ga urijo v Bala Buluku blizu Faraha na zahodu Afganistana. Skupaj varujejo ravno del ceste, kjer je pred kratkim prišlo do napadov in so zato ekstremno izpostavljeni. Seveda smo država v vojni! Ves čas to govorim in ni nikakršnega odziva.

39


market emocij, ko si pač izberejo, da bodo trpele. To me najbolj meče iz tira. Potem se to prevede v jezik NGO-jev, da je treba otroke reintegrirati v družbo. Kakšno družbo, če niso bili niti integrirani?

Svet se je v zadnjem desetletju še bolj prepojil s krvjo. Kri je na vsem, česar se dotaknemo, od tehnologije do oblačil in hrane, ki jo užijemo. Kje je rešitev za izhod iz tega stanja?

Nikoli ne bo drugače. Ne vidim nobene rešitve. Pa to ni neka tragična izjava ali osebno razočaranje, ampak solidno realističen pogled. Ključno se mi zdi, da vsak posameznik naredi vse, da je čim manj slab, ker pač v dobro ne verjamem. Žurnalizem je samo ena od stvari, v katerih se dá zelo močno izpostavljati etično komponento, ki pa je najbolj ključna v osnovnih medčloveških odnosih. Treba je presegati vse želje po udobju, pohlepu, po več.

Pogled na evropsko situacijo pokaže, da je brezizhodna. Smo v krču in čakamo na najhujše. Vsi samo opozarjajo na to, kaj nas bo čakalo, če ne bomo zategnili pasov.

40

Praviš, da te je bombardiranje Vukovarja zelo prizadelo, bil si nemočen. Je bil to trenutek, ko si se odločil za to pot?

Ni šlo samo za Vukovar, bil je tudi Osijek in vse, kar se je dogajalo v tistem času. Takrat sem bil v zelo emocionalni pubertetni fazi, ko sem nekako že podzavestno vedel, kaj bi hotel početi, pa tega nisem znal artikulirati. Hkrati sem se ultimativno navduševal nad slovensko osamosvojitvijo in iz zastave izrezal rdečo zvezdo, zatlačil zastavo za kolo ter se vozil po vasi. Zdaj se tega globoko sramujem. Ampak sem podlegel tej patriotski evforiji. Na očeta sem bil dva meseca jezen, ker ni šel na plebiscit. Zdel se mi je tak izdajalec. Zdaj to cenim.

Ampak v končni fazi si bil star 15, 16 let.

To je odrasel človek. Ni alibija. Na voljo sem imel vse filme, knjige in s sorazmerno visokim inteligenčnim kvocientom sem odgovoren, da se sam pravilno odločim. Mladost ni opravičilo.

Kako se soočaš z negativnimi podobami, ki jih dobiš na terenu, z zavedanjem, da se ne da nič storiti. Človek bi lahko kar počil od nemoči.

Seveda vidiš ogromno podob. Tragedije, trupla in tako naprej. To je precenjeno. Seveda lahko hitro prestopiš mejo in uzurpiraš tujo bolečino ter jo prodajaš kot svojo. V številnih NGO-jih to počnejo gospe v zgodnjih srednjih letih z rahlimi težavami v rednem spolnem življenju. Pa to ni seksitična izjava, ampak dejstvo. Moški so tam pač bolj iznajdljivi in ob mastnih plačah ne delajo nič, pa še otrok ne gredo gledat, ker se jim jih gnusi vzet v roke. Zlo. Taiste gospe jemljejo tuje žalostne otroke v roke in trpijo bolj kot njihove mame. Kaj je tu narobe? Tako tragedija, žalost, obup in trpljenje postanejo popkulturen obup, super-

Ta krč se bo sprostil, ampak bo potem samo še slabše. Pristali smo na vseh ravneh težkega neoliberalizma in državnega kapitala komunizma kitajske ravni. Balast delavskih pravic in vsega socialnega je odvržen s tega balona, ki je kapital dvignil v nebo. Ustvarjajo se slonokoščeni stolpi. V resnici gospodarstvo in finance niso v recesiji, v recesiji je institucija države. Slonokoščeni stolpi ne bodo imeli več barv držav, ampak zgolj barve korporacij. Meje so padle. To je poslednja konsekvenca globalizacije.

Na predstavitvi svoje knjige v Kopru si omenjal, da k nam prihaja tretji svet. Zakaj?

Prvič, ključno je to, da onemogočamo razvoj nove družbene elite. Imamo 17.000 ljudi, ki so z univerzitetnimi diplomami brezposelni. Ta številka bo samo še naraščala. Drugič, cene hrane silovito naraščajo. V slovenskem primeru še posebej, smo četrti na lestvici v Evropski uniji po nesamooskrbnosti. Ob vsej vodi in zelenju, ki ga imamo, smo povsem na dnu lestvice po številu obdelovalnih površin na prebivalca. Tretjič, smo evropski prvaki po številu kvadratnih metrov nakupovalnih središč na prebivalca. Ti trije faktorji definirajo, da smo popolnoma nesamooskrbni in nesposobni delovati v krizi. Brez nove družbene elite ne bo novih ljudi, ki bi krizo reševali. Ostajajo torej le stari obrazi, ki rešujejo svoje privilegije. Izgubljena je bila druga generacija, zdaj pa rastejo generacije, ki bodo prvič v zgodovini po drugi svetovni vojni živele slabše od svojih staršev. To je že kliše. Seštevek tega je definicija katastrofe in avtocesta v tretji svet, brez ovir in s polno hitrostjo.

Še klasično vprašanje za konec, kakšne so tvoje želje v prihajajočem letu?

Da bo knjiga prevedena, da bo Slaviša Stojanovič spoznal, kdo in kaj je Rene Krhin, da je to najbolj vreden nogometaš, ki smo ga kadarkoli imeli. In to, da naša država ne bi postala diktatura.


besedilo • ANDREJ ČERNIC / poDIplomskI štuDENt AmERIškIH štuDIJ, soDElAvEC NovEgA glAsA

PolitiČno nekorektni

Evro je simbol uspešnosti tistega podropodročja, ki ga je EU uspelo zagnati – gospodarstva. Do maja 2010, ko je počil grški dolžniški balon, je bila evropska gospodarska ureditev lahko v zgled celotnemu svetu. A žal je to bila slika, ki se je kazala samo navzven, medtem ko je bilo realno stanje precej drugačno. Razlogov za to je več. In grški, nadvse očitni in obsojanja vredni grehi, so prišli na plan šele v kasnejšem obdobju. Če želimo postaviti neko prvo ločnico v tolikšni požrešnosti evropskih držav, moramo iti nazaj tja v začetek prejšnjega desetletja, torej takoj po letu 2000. Takrat so namreč evropske države prvič prelomile besedo, ki so jo dale kot vitezi okoli maastrichtske okrogle mize. Leta 1992 so evropski veljaki na Nizozemskem zarisali novo podobo skupne Evrope, leta 1997 pa so v ta okvir vnesli tudi jasna in stroga pravila igre – t. i. pakt stabilnosti, ki je določal pogoje za obstoj zdravih javnih financ. V ospredje so takrat postavili dve postavki: javni primanjkljaj, ki naj letno ne presega treh odstotkov BDP, in javni dolg, ki naj ne presega 60 odstotkov BDP. Ti količki so bili sicer hud zalogaj, ker so postavljali finančno disciplino kot visoko vrednoto, ki jo je težko spoštovati. Strogi okvir javnega dolga in javnega primanjkljaja je namreč v svoji prvi različici zdržal le slabih osem let, do leta 2005. Takrat so nekatere članice v EU začele čutiti potrebo po liberalnejših javnih financah: stroge omejitve so seveda te želje onemogočale. Prišlo je do uvedbe številnih izjem, ki so državam omogočile večjo potrošnjo. Spomnimo se, da smo takrat (torej med letoma 2005 in 2008) živeli v obdobju, ko je bila potrošnja nekaj samoumevnega. Države in banke so podpihovale zadolževanje: obrestne mere na posojila so bile izjemno nizke, veljala je politika kreditiranja, ustvarjal se je nepremičninski balon. Kazalo je, da gospodarske rasti nihče ne more prekiniti. Ker so togi maastrichtski kriteriji onemogočali evropskim državam, da bi sledile hitremu ritmu konjunkture, so se članice evroobmočja odločile, da bodo nekoliko olajšale jarem fiskalne discipline. Meja 3-odsto-

tnega javnofinančnega primanjkljaja je postala zelo fleksibilna, posledično pa se je močno omajala tudi meja m eja javnega dolga. In da ne bo pomote, tega nista zahtevali Grčija ali Italija, ampak najpomembnejši evropski državi Francija in Nemčija. Vse ostale države, ki so že takrat imele velike težave pri spoštovanju maastrichtskih parametrov, so odločitev Nemčije in Francije seveda pozdravile. In vsi so živeli srečno in veselo. Do leta 2008, ko so se rezultati ekonomske permisivnosti začeli kazati v vse bolj negativnih tonih. Prava katastrofa se je pokazala dve leti kasneje, spomladi 2010. Takrat so račune za finančno nedisciplino začele plačevati tudi države. Ni šlo (še) za Nemčijo in Francijo, ki sta (doslej) svojo prekomerno porabo uspeli nekako zabremzati, ampak za t. i. prašičje države, ki so manj stroge maastrichtske kriterije izkoristile za škodljivo in oportunistično politiko. Grčija je šla celo tako daleč, da je pred EU skrivala realno stanje svojih računov, ker se je bala državnega bankrota. In v Grčijo, tako kot so v Irsko, Portugalsko, Italijo in v številne tvegane države, so evropske banke vlagale velike količine denarja. Grčija je zato danes tako velik problem in ne gre za to, da bi Evropa izgubila eno od (manjših) članic z relativno majhnim BDP. Problem je v dejstvu, da so številne velike nemške banke polne grških obveznic. Razglasitev plačilne nesposobnosti in popolnega odpisa grškega dolga, bi pomenil bankrot tudi za omenjene nemške banke, ki bi jih morala potem reševati kanclerka Merkel. Situacija Italije je drugačna. Problem, ki se tukaj postavlja, ni samo vprašanje vračanja kreditov tujim bankam (v tem primeru imajo več italijanskih obveznic francoske banke), ampak dejstvo, da je Italija velika država. Njenih 120 odstotkov javnega dolga je v absolutnih številkah težje od skoraj 160 odstotnega grškega javnega dolga. Italijanski dolg namreč znaša 1900 milijard evrov, medtem ko grški znaša okoli 340 milijard evrov. Morebitna plačilna nesposobnost Italije bi dokončno pomenila propad EU in evra zaradi velikosti Apeninskega polotoka. Novi italijanski premier Mario Monti, ki uživa velik ugled v vsej Evropi, je tako postal upanje za celotno Evropo. A kaj, ko bo v naslednjih tednih pod udarom vse več držav (tako napoveduje agencija Standard’s&Poors): med njimi bosta verjetno tudi Francija (prezadolženost bank), Združeno kraljestvo (visoka inflacija) in celo Nemčija (tudi v njenem primeru zaradi dolga bank).

KOLUMNA

Se evro dokončno poslavlja?

41


RusIJA: poENostAvlJA sE pRIZNAvANJE IZoBRAZBE, pRIDoBlJENE v tuJINI

Vir: http://www.universityworldnews.com

Ruski parlament je sprejel predlog zakona, ki bo izobražencem, ki so študirali v tujini in želijo delati ali nadaljevati študij v Rusiji, omogočal hitrejše priznavanje dosežene izobrazbe, saj bo nov postopek manj zapleten. Začel bo veljati s 1. februarjem 2012. Zakon naj bi pripomogel h konkurenčnosti ruskega znanja na mednarodnem prizorišču. Minister za šolstvo in znanost Andrej Fursenko je dejal, da bo omogočal tudi razvoj inovativnosti v Rusiji, kjer sedaj najboljša mesta zasedajo tuji strokovnjaki in ruski znanstveniki, ki so študirali v tujini. Rusko ministrstvo za šolstvo bo kmalu predstavilo seznam uglednih tujih univerz, s katerimi bodo podpisali sodelovanje. Tuje univerze, ki bodo uvrščene na seznam, bodo morale izpolnjevati naslednje pogoje: nahajati se bodo morale med prvimi 300 univerzami na dveh lestvicah priznanih univerz, prav tako se bodo morale nahajati na ozemlju držav G8 in se financirati ne samo z zasebnim kapitalom, temveč tudi državnim. Vendar pa zakon ne predvideva obratne poti, torej priznavanja ruskih diplom v tujini. Kljub temu pa rusko ministrstvo za šolstvo ne izključuje, da do takih sporazumov v prihodnosti ne bo prišlo. Rusija je po besedah premierja Vladimirja Putina ena izmed desetih vodilnih držav na svetu po številu tujih študentov, saj ima študente iz kar 150 držav.

vElIkA BRItANIJA: spREmEmBA pRAvIlNIkA o sIstEmu ZAposlovANJA ZA tuJE štuDENtE Zaradi odprave sistema zaposlovanja Post Study Workscheme (tujcem, ki so doštudirali v Veliki Britaniji, je omogočal pridobitev vizuma, s katerim so lahko do dve leti ostali in delali v državi) je med tujimi študenti upadel interes za študij v Veliki Britaniji. Pogoji za pridobitev vizumov so se v dveh letih in pol spremenili kar enajstkrat, spremenila pa so se tudi pravila o delu med študijem. Obstaja bojazen, da bi se zaradi naštetih okoliščin tuji študentje raje odločali za študij v Avstraliji, ki ima ugodnejšo zaposlovalno politiko za tujce. Profesor Paul Webley, predsednik Sveta za vprašanja tujih študentov (UKCISA), pravi, da je trenutno stanje precej zaskrbljujoče. Dejavniki, kot so nenehno spreminjanje pravil o priseljevanju, pomanjkanje jasnih informacij in nasvetov, visoki stroški, precejšnja birokracija in zavrnitev mnogih vlog zaradi manjših nepomembnih napak, gotovo odvračajo tuje študente od študija pri njih.

besedilo • mAtJAž ČERmElJ

Kitajski gospodarstveniki gledajo v prihodnost in si želijo, da bi Kitajska do leta 2020 prenehala s proizvodnjo poceni izdelkov in začela ustvarjati izdelke z dodano vrednostjo, svoj dizajn in svoje znamke. V skladu s tem so povečali število šol za oblikovanje, nameravajo pa jih odpreti še več. Kolidž za umetnost in oblikovanje iz Savannaha (Savannah College of Art and Design – SCAD) s sedežem v ZDA je odprl svojo podružnico v prenovljeni in adaptirani sodniški palači v Hong Kongu. John Paul Rowan, vodja SCAD v Hong Kongu, je dejal, da so želeli z odprtjem te univerze, na kateri je moč študirati umetnost in dizajn, v kitajski prostor prinesti tudi take izobraževalne programe, ki jih do tedaj še ni bilo. Povečuje se namreč povpraševanje po znanju iz dizajna, animiranja, grafičnega oblikovanja video iger, oglaševanju … Vendar velikega vpisa na te študije zaenkrat še ni. Problem je predvsem v miselnosti staršev bodočih študentov, saj umetnosti in oblikovanja ne vidijo kot poklica oz. nečesa, kar bi prinašalo dodano vrednost, temveč le kot hobi. Svoje otroke že od zgodnjega otroštva pripravljajo na to, da bodo kariero gradili v podjetništvu, znanosti, pravu. Vendar pa so želje gospodarstvenikov drugačne: Kitajska bo v prihodnosti potrebovala ogromno oblikovalcev, za katere si želijo, da bi bili mednarodno priznani.

plANEt štuDENt NA plANEtu ZEmlJA

kItAJskA: štuDIJ DIZAJNA ZA pRIHoDNost kItAJskEgA gospoDARstvA

43


Besedilo • RAHElA mAJCENovIČ

V

pIsmo IZ tuJINE

44

prepričanju, da se nikoli ne bom odločila za Erasmus izmenjavo, je zgolj dan pred zaključkom zbiranja prijav padla odločitev. Splača se poskusiti in tako sem se na vrat na nos odločila za Malto. Zakaj ravno Malta? Ker se je njen program po hitrem pregledu vseh možnih destinacij navidez najbolj ujemal s študijsko smerjo, ki jo obiskujem. To so Kulturni študiji in antropologija. Pa tudi uradni jezik države je poleg malteščine še angleščina, ki sem jo želela občutno izboljšati. Prihod na Malto je spremljala velika količina adrenalina in dvomov, saj nisem vedela, kaj pravzaprav pričakovati. Sedaj obiskujem program Theatre studies na Faculty of Arts in nekaj predmetov iz antropologije. Všeč mi je njihov sistem kampusa in dejstvo, da smo smeli študentje prva dva tedna obiskovati predmete po lastni izbiri in se nato odločiti za predmete, ki jih želimo obiskovati ves semester. Izbirni predmeti so tako lahko iz katerekoli fakultete ali smeri. Celotna univerza (obiskuje jo približno 10.000 študentov) se razprostira na ogromnem območju, kjer se najdejo vse fakultete, pošta, banke, igrišča, knjigarne, zgradba, namenjena uporabi internetne povezave, knjižnica, lokali s študentsko prehrano, bazen, razni inštituti, centri, dvorane, parkirišča ipd. Vse, kar potrebujemo študentje, je na enem mestu. Dan pred pričetkom tega študijskega leta smo se na univerzi zbrali gostujoči študentje, da so nam predstavili delovanje univerze, nas zasuli s koristnimi informacijami in nas soočili z našimi dolžnostmi. Na tej točki smo uvideli, da se naš boj z urejanjem dokumentacije še zdaleč ni končal. V prvih nekaj tednih je potrebno izpolniti ogromno obrazcev in jih dostaviti na različne naslove. Predavanja na univerzi potekajo v angleškem jeziku. Vendar se občasno zgodi, da kdo predava v malteščini. V tem primeru je potrebno dvigniti roko in reči: »In english, please.« Toda ne glede na to, se tudi v angleške stavke predavateljem in študentom vriva malteška beseda mela, ki pomeni potem in jo velikokrat uporabijo namesto momljanja.

Ko je decembrsKo poležavanje na plaži nekaj vsakdanjega Nastanitev sem si poiskala preko spleta in se odločila za kampus, ki je najbližje univerzi. Tukaj biva veliko študentov, s katerimi smo postali zares dobri prijatelji. Ob prostih dnevih se odpravimo na eno izmed plaž (sonce tudi v tem času še dovolj greje, le v morje se odpravijo tisti najbolj pogumni) ali na kakšen izlet, saj je Malta država s pestro zgodovino in velikim številom naravnih in kulturnih znamenitosti. Občasno se odpravimo tudi na katerega od sosednjih otokov. Zanimivo ob vsem tem pa je, da Maltežani Malte ne razumejo kot države, pač pa kot največjega izmed petih otokov, ki državo sestavljajo. Drugi v vrsti je otok Gozo, ki prav tako slovi po naravni in kulturni raznolikosti. Ob večerih se s prijatelji odpravimo v klube, kjer vsaj enkrat na teden študentske organizacije pripravijo zabave za Erasmus študente. Ko ostanemo doma, pa se družimo v kateri izmed sob ali ob bazenu, igramo družabne igre, se pogovarjamo ali si ogledamo kakšen film. Resnično bivamo kot nekakšna velika družina, saj imamo tudi vhodna vrata v apartmaje po večini odprta. Tako se počutimo povezane in smo ves čas skupaj. Domačini so zelo prijazni in pripravljeni priskočiti na pomoč. Zelo me moti le nečistoča na ulicah, saj so odpadki povsod, običajno so nastavljeni pred vhodnimi vrati ali na sredi pločnika. Zanimivo je tudi, da je Malta ena izmed držav z največjim številom avtomobilov na osebo, kar pomeni, da je promet tukaj zelo gost in so prometni kaosi nekaj vsakdanjega. Vredno je omeniti tudi, da Maltežani vozijo po levi strani. Ni mi žal, da sem se odločila izkoristiti Erasmus izmenjavo. Priporočam jo vsem študentom. Je dobra priložnost za spoznavanje samega sebe, drugih ljudi in kultur. Moja Erasmus izkušnja se koncu približuje s svetlobno hitrostjo. Še zadnjih nekaj tednov jo bom čim bolje izkoristila in kmalu se vidimo.


01

Rajski hotelski kompleksi pRivabljajo tuRiste z vsega sveta.

potop potopIs

02

gRobnica zadnjega znanega kanibala, ki naj bi skupaj s svojimi ljudmi pojedel kar okoli 1.000 sovražnikov.

03

plaža, ki velja za eno izmed desetih najlepših na svetu.

besedilo + FoTo • mAtEJA mAZgAN

Fidži

rajski otok krute zgodovine


05

04 BackPacker Potovanje Po rajskem otoČju

46

Moj stil potovanja je tak, da potovanje organiziram sproti in si ga težko zamislim brez nahrbtnika na rami. Brez predhodnih informacij o otočju pa se je potovanje začelo malce zmedeno. Če ne bi bilo na letališču toliko vsiljivih ponudnikov in ne bi med njimi izbrala takrat zase najboljšega, ne vem, kako bi potovanje sploh potekalo. Premamila me je ponudba agencije Fiji Experience, ki popotnike vozi po otoku s kombiji ali avtobusi ter organizira trekinge in adrenalinske športe – vse, kar si skupina poželi. Tako se v skupini znajdejo popotniki z vseh koncev sveta, kar je seveda še ena prednost za vse nas – priložnost za nova poznanstva.

PrijaZni domaČini s kruto Zgodovino

Prvi prebivalci naj bi na otočje prišli pred približno 3.500 leti z okoliških otočij, nekateri pa jih označujejo tudi za Malezijce. Za njimi so šele v zgodnjem 19. stoletju prišli preostali priseljenci, in to iz Evrope. Domačine so kmalu označili za prijazne, opazili pa so tudi njihove precej drugačne navade. Pred dobrimi 100 leti je bil na otočju namreč še vedno prisoten kanibalizem. Evropejci, ki jih je to precej presenetilo, so kljub temu ostali, saj so imeli od sandalovine in kasneje bombaža veliko korist. Ob prihodu Evropejcev je živel še zadnji kanibal, za katerega domačini pravijo, da je pojedel kar okoli 1.000 ljudi.

Za mnoge je rajsko otočje v tihem oceanu uresničitev življenjskih sanj. med 322 otoki, od tega jih je le 109 civiliziranih oz. tam živijo domačini, je možno za vsakega najti nekaj. od rajskih samotnih kotičkov, zabave, adrenalinskih športov in še mnogo več. marsikdo ne pomisli, da bi se podal na potovanje po tem otočju, saj ima večina o njem predstavo, da gre za turistične komplekse z rajskimi plažami. res je, takšne ponudbe je v izobilju, vendar pa država nudi mnogo več kot samo to. Fidži na večini pusti le pozitivne vtise – prijazne ljudi, lepo naravo, rajske plaže … Z drugo besedo je to beg v sanje. Domačini niso ponosni na svojo zgodovino in zato obiskovalec le stežka najde sledi, ki spominjajo nanjo. Ob glavni cesti na primer stoji precej zapuščena grobnica zadnjega kanibala. Nekaj, kar je pogosto moč opaziti, pa so kanibalske vilice na telefonskih govorilnicah. Z njimi so s sovražnika trgali meso in ga kasneje pojedli. Poleg tega so pokopavali tudi žive ljudi. Domačini o vsem tem običajno ne govorijo prav veliko. Če pa tujci že ravno sprašujejo, nekateri povedo tudi kaj več.

Za mnoge naPaČna Predstava o otoČju

Otočje mnogi obiščejo zaradi rajskih plaž, čudovitih turističnih kompleksov ..., skratka zaradi oddiha. Ravno zato se večina turistov, ki pride na Fidži, poda samo v turistične komplekse ob pla-

žah, kjer nato preživi ves svoj dopust. Vendar pa otočje nudi še mnogo več, kar se pa lahko izkusi, če se potovanje organizira sproti, na sami poti, kar je tudi pravi izziv. Potovanje v lastni organizaciji je zelo enostavno, varno in ponuja ogromno doživetij za zares nizko ceno. Na letališčih so že ponudbe za raznorazna potovanja: lahko sam najameš avto ali pa skupaj z ostalimi popotniki najameš kombi, avtobus, vodiča in tudi šoferja in že se lahko podaš na potep. Kaj si ogledati in kaj doživeti, je običajno samostojna izbira popotnikov.

adrenalinski šPorti

Le malokdo pomisli, da se v deželi skriva obilica možnosti za adrenalinsko športanje. Za tiste, ki v tem uživajo, je najbolje izbrati skupno popotovanje po otočju po programu, ki vključu-


NOBENEGA NAVALA NA ŠOPING.

06 08

07 je tudi največ tovrstnih športnih doživetij. V prvi vrsti ponujajo športe, ki drugje niso ravno množični in si jih domačini kar malce svojijo. Kdo bi pomislil, da se na Fidžiju najde deskanje na peščenih sipinah? Strme sipine ob rajskih plažah so kmalu izkoristili za namene deskanja in tja prihaja veliko popotnikov. Na deski, podobni tisti za deskanje na valovih, smo se leže spuščali po strmih sipinah, kar se je izkazalo za zares neverjetno doživetje. V notranjosti največjega otoka pa se nahaja prava pravcata džungla, kot smo ji lahko priča v filmih. Domačini jo danes izkoriščajo za trekinge. Prebijanje skozi gosto zaraslo rastlinje, polno ptičev in njihovih nenavadnih glasov, prečkanje rek, močvirij, kopanje pod slapovi je namenjeno le pravim ljubiteljem adrenalina. Kljub temu, da bi se tak treking lahko kaj hitro sprevrgel v nočno moro, sem se podala v to pustolovščino. Po odhodu na treking pa so nas domačini kaj kmalu spravili v negotovost. To pa zato, ker so nas brez predhodnih navodil zapeljali do gostega, vse povprek zaraslega gozda. Sami so šli kar bosi, mi pa – po želji. Po naporni/težko prehodni poti skozi tropski gozd smo si sicer le stežka predstavljali, da zna to biti pravo doživetje, vendar je na koncu dejansko tudi bilo. Prečkali smo reke, močvirja, pravzaprav pogosto sploh

04

na potop z moRskimi psi smo se podali s katamaRanom.

05

morskim psom smo se lahko približali vse do enega metra, medtem ko se jih vodiči ob hRanjenju tudi dotikajo.

06

na potopu z moRskimi psi smo opazovali sive morske pse in imeli ob tem izjemno srečo, da smo videli tudi tigRastega moRskega psa.

07

potapljanje z morskimi psi je za potapljače vsekakor eden bolj posebnih doživetij na Fidžiju.

08

treking po deževnem gozdu so nam popestrili domačini.

nismo videli, kod stopamo, le vdiralo se nam je pod nogami globoko v blato in močno zaraslo visoko travo. Ves čas smo poslušali petje raznih ptic, videli pa prav nobene in tudi ostalih živali ne. Največje presenečenje pa je bilo kopanje pod slapovi reke daleč v džungli. Zaradi močne zračne vlage sem le s težavo posušila športne copate. Poleg adrenalinske ponudbe pa promovirajo tudi bolj množične športe: od deskanja na valovih, potapljanja, do jezdenja konjev ob rajskih plažah itd. Za vsakega ljubitelja zdravega načina življenja se tam vsekakor kaj najde.

nenavadno PotaPljanje

Za ljubitelje potapljanja je otočje dejansko raj. Večina tistih, ki se odloči za potapljanje na Fidžiju, najprej pomisli na koralne grebene, domačini pa so ponosni predvsem na svoje odlično organizirane potope z morskimi psi. Kot ljubiteljica podvodnega sveta sem kaj kmalu spoznala, da bo prav to moja prioriteta na potovanju. Za

takšno potapljanje je seveda potrebno imeti izpit za potapljača oz. se lahko ta opravi tudi tam, kar pa traja vsaj teden dni. Potopi z morskimi psi so na Fidžiju postali že tako prepoznavni, da je potrebno imeti srečo, da se ujame še kakšen prost termin. Naval na potope z morskimi psi je precej velik, ampak zame so še našli prostor in nenavadna avantura se je začela. Že sam odhod na potop je bil zelo zanimiv. S katamaranom smo se z neverjetno hitrostjo zapeljali na odprto morje z neobičajno visokimi valovi. Na s koordinatami točno določeni točki smo se ustavili, nakar se je po krajših navodilih začel prvi potop. Potope z morskimi psi strogo varujejo organizatorji, ki jih je potopu toliko, kot je turistov. Morski psi so že vajeni človeških obiskovalcev, saj so redno hranjeni in posledično – kar je najpomembnejše – siti. Opravili smo dva potopa, enega na 30 metrih, drugega pa na 25 metrih globine. Vodje potopa obiskovalcem točno pokažejo, kje je potrebno klečati

47


10

11 09

48

oz. pri prihodu večjih morskih psov celo ležati. Nakar se začno morski psi eden za drugim postopno zbirati, saj kaj kmalu zaznajo hrano oz. mrtve ribe, ki jim jih deli eden od potapljačev. Za nas, ki smo tam bili le opazovalci, je bilo vsekakor nenavadno pred seboj zagledati več kot 3 metre velikega tigrastega morskega psa, ki velja za nevarnejšo vrsto. Ja, imeli smo neverjetno srečo, da se je med mnogimi sivimi morskimi psi kar naenkrat prikazal prav ta morski pes in v trenutku ostal sam, saj so ostali zbežali. Znano je namreč, da tigrasti morski psi jedo druge morske pse. Potop z morskimi psi je za ljubitelje tega športa vsekakor edinstven dogodek. Načeloma naj pri tem tudi ne bi bilo večjih nevarnosti. Se je pa eden izmed vodičev že pred potopom pošalil, da ne pomni, da bi kdaj kakšen morski pes pojedel kakšnega potapljača.

najBližji stik s Pravimi domaČini

V mestih zaradi velikega priseljevanja Indijcev na Fidži žal ni možno doživeti pravega življenja prvobitnih domačinov. Še vedno pa se ga najde na podeželju, sploh v manjših vaseh. Domačini so za obiskovalce zelo odprti, zato jih sprejemajo tudi v osnovnih šolah. To je tako za obiskovalce kot tudi za učence pravi dogodek. Učenci obiskovalcem z veseljem kaj zaplešejo ali zapojejo, nato pa tudi oni pričakujejo kaj v zameno. Dovolj je že, da se jim pove kaj o sebi in svoji deželi. Priporočljivo je

tudi, da se jim za darilo prinese recimo šolske potrebščine. Naša skupinica popotnikov z vseh koncev sveta je otrokom celo zapela pesmico in ob tem smo ugotovili, da je bilo nam bolj nerodno kot otrokom. Sicer so šole na videz precej revne, nekatere izgledajo, kot bi bile zapuščene, saj običajno nimajo niti oken. Ograja pred šolo pa je narejena kar iz plastenk. V vaseh pa se obiskovalce z veseljem povabi tudi v kulturni dom na pitje kave. Tu ne gre za kavo, kakršno poznamo pri nas, ampak za pijačo, narejeno iz korenin rastline yagona. Pitje kave je na Fidžiju pravzaprav obred. Ob tem je potrebno spoštovati celo vrsto pravil. Oblačila morajo segati čez kolena, obleko morajo imeti tako moški kot ženske. Tako da je dovolj, če se okoli pasu obleče sulu, njihovo tradicionalno krilo. Tudi za samo pitje kave obstajajo točno določena pravila, ob sami pripravi pa je potrebno moliti. Prvi vedno pije gospodar, šele nato vsi ostali. Kavo se vedno pije iz skodelic iz kokosa. Za mešanje zmletih korenin rastline v vodi in deljenje pijače je vedno nekdo določen. Ta nato do vsakega obiskovalca (vsi sedijo na tleh) prinese skodelico, polno pijače. Preden se sprejme pijačo, pa je potrebno ploskniti in reči bula. Šele nato se lahko začne piti. In kaj pomeni bula? Vse dobro, lahko je pozdrav, dober tek itd. Kavo smo pili skoraj vsak večer, saj se domačini ob tem zelo zabavajo. Pravi dogodek pitja kave pa se je zgodil v kulturnem domu. Ob tem so nam domačini še zapeli nekaj svojih tradi-

12 09

v uradnih službah morajo tudi moški nositi kRila.

10

življenje v tipični Fidžijski vasi poteka zelo umiRjeno, domačini delujejo sproščeni in srečni.

11

na plažah je zelo pestra izbira hrane, pijače, organiziranih turističnih atRakcij. pRevladuje pa vsekakoR ponudba kokosovih oRehov.

12

življenje otrok je v primerjavi z našim izjemno sproščeno.

cionalnih pesmi, nakar smo morali z njimi še zaplesati. Fidži je dežela, ki daje občutek, da se je čas ustavil. V njej ni zaznati stresa, hitenja, le umirjeno in nasmejano življenje. Ljudstva iz nerazvitih dežel pogosto hrepenijo po odhodu v Evropo ali Ameriko, ampak kljub temu imajo na Fidžiju mnogo lepše življenje kakor mi v razvitem svetu.


besedilo • moNIkA vREČAR

FoTo • wIkIpEDIA

Odkar je planet zajela mrzlica reševanja ekoloških problemov (pravim planet, v večini pa mislim države prvega sveta, ki jih vse bolj peče vest za povzročeno škodo v procesu težke industrializacije v 19. in 20. stoletju), se tudi del umetnosti nagiba v smer ekosistemu prijazne proizvodnje umetnin. V večini primerov to pomeni, da umetniki namesto novih surovin uporabijo že izkoriščene in zavržene materiale in jih tako rekoč reciklirajo. V praksi se takšna umetnost deli na dve veji, in sicer na tisto, pri kateri iz odpadkov dejansko nastanejo umetniška dela (v Sloveniji je eden izmed takšnih primerov natan) in na izdelavo uporabnih predmetov iz zavržene embalaže, t. i. kreativno recikliranje. Pri nas se npr. s takšno vrsto predelave ukvarja kulturno ekološko društvo smetumet. Dejavnost sledenjega je »posledica kritičnega razmišljanja in prevpraševanja problematike odpadkov in odnosa družbe do okolja ter soljudi. Skozi spoj umetnosti, ekologije, oblikovanja in igranja problematiziramo posameznikov odnos do narave, potrošnje, odpadkov in sodobnega načina življenja.« (www.smetumet.com)

torBe in torBice

Na prvi pogled se zdi njihova ideologija času primerna, njihovi ukrepi pa tudi. A poglejmo, kateri je najpogostejši predlog za kreativno recikliranje: torbe! Kako zanimiva izbira, če upoštevamo dobesedno poplavo vrečk, torb in torbic za večkratno uporabo, s katerimi že vsako drugo podjetje izkazuje svojo okoljsko osveščenost. Torbe, v katere potem pospravljamo izdelke teh podjetij, kakopak. Torbe, ki so že dolgo najbolj priljubljena površina za oglaševanje podjetij, festivalov in ostalih dogodkov, so sedaj postale tudi oglaševalci novodobne okoljske politike. In kot dobro vemo, kar se mora pretirano oglaševati, vedno zbuja sum. Predelane torbe (in vrečke) so postale tako priljubljen modni dodatek, da v resnici izgubljajo svojo funkcijo in se zgolj spreminjajo v oglaševalske smeti – pri čemer se oglas glasi: »Sem sodoben, sem pameten, sem

umEtNost

RecikliRajmo, siceR Bodo smeti žalostne!

49

razgledan, sem okoljsko osveščen.« Pa vendar boste najbrž rekli, da je zagotovo bolje, da stvari, ki jih potrebujemo, sami izdelamo iz odpadkov, kot pa da jih kupimo v trgovini. In s tem se popolnoma strinjam. Problem je le v tem, da v procesu kreativnega recikliranja največkrat nastajajo stvari, ki jih NE potrebujemo.

še vedno ProiZvajam ...

Žal je tako, da čeprav se ravnam po meri newagevske ideologije, kjer se smetenje stanovanja deklarira za spoj umetnosti, ekologije, oblikovanja in igranja, še vedno PROIZVAJAM enako količino smeti kot prej. Ne glede na to, kakšno množico uporabnih predmetov je mogoče izdelati iz vrečk porabljene kave, se moramo prej ali slej soočiti z dejstvom, da so smeti še vedno smeti in je edina pametna reciklaža ta, kjer zavrženo embalažo predelamo v novo in spet uporabno. Pa ne zato, ker je to zabavno, kreativno in moderno, temveč, ker je POTREBNO. Krea-


50

tivna reciklaža je torej pogostokrat le potuha potrošnikom, ki sedaj brez slabe vesti nabirajo prazno embalažo in jo potem namenijo v dobrodelne namene. Ker pa take vrste izdelki pridobivajo tudi status cenjenih dizajnerskih predmetov, je očitno, da recikliranje, namesto nečesa, kar je nujno potrebno, postaja le imidž, statusni simbol wannabe osveščenega srednjega razreda, ki je v resnici tisti, ki najbolj zvesto vzdržuje potrošniški kapitalizem. Če ne verjamete, obiščite trgovino Flat v Ljubljani, ki svoje izdelke oglašuje s sloganom »Reduce, reuse, recycle« (zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj). Čeprav več nepotrebnega opletanja z angleškimi slogani in še bolj nepotrebne embalaže težko vidiš še kje na enem mestu – prodajalka pa ti kupljeno blago še dodatno vloži v plastično vrečko – je na policah v ljubljanskem Flatu po neverjetnih cenah (tj. neverjetno visokih) naprodaj tudi nekaj izdelkov, ki so menda reciklirani odpadki. Npr. vaze, ki očitno predstavljajo še en nepogrešljiv izdelek v sodobnem eko domu. Moje mnenje je, da dokler ne bomo svojih košaric, izdelanih iz prazne embalaže sojinega mleka, zamenjali s pločevinasto kanglico, s katero bomo hodili k bližnjemu kmetu po svežo molžo, takšna dejavnost ostaja zgolj del opravičujoče zahodne ideologije, ki se noče zbuditi iz svojega udobnega kapitalističnega sna. Če še vedno dvomite, si poglejte novičko na spletni strani www. scribd.com/doc/72770622/VE-ZAst-0, kjer plastična steklenica po imenu Doroteja v prvi osebi daje nasvete o tem, kako naj jo recikliramo (in kako žalostno se počuti, če tega ne počnemo). Naj pri tem samo mimogrede pripomnim, da je igrati na emocionalno plat ljudi pri vprašanju recikliranja enako patetično kot prodajanje nasveta o reševanju sveta preko SMS-vedeževanja. V obeh primerih se namreč izognemo RAZMIŠLJANJU o dejstvih in odreagiramo glede na zmanipulirana čustva. Poglejmo pobliže nekatere nasvete

za recikliranje z dotične spletne strani: »Iz plastenk izdelajmo umetniško instalacijo in jo razstavimo na svojem balkonu.« To je mogoče zabavno in kreativno, a popolnoma neučinkovito. Ali pa: »Namesto da plastenko zavržemo, iz nje izdelajmo luč.« Hej, če ne veste kako, ne skrbite! Zraven predloga je namreč priložen link videa, ki nam nazorno prikaže, da je lahko plastenka, napolnjena z vodo, odličen vir svetlobe za ljudi, KI ŽIVIJO V PLOČEVINASTIH BARAKAH (plastenka se namreč vstavi v izrezano luknjo v pločevinasti strehi, voda v plastenki pa emitira svetlobo po baraki). Vsekakor uporabna rešitev, ki pa žal ne rešuje (kot napačno želi prikazati omenjena spletna stran) problema recikliranja plastenk, temveč problem osvetljevanja pločevinastih barak.

vić in katarina zdjelar, ki sta leta 2009 predstavljala svojo državo na Beneškem bienalu, pa sta se lotila drugačne vrste recikliranja, in sicer predelave človeških las. Umetnika sta več mesecev zbirala lase v frizerskih salonih in vojašnicah, kjer striženje izraža disciplino, urejenost in skrb za videz, kultivacija dlak je namreč izrazito družbeni obred. Iz dveh ton nabranih las sta nato z industrijsko predelavo izdelala odeje, ki so bile razstavljene v okviru umetniške razstave. V tem primeru gre za drug paradoks – umetnika sta z recikliranjem izdelala produkte, ki imajo visoko uporabno vrednost, posebej za ljudi v pomanjkanju. Edini problem je v tem, da tokrat izdelani predmeti ne morejo stopiti v uporabo, ne le zaradi srhljive konotacije z nemškimi koncentracijski taborišči, kjer so človeške biološke odpadke uporabljali za izdelovanje uporabnih predmetov (npr. mil, podlog za vojaške škornje in celo senčil za svetilke), temveč zaradi danes aktualne subverzije, ki jo razkriva umetniški projekt: gre namreč za jasen prikaz dehumanizacije ljudi, ki živijo v pomanjkanju s strani tistih, ki živijo s presežkom življenjskih dobrin in katerih humanitarna pomoč deluje po principu: Beggars can’t be choosers.1 Razkriva pa tudi perverzijo zahodnjaške kapitalistične ideologije: dobili boste pomoč, a ta bo v obliki odpadkov, ki jih sami ne potrebujemo več. Ti odpadki pa bodo zgolj naši iztrebki, saj za ostale še vedno najdemo način, da jih recikliramo v novo torbo.

okoljska umetnost

Boljše zglede za resno opozarjanje na podnebne spremembe, pogubnost ekstremnega materializma kapitalističnega sistema, dvojna merila držav prvega sveta pri reševanju omenjenih problemov in še in še lahko najdemo med primeri prave okoljske umetnosti (environmental art), ki za svoje umetniške projekte ne uporablja nujno odpadkov, temveč poglobljene in resne koncepte, s katerimi reflektira razsežnost omenjenih problemov. Okoljski umetnik steve bradley potuje po Ameriki in na zanimive načine dokumentira vse odvržene smeti, ki jih najde na za to neprimernih mestih. Lastnikom smeti, ki jih izsledi na podlagi naslova na odvrženi embalaži, pa pošilja kartice z zahvalo, da so prispevali svoj kos k njegovim umetniškim delom. Zakaj je takšen način učinkovitejši od kreativnega recikliranja? Ker nič ni bolj travmatičnega od neslutene vrnitve naše umazane preteklosti. Srbska umetnika zoran todoro-

Iz. ang.: Tisti, ki prosijo, ne morejo izbirati.

1


besedilo • kAJA šAšEk FoTo • RADovAN Čok

iztok mlakar, ime nam pove vse. na njegovo predstavo se v gledališče napotimo s prepričanjem, da nas ne bo razočaral. Začelo se je z Duohtarjem pod mus, priredbo molierovega dela, kjer si je sposodil prva dva prizora in besedilo pravzaprav prevedel v mlakarščino. v nadaljevanju je to povsem avtorsko delo, ki z več kot dvestotimi ponovitvami podira gledališke rekorde. in še nam ni dovolj! a mlakar je po treh letih spet presenetil. Po izjavi, da se pisanja ne bo več lotil, saj ostaja skromen komedijant, smo veseli, da se tega ni držal. Ponovno je sodeloval z režiserjem vitom tauferjem, zavedal pa se je, da ne sme napisati še enega Duohtarja. Z željo po novem in drugačnem si je sposodil znan srednjeveški lik, Slehernika. Odločil se je, da bo komedijo krojil tekst v verzih. Rezultat pa ostaja enak – dvorane so ponovno razprodane za mesece vnaprej! A za kaj sploh gre v Sljehrniku? Na začetku nas naslov nekoliko zmede, a kmalu osnujemo definicijo Sljehrnika: novodobni, neoliberalni slovenski bogataš. Njegove vrednote niso skrivnost, v bistvu je vprašanje, če jih sploh ima. Oblikujejo ga napuh, prevare, hinavščina, sebičnost, odrekanje pomoči sočloveku … Burkaška moraliteta je zelo dober opis predstave. Komedija je vsekakor aktualna, pa vendar trpka, saj meji na grenak nasmeh in nas njena morala stalno črviči. Sljehrnik se po znamenitem odpetem začetku v svojem slogu odloči zapustiti ženo. Odpravi se k Rufiani, elitni prostitutki, h kateri se odpravljajo samo ljudje na položajih. Vselej ga vodi želja po bogastvu in zato je pripravljen preko vseh ovir, skoraj vseh. Ko recimo sreča prijatelja, ki mu je dolžan veliko denarja in je ta sedaj v hudih finančnih težavah, se, presenetljivo, Sljehrnik ničesar ne spominja. Pride celo do pretepa, ko se tam naključno znajde policist, ki ga Sljehrnik podkupi, prijatelja pa zaprejo. Pot mu

oBIšCI

Sljehrnik, novopečeni slovenski bogatun režiser: VITO TAUFER scenograF in kostumograF: SAMO LAPAJNE avtor glasBe: IZTOK MLAKAR oBlikovalca luČi: SAMO OBLOKAR IN JAKA VARMUŽ oBlikovalka maske: NASTJA STARIČ igralci: IZTOK MLAKAR, MARJUTA SLAMIČ, ROK MATEK, TEJA GLAŽAR, IGOR ŠTAMULAK, AJDA TOMAN, IVO BARIŠIČ, RADOŠ BOLČINA instrumentalni trio: DAVID TREBIŽAN (KLAVIR), DAVID ŠULIGOJ (KONTRABAS), ROMAN KOBAL (BOBNI)

kasneje prekriža še mati, ki ga ima kljub vsemu še vedno najraje. Tudi njo izkoristi zato, da na hitro napiše oporoko, v kateri mu vse zapušča. Poleg tega pa jo prosi še, naj se izseli pod most, češ, da je vedno želela imeti pogled na reko in da je le-ta od tam najlepši. Hišo bi namreč rad prodal, saj, razumljivo, rabi denar. In dobra mati mu ustreže. Kljub nazorni problematiki se smejanje ne preneha, verzi tečejo kot namazani. Posebej se dotakne aktualne politične teme, ko pri prostitutki naleti na pravnika, finančnika in politika, ki ga povabijo v svoje kroge, še prej pa mora obljubiti, da bo skrbel samo za svojo rit, kradel vsem po vrsti, na koncu pa nikoli, ampak res nikoli tega ne bo priznal. Vam zveni znano? Dogovor pospremijo velike količine belega praška in zazdi se, da je Sljehrnik na meji smrti. Dogajanje se prestavi na drugo stran, kjer se dejansko sreča s Smrtjo, ki pride iz dimnika kot Božiček. Ta ga pelje k Bogu, odprejo se vrata nebes in verjetno je odveč izpostavljati Sljehrnikovo zmedo, a niti za trenutek ne pokaže, da ga je strah; ne prizna svojih grehov in se ni pripravljen pokesati. To je tudi vrhunec komedije. Posrečeni dialogi se kar vrstijo in salvam smeha ni videti konca. Mlakar v finišu s kozarcem v roki zapoje še eno po svoje in se tako dotakne sodobne problematike vrednot. Pri vsem tem pa ne pozabi, da je avtor komedije in to upraviči z vsako besedo. Čeprav ni mnenja, da šale stresa iz rokava, saj je baje poskusil že vse rekelce, pa iz nobenega ni nič priletelo, se z njim vsekakor ne moremo strinjati.


MaJa Gal ŠTrOMar • PESNIŠKA ZBIRKA S CD-JEM TINKARE KOVAČ • REDNA CENA: 25,00 EUR

52

Maja Gal Štromar je vsestranska umetnica: poznamo jo kot dramsko igralko, gledališko pedagoginjo in profesorico retorike. Ob tem je še prevajalka in plodna avtorica tako proze kot poezije, ki je v delu Boginja z zamudo – Dea in ritardo svojo ljubezen do interpretacije in pisanja združila z glasbo. Slovensko-italijansko zbirko lirik (za prevod je poskrbela pesnica Liliana Visintin) bogati namreč zvočna knjiga – plošča, na kateri boste lahko prisluhnili izboru poezij, ki jih je s svojo glasbo in petjem oplemenitila Tinkara Kovač, z interpretacijo pa sama avtorica. V spremni besedi je Ines Cergol zapisala, da »je Boginja z zamudo pesništvo, v katerem Maja Gal Štromar

ob hrepenenjih sedanjosti lovi otroštvo – podobe iz otroštva, očetov in materin lik – da bi našla pozabljeno, da bi našla glas in se skozi prepoznano integrirala v celoto, pre-interpretirala, osmislila nerazumljivo, se prepustila čudežu življenja«. Avtorica o delu pravi: »Želim si, da bi se ob novorojeni zbirki in zvočni knjigi, ki jo spremlja, čimmanj govorilo in intelektualiziralo. Poezija in glasba morata odpirati ono onostran, kjer se prepuščamo intimnemu doživljanju.« Takšna intimna lirika zagotovo zahteva zbranost in razmislek, zaradi česar se priložen CD ponuja kot odličen pripomoček za umik iz vsakdanjega hitenja in zamujanja ter poglobljeno branje, s knjigo v roki ali tudi brez nje.

Jader TOlJa, Francesca speciani • CENA: 18,00 EUR

misliti s telesom

UReja • AlEksANDRA RENgEo

pREBERI

Boginja Z Zamudo – dea in ritardo

Služba, prostor, čas, odnosi, način oblačenja, jezik, prehrana, spolnost: vsaka naša življenjska izbira nas spreminja tudi na fizični ravni. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da tako kot razum in čustva pogojujejo obliko in dobro počutje našega telesa, tudi naša telesna zgradba opredeljuje naše misli in čustva. Že Einstein je trdil, da »je treba misliti s čutenjem naših mišic«. Knjiga Misliti s telesom Jaderja Tolje in Francesce Speciani sloni na teh trditvah in vabi bralce, naj se njihova sposobnost dojemanja realnosti ne omejuje samo na razum,

pač pa naj si dovoli misliti s celim telesom. Delo izhaja v zbirki, ki jo je ZTT začel z uspešnico Blagor ženskam Alenke Rebula in nadaljuje pot literature, ki je namenjena spoznavanju človeka v vseh njegovih razsežnostih in njegovi vraščenosti v okolje. Gre za lahko berljivo in dostopno delo, ki dodaja kamenček v mozaiku besedil, ki nam razkrivajo nove vidike na področju zdravja in dobrega počutja. Iz italijanščine je knjigo prevedla Divna Slavec, terapevtka biodinamične kraniosakralne terapije in vaditeljica somatičnega gibanja.

erika Bezin, pOlJanka dOlhar • PRVI SLOVENSKI VODNIK PO TRSTU IN OKOLICI • CENA: 18,00 EUR

kako leP je trst

Obširen vodnik na skoraj 200 straneh praktičnega, skoraj žepnega formata, je namenjen vsem, ki bi radi pobliže spoznali Trst in njegove zanimivosti. Bralca vodi po ulicah in trgih, mimo arhitekturnih in umetnostnih biserov, predvsem pa ga opozarja na sledove, ki so jih v mestu v zalivu, kot mu pravi domačin Boris Pahor, pustili Slovenci. Vodnik Kako lep je Trst (naslov je dobil po citatu Srečka Kosovela) je nastal predvsem iz želje, da bi zapolnil vrzel tako obiskovalcem iz osrednje Slovenije, kot italijanskim in drugim turistom ter jim približal vsaj delček slovenske zgodovine in kulture, kot tudi današnji življenjski utrip tržaških Slovencev. V vodniku tako najde mesto očarljivi Veliki trg, a tudi

legenda o Mihcu in Jakcu, ki bijeta ure na zvoniku tržaškega županstva; romantična zgodba Miramarskega gradu, a tudi tragična usoda družine Tomažič in njenega bifeja Da Pepi. Publikacijo bogatijo odlomki iz nekaterih literarnih del, uporaben mestni zemljevid in koristne informacije o najpomembnejših dogodkih, gledališki ponudbi in restavracijah. Bralca pa vabijo na ogled tudi zanimivosti v tržaški okolici: od plesa na Kraški ohceti in Majenci, do ogleda Bazovice, pravega simbola problematičnega in tragičnega 20. stoletja; od sprehoda po očarljivi Rilkejevi poti, do sproščenega počitka v kraški osmici, kjer lahko obiskovalec spozna delček domače kulinarične ponudbe.


besedilo • NEžA pAvšIČ

»learn to swim!«* nemalokrat sem bila soočena z mnogo kritikami na račun glasbenega ustvarjanja gospoda maynarda jamesa keenana. Predhodnik alternativne, progresivne glasbe, metala, hard rocka, totalne mešanice vsega se je mnogim zameril. no, recimo raje, da se jim je zameril njegov fan klub, ki s podoživljanjem njegovih besedil najeda svojim bližnjim. maynardova sporočila so preprosta, danes že new agerska. Bolj čuteče naravnana bitja ga sprejmejo medse in se težko odrečejo njegovim sporočilom, drugi pa jim ne pripisujejo posebne vrednosti. Za tem gospodom stojijo izvrstni glasbeniki, ki uglasbljajo njegove misli. mojstrstva njihove glasbe ne gre prezreti. maynard james keenan, rojen aprila leta 1964, je frontman treh glasbenih skupin: tool, a perfect circle in puscifer. Poleg manjših glasbenih sodelovanj z drugimi glasbeniki se je le tem trem posvetil do potankosti. Leta 1991 je skupina Tool izdala plošček z naslovom Opiate, leta 1993 pa je njihova predanost rodila prvenec z naslovom Undertow. Keenan – pevec, adam jones – kitarist, danny carey – bobnar in paul d’amour, ki ga je kasneje nadomestil justin chancellor – bas mojster, so se s hiti prvega albuma Undertow in Sex prison bolj približali grungeu kot pa alternativnim zvokom hard rocka/metala. Tri leta kasneje je izšel težko pričakovan album Aenema, ki je takoj po nekaj mesecih doživel največjo podporo na glasbenih lestvicah po svetu. Med 5-letnim premorom do naslednjega albuma je Keenan sprejel sodelovanje s kitaristom billyjem howerdelom in leta 2000 s skupino A perfect circle izdal ploščo z naslovom Mer de noms. Hiti, kot so Judith, The hollow, Orestes in 3 Libras, so poosebljali bolj Keenanovo doživlja-

nje preteklosti kot pa problematike sedanjosti. V besedilih, ki so pretežno posvečena njegovim bližnjim, se z zvokom Howerdelove kitare in ostale posadke ustvarja atmosfera melanholičnega rocka. Album je doživel uspeh, Keenan pa se je spet posvetil skupini Tool, ki je leta 2001 izdala po mnenju mnogih vrhunsko dovršeno zgoščenko Lateralus. Maynard je ohranil svojo persono kot frontman, čigar besedila so polna skritih sporočil, saj se komadi, ki so dolgi več deset minut, med seboj prepletajo, poslušalcu pa dajejo vtis kaotičnega iskanja samega sebe. Lateralus in njegov nosilni hitič Schism sta doživela vrh Billboard lestvice v ZDA. Leta 2003 so člani skupine A perfect circle združili moči in izdali drugi album z naslovom Thirteen step. Spet uspešen album, pri katerem se čuti, da je svobodo ustvarjanja prevzel bolj Howerdel kot Keenan. Če izvzamemo vmesni eMotive, ki je bolj posvečen priredbam lastnih ali tujih komadov, se je skupina po drugem albumu oddaljila in prešla v mirovanje, kar je bilo toliko boljše za ustvarjanje Toolov.

Leta 2006 je spet težko pričakovani album 10.000 days polnil koncertne dvorane po ZDA in drugod po svetu. Sama sem jih imela priložnost slišati v Bologni. Vtis? Nad pričakovanji, mojstrski performans ter dovršenost in usklajenost glasbenikov. Kljub temu da smo obiskovalci lovili zrak v prenabito polni dvorani, je vrhunski nastop nad to situacijo pretehtal. Vse naštete projekte pa je Maynard James Keenan čez nekaj časa postavil na stran. Leto po izidu albuma Toolov se je posvetil solo karieri in začel aktivno ustvarjati lastne komade pod psevdonimom Puscifer. Njegov album V for vagina je publika bolj skritizirala kot ne, češ da ne odraža inteligence prejšnjega Maynardovega ustvarjanja. Puscifer je letos izdal nov album z naslovom Conditions of my parole. Vsem, ki vas zanima, ga priporočam v poslušanje, saj govoricam ne gre ravno verjeti.

»Nauči Se plavat!«*

Kaotično, kakršno je ustvarjanje Maynarda James Keenana, ki ohranja konstantno iskanje novega glasbenega izražanja, je združil z mirovanjem in se posvetil gojenju svoje trte na težko rodovitni zemlji v Arizoni, ZDA. Kdaj lahko pričakujemo nov album skupin Tool ali A perfect circle, ne ve nihče. Morda se sporočilo, ki ga želi Maynard predati, glasi, da se je treba naučiti plavati: med iskanjem, spoznavanjem (Tool), melanholijo preteklosti (A perfect circle) in satiriko življenja (Puscifer). Prijetno popotovanje torej.

53


»Life on earth is evil.«

»Clothes make me feel claustrophobic. I wish I could stay naked all the time.«

54

besedilo • BoRut JERmAN

poglEJ

režija: LARS VON TRIER scenarij: LARS VON TRIER DANSKA, 2011 igrajo: KIRSTEN DUNST, CHARLOTTE GAINSBOURG, KIEFER SUTHERLAND, ALExANDER SKARSGåRD, BRADy CORBET, CAMERON SPURR, CHARLOTTE RAMPLING, JESPER CHRISTENSEN, JOHN HURT, RT STELLAN SKARSGåRD, RT, UDO KIER

Melanholija

d

anski enfant terrible Lars von Trier je letos v Cannesu predstavil svoj nov celovečerni film Melanholija. Med festivalskim dogajanjem je uspel izustiti nekaj stavkov, ki so francoske moralizatorje toliko razkurili, da so ga iz festivala izgnali. Razglasili so ga, da je persona non grata in nagrado za najboljši film podelili Mallickovemu Drevesu življenja. Čeprav je Trierjevih 7 uvodnih minut dovolj, da Drevo življenja povsem pozabite.

o ZgodBi Justine (kirsten dunst) preživlja dan, ki bi moral biti najsrečnejši v njenem življenju. A njen poročni dan to zdaleč ni. Sestra Claire (charlotte gainsbourg) in svak John (kiefer sutherland) sta organizirala perfektno zabavo, vse je točno tako, kot bi moralo biti. Razen Justine, ki popusti pod težo pričakovanj življenja. Popusti vse do tam, ko postane jasno, da življenja več ne bo. Konec je blizu. o Filmu »Lars se v apokalipsi znajde zelo domače, morda celo preveč,« je bil moj odgovor na prijateljičino vprašanje o zadnjem filmu Larsa von Trierja. Nikoli nisem skrival svojega navdušenja nad Trierjem in njegovimi filmi, ki je z Antikristom preraslo v oboževanje. Vendar je to oboževanje ustvarilo tudi neizbežno pričakovanje naslednjega filma, ki je prišel letos. Sam von Trier ga je napovedal s stavkom: »No more happy endings«. Melanholija je režiserjeva avtoanaliza depresije in njenega učinka na družbo. Njenega učinka na medčloveške odnose. Depresija, ki je zasidrana v konec sveta, vendar ni njegov vzrok. Von Trier, znan depresivec, je svoj film o depresiji in o soočanju s koncem sveta snemal povsem na domačem polju. Zelo neposredno in sproščeno. Z užitkom. Vsi, ki ste med Antikristom mižali, boste lahko sedaj ponovno odprli oči. Melaholija ni dosegla učinka Antikrista, ki je (vsaj v meni) sesul svet. Je film o koncu sveta, ki bo ljubiteljem Plesalke v temi ali Loma valov vrnil upanje. Jaz pa upam, da ne za dolgo.

režija: PEDRO ALMODóVAR scenarij: PEDRO ALMODóVAR PO ROMANU THIERRyJA JONqUETA ŠPANIJA, 2011 igrajo: ANTONIO BANDERAS, ELENA ANAyA, BLANCA SUáREZ, JAN CORNET, MARISA PAREDES, BáRBARA LENNIE, FERNANDO CAyO, ROBERTO ALAMO

Koža, v kateri živim

V

erjamem, da vam je ime Pedro Almodóvar (po) znano. Starejši ljubitelji filma ste se nasmejali nad Ženskami na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, 1988). Mlajši ste si verjetno ogledali Govori z njo (Hable con ella, 2002) ali Vse o moji materi (Todo sobre mi madre, 1999). Mogoče ste videli Slabo vzgojo (La mala education, 2004), Vrni se (Volver, 2006) ali Zlomljene objeme (Los abrazos rotos, 2009). Kar vas je pa sigurno zaznamovalo, so njegove barve, zgodbe in ženske. Letos je z Antoniom Banderasom posnel film o moških. No, skoraj. o ZgodBi Koža, v kateri živim je film o življenjskem delu plastičnega kirurga (Antonio Banderas), ki tragično izgubi ženo in hči. Svojo žalost uspe prekanalizirati v delo in skozi leta izpopolni svojo perfektno genetsko mutacijo – izboljšano človeško kožo. Vendar je meja med znanostjo in obsesijo tanka. Zelo tanka. In v življenju obstajajo stvari, ki jih ne more skriti niti nova koža. o Filmu Pedro Almodóvar je prepoznaven in značilen po svojih barvah, režiji in zgodbah. Zgodbah ljudi, ki so na robu; zgodbah identitete, živčnega zloma, spola, vrnitve, drame ali ljubezni. Po Zlomljenih objemih, pronicljivi in intrigantni drami, se je s filmom Koža, v kateri živim vrnil med razpotja spolne identitete in njene esternizacije. Gre za temo, ki mu je blizu in s katero se je že velikokrat srečal za svojo kamero. Prvič pa se je je lotil skozi literarno predlogo oz. vizualizacijo romana. Posnel je napet triler s satiričnim podtonom. Zabaven, strašljiv, sexy ter nikoli predvidljiv; ohranja trend, začet z Vrni se, in je dvignjen pri Zlomljenim objemom. Trend ponovne eksplozije ustvarjalnega naboja, ki se je pred tem za trenutek zameglil. Almodóvar se je dokončno vrnil. Svež in vztrajen.

Film je del Kino art mreže, pobude za celovitejši razvoj filmske kulture v Sloveniji, ki se na Obali vrti v Art Kino Odeon v Izoli. Ugodne članske in študentske vstopnice!


»Nisem kriv za krizo.«

»Bomo morali v letu 2012 še bolj zatisniti pas?«

kAZIN mEsECA kAžIN Pošlji Kažin meseca na kazin@soup.si, objavili ga bomo v NASLEDNJI številki! Nagrada za objavljeno fotografijo je 17 EUR!


BREZPLACNA PRIJAVA!

Boom Night 10. 1. 2012 Lokacija Predprijave na Prijave na dan turnirja Pricetek turnirja

Disco Planet Tuš poker@soup.si (do 9. 1. 2012 do 16. ure) od 17.00 do 18.00 ob 18.00 uri

Naknadna prijava 60 min

Prvih 11 prejme

Boom Nagrade! 1. KROG Kdaj: 17. 1. 2012 ob 18.00

BREZPLACNA PRIJAVA!

Lokacija: osrednji prostor ŠOUP (Pristaniška ul. 3, Koper)

Prijave na: poker@soup.si + na infotockah ŠOUP (do 13. 1. 2012 do 16.00) info: 040 771 884

Prvo mesto

elektricni skuter

Kažin december 2011 januar 2012  

Kažin je edini mesečnik na Primorskem namenjen celotni študentski populaciji. Pišejo ga študentje za študente. Na ta način želijo njegovi av...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you