Ure naših dni - Dosorjev 6. literarni zbornik 2014 by Sanja Kropec

Ure naših dni 2014

6. l i t e r a r n i z b or nik 2014

Ure naših dni Moj svet.

DOSOR

Ure naših dni 2014

Moj svet.

Kazalo

DOSOR Ure naših dni 2014

6. LI TER ARN I ZBO RN I K 2014

Kazalo 2 uvodnik 4 JEsenske pripovedi 5 Jožef Smej 6

Duhovni portret Sidonije Podlesek, roj. Pörš

Ure naših dni Moj svet.

DOSOR

Mirko Rakovnik 10 Kako sem gospoda Marošo učil kuhati juho Mihaela Roth 12 Križ

Naslov publikacije: URE NAŠIH DNI

Ivana Hauser 12 Plesna pravljica

Nosilec avtorskih pravic: DOSOR Dom starejših občanov d.o.o., Prisojna cesta 4a, 9252 Radenci

Jolanka Kranjc 14 Iz jeseni v zimski čas

Zbrali in uredili: Bea Baboš Logar in Nada Verdev Lektorirala: Marjanca Ferko Omahen Ime in sedež založnika: DOSOR Dom starejših občanov d.o.o., Prisojna cesta 4a, 9252 Radenci Oblikovanje, prelom in tisk: Bluecam studio Leto izida: 2014 Datum natisa: november 2014

Število natisnjenih izvodov: 500

Ivan Vrhar 15 Mati in izgubljeni sin Gizela Sraka 16 Obujam spomine Anuša Bešter 17 Jesenski dan Marija Erveš 17 Moj dan Filip Matko 18 Ptujčani in Ljutomerčani »Bili so v gosteh…« Mihaela Roth 18 Piščalka in jaz Ciril Hojnik 18 Starec

Ure naših dni 2014

Zapisala: Darinka Nahtigal 20 Sprejemni izpit za gimnazijo: Avgusta Vlaj

Filip Matko Ambasador leta 2010 Amalija Kuzmič Prelog Zakaj z avtobusom?

Zapisala: Darinka Nahtigal 21 Samo milijon nas je: Barbara ŠERBEC – Šerbi

Amalija Kuzmič Prelog Pogovor z gospodom Lennartom Anderssonom

Mihaela Roth 22 Ljubezen na smetišču

Mihaela Roth LinkedAge – izmenjave Izmenjava stanovalk

Brigita Živec Moj »izlet« na Gorenjsko

Brigita Živec Moj obmorski dopust

JEsenske pripovedi 19

Zapisala: Anuša Bešter 23 Intervju z našo sostanovalko Ljudmilo TOMŠIČ Bea Baboš Logar 24 Gizela SRAKA – naša ljuba Žizel Dušanka Peternelj 27 Ljubezen

Srečanja, prireditve, dogodki, zanimivosti

Dušanka Peternelj 28 Srce

Zapisala: Gizela SRAKA 54 Literarni krožek –

Olga Antič 29 Telefonska akvizicija

zapiski naših sestankov in prispevkov za »Ure naših dni« v letu 2014 za mesece: januar, februar in marec

Ivo Ban 29 Haloška rapsodija Olga Antič 30 Vejice Cecilija Bernjak 30 Volja tvojega giba Vanja Lebar 31 Trompeta Vanja Lebar 32 Igra Irena Jančar 33 Naše literatke Brigita Živec 34 Mojih devetdeset

Gizela SRAKA 55 Nepozabna »Noč branja« v pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota Gizela SRAKA Vrst spominov in tovarištva

Gizela SRAKA Izšla je prva judovska kuharska knjiga v slovenščini

Dosor, moj svet

Ure naših dni 2014

UVODNIK

Še imam čas

saj enemu človeku privabi nasmeh na usta in smisel življenja je tu! Če to narediš večkrat, toliko bolje zanj in zate.

Ob mojih dragih prijateljicah se ne bojim visoke starosti. Kako čudoviti sta. Gizela in Brigita. 94 in 90 let! »Nimam časa,« je njun pogosti stavek. Ko sem kot prostovoljka 'bralka' začela obiskovati Dosor, sem pri literarnem krožku spoznala obe. Gizela je prava pisateljica. Pisati je začela pri svojih 90. Veliko nas je, ki zaradi tega radi rečemo: »Še imam čas!« Napisala je knjigo spominov za svoje otroke. »Lahko bi napisala še eno knjigo,« rada reče, saj eden obudi drugega in spomini se začnejo 'vračati' kot domine. Brigita vsak pomemben dogodek opiše v pesmi. Njene pesmi so razumljive in aktualne. Krasne so! Očitno ji je bila 'beseda v pesmi' položena v zibelko. Ko sva se spoznali, mi je rekla, kako dobro se počuti v Dosorju. »Vse življenje sem skrbela za druge, tu pa sedaj skrbijo zame,« je njen stavek, katerega velikokrat povem drugim. Ne bojim se starosti! Poznam le en recept proti staranju, in to je: »Umreti moraš mlad!« Tega recepta pa si nihče ne želi uporabiti. Zato – ne bojim se starosti! Le um je potrebno uporabljati vsak dan, vsako minuto – da ne zaspi!!! Pred kratkim sem na televiziji slišala, da ni dovolj, da rešuješ križanke, reševati jih moraš z levo roko, tako še bolj zaposliš možgane. Zanimivo! Bom poskusila. In ohranjati zdravje!!! Sedaj so končno ugotovili, da je za ohranjanje zdravja dovolj sprehod. Ni potrebno aktivno telovaditi in se upehati skoraj do nezavesti. Sicer pa – vsak bi moral poslušati svoje telo. To ve, kaj mu prija. Tako pri hrani kot pri gibanju. Kot prostovoljka si nabiram nove izkušnje za življenje.

Darinka Nahtigal

Ure naših dni 2014

Jesenske pripovedi

Ure naših dni 2014

Duhovni portret Sidonije Podlesek, roj. Pörš (1920–1990)

»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7)

pričujočemu pisanju me je spodbudil članek Mirka Munde, objavljen v Vestniku 64 (2012) 30, 30–31, z dne 26. julija 2012. Naslov članka: Pokončna, dosledna, skromna, a obenem markantna osebnost. Ta osebnost je bila Sidonija (Sida) Podlesek, roj. Pörš.

S pričujočim prispevkom želim le dopolniti Sidonijin duhovni portret. Munda v članku najprej navaja profesorja Janka Liška: »Štefan Kovač – Marko, Miško Kranjec, Ludvik Rapoša, Ali in Evgen Kardoš, Anton Špolarič, Kolman Cigüt, Štefan Kuhar – Bojan, Mirko Bagar, Sida Perš (sic!) in drugi so že do poletja 1941 spletli mrežo sodelavcev narodnoosvobodilnega gibanja in zaupnih postojank po Prekmurju …« Toda preden so ti »spletli mrežo narodnoosvobodilnega gibanja«, so se zbrali vsi študentje beltinske župnije, člani katoliškega akademskega društva ZAVEDNOST: Pišta Cigüt, Drašek Duh, Joško Györköš, Miška Jakob, Ciril Kühar, Vanek Mujdrica, Janči Sraka in Gusti Zver. Sestajali so se z Vincijem Casarjem, učiteljem v Gančanih, z namenom, da bi se uprli okupatorju. Usta-

Ure naših dni 2014

novili naj bi manjše skupine, v katerih bi zaradi tajnosti samo en član vedel za drugo skupino in z njo vzdrževal stike.1 Nato Munda na kratko oriše življenje, študij in delo Sidonije Podlesek, roj. Pörš. Rojena 31. avgusta 1920 v Stanjevcih na Goričkem, odrašča v Stanjevcih, tudi v hiši (gostilna) v Petrovcih; osem let gimnazije v Murski Soboti z maturo leta 1940; vpis na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, kamor jo je bil napotil njen sovaščan Mirko Bagar, prav tako študent medicine. Po vdoru Nemcev v Jugoslavijo, na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, se Sidonija skrivaj vtihotapi v Prekmurje, se vključi v narodnoosvobodilno gibanje, potem ko naj bi bila že januarja 1941 v Ljubljani postala članica Komunistične partije. Po Mundovem zapisu je v višjih razredih gimnazije brala »marksistične brošurice«, ki si jih je bila izposojevala v knjižnici Kluba prekmurskih akademikov (KPA). V reviji Mladi Prekmurec je leta 1940 objavila študijo o sezonskem izseljevanju iz Prekmurja. V študiji razgalja žalostno dejstvo, da 80 % prekmurskega prebivalstva spada k t. i. agrarnemu proletariatu. Jeseni leta 1941 so madžarske oblasti Sidonijo aretirale. Decembra istega leta je bila obsojena na osem let zapora. Konec leta 1943 so jo pogojno izpustili. Vrnila se je v Stanjevce, a že kmalu je bila med partizani z ilegalnim imenom Pavel. Novembra 1944 so jo spet aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče v Ravensbrück, od tam pa v berlinski zapor Spandau. Iz Nemčije se je vrnila šele junija 1945. Po vojni se je v Murski Soboti posvetila prosveti, sociali in zdravstvu, slaPrim. Vanek Mujdrica, Pozni spomini na madžarsko okupacijo, v: Stopinje 1993, 112–117. 1

Jeseni leta 1941 so madžarske oblasti Sidonijo aretirale. Decembra istega leta je bila obsojena na osem let zapora. bih osem let je predsedovala OK SZDL Murska Sobota in bila podpredsednica Skupščine občine Murska Sobota. Potem ko se je poročila z Jožetom Podleskom, predsednikom sodišča v Murski Soboti, je njena prva skrb postala predvsem družina, vzgoja obeh sinov: Silva in Jožeta. Umrla je v začetku junija leta 1990. Ob njeni smrti so zapisali, da je bila tudi v najtršem obdobju socializma (beri komunizma, borbenega ateizma) čuteča in tolerantna osebnost. Z drugo besedo, ni bila preveč »rdeča«, kot je to rekla neka njej podobna oseba. To lahko razberemo tudi iz Mundovega članka, kjer je rečeno, da je bila Sida skupaj z možem »kazensko« premeščena iz Murske Sobote v Maribor, nato še v Ljutomer in končno nazaj v Sóboto. V 1. b razredu Državne realne gimnazije v Murski Soboti nas je bilo v šolskem letu 1932/33 38. Med njimi Sidonija Perš (sic!), Stanjevci. V 8. razredu pa nas je bilo v šolskem letu 1939/40 33. Zaradi odličnega uspeha je bila Sidonija Pörš (sic!) pri maturi oproščena ustnega izpita. V rubriki »nameravani študij« je bilo za Sidonijo zapisano: »medicina«. Po maturi sem se vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Pri vajah iz anatomije je Sidonija z veliko obredno pieteto secirala roko nekega pokojnika. Konec oktobra 1940 sem »presedlal« z medicinske fakultete in se vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.

Ure naših dni 2014

Sidonijo imam v spominu kot redkobesedno, resno dijakinjo. Nikoli se ni spuščala v nobene, niti najmanjše ljubezenske avanture. Nekaj spominov iz dijaški let. Prvo uro pred poukom smo skupaj s profesorjem molili. Molitev je bila vedno ista, sprejemljiva tako za katoličane kakor tudi za evangeličane in izraelite. Sidonija je bila evangeličanka. Molitev je potekala takole: Joško Horvat (rojen 1920 v Martjancih) je glasno odmolil po ustaljenem molitvenem obrazcu, naj nas Bog s svojo milostjo prehiteva in spremlja s svojo pomočjo, da bi delo dobro začeli in ga z uspehom končali. Verouk je poučeval duhovnik, prof. Alojzij Šoštarec. Očenaš smo molili latinsko. Veroučna ura je bila vmes med drugimi urami. Pred veroučno uro so katoliški sošolci v šali rekli svojim evangeličanskim tovarišem: »Sedaj pa, heretiki, ven!« Sidonija pa je ostala na svojem mestu. Prisluhnila je Šoštarecu, ko je razlagal predpisano veroučno snov. Hotela je več zvedeti o velikem socialnem papežu Leonu XIII., ki je učil, da se za delavce mora zavzeti ne samo krščanska dobrodelnost ampak tudi država. Sidonijo imam v spominu kot redkobesedno, resno dijakinjo. Nikoli se ni spuščala v nobene, niti najmanjše ljubezenske avanture. Z neko osebno pieteto je gledala na tri sošolce: na Janeza Eljaša, Ivana Ifka in name. Slutila je, da bomo po maturi stopili v bogoslovje. Kot bogoslovec sem med počitnicami julija 1941 resno zbolel. Bilo je to že med madžarsko okupacijo. Ležal sem v murskosobo-

ški bolnišnici z visoko temperaturo. Na vizito pridejo: najprej primarij, Madžar, nato dr. Piskernik, Slovenec, in – skoraj nisem mogel verjeti svojim očem – Sidonija, oblečena v belo kot zdravniška pripravnica! Primarij je v nemščini razlagal dr. Piskerniku, internistu, kako hudo nevarna da je moja bolezen. Sidonija me je žalostna gledala, prepričana, da bom umrl. Pozno v jeseni leta 1941 so Madžari aretirali Ivana Camplina, župnika v Gornjih Petrovcih, in Miška Jeriča, ekspozita v Kuzmi. Sprejela in prenočila sta namreč sošolca Štefana Kovača, partizana. Hkrati je bila aretirana tudi Sidonija. Vse tri, Camplina, Jeriča in Sidonijo, so odpeljali v Vác, kjer so jim izrekli sodbo. Po vojni je Sidonija kot uslužbenka na okraju v Murski Soboti pomagala sošolki Gizeli Kukel (pri Kuklovih je kot dijakinja stanovala) in ni odobravala Benkove usmrtitve (glede obojega primerjaj Mundov zapis!). Pomagala je sošolcem Eljašu, Ifku in meni; Eljašu, pri zidanju cerkve v Kuzmi, pri odstranitvi strank iz župnišča (stranke so delale hrup, posebno v noči od sobote na nedeljo); Ifku, da bi se lahko vrnil iz izseljenstva (kot kaplan v Vitanju je na prižnici povedal, da so sv. Janeza Nepomuka dvakrat potopili, prvič v Pragi, drugič v Vitanju, kjer so vrgli njegov kip v potok; zaradi tega so Ifka zaprli, rešil ga je Anton Vratuša, izposloval mu je potni list); pomagala je tudi meni. Rakičanski grad je po vojni postal dom za onemogle in ostarele. Z župnikom Jožefom Vojkovičem sva tam kakor vsako leto pred božičem in veliko nočjo spovedovala. Nekega dne, to je moralo biti okrog leta 1956, nama je upravnik Doma rekel: »Odslej tu v Domu ne smeta

Ure naših dni 2014

več spovedovati in deliti svetega obhajila!« Jaz: »Kdo to prepoveduje?« On: »Ta višji na okraju.« Odpravil sem se takoj na okraj k sošolki Sidoniji. »Sidonija,« sem začel, »si bila sošolka ali ne?« »Bila sem,« je odvrnila. Ko sem ji razložil zadevo, je odločno rekla: »Z župnikom Vojkovičem še naprej tako delajta kot doslej!«2 V zadnji Sidonijini bolezni jo je obiskoval sošolec Dini Titan. Vsako leto ji je ob božiču prinesel Evangeličanski koledar. Kakšno duhovno tolažbo ji je npr. dalo branje; »Bog ni daleč nobenemu izmed nas, če se mu sami ne odmaknemo predaleč. Toda tudi takrat nam je blizu in nas po Jezusu Kristusu kliče pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas požiPrim. Jožef Smej, Spomini na Sòboto, posebej na soboško župnijo sv. Nikolaja, v: Utrinki iz stoletne zgodovine stolnice v Murski Soboti, Murska Sobota 2012, 151-152. 2

vim« (Ev. koledar 1989, str. 32). V smislu gesla na začetku tega članka se Sidonija ni oddaljila od absolutne Dobrote (tj. od Boga). Njen delež v narodnoosvobodilnem gibanju ni bil boj za uničenje sovražnika, ampak boj za ideale, za slovenstvo, jezik in za socialno pravičnost, ki je nacizem ni izvajal. Njen boj je bil viteški, plemenit, velikodušen tudi do nasprotnika. To lažje razumemo v duhu gesla, ki je navedeno na začetku prispevka in se v prevodu Števana Küzmiča iz leta 1771 glasi: »Blaženi so tí milostivni, âr oni miloščo dobijo« (Mt 5,7). Ob zadnjih dveh obletnicah mature, se pravi ob zlati, jeseni leta 1990, in ob biserni leta 2000, smo sošolci po sveti maši, ki je bila v soboški cerkvi sv. Nikolaja, pohiteli na božjo njivo in položili šopek cvetic na Sidonijin grob. Jožef Smej

Ob 30-letnici mature, 3. oktobra 1970, v Murski Soboti

Ure naših dni 2014

Kako sem gospoda Marošo učil kuhati juho

nogi med vami se verjetno še spominjate nadvse priljubljenega duhovnika Martina Maroše, slavnega misijonarja na Ognjeni zemlji in potem tudi nekaj časa župnika na Kapeli. Tista zadnja leta, ki so se že krepko nagnila proti stotemu, je preživel med nami, v Veržeju. Tam sem imel to milost, da sem mu lahko zadnjih pet let stregel in mu pomagal prenašati tegobe njegovih visokih let. Iz tega obdobja se je nabralo cel kup zanimivih in poučnih anekdot. Eno takih vam želim opisati. Gospod Maroša ni bil izbirčen pri hrani, vse je s hvaležnostjo pojedel, a najraje je imel juhe. Juha pa je morala biti čim bolj čista, da jo je lahko kar popil. Namesto prikuhe je pojedel en čokoladni puding ali namesto tega jogurt z jagodami. Potem se je z dolžnim spoštovanjem razveselil še močne črne kave, morala je biti, seveda, italijanska »Lavazza«. A zgolj kava ni bila dovolj, potreben je bil še »gospod inšpektor«, tako je namreč pravil viskiju, ki mu ga je zvesto prinašal gospod inšpektor, naš višji predstojnik iz Ljubljane. Juhe so se seveda vsak dan menjavale, puding, jogurt in inšpektor pa so bili vsak dan isti. Juhe so se torej vsak dan menjavale. Tako je bilo že takrat, ko si je gospod Maroša še sam pripravljal večerje, in to mu je bilo v največje veselje. Opazoval sem

ga pri tem početju. Zapomnite si tudi vi, kako se to dela! Po večerni maši je prišel v našo malo kuhinjo. Tam je najprej poiskal juho, ki je ostala od kosila. Če je ni našel v naši, jo je pa poiskal v »ta večji« kuhinji. Imel je priljubljeno rožasto emajlirano kozico. Skoraj do vrha je nalil hladne juhe, kozico pristavil na plin, in medtem ko se je juha počasi segrevala, je gospod Maroša dodajal vse tisto, kar je po njegovem okusu juhi še manjkalo. Takole je potekalo to.

Gospod Maroša ni bil izbirčen pri hrani, vse je s hvaležnostjo pojedel, a najraje je imel juhe. Najprej je v juho, da bo še bolj okusna, dodal eno kuhinjsko žlico vegete, čeprav bi po mojih okusih pogreta juha bila že tako in tako preslana! Nato je v juho, četudi je bila zakuhana, dodal še pest drobnih rezancev. Potem je bilo na vrsti olje, saj juha ni bila nikoli dovolj »polna«. Kar krepko je nagnil steklenico, da se je oljni »madež« na debelo razlil po vsej površini juhe. Če je slučajno potem opazil še priljubljeno oljčno olje, je postopek z oljem še enkrat ponovil. Tako, sedaj mora vsa zadeva še zavreti. In zadeva je vedno zavrela tako temeljito, da se je njeno vretje ne samo slišalo, tudi videlo se je po vsem štedilniku in naduhalo po vsej hiši. Šele sedaj je bila juha dovolj dobra! In potem je gospod Maroša to juho, z veliko mero pobožnosti in hvaležnosti, počasi srebal iz globokega krožnika. Jaz, ki sem bil vedno rad pameten, zlasti v kuhinji, sem ta njegov recept za juhe

Ure naših dni 2014

dolgo časa opazoval in ga tudi temeljito ocenil, seveda, kako škodljiv za zdravje, da je. Dolgo si gospodu Maroši nisem upal oporekati. Ko mi je pa že nekoliko presedalo nenehno čiščenje štedilnika po njegovi juhi, sem poskušal, seveda zelo diplomatsko, njegovo prakso vsaj nekoliko spremeniti.

Z nezmanjšanim apetitom je zajemal mastno in začinjeno in povrh še pogreto juho. Tako sem mu nekega večera, ko sva bila sama v naši obednici, začel »strokovno« razlagati, kako da je njegova juha ne samo nezdrava, da, celo zelo škodljiva, da je. Seveda sem imel célo predavanje o uporabi soli, ki naj bi je bilo čim manj, potem o maščobah, ki jih je v naši krvi vedno preveč, potem pa še o »pogrevanju«, ki je, ne samo neprimerno ampak tudi nadvse škodljivo. Kar gostobesedno

in slikovito sem pojasnil svoje »zdrave« poglede na njegove juhe. Gospod Maroša pa je medtem mirno večerjal in hitro sem opazil, da mu moja »strokovnost« sploh ne pride do živega. Z nezmanjšanim apetitom je zajemal mastno in začinjeno in povrh še pogreto juho. Ko sem jaz zaključil s predavanjem, je tudi on končal s svojo juho. Nagajivo, kakor je to znal le on, me je pogledal in z zmagoslavnim nasmehom »potolkel« vso mojo strokovnost: »Veš, gospod Mirko, jaz juhe tako kuham že 90 let!« Ni mi bilo treba več razlagati. Razumel sem, kaj mi je hotel povedati, še preveč dobro razumel! Skromno in tiho sem se umaknil, še dolgo pa mi je v ušesih zvenel njegov nauk: »Kaj me boš ti učil! Ko boš ti star 90 let in boš tedaj še tako vitalen in zdrav, kot sem jaz, šele tedaj boš lahko drugim delil svoje nauke o zdravih juhah!« Tako me je, kot vedno, spet ugnal. Mirko Rakovnik

Ure naših dni 2014

Mihaela Roth

Križ Pod križem svojim sem sameval in molil sem svoj očenaš. V norost obstoja se odeval in molil, molil sem ves čas. Molitev moja je zvenela kot duše trudne tajni vzdih in potlej, potlej onemela in svet je bil spet sam in tih. Preteča noč se je ujela med moje sklenjene dlani in žalost je v temi zapela, rešitve ni. Rešitve ni. Povzdignil do neba sem roke in prosil. Prosil sem Boga, naj vzame križ iz moje roke in lažjega nazaj mi da. Prišel je k meni v večni časti, mi težjega nazaj je dal in rekel mi je: ''Moraš pasti, da bi lahko na koncu vstal.''

Plesna pravljica

stopila sta. Z vso previdnostjo je za seboj neslišno zaprl težka cerkvena vrata. Ona je bila dober korak pred njim. Lahkotno, kot bi poplesavala, je stopala po kamnitih tleh in si radovedno ogledovala poslikave na steni. Bila je prijetno vznemirjena. Samo še malo plesne glasbe in njena sreča bi dosegla popolnost. Toda prisotnost veličine svetega hrama jo je kmalu umirila. Osvežujoči hlad se je dotikal njenega poletno razgretega telesa. Nikjer nikogar. Le onadva in skrivnostna tišina. Stopila sta vsak na svojo stran h kropilnemu kamnu, si omočila prst z blagoslovljeno vodo in se pokrižala. On tako kot je prav. Ona površno, s palcem desne roke le nakazala mesta, kjer bi s pobožno potezo morala izrisati križ. Stopila sta si bliže in se spontano prijela za roke. »Ko prvič vstopiš v neko cerkev, si nekaj močno zaželi in izpolnilo se ti bo,« ji je šepnil na uho. Počasi sta stopala proti oltarju in se v spoštljivi oddaljenosti pred njim ustavila. Z roko v roki, tesno drug ob drugem sta se zatopila vsak v svoje sanje. Kmalu je na čelu začutila njegov poljub in čuten stisk dlani. Vse to je razumela, kot bi rekel: »Želim si te!« In globoko je vzdihnila. Ona pa je s svojo željo poletela čisto drugam. Pristala je na plesišču z živo glasbo, na parketu v plapolajoči plesni obleki, v množici bolj ali manj znanih go-

Ure naših dni 2014

stov za slavnostno pogrnjenimi mizami. V svoji torbici je namreč imela spravljeno vabilo, ki ji je vse to obljubljalo. Samo sporoči naj svojo udeležbo. S partnerjem! Dotlej ji je to vabilo, ki ga je prejela po pošti, predstavljalo le navaden potiskan list papirja, zložen v prestižni ovojnici z njenim naslovom. Kljub bogati ponudbi prav nič vabljivo. Tukaj, pred kipom svetega Lovrenca pa so besede v vabilu nenadoma oživele in dobile svoj pomen. Vzplamtela je želja, hotela bi spet plesati. Tako kot nekoč pred desetimi in še mnogo več leti, ko so bile noči na plesišču vse prekratke in jih je s svojim plesalcem brez predaha preplesala. Kot bi glasba odplaknila vso njeno telesno težo, tako lahkotno je sledila njegovim korakom. V množici plesalcev sta si

vedno znala izboriti svoj košček parketa, da sta drsela po njem, se z dušo in telesom predajala drug drugemu in ritmu zvenečih instrumentov. Živela je ples, sanjala je ples. A nekega dne je zastor padel. Ostala je sama. Zdaj stoji tu pred oltarjem s pobožno željo, da bi ponovno zaživela. Toda, ali bo on sprejel njeno vabilo? Šele kratek čas se poznata. Ali on sploh želi plesati? Ali ona še sploh zna plesati? Ji ne bodo kolena preveč drgetala zaradi visokih pet, ki jih ni več vajena? Ji ne bo boleče kurje oko skremžilo obraza? Je njeno telo še vedno tako gibko, da ga ni potrebno nadzorovati pred napačnim gibom? Pa sapa, srčni utrip? Nič več ni tako, kot je bilo nekoč. A vsa ta dejstva, še tako resnična in prisotna, niso pogasila njene goreče želje. »Sveti Lovrenc, rada bi spet plesala. Usliši me, prosim,« je z miselnim sporočilom nagovarjala tisto nemo svetniško podobo pred seboj. V veri, da bo njena želja uslišana, je v mislih že sestavljala in

obnavljala svojo garderobo, si omislila nove čevlje, pa barvanje osivelih pramenov … Še je sanjala svojo plesno pravljico, ko je on pristopil k njej, jo objel okoli ramen in šepnil: »Čas je, da greva.« Obrnila sta se in molče zapustila cerkev. Z vso previdnostjo je za seboj neslišno zaprl težka cerkvena vrata. Ivana Hauser

Ure naših dni 2014

Iz jeseni v zimski čas

elika maša ali veliki šmaren je mimo, dnevi se krajšajo, noči so hladnejše, ob jutrih se na ograjah pojavljajo nežne pajčevinaste nitke, ki plapolajo v jutranjem vetriču. S Kapelskih goric je slišati klopotec, ki naznanja zorenje žlahtnega grozdja in z goric odganja pernate tatove. Vse to naznanja bližajočo se lepo in bogato jesen, ki jo vsak doživlja in se je veseli na svoj način. Motike, ki so bile v jeseni glavno orodje na njivah, so pospravljene. Zabrneli so traktorji in s plugi zarezali v krompirjeve vrste, pobiralci pa z veseljem pričakujejo, da se bodo za traktorjem razkrile bogate vrste belega, rumenega pa tudi rdečega krompirja, ki se je ob sajenju prikradel med ostale. Tekmujejo, kdo bo pobral bolj debelega. Tudi koruza je pognala cvetove in na steblih se kažejo lepi lati koruze, ki počasi začenjajo rjaveti. Kako dobra je sladka in mlečna pe-

čena koruza! Rdeča jabolka na drevesih kar vabijo, naj jih potrgamo in spravimo v pripravljene prostore za vso zimo. Gospodinje tekmujejo, katera bo za dolge dneve pripravila več ozimnice in skuhala čim več dobre marmelade. Listje se barva v rumeno in rdeče in počasi začenja odpadati. Prvi na vrhu češnje, kjer se prikaže golo vejevje. Po poljih brnijo traktorji, ki pripravljajo zemljo za setev. Vsak gospodar se trudi, da bo seme ob pravem času v zemlji, vzklilo, obraslo, prezimilo in naslednje leto bogato obrodilo, da bo za vse dovolj kruha. Približuje se praznik vseh svetih in to je skrajni čas, da se pospravi zadnji pridelek z njiv – to je bela repa. Gozdovi žarijo v pisanih barvah, polni šumečega listja, s katerim se poigrava vedno hladnejši jesenski veter. Iz zemlje kukajo in vabijo dišeči jurčki ter različne druge gobe, da jih poberemo in pripravimo dobro ko-

Ure naših dni 2014

silo. Iz bodičastih skledic kukajo temno rjavi kostanji, čakajo, da jih odnesemo domov in spečemo za dišeči užitek. Naj bo življenje še tako težko, bo človeka vse to razveselilo Če se bo podal v naravo ter poiskal vso to ponujeno dobroto in lepoto, mu bo takoj lažje pri srcu. Klopotci v vinogradih so že utihnili, grozdje je že potrgano in predelano v dišeči kalni mošt, ki se spreminja v vino. To bo nekatere razveseljevalo, nekatere žalostilo, nekaterim služilo za zdravje. Kratki, megleni jesenski dnevi minevajo, tudi dolge noči, vse diši po zimi in snegu. Približuje se veseli mesec praznikov, prihaja božič, za njim novo leto, veliko želja in veliko daril, takih razkošnih pa tudi skromnih in iskrenih, kakršne pač so naše zmožnosti in medsebojni odnosi. Nekoč nam ob dolgih zimskih večerih ni bilo dolgčas, čeprav na vasi ni bilo televizije, računalnikov in radia. Večere smo preživljali ob druženju pri trganju perja, luščenju koruze, lupljenju bučnega semena, pletenju košar, cekarjev, izdelovanju okraskov. Iz hiš se je slišalo petje, smeh, veseli pogovor, vse je izražalo sprostitev, ki nam danes vsem manjka. Zdi se, da nihče nima časa, da vsi nekam hitimo, čeprav ostajamo na istem mestu. Vse se spreminja, tudi čas. Zime več niso takšne kot nekoč, sneg več ne škriplje pod nogami od mraza. S streh ne visijo dolge ledene sveče, na oknih ni več ledenih rož. Glasove ptic preglaša hrumenje avtomobilov, letal in helikopterjev, pravega miru več ni. Zimski čas mineva za vsakega po svoje, večini pa z željo, da spet pride pomlad, ko se bo vse zdelo lepše in boljše. Jolanka Kranjc

Ivan Vrhar

Mati in izgubljeni sin Na pragu hiše sin stoji, z očmi v široki svet strmi. Pogled ga nese prek ravnin in daleč, daleč prek strmin. »Oh, mati,« se sin žalosti, »ne bom te videl dolge dni.« In zbogom ji je še dejal, potem na cesto se podal. »Moj sin,« za hrbtom glas doni. »Kam se ti tako mudi?« »Mati, grem v širni svet, za vedno hočem tam živet.« »A jaz, uboga stara žena, krivi se hrbet in kolena, naj sama bom teh nekaj let? Kmalu bom morala umret'. In ko umrem, potem, moj sin, boš grob iskal, na me spomin. Sin moj, še enkrat pridi sem, poslušaj me, kaj ti povem: če našel me ne boš več živo, poišči grob pod rožo tiho.« Zapustil je domači hram, svetu velikemu predan, v njem se, kakor mnogi prej, izgubil je, nazaj ne ve, ne ve naprej. Tako s človekom se zgodi, ki dom brezglavo zapusti in mu je bližji daljni svet. Za vedno tujec v njem bo ujet.

Ure naših dni 2014

Obujam spomine

rasno sobotno popoldne – zunaj še vroče – sedim v svojem naslanjaču v apartmaju Dosorja s prijetno ohlajeno klimo – in misli mi uidejo na pred kratkim gledano reportažo na televiziji – o Franciji – pokrajini Provansi, kjer so obirali grozdje – ogromno ljudi v vinogradih; obirati morajo istočasno, bili so veseli, peli so, na koncu še dobro jedli in pili. Okrasili so svoja vozila s cvetjem in se srečni vrnili domov, ker je bilo delo ob lepem vremenu in veseli družbi dobro opravljeno.

mi od Eifflovega stolpa naprej. Avtomobile smo dali v garažo in se prevažali s podzemno železnico, ki je bila za otroke nekaj posebnega. Andrejeva hčerka oziroma naša nečakinja Vivi je imela zelo dobro prijateljico v mestu Cognac (Konjak), kjer je bila na več hektarih ogromna tovarna in poslovna stavba. Vse vino je zorelo do 6 let. Pogled z vrha enega hriba je bil veličasten. Takrat so obstajale še meje med državami in ravno za žgano pijačo Cognac je bil prepovedan izvoz. Nečakinja in njena

Pred približno 40 leti smo se doma dogovorili z najstarejšim sinom Jožetom in snaho Roziko (imela sta že tri otroke), da bomo obiskali moževega brata oziroma strica Andreja v Franciji. Eno leto prej je bil Andrej z družino doma pri nas in zmenili smo se, da jih bomo prihodnje leto tudi mi obiskali. Skupaj smo naredili potovalni načrt, ki naj bi bil bolj taborniški kot hotelski. Odločili smo se tudi za ogled Pariza z vsemi glavnimi značilnost-

prijateljica sta nam vse pripravili kot poslovno darilo z dovoljenjem za izvoz in s potrdilom o originalnem izvoru konjaka v posebnih steklenicah. Bil je čas kosila in svak Andrej je že prej prosil bližnjega kmeta, ki je imel lep travnik in na njem še nekaj slame, če lahko tam »taborimo«. Vsi dobre volje in veseli, ker smo vedeli, kakšne dobrote so nam naši Francozi spekli, smo začeli odpirati avtomobile. Deke smo lepo po-

Ure naših dni 2014

grnili na slami in mi starejši smo že po taborniško sedeli ali tudi ležali. Otroci so igrali nogomet, kričali, se veselili in žejni prišli po vodo. Svakinja ni dovolila, da bi ji pomagali, češ da smo mi njihovi gostje. Svakinja Alina je začela razdeljevati krožnike, vilice, nože, kozarce … ampak vse zelo počasi. Opazila sem, da sta svak Andrej in njegova snaha nekam izginila. Zakaj? Kmalu sta se vrnila oba nasmejana z velikimi pladnji. On je prinesel sveže pečen, lepo narezan svinjski kare, ona pa velik pladenj dobrih slaščic – vse, kar so pripravili doma, je tudi ostalo doma – prej so namreč pozabili prinesti s seboj.

Sedaj pa je bila priložnost, da je moj pokojni mož videl in slišal, kako se ob taki priliki ravna. Če bi se to meni zgodilo doma, bi jih krepko slišala, vendar se je tudi on takrat nasmejal in verjetno tudi zamislil. Sanjarim – kje so tisti časi. Opazujem krasno naravo, odeto v zeleno barvo. Na bližnji kmetiji se pasejo rjavi, sivi, beli konji, na cesti mimo Dosorja se pripelje kočijaž na lepem starem koleslju. Vprežena ima dva lepa konja in pomislim, kako rada bi tudi jaz sedela poleg njega – sanjarim … in udobno sedim v svojem naslonjaču v četrtem nadstropju mojega novega doma Dosor. Gizela Sraka

Anuša Bešter

Marija Erveš

Jesenski dan

Moj dan

Lep jesenski dan, sonce z neba se smeje, nam premrle ude greje; drevesa barvito žarijo, vsak dan se novih barv veselijo. List za listom pada na zemljó, kmalu bo drevo goló.

Smo popotniki, hitimo skozi čas.

Vetrič lahno pihlja, nam korajžo dá, da pospešimo korak, kajti zgodaj pade mrak. Dan je vsak dan krajši, večer z dneva v dan daljši; to je jesenski dan, pride zimski, ki bo bolj zaspan, sonce ne bo grelo, sneg pobelil bo deželo.

Zjutraj odprem oči, začutim strune srca, se podam v nov dan. Potujem levo in desno, gor in dol ves dan. Objamejo me lepi, manj lepi trenutki dneva. Na vrh sestavljanke zložim nasmeh, toplino, doživeto vse, kar ogreje mi srce. Sladke sanje me popeljejo v nov podarjen dan, vedno, vedno znova.

Ure naših dni 2014

Ptujčani in Ljutomerčani Ob slovenskem kulturnem prazniku so 5. februarja popoldne v DOSOR-ju gostovali članice in člani Literarnega kluba Ptuj, ki ga vodi Nataša Petrovič, sicer predsednica Zveze kulturnih društev Ptuj. Svoja dela, prozo in poezijo so brali ter jo stanovalkam in stanovalcem DOSOR-ja predstavili: Ivo Ban, Cecilija Bernjak, Mirko Jaušovec, Erika Kotnik, Mirko Kotnik, Matilda Simonič in Katja Zadravec.

Ob dnevu državnosti, 24. junija popoldne, so v DOSOR-ju gostovali članice in člani literarno-recitacijske sekcije Društva upokojencev Ljutomer, ki ga vodi predsednica Slavica Sunčič. Sekcijo kulturnikov vodi Silva Kosi, svoja prozna dela in poezijo pa objavljajo v društvenem glasilu Pintovec. Tokrat je program povezovala Mira Azzeh. Ob harmonikarju Janku so svojo prozo in pesmi predstavili, nekateri pa tudi zapeli: Olga Antič, Ludvik Brunec, Frančišek Ferencek, Ciril Hojnik, Angela Kolarič, Matilda Slavič, Jelka Vrbnjak in Ivan Vrhar. Filip Matko

Mihaela Roth

Ciril Hojnik

Piščalka in jaz

Starec

O, dajte, tihi zvoki flavte pričarajte v uho mi vonj po vetru, ki maje krhke veje brez, o, dajte, ponesite me na breg, kjer vrba svoje veje umiva, naj vidim sneg, ki pod seboj kali pomladi skriva.

Mala hiška vrhu hriba, krog nje zelena brajdica, v senci njeni mož poseda, na licu sled se let pozna.

»Bili so v gosteh…«

Zašelestite kakor brest v poletni noči in potopite se v dno moje duše, da bo ihtela tiše, tiše, tiše.

Oko ozre po dolu se, zoreče gleda njivice, vidi, travnik v cvetu je, nikjer pa ne zagleda nje. Jih stokrat skupaj prehodila, stokrat se na njih potila, stokrat z njimi se ljubila, stokrat v strahu sta molila. Nasmeh otožen z ustnice, pogreša jo, povedal je, na njo da bi naslonil se, drhteče božal ji roke. Več ne raduje njive se, prav vse preklel že rože je, kriči mu duša prošnjo le, za skorajšnje tam snidenje.

Ure naših dni 2014

Naši stanovalci se predstavljajo

Ure naših dni 2014

Sprejemni izpit za gimnazijo: Avgusta Vlaj

če, zelo izšolan, je bil kljub temu za moje pojme nazadnjaških nazorov. »Dekleta naj ne hodijo v gimnazijo, naj se poročijo ali pa gredo delat,« je govoril. Mama pa je bila vztrajna in po njeni zaslugi smo se vsi otroci šolali. Bilo nas je pet, brat in še tri sestre. Ena od mojih sester je bila zelo dobra matematičarka. Spominjam se, da se je v III. razredu gimnazije profesor pripravljal na državni izpit in je mojo sestro poklical pred kateder, da je tisto uro vodila matematiko. Brat pa se je zelo nerad učil, francoščina se mu je zdela zelo težka, jaz pa sem jo imela rada. Tudi matematika mu je delala hude preglavice. Vse počitnice sem mu pomagala pri učenju. S težavo je popravne izpite za 1. letnik le naredil. Tudi v drugem letniku ni bilo nič bolje. Oče in

mama sta končno nad njim obupala in izučil se je za trgovca. Jaz sem v Murski Soboti končala vse 4 razrede gimnazije. Po mali maturi leta 1936 je večina odšla študirat na Ptuj. V Murski Soboti so se zelo trudili, da bi imeli celo gimnazijo in so jo postopoma, po razredih tudi uvajali, kar je plačevala občina. Do moje redne velike mature leta 1940 je bila v Murski Soboti že popolna gimnazija in je taka tudi do danes ostala. Za sprejemne izpite za gimnazijo je bila izdana majhna brošura za matematiko in slovenščino. Pri slovenščini so bila vprašanja iz slovnice in tri narodne pesmi. Naučiti smo se morali eno od teh. Jaz sem izbrala pesem Sholastika, ker mi je to ime zelo ugajalo. »Prelepo hčer ima stotnica, tej hčeri je ime Sholastika ….« Pesem je bila zelo dolga in sem jo vedno znova in znova ponavljala, da sem se jo naučila na pamet. Brošuro so starši morali kupiti. Z bratom sva se skupaj pripravljala na sprejemni izpit in sva lahko uporabljala isto brošuro. Direktor gimnazije je bil prof. ing. Ivo Zobec, zelo razgledan mož. Komisijo so sestavljali trije profesorji. Vsakemu kandidatu so sproti postavljali vprašanja. Kandidati smo skupaj sedeli v razredu. Pri slovenščini smo morali pred tablo zrecitirati eno od treh pesmi. Na vsa vprašanja sem že odgovorila, samo še deklamacija me je čakala. Ker sem učiteljski otrok, sem v osnovni šoli velikokrat deklamirala na vsemogočih proslavah. Oče, profesor, me je stalno

Ure naših dni 2014

Brošuro so starši morali kupiti. Z bratom sva se skupaj pripravljala na sprejemni izpit in sva lahko uporabljala isto brošuro. opozarjal na napake in v deklamiranju sem bila močno podkovana. Vedno sem deklamirala pravilno, s potrebnim poudarkom in uporabo ločil. Pri tem izpitu sem hotela vse te sposobnosti uporabiti. Da se bom izkazala, sem glasno, z naglasom, kot sem bila navajena, začela: »Prelepo hčer ima stotnica, tej hčeri je ime Sholastika ….«. V trenutku se je v razredu razlegel gromozanski krohot. Utihnila sem. Le kaj se dogaja? Ničesar nisem razumela, le profesorjeve besede so mi prodrle do možganov: »Hvala, dovolj bo!« Bilo mi je neznansko nerodno. Prav besedo »Sholastika« sem povedala glasno, s še posebnim poudarkom. Zame tako prijetno zveneče, za ostale pa tako nenavadno ime je povzročilo ta krohot. Takrat tega nisem razumela, ko pa se sedaj spomnim omenjenega dogodka, se tudi sama do solz nasmejim. Se kar vidim, s kakšnim žarom sem stala pred tablo in recitirala. Izpit sem kljub temu naredila in tudi naprej pridno študirala. Spominjam sem, da smo iz Francije dobili za nagrado knjigo »Mollierove povesti« in odlikovanje »Križec«. Jaz sem dobila knjigo, direktor pa je mojemu sošolcu Jožetu dal odlikovanje. Sošolec bi raje imel knjigo, ampak je seveda nisem hotela zamenjati za odlikovanje. Ljubša mi je bila knjiga. Ta moj sošolec je upokojeni škof prof. Jože Smej. Zapisala: Darinka Nahtigal

Samo milijon nas je: Barbara ŠERBEC – Šerbi

Dosorju sem že toliko časa, da sploh več ne vem, koliko. Pohvalim dom, ker tu zelo lepo skrbijo zame, pogrešam pa vodo oziroma bazen, ki ga imam doma. Tam, kjer stanujem, so sami fantje. Stanujem blizu stadiona v Ljubljani, vendar me nogomet kljub temu ni nikoli zanimal. S fanti sem se vedno bolje razumela kot z dekleti. S pevsko kariero sem začela daljnega leta, ne spomnim se točno, kdaj. Fantje so prišli do mene. Poznali smo se, ker smo vsi iz Bežigrada. Začelo se je tako, da smo se malo 'zafrkavali', da bomo nastopali. »Dej, a bi ti nastopala z nami?« »Bom poskusila. Ne znam peti, ampak lahko poskusim.« Rekla kazala … tako se je začelo. Na ta čas imam samo lepe spomine. Zabavali smo se. Šli smo, čeprav velikokrat nismo vedeli točno, kam, ampak vedno smo prišli na cilj. Jaz sem vozila, ker nisem nikoli pila in še danes ne pijem. Fantje so se v mojem avtu počutili varno in to mi je veliko pomenilo. 16 let pevske kariere. Agropop! Enkrat sem nastopala tudi z Janom Plestenjakom. Poznam njegovo mamo, portretirala me je kot otroka. S skupino sem se imela lepo, sicer bi rekla: »Fantje adijo!« in bi šla. »Fantje,

Ure naših dni 2014

če rečem ob šestih gremo, to pomeni, da gremo ob šestih!« In smo šli. Nikoli nismo zamujali na prireditve. Danes bi bilo z GPS vse lažje, takrat pa je bilo težko najti kakšne odročne kraje, večkrat sem obrnila avto in iskala pravo pot, ki pa sem jo vedno našla. Skupaj smo bili od vsega začetka do konca. Ogromno zanimivih stvari se nam je dogajalo, težko je izbrati samo eno. Lahko pa rečem, da so ljudje malo 'hecni'. Njihov kraj je edini, najlepši, najbolj znan …. – jaz pa še zanj nikoli nisem slišala – potem pa sem ga vseeno našla. Slovenijo sem spoznala od A do Ž. Vse mi je ostalo v lepem spominu. Videla sem stvari, katerih sicer nikoli ne bi. Kavo sem pila na najbolj nemogočih krajih. Tudi v Kočevski Reki. Tu so se usposabljali vojaki. Mi smo snemali videospot. V Kočevsko Reko sem se kar zaljubila. Lepa, zelena … mir, dobra oštarija. Dobra kavica. Tu smo bili dva dni na snemanju. Nekaj lepega zelenega smo iskali in to smo našli. Najprej na »kofe«! Z debelimi očmi so nas gledali: »Kaj pa Agropop tu dela?« Osem fantov in Šerbi. Zlati fantje. Zrasla sem s fanti. Na žalost je umrl en član – kitarist. Dobili smo drugega, prisiljeni smo ga bili poiskati. Življenje prinese in odnese. Kdo pa misli na to, da bo kdo umrl, saj smo bili vsi mladi in »smotani«. Ljudje so nas imeli zelo radi, še danes me »obrajtajo«. Meni naša najljubša pesem je Samo milijon nas je. Zapisala se mi je v srce. Nočem, da me moji fantje obiščejo. Nočem, ker bi hotela domov. Sedaj, vem, ne morem domov. Poskušam biti čim bolj razumevajoča. Človek razmišlja … razmišljam in takrat sem izjemno pametna. Zapisala: Darinka Nahtigal

Mihaela Roth

Ljubezen na smetišču Iskal sem te med žgočo rjo konzerviranih škatel, na drobcih stekla, ostrih kakor misel, iskal sem te v zavrženih sandalah in v kosu cunje, ki je z veje visel. Glej, to je najin svet. Zavrgla sva ga. Ali pa je on zavrgel naju. Tam tvoje sanje, spredene v fantastične konture, tu moje bolečine, moje srečne ure, tu, na tem kraju, ki ves ujet ujel je naju. Iskal sem te. Kako, da nisi tukaj? In kam zbežala si iz mojih neder? Saj krila tvoja je polnilo veter! Glej, semkaj, kjer je čas edini mrtvec, ki še ne počiva, sem, med strohnelo listje in med črve sediva spet skupaj in se odpočijva.

Ure naših dni 2014

Intervju z našo sostanovalko Ljudmilo TOMŠIČ

Kako se je nadaljevala vaša pevska kariera? Imeli smo veliko nastopov na raznih kulturnih prireditvah, pri zboru smo sodelovali vsi bratje in sestre. S sestro sva izmenjaje peli solo.

Se lahko na kratko predstavite? Rodila sem se kot tretja v družini osmih otrok jeseni leta 1928 v Ribnici na Pohorju. Živeli smo v tamkajšnji mežnariji. Oče je opravljal vsa dela v cerkvi in bil je organist, mama je skrbela za družino, opravljala dela v cerkvi in skrbela, da je bila cerkev okrašena s cvetjem. Mama je bila po poklicu šivilja, šivala je za vso družino, imela pa je tudi svoje stranke.

Kako pa je bilo po vojni? Brat in svak sta ustanovila vsak svoj pevski zbor v Ribnici na Pohorju, v obeh sem sodelovala kot solistka.

Kako se spominjate svoje mladosti? Moja mladost je bila zelo pestra in težka. Kako se spominjate šolskih dni? Šolo sem obiskovala v Ribnici na Pohorju. Ko sem bila stara 13 let, se je začela druga svetovna vojna in bili smo okupirani. Zato je pouk potekal v nemščini, kar je bilo za nas otroke zelo naporno. Kdaj ste se seznanili s petjem? Moj oče je vodil pevski zbor, vaje so bile kar v naši spalnici. Dobila sem željo po petju, hotela sem peti po notah, katere je napisala mati. Pri petju sem imela list z notami obrnjen narobe, a sem cerkveno pesem zapela napamet. Že pri devetih letih sem se zdravila v bolnišnici v Mariboru, tam sem pela bolnicam, ki so me z veseljem poslušale in me nagrajevale s sadjem. Kdaj ste prvič javno nastopali? Solo sem pela s cerkvenim pevskim zborom v romarski cerkvi sv. Antona na Pohorju. Za nastop sem dobila veliko pohval od romarjev iz različnih krajev.

Kaj pa potem, ko ste odšli od doma? Od doma sem odšla z družino v Falo. Tam sem se priključila KUD-u elektrarne. Ali ste veliko nastopali? Nastopala sem po raznih krajih Štajerske. Nisem samo pela, nastopala sem tudi kot igralka v raznih dramah in komedijah. Enkrat sem celo režirala, za kar sem obiskovala tečaj. Zakaj ste se preselili v Maribor? Po smrtni nesreči moža sem se morala izseliti iz stanovanja. Dobila sem službo na pošti v Mariboru, zato sem se z otroki preselila. Kako pa se je nadaljevala vaša pevska kariera v Mariboru? Sodelovala sem v mešanem pevskem zboru Angel Besednjak, v KUD-u Studenci, v cerkvenem zboru v Stolni cerkvi, pri zboru sv. Cecilije, ženskem komornem zboru, Pevskem zboru Društva upokojencev Maribor Center in pri ansamblu Vedrina. Koliko kaset in zgoščenk ste posneli? Pri zborih smo posneli več kaset in zgoščenk, svojo prvo kaseto in zgoščenko pa sem posnela z ansamblom Vedrina, leta 2001 sem posnela zadnjo zgoščenko »Pesmi za dušo«, kjer pojem v duetu in solo.

Ure naših dni 2014

Vaša posebna priznanja? Zlata Gallusova značka za 30 let sodelovanja v pevskih zborih, priznanje za sodelovanje v pevskem zboru in kot uspešna predsednica sekcije pevskega zbora ter priznanje za uspešno sodelovanje v komornem zboru. Zakaj ste se odločili za DOSOR? Dve leti pred prihodom v tukajšnji Dom sem bila s hčerko prisotna na odprtju njene razstave v DOSOR-ju. Ob ogledu doma sem si dejala: »Če bo kdaj potrebno iti v dom, bi želela biti v DOSOR-ju!« Zaradi zdravstvenih težav se mi je želja kaj kmalu uresničila. Zapisala: Anuša Bešter Moj svet.

DOSOR

Gizela SRAKA – naša ljuba Žizel

obene dame menda ne smemo spraševati po letih, a pravijo, da ko jih imaš čez devetdeset, ta dosežek lahko omeniš s ponosom. Najstarejša članica našega literarnega krožka je pri svojih triindevetdesetih najbolj vedra in najbolj zabavna med nami. Veliko piše, sodelovala je pri vseh zbornikih Ure naših dni, napisala pa je tudi svoje spomine in jih izdala v manjšem številu za svojo veliko družino. Odkar je bila pred leti v Dosorju razstava ikon, je postala Žizel – to pa zato, ker je ob tej priložnosti ob koncu programa hotela nekoga pozdraviti, stopila je čez prostor, se spotaknila ob kable in padla. Ekumensko so jo pobrali trije duhovniki – pravoslavni, katoliški in evangeličanski, nič se ji ni zgodilo, padla pa je tako elegantno in »baletno«, da nas je takoj spomnilo na balet Giselle – in ostala je Žizel. Njena vedrina verjetno ne izhaja samo iz njenega značaja ampak tudi iz srečne mladosti ter bogatega, dogodkov polnega življenja, ki sta ga s soprogom Štefanom, gradbenikom, preživljala v dobrem in hudem skoraj sedemdeset let. Lepi mladosti na gimnaziji v Murski Soboti je sledila druga svetovna vojna, poroka, odsotnost moža med vojno, materina nesrečna smrt tik pred osvoboditvijo. Nato prva povojna leta, trije otroci, služba v osnovni šoli, kjer je poučevala biologijo in gospodinjstvo vse do upokojitve. Tu je treba dodati, da še dandanes ne zamudi nobene obletnice, na katero jo povabijo učenci, ki jo z vese-

Ure naših dni 2014

ljem pozdravljajo, kamorkoli pride. Poleg službe je vestno skrbela za dom, moža in sinove, ki so doštudirali in se poročili, začeli so prihajati vnuki, zdaj že tudi pravnuki in »sračje gnezdo«, kot jim pravi Gizela, se širi in širi. Tudi po upokojitvi je bilo lepo. Družabna zakonca Sraka sta sama ali z otroki, prijatelji prepotovala veliko sveta, s stalno druščino sta hodila na počitnice, izlete, srečanja. Najraje od vsega pa sta menda plesala, toliko let in toliko, da sta v teh letih obplesala zemljo, trdi Gizela. Počasi pa so prihajala starejša in še starejša leta in doma nista več mogla biti, Štefan je potreboval posebno nego. Znašla sta se v Dosorju, po kratkem prilagajanju spet dobre volje in vesela. Življenjskega poguma pa kljub veliki žalosti ni izgubila tudi po moževi smrti, sama pravi, da je človek, ki sploh ne pozna depresije. To se pozna tudi iz njenih odgovorov na naša vprašanja. V oktobru mineva ravno pet let, odkar ste v Dosorju. So tekla hitro ali počasi? Čas teče zelo hitro nam vsem. Ko sem pred petimi leti prišla v Dosor, sem najprej morala spoznati vso stavbo, ki je precej velika, in se znajti v vseh teh nadstropjih in prostorih. Nato so me sestre začele spoznavati s stanovalci, ki sem jih poznala še od prej in so se želeli srečati z mano. Kar nekaj jih je bilo iz Sobote. Potem sem spoznala tudi druge stanovalce, Brigito Živec, pa Rijo Erveš, članico društva upokojencev. Povabili so me tudi v literarni krožek, kjer sem spoznala spet nove obraze, posebno draga mi je Darinka Nahtigal, ki tudi prepisuje z računalnikom, kar napišem. Po dveh letih mi je umrl mož, a sem ostala v istem apartmaju, ker se tu lažje gibljem. S po-

močjo vozička – pomočnika hodim vsak dan, a kam daleč ne morem. Razen literarnega krožka je še kaj, kar zapolnjuje čas? Obiskovala sem različna predavanja, kar me je pač zanimalo, pa seniorske večere, tedensko se družimo pri kavi v kavarni Traminček. Ko je lepo vreme, rada sedim na balkonu in opazujem okolico, ki je čudovita, vsa v zelenju. Zelo rada imam rože na balkonu, gojila pa sem tudi paradižnik in papriko. Zajtrkujem in večerjam v svoji sobi, na kosilo pa hodim v jedilnico, da sem malo v družbi. Čas pa gotovo krajšajo tudi različni obiskovalci? Obiskovat me hodijo sosedje, nekdanje kolegice pa nekdanji učenci, obiskat me je prišel celo učenec iz Argentine z ženo. Takih obiskov sem zelo vesela. Domači pa me seveda redno obiskujejo. Dva sinova sta v Ljubljani, in ko pridejo, me navadno odpeljejo k nam domov. Po tistem, ko sva se z možem odselila, je sin Andrej hišo prenovil in je zdaj namenjena tudi skupnim družinskim srečanjem. Je bilo težko oditi od doma? Bilo je zelo težko, a na srečo se je zgodilo hitro in tako je bilo najbolje. V najinem domu sva z možem preživela 65 let, ta je bil vse najino življenje. Prijeten dom z vrtom in sadnimi drevesi, senčnica, kjer sva posedala poleti popoldne, dobri sosedje. A mož je bil že zelo bolan, jaz pa mu tudi nisem mogla več streči. Ovira pa so bile tudi stopnice, saj so tako meni kot njemu začele odpovedovati noge. Najino skupno življenje sva pač nadaljevala v Dosorju in se veselila ob tem, kar je ostalo za nama: trije sinovi, sedem vnukov

Ure naših dni 2014

in dvanajst pravnukov. Pred kratkim se je rodila pravnukinja Nežka, eno pa še pričakujemo. V našem »sračjem gnezdu« imamo srečanje vsako leto, in to vedno 20. septembra, tako vsi vedo, kdaj bo in si lahko rezervirajo čas. Kaj pa televizija, knjige, časopisi? Na televiziji rada gledam kakšne nadaljevanke, ni treba da so ne vem kako kakovostne, glavno je, da v njih ni vojne. Čim zagledam tanke in puške, takoj preklopim. Gledala pa sem oddaje ob stoletnici prve svetovne vojne, ki se je je moral udeležiti tudi moj oče. O tem sicer ni govoril veliko, a včasih so na dan le prišle kakšne strahote, ki jim je bil priča. Najhuje je bilo na Krnu, ko so v globokem snegu pešačili in vlekli navzgor topove. Naročena sem na Vestnik, Našo ženo in Vzajemnost, otroci mi prinašajo kakšne revije, rada pa berem tudi knjige, tudi novejše, naše domače avtorje, pa vse, kar mi pride pod roko. Nazadnje sem prebrala kriminalko Agathe Christie. Pri vsem tem pa nas gotovo zanima tudi recept za dolgo življenje? Večkrat premišljujem, po kom sem se vrgla, nihče od sorodnikov ne v očetovi ne v mamini družini ni živel tako dolgo. Preživela sem tudi raka pri osemdesetih, in ko sem šla v Ljubljano na pregled, mi je zdravnik rekel, da se spet vidiva, ko bom stara sto let – v stari Ljubljani ob stari mizi in na zarjavelih stolih bova popila kavo. Odvrnila sem mu, da ne pridem, ker bom tedaj že preveč gubasta, pa je rekel, da to ni nič hudega, saj so gube okras starosti. Sicer pa je od mojih sošolcev iz gimnazije živih še nekaj: tu v Dosorju je moja sošolka Avgusta Vlaj, v Mariboru pa Mara Rudolf in škof Jožef

Smej. Verjetno k dolgemu življenju pripomore tudi to, da nisi depresiven in te vse zanima. Veliko je tudi spominov, mislim, da bi lahko napisala še eno knjigo. Dokler si lahko sama vse opravim, sem zadovoljna in naj bo še dolgo tako. To pa ji želimo tudi mi, in ker je naša Žizel vedno tako lepo oblečena in urejena, ji priporočamo, naj ne pozabi na to svojo navado, ko bo šla na zmenek s svojim zdravnikom! Bea Baboš Logar Moj svet.

DOSOR

Ure naših dni 2014

Dušanka Peternelj

Ljubezen Ljubezen je tako nežna, kot je mama; nežna, kot je otroška dlan, kadar materinega obraza se dotika. Kot sonce, kadar vzhaja, kadar ga gledam in me s prvimi žarki poboža, mi pomežika. Kot jutranja rosa, kadar po njej hodim bosa. Ljubezen je čisti zrak, ki ga diham, izvir reke, polja, planine in morja, zelena drevesa in lepa narava, cvetlice vseh vrst, barv in dišav. Ljubezen je modro nebo, brez oblakov, ptice v letu, gledati jih, kako preletavajo nebo. Poslušati petje ptic, živžav z vseh koncev in krajev. Ljubezen so žitna polja, livade, delo poljedelca, ki urno se premika. Ljubezen je, kadar se me nežno roka prijatelja, prijateljice dotika, me poboža, nežen poljub na lica, topla beseda, ki je prečudovita. Ljubezen sem jaz, ti, mi, vsi mi povezani med sabo, smo prečudovita bitja. Bodimo ljubezen, pustimo ljubezni, naj se nas dotika, nas boža in nikoli ne preneha. Bodimo ljubezen! Jaz, ti, mi, vsi!

Ure naših dni 2014

Dušanka Peternelj

Srce Poglobim se v svoje srce in ga vprašam: Ali si danes radostno, ali si danes ljubeče? Ali si danes žalostno, ali si danes srečno? Poglobim se v svoje srce in ga vprašam, zakaj je danes radostno. Kaj se mi je lepega zgodilo? Morda me je obiskala draga oseba, ali sem morda srečala nekoga, kogar zelo rada imam, že skoraj pozabljeni prijatelji? Obisk dragih prijateljev. Ali so me otroci moji dragi razveselili! Same lepe stvari in radost današnjega dne. Poglobim se v svoje srce in ga vprašam: ali si danes ljubeče? Srce mi odgovori: da, imaš vse rada; naravo, živali, rastline, ljudi. Poglobim se v svoje srce in ga vprašam: zakaj si danes žalostno? Slaba novica! Izgubila sem morda drago osebo, prijatelja, prijateljico, hišnega ljubljenčka, ali je morda kaj po zlu šlo. Poglobim se v svoje srce in ga vprašam: zakaj si srečno? Srce mi odgovori: imaš vse, kar v življenju potrebuješ, in to tudi z drugimi deliti znaš. Vprašajmo svoje srce, vse nam pove!

Ure naših dni 2014

Olga Antič

Telefonska akvizicija ***Halo, halo, Damjana tu, iz podjetja JUHUHU. Vi ste iz našega programa že nekoč kupili, zato bi radi mi za vas kaj izjemnega storili, in to samo za najzvestejše stranke. Naj vam predstavim hite – najbolj prestižne znamke. …(Hvala! Z mano se ne mudíte! ***Vsi kupci, ki so bili bolni, so zdaj neskončno zadovoljni. … (Ampak, jaz gotovo nisem bĭla …) ***Alfaomega pomaga, odpre dušo, daje krila, kdor to kupi, vse premaga, ta ponudba je enkratna, v paketu je še kopel blatna. Z naročilom dveh izdelkov dobite še visok popust, če pa vam bo žreb naklonjen, še v gorah Turčije dopust. Kdo s tem ne bi bil zadovoljen? …Vem, da bi prodali radi … ***Če kreme ne bi pomagale, namakajte si ude v kadi, pijte izdelek nogoform – kapsule z antiradikali, na voljo vam je res popoln, z izvlečki zemljice domače, z dodanimi biotipali, vreden sicer cele plače, a le za vas in za otroke ceneje je, precej cenej'. Ga damo tudi na obroke. … Oh, ne! Zares ne! Oh! Jej jej!

*** Po pošti vam jih bom poslala, navodila so na listi. … (Ničesar ne bi, lepa hvala!!!) ***Na vaš naslov, saj je še isti, na katerega sem poklicala. …(Poslušajte, gospa Damjana!!! Če pošljete en sam pokrov!…….) ***Za prijatelje sem Jana, ali kar na kratko Jan. Pošiljka bo prišla na vaš naslov jutri ali že čez kakšen dan. Vključeni ste v naš okvir. Akviziterji naredimo vse. Za zadovoljstvo naročnikov ni ovir. Prek nas naročajte od A do Ž-e. Ivo Ban

Haloška rapsodija Do hiše sem stare cimprane šel, se na duri naslonil, jih nežno objel. Tihoti se vdajal, okrog se ozrl: »Mi dveri bo hiše te kdo še odprl?« Tišina spokoja miru mi ne da: »Je v bajti tej borni kdo še doma?« Vetrič skoz špranje nežno zdaj poje, mi viže spominov mládosti moje.

Ure naših dni 2014

Olga Antič

Cecilija Bernjak

Vejice

Volja tvojega giba

Tu nekje blizu, med vrtovi in cvetovi duša oživi.

V meni je silna moč in vendar molčim.

Tja nekam, v daljavo čez mostove in bregove tipajo oči.

Čakam. Volja tvojega giba sem. Neizmerna radost! Na dnu vsega ponižanje. Moji cvetovi se odpirajo sami od sebe.

Tja nekam daleč, v svetove med valove vabijo poti. Nekam v neznano, med vetrove in strahove misli polete. Nekje, visoko pod vrhovi in plazovi življenje smrti zre v oči. Nekje tu, z nami, za sinovi in rodovi trga se srce. Tu, povsod, blizu, med zidovi, med plotovi življenje giblje vejice.

Ustvarjaš z mojo lučjo, zato svetlobe ne vidim. V temi se zdiš bliže. Jaz ostajam v svojem. In …, ko me ni več, a ti trdo prikimaš, da sem, se zavem, da sem jaz vedno ti in da me z mojo močjo brišeš z dlani. Kako majhna je slast v tvojih rokah in kako mogočen znaš biti brez nje, vem samo jaz. Volja tvojega giba sem.

Ure naših dni 2014

Vanja Lebar

Trompeta Zvenela je trompeta pod mojim oknom. Ti si se že kot majhen fant naučil podoknico. Da me boš prebudil. Pogledam te, tebe ni. Odprem okno in te vidim. Stečem po stopnišču, da te ulovim. Skriješ se za vogal, a te zvok izda. Najdem te, kako poljubljaš trompeto. Prislanjaš si jo na ustnice in jo oživljaš. Gledam, če še kdo vidi. Kako prevarano se počutim. Ker poljubljaš svojo trompeto. Tega ne bom dovolila. Ljubosumno pristopim za vogal in ti stopim na prste. Vso težo mojega telesa potisnem na tvojo nogo. Odstaviš trompeto. Šepetam na tvoje uho. Primem za trompeto in te istočasno poljubljam, na lice, ko mi končno uspe dokončati, tvojo skladbo.

Ure naših dni 2014

Vanja Lebar

Igra Zavezana ruta na glavi. A goli vrat. Mamka, kam pa greste? Zbogom. Pogledava se v oči in se smejiva. Ko pride on, naju mine smeh. Občudujeva ju. Mamko in dedka. Tečeta drug proti drugemu. Z zvito palico udarja zdaj dedek tempo, ki doni po ulici. Doni, čas se ustavi in zrak naredi prostor, zanj. Primeva se za roke. Narediva prostor. Ljubezen žari, mamka strmi. Dedek priteče in se sesede, pred njo. Midva sva tu. Mamko primem pod komolec, dedka pa dvigneš, v zrak. Mamka mu zveže zdaj ruto na kol, ruto ljubezni. Ga prime pod roko in tečeta naprej, prevarata starost. Tečeta proti tunelu, ljubezni. Zrak se napolni, čas teče naprej.

Ure naših dni 2014

Irena Jančar

Naše literatke Naše literatke so vse gospe od sile, med njimi prva, o njenih letih ne govorimo, je gospa Gizela: rada piše, bere in pripoveduje, vedno nove zgodbe snuje. Gospa Brigita tudi rada piše, pa še poje, ona obvlada oboje. Da ne bo vse skozi go, go, go … Malčka je nepogrešljiva pri kavici naši, pa še po pecivu zadiši, ko na kupu smo mi. Dušanka, nežna dušica naša, je kot senca slovenske in jugoslovanske strani, utira dve poti. Vsaka njena beseda je pretehtana, naša Darinka vse prepoznava, prepiše, se trudi, da ni v zamudi. In Mojca, pevka, ki leti še in poskoči in nam še kaj napiše. Cvetka je redkobesedna, mistična, tiha. Ljubica, nežna in urejena, ne pozabi na zgodbe in pozdrave, ni važno od kod, od vsepovsod. In pa moja malenkost, v svojih očeh sem vsako obarvala, želim, da ne bo nobena tarnala. Oh, pa Bea, kaveljc in korenina, njena beseda je enostavna, pa kljub temu slovenska in fina.

o s e k t a r e Naše lit . . . e l i s d o vse gospe

Ure naših dni 2014

Brigita Živec

Mojih devetdeset Nikakor ne morem verjeti, da hodim po tem krutem sveti, že celih let devetdeset! Rojéna v mestu pod goró (Piramida), nekoč tam stal je grad, na griču izkopanine povedó, to je spomin bogat. Sem v Jugoslaviji na svet pokukala, ki takrat kraljevina je bilá, država že četrta me gosti, a žal tud' ta »ta prava« ni. Se vozi v napačno smer, saj človek je kot prava zver, ko gleda le na lasten žep, v življenju vlada le pohlep. V železničarskem naselju sem mladostna leta preživela, je zdaj kulturni spomenik, iz davnih časov je pomník (1863).

V sosednem vrtu smo šotor si napeli, da skupno prenočišče bi imeli, a to se žal nam ni izšlo, saj dovoljenja staršev ni biló. Otroška leta so minila, postali smo doraščajoči najstniki, namesto plesa, razvedrila nas groza vojne je zalila. Med vojnama le dvajset let je v miru preživel naš svet, prav naši generaciji mladostna leta bilá so kruto nam odvzeta. Bilá država razkosana, v gozdovih pa mladina zbrana, da pred sovragom dom je ubraníla in narodu svobodo povrníla. Pregnanstvo, streljanje, obešanje talcev, prepoved slovenščine, bombe, izdajstva, koncentracijska taborišča, ugrabljeni otroci, vse to hudó se z leti je nabralo, da mi do konca dni v spominu bo ostalo!

V stanovanju ni bilo ne vode ne elektrike, s petrolejko in karbidom smo si svetíli, a vodo od studenca smo z vedri si nosíli.

Bilá Evropa vsa je razdejana, je Maribor hudó bil prizadet, je z voljo in pogumom vse se uredilo, je mestu dan bil nov polet.

Štedilnik kurili na premog, drva, okvir kovinski biló potrebno je očistiti, ga drgniti do onemoglosti, lesena tla klečé »poribati«.

Šele na to na vrsto je prišlá ljubezen, sva z Zdravkom srečala se ob kulturi, ker v Mariboru stanovanja ni biló, sva se selila v Radgono ob Muri.

Otroci vsi bilí smo razigrani, v sosedovem dvorišču zbrani, ping-pong, hodulje, gugalnica in skiro, vse to in še – biló je naše razvedrilo.

Kar hitro sva v okolje novo se vživela, bilá nas kmalu družba je vesela, dramska skupina, folklora, tamburaši, bilí prijateljski smo si pajdaši.

Ure naših dni 2014

Nato postali smo družin'ca mlada, sta Zoran in Janja pokukala na svet, se spremenila dotedanja je navada, zdaj glavna je bilá otrokov sled. So v Mariboru pogoji se življenja bolje uredili, smo se nazaj v mesto ob Dravi preselili, so kar prehitro tekla, tekla leta. Osnovna šola, gimnazija in fakulteta. Otroka sta na samostojno pot stopíla, po svoje si življenje uredila, a naju dva je upokojitev dočakála, sva kmalu dedek, babica postala. Matevž, Marko, Izidor – naši fantje trije, naj življenja ura vam prav srečno bije, saj časi zdaj hudó so spremenjeni, od tistih dni, ko bili smo mi »zeleni«.

Pevski zbor, literarni krožek, govorilne vaje, skupina »Zarja«, bralne ure in še kaj, tako mi cvete pozni maj, vse to spodbudni je program ter moja zaposlitev dan na dan. Utihnile so bolečine in še pojavile so se skomine, da pojdem po svetu na potep, bil v Jesenice je izlet prelep. Nekdaj po štirih sem hodila (bergle), nato hodila sem po treh (palica) a danes pri devetdesetih veselo hodim spet po dveh. Še ena srečna zgodbica zgodila se mi je, postala sem prababica, se smeje mi srce.

A kmalu tista ura je prišlá, ko na tem svetu ostala sem samá, vsi mladi svoje imajo zdaj probleme, ni dobro, da smo jim še mi v breme.

Svit in Rea sta otročka dva, ki našo vrsto nadaljujeta, naj jima v življenju bo lepó, s pogumom, znanjem, pametjo.

Težave z zdravjem so se poglobile, dodatne bolečine me pestile, bo treba nov korak v življenju postoriti, temeljit' premislek in se odločiti.

Tako, zdaj pa nazdravimo na mojih let devetdeset, saj se mi res prav neverjetno zdi, da sem še tu – na zemljici!

Imam še vedno zdrav razum, Tako sem v DOSOR-ju pristala, potreben tudi je pogum, sem mes'ce tri na preizkušnjo se podala, da marsikaj še postorim, v okolju novem bilá prijazno zato prav srčno si želim, sem sprejeta da preživim še nekaj let in zdaj so v novem domu za menoj na tem preljubem, grešnem svet'!!! že leta peta.

Ure naših dni 2014

Ambasador leta 2010: O Tone Prvi Kralj

il je slovenski ambasador Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti 2010, a že leto pozneje je postal stanovalec DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci. Pred tem je bival pod mostom čez Mali graben v Ljubljani, živel v kamp prikolici v Notranjih Goricah, bil stanovalec doma za brezdomce v Ljubljani ter živel v najemniškem stanovanju Kraljev ulice na Kodeljevem. O Tone Prvi Kralj, ki ima »na plečih« okroglih sedem desetletij, se je okrog svojega abrahama odločil za kolesarsko popotovanje po Evropi ter v skoraj petih letih kolesarske pedale preko 200 tisoč kilometrov pritiskal po vseh državah naše stare celine. Spoznal je raznolikosti v življenju prebivalcev teh dežel, srečal mnogo prijateljev, marsikje pa tudi opravljal zanimiva dela (obiral pomaranče in jabolka, igral orglice, igral kitaro, vozil potniško barko in še kaj). Ker smo omenili njegovo bivanje pod mostom čez Mali graben v Ljubljani, moramo vsekakor opisati tudi njegovo podobno bivanje v Parizu: pod mostom Sveti Martin. Tam je namreč spoznal do bistva, do poslednjega vlakna, »Les clochardes« oziroma tamkajšnje klošarje, ki jih naš Slovar slovenskega jezika poimenuje brezdomce oziroma potepuhe. Tudi sam se je odločil za tovrstno nadaljevanje svoje življenjske poti in bil je tudi med ustanovitelji Kraljev ulice v Sloveniji. Zatorej še vedno pravi: »Klošar je eno, drugo je trobentač (torej pijanec), spet tretje so špikarji (narkomani).« On prisega, da

je KLOŠAR v pravem pomenu besede. Po prvih izdajah časopisa Kralji ulice je junija 2005 tudi sam pričel s poulično prodajo tega medija. Tako je pravzaprav na ulici spoznal številne dobre ljudi, ki so mu omogočili boljše premagovanje vsakdanjih težav: Matic Muc z Gorenjske mu je podaril kamp prikolico, podpredsednica Kolinske Droga Milena Štular ga je oskrbela z računalnikom, pevka Anika Horvat mu je omogočila operacijo sive mrene obeh očes … O vseh teh njegovih prigodah smo lahko prebrali sestavke v številnih revijah. V okviru posebnega programa »Individualna in celovita nastanitvena podpora brezdomnim (resettlement)« Mestne občine Ljubljana pa je sedaj že tretje leto v Radencih. Vendar je prepričan, da je v DOSOR-ju resnično bolj preskrbljen, a istočasno manj svoboden. Iz doma ima sicer res svoboden izhod, a se sprašuje, kam se naj napoti. V Radencih ni kina, ni gledališča, ni razstaviščnih prostorov, ni knjižnic … So sicer nekatere kulturne prireditve v Zdravilišču Radenci, a nima denarja za vstopnine. V Ljubljani je imel prijatelje, znance, v bližini svojo nekdanjo gimnazijo Ledine … Ti so mu kulturne dobrine omogočili, vsega tega mu v Radencih manjka. Vseeno pa najde besede pohvale za kvalitetno hrano v DOSOR-ju, za kuharja Marka, za gospodinje Silvijo, Suzano in Majdo ter negovalca Iztoka. S slednjimi se lahko tudi pošali in tako se velikokrat skupaj nasmejijo. Zatorej zanj še vedno velja, kar rad poudari: »Z življenjem sem vse poravnal, nikomur nisem nič dolžan! Sem TITANIK! Oba sva lepa, razkošna, bogata, dolga … in na dnu !« O Tone Prvi Kralj, bodi tak še naprej!!! Zapisal: Filip Matko

Ure naših dni 2014

Amalija Kuzmič Prelog – naša dopisnica s Švedske

Zakaj z avtobusom?

elikokrat me kdo vpraša: «Kako boš potovala na Švedsko?« »Z avtobusom,« odgovorim. »Z avtobusom? Koliko ur?« »24, če gre vse po sreči, včasih več, včasih manj. Rekord je bil 22 ur, ko je bila neka okvara avtobusa pa tudi 36 ur.« »Nemogoče. In zakaj ne potuješ oziroma potujeta z letalom?« »Zato, ker je v Londonu treba prestopati in nazaj grede na tem letališču čakati 12 ur. Ta čas sva z avtobusom že čez pol Evrope. Neprijetne in dolgotrajne so tudi carinske kontrole na letališčih. Odkar smo v Evropski uniji, pa na avtobusu ob prehodu iz ene države v drugo ni carinskih kontrol, ne omejitev pri prtljagi, avtobus je švedski z določeno začetno in končno postajo. Zadnji potniki za Švedsko vstopijo v Ljubljani. Postanki čez Avstrijo in Nemčijo so vsake 4 ure po 15 do 30 minut za razgibavanje in druge nujne potrebe. Potniki so predvsem begunci iz Bosne, ki so med vojno leta 1993 našli svoje zatočišče na Švedskem in se po vojni nimajo kam vrniti. Zdaj obiskujejo svoje sorodnike, nekateri s prihranki od zaposlitve na Švedskem gradijo v Bosni nove domove zase ali potomce. Vsak potnik ima svojo zgodbo, vsem pa je skupna grenka izkušnja vojne morije, domotožje, prilagajanje popolnoma novemu načinu življenja v povsem drugačnem okolju. Za njih je potovanje od začetne postaje v Sarajevu

najmanj 8 ur daljše. Na avtobusu prebijejo dve noči. Med vožnjo spijo, pijejo kavico, ki jo postreže stevardesa, si ponujajo dišeče bosanske specialitete in »pričajo«, pa tudi s filmi ali glasbo si krajšajo čas na zelo udobnem avtobusu. Vedno se najde kdo, ki se prav rad razgovori. Z vsakega potovanja imam v spominu zanimiva srečanja, z določenimi potniki celo prijateljsko navezo. Nadvse zanimivo je bilo lanskoletno srečanje z zakonskim parom, tik pred izstopom na moji in njihovi zadnji avtobusni postaji. Z ročno prtljago smo stali pred vrati, da izstopimo, ko bo avtobus ustavil. V srbohrvaščini sem nagovorila gospo: »Dali je Varberg i za vas zadnja stanica?« Avtobus namreč pelje po glavni cesti še do norveške meje, kombiji pa na vmesnih postajah določene potnike prevzamejo in razvozijo v notranjost Švedske. »Ja, fala Bogu!« Zaskrbljeno je vprašala moža: »Imaš vse? Je vse v redu?« Bilo je še nekaj slovenskih besed, nakar sem začudena vprašala, če sta Slovenca. »Ja, jaz sem iz Bakovec, mož iz Hrvaške. Ne počuti se dobro. Doma je zbolel, verjetno za borelijo, pa se vračava prej, kot sva planirala.« »Pa to ne more biti res, da človek sreča Slovence na tem avtobusu, škoda, da na zadnji postaji. Ste doma v Varbergu?« » Ne, čaka naju hčerka, da se zapeljemo še kakšnih 50 km do mesta Kinna. »Tudi mene čaka mož, da me zapelje v Kinno«. » Je Šved?« » Ne, čistokrven Prekmurec je, iz Murske Sobote«. » Pa kako, da se nismo srečali v Kinni, kjer živiva že od leta 1965?«

Ure naših dni 2014

V naglici smo izmenjali naslove in se poslovili. Avtobus se je ustavil. Hiteli smo s prevzemanjem prtljage iz prtljažnikov in pozdravljali vsak svoje sorodnike, ki so nas prišli čakat. Obljubili smo si, da se poiščemo in obiščemo, ko se nekoliko odpočijemo. Tu se pa začne zgodba slovenskih Prekmurcev na Švedskem. Pripotovala sem v nedeljo popoldan ob koncu septembra 2013. Naslednji dan, v ponedeljek dopoldan, je moj soprog Lajči imel dogovorjen čas za pregled pri zdravniku v ambulanti. Medicinska sestra, ki je delala analizo krvi, je potrebovala osebne podatke pacienta. Pri priimku Kuzmič se je zdrznila in vprašala, če je Slovenec.

Margita pred njeno hišo v Kinni

»Da, Slovenec in Prekmurec«. »Ja, potem pa prihajate iz iste regije kot moja mama. Ste tudi vi iz Bakovec?« » Čisto blizu Bakovec, iz Murske Sobote.« »Je vaša žena včeraj pripotovala v Varberg z istim avtobusom kot moji starši?« »Verjetno, takoj jo pokličem.«

Margita v sadovnjaku v Kinni

Ko me je mož poklical, naj vstopim, sem se ustrašila, misleč, da je z njim kaj hudo narobe. Toda nasmejan obraz medicinske sestre me je kmalu pomiril, še bolj pa njen slovenski nagovor oziroma vprašanje, če sem prejšnji dan pripotovala z njenimi starši. Verjetno. In neverjetno! Še bolj neverjetno pa je bilo dejstvo, da njen oče opravlja danes iste preglede na sum borelije kot moj soprog. Razlogov in neverjetnih naključij je bilo v trenutku dovolj za poglabljanje poznanstva. Lepega sončnega jesenskega popoldneva sem s pohodnimi palicami zavila v Ring ulico. Ni mi bilo treba iskati in preverjati hišne številke. Drevesa, polna zrelih jabolk, in trava, posuta z jabolki, ki jih je pobirala in sortirala znana gospa, so me opogumili, da sem pozdravila z »Bog daj dober den. Se še kaj poznamo?« »Ja, seveda. Pridite, pridite naprej!« Tako sem pristala v švedsko-slovenskem sadovnjaku in na vrtu z rajskimi pridelki. Še nikoli nisem videla toliko svežega in bolj zdravega samorastniškega peteršilja, solate, radiča in korenčka ter

Ure naših dni 2014

še in še v rahli, peščeno črni zemlji, pridelek za njiju, ki živita v dvostanovanjski hiši ter za hčerko Brigito s petimi otroki in možem, ki bivajo v svoji hiši v 4 km oddaljenem mestu Skene. Za vse je zraslo dovolj ekološko biološke zelenjave in sadja. Slovenska gostiteljica Margita, ki ni pozabila prekmurske darežljivosti, je kmalu napolnila plastične vrečke z darovi narave, tako da sem morala poklicati »prevoz«. Ob kavi, pecivu ter kozarčkih domačega klintona, ki ga pridela Margitin soprog Zvonko iz grozdja na brajdah ob hiši, smo v prijetni kuhinji spoznavali drug drugega. Lajči in Zvonko sta najprej obdelala temo v zvezi z borelijo, proslavila dejstvo, da sta zdrava, nato pa vsa vprašanja, ki so običajna ob prvem srečanju zdomcev: »Kako, kdaj in zakaj je kdo prišel na Švedsko.« Margita, z dekliškim priimkom Sočič, je že kot petnajstletna deklica leta 1960 zapustila družinsko gnezdo in prišla na Gorenjsko, kjer se je zaposlila v tkalnici in predilnici v Mengšu. Tam je spoznala in vzljubila svojega sedanjega moža Zvonka Vurneka, ki je prav tako prišel v Mengeš s trebuhom za kruhom iz Hrvaške. Leta 1965, ko nista mogla dobiti stanovanja za skupno bivanje v Sloveniji, sta se po nasvetu prijateljev zdomcev odločila za odhod na Švedsko. Oba sta dobila delo v tekstilni tovarni Almedahls v mestecu Kinna blizu Goteborga. Margita je delala v tkalnici, Zvonko pa je po opravljenem strokovnem izobraževanju vzdrževal vse stroje v tovarni. Tovarna je zaposlovala veliko priseljencev, zato je razpolagala tudi s stanovanji v neposredni bližini. Leta 1969 sta se poročila. Sčasoma sta Margita in Zvonko lahko odkupila

od tovarne dvostanovanjsko hišo in si ustvarila družino. Hčerka Brigita – odlična medicinska sestra – si je izbrala za življenjskega sopotnika Vasilija iz Mengša in z družino živita na Švedskem, hčerka Suzana z možem Tonetom, Vasilijevim prijateljem, pa se je odločila za bivanje v Sloveniji. Imata sedemnajstletnega sina Denisa.

Vikendica v Ekebackenu

Margita in Zvonko sta s hčerama vsa leta preživljala dopuste ob jadranski obali in vzdrževala stike s svojimi sorodniki v Sloveniji in na Hrvaškem. Zdaj, ko sta od leta 20010 upokojena, in ko imata hčerki že svoje družine, potujeta sama, kolikor zdravje in leta še dopuščajo. Sicer pa sta kot razumna, delovna in inovativna človeka znala poskrbeti tudi za tretje življenjsko obdobje in si pravočasno po švedskem modelu našla kraj za preživljanje poletja »SOMMARSTALLE«. Pred osmimi leti sta kupila 6 kilometrov od doma v borovem gozdičku ob ribniku hiško in gospodarsko poslopje s parcelo, veliko 34.000 kvadratnih metrov po zelo ugodni ceni 200.000 švedskih kron, to je

Ure naših dni 2014

18.000 evrov. Zemljišče je bilo opuščeno, vendar je z veseljem in vztrajnostjo obeh zdaj urejeno tako, da služi vsem zamišljenim namenom. Tu so kokoši, petelini in piščanci v kokošnjaku, ribe v ribniku, gobe, borovnice, brusnice in jagode v gozdu, zdravilne rastline in cvetlice na travniku, rože ob hiši, še en vrt in rastlinjak, igralne naprave za vnuke, kamniti raženj, pokošena zelenica … skratka raj na zemlji za vzorno medgeneracijsko sožitje, ne samo poleti temveč tudi v vseh ostalih letnih časih, saj je treba poskrbeti za kokoši, ki nesejo najokusnejša jajčka, in za ribe v ribniku, ki kar čakajo na Zvonka in njegove specialitete. In ta kraj – Ekebacken, sta nama letos predstavila.

Piknik v Ekebackenu

Bil je sončen julijski sobotni popoldan. Že ob vstopu na vzorno urejeno parcelo je vabeče zadišalo po pečenih čevapčičih in ražnjičih ter drugih dobrotah, ki jih je Margita skrbno in ljubeče pekla na ražnju, ki ga je Zvonko napravil sam. Ni manjkalo zelenjavnih prilog z domačega vrta, francoske solate, več vrst kruha in namazov. Tudi pijač je bilo na izbiro od

brezalkoholnih do pristnega dišečega Zvonkovega klintona. Vsega je bilo v izobilju, tudi sladic ter sadja in kmalu se je pokazalo, zakaj. Pridružila se nam je hčerka Brigita z možem Vasilijem ter njunima otrokoma, trinajstletnim Oskarjem in petnajstletno Anno. Tako kot jabolko ne pade daleč od drevesa, tako je to držalo za vse, ki sva jih imela srečo spoznati. Medtem ko sem jaz imela opravka z Oskarjem, navdušenim nogometašem, in Anno, ki igra rokomet v ekipi dvajsetletnih športnic in tudi kuha in peče že sama, je Lajči našel športnega sogovornika v Vasiliju iz Mengša. Kot fant je preplezal marsikatero steno v slovenskih Alpah, zdaj pogosto kolesari 30 km v službo, kjer dela kot medicinski tehnik v nočni izmeni na urgentnem oddelku za dementne v bolnišnici v Borosu. Doma ima masažni salon, kjer nudi kakovostne masaže ob vsem tem, kar je treba postoriti še v hiši in okrog nje, da ne govorimo o vzgoji otrok. Ker je piknik sovpadal s svetovnim nogometnim prvenstvom, sva z Lajčijem druženje zaključila ob gledanju nogometa pri mladi družini Golob v Skene in tako imela priliko spoznati vse njihove otroke. Predčasno so se namreč vrnili iz njihove počitniške hiške ob morju devetnajstletna hčerka Ronja, že zaposlena medicinska sestra s prijateljem triindvajsetletnim Andrejem, orodjarjem, s katerim sta se že preselila v dvosobno najemniško stanovanje v Kinn, in širinajstletna hčerka Tina. Tina, skrivnostna in lepa kot Mona Liza, je svoje talente podedovala po svoji mami in skupaj sta že razstavljali svoje umetniške izdelke. Bri-

Ure naših dni 2014

Zvonko in Lajči pri ribniku v Ekebackenu

gita je prikazala v akril-akvarelu, ki krasi steno v dnevni sobi, upodobljeno vso družino, Tina pa predstavila svoje najboljše barvne fotografije cvetja in živali. Na obisku je bil tudi najstarejši sin, dvaindvajsetletni Sebastija, prav tako medicinski tehnik, zaposlen v nočni izmeni iste bolnišnice kot oče Vasilij in tudi on se je že preselil v najemniško dvosobno stanovanje v Kinni. Doma so ostali zdaj le trije otroci, zato je treba hišo spet prilagoditi razmeram primerno, kar pa pri družini Golob sploh ni problem. Vsi so polni idej in energije, kar se podeduje iz roda v rod pri človeku, ki je dober, skromen, deloven, iznajdljiv, zanesljiv in pošten. Nihče se ne pritožuje, vsem je lepo, vsi so zaposleni in ni problema. Po vsem tem hitro dojameš oziroma razumeš, zakaj zdomci ostajajo v deželi, ki jih je osvojila kot mlade, polne upov in energije. Za svoje delo so prejeli primerno plačilo, dežela pa danes kljub krizi njihovim otrokom in vnukom nudi varno prihodnost. Na Švedskem raste število razpisanih novih delovnih mest in brezposelnost se zmanjšuje.

Razveseljivo pa je dejstvo, da slovenska zavest ostaja živa in pristna. Prva generacija je ohranila materin jezik, druga kot običajno lovi slovenske besede pri babicah in dedkih, vsi pa radi pohvalijo izvor svojih korenin in vzdržujejo stike s svojim sorodstvom v Sloveniji. Prijetno naju je presenetil Vasilij, ki nama je ponosno izročil v branje zanimivo in zajetno knjigo 750 strani Staneta Stržarja MENGEŠ IN TRZIN SKOZI ČAS. Tako imava priložnost, da na Švedskem spoznavava Slovenijo! Margita je svojo sestro Terezijo v Murski Soboti obiskala leta 2012. Letos februarja je Terezija umrla, kar je Margito zelo prizadelo, saj je Terezija kot najstarejša, po zgodnji smrti matere, nadomestila mamo vsem bratom in sestram. Domačije v Bakovcih ni več. Bila je odkupljena in porušena v času gradnje dovoza na avtocesto. Bratje in sestre, iz dobro znane bakovske čevljarske družine Sočič, so se že pred tem razkropili po svetu od Evrope do Avstralije. Zvonko je srečnejši. Njegova sestra in brat sta mu sledila v Kinno. Vnukinja

Ure naših dni 2014

Zvonkove sestre Marija je zaročenka Saše, sina moje dobre prijateljice Bebe Farkaš, žene jugoslovanskega veleposlanika na Švedskem. Po razpadu Jugoslavije in ukinitvi veleposlaništva se je Beba vrnila v Srbijo, nato pa čez nekaj let s sinom spet pripotovala na Švedsko. Kakšna naključja.

Malčka z darovi narave od Margite

In vse to zato, da se ovekoveči plodovita zdomska zgodba dvajsetletne Prekmurke Margite, ki je polna pričakovanj in načrtov v času bliskovitega industrijskega razvoja Švedske prišla v obljubljeno deželo, jo vzljubila tako kot svojega življenjskega partnerja, s katerim sta podarila Sloveniji in Švedski svoje pridne, pametne in delovne potomce. Da se vse to izve in ovekoveči, pa je potrebno potovati z avtobusom!

Moj svet.

DOSOR

Ure naših dni 2014

Pogovor z gospodom

Lennartom Anderssonom

času mojega letošnjega bivanja na Švedskem v mestu Kinna me je moja prijateljica Ingegerd Joelsdotter, upokojena knjižničarka, povabila, da grem z njo v bližnji dom starejših, kjer kot prostovoljka bere skupini stanovalcev. Z veseljem sem sprejela povabilo in 1. septembra poslušala zgodbo iz romana švedskega pisatelja Sturea Anderssonna »Ljubke nitke v sivi tkanini«. Pisatelj v humorističnem slogu pričara obdobje, v katerem je odraščala tudi skupina poslušalcev. Bralki je tako uspelo ustvariti veselo vzdušje in diskusijo v zvezi z zgodbo, meni pa na kratko predstaviti našo literarno skupino v DOSOR-ju in zbornik Ure naših dni. Omenila sem, da bo v naslednjem zborniku objavljenih nekaj intervjujev s stanovalci DOSOR-ja. Tako je prišlo do ideje, da bi lahko vanj vključili tudi intervju s stanovalcem švedskega doma za starejše. Gospod Lennart Andersson, najbolj zgovoren, je bil takoj pripravljen za srečanje. Čez dva dni me je sprejel v svojem varovanem stanovanju v 5. nadstropju doma Malmsater. V uri in pol pogovora nama je uspelo izluščiti najpomembnejše dogodke 86 let dolgega zanimivega življenja. Gospod Lennart je imel pripravljene fotografije, jaz pa vprašanja, začenši od rojstva. Gospod Lennart se je rodil 28. novembra 1928. leta v Sattili, vasici cca 50 km od Göteborga. Bil je nezakonski sin Hildure Andersson. Očeta ni poznal, ve

samo to, da je prva leta mati prejemala od njega denarno pomoč. Živel je v ljubeči razširjeni družini z babico, dedkom, materjo in njenimi tremi sestrami v skromni leseni kajžici s kuhinjo in dvema sobama. Pozimi je bilo prijetno toplo v njej, tudi stisnili so se radi, poleti pa so po želji spali na seniku na zračnem podstrešju. Preživljali so se tako kot večina podeželskega prebivalstva v tistem času. Majhen košček obdelovalne zemlje in gozd sta zadovoljila skromne potrebe družine: les za kurjavo iz gozda, poljski pridelki pa za hrano družine in dve kravi mlekarici. Ženske so tkale in šivale ter delale na večjih kmetijah, medtem ko so moški služili kruh kot gozdarji in drvarji. Gozd je bil tudi vir jagodičevja: jagod, malin, brusnic, borovnic, jerebike in različnih gob, kar je bilo treba posušiti, vložiti in spraviti za zimo. Tudi ribe iz bližnjih jezer so bile dobrodošle. Dela na poljih so opravili z izposojeno konjsko vprego in ročno. Otroška leta Lennarta so bila polna dogodivščin z vrstniki, ki jih ni bilo malo. Še posebej lepo je bilo pozimi, ko so smučali in drsali. Poleti so nabirali jagodičevje in pomagali pri delu na polju. Osnovna šola je bila v vasi, vendar pouk le vsak drugi dan. Lennart mi je pokazal svoje lepo ohranjeno spričevalo, takrat le sedem let obvezne osnovne šole, iz katerega je razvidno, da je bil odličen učenec. Že takrat je ljubil knjige in prebral vse, kar mu je prišlo pod roke. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev šolanja ni mogel nadaljevati. Preživljal se je kot hlapec pri kmetih in dve leti kot pleskar v bližnji mizarski delavnici. Ko je dopolnil 18 let, leta 1946, je dobil stalno zaposlitev kot poljski delavec (hlapec)

Ure naših dni 2014

pri velikem kmetu, kjer je tudi stanoval. Kmetija se je imenovala Lida. Tu je delal 10 let kot edini stalno zaposleni, vsi ostali delavci so prihajali občasno po potrebi. Bilo je veliko obdelovalne zemlje, 12 krav in 6 svinj. Dela je bilo dovolj tudi v gozdu, saj je kmet prodajal les. Tu so zemljo obdelovali že z lastno konjsko vprego in lepe spomine ima na sedem let mlajšega sodelavca, s katerim ima še sedaj prijateljske stike.

Gospod Lennart in gospa Malčka

Leta 1956, star 28 let, je dobil delo pri trikrat bogatejšem kmetu v Hajomu. Tu so imeli že traktor, ki je olajšal delo na polju, vendar je Lennartu bilo ljubše v družbi z živino. Sprva je skrbel za 15 krav, nato pa že za 45 mlekaric. Molža je bila že strojna in tovrstna oprema moderna. Tu je bil zaposlen 28 let, vse do upokojitve leta 1994. Ker je imel tam tudi stanovanje, je ostal v Hajomu še 7 let, do leta 2001. Leta 1983 je srečal Britto in leta 1990 sta se zaročila. Žal pa je Britta zbolela za parkinsonovo boleznijo in je leta 2012 umrla. Ljubezen je trajala 29 let, vendar se nista poročila in tudi stanovala sta

vsak v svojem stanovanju. Zadnja leta prijateljstva sta živela v mestu Skene, tudi ločeno, Lennart od 2001 do 2010. Pomoč hudo bolni Britti ga je izčrpala in tako se je septembra 2010 moral preseliti v varovano stanovanje doma starejših Malmsater v Kinni. Štiri leta udobnega bivanja so doprinesla, da se danes počuti bolj zdravega. Sam si pripravi zajtrk in večerjo, le kosilo ima v jedilnici skupaj z ostalimi stanovalci. Dnevno dobiva pomoč »HEMTJENSTA«, občinskega združenja za pomoč na domu pri čiščenju, pospravljanju in pranju perila. Stanovanje je prilagojeno za gibanje z vozičkom, brez vrat, z dobro prerazporejenimi kotički za spanje, dnevni prostor, kuhinjo ter veliko kopalnico z WC-jem in pralnim strojem s sušilcem perila. Balkon na sončni legi iz dnevnega prostora omogoča stik z naravo. Knjige, slike in fotografije sorodnikov in prijateljev dajejo osebni pečat stanovanju. V sklopu pomoči od zunaj je določena tudi kontaktna oseba, ki jo Lennart lahko pokliče ob katerem koli času. Ta poskrbi za eventualni obisk zdravnika, razne nakupe in prevoze z osebnim avtomobilom. Mesečno plača za vso pomoč na domu cca 1.700 Skr, za najemnino za varovano stanovanje pa 4.000 Skr. Hrana ni pretirano draga in Lennart pravi, da nikoli ni imel finančnih težav, nasprotno – še drugim pomaga. V domu je poskrbljeno za vse mogoče aktivnosti. Z veseljem sodeluje v bralnem krožku vsak ponedeljek, prijetno je druženje ob tomboli, rad se udeležuje sv. maše vsako sredo v domu ter tudi krajših organiziranih izletov. Ob vsem tem mu ostane še dovolj časa za branje vseh vrst literature – od romanov, kriminalk do znanstvenih knjig

Ure naših dni 2014

domačih in tujih avtorjev. Na televiziji spremlja šport, najraje smučanje, drsanje in nogomet. S svojim življenjem je zadovoljen in si v prihodnje želi le trdnega zdravja. To sem mu tudi jaz zaželela iz srca, še posebej zato, da bi mu uspelo združiti v knjigi njegove ročno že zapisane dragocene spomine iz njegovega nadvse zanimivega in dolgega življenja. Za vzgled sem mu dala našo 94-letno gospo Gizelo Sraka, ki je v še višji starosti uspela v tem. Prisrčno se je nasmehni in po uri in pol intenzivnega in zanimivega razgovora sva se za eno leto poslovila. Zapis razgovora smo prejeli tudi v švedščini, kot sledi v nadaljevanju »za pokušino«: »Under min vistelse i somras i Sverige, i Kinna, bjöd mig min van Ingegerd Joelsdotter, en pensionerad bibliotekarie med sig till ett närliggande äldreboende, där hon som frivillig arbetare högläser för en grupp boende. Jag tackade med glädje ja och första september kunde jag lyssna till historien från romanen av den svenske författaren Sture Andersson ”GUULTRÅD I GRÅVÄV”. Författaren frammanar på humoristiskt sätt och på dialekt den tidsperiod då gruppen av lyssnare växte upp. Högläsaren lyckades framkalla en glad stämning och diskussion kring historien, och jag hade tillfälle att presentera vårt slovenska ålderdomshem DOSOR i Radenci, vår litterära grupp och vårt nyhetsbrev TIMMAR AV VÅRA DAGAR. Jag nämnde att i det nästa nyhetsbrevet ska vi publicera flera intervjuer med ålderdomshemboende på DOSOR. Då fick jag iden, att det kunde inkludera också en intervju med en svensk ålderdomshems boende person. Herrn Lennart Andersson, som var dem mest pratsamme i gruppen var genast

redo att vi skulle träffas. På onsdagen den 3.september var jag välkommen till hans lägenhet på 5:e våningen i äldreboende MALMSÄTER. Under tiden från 10.00h till 11.30 h lyckades vi extrahera de viktigaste händelserna under 86 år långt och intressant liv. Lennart hade förberett med fotografier och jag med olika frågor allt från hans födelse år.«

Moj svet.

DOSOR

Ure naših dni 2014

LinkedAge – izmenjave

Izmenjava stanovalk Torek, 14. 1. 2014 Zapuščamo Jesenice. Moj 'mali svet'. Avto drsi po mokrem asfaltu. Pada dež. Šofer Marko me varno pelje in prehiteva voznike. Prijetno se pogovarjava in kmalu smo mimo Ljubljane. Še dve uri pa bomo na cilju. Kaplje dežja neslišno drse po šipah, kot bi brisale vse, kar sem pustila v Domu. Pa tega ni bilo veliko. Preidemo mejo med Štajersko in kmalu so tu Radenci in voznik zapelje pred DOSOR Dom starejših občanov Radenci. Dom je osvetljen in pričaka me delegacija zaposlenih v domu in stanovalcev. Vse prisrčno pozdravljamo. Ko vstopimo, je kot bi se znašla v hotelu boljše kategorije. Na ekranu se pojavi napis: »Dobrodošla gospa Mihaela Rot«. Obdajajo me novi znanci. Spremlja me direktorica doma. Povsod vise slike. Mar sem v umetnostni galeriji? Pa nimam časa, da bi se jim posvetila. Že nas dvigalo pelje v tretje nadstropje, kjer je uprava in moja soba. Vhod v sobo je okrašen z zelenimi in vijoličastimi trakovi. Na vratih je moje ime. Sem se mar vrnila domov? Vstopim. Predstavijo mi mojo sostanovalko. Prava lepotica je. Med nama preskoči iskra simpatije in že si izmenjava besede dobrodošlice. Gospodinja mi izprazni potovalko in zloži stvari v prostorno omaro. Spremstvo mi še enkrat izreče dobrodošlico, in ker je že pozno, tudi »lahko noč«. Sezujem se in slečem. Med tem opazujem sobo. Prostorna je. Na steni slike, na mizi

božično drevesce. Počutim se svečano. Gospodinja odgrne posteljo, ki je od druge ločena z zaveso. Torej je intimnost zagotovljena. Po prijetnem pogovoru zlezem na toplo. Gospodinja mi prinese jabolka in radensko. Žejna sem in jo z užitkom pijem. Dobim zdravilo in že nekaj hipov nato spim in sem v svetu sanj, ki požive ali potlačijo. Sreda, 15. 1. 2014 Zbudim se zgodaj zjutraj. Nov dan. Z veseljem ga pozdravim, olajšana in srečna, ker me je zatekel v tako prijetnem okolju. Sostanovalka Lidija še spi. Previdno odprem vrata balkona in pokadim svojo prvo cigareto. Nato odidem v malo jedilnico in čakam – seveda – turško kavo. Gospodinja mi prijazno postreže in tako sem pripravljena na nove dogodivščine. Pozdravim se s sosedami in poklepetam z njimi. Vse me prijazno poslušajo in kljub drugačnemu dialektu so moja očesa pripravljena. Končno se z dvigalom spustim do avle in zavijem v jedilnico. Jedilnica je prostorna. V ravnih vrstah stoje mize. Pri vsaki sede štirje stanovalci. Na mizi je košarica s kruhom, pokrita z ličnim prtičem. Na krožniku me čaka kivi in maslo. Spijem kavo in se vrnem v sobo. Sostanovalka Lidija me odpelje v telovadnico. Tu sedimo v krogu na stolih in delamo vaje, ki so podobne kot v Domu Franceta Berglja, le da so bolj zategnjene mišice. Pri vadbi sledi veseli del. Vsak vzame tri papirnate žoge in cilja na koš. Nekateri so v tem zelo spretni in trikrat zadenejo cilj. Meni se nikoli ne posreči. Ko poskusim drugič, je zadeva zame kar sramotna. Niti enkrat se mi ne posreči.

Ure naših dni 2014

Po telovadbi se srečam s stanovalci v kavarni »Traminček«. Klepet mi prija. Moji novi prijatelji so prisrčni in pozorni. Kmalu se počutim, kot bi bila ena izmed njih. Pretresamo izmenjavo domskih stanovalcev, se smejemo in uživamo. Res je lepo biti v družbi tako ne obremenjen, sproščen in svoboden. Prijatelji me spremljajo na presajanje rož. Tu nameščajo v lončke potaknjence. Dodajajo tudi rastni hormon, da se mlade rastlinice prej zakoreninijo. Skoraj bi pozabila povedati. Vsa stavba je polna rož. Med njimi občudujem orhideje. Tudi na moji nočni omarici je omamna orhideja, ki se vzpenja ob spiralasti kovinski opori. Bele zračne korenine segajo preko roba lončka, cvetovi se ponosno vzdigujejo v prostor. Pobožala bi jo, pa je nočem poškodovati. Torej ona poboža mene – prav v srce in v očeh se mi sproste žarki miline, ki jih podarja človeku narava sama. Nič manj niso ganljive ivanjščice in druge cvetice, ki zakrivajo šipe na vratih, in pa skrivnostni kotiček, v katerem človek izpraša svojo dušo: »Si še tu ali si se dvignila v višine, kjer živi svet irealnosti?«

Tako prijetno mineva dopoldne in na vrsti so glasbene želje. Kot gostji mi izpolnijo prvo. Zaželim si pesem »Namesto koga roža cveti«. Ni mi pisana na kožo, ampak na srce. Težko zadržujem solze. Ne upam zajokati, ker bi me vsi tolažili. Jaz pa tega nočem. Sledile so še druge glasbene želje, ki so bile dober uvod v uro kosila. Popoldne me je gospa Boža Babošek peljala na ogled Radencev. Prekrižarili sva kraj po dolgem in počez in si ogledali najpomembnejše stavbe. Pripovedovala mi je tudi o Kapeli, o zoološkem vrtu in prebivalcih teh prečudovitih toplic. Veliko pozornost sva namenili jaslicam v cerkvi Sv. Cirila in Metoda. Ko stopiš v cerkev, te prevzame tiha glasba Svete luči, nato pa dobesedno kaplja nate modra svetloba, ki predstavlja »odprto nebo«. Figure v jaslicah so gibljive in prav živo ponazarjajo Betlehem v tej sveti noči. Precej dolgo se zadrživa v tem božanskem vzdušju, a čas naju preganja. Namenjena sem na literarni krožek v predprostor knjižnice. Poleg dveh pisateljic sem tudi jaz brala svoje pesmi. Zagotovili so mi, da so do-

Ure naših dni 2014

bre. Pri enkratnem branju jih je seveda težko oceniti. Čutila sem utrujenost in bolečine v nogah, zato sem se povzpela v sobo, se slekla in se pripravila k počitku. Pa je prišla pome gospa Marija Erveš, ki je s strani Društva upokojencev Radenci v Dosor-ju koordinatorka programa »Druženje – za višjo kakovost življenja starejših«. Seveda sem šla z njo in se pozdravila z ostalimi člani društva. Ob pesmi smo preživeli večer in moje srce je bilo polno milobe in ljubezni do novih prijateljev. Ob zaključku večernega druženja so mi še pokazali pisarno Društva in neštete pokale. Sledil je počitek. Ves čas, ko sem bila v svoji sobi, sva z Lidijo zbijali šale in se veselili druga druge, dokler nisva zaspali. Četrtek, 16. 1. 2014 Tretji dan. Po izdatnem zajtrku spet telovadim. Vaditelj je prinesel gumijaste trakove in vsa vadba je bila posvečena delu z njimi. Pošteno smo se namučili in za sprostitev metali žogice na premični koš. Telovadbi je sledila joga. Potrudili smo se in iz naših glav so vse bolj bežale misli. Predajali smo se sproščujočemu občutku in bili vsak trenutek bolj svobodni. Ko smo se pri izvrstnem kosilu izdatno podprli, nas je čakal obisk Murske Sobote. Pomembno je, da me je pred tem povabila v kavarno gospa direktorica DOSOR-ja. Je čudovita ženska. Sposobna, bogata in obenem nežna. Pogovarjali sva se o marsičem. Jaz sem se razodela njej, ona se je odkrila meni. In še mnogo raznih stvari. Ne bom je pozabila. Preveč mi je bila všeč.

Odpeljali smo se proti Muri skozi vas Krog. Tam smo krenili z glavne ceste, kjer so popravljali most, in se peljali po stranski cesti proti Brodu na Muri. Gospa Barbara, socialna delavka, ki je vozila avto, je omenila dve gramoznici, v katerih so ribe. Nato smo zagledali valove Mure in brod. Navdal me je veličasten mir in želela sem nekaj časa ostati tam. Tudi jaz bi »živel kot mlinar na Muri, da nič več se jokal ne bom«. Saj voda te včasih nevarne reke daje življenje številnim vrstam rastlin in živalim ter je lahko dobra osnova za turizem in za zaščito omenjenih bio sistemov. Murska Sobota je center Prekmurja. V njej so vse upravne ustanove, grad, knjižnica in hotel Diana. Najbolj me je impresionirala knjižnica, ki je ena od največjih in najlepših knjižnic v Sloveniji. Prijazen knjižničar nam je pokazal nekaj knjig o umetnosti. Zadrževala sem dih. Toliko misli, toliko občutenj, radosti in žalosti je na teh preštevilnih knjižnih policah! Težko sem se poslovila od njih. Potem pa Hotel Diana, ki se imenuje po boginji, katere kip je stal v starih dobrih časih in razveseljeval mimoidoče z vodometom. Naročili smo prekmursko gibanico. Prvič sem zaznala njen okus, ki je čudovit. Saj ni čudno. Tudi njena priprava je prava umetnost. Po večerji sem se podala na DOSOR-jev seniorski večer. Tokrat sem prišla točno. Sprejeli so me prijatelji, ki sem jih spoznala včeraj. Mize so bile slavnostno okrašene. Gorele so sveče. Igral je dober muzikant, »mi pa smo plesali in se zabavali cele tri ure«. Gospa, katere ime sem na žalost pozabila, mi je prinesla dve fotokopiji Maroltove priredbe Prekmurske narodne pesmi »Venci vejli«. Pesem bom dala di-

Ure naših dni 2014

rigentki pevskega zbora v domu F. Bergla, da jo bo posredovala našemu zboru. Tako bodo tudi drugi spoznali globoko občutje prekmurske duše in dialekt ljudi, ki so mi neizmerno dragi. Petek, 17. 1. 2014 Četrti dan. Po zajtrku in telovadbi smo obiskali kopališki kompleks term v Radencih. Videli smo razkošje, razkošje in še razkošje. Kdo si lahko privošči vse to? Ne bom vam opisovala. Sledila je »kofetarianka« v kavarni Traminček, kjer smo razpravljali o pitju brezkofeinske kave, na kar je prišla ekipa LINKED AGE izmenjava projekta. In po

kosilu slovo. Vsi prijatelji so bili zbrani okoli mene, moje oči pa solzne. Dragi moji! Nikoli vas ne bom pozabila! Upam, da bomo trajno povezani. Zapolnili ste vrzel v mojem srcu, tisto vrzel, ki je čakala izpolnitve vse do danes. Pot nazaj. Večji del molčim, kilometri pa tečejo in tu zdaj je cestna tabla Jesenice, kjer se končajo moji štirje dnevi v nebesih. KONEC! Zahvaljujem se vsem, ki so mi omogočili to nepozabno bivanje. Na prvem mestu ekipi LINKED AGE – projekta, potem pa vsem prijateljem in želim vsem veliko lepega. Mihaela Roth

Ure naših dni 2014

Moj »izlet« na Gorenjsko

om starejših občanov Radenci – DOSOR in Dom upokojencev Dr. FRANCETA BERGLJA Jesenice sta hvalevredno pristopila k projektu LinkedAge o izmenjavi stanovalcev Domov, z namenom, da imajo tudi seniorji priložnost za spremembo in možnost izkoristiti krajši ali daljši dopust izven svojega vsakodnevnega okolja. Tako se je od 14. do 17. januarja 2014 zgodila izmenjava med imenovanima domovoma. Svoje štiridnevno bivanje v Jesenicah sem opisala takole:

LinkedAge na idejo je prišel, da starejše po domovih bi ogrel, zgodba, ne le v domovini, naj zgodi se tud' v tujini. Tako se pripetilo je, da pot sem vzela pod nogé, od Radencev do Jesenic nas vodil je Gorenjske klic. V izvrstni družbi sem bilá, Dijana, Marko, Barbara, smo med potjo se luštno imeli, prav fletno smo na cilj prispeli. A spremljal nas je dež in mrak in nad gorámi le oblak, a v Domu prav topel nas sprejem dočakal je – zahvala vsem! Tu srečali sva se z Mihaelo Roth, ki se odpravljala je na enako pot, za prvi poizkus nam podeljena je diploma in se mordá še kdaj odpravimo iz Doma. In že popoldan tombola. Dobitek: ideja domiselna, spremstvo gostje v sredo na izlet, da ogledam si gorenjski svet.

A glej, prav ta naslednji dan je sonček nam v dar poslan, žareli zasneženi gorski so vrhovi, v objemu ivja v Planici gozdovi. Smer KRANJSKA GORA in PLANICA, desno nad nami pa Golica, Marinko (mojo znanko) smo kar med potjo pobrali in sred' zime cvetoče »kurice« (teloh) nabrali. Pred časom, daleč tja nazaj, sem videla ta gorski raj, je krasna naša očetnjava, sem zlezla tud' na vrh Triglava. V Radovni PR' PSNAK smo poobed'vali in v prikupnem ZAVRH BARU smo postali, še isti dan popoldan »VEČERNI ZVON« (PZ Doma) je na koncertu nam zapel, in glas osnovnošolskega je zbora zadonel (Osnovna šola Tone Čufar). Tud' mezosopranistka Melita Jelen zbranim je zapela, sem sama nekaj svojih verzov »štela« (prebrala), Marinka svoj prispevek je dodala, tako se prav slovesno prireditev je končala.

Ure naših dni 2014

Naslednji dan ogledali smo si okolje železarsko, že več stoletij tja nazaj je cvelo železogospodarstvo (1538), v »KOLPERNU« so film nam vrteli, ko stari tam so plavži še goreli. Smo gledali na platnu rušitev mogočnih plavžev in visokih dimnikov, le eden tam jim še stoji, spomin na stare dni budi! Nadalje smo se v VRBO Prešernovo podali ter pred njegovo domačijo smo postali, se spomnili smo njega, ki je d'jal, ko takrat on bi bil doma ostal: »O Vrba srečna, draga vas domača, ne vedel bi, kako se strup prebrača!« Še isti dan je slavje rojstnih dni biló, v dar dobili umetnika smo Žerka sliko (je na ogled v 3. nadstropju), ostal spomin teh lepih dni za vedno bo, ves ta projekt pomeni mi veliko. Sta Karmen in Alba doprinesli, da lep je bil mi vsaki dan, prijazna beseda in toplina sta spremljali me dan na dan. Je čas prišel, ko treba se bo posloviti in tja nazaj do vinskih gričev priti. »Kokoška« naša dežela je prelepa: od modrega morjá valov, do zasneženih gorá vrhov in do Panonske tja nižine, prekrasna slika naše domovine.

Povratek bil je prav svečan, ves »zbor« je v Radencih bil zbran, v oči stopile so solzé, je vseh dogodkov – še in še. So škrtale tud' kamere in mikrofon me »dražil« je, potreben daljši je odmor, saj poleg vsega lepega me spremljal stres je in napor. A že me grabijo skomine, da bi »spredalčkala« spomine, LinkedAge – postórite prav vse, da vam ta najprojekt uspe! Zahvala vsem, ki ste sodelovali, za nov projekt ledino ste orali, uspeha vam želim in dobre volje! Za nas, ki daleč je za nami že naš maj, jesenski sonček naj posije – tudi kdaj! Brigita Živec

Ure naših dni 2014

Moj obmorski dopust Še ni minilo leto dni, ko spet se nekam mi mudi, sem tokrat izbrala si morjé. gospa Regina – Radence.

Ob koncu mojega obiska, gospod Ivan mi pove, da v Mariboru mu je znan pohodnik, ki prav vsaki dan, gre v Pohorje na dolg potep, a šteje jih devetdeset!

V izmeno sem odšla v Lucijo, v CSO (Center za starejše občane) na tedenski dopust, a v morju ne zaplavam več, ker mi je to prehladna reč.

Saj tudi jaz poznam junake, ki to počno, ga vprašam za ime in glej – za čuda, saj to naš skupni znanec je.

V Centru, kot da bi bilá domá, okolja tega vajena, priključila sem se skupinam in njih utripu prisluhnila.

Ha, ha, ha – se nasmejíva, saj to izreden je slučaj, na drugem koncu domovine in še po sedemdesetih letih, pa najdeš skupni zalogaj.

Hodila na dolge sem sprehode, naužila se morjá modrine, uživala sem morski zrak, obmorskega neba sinjine.

Za moj odhod iz Centra je prav primerna zgodbica, mi za spomin ostala bo, saj je prijetno luštkana!

Poslikala večerni sonček zlat, ko je pokukal skoz' oblak in žarki kot diamant v morju so sijali, se lahno umikajoč za oblakom so zaspali.

V Luciji biló je res lepó, poslavljam se s prisrčno hvalo, uživala dopust sem pravi, vsem vam želim še zdravja mnogo ter dobre volje in pozitivne energije – na zalogo!

Tudi tukaj prijazni so ljudje in vse biló je prav OK, a zgodila se je zgodbica, ki vredna je poslušanja. V jedilnici sem Reginin stol zase'la, gospod Ivan pa mi družbo dela, a ob pogovoru vznikne na dan, da sva obiskovala enaki šolski hram.

Prav hitro teden je minil, pogled še zadnji na obalo in že se peljemo na magistralo, ki z repa kokoške naše me pripelje skor' do kljuna, kjer ob Muri naš DOSOR stoji in Panonskega morjá več ni.

On v Beogradu, jaz v Mariboru, a žal bilá, ob vojnem je pomoru, šola DTA (Državna trgovska akademija) izbrisana in vsak se znašel je, kot zna.

Hej, C S O L – spremljajo naj te dobre le željé in mordá še kdaj – NASVIDENJE! Brigita Živec

Ure naĹĄih dni 2014

SreÄ?anja, prireditve, dogodki, zanimivosti

Ure naših dni 2014

Literarni krožek – zapiski naših sestankov in prispevkov za »Ure naših dni« v letu 2014 za mesece: januar, februar in marec

b pogledu skozi okno tople sobe opazujem naravo – skoraj proti koncu januarja, ki je šele sedaj odeta v belino, ki smo jo pričakovali že za božič, otroci, starejši, stari. Narava se strašno poigrava z nami, vrača vse, kar smo ji hudega, napačnega storili. Po televiziji vidimo ponekod velike zamete snega, žled na drevesih, električnih žicah, hišah, železnih stolpih – o groza – drevesa pokajo, se lomijo, padajo celo na ceste, kjer ovirajo promet, povzročajo nesreče. Narasle reke hrumijo in se razlivajo po okolici, celo po ulicah velikih mest. Trpijo ljudje, ki morajo v takih razmerah popravljati to nesrečo, in trpijo ljudje, ki jih zebe, ni elektrike, ni pitne vode – ubogi mali otroci! Kako smo srečni prebivalci Dosorja in okolice, ki teh nesreč še ne čutimo oz. nas še ni doletela, nihče pa ne ve, kaj se v vesolju dogaja in nas bo zemlja nekoč obrnila na glavo?! Moj namen je opisati vsaj nekaj dogodkov, ki so se zgodili v času, ko smo bili zaradi opisanih nesreč tako rekoč »zaprti« v tople sobe DOSOR-ja. V tem času sem prebrala knjigo Norme Bale – »Karamel« - o knjigi se bomo pogovarjali, ko jo bo pisateljica sama prišla predstavit v naš literarni krožek. Ker hočem imeti še povezavo z mojim rojstnim krajem Mursko Soboto, sem naročena na časopis pomurski Vestnik, kjer sem prebrala čudovito reportažo novinarja Bojana Zadravca: »Na Švedskem je

zdrava prehrana zakon«. Naša literatka Amalija Prelog Kuzmič in njen mož Lajči sta kuhala na švedski način in Bojan, kot gost, je bil povabljen in je prisostvoval pri pripravi vseh rib (Lajči je »strokovnjak« za ribe in strasten ribič), strokovnjak za torte in celo ribiške Lešek kave. Novinar Bojan je prisostvoval pri »predavanju ali obredu«: Protistresna aroma terapija, ki sta jo pripravili naši medicinski sestri Sandra Celec in Klavdija Zemljič. Prisotni smo bili zelo zadovoljni, saj je bilo prijetno, romantično, sproščeno – ob pitju čaja z limono, svetile so majhne lučke pri svetlobi, potem čisto v temi – telo se je sprostilo in mi smo z zaprtimi očmi sanjarili – »pamet smo poslali na pašo« in uživali. Obljubljeno je bilo vsako zadnjo sredo v mesecu! Vedno z drugačno temo. V Murski Soboti sem članica »Društva bolnikov s kronično bolečino«, ki mu predseduje gospa Mija Roudi, upokojena diplomirana defektologinja, in bila sem prisotna pri njeni podelitvi naslova kot naj-prostovoljka leta 2013 v občini Murska Sobota. Povabila me je na čudovito prireditev »Eroplan«, kjer sta igrala dva »Sobočanca« – eden na klavir, drugi je imel dva saksafona – na koncu pa še »jazz« orkester z 80-letnim vodjem, ki jih je spremljal na klavirju – skratka uživala sem in ob tej glasbi me je spomin zanesel na moj »maturantski ples«. V Dosorju nas je obiskal »Moški pevski zbor Lipovci«, ki je zapel celo papežu v Rimu v Vatikanu in je znan že 30 let. V naši knjižnici je bila maša z radenskim gospodom župnikom. Zbor je prejel jubilejno priznanje »Območnega sklada RS za kulturne dejavnosti«, pevci pa Gallussove značke. Ob koncu petja sem

Ure naših dni 2014

prejela še lep šopek, kot žena, na žalost že pokojnega Lipovčana - Štefana Srake, mojega moža, s katerim sva živela skupaj 69 let. Praznovali smo valentinovo, maškarado. Naša Bea je povabila upokojenega mariborskega škofa (moj in Gustike Vlajeve sošolec) – z eno besedo – živi leksikon – strokovnjak na različnih področjih in dejala sem takrat: lepa je mladost, lepa je tudi starost, toda le, če človek lahko komunicira. Starost je stanje, ko se brezčasna duša ujame v fizično starajoče se telo. Prijetno so nas presenetili kurenti iz Dražencev, ki so tudi po nadstropjih zvonili in poskakovali ter razveseljevali stanovalce. Pri vratih moje sobe nekdo potrka. Grem odpret vrata in pred mano stoji fantek – mali kurent. Povabim ga v sobo in mu dam čokoladni bombon, ki je bil v skledici na mizi. Lepo se zahvali in me pogleda z lepimi modrimi očmi ter pravi: »Teta, hvala, ampak lepo prosim še za en bombon, ker imam zunaj na hodniku eno sestrico – kurentko.« Takoj poiščem še bombone in mu jih dam, solze mi zalijejo oči, ko pomislim, kako lepo sta vzgojena dva otroka, ki že sedaj čutita, da si moramo med seboj vse deliti, čutiti ljubezen in skrbeti drug za drugega. Če ne bi imela bombona, bi si »iztrgala košček srca« in mu ga podarila. Vsa čast njunim staršem za lepo vzgojo! Ob tem primeru bi se moral marsikdo zamisliti. Ogled tropskega raja vrtnarstva Kurbus – odličen. Nazadnje smo bili deležni nastopa znanega pesnika in pisatelja Toneta Kuntnerja, ki je pripravil lep recital v Dosorju ob spremljavi našega neumornega pevskega zbora, ki ga vodi naša medicinska sestra Suzana Divjak ob spremljavi kitare in ob pomoči svojih že

skoraj odraslih otrok na klavirju in s harmoniko. Omenila bi moj vstop v 94. leto mojega življenja, ki smo ga skromno in veselo proslavile literatke, vodstvo Dosorja z mnogimi govorancami in prelepimi darili in željami od vseh – Bea, Darinka, Malči, Irena, posebno pa slika Ficko – Matko, ki je razstavljena v mojem apartmaju na vidnem mestu. Še enkrat prisrčna hvala vsem. Presenetila nas je naša Bea Baboš Logar s svojo knjižico Spomenke – Spoumenke, tudi za naše Porabce – dobila sem jo s posvetilom: draga prijateljica Žizel – malo skupne preteklosti!

Nepozabna »Noč branja« v pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota

epozabna »noč branja«, v katero nas je popeljala Vesna Radovanovič, nekoč moja učenka in hčerka moje dobre kolegice Ivanke – vmes pa se je »sprehodil« urednik Franci Just – odličen povezovalec, poznavalec dveh ženskih »prispevkov« – Bee Baboš Logar Spomenke in Norme Bale Karamel. Dejal je, da je panonski prostor bazen odličnih pripovednikov in ženski glas v sicer moškem pisateljskem svetu še vedno bolj tih, vendar pa upa, da bo kmalu preglašen (njegov citat). Norma je dejala, da gre v romanu za opis staranja ženske in moških osvajalcev. Bea pa je prostodušno povedala, da piše zato, ker to zna početi in je najprej pisala le

Ure naših dni 2014

za Sobočane. Za Porabce je Spomenke prevedla Marjana Sukič, posebno pa zelo pristne črtice Mala ulica, ki so spomin na svojce, predvsem na mamo, omamo, tete in druge sorodnike, prve ljubezni in politična dogajanja. Mislim, da smo v tej »noči branja« vsi uživali in želimo še več podobnih dogodkov – hvala Vesni in pokrajinski študijski knjižnici, ter Bei, ki me je povabila na ta dogodek, in Normi Bale. Stara stanovanka Dosorja Žizel

Vrst spominov in tovarištva

e vrt – eden od naravnih biserov levega brega reke Mure, ravénskega dela Prekmurja. S svojimi 500 drevninami s celega sveta predstavlja enega najbogatejših rastlinskih parkov v Sloveniji. Pomen tega vrta je čas po 2. svetovni vojni, ko je Šiftarjeva mati Apolonija v spomin na svoja padla sinova ob današnjem vhodu na vrt zasadila, z veliko bolečino in žalostjo v svojem srcu – dve vrbi žalujki. Njen tretji sin, ustanovitelj fundacije dr. Vanek Šiftar pa je vrt posvetil vsem žrtvam fašističnega nasilja – zasajene so unikatne rastline v tem delu sveta. Simbolika vrta in geslo je: »Vsem mrtvim borcem proti fašizmu in nasilju v večni spomin, živim v stalni opomin.« Ta vrt ima tudi svojo himno, ki jo predstavlja pesem Karla Destovnika – Kajuha z naslovom »Bosa pojdiva!« Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Zavod Republike Slovenije za šolstvo, območna enota Murska Sobota sta razpisala literarni natečaj za osnovnošolsko in srednješolsko mladino »Posadila je dve vrbi žalujki/mati ob vhodu v domači vrt«. Kako veselo je bilo razpoloženje teh

mladih, saj je bil ta dan posvečen njim. Slišali smo čudovite prispevke in misli, ki so se oblikovale in privrele na dan – kako pozitivno so razmišljali (ko bi le vsi tako), in to od osnovnošolskih otrok do višješolcev – vsi smo imeli občutek – to je naše bogastvo, naša prihodnost. Mentorji, ki so bili z njimi, so kar žareli od zadovoljstva, da je prireditev tako lepo uspela. Sodelovale so vse osnovne šole – Murska Sobota, Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer, vse srednje šole, ekonomska šola, kmetijska šola Rakičan, medicinska šola. Posebnost je bila ta, da je s svojim lepim prispevkom sodelovala tudi dijakinja iz Porabja – gimnazija Monošter. Čudovit je bil nagovor akademika dr. Vratuše, slavnostni nagovor prof. dr. Cvetke Hedžet-Tóth, posebno pa slavnostni nagovor Saše Pavček, hčerke pokojnega pesnika Pavčka, ki je znala s tako lepimi besedami opisati svoje otroštvo in mladost, da smo se vsi kar vase zaprli in tiho prisluhnili njenim besedam. Sledila so priznanja in simbolične nagrade vsem sodelujočim, zahvala v imenu Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, predsednika uprave gospoda Ernesta Ebenšpangerja in predstojnice strokovne komisije za vrednotenje besedil gospe Irene Kumer, predstojnice območne enote Zavoda RS za šolstvo Murska Sobota. Zame je bila ta prireditev čudovita, saj sem bila nekoč vedno med mladimi – ta občutek se je spet zbudil – čeprav je bilo to pred 50 in več leti. Zelo prijetno mi je bilo – hvala Rii in gospodu Mirku Mundi, ki sta nas odpeljala na ta vrt; saj so nas vsi prijazno sprejeli, in z mnogimi Sobočanci sem obujala stare spomine in opazila, da se tudi oni starajo – oz. ugotovila, da jaz postajam že prastara – ali, še sem trmasta, še živim!

Ure naših dni 2014

Vse štiri »Dosorke« smo doživele nekaj posebnega. Marjan (Duško) Šiftar (Vanekov sin) je osebno povabil in postregel z vsemi dobrotami, ki so se šibile na mizah na terasi. Pripravil je mizo, stole in slika nazorno kaže, s čim nas je počastil. Ostali prisotni so odšli na ogled parka oz vrta, me smo pa ob dobri jedači in pijači občudovale barve listov na velikih drevesih, od rdečih, rjavih, iglavcev – obenem pa razmišljale, kaj je pretrpela Apolonija mati Vaneka Šiftarja, ki je v spomin svojih dveh sinov, ki se nista vrnila domov po grdi bratomorni vojni, zasadila dve vrbi žalujki ob vhodu k Šiftarjevi domačiji. Razmišljale smo … Želja dr. Vaneka Šiftarja se je uresničila – pokopan je na svojem vrtu, ki ga je neumorno negoval in spoštoval. Za opomin in spomin je pravšnja pesem Karla Destovnika – Kajuha Bosa pojdiva osorej, ki govori o bolečini tega spomina. Razmišljajmo vsi … Gizela Sraka

Izšla je prva judovska

kuharska knjiga v slovenščini

zšla je knjiga Bojana Zadravca, prva judovska kuharska knjiga v slovenščini z naslovom »Za mizo s prekmurskimi Židi – kuharica po svetopisemskih pravilih« bešter. Mladi prekmurski novinar, ki takoj v začetku čudovitega srečanja z njim, v soboški študijski knjižnici pravi o sebi: »Mene zanima vse. To je moje prekletstvo, saj tako nimam dovolj časa, da bi se posvetil vsem stvarem popolnoma,« je nekoliko potožil Bojan Zadravec. Toda, z izidom knjige »Za mizo …« mi je vseeno

uspela edinstvena in zaokrožena predstavitev celote. Bogatejši smo za posebno knjigo prehranska kultura pravih ortodoksnih Židov, ki je bila popolnoma drugačna od naše. Prof. dr. Janez Bogataj je uvodoma zapisal: »Boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan vol, kjer je sovraštvo« (pregovori Salamona, sina Davidovega, kralja Izraela). Število Židov (Judov) je naraščalo, največ v Murski Soboti in Lendavi. Njihove prehranske navade so bile nekaj posebnega – po Mojzesovi knjigi. Njihove kuhinje, oprema, pribor so bili razdeljeni v mlečni in mesni del in funkcionalno urejene (kredence) s policami, predali – vsaka je imela svojo vlogo in namen. Prof. Bogataj je v knjigi Salamonovih pregovorov našel sporočilo: če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti kruha, če je žejen, mu daj piti vode. Mag. Franc Kuzmič, ki je imel spremno besedo, gotovo preseneča, ker nam prikaže židovsko kulinarično kulturo, ambient kuhinje, posodja, prostora. Prehrana se deli na čiste in nečiste jedi. Isto je še sedaj v Izraelu. Avtor knjige je zbiral tudi recepte za jedi in peciva. Bojan sam pove, da ima židovska gospodinja zvezane roke z nauki Mojzesovih knjig, piše tudi, da v svetu izraelske kulture da židovska gospodinja na mizo vsak dan šopek poljskega cvetja. Mladi raziskovalec židovske preteklosti v Prekmurju Bojan Zadravec je torej izdal knjigo, s katero je dokazal, da take raziskave o Židih še nismo imeli, in večina ljudi po naši deželi ni vedela o tem nič, ugotavlja zelo uspešen voditelj. Ta večer je pri vseh prisotnih pustil globoke vtise. Imeli smo precej časa, o vsem, kar smo slišali, tudi razmišljati … Gizela Sraka

Ure naših dni 2014

Moj svet.

DOSOR Prestari? »Niti slučajno!« Če ste si predstavljali, da bivanje v domu starejših prinaša dolgočasje, samoto in pasivnost, ste se močno zmotili. To je čas, ko se vaša doživetja šele pričnejo! V DOSOR-ju vam to dokazuje veliko nasmejanih obrazov polnih energije, pripravljenih na nova spoznanja, izkušnje in druženja.

»Na morje, ples, zabavo z mladimi, v tujino ... Nikjer ne manjkamo! Niti na Facebooku.« V DOSOR-ju ne poznamo vsakdanjika, saj je zaradi številnih zanimivih aktivnosti vsak naš dan drugačen. Medtem ko si eni krajšamo čas z oskrbovanjem našega vrta, drugi telovadijo ali kartajo. Če smo še včeraj kurili taborni ogenj, pekli koruzo in vaflje, se danes pakiramo na enotedensko letovanje na morje. Nikoli nismo sami, saj nas zmeraj kdo obišče, še najbolj veseli pa smo, ko se lahko z mladimi zopet počutimo mlade. Komaj že čakamo teden, ko bodo z nami otroci zaposlenih, da bomo spet na hodnikih slišali otroški smeh, ter nedelje, ko bomo študente premagali v tomboli ali z njimi zaplesali v pustnih maskah.

Ure naših dni 2014

Vsak dan širimo naš svet. Tisti manj pogumni potujemo v naši domišljiji, ko ob potopisnih predavanjih spoznavamo doživetja DOSOR-jevih prijateljev, medtem ko se je Brigita opogumila in podala na nepozabno izmenjavo na Jesenice. Svet imamo dobesedno tudi na dlani, ko se učimo rokovanja z računalnikom in internetom. Tako smo nenehno povezani z našimi svojci, aktualnim dogajanjem, na Facebooku pa obvezno preverimo DOSOR-jeve objave.

»Gradimo na strokovnosti in srčnosti« Strokovnost in varnost pri oskrbi stanovalcev je temelj, na katerem gradimo našo zgodbo. Šele ko se starejši počutijo varne in zaželene, lahko brezskrbno uživajo starost in dobro vzdušje prenašajo na svoje prijatelje. Velika DOSOR-jeva družina smo poleg stanovalcev tudi vsi zaposleni, ki vsako jutro z veseljem vstopimo v dom, kjer je naše delo zares cenjeno, zato ga opravljamo še bolj srčno in kakovostno.

»Razbijmo stereotipe skupaj!« DOSOR lahko doživite tudi vi! Pridružite se nam na enem od odprtih dogodkov in začutite utrip aktivne starosti.

Dom je tam, kjer je srce.

Moj svet.

DOSOR

DOSOR Dom starejših občanov d.o.o. Prisojna cesta 4a | 9252 Radenci | T: 02 568 46 00 | F: 02 568 46 01| E: info@dosor.si