Lugaric monografija za splet

Albin Lugarič (1927–2014) Iz umetnikove zapuščine

»Jaz sem rad na Ptuju.

Rad sem bil pedagog in rad sem slikar.« Izjava Albina Lugariča za intervju, ki je leta 1990 izšel v časniku Večer.

Na desni: Pesnik, olje na lesonit, 75 x 50 cm, 1964

Albin Lugarič (1927–2014)

Iz umetnikove zapuščine

Ptuj 2016

Albin Lugarič (1927–2014) Iz umetnikove zapuščine

Monografijo je izdal Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor

Uredila: dr. Marjeta Ciglenečki Besedila: dr. Marjeta Ciglenečki, Manuela Dajnko, Stanka Gačnik, mag. Anja Iskra, Tina Lovrec, Tea Plaftak in Miran Senčar Recenzenta: dr. Janez Balažic, dr. Polona Vidmar Prevodi povzetkov v angleščino: Tea Plaftak Lektoriranje slovenskega besedila: Manuela Dajnko Lektoriranje angleškega besedila: Margaret Kirsten Hempkin

Fotografije: Boris Farič Oblikovanje: s.kolibri Tisk: Evrografis 500 izvodov

CIP Kataloški zapis o publikaciji 1234 Ihiciur simus eost, quiatus dolupta peliqua tiosandipsam fuga.

Ovitate mporemp ossus.

Tempori busam, si nam quam ilia demporum sus et et vendipsa volor andest, sam velenis cuptatem iliqui sedis dunt eicti dolupid ut ipsus perum quia num esequodit dolupie nimus, quiscia nonet praerum esci aut que nobisqu aecusdantios ellecat re voloribusam eatur?

Qui cuptis doloribus voloresera velicab orepre et velliassust officil latius verum ad maio.

ISBN 1234

Kazalo vsebine 8 Uvodnik Najbolj ptujski med ptujskimi slikarji Miran Senčar, župan Mestne občine Ptuj

12

Marjeta Ciglenečki

74

Tina Lovrec

78

Tea Plaftak

82

Manuela Dajnko

88

Anja Iskra

94

Stanka Gačnik

Albin Lugarič (1927–2014). Iz umetnikove zapuščine Lugaričeve haloške in istrske krajine Albin Lugarič in figuralika Lugaričevi Pesniki Ciklus Lugaričevih Demonov Kaj pa bo ostalo?

Likovna zapuščina Albina Lugariča v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož

102 Summaries Marjeta Ciglenečki

Albin Lugarič (1927 – 2014). From the Artist's Legacy Tina Lovrec

Lugarič's Haloze and Istria Landscape Tea Plaftak

Albin Lugarič and Figure Painting Manuela Dajnko

Lugarič's The Poets Anja Iskra

Lugarič’s Demons Cycle Stanka Gačnik

What Actually Remains?

The artistic Legacy of Albin Lugarič in the Regional Museum Ptuj - Ormož 108

Marjeta Ciglenečki

Nekaj podatkov iz življenja Albina Lugariča Samostojne razstave Bibliografija o umetniku

Haloze, o.pl., 90 x 105 cm, 1990

»Najbolj ptujski

Donačka gora, o.pl., 90 x 105 cm, 1980

8

Donačka gora, olje na lesonit, 90 x 105 cm, 1980

med ptujskimi slikarji« Profesor, akademski slikar Albin Lugarič, ki mu rečemo tudi »najbolj ptujski med ptujskimi slikarji« ni bil samo izvrsten slikar in pedagoški delavec, temveč tudi izredno spoštovan ptujski meščan, ki je živel z mestom in v mestu. Z vrhunskimi likovnimi deli, številnimi ptujskimi podobami, vedutami in portreti, je dokazal svojo ljubezen do mesta. Njegova dela krasijo mnoge ptujske domove, kamor so prišla tudi kot darila prijateljem ali so bila prodana na številnih dobrodelnih dražbah – tudi na ta način je Albin Lugarič izkazal spoštovanje do mesta in njegovih meščanov. Vsem generacijam ptujskih gimnazijcev, ki nas je uvajal v svet likovne umetnosti, bo ostal za vedno v spominu kot izredno temperamenten, spoštovan in cenjen profesor.

Mesto Ptuj bo na častnega občana Albina Lugariča vedno izredno ponosno.

Miran Senčar, župan Mestne občine Ptuj

9

Ob StudenÄ?nici, lavirana risba, 594 x 843 mm, 1967

Zima, lavirana risba, 596 x 842, 1966

10

Ob StudenÄ?nici, lavirana risba, 619 x 845 mm, 1. 2. 1968

Ob StudenÄ?nici, lavirana risba, 598 x 845 mm, 2. 2. 1968

11

Marjeta Ciglenečki

Albin Lugarič (1927–2014)

12

Iz umetnikove zapuščine Albina Lugariča pogosto označujemo za najbolj ptujskega med ptujskimi slikarji.1 Umetnik je bil na Ptuju rojen in v domačem kraju je po naporni bolezni tudi umrl, mesto pa je zapustil le v času študija in med tritedenskim študijskim bivanjem v Parizu leta 1956. Potoval je tudi kasneje, a to so bile krajše družinske počitnice ob morju in obiski razstav v večjih umetniških središčih, pogosto pa se je udeleževal tudi likovnih kolonij po Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. V Lugaričevem izjemno obsežnem opusu je najti raznolike motive, povezane s tovrstnimi potmi; pariških motivov v zapuščini ni najti, prizori iz Primorja pa se zaokrožajo v nekaj prepoznavnih in kakovostno izstopajočih ciklusov, pomembnih tudi pri sledenju Lugaričevega slikarskega razvoja. Jedro Lugaričevega opusa pa je tesno povezano s Ptujem in njegovo okolico. Pravzaprav moramo biti natančnejši: Albin Lugarič je bil zagledan zlasti v Haloze, spoštoval je s tradicijo zaznamovano kmečko delo, še prav posebej pa mu je bila likovno blizu najožja okolica lastnega doma. Vijugava Studenčnica s krhkimi jelšami, ki se zrcalijo v gladini tolmunov, sodi med njegove najbolj subtilne motive.

Prav tako imajo posebno mesto v slikarjevem opusu upodobitve zimske krajine; umetnik je zasnežene ravnice v neposredni ptujski okolici opazoval v pogledu z vrha navzdol.2 Milček Komelj je v tej zavezanosti domači pokrajini prepoznal ne le »ljubečo pripadnost«, pač pa tudi »usodno ujetost, žgočo trpko likovno obsedenost z deželo /…/ ter žgočo nelagodnost«.3 Ob Lugaričevi navezanosti na domače kraje se moramo spomniti ugotovitve Ivana Sedeja, ki je v monografiji o ptujskih slikarjih 20. stoletja zapisal, da sta v času med obema vojnama nova, višja kakovostna merila v ptujskem slikarstvu postavila tujca, »priseljeni Nemec Jan Oeltjen in Gorenjec France Mihelič«.4 Sedejevo razločevanje med »tujci« in »domačimi« avtorji je v takšnem kontekstu verjetno preostro; pomembnejša se zdi zmožnost ustvarjalca, da dojame in ponotranji značaj okolja, ki ga inspirira, in da interpretacijo doživetega zmore uskladiti s svojim siceršnjim ustvarjalnim procesom. Jan Oeltjen (1880–1968), po rodu s frizijskih ravnin na severu Nemčije, je bil prvi poglobljeni interpret haloške krajine, ki jo je

1 Marjeta CIGLENEČKI, Najbolj ptujski med ptujskimi slikarji, Večer, št. 181, 8. 8. 2007, str. 12.

2 Na odličnost Lugaričevih zimskih krajin je posebej opozoril Milček Komelj. Svoj prispevek za katalog retrospektivne razstave ob slikarjevi sedemdesetletnici je pospremil z verzi: Vročica tli. Nemir beži med brajde. / Ravnina je rjavina. Sneg medli. / Srce v pramenih zlatih njiv gori / in pravega miru ne najde. Glej: Albin Lugarič. Razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1997, str. 6.

3 Milček KOMELJ, Sončni nemir Lugaričevih pokrajin, v: Albin Lugarič. Razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1997, str. 6. Haloze marsikomu vzbujajo nasprotujoča si občutja. Pedagog Franjo Žgeč je v sociološki študiji o haloški revščini vinorodno pokrajino opisal: »Vedno so me privlačevale s svojimi kontrasti, vedno so me odbijale z njimi.« Glej: Franjo ŽGEČ, Haloze (Sociološka študija), Sodobnost, III, 1935, str. 20.

4 Ivan SEDEJ, Ptujski slikarji XX. stoletja, Ptuj 1987, str. 15.

13

spoznaval od poroke s Ptujčanko Elso Kasimir (1887–1944) v letu 1911.5 Oeltjen je na Ptuju in v Halozah preživel več desetletij, saj sta se s soprogo za stalno naselila v teh krajih leta 1931, Francetu Miheliču pa so bila dobra štiri leta (september 1936 – maj 1941) profesure na ptujski gimnaziji dovolj, da je lik kurenta prevzel za osrednji motiv svojega celotnega opusa.6 »Slikar mestu – mesto slikarju« smo pred leti naslovili poglavje v monografiji o umetniku – zavezanost je bila obojestranska.7 Slikarski opus je najpomembnejši del Lugaričeve zapuščine, treba pa je opozoriti tudi na umetnikovo pedagoško delo. Kot učitelj v osnovnih šolah in od leta 1956 na ptujski gimnaziji je v svet umetnosti popeljal številne generacije mladih. Učenci in dijaki so si zapomnili njegov impresivni nastop, ki ga je rad podkrepil z energično gestikulacijo. V slikarjevi pisni zapuščini se je ohranilo več predlogov za organizirano kulturno in umetniško udejstvovanje ptujske mladine, ki jih je umetnik naslovil na lokalne oblasti; predlogi vsaj v zapisani obliki niso bili sprejeti.8 Med zapiski brez datacij je najti razmišljanja o umetnosti in njenem poslanstvu, slikar pa je nekaj prispevkov objavil tudi v izvestjih ptujske gimnazije, ki že z naslovi sporočajo svojo vzgojno naravnanost.9 Lugarič je znal tudi gromovniško nastopiti proti ljudem, ki do umetnosti niso izkazovali spoštovanja, še zlasti jim je bil gorak, če so bili na oblasti. Kot slikar in kot učitelj je bil opazen in priljubljen Ptujčan. Leta 1987 je ob šestdesetletnici za umetniško delo prejel veliko oljenko, najvišje občinsko priznanje na področju kulture, leta 2005 pa je postal častni ptujski občan. Pokrajinski muzej Ptuj mu je ob petdesetletnici, ob šestdesetletnici, ob sedemdesetletnici in ob osemdesetletnici pripravil razstave in vse, razen zadnje, pospremil s katalogi.10 Leta 1987 in 1997 sta razstavi začasno zasedli prostore stalne zbirke v drugem grajskem nadstropju, zato je bilo na ogled mogoče postaviti veliko število del. Razstava iz leta 1987 je potovala še v Umetnostno galerijo Maribor ter v galerije v Murski Soboti, Velenju in Lendavi. Umetnikova šestdesetletnica je bila tudi priložnost, da so v Umetnostni galeriji Maribor izdali monografijo o Albinu Lugariču,11 Lugarič pa je tudi ustrezno obravnavan v monografiji o ptujskih slikarjih 20. stoletja.12 Lugaričeve slike in akvareli so bili vedno zaželena darila in skorajda ni ptujskega domovanja, ki ga ne bi

5 Več o Oeltjenovem razumevanju haloške pokrajine: Marjeta CIGLENEČKI, Jan Oeltjen in Slowenien, v: Jan Oeltjen 1880–1968. Das druckgraphische Werk (ur. Ewald Gäßler, Luise in Lür Steffes), Oldenburg 1997, str. 23–40; Marjeta CIGLENEČKI, Slikar Jan Oeltjen v Sloveniji, Časopis za zgodovino in narodopisje, 2001, l. 72 – n. v. 37, št. 1-2, str. 59–78.

6 Temeljno delo o Miheličevem slikarstvu je trilogija: Lojze GOSTIŠA, Franceta Miheliča balada o drevesu, Ljubljana 1994; Lojze GOSTIŠA, France Mihelič na poti k Mrtvemu kurentu, Ljubljana 1997; Lojze GOSTIŠA, France Mihelič v svetu demonov, Ljubljana 1999. Za lik kurenta glej še: Milček KOMELJ, Miheličev kurent. Zgodba o živem mitu, Ljubljana 2002; Marjeta CIGLENEČKI, The Kurent. Artistic Interpretations, Umění, 2015, LXIII, 6, str. 465–480.

7 Marjeta CIGLENEČKI, Albin Lugarič, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1989, str. 13.

8 Vsaj eden od njih, natipkan na treh listih in datiran z dnem 25. 11. 1974, je očitno uraden dokument, žal pa ni zabeležen naslovnik.

9 Albin LUGARIČ, Med kičem in estetiko, 67. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1973, str. 50–52; Albin LUGARIČ, Porušeno ravnotežje, 68. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1974, str. 20–21; Albin LUGARIČ, Ptujski slikarji, 69. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1975, str. 59–61.

10 Albin Lugarič, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1977 (besedilo Štefka Cobelj); Albin Lugarič. Razstava ob umetnikovi šestdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1987 (besedilo Sergej Vrišer in Marjeta Ciglenečki); Albin Lugarič. Razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1997 (besedilo Milček Komelj in Marjeta Ciglenečki). Ob umetnikovi osemdesetletnici leta 2007 so na razstavo vabili z zloženko z nekaj reprodukcijami in citatom iz besedila Milčka Komelja iz leta 1997.

11 CIGLENEČKI 1989 (op. 7).

12 SEDEJ 1987 (op. 4).

14

bogatilo vsaj eno Lugaričevo delo, njegove slike pa je najti tudi po uradih in drugih javnih prostorih. V gostoljubni dom Lugaričevih so zahajali številni slikarji, pesniki in pisatelji ter ljubitelji umetnosti, s Ptuja in tudi iz drugih krajev. Hiša na Vespazijanovi poti s prijetno zasenčenim vrtom je bila desetletja umetniško zbirališče, prizorišče vročih debat in prijateljskega druženja častilcev umetnosti. Več desetletij je bil Albin Lugarič osrednja slikarska osebnost v mestu, takšno vlogo so mu upravičeno pripisovali poznavalci in tudi neprofesionalni ljubitelji umetnosti.13 In tudi sam je čutil veliko pripadnost Ptuju. »Jaz sem rad na Ptuju. Rad sem bil pedagog in rad sem slikar,« je umetnikova lastna izjava.14 Ali še bolj preprosta izpoved: » /…/ moj svet je tu.«15 Po slikarjevi smrti je bil razmislek o razstavi in publikaciji, s katerima bi se mesto poklonilo umetniku, logičen. Ker je ptujski muzej pripravil že več Lugaričevih predstavitev retrospektivnega značaja, se je zdelo primerno poglobiti se v zapuščino, ki je ostala pri slikarju doma. Poleti 2015 in 2016 so študentke umetnostne zgodovine na mariborski Filozofski fakulteti16 skupaj z mentorico Marjeto Ciglenečki začele s sistematičnim popisom gradiva v umetnikovem depoju. Popisale in fotografirale smo vse slike na platnu in lesonitu (skupaj 441) in znaten del gradiva na papirju, risb, akvarelov, gvašev in grafik. Gradiva na papirju je ohranjenega izjemno veliko. Albin Lugarič je bil discipliniran risar, tako rekoč vsak dan je izdelal po več risb in/ali akvarelov, zato se zdijo police z mapami skorajda neobvladljive.

Za nakup Lugaričevih slik je vedno vladalo zanimanje, risb pa umetnik skorajda ni prodajal. Do zaključka redakcije kataloga smo obdelali 3675 enot papirnega materiala, kar ne bi bilo mogoče brez pomoči slikarjevega sina Mirča Lugariča, soproga Vera Lugarič pa je naklonjeno in potrpežljivo spremljala naše delo. Popis in fotografiranje bomo nadaljevali, dokumentacija pa bo v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož na voljo tudi za druge raziskovalce. Čeprav dokumentiranje še ni končano, pa ocenjujemo, da že zdaj omogoča zanimive nove poglede na Lugaričev opus.

Zorenje in vzori V Lugaričevi biografiji preberemo podatek, da je med letoma 1942 in 1944 obiskoval šolo za umetno obrt v Gradcu,17 vendar je ta podatek vedno znova potisnjen ob rob. Graška šola s častitljivo tradicijo je omogočala dobro izobrazbo, vendar jo je moral Albin Lugarič zaradi vojnih razmer zapustiti pred zaključkom šolanja. Lugarič je v Gradcu spletel tesno prijateljstvo s sošolcem Rudolfom Kortokraksom (1928–2014), ki je po vojni obiskoval akademijo v Mannheimu in se nato uveljavil kot ekspresionist z opaznim vplivom Oskarja Kokoschke.18 Z Lugaričem sta vzdrževala stike do pozne starosti. V času šolanja v Gradcu sta

13 Na tovrstno vlogo Albina Lugariča je opozoril: Iztok PREMROV, Nemirna lugaričevska poteza, Večer, št. 223, 26. 9. 1997, str. 19.

14 Srečko NIEDORFER, Svetovljan z domačega vrta, Večer, št. 250, 25. 10. 1990, str. 11.

15 Janez ŠVAJNCER, Ustvarjalnost osrečuje. Pogovor z ustvarjalcem Albinom Lugaričem, Komunist, št. 2, 15. 1. 1988. str. 19.

16 Sodelovale so: Manuela Dajnko, Anja Iskra, Tina Lovrec, Tea Plaftak in Nika Vaupotič.

17 Danes se leta 1876 ustanovljena šola imenuje po svojem prvem direktorju Augustu Ortweinu (Höhere technische Bundeslehr- und Versuchsanstalt Graz-Ortweinschule). Na šoli je na oddelku za fotografijo do nedavnega poučeval tudi fotograf ptujskega rodu Branko Lenart.

18 Med 1956 in 1963 je bil asistent Oskarja Kokoschke na njegovi šoli vizualnih umetnosti v Salzburgu. https://en.wikipedia.org/wiki/Rudolf_ Kortokraks (30. 7. 2016).

15

pohajala po mestnih parkih in v tehniki akvarela slikala drevesa. Kar precej teh zgodnjih del je še ohranjenih v Lugaričevi zapuščini; presenetijo z abstrahiranjem, ki je daleč stran od pričakovanega šolskega realizma pa tudi od zapovedi nacionalsocializma. Zdi se, da se je Lugarič že v mladosti odločil izhajati iz narave in jo interpretirati v skladu s poglobljenimi in ponotranjenimi doživetji. Ob svoji osemdesetletnici je novinarki Štajerskega tednika na vprašanje, koliko so življenjske izkušnje in starost vplivale na njegovo slikanje, odgovoril: »Nič. Jaz sem vedno enako delal. Pomembno je le to, ali je slika dobra. To je glavno vprašanje.«19 Čeprav tovrstnih izjav ne kaže razumeti dobesedno, pa je v odgovoru zagotovo zrno resnice. Danes Albina Lugariča vrednotimo kot značilnega predstavnika slovenskega slikarstva, kakršno se je izoblikovalo po drugi svetovni vojni, potem ko je bila v Ljubljani leta 1945 ustanovljena likovna akademija, vendar nikakor ne bi smeli spregledati tudi teh zgodnjih mladostnih vzgibov.

Albin Lugarič je bil v drugi generaciji vpisanih na Akademiji za upodabljajoče umetnosti v Ljubljani,20 njegovi profesorji pa so bili: Božidar Jakac, Gojmir Anton Kos, France Mihelič, Slavko Pengov, Nikolaj Pirnat in Marij Pregelj. Med učitelji, ki so pomembno zaznamovali Lugaričev opus, je treba izpostaviti zlasti Gojmira Antona Kosa (1896–1970) in Franceta Miheliča (1907–1998). Večina ocenjevalcev Lugaričevih del je opozarjala na Kosov vpliv; ne nazadnje je Lugarič pri njem diplomiral, Kos pa je bil njegov mentor tudi na specialki. 21 Trdna kompozicija in obvladovanje barve, ki zmore zažareti, so tudi lastnosti Lugaričevih slik, prav tako pa kaže izpostaviti Kosovo zahtevo po prisluhu notranji sliki, ki si jo umetnik ustvari ob soočenju z naravo, in njegovo prepričanje, da se slika ustvarja in gradi šele na platnu, v procesu nalaganja barve na nosilec.22 Tomaž Brejc je Kosa kot akademijskega učitelja sicer označil kot »vez z včerajšnjim svetom«,23 pa vendar je Kos študentom dovolil staro in zamudno tehniko tempere zamenjati z oljem že v prvem semestru tretjega letnika, medtem ko je bil Gabrijel Stupica pri tem mnogo strožji in bolj konservativen.24 Kos je študente spodbujal k pastoznim nanosom barve ter k »pocedkom in packicam«,25 kar je Lugarič s pridom uporabljal ne le v letih po končani akademiji, temveč se je tega načina občasno poslužil tudi v poznem obdobju. Prav tako je predmet občudovanja žarilnost Lugaričevih barv. Ob tem je zanimivo, da je Lugarič na terenu motive praviloma beležil kot risbe in akvarele, rad pa je tudi fotografiral. Z ženo Vero sta sama razvijala negative, pozitive pa je slikar pogosto uporabljal kot predloge. Oljne slike so nastajale v ne prav velikem ateljeju z

19 Dženana BEĆIROVIĆ, 80 let ljubezni do umetnosti, Štajerski tednik, št. 50, 29. 6. 2007, str. 13.

20 V študijskem letu 1946/47 so se na akademijo na oddelek za slikarstvo vpisali: Bogdan Borčić, Jože Ciuha, Marjan Dovjak, Aleksander Horvat, Leon Koporc, Ivo Kovač, Albin Lugarič, Ferdinand Majer, Izidor Mole, Marija Muck, Darinka Pavletič, Roža Piščanec-Fajdiga, Justina Stegovec in Janez Vidic. Glej: Akademija za likovno umetnost ALU 1945–1995, Ljubljana 1995, str. 121.

21 Jure Mikuž primerja vpliv Gojmira Antona Kosa na slovenski modernizem z vplivom Paula Cézanna na evropsko moderno slikarstvo. Glej: Jure MIKUŽ, uvodnik v katalog Gojmir Anton Kos. Retrospektiva, Moderna galerija Ljubljana, Ljubljana 1992, str. 5.

22 Julijana STROJAN, Simbolno v odloženi gesti, v: Gojmir Anton Kos. Retrospektiva, Moderna galerija Ljubljana, Ljubljana 1992, str. 8–9.

23 Tomaž BREJC, Akademija za likovno umetnost v zgodovini in teoriji slovenskega modernizma, Akademija za likovno umetnost ALU 1945–1995, Ljubljana 1995, str. 72.

24 Marijan TRŠAR, Razvoj likovno vzgojnega usmerjanja na Akademiji za likovno umetnost, Akademija za likovno umetnost ALU 1945–1995, Ljubljana 1995, str. 54.

25 TRŠAR 1995 (op. 24), str. 55. Odklonilno se je »špricanja« barve, ki naj bi ga Kos študentom vsiljeval, spominjal Marjan Pogačnik. Glej: Milček KOMELJ, Kronika Marjana Pogačnika o zaljubljencih v umetnost, Ljubljana 2005, str. 369.

16

majhnimi okni ob domači hiši, ki je bil sprva celo brez elektrike. Ker je Lugarič lahko slikal le takrat, ko ni bil v službi, se je v ateljeju pogosto zadrževal pozno v noč, kar je v zgodnjih letih pomenilo zgolj skromno in nemirno svetlobo petrolejke.26 France Mihelič je, drugače kot Kos, svoj celotni študij opravil na zagrebški akademiji.27 Mihelič je bil Lugaričev učitelj že na ptujski gimnaziji. 28 Kot zagrebški diplomant je pri učiteljevanju na ljubljanski akademiji sledil Ljubu Babiću (1890–1974), katerega študent je bil, in Krstu Hegedušiću (1901–1975), ki je prevzel profesuro na zagrebški akademiji šele po drugi svetovni vojni, Mihelič pa je njegovo slikarstvo spoznal in se tudi prepustil njegovemu vplivu še v času bivanja v Zagrebu. Miheliča so že zagrebški profesorji cenili kot dobrega risarja,29 risba je bila ves čas osnova njegovega dela in tudi kot učitelj je pri risbi od študentov veliko zahteval. Kakor ugotavlja Marijan Tršar, je pri pedagoškem delu glede risbe razvil t. i. »trojno maksimo«: postavitev v format, konstruktivnost in značaj, pri čemer sta prvi dve postavki ostajali v okviru optičnih zaznav, tretja pa je že segala na področje ustvarjalnosti.30 Mihelič je podpiral kubično poenostavljanje risanega predmeta, kar ni bilo po godu tistim, ki so prisegali na značilno slovensko liričnost; Božidar Jakac je nasprotoval takemu načinu. A Marijan Tršar je prav v takšnih načelih, ki sta jim sledila tudi Nikolaj Pirnat (1903–1948) in Slavko Pengov (1908–1966), prepoznal uspešnost ljubljanskega akademijskega pedagoškega programa.31 Pirnatov vpliv na Lugariča je zaznati zlasti v risbi, ni pa mogoče spregledati, da je način, kako je Lugarič v šestdesetih mozaično razdrobil barvne ploskve in jih obrobil s temnimi konturami, blizu zgodnejšemu opusu Marija Preglja (1913–1967).

Pregelj je tak način gojil po letu 1953, ko se je vrnil s študijskega bivanja v Parizu, a že leta 1957 je takšno razčlenjenost slikovnega polja opustil.32 Na Preglja nas spomni tudi nekaj poznejših slik, ki so maloštevilne, na njih pa izstopa pompejansko rdeča barva, sicer redka v Lugaričevem opusu. Podobno kot za Preglja je bila tudi za Lugariča tragedija v antičnih Pompejih simbol za vsakršne strašljive in kaotične dogodke. Ob podrobnejšem pregledu opusa se izkaže, da je bil Pregljev vpliv prisoten, prepoznati pa ga je mogoče zlasti v vsebinah, ki se lotevajo najtemnejših poglavij človeške eksistence.

Kot veliko nagrado je Lugarič leta 1956 sprejel možnost, da za tri tedne obišče Pariz. Ogledal si je številne muzeje in razstave; svojih prvih pariških doživetij se je rad spominjal. A obisk Pariza posebej velikih vplivov na Lugaričevo slikarstvo očitno ni imel. Navadno se ob

26 Sin Mirč pripoveduje, da si je ob slikanju rad predvajal klasično glasbo. Še vedno je ohranjena zbirka plošč, ki jih je zamazal z barvami.

27 G. A. Kos je slikarstvo študiral na dunajski akademiji med letoma 1915 in 1918, le zadnji semester in profesorski izpit je opravil leta 1919 v Zagrebu.

28 Ob tem je zanimivo, da Mihelič na gimnaziji k študiju slikarstva ni spodbujal Albina, pač pa njegovega starejšega brata Viktorja, ki je Albinu še kot otroku pomagal pri risanju. Viktor je bil nadvse talentiran, a je med drugo vojno padel kot nemški vojak. Albina je pri odločitvi za študij slikarstva podpiral Drago Hasl (1900–1976), cenjen in vsestranski ptujski kulturnik, ki je v času med obema vojnama na Ptuju poučeval glasbo in občasno tudi likovno ustvarjanje. Glej: M(arjan) ŠNEBERGER, Umetnost mora biti last delovnega človeka, Tednik, št. 44, 10. 11. 1977, str. 7.

29 Maksimilijan Vanka, Miheličev zagrebški profesor za risbo, naj bi izjavil: »Kad Mihelič crta, on kao da moli.« Glej: GOSTIŠA 1997 (op. 6), str. 16.

30 TRŠAR 1995 (op. 24), str. 45–46.

31 Ibid.

32 Jure MIKUŽ, Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost. Od preloma s socialističnim realizmom do konceptualizma, Ljubljana 1995, str.

121; Nadja ZGONIK, Marij Pregelj. Risba v sliko, Ljubljana 1994, str. 43. Mikuž opozarja na Pregljevo hkratno opuščanje detajlov, v slikanju glave pa na njeno postavitev v profil ali en face.

17

Lugaričevi trdni konstrukcijski mreži, začrtani s širokimi temnimi potezami, spomnimo na pariškega ekspresionista Georgea Rouaulta (1871–1958), ki je takšen način obrisovanja barvnih polj spoznal ob srednjeveških vitrajih, slikana okna pa je izdeloval tudi sam; v petdesetih letih je Rouault užival vsesplošno priznanje. Vendar je glede na to posebnost Lugaričevega slikarstva verjetnejši Pregljev posredni vpliv.33 Milček Komelj je opozoril še na enega takrat opaznejših francoskih vzornikov: Bernarda Buffeta (1928–1999).34 Lugarič je tudi zaradi svojega pedagoškega poklica nenehno pregledoval monografije velikih avtorjev svetovne umetnosti in si njihova dela ogledoval po galerijah in muzejih. Na stenah domače hiše še vedno visijo njegove kopije po slavnih mojstrih El Grecu, Vermeerju in Van Goghu, s posebej velikim občudovanjem pa je govoril o Henriju Matissu in Pablu Picassu; slednji je bil v petdesetih letih tudi »eden preskusnih kamnov« slovenskega modernizma, kakor je ugotavljal Tomaž Brejc.35 V povezavi s Parizom pa je značilna anekdota: Ko se je bivanje v Parizu bližalo koncu, je imel mladi slikar še nekaj prihrankov. V eni od prodajnih galerij si je ogledoval Matissovo grafiko in Picassov krožnik – za eno od malih umetnin je imel dovolj denarja, a se je odločil drugače in v trgovini s športnimi pripomočki kupil opremo za podvodni ribolov. Kasneje se je norčeval iz svoje mladostne nepremišljenosti, a ko danes presojamo njegovo izbiro, se zdi razumljiva; brez doživetij barvitega in svetlobno vznemirljivega podvodnega sveta bi bile izvrstne upodobitve pristanišč, obal in čeri iz šestdesetih let zagotovo drugačne.

Sicer pa je bil Albin Lugarič tudi opazovalec likovnega življenja v Sloveniji in redni spremljevalec razstav. Med obiskom ene od razstav slovenskih sodobnih avtorjev je nastal list brez datacije,36 na katerega je skiciral dela slikarjev Ivana Seljaka Čopiča, Marjana Dovjaka, Andreja Jemca, Slavka Koresa, Staneta Kregarja, Marjana Rijavca in Lojzeta Spacala, poleg skic pa pripisal nekaj opomb o tehniki in barvah. Dobro je poznal tudi ptujsko likovno ustvarjalnost in leta 1975 za redno letno publikacijo ptujske gimnazije napisal prispevek o ptujskih slikarjih, pri čemer je izpostavil Jana Oeltjena in Janeza Mežana, pronicljivo pa je predstavil tudi samega sebe.37 Za Lugaričev obrat od usmeritve, kakršno si je izoblikoval v času študija in jo razvijal še več let po vrnitvi na Ptuj, je pomembno zlasti druženje z Janom Oeltjenom. Kratki zapis v gimnazijski reviji dokazuje, kako visoko je cenil in tudi razumel Oeltjenovo interpretacijo haloškega sveta.

Motivi V Lugaričevem opusu sta skozi celotno obdobje enakomerno zastopani tako figuralika kot krajina. Priljubljenost Lugaričevih krajin je morda povzročila, da je v poznem obdobju v slikah figuraliko nekoliko potisnil v ozadje, a je ostala stalno prisotna v risbi. V krajini prevladujejo motivi iz ptujske okolice, zlasti Haloze, nekakšen protipol upodobitvam

33 Glej op. 32.

34 KOMELJ 1997 (op. 3), str. 7.

35 BREJC 1995 (op. 23), str. 71.

36 List je shranjen med drugimi risbami v zapuščini.

37 LUGARIČ 1975 (op. 9), str. 51–52.

18

domačih krajev pa so motivi iz Istre in marine.38 Tudi izbira istrskih motivov je povezana s študijem. Akademijski profesorji so vodili študente na terensko slikanje na Primorsko.

Izbira geografsko značilne pokrajine, tako drugačne od osrednje- ali vzhodnoslovenske, je bila vznemirljiva tudi v širšem smislu, saj se je v letih po drugi vojni določala nova meja z Italijo. Bodoči slikarji so se podali v Istro takoj po letu 1947, ko je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje. Novo okolje je ustvarjalo posebno razpoloženje, ki so si ga slikarji vtisnili v spomin; Marjan Pogačnik (1920–2005) je leta 1949 v Rovinju naslikal abstraktno sliko, ki se je profesorju Stupici zdela drzna, profesorju Kosu pa je bila všeč.39 Lugaričeve Istre so naslikane praviloma v pogledih od zgoraj navzdol, v zgodnjih letih v razmeroma temačnih tonih, kasneje pa so se barve osvetlile. Primorska krajina je bila za Lugariča vsa leta nekakšen predah med slikanjem domačih vinorodnih gričev in ravnic v okolici Ptuja.

Pomenila je priložnost za preskušanje formalnih novosti, ploščenja prostora, opuščanja predmetne prepoznavnosti in abstrahiranja. Kompozicijska mreža je trdna, prevladujejo močne in ravne linije, v motivih solin predvsem kot vodoravnice, v kompozicijah z jadrnicami in pristanišči, ki jih prištevamo k istrskim motivom, pa se lomijo pod vedno ostrejšimi koti.

Za vrh Lugaričevega slikarstva so bile nekajkrat opredeljene haloške krajine iz sedemdesetih let 20. stoletja. Ob koncu šestdesetih je haloško krajino slikal še v duhu pastorale, pri čemer je razpoznaven Oeltjenov vpliv. Prostorski pasovi se rahlo privzdigujejo in sledijo pripovedi o življenju na strmih vinorodnih bregovih. V nekaj letih pa se je osončena pokrajina spremenila v sestav s širokimi čopiči in lopatico energično nanesenih in kontrastnih ploskev barve, zamejenih v močne, ostro lomljene in temne konture. Ploščenje prostora na teh podobah ni enakomerno, slikar ga je prilagajal doživljanju videnega; pogoste so kompozicije z ospredjem, ki zavzema tudi polovico slikovnega polja in se v izrazitem loku navidezno boči v prostor gledalca. Običajno sledimo ločitvi med ospredjem, ki je prostorninsko določljivo, in ozadjem, ki se privzdigne v dvodimenzionalnost, kar pa je stvarno blizu geografski izoblikovanosti tega sveta. V osemdesetih so nanosi barve postali lazurnejši, intenzivirala pa se je geometrizacija oblik; vsebinsko je zaznavna vedno večja osredotočenost na motiv Donačke gore.

Lugarič je imel pri slikanju Haloz velikega vzornika, ekspresionista nemškega porekla Jana Oeltjena (1880–1968), ki se je leta 1931, ko je bil že v zrelih letih, s soprogo Elso Kasimir (1887–1944) za stalno naselil na Ptuju in v Halozah. Jan Oeltjen je bil prvi, ki je odkril likovne vrednosti haloške pokrajine. Valoviti griči sicer niso visoki, so pa zelo strmi in ponujajo široke razglede.40 Oeltjen je v tej vinorodni pokrajini prepoznal vznemirljiv svet, zlasti mu je bil blizu pogled na Donačko goro, kakor jo je opazoval izpred družinske viničarije v Vareji.41 Jan Oeltjen je prijateljeval z mnogo mlajšim Lugaričem; bilo mu je ljubo, da sta

38 Več o Lugaričevih krajinah v prispevku Tine Lovrec.

39 KOMELJ 2005 (op. 25), str. 356–359.

40 Luigi Kasimir (1881–1962), brat Oeltjenove soproge in cenjen dunajski grafik, je v tridesetih letih 20. stoletja izdelal dve barvni jedkanici s haloškim motivom, v spominih na otroštvo pa je z občudovanjem opisal pokrajino, kamor je kot otrok zahajal na počitnice. Glej: Albert LORENZ, Luigi Kasimir, Wien 1944, str. 23–24.

41 Ruth Irmgard Dalinghas je Oeltjenovo zagledanost v Donačko goro primerjala s Cézannovim motivom gore Sainte-Victoire. Glej: Ruth Irmgard DALINGHAUS, Jan Oeltjen (Jaderberg 1880 – Ptuj 1968). Leben und Werk – Ein selbsttherapeutischer Akt, v: Jan Oeltjen 1880–1968. Ein Maler zwischen Jaderberg und Ptuj, Oldenburg 1993 (ur. Ruth Irmgard Dalinghaus in Peter Reindl), str. 65.

19

se lahko pogovarjala v nemščini, saj se Oeltjen kljub dolgoletnemu bivanju na Ptuju in v Halozah ni zares privadil slovenskemu jeziku. Lugarič je pogosto zahajal k Oeltjenu in še nekaj dni pred smrtjo leta 1968 ga je fotografiral, kako slika svojo zadnjo haloško krajino, naredil pa je tudi nekaj njegovih portretov v risbi.42 Čeprav so Lugaričeve Haloze kompozicijsko zastavljene drugače kot Oeltjenove, je v njih čutiti sorodnega duha, hkrati pa več temperamenta in silovite energije, ujete v mrežo krepkih črnih kontur. Oeltjen je Haloze z dominanto Donačke gore odkril kot likovni fenomen na začetku dvajsetih let 20. stoletja,43 v splošnem pa se je zanimanje za Haloze pojavilo precej kasneje. Leta 1935 je o socialni problematiki tega področja v več nadaljevanjih v reviji Sodobnost pisal pedagog Franjo Žgeč (1896–1961),44 zanimanje za Haloze pa se je intenziviralo v poznih šestdesetih in v sedemdesetih letih. Razprava geografa Vladimirja Bračiča (1919–1996) o vinorodnih Halozah je izšla leta 1967,45 še posebej močan družbeni in politični odmev pa je imel zbornik več avtorjev z zapisi raznolikega žanra o Halozah in Kozjanskem, opremljen s pretresljivimi fotografskimi dokazi revščine in s pomenljivim naslovom Siti in lačni Slovenci, ki so ga izdali kot posebno publikacijo Dialogov leta 1969.46 Novinarji, esejisti, pisatelji in pesniki so z vtisi z dvodnevnega potovanja po zaostalih slovenskih krajih osupnili javnost in sprožili politično zanimanje za te kraje, kamor je v sedemdesetih postopoma začelo prodirati sodobno življenje. Med literati, ki so se navdihovali v Halozah, velja izpostaviti Franceta Forstneriča (1933–2007), ki je vinorodne kraje spoznaval kot učitelj in novinar. Ob Lugaričevi šestdesetletnici je slikarju posvetil pesem z naslovom »Moja mati že od ranega jutra«, ki se prilega tako Lugaričevim krajinam kot tudi upodobitvam kmečkih žena, predanih materinstvu in skrbi za družino.47 Čas tik pred velikimi spremembami haloškega življenja je v fotografijah dokumentiral Stojan Kerbler;48 njegov obsežni fotografski opus velja za pretresljiv zapis o življenju, kakršnega že dolgo ni več.

V tradicijo ujet haloški ritem je v sedemdesetih pritegnil tudi Albina Lugariča; na haloških poteh se je večkrat pridružil fotografu in novinarju Ivu Cianiju, ki se ga Ptujčani radi spominjajo kot novinarja ptujske radijske postaje. Ciani je v tedenski oddaji Iz vasi v vas dolga leta predvajal pogovore s prebivalci Haloz, v časopisu Tednik pa članke opremljal

42 CIGLENEČKI 1997 (op. 5), str. 34, 36.

43 CIGLENEČKI 2001 (op. 5), str. 66–70.

44 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi899441/ (30. 7. 2016). Študija je sicer ostala nedokončana.

45 Vladimir BRAČIČ, Vinorodne Haloze, Maribor 1967. Razprava je nekoliko predelana Bračičeva doktorska disertacija. Bračičeva monografija Gozdnate Haloze je izšla leta 1982.

46 Siti in lačni Slovenci, Maribor 1969 (ur. Janez Rotar in France Forstnerič).

47 Moja mati že od ranega jutra / okopava krompir na njivi ob veliki cesti. / Poldan ji je zdavnaj zdrsnil s pleč / kakor razvezana ruta … / … dolge sence se pasejo na gmajni / in žarki nagnjenega sonca / so zadrti v krošnje jelš / kot žareče lasnice. Pesem je objavljena v okviru intervjuja s slikarjem: Melita FORSTNERIČ-HAJNŠEK, Čas izčisti vse, Večer, št. 123, 29. 4. 1987, str. 30.

48 Stojan Kerbler je fotografski sloves dosegel zlasti s serijo fotografij Haložani, za katero je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada. Več o Kerblerju: Stojan KERBLER, Ljudje / People, Ljubljana 2003. Fotograf in slikar sta prijateljevala. Kerbler je Lugariča leta 1988 portretiral, ena od fotografij pa je bila objavljena v Lugaričevi monografiji iz leta 1989. Umetnika sta si tudi izmenjala svoji deli: Lugarič si je izbral fotografijo haloške deklice, kako sedi na postelji v izbi iz serije Haložani, medtem ko si je Kerbler izbral veduto Haloz iz leta 1974.

20

z lastnimi fotografijami.49 Leta 1981 je Albin Lugarič v ptujskem muzejskem razstavišču razstavljal risbe, akvarele in slike na temo kmečkega dela.50 Pozorno je preučeval značilne telesne gibe, ki spremljajo kmečka opravila: pobiranje in prenašanje buč, izkopavanje krompirja, košnjo, oranje, izstopajoč motiv pa so tudi lukarice. Slikarju so se motivi tradicionalnih kmečkih opravil upravičeno zdeli vredni samostojne predstavitve. O haloški krajini in spreminjajočem se haloškem življenju je Lugarič tudi pisal v uvodniku v katalog XI. slikarske kolonije Poetovio-Ptuj v letu 1979: »Val industrializacije se vse bolj zajeda in širi tudi v našo še do nedavna zaostalo pokrajino. Prej ali slej bodo vse starožitne oblike in navade kmečkega življenja prešle in izginile za vselej iz vsakdanjega življenja, vse manj jih je; že zdavnaj več ne videvamo značilne volovske vprege, na ptujskih ulicah in trgih ni nikjer več znamenitih lukaric.«51 Prav posebni Lugaričevi krajinski motivi so upodobitve Studenčnice in zimske krajine.

Studenčnica je potok, ki teče tik za Lugaričevo hišo; tja so ga vodile otroške igre in vsakodnevni sprehodi s soprogo v pozni starosti. Studenčnica z mirnim in vijugavim tokom, tolmuni ter jelšami in grmičevjem, ki odsevajo na vodni gladini, je bila zagotovo Lugaričev največkrat opazovan in tudi občudovan motiv; kot da bi se vsa lepota narave strnila v ta majhen košček sveta, ki je povsem blizu naselja ohranil neokrnjen videz. Krhko podobo potoka z rastjem je Lugarič slikal subtilno, običajno v svetli tonaliteti in prosojno. Zdi se razumljivo, da je Studenčnico še pogosteje kot v olju upodabljal v risbi; zlasti lavirane risbe vzbujajo čarobno razpoloženje. Zimske krajine navadno predstavljajo ravnice v neposredni bližini Ptuja ali ob vznožju Haloz. Slikar je prizore upodabljal v pogledu od zgoraj navzdol, zanj značilno kompozicijsko mrežo pa je zgradil iz plotov, vegastih brajd in shojenih poti.

Vznemirjajo topli toni, ki obvladujejo modrikasto belino zasneženega prizorišča; na večini zimskih podob sploh nimamo vtisa mraza in zmrzali, saj se izpod snega kažejo zaplate rumeno rjavega blata. »Sneg medli,«52 je zapisal Milček Komelj in opozoril na čas, ko se zima umika pomladi in ki je v ptujski okolici še posebej vznemirljiv. Med Lugaričevimi risbami sicer najdemo nekaj upodobitev kurentov in drugih pustnih mask, naslikal pa je tudi manjše število oljnih podob s pustnimi šemami, vendar to niso pomembni deli njegove zapuščine. Slikar sam ni cenil kurentov, kakor so se pojavljali na ptujskem kurentovanju, zdeli so se mu preveč stran od prvobitne tradicije. Vendar je z veliko občutljivostjo zaznaval rojevanje pomladi in njegove zimske krajine bi smeli opredeliti kot vsebinske vzporednice Miheličevim ali tudi Kerblerjevim kurentom.53

49 Dve Cianijevi fotografiji, nekakšni haloški tihožitji s kmečkim orodjem, skupaj z dvema Lugaričevima vinjetama spremljata »Balado o koči« Ivana Cimermana, ki jo je pesnik posvetil slikarju in je izšla v ptujskem časniku Tednik leta 1979. Glej: Ivan CIMERMAN, V spomin edinstvenemu slikarju – krajinarju Albinu Lugariču ob njegovi petdesetletnici, Tednik, št. 16, 29. 4. 1979, str. 12. Fotografije Iva Cianija zaenkrat še niso vzbudile pozornosti umetnostnih zgodovinarjev in raziskovalcev haloškega življenja. Trakove z zapisi pogovorov s Haložani pa so v ptujski radijski hiši zaradi varčevanja žal sproti brisali.

50 Ob razstavi je izšla zloženka z besedilom Marjete Ciglenečki in tremi reprodukcijami laviranih risb na temo prenašanja buč, izkopavanja krompirja in lukarice.

51 XI. slikarska kolonija Poetovio-Ptuj 1979–80, Ptuj 1980, s. p., uvodno besedilo Albin Lugarič.

52 KOMELJ 1997 (op. 3), str. 6.

53 Več o tej problematiki: CIGLENEČKI 2015 (op. 6), str. 468.

21

Urbani motivi se v Lugaričevem opusu pojavijo že dokaj zgodaj, njihovo število pa se je povečalo v poznih letih. Preseneti gostota detajlov in navidezna kaotičnost, ki zlasti v devetdesetih prerašča v naravnost agresivno ostrino. Podrobnejše opazovanje opozori na še vedno trdno konstrukcijsko osnovo in na vedno bolj prevladujoči lik trikotnika, pogosto v obliki napadalnega klina, ki se zajeda v mestno tkivo. Urbane vedute postopoma prehajajo v abstrahiran prikaz spopada na osnovne geometrijske like zreduciranih ostrih oblik; dinamične diagonale so praviloma usmerjene od desne proti levi, kar še stopnjuje vtis ogroženosti. Tovrstne prizore lahko razumemo kot antipode krajinam, ki jih je rojevalo občudovanje narave. Prav tako jih je mogoče primerjati s podobami demonov, katerih upodobitve v risbi spremljamo več desetletij, v slikarskem mediju pa se zgostijo v devetdesetih letih.54 Haloške in istrske krajine pa tudi zime so praviloma podolgovatega pravokotnega formata, podobe urbanega kaosa pa se v merah pogosto približujejo kvadratu ali pa dobijo celo vertikalne poudarke.

Figuralika je stalnica v Lugaričevem opusu, v zgodnejšem obdobju prevladuje tudi na slikah, v celotnem Lugaričevem ustvarjalnem obdobju pa je prisotna v risbi. Med najstarejšimi deli, ki so se ohranila še iz časa študija in iz druge polovice petdesetih let, so številni portreti, precej pa je tudi posplošenih figuralnih upodobitev. Pogost motiv so sedeče ženske pri branju; nekatere tudi v nostalgičnem razpoloženju in v mehkobi potez sledijo Corotovim znamenitim bralkam. Tovrstne kompozicije v šestdesetih preidejo v lik ženske v interieru.

V mladi ženski prepoznamo soprogo Vero, največkrat z otrokom v naročju, včasih pa tudi pri kakšnem drugem opravilu. Barve so se osvetlile in se mozaično razdrobile, kompozicija pa je večkrat dobila značaj triptiha. V takih primerih je v figuraliki sicer prevladujoč vertikalni format platna dobil podolgovato obliko. Podoba ženske je praviloma v sredini, s čimer je, če sledimo standardni delitvi triptiha, poudarjeno čaščenje materinstva, ki dobiva religiozni pridih. Na levem in desnem delu tridelne podobe razbiramo tihožitja kot dele interiera in krajine, za katere pa ni mogoče določiti, ali predstavljajo poglede skozi okna ali uokvirjene slike na stenah. Z bolj energičnimi potezami je Lugarič v šestdesetih upodabljal kmečke ženske v interieru; k materi se tiščijo otroci ali pa je predstavljena pri vsakdanjih opravilih – peki kruha ali pranju. To so ženske krepkih in polnih teles, poosebljene podobe materinstva, ki jim je usojeno naporno življenje, a tudi veliko poslanstvo. Nasprotno so lukarice naslikane kot suhljate in izžete figure; venci čebule, ki jim visijo okrog vratu in čez roke, poudarjajo v vertikalo razpotegnjena telesa, običajno z velikimi rokami in nogami in z nesorazmerno majhnimi glavami. Številne risbe z motivi gospodinjskih in kmečkih opravil dokazujejo, kako zavzeto je Lugarič preučeval gestikulacijo in gibanje teles pri delu. Tudi lukarice, ki jih je navadno upodabljal z glavami, nagnjenimi na eno od ramen in pokritimi z rutami, ki so nad čelom značilno privzdignjene, so rezultat poglobljenega opazovanja.55 V podobah lukaric je prevladujoča forma ostri trikotnik, okrogline pa nastopajo v prizorih z bučami in krompirjem; največkrat moški dvigujejo in prenašajo velike okrogle plodove ali pa se sklanjajo in v jerbase nabirajo krompirjeve gomolje.

54 Več o slikah demonov v prispevku Anje Iskra.

55 Ko sem podpisana o Lugaričevih lukaricah razpravljala s Stojanom Kerblerjem, je fotograf med svojimi še neobjavljenimi fotografijami našel posnetek lukarice, ki ga je leta 1970 naredil na ptujski tržnici. Primerjava med fotografijo in Lugaričevimi kompozicijami pokaže osupljivo podobnost v dojemanju lika.

22

Moška figura v interierju je bila v zgodnjih petdesetih letih pogosto prepoznaven ali prikrit slikarjev avtoportret, v drugi polovici istega desetletja pa je prešla v ciklus Pesnikov. Pesniki so Lugaričeva najbolj ekspresivna skupina del, ki upravičeno velja za enega od vrhuncev v njegovem opusu.56 Mračne izpovedi odražajo takratno splošno razpoloženje; Evropa se je politično delila v dva bloka, optimizem ob koncu druge vojne in zanos povojne obnove pa sta se umikala strahu pred atomsko kataklizmo. Lugaričevi Pesniki so podobe ob mizi sedečega moškega, pred njim pa je prazen list papirja, ki izkazuje umetnikovo bojazen pred ustvarjalno impotenco. V ciklus Pesnikov sodijo tudi tihožitja z leščerbo, ki jo je treba povezati s Picassovo upodobitvijo petrolejke na znameniti Guernici. Petrolejka ima tudi v slovenskem slikarstvu pomembno mesto; uporabil jo je Marij Pregelj ob interpretaciji Petkovškove slike Doma, primerov pa je še več. S Pesniki so v razpoloženjskem sozvočju tudi nekatere sočasne ženske podobe in nekaj prizorov ulice, kjer je v ostre linije urbane arhitekture ujeta kakšna osamljena moška figura. Tudi v Pesnikih je prevladujoč format vertikalen, a je najti tudi v horizontalo razložene kompozicije.

Moška figura v interieru ima lahko pesimističen ali upanje vzbujajoč naglas. K uravnavanju razpoloženja pripomorejo predmeti, razporejeni po prostoru, zlasti pa so pomembna okna in vrata. Kadar so okna in vrata zaprta oziroma ne omogočajo izhoda, ustvarjajo občutek prostorske utesnjenosti, lahko pa se, nasprotno, skoznje odpirajo pogledi v osončeno pokrajino. Pogledi iz temačne notranjosti skozi okna in vrata v svetla in odprta zunanja prostranstva, ki se zgostijo sredi šestdesetih let, pomenijo motivni obrat v Lugaričevem slikarstvu. Od mračnosti Pesnikov in interierjev je dobesedno pobegnil v slikanje krajine in bistveno osvetlil paleto. V upodobitvah sob ali tudi predsob prepoznavamo slikarjev dom; v petdesetih in šestdesetih letih so po tleh pogrinjali značilne pisane preproge, slikar je v predsobo k steni prislonil tudi kolo, na steni nad komodo pa ni smelo manjkati navzdol povešeno zrcalo, v katerem odseva nasprotni kot prostora. Skupine predmetov v interierjih lahko opredelimo kot tihožitja, ki pa jih je Lugarič v velikem številu slikal tudi kot samostojne kompozicije. Vpliv Cézanna je očiten, zdi se, da si je slikar v kompozicijo zavestno nastavljal posode, ki po obliki spominjajo na nabor predmetov s slik velikega Francoza. Nadvse so priljubljena Lugaričeva cvetlična tihožitja; zaradi nekoliko sploščenega prostora in nagnjene površine, na katero je postavljena vaza, se zdi, da se bujno cvetje vsipava v prostor gledalca.

Iz zgodnjega Lugaričevega obdobja se je ohranilo tudi nekaj oljnih slik manjših izmer, ki predstavljajo posledice vojne in razpoloženje skrajnega obupa. Navadno se v temni pokrajini rišejo ruševine požgane domačije, pred njo pa sedi skrušen brezdomec. Podobni so prizori različnih nesreč, požara na primer, ali tudi prometne nezgode. Tovrstne slike v njihovi sporočilnosti lahko povežemo z nekaj let mlajšimi podobami Pesnikov in še mlajšimi Demoni. Prav nikoli pa Lugarič ni razstavil kakšnega akta. Na akademiji so bili del študijskega programa, nekaj oljnih slik s podobami gole žene pa je naslikal še v letih po končanem študiju. Tudi ženski akt je postavil v interier in včasih ozadje zaprl z naslikano krajino. V risbi je znanje anatomije golega telesa dokazoval tudi kasneje, vendar si modelov ni najemal; opiral se je na fotografije ali na dela drugih avtorjev.

56 O Pesnikih več v prispevku Manuele Dajnko. Leta 2009 je Albin Lugarič v improviziranem razstavišču na dekanatu Filozofske fakultete Univerze v Mariboru razstavljal večje število del, prevladovale pa so slike iz ciklusa Pesnikov. Ob razstavi je izšla zloženka z besedilom Marjete Ciglenečki.

23

Leta 1997 je Albin Lugarič za razstavo ob sedemdesetletnici izbral nekaj abstraktnih del, ki so nastala v devetdesetih, tovrstne slike pa je razstavil istega leta tudi na manjši razstavi, ki sta jo s sinom Mirčem pripravila v Galeriji Florijan na Ptuju. Svoja abstraktna dela je slikar komentiral: »Ta smer slikarstva izhaja iz realnega gledanja, ki postopoma prehaja v namensko zabrisano nepredmetnost, saj naš optični čut zajema obe smeri.«57 K abstrahiranju se je Lugarič nagibal že v najzgodnejših letih, ko še niti ni pričel s študijem na akademiji. Večja ali manjša stopnja abstrahiranja spremlja njegovo celotno ustvarjalno obdobje, vendar je motivno izhodišče praviloma prepoznavno. Preseneti sicer osamljena slika velikih dimenzij iz leta 1964, v kateri sledimo krožnim oblikam vala. V podobi slutimo biblično motiviko, kompozicija pa je zasnovana na način, da jo lahko dojemamo tudi zgolj s formalnega vidika, kot krožno in navznoter zaprto formo. Za dela iz devetdesetih let, pri katerih ni več mogoče odkriti izhodiščnega motiva, je značilna barvna paleta, ki temelji na sivinah, dodane pa so jim rjave, ugasle zelenkaste in v manjših količinah črne površine. Središče teh kompozicij, ki imajo pogosto krožno zasnovo, običajno obvladuje povsem čista in nestrukturirana belina. Lugaričeva maloštevilna pozna abstraktna dela se zdijo nekakšni antipodi agresivnim demonom in urbanim vedutam iz istega obdobja.

V njih lahko slutimo umetnikov pobeg onstran, ven iz okrutne in neprijazne stvarnosti v območje popolnega miru in tišine. Lugarič v olju ni realiziral religioznih motivov,58 ki jih v znatnem številu najdemo v risbah in pastelih. Religiozni naglas je mogoče razbrati v marsikaterem delu s povsem posvetno motiviko,59 abstraktne slike iz devetdesetih let pa so podobe umetnikovega notranjega, poduhovljenega sveta, smeli bi jih razumeti tudi kot slikarjeve vizije onstranstva.

Likovni kritiki o Albinu Lugariču Natančnejši pregled likovne kritike, ki je spremljala Lugaričeve javne predstavitve, pokaže, da se je slikar uveljavljal postopoma in da mu ocenjevalci niso bili vedno naklonjeni. Povzeli bi lahko, da so Lugaričeve slike na skupinskih razstavah izstopale po svoji drugačnosti, kar je marsikoga begalo. Pri tem se moramo spomniti slikarja Jana Oeltjena, ki so se mu kritike društvenih razstav, na katerih je sodeloval, pogosto kar izogibale.60 Kritiki so večkrat izražali začudenje nad Lugaričevim realizmom, ki so ga ocenjevali kot pomanjkanje slikarjevega poguma, da bi se odločal za bolj modernistične pristope. V poznih letih je presenečenje sprožala njegova abstrakcija. Še pogosteje so Lugaričevo slikarsko usmeritev pojasnjevali z bivanjem v provincialnem okolju starodavnega Ptuja. Takšna stališča so seveda površna in jim ne moremo pritrditi. Podobno kot se je izkazalo v primeru Jana Oeltjena, velja tudi za Lugariča, da je treba njegov opus preučiti in ga interpretirati v kontekstu časa in prostora, v katerem je ustvarjal.

57 D(arja) L(UKMAN) Ž(UNEC), Skupna razstava Lugaričev, Večer, št. 123, 30. 5. 1997, str. 14.

58 Albin Lugarič je poslikal nekaj vaških kapelic ter steni v župnišču sv. Jurija (s podobo sv. Viktorina, 1975) in v župnišču sv. Ožbalta (s podobo sv.

Frančiška med pridigo pticam in ribam, 1980). Izdelal je tudi podobo sv. Leopolda Mandića za cerkev Leopolda Mandića v Novi vasi pri Ptuju.

59 Pred leti smo mistično razpoloženje prepoznali v Haloškem motivu iz leta 1969. Glej: Marjeta CIGLENEČKI, Mojster Lugarič, v: Albin Lugarič.

Razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1997, str. 11.

60 Sergej Vrišer je v pogovorih večkrat omenil, da je bil pri postavljanju razstav mariborskih umetnikov pogosto v zadregi, kako umestiti Oeltjenova dela, ker se pač niso skladala z drugimi, Oeltjen pa je bil ob tem vidno prizadet.

24

Svojo prvo razstavo je Lugarič pripravil skupaj z Janezom Šibilo v Mestnem muzeju Ptuj leta 1955, vendar razstava ni doživela kritiškega odmeva. Leta 1956 pa se je na njegovo samostojno predstavitev v Umetnostni galeriji Maribor odzval Sergej Vrišer.61 Mladega slikarja je ocenil kot mladostno podjetnega »z ugodno razvitim barvnim posluhom ter primernim smislom za solidnost motiva in predvsem z živahno notranjostjo.« Naštel je nekaj odlik in pomanjkljivosti razstavljenih del, zdelo pa se mu je, da je »mladi slikar presenetljivo zmeren« in zabeležil, da »skuša (svoj umetnostni čolnič, op. p.) uravnavati ob varnih, a vendar živahnih tokovih v svojo lastno smer.« Na spomladanski društveni razstavi v letu 1955 je Albin Lugarič razstavil dva ženska portreta, ki ju je Sergej Vrišer ocenil, da sta naslikana v impresionistični obdelavi in v spominu na stare mojstre,62 Dušan Mevlja je pisal o »zastrtosti kot osebnem slogu«,63 Jože Curk pa o »pošteno občutenih«, a tehnično slabih delih.64 Na jesenski društveni razstavi v letu 1955 je Albin Lugarič razstavil dve krajini, ki ju je Vrišer ocenil pozitivno, Lugaričev koloristični način je primerjal s srbskimi slikarji, izpostavil pa je tudi »široko poteznost v dobesednem smislu in občutju« v primorski krajini.65 Podobno je Lugaričev kolorit primerjal s »srbsko šolo, posebno Srbinovićem« Jože Curk.66 Odklonilna je bila Vrišerjeva ocena Lugaričevega prispevka na društvenih razstavah v letih 1957 in 1958; najprej mu je očital neizrazitost v krajini in površnost v obravnavi figuralnega motiva,67 naslednje leto pa zanemarjanje barve na primeru dveh sicer zanimivih figuralnih kompozicij.68 Bolj je bil slikarju naklonjen v letu 1962, ko je ocenil razstavo, ki sta jo z Janezom Mežanom pripravila v refektoriju ptujskega dominikanskega samostana.69 Umetniku je priznal, da si je z osvoboditvijo »posnemanja sporočenih slikarskih konstant« začel utrjevati svoje ime. A spremembe je prepoznaval zgolj v figuraliki, medtem ko je v krajini videl preostanke »v impresionizmu preskušenih izhodišč«.70 Razstava je bila posvečena NOB; Lugarič je motiviko zastavil v skupini krajin, na katerih je upodobil prizorišča znanih dogodkov, odpovedal pa se je likovnemu obujanju zgodovinskih prizorov. Vrišer je pričakoval, da bo Lugarič na naslednji društveni razstavi predstavil kaj izvirnega.

Vrišerjeva ocena Lugaričevega dela se tudi kasneje ni spremenila; tudi leta 1987 je v uvodniku v razstavni katalog pisal o »zvestobi ustaljenim konceptom« in ugotavljal, da na

61 Sergej VRIŠER, Prizadevanje in zmernost. Prva samostojna razstava Albina Lugariča v Umetnostni galeriji od 4. do 18. nov. 1956, Večer, št. 267, 14. 11. 1956, str. 3.

62 Sergej VRIŠER, Vtisi o mariborski likovni dejavnosti, Večer, št. 38, 15. 2. 1955, str. 2. Kot »prijetno učinkujoči« je obe deli označil v poročilu o društveni razstavi, ki ga je objavil v Novih obzorjih. Glej: Sergej VRIŠER, Ob vstopu v drugo leto mariborske galerije, Nova obzorja, 5, 1955, str. 356.

63 D(ušan) M(EVLJA), Razstava likovnih umetnikov, Ljudska pravica, št. 39, 15. 2. 1955, str. 6.

64 Jože CURK, Ob jubilejni razstavi mariborskih likovnih umetnikov, Slovenski poročevalec, št. 39, 16. 2. 1955, str. 4.

65 Sergej VRIŠER, Jesenska revija mariborske umetnosti, Večer, št. 258, 7. 12. 1955, str. 3–4.

66 Jože CURK, Jesenska razstava mariborskih likovnih umetnikov, Slovenski poročevalec, št. 286, 10. 12. 1955, str. 4.

67 Sergej VRIŠER, Likovna pota pod Pohorjem, ob Dravi in Savinji, Večer, št. 130, 5. 6. 1957, str. 3; Sergej VRIŠER, Po starih in novih poteh, Večer, št.

287, 11. 12. 1957, str. 3–4.

68 Sergej VRIŠER, Izpolnitve in obeti, Večer, št. 128, 4. 6. 1958, str. 5.

69 Sergej VRIŠER, Mežan in Lugarič, Večer, št. 203, 30. 8. 1962, str. 5.

70 Ibid. Vrišer se je ob koncu kritike razpisal tudi o neprimernosti baročnega ambienta za sodobne likovne razstave in pozval k ureditvi primernega razstavišča, ki bi ga Ptuj moral imeti po vzoru Slovenj Gradca in Celja.

25

Lugaričevi slikarski poti »ni bilo hujših pretresov«.71 Besedilo je umetniku naklonjeno, kar je ustrezalo priložnosti in slikarjevemu jubileju, pa vendar je očitno, da Sergej Vrišer, sicer pozoren spremljevalec in ocenjevalec likovnega dogajanja v Mariboru in njegovem širšem okolju, v Lugariču ni prepoznal izstopajočega potenciala. Zapis v razstavnem katalogu iz leta 1987 je bil njegov zadnji v povezavi z Lugaričem. Čeprav je bil Lugarič šele na začetku svoje umetniške poti, ga je Fran Šijanec leta 1961 uvrstil v svoj pregled sodobne slovenske likovne umetnosti. Šijanec je nanizal nekaj podatkov o njegovem šolanju, ga povezal s sošolcema Leonom Koporcem in Izidorjem Urbančičem ter ga označil, da »izkorišča v kompozicijah solidne poznoimpresionistične in cézannske pridobitve.«72 Takrat je bila figura v ospredju Lugaričevega zanimanja, Šijanec pa je opozoril še na krajino in na »poudarjeno osnovno barvitost«, naštel nekaj njegovih del in omenil samostojno razstavo v Umetnostni galeriji v Mariboru leta 1956.73 Jože Curk je podobno kot Vrišer spremljal skupinske razstave mariborskih umetnikov, v letu 1962 pa je v Ptujskem zborniku II objavil razpravo o likovni umetnosti na Ptuju. Pregledni članek zajema vse takrat dosegljive podatke o umetnikih, ki so kdaj koli delovali na Ptuju,74 Curk pa je celovito ovrednotil tudi sočasno ptujsko likovno dogajanje. Takrat so na Ptuju ustvarjali kar trije slikarji: Jan Oeltjen (1880–1968), Janez Mežan (1897–1972) in Albin Lugarič. Večkrat je že bil citiran Curkov zapis o trojici: »Tako je združila življenjska usoda troje umetnikov, od katerih je vsak po svoje zanimiv, saj je Oeltjen najoriginalnejša, Mežan osrednja, Lugarič pa največ obetajoča umetniška osebnost.«75 To je prvi zapis o slikarju, ki mu, čeprav je bil leta 1962 še razmeroma mlad, brez sence dvoma priznava ustvarjalno moč in umetniško prihodnost. V publikaciji je bila objavljena tudi celostranska barvna reprodukcija enega od Lugaričevih Pesnikov iz leta 1963.76 Curk je Lugariča z naklonjenostjo spremljal že nekaj let ob rednih skupinskih razstavah mariborskih umetnikov. Spomladi leta 1955 je njegov prispevek ocenil kot »pošteno občuten«, a je slikarju očital tehnične slabosti,77 jeseni istega leta pa je Lugariča označil: »Sploh Lugarič med mladimi mariborskimi slikarji največ obljublja.«78 Motiv Pesnikov je vzbudil Curkovo pozornost že leta 1960, ko je Lugarič ob razstavi članov mariborskega društva likovnih umetnikov razstavil nekaj oljnih slik in dve grafiki. Curk je v njih prepoznal nadrealistične elemente, s tem pa Lugariča uvrstil med ustvarjalce, ki so najavljali nove umetnostne smeri.79 Leta 1971 je Jože

71 Sergej VRIŠER, (Uvod), v: Albin Lugarič. Razstava ob umetnikovi šestdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1987 (besedilo Sergej Vrišer in Marjeta Ciglenečki), str. 7.

72 Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 254.

73 Ibid.

74 Ob tem kaže spomniti, da je Jože Curk leta 1952 prvi postavil slikarsko galerijo v drugem nadstropju ptujskega gradu, v kateri je kronološko zajel likovno dogajanje na območju Ptuja od gotike do sodobnosti. Gradivo je črpal iz nekdanje opreme ptujskega gradu in iz fundusa ptujskega muzeja, ki se je nabiral tudi iz drugih virov.

75 Jože CURK, Likovna umetnost v Ptuju, Ptujski zbornik II, Ptuj 1962, str. 374, 375.

76 Redakcija Ptujskega zbornika II je reprodukcijo uporabila še za natis razglednice. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Oddelek za domoznanstvo, Osebnosti in Hemeroteka – Lugarič.

77 CURK 1955 (op. 64), str. 4.

78 CURK 1955 (op. 66), str. 4.

79 Jože CURK, Pohod k novim smerem, Večer, št. 242, 15. 10. 1960, str. 5.

26

Curk ocenjeval razstavo II. slikarske kolonije Poetovio-Ptuj in Lugaričeva olja ovrednotil kot tonsko uravnovešena, barvno zadržana, haloška krajina pa se mu je zdela naslikana v »priprti svetlobi«.80 V zvezi z Lugaričem se je Curk oglasil še leta 1978, ko je recenziral njegovo razstavo v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž.81 Na kratko je analiziral razvoj Lugaričevega slikarstva, v zgodnjem opusu izpostavil vpliv učitelja G. A. Kosa, nato poetični realizem interierjev in tihožitij, ekspresionizem v figuraliki, po sredini šestdesetih let pa večjo usmerjenost v krajino, v formalne poenostavitve in svetlejšo paleto. Izpostavil je slikarjevo razpetost med čustveno spontanostjo in intelektualnim razmislekom, kakor je bila ta razvidna iz razstavljenih del. V letu 1981 pa je v oceni društvene razstave Lugaričeve krajine predstavil z zapisom o tehniki »črtaste barvne fakture, s katero dobesedno modelira njihovo barvno podobo.«82 V letu 1963 je Lugarič skupaj z Otom Polakom, Slavkom Koresom in Ivanom Čobalom razstavljal v Slovenj Gradcu, o čemer je pisal Andrej Ujčič. Lugaričeva dela je ovrednotil kot realistična, slikarja pa kot subtilnega raziskovalca krajinskih lepot. Nekoliko presenetljivo mu je očital preveč racionalne hladnosti in stilizacijo, a mu priznal osebno interpretacijo krajine.83 Lugaričevo samostojno razstavo v ptujskem muzeju leta 1968 je ocenil Branko Rudolf.

Razočaralo ga je, da so bila na ogled nekoliko starejša dela, najnovejša pa ne. Pričakoval je nadgradnjo Lugaričevega preoblikovanja krajine v dinamične kompozicije, česar pa na razstavi ni zaznal. Tonska lestvica se mu je zdela pretemna, težka, »neprečiščena«, beremo o »zlomljenosti barv«, pri čemer ni izvzeta niti morska krajina.84 A Rudolf slikarju ni odrekal talenta, presodil je, da njegov boj s samim seboj še traja. Ob pozornejšem branju se razkrije, da kritiku poleg temnosti barv ni ustrezala deformacija prostora in figure, sicer značilna za ekspresionizem, h kateremu se je takrat nagibal Lugarič. Je pa Rudolf pohvalil razstavljene lavirane risbe, v katerih je prepoznaval »odrešilni umetniški izhod«.85 Občasno je Albin Lugarič v okviru mariborskega združenja likovnih umetnikov razstavljal onstran državne meje. Kritiški zapisi s teh razstav so redki in navadno skopi, zato težko ocenjujemo recepcijo Lugaričev del v tujini. Značilna pa je navedba o Lugaričevih krajinah, ki jo beremo v lokalnem časniku Lindauer Zeitung iz leta 1968; objavili so kritiko skupinske razstave slovenskih slikarjev v lindauškem rotovžu. Lugaričevi oljni sliki sta opisani kot »pisana preproga«.86 Zgolj dvakrat in na kratko je o Lugariču pisal Aleksander Bassin, in sicer ob razstavah članov DLUM v mariborskem salonu Rotovž. V njegovih haloških krajinah je leta 1966 prepoznaval barvit strukturalizem in sproščenost, in to kljub realističnemu

80 Jože CURK, Ob razstavi II. slikarske kolonije, Tednik, št. 36, 9. 9. 1971, str. 6.

81 Jože CURK, Ob razstavi akademskega slikarja Albina Lugariča v Razstavnem salonu Rotovž, Večer, št. 19, 21. 9. 1978, str. 4.

82 Jože CURK, Bogata, čeprav okrnjena, Večer, št. 109, 14. 5. 1981, str. 6.

83 Andrej UJČIČ, Nemirna raziskovalna sla, Večer, št. 227, 28. 9. 1963, str. 5.

84 Branko RUDOLF, Razstava Albina Lugariča v Ptuju, Večer, št. 72, 26. 3. 1968, str. 4.

85 Ibid. Branko Rudolf je bil nadvse kritičen do novega ptujskega razstavišča, starega obrambnega stolpa ob Dravi. Odločitev, da se stolp oblikuje v likovno razstavišče, je ocenil kot povsem neustrezno in postavil enačaj med krizo umetnika in kulturno krizo mesta.

86 Hans HEIN, Weltoffene Maler aus Slowenien, Lindauer Zeitung, št. 192, 21. 8. 1968.

27

konceptu,87 leta 1972 pa je za opis Lugaričevih krajin uporabil besedno zvezo »radoživ novodobni dekorativni ritem«.88 V letu 1975 je Lugarič razstavljal v Mestnem gledališču ljubljanskem, Janez Mesesnel pa je objavil kritiko v Delu. Opozoril je na dejstvo, da umetniki s Štajerske premalokrat razstavljajo v Ljubljani, v Lugaričevem slikarstvu pa poudaril suvereno in »dosledno strukturiranost barvnih namazov /…/ gotovost in temperament«.89 Do štajerskega slikarstva nasploh je bil kritičen, češ da se razmeroma hitro odziva na novosti, a jih ne razvija, temveč »skoraj po pravilu izlušči njene prej slikarske kot vsebinske izboljšave in novosti ter jih prilagodi lastnim potrebam«.90 Prav v teh dejstvih je prepoznaval razloge, zakaj štajersko slikarstvo ostaja »tradicionalno v vsebinskem in nazorskem pogledu«,91 v ta kontekst pa je postavil tudi Albina Lugariča, v katerem je sicer zaznal velik potencial.

O Lugariču je v vlogi kustodinje, ki je vodila ptujsko muzejsko razstavišče, takrat imenovano po Dušanu Kvedru, pisala Štefka Cobelj. Leta 1977 je pripravila Lugaričevo razstavo in napisala besedilo za spremni katalog, ki je bil posvečen umetnikovi petdesetletnici in petindvajsetim letom njegovega ustvarjanja.92 Izbor slik je pripravil avtor sam, Cobljeva pa je na kratko strnila osnovne poteze njegovega opusa, kot bistveno navedla haloško krajino v vseh letnih časih in izpostavila »temperamentne poteze čopiča, prepojene z značilnim koloritom«.93 Seznam razstavljenih slik in risb ter ogled reprodukcij v katalogu pokaže, da izbor del in kritiški zapis nista bila v soglasju. Cobljeva je poudarjala lepoto haloške pokrajine in etnografske značilnosti tamkajšnjega življenja, avtor pa je na razstavo uvrstil raznolika dela, ki se od tovrstnega opisa odmikajo, med drugim tudi abstraktno kompozicijo iz leta 1965. Precej bolj poglobljena je bila ocena Janeza Mesesnela, ki je v Delu objavil prispevek o ptujski razstavi.94 Tudi Mesesnel je v Lugariču videl predvsem krajinarja, posebej pa je izpostavil pomen njegovega soočenja z istrsko krajino: » … paleta se odpre, kompozicija zajame široke izreze in jih mora ploskovno organizirati, izredno pomembna postane struktura posameznih sestavin in z njo faktura /…/«.95 Opozoril je, da vtis o vehemenci poteze ni čisto pravšnji, da je opazna »izredna disciplina v formalni kompoziciji, strukturni enotnosti in barvni in tonski študiranosti. /…/ Lugarič gradi klasično, z ohranjeno risbo kot konstrukcijo.«96 Mesesnel svojega stališča tudi kasneje ni spreminjal; na takšen način je opredelil Lugaričev opus tudi ob razstavi v avli podjetja Slovenijales v Ljubljani leta 1990.97 Mesesnelova oznaka Lugaričevega slikarstva je bila pronicljiva ocena,

87 A(leksander) BASSIN, Za pozlačenimi platnicami, Večer, št. 246, 22. 10. 1966, str. 9.

88 A(leksander) BASSIN, Začetek sproščenosti, Večer, št. 106, 9. 5. 1972, str. 5.

89 Janez MESESNEL, Barvne pokrajine, Delo, št. 22, 28. 1. 1975, str. 8.

90 Ibid.

91 Ibid.

92 Albin Lugarič, Razstavni paviljon Dušana Kvedra – Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1977 (razstavni katalog).

93 Štefka COBELJ, Umetniku in pedagogu, v: Albin Lugarič, Razstavni paviljon Dušana Kvedra – Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1977 (razstavni katalog), s. p.

94 Janez MESESNEL, Sredi dobre poti, Delo, št. 255, 3. 11. 1977, str. 7.

95 Ibid.

96 Ibid.

97 Janez MESESNEL, Lugaričeve Haloze, Delo, št. 165, 18. 7. 1990, str. 7.

28

ki ji moramo še danes v celoti pritrditi; izkazuje veščino poznavalca in rednega obiskovalca razstav po celi Sloveniji. Štefka Cobelj pa je Lugaričev opus interpretirala še enkrat, in sicer leta 1985 v 5. ptujskem zborniku. Opredelila ga je kot krajinarja in kolorista z usmeritvijo v ekspresionizem. Pohvalila je njegovo pogosto razstavljanje in menila, da se slikar še vedno išče, v delih iz osemdesetih let pa je videla napoved sprememb.98 Z nekaj zamude so Lugaričevo petdesetletnico z razstavo zaznamovali tudi v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru leta 1978. Ob razstavi je izšel katalog s krajšim besedilom Mete Gabršek Prosenc in štirinajstimi reprodukcijami. Izbor razstavljenih del je bil jedrnat prerez dotedanjega Lugaričevega ustvarjanja: nekaj zgodnje figuralike, tihožitja, interierji in Pesniki iz zgodnjih šestdesetih let, iz istega desetletja so bile v izboru Soline, iz sedemdesetih pa Haloze, Zime in Pristanišča, v seznamu pa je navedenih še deset risb. Meta Gabršek Prosenc je svoj zapis začela s citatom iz kritike Sergeja Vrišerja o »likovno dokaj osamljenem Ptuju«, čemur pa je oporekala in poudarila, da umetnikov življenjski prostor bogati »razkošje narave, številni kulturni spomeniki in še vedno prisotna umetnost Oeltjena in Mežana«.99 Strinjala pa se je z Vrišerjevo oznako, da je za Lugariča značilna »podjetnost«. V Lugaričevem ustvarjanju je prepoznala prevladujočo emocionalno determiniranost, v ustvarjalcu pa umetnika, »ki vse življenje ustvarja eno samo sliko.«100 Zaznala je Lugaričev razvoj od začetnih vplivov učitelja Gojmira Antona Kosa do samostojnih rešitev, ko so »poenostavljeno telesnost figur oklenile temne konture, le malo detajlirane površine med njimi pa zažarele v svetlih, čistih barvah«.101 Figuralni del opusa je postavila v kontekst značilnega intimizma in poetičnega realizma štiridesetih let in pri tem naštela slikarje Čelebonovića, Milosavljevića, Tartaglio, G. A. Kosa in Sedeja, a poudarila, da so kompozicije interierjev, figure v prostoru in tihožitij le napoved Pesnikov, v katerih je uvidela sporočilo »o absurdu človeške in še posebej umetnikove eksistence«.102 Od Pesnikov je prešla h krajinam, pravim »kolorističnim ognjemetom«,103 kot jih je imenovala. Opozorila je na redukcijo oblik, ki občasno popelje do abstrakcije, in tudi na vseprisotno risbo, ki »določa mesto barvi in artikulira kompozicijski ritem podobe.«104 Istega leta je Prosenčeva napisala tudi oceno razstave članov DLUM, ki je gostovala v Mestni galeriji v Ljubljani, in v zvezi z Lugaričevimi deli opozorila na »sočno paleto« in »slikarski vibrato, ki danes postaja redkost«.105 Predstavitvi v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru je sledila še razstava v celjskem Likovnem salonu, o kateri je poročala Marlen Premšak, ki je v razstavljenih delih razbirala logičen razvoj od vplivov akademijskega učitelja G. A. Kosa in realizma do barvnega ekspresionizma, k redukcijam in abstrahira-

98 Štefka COBELJ, Umetniška prizadevanja na ptujskem območju po drugi svetovni vojni, 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985, str. 193–194.

99 Lugarič, Razstavni salon Rotovž, Maribor 1978 (razstavni katalog, besedilo Meta Gabršek Prosenc), s. p. Umetnostna galerija Maribor je nekaj del z razstave pridobila za svoj fundus.

100 Ibid.

101 Ibid.

102 Ibid.

103 Ibid.

104 Ibid.

105 Meta GABRŠEK PROSENC, Ne regionalno temveč svojsko, Naši razgledi, št. 12, 23. 6. 1978, str. 365. Skoraj identično besedilo je avtorica objavila v Večeru, št. 117, 23. 5. 1978, str. 6.

29

nju.106 Prosenčeva je Lugariča opredelila kot krajinarja s pastozno barvno potezo, ki se vse bolj osamosvaja tudi ob društveni razstavi v letu 1981,107 ob razstavi članov DLUM v letu 1984 pa je v njegovih delih prepoznala vplive postmodernizma, ki so po njenem mnenju še stopnjevali značilno Lugaričevo vehemenco.108 Osredotočenost na barvo je izpostavila tudi v kratkem besedilu, ki je pospremilo razstavo Lugaričevih akvarelov v Salonu tehniških fakultet Univerze v Mariboru leta 1996, ob ugotovitvi, da je slikar večkrat prišel do roba abstrakcije, pa je pristavila: »Lugaričev svet je izrazito antropomorfen, je svet ustvarjen po meri človeka in tako nikoli ne more izriniti iz sebe pomena oblike.«109 Pomemben dosežek ptujske publicistike je bila monografija Ptujski slikarji XX. stoletja, ki je izšla leta 1987, besedilo pa je napisal Ivan Sedej. Sedej je o Lugariču pisal le ob tej priložnosti, a mu je posvetil veliko pozornost.110 Prepoznal je vpliv Lugaričevega profesorja G. A. Kosa, opozoril na vzornika Oeltjena in Miheliča in prepričljivo interpretiral Lugaričevo motiviko. Kot prelomna v njegovem opusu je označil šestdeseta leta, sicer pa ga je opisal, da se je »odzval dogajanjem v slovenskem prostoru na previden in zmeren način.«111 V osemdesetih letih smo umetnikov opus poskušali kronološko razdeliti. Med zgodnjimi deli smo izpostavili prvi ciklus istrskih krajin in večjo skupino slik s figuro v prostoru. V zgodnjih šestdesetih so se Interieri in Pesniki sestavili v razmeroma enovito ekspresionistično skupino, dokaj temačno v izrazu, kar velja zlasti za Pesnike. Temačnost Pesnikov se je kmalu osvetlila z naslednjim ciklusom morskih prizorov, v sedemdesetih pa so se zgostile za Lugariča tako značilne dramatične haloške krajine, ki so utrdile njegov sloves temperamentnega kolorista. V osemdesetih in devetdesetih je umetnik oživljal starejše motive in se ponovno začel posvečati figuraliki pa tudi abstrakciji; novi motivi so podobe mest, v katerih je slikarja vznemirila ostra, lahko tudi agresivna urbana struktura, svojstven kompozicijski red, ki ga je navadno izrazil s poudarjeno geometrizacijo oblik.112 Janez Balažic je v oceni razstave iz leta 1987 ob priložnosti njenega prenosa v galerijo v Murski Soboti zapisal svoj pogled na predstavljena in v kronološko zaporedje nanizana dela: »Tako je slikar Albin Lugarič v nekaj več kot desetih letih prešel in domislil razvojne stopnje slikarstva prve polovice tega stoletja.«113 Umetnikova retrospektiva leta 1987 in monografija iz leta 1989 sta skušali slediti tovrstni kronologiji, na razstavi v letu 1997 pa je bil izbor razstavljenih del drugačen. Umetnik je v svojem depoju sam izbiral dela, v najožjem izboru pa je poleg kustodinje sodeloval tudi oblikovalec razstave in kataloga, slikar Ignac Meden. Na razstavi so se poleg najbolj znanih haloških in istrskih krajin, značilnih Interierjev in Pesnikov znašla tudi dela iz devetdesetih,

106 Marlen PREMŠAK, Nezatajevan izbruh kolorita, Večer, št. 260, 9. 11. 1978, str. 4.

107 Meta GABRŠEK PROSENC, Razstava društva likovnih umetnikov Maribor, Naši razgledi, št. 9, 15. 5. 1981, str. 270.

108 Meta GABRŠEK PROSENC, Individualno v skupinskem, Večer, št. 109, 12. 5. 1984, str. 8.

109 Meta GABRŠEK PROSENC, Albin Lugarič. Akvareli, Salon tehniških fakultet Univerze v Mariboru, Maribor 1996 (razstavna zloženka).

110 SEDEJ 1987 (op. 4), str. 26–29, 95–105, 137–138.

111 SEDEJ 1987 (op. 4), str. 27.

112 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 14–30; CIGLENEČKI 1997 (op. 59), str. 10–11.

113 Janez BALAŽIC, Po pregledni razstavi del Albina Lugariča, Vestnik, 19. 5. 1988, str. 9.

30

ki so presenetila z dinamično in ekspresivno abstrakcijo ter z dotlej malo znanimi upodobitvami demonov in pošasti ter že omenjenimi urbanimi vedutami. Poleg podpisane je o Lugaričevem slikarstvu na značilen, v intenzivno občutenje osredotočen način pisal tudi Milček Komelj, ki je slikarja opredelil zlasti kot krajinarja. Kritiki so zaznali drugačnost v izboru del za razstavo. Iztok Premrov je razstavi odrekel značaj retrospektive, opozoril na znaten delež abstrakcije in vztrajal v trditvi, da so haloške krajine jedro Lugaričevega opusa.

Kritiški zapis je zaključil z oznako: »… drzna in raziskovalna zasnova razstave.«114 Komelj je posebno pozornost posvetil Lugariču tudi v monografiji o Miheličevem kurentu; za Miheliča značilno »kurentovsko motiviko« je prepoznal v Lugaričevih Pesnikih, ki jih je opisal kot slikarjeve duhovne portrete in jih primerjal z Miheličevimi Kronisti. Tesno razmerje do profesorja pa je uzrl tudi v Lugaričevem lesorezu Mrtva ptica (1954) in sliko z enakim naslovom iz leta 1961 predstavil kot vzporednico Miheličevemu Mrtvemu kurentu.115 Komelj se je Lugariča domislil tudi leta 2004, ko je v Kocbekovem zborniku, tematski številki Nove revije, pisal o slikarstvu v Kocbekovem času. Lugariča je imenoval »Oeltjenov občudovalec« in ga predstavil kot krajinarja, »obdarjenega s posluhom za mistično sozvočje neba in zemlje«, glede na vsebinsko usmerjenost prispevka pa poudaril tudi ciklus Pesnikov in se odločil za objavo enega od njih kot opremo publikacije.116 Poskusi vzpostavljanja kronologije umetnikovega razvoja so se izkazali za nejasne in nezanesljive, pri umeščanju Lugariča v slovenski slikarski prostor pa je vse bolj sililo v ospredje nerazumljeno razmerje med Ljubljano kot umetnostnim središčem in tako imenovanim »obrobjem«. O Lugaričevi prodajni razstavi gvašev v galeriji ARS v Ljubljani je sicer naklonjeno poročal Franc Zalar, ni pa mogoče spregledati, da so se mu zdeli kmečka motivika ter življenjski in s tem tudi ustvarjalni prostor, zožen na Ptuj z okolico, za slikarja, kot je bil Lugarič, nekako samoumevni.117 Lugarič se je redno udeleževal razstav Društva likovnih umetnikov Maribor in pogosto presenetil z delom, ki ga je izbral sam. Mario Berdič, ki je društvene razstave redno spremljal, je tako leta 2002 ob razstavi društvenih jubilantov izrazil začudenje glede Lugaričevih poznih abstraktnih del: »Skozi celovit Lugaričev opus lahko namreč opazimo slogovne premene od realizma preko ekspresionizma (odmevi Oeltjena) do najznačilnejše zmerne geometrizacije, vključno z nenavadnim, poznim pojavom prehajanja v čisto objektno abstrakcijo.«118 Med mlajšimi likovnimi kritikami velja opozoriti na zapis Mete Kordiš, ki je v Večeru ocenila razstavo Albina Lugariča v improviziranem razstavišču na dekanatu Filozofske fakultete Univerze v Mariboru leta 2009. Razstava je bila naslovljena Pesniki, saj je želela posebej izpostaviti specifičen del umetnikovega opusa iz šestdesetih let, ki so ga opazili prav vsi

114 PREMROV 1997 (op. 13), str. 19.

115 Milček KOMELJ, Miheličev kurent. Zgodba o živem mitu, Ljubljana 2002, str. 69.

116 Milček KOMELJ, Slikarstvo in Kocbekov čas, v: Kocbekov zbornik. Krogi navznoter – krogi navzven, tematska številka Nove revije, l. XXIII, št.

269–270, 2004, str. 66.

117 Franc ZALAR, Kmečka motivika, Dnevnik, št. 132, 17. 5. 1983, str. 5. Zalar je leta 1975 ob razstavi članov DLUM v galeriji kranjske mestne hiše v Lugaričevih slikah zaznal dinamično površino v drobnih slikarskih potezah in usklajenih barvnih razmerjih. Glej: Franc ZALAR, Štajerci na Gorenjskem, Dnevnik, št. 261, 24. 9. 1975, str. 5.

118 Mario BERDIČ, Jubilanti DLUM 2002, v: Jubilanti DLUM 2002, Galerija Društva likovnih umetnikov Maribor (razstavna zloženka).

31

raziskovalci Lugaričevega slikarstva.119 Kritičarka je enako pozornost namenila tudi drugim razstavljenim delom, zlasti jo je pritegnilo veliko platno Pompeji iz leta 1995.120 Tragična zgodba antičnega mesta je slikarja vznemirila že v času študija, ko je Pompeje obiskal v družbi prijatelja in sošolca Leona Koporca; vtise je obnavljal tudi kasneje, ne nujno v prepoznavnosti starega antičnega mesta pod Vezuvom, pač pa je motiv pogosto prelevil v prikaz vsakršnega razdejanja, naj bo posledica vojne ali prometne nesreče.

Spremljanje kritiških zapisov o Lugaričevem slikarstvu je nadvse zanimivo, izkazuje splošno stanje likovne kritike pri nas in izpostavlja nekaj pronicljivih ocenjevalcev, naj omenimo predvsem Jožeta Curka, Janeza Mesesnela, Meto Gabršek Prosenc, Ivana Sedeja in Milčka Komelja.

Risbe in druga dela na papirju »Izhodišče je risba, izhajam iz risbe. V njej vidiš čisto vse, risba je kompozicija,« je povedal umetnik, ko ga je novinarka lokalnega časnika obiskala in mu čestitala ob podelitvi naziva častnega ptujskega občana.121 Lugarič je bil neizmerno discipliniran risar, risbe je delal prav vsak dan; to vztrajnost je vsaj deloma dolgoval akademijskim učiteljem, posebej Miheliču.

Risbe je tudi razmeroma pogosto razstavljal, posebej jih je na primer izpostavil leta 1967 v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž122 in leta 1981, ko je v ptujskem Razstavnem paviljonu Dušana Kvedra predstavljal motive kmečkega dela in je oljne slike spremljalo večje število risb.123 Z risbami je bogato opremljena umetnikova monografija iz leta 1989, prav tako so risbe sestavni del razstavnega kataloga iz leta 1997. Kritiki so Lugaričevo risbo opažali in omenjali kot pomembno spremljevalko njegovega dela, doslej pa se še nihče ni zares poglobil v ta del Lugaričevega opusa, ki zaradi neposrednosti in prvinskega odziva, ki je lasten risbi nasploh, omogoča verodostojnejše vrednotenje njegove celotne zapuščine.

Tudi sicer risba na Slovenskem ne uživa večje strokovne pozornosti. Aleksander Bassin se je ob razstavi Risba na Slovenskem, ki so jo leta 2009 pripravili v dveh delih v Narodni in v Mestni galeriji v Ljubljani, skupaj z grafikom Črtomirjem Frelihom spraševal po vzrokih za tolikšno podrejenost risbe v umetnostnozgodovinskem in kritiškem pisanju. Naštel je sicer kar lepo število prireditev v slovenskih razstaviščih, ki so bile od leta 1959 naprej posvečene izključno risbi, in povzel Frelihovo razmišljanje, da je nezanimanje za risbo treba pripisati dejstvu, da: »Sodobnosti pač ne zanimajo temelji, temveč učinki, efekti. Dobri risbi je to tuje.«124 Del odgovora verjetno res tiči v površnosti današnjega časa. Pri raziskovanju likovnih opusov 20. stoletja je treba predvideti velike količine risb, ki jih umetniki zapuščajo v svojih ateljejih. Tovrstni fundusi so izjemen vir informacij o ustvarjalnih procesih, zlasti takrat, ko raziskovalec lahko zajame zapuščino v njeni celovitosti, za kar pa potrebuje

119 Ob razstavi je izšla zloženka z besedilom Marjete Ciglenečki.

120 Meta KORDIŠ, Barvni poesis Albina Lugariča, Večer, št. 71, 26. 3. 2009, str. 14.

121 M(ajda) G(OZNIK), V risbi vidiš čisto vse, Štajerski tednik, št. 55, 9. 8. 2005, str. 3.

122 Poleg 19 oljnih slik je razstavil 40 risb. Glej: Albin Lugarič, Razstavni salon Rotovž, Maribor 1967 (razstavna zloženka).

123 Albin Lugarič, Pokrajinski muzej Ptuj - Razstavni paviljon Dušana Kvedra, Ptuj 1981 (razstavna zloženka, besedilo Marjeta Ciglenečki).

124 Aleksander BASSIN, Uvod, Risba na Slovenskem II. 1940–2009, Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana 2009, str. 5–6.

32

veliko časa. Doslej je edino Nadja Zgonik preučila celotno zapuščino risb Marija Preglja in razpravo tudi objavila.125 Slovenski muzeji in galerije hranijo še nekatere obsežne donacije del na papirju, ki pa so raziskane le deloma ali sploh ne.126 Tudi Lugaričeva dela na papirju, ki jih hranijo dediči, omogočajo vpogled v slikarjeva likovna razmišljanja. Do zaključka redakcije pričujoče publikacije je bilo mogoče obdelati le del zapuščine. Mape so le deloma urejene po kronologiji. Na nekaj mapah so nas presenetili napisi, da gre za izbor; očitno je umetnik določene skupine risb in akvarelov pripravljal za razstave, nekaj let pred smrtjo pa je celo načrtoval monografijo, ki bi bila posvečena zgolj risbam. Sin Mirč se spominja, kako je oče veliko časa prebil pri pregledovanju risb, pri čemer jih je, iz kdo ve kakšnih razlogov, sestavljal v nove mape. Tako smo se ob dokumentiranju soočili z ne povsem jasnim sistemom ureditve map, v katerega seveda nismo posegali.

Ugotovili pa smo, da tudi delen pregled risarske zapuščine ponuja (seveda nepopoln) vpogled v vsa obdobja Lugaričevega risarskega dela.

Lugaričeve risbe so zelo raznolike, tako po tehniki kot po motiviki. Uporabljal je materiale in risala vseh vrst, od tradicionalnega tuša in trstike, navadnega svinčnika, ki je v manjšini, pogostega oglja in krede, do kemičnega svinčnika in flomastra, ki prevladujeta v poznejšem delu opusa. Linija je lahko tanka in neprekinjena ali tudi zgoščena in natrgana. Nedvomno je vrh dosegel v lavirani risbi; vehementna poteza čopiča je bila Lugaričev primarni, njegovemu značaju najbližji izraz. Lavirane risbe so lahko temne, s prevladujočimi temnimi sivinami, ki prehajajo skoraj v črnine, spet drugič jih je delal v prosojni eteričnosti. Lugaričeve sivine na laviranih risbah niso otrple »nebarve«, razprl jih je v bogato paleto tonov, ki v razmerju do neprekritih belin papirja pridobijo na bleščavi in strukturirani dinamiki. Včasih je črni tuš zamenjal za sepijo. Ne glede na tehniko je rad uporabljal velike liste, prevladujoče mere so okrog 700 x 500 mm ali 1000 x 700 mm. Papir si je pogosto rezal sam in si sproti prilagajal velikost. Lugaričeve risbe niso zapisi, ki jih avtor, podobno kot tekst, beleži od levega proti desnemu robu lista, Lugarič je list papirja kompozicijsko obravnaval enako kot slikarsko platno; pomembna razlika je bila v legi likovnega nosilca v času ustvarjalnega procesa.

Skicirk z vezanimi listi v Lugaričevi zapuščini skorajda ni. Za Lugaričevo slikarstvo značilen vehementen zamah je bil prisoten tudi v risbi; majhni formati, ki jih je uporabljal predvsem v zgodnji dobi, so slikarja v zrelem obdobju preveč omejevali. Papir je kupoval pri različnih dobaviteljih, kot mnogi štajerski slikarji je tudi Lugarič pogosto zahajal v avstrijski Gradec v specializirane trgovine s slikarskim materialom. Ker pa je porabil veliko papirja, je iskal tudi cenejše vire; zadovoljil ga je celo papir za zavijanje, ki so mu ga preskrbeli prodajalci v trgovinah z mešanim blagom.

125 ZGONIK 1994 (op. 32). Zgonikova je izpostavila, kako pomembno je, da je celotna Pregljeva risarska zapuščina shranjena v eni ustanovi, Moderni galeriji. Slikar je namreč svoj opus zapustil dvema ustanovama v enakih deležih: Moderni galeriji v Ljubljani in Muzeju savremene umetnosti v Beogradu. Ibid., str. 11.

126 Izpostaviti kaže dela na papirju Franceta Miheliča, ki so jih dediči leta 1999 poklonili Pokrajinskemu muzeju Ptuj. Fundus šteje 2440 posamičnih listov z risbami, 97 skicirk in vse primerke Miheličevih grafik. Posamezni deli so že bili obravnavani v različnih publikacijah in predstavljeni na razstavah, glavnina je še raziskovalni izziv. Glej: Muzejske zbirke v ptujskem gradu (ur. Andrej Brence), Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 2006, str. 143.

33

V zapuščini najdemo precej primerov večjega števila manjših risb na istem kosu papirja, od katerih je vsaka uokvirjena s pravokotnikom. Na nekaterih od teh risb so tudi zabeležke, v kakšnih barvah naj bodo določeni deli kompozicije, kar je identično Miheličevemu načinu.

Mihelič je v risbah domislil končno zasnovo slike, zadnja verzija njegove risbe je bila v razmerju 1 : 1, razdeljena na mrežo kvadratov, ki jih je nato prenašal na platno. Lugarič, razen v študijskih letih, ni slikal po natančno pripravljenih risarskih predlogah, raje si je pomagal s fotografijami, na platno ali lesonitno ploščo pa je slikal neposredno in se držal načela, da slikarsko delo zares nastaja šele med procesom slikanja, ko je umetnik soočen s platnom in barvami. Primerjava z Miheličevim načinom risanja pa opozori, da Lugarič prostora ni obravnaval kot »škatlastega« prizorišča, kar je značilno za velik del Miheličevega opusa, pač pa je tudi v omenjenih uokvirjenih risbah kompozicijo le »zaprl« v zunanji okvir.

Večina Lugaričevih risb postavlja figuralni prizor v povsem nedoločen prostor; drugače je seveda v krajinah. Senčenja ni uporabljal.

Lugaričeve risbe niso neposredne predloge za slike. Razumeti jih moramo kot slikarjeva vsakodnevna likovna razmišljanja, zlasti v poznem obdobju pa je poleg signature zapisani letnici pogosto dodal še točen datum; govorimo lahko o posebni obliki dnevnika. Motivno se dela na papirju načeloma skladajo z Lugaričevim slikarstvom, vendar so nekateri obsežni risarski tematski sklopi v slikarstvu komajda zastopani, nekateri pa sploh ne. V slikah se nekateri motivi zgoščajo v določenem obdobju, v risbah pa enake in sorodne motive sledimo v veliko večjih časovnih razmakih. Po eni strani je slikar v risbi razvijal motiv, da se je nato čim bolj polno izrazil v sliki, po drugi plati ga je ponovno obujal in analiziral, tudi potem ko slikarsko zanj ni več predstavljal navdiha. Kronologija, ki ji sledimo v slikarskem delu opusa, v risarski zapuščini odpove. Nedatirane risbe, in teh je kar precej, večinoma težko postavimo v čas. Datirana dela nas prepričajo, da je umetnik v risbi slogovno mnogo bolj raznolik in nepredvidljiv kot v sliki.

Kot povsem samostojna, avtonomna dela bi lahko opredelili Lugaričeve lavirane risbe, zlasti krajine. Kakor se je v slikah polno izražal z barvo, tako je v laviranih risbah opazovani prizor in lastno občutenje motiva suvereno povzel v širokih potezah čopiča in v bogati tonski lestvici, pri čemer je sporočilu podobe prilagajal svetlost oziroma temnost kompozicije.

Podoba Lugariča risarja je nekoliko drugačna od podobe Lugariča slikarja. V zapuščini je tudi znatno število pastelov, ki presenetijo s fovističnim ognjemetom barv, medtem ko so akvareli in gvaši problemsko bliže Lugaričevemu slikarstvu. Grafika je omejena na zgodnje obdobje poznih petdesetih in začetka šestdesetih let.

Figuralika je v risbi zastopana v celotnem Lugaričem opusu. V petdesetih in šestdesetih letih so pogoste upodobitve figure pred nevtralnim ozadjem ali v prepoznavnem prostoru, nekatere so portreti. Risbe mladih žensk v interierju so sorodne slikam z enako tematiko, ki poveličujejo materinstvo. Zelo veliko je upodobitev Lugaričevih otrok in otrok iz bližnje soseščine; slikar se je z otroki družil z risalom in papirjem v roki. V risbi spremljamo njihovo igro in učenje, tu in tam srečamo detajl z otroško sličico. To so podobe domače topline, ki jo ustvarjajo žena in otroci pri vsakdanjih opravilih, pogosto pa je portretiral tudi teto Tončko, ki je živela z njimi in pomagala v gospodinjstvu. V risbi spremljamo odraščanje otrok kot v dnevniških zapisih; slikar je risbe pogosto natančno datiral z zapisom dneva, meseca in leta. Lugarič se je tudi še v poznih letih v risbah spomnil na ljubke podobe otrok, ki so medtem že odrasli, in ponavljal motive, kot bi pregledoval stare družinske albume.

34

Ohranilo se je veliko risb Pesnikov in njim sorodnih motivov. V slikah so Pesniki zamejeni na čas med 1955 in 1965, risbe s tem motivom pa segajo še v devetdeseta leta. Na slikah se pesniki predstavljajo praviloma v frontalni drži, nekajkrat z obrazom v strogem profilu, v risbah pa si jih pogosto ogledujemo v pogledu od zgoraj navzdol, in to izza hrbta, tako da je v središču kompozicije prazen list papirja, nanj pa se naslanja roka s svinčnikom. Če jih je risal s kredo, je z navpičnimi potezami s ploščatim delom risala ustvaril strukturirano ozadje, sorodno ozadju na slikanih podobah.

Pesnikom soroden je motiv pivca. Sedeč ob mizi s kozarcem in steklenico si navadno z roko podpira glavo; je prava podoba obupa in brezizhodnosti, na njegovem obrazu pa so kot temne misli zgoščene poteze risala. Figuri pivca je včasih odvzel mizo s kozarcem in pijačo, njegovo značilno plešasto glavo mrkega pogleda pa prepoznamo tudi v kateri od podob berača. Iz osemdesetih je nekaj moških dopasnih figur s podobno zamračenim obrazom, na eni od risb iz leta 1986 pa si možak z rokami celo zakriva oči in usta.

Od sedemdesetih let naprej se vrstijo risbe z upodobitvami kmečkih del. Tehnike so različne, v splošnem pa je mogoče ločiti risbe s tanko linijo in risbe s široko potezo čopiča oziroma lavirane risbe. Prve so praviloma izrisane v tekoči liniji brez senčenja, oziroma sledijo osenčenim partijam z obrisno linijo, kakor je bilo to značilno za Zorana Didka (1910–1975). Pri upodobitvah možakarjev in žensk pri kmečkih delih se figure ločijo na podolgovate, suhljate in na takšne s polno postavo. Razliko določa tudi opravilo: figura počivajočega kmeta, ob katerem je odložena kosa z dolgim, zašiljenim rezilom ali motika s priostreno konico, je manieristično potegnjena, podoba možaka ob pobiranju buč ali krompirja pa tudi v oblikovanju postave sledi krožnim linijam plodov.

Precej risb s tušem je posvečenih narodnim nošam. Motivika je v šestdesetih in sedemdesetih sodila v značilno jugoslovansko ikonografijo, moški in ženske v bogato vezenih oblačilih pa so bili privlačen in slikovit motiv. Narodnih noš ne najdemo med oljnimi slikami, je pa leta 1977 na pročelje doma krajanov v Turnišču pri Ptuju v dolgem pasu naslikal plesne pare, od katerih vsak zastopa po eno od jugoslovanskih republik. Posebno naročilo je dobil v letu 1985, ko ga je Ptujčan makedonskih korenin zaprosil za sliko velikih izmer z motivom ora, značilnega makedonskega plesa, s katero je v družinski hiši opremil »makedonsko sobo«.

V zapuščini je najti kar precej motivov iz Stare in Nove zaveze ter Apokalipse, večinoma gre za pastele in risbe s kemičnim svinčnikom, ki so datirani v osemdeseta leta. Slikar jih, verjetno zaradi splošnih družbenih razmer, ni razstavljal, prav tako ni znano, da bi delal religiozne motive v olju. Poslikal pa je več vaških kapelic, na Ptuju je leta 1975 s figuro sv.

Viktorina prekril celo steno v hodniku župnišča sv. Jurija, v hiši kapucinov na Potrčevi cesti pa je leta 1980 s prizorom sv. Frančiška med pridiganjem pticam in ribam prekril dve steni v veroučni učilnici.127 V letu 2016 so dediči večje število pastelov z religioznimi prizori podarili ptujskemu minoritskemu samostanu in so danes razstavljeni v letnem refektoriju,

127 Kapucini so se poleti 2016 izselili iz Ptuja in vodenje župnije sv. Ožbalta ter podružnice sv. Leopolda Mandića prepustili minoritom. Slednji so se v istem letu izselili iz kompleksa stavb ob cerkvi sv. Jurija na Slovenskem trgu in se pridružili minoritski družini v samostanu sv. Petra in Pavla ob vzhodnem robu mesta.

35

v hodniku samostana in na koru samostanske cerkve. Biblijski prizori so v figuraliki nekoliko shematizirani, kompozicijo pa gradijo močne ločne in diagonalne linije, ki vodijo oko k vsebinskim poudarkom.

Posebno poglavje Lugaričevih risb so prizori Pompejev, ki jih zasipava lava. Še v času študija sta s sošolcem in prijateljem Leonom Koporcem (1926–2003) obiskala Pompeje, ki so Lugariča povsem prevzeli. Tragedijo rimskega mesta je dojel kot simbol vsakršnih katastrof in v risbah skozi vsa leta opisoval v antična oblačila odete nesrečnike, na katere se iz neba vsipava pogubna lava. Večina teh risb je narejenih s črno kredo, nekatere pa so tudi barvne in na teh prepoznavamo značilne detajle s poslikav v pompejanskih hišah.

Tudi teh prizorov ni neposredno prenesel v oljne slike, vzdušje pompejanske tragedije pa je prisotno na slikah iz poznega obdobja, ki jih označujemo kot agresivne urbane vedute.

Na nekaterih zasledimo značilno pompejansko rdečo (izstopa slika Pompeji, 1995) in v teh primerih je povezava očitna.

Tihožitja so Lugaričev stalen motiv, prisoten tako v risbi in akvarelu kot v slikah. V šestdesetih se očitno opirajo na Cézanna; na velikega Francoza spominjajo posode sorodnih oblik, sadeži okroglih oblik, nagubana draperija in zaprto ozadje. V ta čas so datirana tudi tihožitja, ki so motivno bližje Pesnikom, saj so v nabor predmetov, odloženih na sploščeno mizno površino, vključeni petrolejka, ključ, list papirja, knjiga ali celo nož.

Lugarič je veliko risal živali;128 običajno jih je nizal v serije, ki pa jih najdemo le kot risbe, v olju jih ni realiziral. Zanimale so ga vse živali, od eksotičnih, ki jih je opazoval v živalskem vrtu, do tistih, ki gospodujejo na kmečkih dvoriščih. Z veliko humorja jih je včasih sestavljal v nenavadne pare in jim nadeval različne značaje. Tako je leta 1983 soočil purana in žabo, gosko in mačko, medtem ko opica začudeno opazuje trčenje dveh avtomobilov. Mačke so pogost motiv, saj je bila v Lugaričevem domu vedno vsaj ena, slikar pa je z njimi sklepal tesna prijateljstva. Linijo je prilagajal želenemu učinku, očišče pa je raznoliko, lahko tudi visoko – tako je upodabljal pse in volkove pa tudi vprežene vole. Podobe živali niso vedno prijazne, Lugarič jih je risal tudi v spopadih, na primer rake, ki se jim prepletajo klešče, in pse, ki naskakujejo srnjad.

Dokaj zgodaj, že sredi šestdesetih, pa se živali začenjajo spreminjati v pošasti; sprva še prepoznamo psa ali volka, pogoste so ribe in kače s široko odprtimi gobci, postopoma pa bitja dobivajo nedoločljive in vedno bolj strašljive oblike. Strahovi imajo lahko tudi človeški obraz. Lugarič, ki je v risbi le izjemoma upodabljal sence, je leta 1989 v oglju narisal strašljiv prizor z več figurami, katerih sence so nekajkrat večje. Večkratno sosedstvo režečih psov/volkov in nacističnih vojakov dokazuje, da moramo izvor Lugaričevih strahov, ki so ga očitno spremljali vse življenje, iskati v strahotah druge svetovne vojne. Šele v poznih osemdesetih se je motiv pošasti preselil v slike. Risbam pošasti so vsebinsko blizu podobe, ki jih je dokaj realistično, čeprav karikirano, povzemal po prizorih, kakršne je opazoval v časopisnih novicah in na televizijskem ekranu. Zlasti so ga prizadele novice v poznih osemdesetih, ko je vzhodno Evropo zajelo politično vrenje, in v devetdesetih, ko se je na Balkanu razdivjala vojna. Grozljivih prizorov ni povzemal neposredno, pač pa je svoja

128 Ko so bili Lugaričevi otroci še majhni, so ob vsakem obisku Ljubljane zavili tudi v živalski vrt; tako se spominja sin Mirč.

36

občutja v ostro zalomljenih linijah (največkrat kemičnega svinčnika) predstavil v karikiranih figurah tiranov iz zgodovine, na primer Hitlerja, Stalina in njima sorodnih.

Tudi krajina je stalnica med Lugaričevimi risbami. Podobno kot v slikah je tudi v risbah sredi šestdesetih let upodabljal poglede skozi odrta vrata in okna, pri čemer okenski okviri in vratni podboji predstavljajo trdno kompozicijsko zamejitev. Mnoge risbe z izpostavljeno geometrijsko shemo dokazujejo, kako ga je krajina zanimala v svojih kompozicijskih vrednostih, v laviranih risbah pa je najbolje izkazal mojstrstvo hitrega beleženja prvih vtisov.

Navadno je krajinski prizor razdelil v vodoravne pasove različno intenziviranih slojev razredčenega tuša, ki jim sledimo do območja neba, kjer se velikokrat odvija dramatična igra oblakov, visoko očišče pa je prevladujoče. Kompozicijska shema je krepko naznačena s potezami čistega tuša, prostorski gradniki pa pogosto sledijo poudarjenim diagonalam.

Kakor v slikah tako je tudi v laviranih risbah upodabljal Haloze in Istro. Istre so pogumnejše v iskanju abstrahiranega značaja; tako so amebasto razčlenjeni Kornati v pogledu od zgoraj navzdol za nekoga, ki ni seznanjen s posebnostmi jadranske obale, predmetno povsem neprepoznavna podoba. K istrskim krajinam prištevamo tudi motive pristanišč, ladij in jadrnic; tudi te so pogosti motivi v tehniki lavirane risbe. Jadrnice in ladje so Lugariču omogočale zastaviti jasno konstrukcijsko mrežo; shemo vodoravnic, navpičnic in diagonal, realizirano v linijah črnega tuša, je zmehčal s široko potegnjenimi sivinami in pri tem puščal jasno berljivo sled čopiča. Kompozicijo zimskih krajin v lavirani risbi sestavljajo s temnimi potezami naslikani plotovi, prazne brajde, brezlistne veje in shojene poti, ki se vijugajo po snežnih planjavah. Včasih ogrodje zimskega prizora ustvarjajo hiše, nanizane ob poti, ki v loku teče skozi ravnino, ali tudi gruča ovac, zbrana v središču podobe.

Velika posebnost Lugaričeve lavirane risbe so prizori, kakršne je opazoval ob Studenčnici, potoku, ki teče v neposredni bližini Lugaričevega doma. Studenčnico je slikal tudi v akvarelih in olju, a realizacija v laviranih risbah prekaša barvne različice. Vijugavi potok s tolmuni, v katerih z nabrežja odsevajo jelše in grmovje, ponuja čarobno razpoloženje.

Prevladuje belina lista, temne konture vejevja so tanke in pogosto je prizor zreduciran v nekaj krhkih linij s tušem, ki jih je slikar potegnil z mehko valujočimi gibi roke in ustvaril vtis prosojnosti. Podobe Studenčnice so razpoloženjsko povsem drugačne od večine drugih kompozicij, ki jih obvladujejo v ostrih kotih lomljene poteze. Krhko vejevje ob Studenčnici pa se lahko abstrahira v poplesujoče krivuljaste poteze čopiča in kapljičaste packe, razsute po listu papirja. Velika je tudi količina risb in akvarelov z upodobitvami domačega dvorišča, vendar v rešitvah ne morejo tekmovati s prizori ob Studenčnici. Je pa umetnika zanimal vsakdanji pogled na trato pred hišo, kjer pogosto najdemo barvni poudarek – rdeče ogrodje vrtnih stolov. Čista abstrakcija je, podobno kot v slikah, tudi v laviranih risbah manj številna, a zanimiva.

Je odsev umetnikovih hipnih razpoloženj. Kadar manjkajo datacije, težko najdemo vez z drugimi sočasnimi deli. Včasih v kompoziciji zaslutimo izhodišče v motivu drevesa ali kaotične urbane pokrajine. Razjedene strukture, ki jih je v nihanjih od močnih črnin do prosojnih sivin ustvaril čopič v gibanju od zgornjega proti spodnjemu robu lista, pa spominjajo na členjena ozadja Pesnikov.

37

Čeprav v zapuščini Lugaričevih risb kronologija ne predstavlja pomembnega kriterija v vrednotenju, pa je bilo leto 2000 vendar prelomno. Po težji bolezni, ki ga je prizadela leta 1995, je slikar na obratu tisočletja začel ponovno risati, slikanje pa je povsem odložil. Risbe je delal praviloma na formate 700 x 500 mm na trši papir, linijo (prevladujeta črna kreda in kemični svinčnik) pa dokaj poenostavil in še bolj geometriziral, čeprav je občasno še vedno posegel po lavirani risbi, akvarelu in pastelih. V letu 2000 je tudi nekoliko spremenil oziroma poudaril signaturo. Začetnici priimka in imena LA, ki ju je oblikoval v dva geometrijska lika, sestavljena iz vodoravnice in treh v ostrih kotih sekajočih se diagonal, je zasnoval že v času, ko je obiskoval šolo v Gradcu. Kasneje je črko A, ki je vedno brez vodoravne prečke, občasno zamenjal za B. Domači in prijatelji so ga namreč klicali »Binč« ali celo »Binči«; prav zaradi tega se B večinoma pojavlja na risbah, ki odslikavajo prizore iz domačega okolja. Na slike se je dosledno podpisoval z LA, le na slikah iz poznih petdesetih občasno zasledimo v celoti izpisan priimek LUGARIČ in zraven dodan A. Ostrokoti LA v svoji pojavnosti izkazuje Lugaričev osebni slog, ki je stremel h kompozicijam, zgrajenim iz dinamičnih diagonal. V osemdesetih letih poleg signature LA opazimo svojstveno sestavljeno datacijo: osmico je zapisoval kot dva pravilna kroga, ki se med sabo ne stikata, kar je bilo vizualno posebej učinkovito pri letnici (19)88. V letu 2000 in kasneje je risbe podpisoval in datiral v vedno daljši horizontali. LA je raztegnil tudi do polovice spodnjega roba lista, letnico pa dodajal v zapisu, ki je izkoriščal ničle – te so postale pravilni krogi, prav tako pa je geometriziral tudi druge številke datacije. Datacije v tem obdobju skoraj obvezno vsebujejo tudi dan in mesec v letu. Po letu 2000 sta signatura in datacija neločljiva dela kompozicije, ki praviloma zavzema najmanj polovico, večinoma pa celotno spodnjo pasico lista. Motivno je v času po 2000 segal po starejšem repertoarju in ga ponovno analiziral, se je pa tudi neposredno odzival na sočasne razmere in v prizorih sledil televizijskim in časopisnim novicam.

Nemalokrat je aktualne slabe vesti preoblikoval v jedko satiro in sodobne vsebine sporočil z upodobitvami znanih tiranov iz zgodovine, na primer Nerona, Hitlerja ali Stalina. Med motivi pa se znajdejo tudi nepričakovani prizori: dinamične sekvence z nogometnih ali rokometnih tekem, podobe padalcev, ki lebdijo v zraku, kozmonavti pri opravilih v vesoljskih kapsulah, miličnik, ki pregleduje dokumente mlade kršiteljice prometnih predpisov, kaotična situacija ob prometni nesreči ipd.

Lugaričevi akvareli so motivno in kompozicijsko blizu njegovemu slikarstvu, le redko pa so narejeni izključno z vodenimi barvami; navadno jim je dodajal gvaše in tempero in včasih akvarel, podobno kot oljno sliko, zaključil z otresanjem čopiča, da se je na listu ustvarila koprena kapljic in pack. S slikarstvom druge polovice petdesetih in prve polovice šestdesetih let so v sorodu tudi redke grafike, linorezi in lesorezi, ki so omejeni na ta zgodnji čas.

Motivno se zadržujejo pri Pesnikih, tihožitju z mrtvo ptico, avtoportretu s psom in prizorom drobne figure, ki je ujeta v grozečo ožino ulice. Lugarič je grafične liste nekajkrat celo razstavljal, v zapuščini pa so se ohranili listi brez signatur in drugih, za grafiko običajnih podatkov. Verjetno najbolj uspela grafika je monotipija z doprsno podobo pesnika iz leta 1974, ki je bila uporabljena za razglednico, izdano ob razstavi na ptujskem gradu leta 1997.

Posebnost v zapuščini so Lugaričevi kolaži, raznoliki v kompozicijski zasnovi in izboru barv. Največ jih je naredil v devetdesetih letih. Kot material prevladuje barvni kolažni papir, kakršnega uporabljajo otroci pri osnovnošolski likovni vzgoji, njegovo zanimanje pa so pritegnili tudi ostanki kartonske embalaže, pri čemer je izkoriščal zapisana imena

38

produktov. Iz revij in časopisov je izrezoval ali trgal kose člankov s pomenljivimi naslovi, na podlago lepil »zlate« in »srebrne« ovojčke bonbonov in čokolade, pritegnili pa so ga tudi modni žurnali s potrošniškim naglasom. Zanimiva izjema v zapuščini je polivinilna vrečka intenzivno modre barve, kakršno poznamo iz Lugaričevih krajinskih slik. Menda se mu je vrečka raztrgala, ko je prihajal z nakupov proti domu, potem pa jo je, vso zmečkano in razcefrano, nalepil na papir. Datacija ob spodnjem robu »najdeni predmet« postavlja v leto 2003.

Kako vrednotiti opus Albina Lugariča?

Podrobnejši pregled zapuščine Albina Lugariča ponuja precej spremenjen pogled na njegov opus. Ker so se v zapuščini ohranila vsa tista slikarska dela, ki jih je umetnik malokdaj ali pa sploh nikoli predstavljal v javnosti in ki se tudi niso prodajala, smo prepričani, da je po pregledu fundusa v hrambi dedičev podoba njegovega ustvarjanja jasnejša kot pred leti. Še posebej nas v tem prepričanju potrjujejo pregledana dela na papirju. Doslej smo Lugariča cenili predvsem kot krajinarja in odličnega kolorista, izpostavljali smo njegovo energično potezo, v figuraliki pa zlasti opozarjali na izvrsten ciklus Pesnikov. Kritiki so omenjali vpliv njegovega profesorja Gojmira Antona Kosa, nekateri tudi Franceta Miheliča, in opažali, da je bil Lugarič častilec in sledilec Jana Oeltjena. Bolj zadržane ocenjevalce je motilo, da v Lugaričevih krajinah niso zaznali dovolj hitrih obratov k pričakovani abstrakciji.

Sergej Vrišer je leta 1987 samokritično izjavil, da je v poznih petdesetih in šestdesetih med obiski razstav meril zlasti pogum avtorjev pri korakih v modernizem.129 Iz današnje večje oddaljenosti smemo ugotoviti, da je bil takšen kriterij nezadosten. Razloge za Lugaričevo zavezanost domači pokrajini in razmeroma realističnim rešitvam moramo iskati v širšem kontekstu okolja, v katerem je ustvarjal, hkrati pa zdaj tudi zatrdno vemo, da realizem nikakor ni bil edini slog, ki ga je gojil. Abstrakcija se je v njegovem opusu pojavila še pred vpisom na ljubljansko akademijo. Formalne prvine so bile na novoustanovljeni ljubljanski akademiji močan element pedagoškega dela, pa vendar so profesorji, kot je bil G. A. Kos, poudarjali, da je treba videno doživeti in ponotranjiti in da je šele v nadaljevanju možna dobra realizacija kompozicije, oprte na jasna formalna izhodišča.

Fenomen ptujske okolice, zlasti Haloz, je slikarsko interpretiral že Jan Oeltjen, kmalu za njim France Mihelič, največje zanimanje za haloški svet pa je vzniknilo v sedemdesetih letih, in to na vseh ravneh, umetniških in stvarnih družbeno-političnih. Stojan Kerbler je s fotoaparatom najodločneje in najbolj prodorno začel spremljati haloško življenje, ki se je v sedemdesetih že začelo spreminjati. Pri tem pa ni bil edini; Lugaričeve risbe in slike tradicionalnega kmečkega dela v pogledu iz te perspektive nikakor niso zgolj nostalgičen pogled nazaj; izkazujejo umetnikov trden namen, da podobe Haloz in haloškega življenja interpretira na svojstven, ustvarjalen način in hkrati zadrži element dokumentarnega. Sledenje geografski izoblikovanosti haloškega sveta ni zgolj povzemanje vinorodnih strmin in mokrotnih globač, je tudi prisluh starim legendam in vražam ter zgodbam o čarovnicah na Donački gori, kjer se še vedno kuha vreme.

129 VRIŠER 1987 (op. 71), str. 7.

39

Ob svoji sedemdesetletnici v letu 1997 se slikar ni več čutil zavezanega pričakovanjem javnosti, ki si je želela predvsem njegovih krajin in tihožitij. Za veliko jubilejno razstavo je izbral tudi nekaj del, s katerimi je presenetil in marsikoga tudi spravil v negotovost. Slika Demon in abstraktne kompozicije s koloritom, ki je bil povsem drugačen od barvnega sveta haloških in istrskih krajin, se nekako niso skladale z dotlej znano podobo o umetniku. V slikah ta del Lugaričevega opusa niti ni tako obsežen, zato pa ga v večjih količinah prepoznavamo v delih na papirju. Kar je bilo leta 1997 zgolj nakazano, se je zdaj izkazalo za vsebinsko pomemben in količinsko obsežen del Lugaričevega opusa, ki kronološko ni omejen. Zavedanje, da so nasilje in grozote vseh vrst stalni spremljevalci človeštva, je bilo prisotno v vseh obdobjih Lugaričeve ustvarjalnosti. Upanje, da je bila druga svetovna vojna zadnja takšna preizkušnja, se je izkazalo za lažno. Nekaj ciklusov, zlasti v risbah, ponazarja umetnikove dvome in strahove, ki koreninijo v moriji druge vojne, a so jih novi dogodki vedno znova naplavljali. Ob hladni vojni z berlinskim zidom je v šestdesetih po celi Evropi vzniknila bojazen, da se bo sprožila atomska kataklizma, Lugarič se je nenehno spominjal pompejanske tragedije, upirala se mu je pospešena industrializacija s potrošništvom in kaotičnimi velemesti, potem pa je proti koncu osemdesetih zavrelo po vsej vzhodni Evropi in v devetdesetih kulminiralo v pošastnem klanju na Balkanu. Kdo bi ob tem lahko ostal neprizadet? V Lugaričevem ateljeju so nastajale risbe: najprej podobe obupanih brezdomcev po drugi vojni, sledili so Pesniki, ves čas so bili v mislih Pompeji, nato pa so vzniknili Demoni, agresivne urbane vedute in karikirane podobe evropskih tiranov vseh časov. V primerjavi s temi sklopi so prizori iz Stare in Nove zaveze, v barvitih pastelih in črno-beli risbi, podobe upanja in pričakovanja onostranstva.

Lugaričev opus se je v slikarstvu zaključil v drugi polovici devetdesetih let. Do sredine devetdesetih so se nizale kompozicije z demoni in agresivnimi podobami kaotičnih mest na eni strani, na drugi pa istočasno sledimo eteričnim abstraktnim zasnovam z vabljivo belino v jedru – to je klic z one strani. V risbah je Albin Lugarič ustvarjal do leta 2011; na velikih listih papirja je obnavljal repertoar motivov iz preteklih let in v kompozicije suvereno vključeval svoj značilni podpis. Tudi zadnje risbe izkazujejo njegovega iskrivega duha. Znal je biti humoren pa tudi kritičen, v potezi z risalom pa je do zadnjega vzdrževal energično napetost. Če smo v začetku tega besedila pregledovali, kdo vse je vplival na Lugaričev razvoj, se moramo ob koncu vprašati, koga je navdihnil on sam. Njegov najtesnejši in najzvestejši učenec je zagotovo najmlajši od sinov, Mirč, fotograf in kipar, ki vodi zasebno galerijo Florijan na Ptuju.

Likovno govorico je brusil ob vsakodnevnih pogovorih z očetom. V devetdesetih je začel intenzivno fotografirati.130 Dela z digitalnim fotoaparatom, njegovo domišljijo pa najbolj navdihujejo vsakodnevni pohodi na odpad, kjer v objektiv fotoaparata lovi nenavadne strukture in svetlobne učinke. Med zavrženimi kosi kovine najdeva zanimive oblike in jim z varjenjem daje novo vsebino. Sorodnost v dojemanju kompozicije, kakor jo spoznavamo v delih Albina Lugariča, je očitna, v formalnem smislu in v zanimanju za kolorit so opazne tesne paralele. Med varjenimi kovinskimi objekti morda najbolj fascinirajo zarjavele ladje, ki tako motivno kot tudi formalno segajo v očetov tematski repertoar.

130 Bogomir Lugarič. Fotografije, Galerija Florijan, Ptuj 2002 (katalog, besedilo Marjeta Ciglenečki).

40

Kako torej dve leti po umetnikovi smrti vrednotiti opus Albina Lugariča? Po smrti Jana Oeltjena v letu 1968 in Janeza Mežana v letu 1972 je bil nekaj časa edini akademsko izobraženi slikar na Ptuju, vendar je ocena, da je bil umetniško osamljen, povsem napačna. Na Ptuju sta v sedemdesetih delovala le nekoliko mlajša fotograf Stojan Kerbler (roj. 1938) ter kipar in restavrator Viktor Gojkovič (roj. 1945), z mestom in še bolj z rodnimi Halozami pa je bil povezan tudi slikar in keramik Viktor Goričan (1925–1999), ki je sicer živel in delal v Zagrebu.131 Tragično je še mlad umrl France Anžel (1940–1977), tudi eden od odličnih interpretov haloške pokrajine. V osemdesetih letih je število likovnih ustvarjalcev, ki so bili na Ptuj vezani na različne načine, začelo naraščati; med mlajšimi slikarji velja izpostaviti najprej Dušana Kirbiša (roj. 1953), nekaj kasneje Dušana Fišerja (roj. 1962), Viktorja Rebernaka (roj. 1967) in Tomaža Plavca (roj. 1972), nadvse je tudi organizacijsko angažiran Jernej Forbici (roj. 1980) z beneško diplomo iz slikarstva, vse več razstavlja Mito Gegič (roj.

1982), med najmlajšimi, ki so šele zaključili akademijo, pa se je doslej v javnosti največkrat predstavljala Tjaša Čuš (roj. 1987). To je le nekaj slikarskih imen, našteli pa bi lahko tudi več fotografov, od katerih se jih je kar nekaj izobraževalo v tujini, prav tako ne bi smeli pozabiti na tragično umrlega kiparja Davida Gašpariča (1972–2004).

Splošno prepričanje, da je likovna ustvarjalnost na Ptuju v 20. in 21. stoletju v senci mogočne umetnostne dediščine preteklih dob, je potrebno popravka. Že monografija Ptujski slikarji XX. stoletja je vsaj deloma spremenila takšno sodbo, nujno potrebni in pričakovani temeljitejši vpogledi v opuse posameznikov in bolj sistematično raziskovanje novejšega slikarstva, povezanega s Ptujem, pa bodo prepričanje o skromni ustvarjalnosti sodobnega Ptuja zagotovo povsem ovrgli. Albin Lugarič je bil nedvomno ena od osrednjih osebnosti ptujskega 20. stoletja. Njegov opus smemo ovrednotiti tudi širše, kot pomemben segment novejšega slovenskega slikarstva. Doslej je bil v pregledih slovenskega slikarstva132 spregledan podobno kot številni drugi ustvarjalci, ki so delovali predvsem v svojem ožjem okolju. Zavezanost domačemu kraju lahko utesnjuje, kakor ugotavlja Milček Komelj, a hkrati omogoča poglobljeno razumevanje njegovih mitskih razsežnosti. Obsežen opus Albina Lugariča vabi k nadaljnjim raziskavam, celovita ohranjenost risarskega dela zapuščine pa obljublja možnost tehtne presoje njegovih ustvarjalnih procesov. Pričujoča razprava ne skuša podati dokončnega odgovora o Lugaričevem ustvarjanju, želi pa odpreti nove poglede na umetnikov opus.

Izjemna umetnostna dediščina mesta Ptuj občutljivim ustvarjalcem vedno znova postavlja visoka merila. Tudi Albin Lugarič je bil velik častilec ptujske likovne preteklosti, ne pa njen posnemovalec. Izzive je iskal in našel v ponotranjenih doživetjih svojega časa in okolja, navduševala ga je narava v vsej svoji nedoumljivosti in zavedal se je tragike človeške majhnosti. Albin Lugarič je bil velik interpret pokrajine in življenja v ptujski okolici in neutruden iskalec večne resnice.

131 Tudi Goričan, ki je slikarstvo študiral v Zagrebu, je slikal z vehementno potezo in v pastoznih nanosih. Rad je zahajal na slikarsko kolonijo Poetovio-Ptuj, zato nekaj njegovih del hrani tudi Pokrajinski muzej Ptuj v fundusu kolonije. Več o njem: Stanko ŠPOLJARIĆ in Ivan VITEZ, Viktor Goričan, Zagreb 2007.

132 Izjema je monografija: ŠIJANEC 1961 (op. 72).

41

VreÄ?ka, polivinil na papirju, 700 x 500 mm, 29. 1. 2003

42

Streljam na vsakogar ‌, kolaŞ, 1100 x 900 mm, 1998

43

Ob morju, meĹĄana tehnika, 700 x 1000 mm, 1990

44

ÄŒeri, olje na juto, 100 x 126 cm, 1966

45

Kornati, lavirana risba, 595 x 843 mm, 1967

46

VojaĹĄka ladja, lavirana risba, 594 x 841 mm, 1966

Istrska polja, lavirana risba, 844 x 602 mm, 1967

47

Ptujsko polje, olje na lesonit, 100 x 108 cm, 1976

48

Haloze, o.pl., 90 x 100, 1993

49

Haloze, olje na lesonit, 22 x 30 cm, ok. 1990

50

DonaÄ?ka gora, risba z ogljem, 700 x 500 mm, 31. 1. 2006

51

Pobiranje buÄ?, o.pl., 86 x 114 cm, 1969

52

Krompir, sepija, 720 x 500 mm, 1978

Lukarica, lavirana risba, 700 x 500 mm, 1995

53

Drevesa, risba s tuĹĄem, 845 x 596 mm, februar 1966

54

Drevo, lavirana risba, 845 x 597 mm, 2. 2. 1968

55

Haloze, lavirana risba, 423 x 595 mm, 1966

56

Krompir, sepija, 720 x 500 mm, 1978

Krajina, lavirana risba, 423 x 593 mm, 1970

57

58

Krajina s Ä?redo in pastirjem, lavirana risba, 597 x 843 mm, 1967

59

Zimska krajina, olje na lesonit, 84 x 110 cm, 1976

60

Zimska krajina, olje na lesonit, 84 x 98 cm, 1991

61

Abstraktna krajina, o.pl., 53 x 72, 1994

62

Ulica, olje na lesonit, 94 x 57 cm, ok. 1960

63

Abstraktna kompozicija, o.pl., 62 x 76 cm, 1956 Na desni: Abstraktna kompozicija, olje na lesonit, 65 x 56 cm, 1994

64

65

Starec, risba s tuĹĄem, 700 x 501 mm, ni datacije Na desni: Ne vidim in ne govorim, risba s kemiÄ?nim svinÄ?nikom, 610 x 431 mm, 1988

66

67

TihoĹžitje, o.pl., 108 x 138 cm, 1965

68

Zimska krajina s kravo, olje na lesonit, 65 x 96 cm, 1956

69

70

Kristus na Oljski gori, risba s kemi훾nim svin훾nikom, 540 x 400 mm, 1988 Na levi: Beg v Egipt, risba s kemi훾nim svin훾nikom, 590 x 400 mm, 1988

71

Pompeji, o.pl., 103 x 119 cm, 1995

72

Pompeji, risba z ogljem, 700 x 500 mm, 2. 7. 2004

73

Tina Lovrec

Lugaričeve haloške in istrske krajine Albin Lugarič se je uveljavil kot priznan krajinar, med Haloški motivi iz zgodnejšega obdobja so odeti v rahle njegovimi krajinami pa izstopajo podobe Haloz in prizori meglice, v katerih je slutiti dediščino impresionizma. V iz Istre. Podobam domačih krajev sledimo v kontinuirasedemdesetih letih pa je umetnik barve začel nanašati nem razvoju, istrske krajine pa se pojavljajo v intervalih na platno izjemno energično, videne oblike je geometrivse od prve polovice petdesetih pa do osemdesetih let. ziral in kompozicijo učvrstil z mrežo temnih navpičnic Slikanje v Istri je Lugariča pritegnilo že v času študija, saj in vodoravnic, opazno je ploščenje prostora, značilno so študente na Primorsko pa je tudi razmeroma visoko vodili profesorji na terensko očišče. Kompozicijsko shemo delo. Geografsko drugačna močnih temnih kontur je upopokrajina je v desetletjih po rabljal tudi pri upodabljanju drugi vojni pritegnila številne brajd, lojtrskih voz in buč. slovenske slikarje, saj so med Lugaričeve podobe Haloz iz opazovanjem kraškega kršja sredine sedemdesetih let so in vznemirljivih pojavov na opazno abstrahirane, a pregladini morja lažje prehajali poznavne zaradi slikarjevega iz realizma v abstrahiranje poglobljenega poznavanja motiva. Lugaričevi istrski haloških krajev in njihovega motivi so obarvani v rjave značaja. Posebej je zanimiva in okraste odtenke, zlasti v značilna silhueta Donačke podobah pristanišč, čeri in gore, ki jo je pogosto vključil solin pa so močno prisotne v kompozicijo kot najbolj tudi intenzivne modrine. dominanten del panorame.

Drugačen kolorit obvladuje Haloške motive iz sedemhaloško pokrajino, ki je odeta desetih let štejemo med Haloze, olje na lesonit, 99 x 108 cm, 1972 v zelenkaste in sončne tone. najpomembnejša poglavja V svojih najboljših krajinah Lugaričevega slikarstva.134 V osemdesetih letih je motiv je umetnik dosegel sintezo Donačke gore še pogostejši, realnosti in vizije oziroma 133 dimenzije slik so se povečale, svojih notranjih doživetij, podobe so slikarjeva interbarve so se nekoliko osvetlile, pretacija videnega. nanosi pa so postali tanjši. V devetdesetih letih se je slikar

133 KOMELJ 1997 (op. 3), str. 8.

74

134 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 27.

bolj posvetil abstrakciji, domača pokrajina pa je kljub temu ostala stalnica v njegovem opusu, pogosto močno abstrahirana in naslikana v svetlih barvah, s hitro potezo in širokim zamahom. Ko govorimo o Lugaričevih krajinah, ne smemo spregledati njegovih zimskih motivov, v katerih sledimo umetnikovemu siceršnjemu razvoju od razmeroma temnega kolorita v zgodnejšem obdobju do svetlejše palete zlasti v osemdesetih letih. Na Lugaričevih krajinah zasledimo tudi upodobitve ljudi, ki pa so praviloma podrejeni naravi; v središču slikarjevega zanimanja so bili široki razgledi na valovito haloško gričevje.

Za haloško krajino iz leta 1972 je značilno visoko očišče in delitev na prostorske pasove, s poudarjenim ločnim gibanjem navzgor – navzdol v levem spodnjem delu slikovnega polja. Levo spodaj je štafažni prizor: kmet se opira na plug, ki ga vleče vprežena žival. Vzpetina na desni in griči tik nad poljem so zgrajeni v geometriziranih barvnih ploskvah in v prevladujočih rjavo-rumenih tonih z dodatki modrin, oblikovno pa izstopajo trikotniki.

Gričevje v ozadju je naslikano v temno modrih tonih; nespregledljiva je silhueta Donačke gore z dvema vrhovoma. V zgornjem delu slike se širi modro nebo z belimi lisami koprenastih oblakov, ki najdejo svoj odgovor v majhnih zaplatah bleščeče belih hišnih pročelij. Vasica, ki se stiska ob vznožje gričev, je postavljena v središče kompozicije.

V skupini istrskih krajin je slikar naredil preskok od realističnih, večinoma akademskih slikarskih rešitev do stilizacije že v prvi polovici petdesetih let.135 Široke poglede na primorsko pokrajino je v šestdesetih motivno dopolnil s pristanišči, solinami in čermi;136 kolorit se je postopoma svetlil. Abstrahiranje, geometriziranje oblik in ploščenje prostora so v istrskih podobah praviloma močnejši in bolj radikalni kot v haloških prizorih. Značilna je rjavkasta, zemeljska paleta, ki pa jo dopolnjujejo intenzivne modrine, kakršne so značilne tudi za vse druge skupine slik iz Lugaričevega opusa in jih je med drugim treba povezati z vplivom nemškega slikarja in dobrega Lugaričevega prijatelja Jana Oeltjena, ki se je leta 1931 za stalno naselil na Ptuju.

Soline so prikazane v pogledu z vrha; zaznavno je delno zanikanje perspektive in ploščenje prostora. Solinska polja se nizajo v vodoravnih pasovih, ki jih razbiramo od spodaj navzgor, zgolj ozek zgornji trak slikovnega polja pa zavzema modrina neba. Slikar je videno predstavil v poenostavljenih geometrijskih formah. Temne površine, ki ponazarjajo zemljo, prekinja intenzivna modrina vodne gladine, v kateri odsevajo bleščeče beli trikotniki soli in pravokotniki solinarskih hišic. Slikarjev značaj odražajo barvni kontrasti pa tudi močne poteze čopiča in ostre linije, ki razmejujejo barvne ploskve. Nekaj upodobitev Solin sodi med Lugaričeve najbolj cenjene primorske motive.

135 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 19.

136 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 25.

75

Soline, lavirana risba, 594 x 844 mm, ni datacije

76

Soline, olje na juto, 100 x 148 cm, 1966

77

Tea Plaftak

Albin Lugarič in figuralika Čeprav Lugariča cenimo predvsem kot izvrstnega krajinarja, velja omeniti, da velik del njegovega opusa sestavljajo figuralne kompozicije, ki se jim je posvečal zlasti v obdobju po šolanju.137 Nekatere od teh kompozicij lahko označimo kot portrete ali avtoportrete, druge so posplošene podobe žensk in moških pri različnih opravilih.

Petdeseta in šestdeseta leta so zaznamovale podobe žensk: matere, perice, šivilje in Haložanke so ujete v utrinke vsakdana oziroma jih prepoznamo kot »otrple podobe v življenje vdanih haloških žena.«138 Takšne podobe izhajajo iz Lugaričevih otroških doživetij: »Živel sem v naravi med ljudmi, ki sem jih tako rad opazoval pri delu in že takrat sem videl vso to zdravje in lepoto. Sinteza vsega mojega dela je pravzaprav to: človek v naravi, narava, človek in nič drugega.«139 V Lugaričevi zapuščini, ki jo hranijo dediči, je več kot sto figuralnih kompozicij. Največji del zavzemajo podobe žensk, ki jih je slikal skozi vsa leta ustvarjanja, posebej zavzeto pa v petdesetih in šestdesetih ter zopet v osemdesetih letih, ko so figure, zatopljene v svoje opravke, postale bolj ploskovite in robustne. Lugarič jih je slikal s poudarjeno velikimi rokami,140 pri čemer lahko zaznamo vplive njegovega prijatelja, slikarja Jana Oeltjena. V devetdesetih letih je figuralne motive, ki so pogosti v zgodnejšem delu opusa, odmaknil od realizma in jih močno abstrahiral.

Družinske portrete je praviloma postavljal v interier. Prevladujoča podoba matere z detetom, ki izžareva toplino, skrb in ljubezen do otroka, je največkrat portret soproge Vere. Gledalec opazuje izrazito intimen prizor, ki pa ga je mogoče razumeti v širokem pomenu poveličevanja materinstva. Karakter upodobljencev je Lugarič kot temperamenten kolorist141 najbolje interpretiral prav z barvami: zelo temen kolorit na zgodnjih podobah stare matere in starega očeta kaže na umirjenost, utrujenost, zgaranost, resnobnost in spoštljivost, medtem ko so upodobitve otrok izrazito svetle in tople. Otroke je rad upodabljal tudi v tehniki pastela in s tem izpostavil njihovo razigranost ali celo otroško samovoljo.

Manj pogost motiv v skupini družinskih portretov so podobe otrok pri pisanju domačih nalog in učenju; Lugarič je otroke pri tem opravilu velikokrat risal, oljne slike s tem motivom pa so redke. V prostor, ki ga nakazujejo široke navpične poteze čopiča, je za kvadratno mizo postavil dečka v svetli opravi in s svinčnikom v desni roki, zazrtega v papir pred sabo. Nadenj se sklanja ženska figura v modrem oblačilu, ki levico nežno polaga na dečkovo ramo, v desnici pa ima svinčnik in dečku pomaga pri pisanju. Sklepamo lahko, da sta upodobljena slikarjeva soproga Vera, ki je bila učiteljica, in eden od njunih otrok.

Značilne so prevladujoče modrine, ki skupaj s poudarjenimi belinami in toplimi rumenimi odtenki pripomorejo k prijaznemu razpoloženju podobe.

137 KOMELJ 1997 (op. 3), str. 7.

138 KOMELJ 1997 (op. 3), str. 8.

139 ŠNEBERGER 1977 (op. 28), str. 7.

140 CIGLENEČKI 1989 (op. 7). str. 24.

78

141 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 12.

Že od študentskih let naprej lahko spremljamo tudi slikarjeve lastne podobe, večina je nastala med letoma 1950 in 1964, mednje pa kot prikrite avtoportrete lahko prištejemo tudi ciklus Pesnikov. V petdesetih letih se je pogosto upodabljal v profilu ali polprofilu, svojo figuro pa je v celi postavi ali v rezu do pasu postavljal tudi v notranjost ateljeja, napolnjenega z različnimi rekviziti in s prevladujočim zelenim ali rjavim ozadjem. Ob sebi je večkrat naslikal psa, ki bi lahko simboliziral zvestobo,142 skoraj vedno pa v rokah drži paleto in je zaposlen s sliko na stojalu.

Leta 1958 je upodobil slikarja v ateljeju, kar bi lahko bil avtoportret ali pa tudi simbolična podoba umetnika.

Motivno sta problematizirana portretna figura in interier, ki se mu je Lugarič veliko posvečal zlasti v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih. Mladenič sedi na stolu ob slikarskem stojalu. Ima modre hlače in rdeč pulover, v desnici drži paleto, z levico pa boža psa. Bose noge in roke so nesorazmerno velike, medtem ko je glava v primerjavi s podaljšanim in suhljatim telesom dokaj majhna. Ospredje določata knjigi, odloženi na tleh. V naslednjem prostorskem pasu se na desni nahajata miza z belim prtom in vaza s široko razprtimi vejami belega cvetja. Paralela cvetličnemu tihožitju je deloma prirezano stojalo s sliko na levi; zdi se, da se slikar ukvarja s krajino. Še ena slika visi na steni v ozadju, kjer so tudi na pol odprta vrata. Knjige in cvetje simbolizirajo minljivost in nostalgijo, bose slikarjeve noge pa opozarjajo na svetost umetnikovega poklica. V primerjavi z drugimi podobnimi Lugaričevimi kompozicijami slika iz leta 1958 ne ponuja veliko optimizma, saj skozi priprta vrata ni videti svetlega, osončenega eksteriera.

Učenje, o.pl., 70 x 56 cm, ok. 1975

142 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 24.

79

Pesnik, olje na lesonit, 85 x 62 cm, 1955 Na desni: Slikar s psom, olje na lesonit, 100 x 70 cm, 1958

80

81

Manuela Dajnko

Lugaričevi Pesniki Albin Lugarič je pri umetniškem snovanju zajemal iz tematsko pestrega in motivno raznovrstnega sveta. V njegovem bogatem slikarskem opusu izstopajo haloške in istrske pokrajine, h katerim se je v različnih razdobjih življenja vedno znova vračal, njegova zapuščina pa skriva še mnogo več. Izvirajoč iz ptujskega okolja je znal tamkajšnji milje in slikovito pokrajino pristno prenesti na platno; domačemu kraju je s čopičem zapel hvalnico.

Med njegovimi deli izstopa manjša skupina slik, poznana kot Pesniki, ki jih je umetnik slikal med letoma 1955 in 1965 in so bistvenega pomena za njegov celoten opus.143 Kadar je v kompozicijo vključil človeško figuro, je slike poimenoval Pesniki, če figure ni, pa slike nosijo naslov Večer ali Leščerba.

S podobami Pesnikov je Lugarič posegel na področje duhovnega in eksistencialnega, saj se je osredinil na večno in velikokrat neodgovorjeno vprašanje o smislu bivanja.144 Nekoliko melanholičnemu in nihilističnemu razpoloženju ustreza tudi kolorit,145 ki je v primerjavi z zgodnejšimi slikami krajin, ženskih figur in interierov precej težak.146 Prevladujejo zemeljske barve – predvsem rjava in njeni različni odtenki ter modra, največkrat turkizni odtenek, ki pripomore k vtisu hladnosti. Pesnike je slikar ustvarjal s širokimi potezami čopiča, velikokrat je uporabil tudi lopatico, barve pa nanašal pastozno.147

143 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 23.

144 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 23.

145 To še prav posebej velja za sliko iz leta 1964, ki jo obravnavam v nadaljevanju.

Pesnik, sepija, 354 x 505 mm, 1965

Pesniki pa niso zgolj upodobitev moške figure ob svetem poklicu pesnikovanja, temveč moramo v njih iskati še globlji pomen. Slikar Lugarič se je v mladosti tudi sam preizkušal v kovanju verzov in na papir (oziroma platno) prenašal tudi črke, ne zgolj barve, tako da so Pesniki pravzaprav njegovi prikriti avtoportreti.148 Čeprav so Lugaričevi stihi ostali nekje na dnu predala in so zato bralcem nedosegljivi, je dušo razgalil s slikami in nas popeljal v svoj intimni svet.

146 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 23.

147 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 23.

82

148 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 23–24.

Slikar je Pesnike praviloma umestil v zaprt prostor, jih posadil za dvodimenzionalno naslikano mizo in jim pridal še najrazličnejše predmete, ki nosijo simbolični pomen.

Na slikah tako najpogosteje prepoznamo leščerbo, suho pa tudi cvetoče cvetje, liste papirja, včasih pa je kot simbol zvestobe ob pesniku naslikal še psa.

pes. Cvetje, ki se bohoti na mizi, in široko odprto okno, ki ponuja pogled na drevo, v sliko vnašajo nekoliko bolj svetlo razpoloženje, kot je značilno za kasnejše podobe pesnikov. Šopek belega cvetja pripomore tudi k liričnemu vzdušju in v zaprti prostor, podobno kot pogled skozi odprto okno, prinaša košček narave.150

Cikel Pesniki preveva mračno razpoloženje, preizpraševanje lastnega obstoja in smisla bivanja, od drugih Lugaričevih del pa se razlikuje tudi v izbiri barv. Lugarič se je s Pesniki dotaknil globine človeške duše, zanimali so ga duševni vzgibi, s slikami pa je želel tudi gledalca popeljati v kontemplativno stanje. Po Pesnikih se je slikar preusmeril k barvno živahnejši likovni govorici, ki se je izražala skozi kolorit istrskih motivov.149

Kljub melanholičnemu in otožnemu izrazu mladega pesnika slika pri gledalcu ne vzbuja pesimističnih občutij, ravno nasprotno, izžareva kontemplativno stanje in mir. Slika iz leta 1957 je motivno sorodna sočasnim avtoportretom, podobam slikarjev in interierjev; med njimi skorajda ni mogoče postavljati ločnic.

Eno izmed zgodnejših podob Pesnika (1957) je slikar umestil v nekoliko utesnjeno notranjščino, v kateri so poleg okrogle mize še stol in omara, vidna pa sta tudi vogala pravokotne mize na desni in komode na levi strani. Nad komodo visi ogledalo, okno je odprto na stežaj. Za okroglo mizo, pokrito z belim prtom, na kateri sta knjiga ali zvežčič in krožnik s pomarančo in ki predstavlja oporno točko za gledalčevo oko, je umetnik naslikal pesnika, sedečega na stolu. Je suhljate postave, oblečen v modro obleko z belo srajco in oranžno kravato, v gumbnici suknjiča pa ima zataknjen nageljnov cvet. Glavo usmerja nekoliko navzdol, v rokah pa drži knjigo, ki jo je slikar postavil v središče kompozicije. Knjiga v pesnikovih rokah odseva v ogledalu na steni. Pesnikova postava proporcionalno ne ustreza razmerjem na sliki. Ob njegovih nogah so kupi knjig, ki jih mora še prebrati, ali prazni zvežčiči, ki jih želi še zapolniti. Družbo mu dela zvesti spremljevalec

Figuralika, ki je bila značilna za zgodnejše podobe pesnikov, je ob koncu umetnikovega slikanja tematike leta 1964 prešla v izrazit ekspresionizem. Umetnik se je omejil na dve barvi – rjavo in modro in ju variiral v različnih odtenkih. Slika je z vertikalno osjo ločena na levi in desni del, opazna pa je tudi horizontalna ločnica na višini spodnje tretjine kompozicije. Sedeča moška figura zavzema tako rekoč celotno slikovno polje. Medtem ko je telo moškega upodobljeno frontalno, opazimo, da ima dva obraza, od katerih eden pogleduje proti nam oziroma se sooča z gledalcem, drugi je upodobljen v profilu. Razklanost, ki jo nosi pesnik v sebi, je umetnik upodobil tudi navzven.

Morda se pesnik obrača stran, ker je ostal brez navdiha, morda ga je strah, da pesnikovanju ne bo kos. Prekrižane roke, asketska postava in reducirane barve nakazujejo na resignacijo, pa tudi splošno razpoloženje slike priča o pesnikovi ujetosti, brezizhodnosti, malodušju in otožnosti. Rdeč madež sredi prsi predstavlja umetnikovo srce, vanj je ujeta njegova duša. Zvezek oziroma knjiga na

149 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 25.

150 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 20.

83

okrogli mizi je edini dodani predmet, svetle navpičnice na modrem ozadju pa še podaljšajo pesnikovo stanjšano figuro. Na površini slikovnega polja opazimo grebene, ki so nastali zaradi nalaganja barve z lopatico, umetnik pa je sliko zaključil z otresanjem čopiča, da so se ustvarili značilni izcedki.

V primerjavi s sliko iz leta 1957 podobo iz leta 1964 zaznamujeta malodušje in otožno razpoloženje. Lugaričevi pesniki iz prve polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja so njegova najbolj ekspresionistična dela.151

Pesnik, risba z barvnimi flomastri, 380 x 500 mm, 1995

151 CIGLENEČKI 1997 (op. 59), str. 11.

84

Pesnik, olje na lesonit, 89 x 57 cm, 1958

85

Pes, olje na lesonit, 62 x 52 cm, 1962

86

Pesnik, risba s kemiÄ?nim svinÄ?nikom, 349 x 260 mm, 1988

87

Anja Iskra

Ciklus Lugaričevih Demonov Umetnika Albina Lugariča poznamo predvsem kot slikarja krajin. Kmalu po zaključku študija na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani so se v njegovem opusu pojavile istrske krajine.152 Kot izrazit opazovalec in izpovedovalec pa je Lugarič po mnenju mnogih poznavalcev dosegel vrh svojega ustvarjanja s ciklusom haloških pokrajin.153 Ob krajinah se je Lugarič gledalcem skozi razstave in besedila likovnih kritikov, ki so nastajala ob njih, predstavil tudi kot figuralik in slikar interierjev, v nekaterih kasnejših delih pa je celo zapustil predmetno razpoznavnost ter se posvetil abstrakciji. Njegov izredno bogat slikarski opus, ki je nastajal več kot petdeset let in še ni v celoti pregledan ter dokumentiran, pa skriva mnogo več.

Izredno zanimivo, a do zdaj spregledano poglavje umetnikovega ustvarjanja predstavlja ciklus Lugaričevih demonov. V slikarjevi zapuščini, ki jo hranijo dediči, je trinajst platen z omenjenim motivom, ki so nastajala od konca osemdesetih do prve polovice devetdesetih let. Hiter pregled slik z motivi demonov nam potrjuje večkrat zapisano mnenje o Lugariču kot izjemnem koloristu. Pri njihovem nastajanju je bila barva vsekakor najpomembnejši likovni element. Lugarič jih je slikal z močnimi, žarečimi barvami v toplo-hladnih kontrastih.

Barvo je nanašal s hitrimi, skoraj nervoznimi potezami, ki se ujemajo z upodobljeno vsebino, hkrati pa odražajo slikarjev notranji svet. Način, kako je z izmenjavo kratkih in dolgih potez v naglici gradil podobe, je viden tudi pri ohranjenih risbah demonov.

152 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 19.

153 CIGLENEČKI 1997 (op. 59), str. 13; KOMELJ 1997 (op. 3), str. 8.

88

Demoni se v Lugaričevem opusu pojavljajo v različnih oblikah. Na nekaterih upodobitvah so prikazani kot zveri z dolgimi kremplji in odprtimi gobci, iz katerih rastejo ostri zobje. Drugje so naslikani kot variacije na ptice, pajke, različne plazilce ali morske živali; ponekod pa se pojavljajo tudi kot človeške silhuete. Na najstarejšem platnu v zbirki demonov, datiranem z letnico 1987, vidimo spopad med zmajem in kačo. Demona, predvsem zmaj, sta nabita z energijo in zamrznjena v trenutku pred odločilnim napadom.

Vrh v razvoju motiva demonov je Lugarič dosegel leta 1993, ko je ustvaril največ slik z njihovimi podobami.

Na slikah, ki so nastale v tem obdobju, prevladujejo demoni v podobi ptic. Platna je skoraj v celoti zapolnil s skupinami pošasti, ki se v nedoločenem prostoru borijo med seboj, njihova telesa pa so prepletena. Lugaričevi demoni spominjajo na keltske podobe pošasti, ki žrejo svoj rep ali druga drugo; poganski motiv se je kasneje v krščanstvu preoblikoval in bil v srednjeveški umetnosti dokaj pogost.

Da bi razumeli vlogo Lugaričevih demonov, je treba opredeliti pojem demona. Sama beseda izvira iz stare grščine; daimonion je jezikovno izhodišče za besedo daimon, ki v latinščini postane daemon. V antični kulturi so bili demoni nadnaravne entitete, vendar brez negativne konotacije. V literaturi stare Grčije najdemo demona na več mestih kot nekakšno posebno, nadnaravno bitje, ki je dodeljeno vsakemu posamezniku ob rojstvu in je nekakšna višja zavest posameznika. V Platonovi Apologiji se Sokrat sklicuje na nek božji glas (daimonion), ki ga vodi in

Demoni, olje na lesonit, 46 x 55 cm, 1993

89

opozarja pri njegovih dejanjih.154 Antični pojem daimon je torej dvojen, pojavlja se bodisi kot entiteta bodisi neke vrste modus operandi, ki motivira človekovo delovanje in udejstvovanje v svetu. Zgodnje krščanstvo je prevzelo pojem demona, a je ta dobil negativen predznak. Demone so v krščanski tradiciji pojasnjevali kot padle angele in so tako postali predstavniki zla, goljufije ter spletk.155 Tudi Lugaričevi demoni so temačni in v gledalcu vzbujajo nelagodje. Uganka, zakaj se je slikar odločil slikati te demonske pojave, pa se deloma skriva v umetnikovi življenjski zgodbi. Odraščal je v dobi, ki jo je zaznamoval strah pred neizbežnim kaosom, in kot najstnik doživel nastop druge svetovne vojne. V času vojne se je mladi Lugarič šolal na umetno-obrtni šoli v Gradcu.156 Slikarja so zagotovo pretresle vojne grozote, pri katerih je bil navzoč sam ali pa so mu o njih pripovedovali. Zaključek vojne je dočakal poln strahotnih vtisov, ki so močno zaznamovali njegovo življenje. Še mnogo let po koncu krvavih dogodkov je slikar doživljal grozljive vizije.157 To so bile mračne podobe agresije, ki jih je prenesel tudi na svoja platna.

Sprva je svoje občutke ob teh vizijah upodabljal na risbah, na katerih najdemo mnoge podobe zveri. Te je risal samostojno ali v spopadu oziroma prežeče na nemočno žrtev. Zanimivo je, da se je umetnik odločil svoje vizije prenesti na večja platna šele nekaj desetletij kasneje.

Morda se odgovor skriva v dejstvu, da je ciklus Lugaričevih slik demonov, ki je nastajal od konca osemdesetih in dosegel vrh v prvi polovici devetdesetih let, sovpadal z nemirnimi dogodki, ki so se takrat odvijali v Jugoslaviji in kulminirali v tragičnih vojnih spopadih.

Lugaričeve slike demonov so intimne narave, saj jih je umetnik slikal iz osebne nuje, razstavil pa je le redkokatero izmed njih. Javnosti je bila tako na razstavi ob umetnikovi sedemdesetletnici na ogled slika demona, katerega temna silhueta raste iz okoliške hribovite krajine.158 S črnino demona je umetnik dosegel občutek nelagodja in strahu, ki bdi nad pokrajino. Očitnejše nasilje je Lugarič upodobil na kasnejših delih. Leta 1993 je pričel slikati skupine pošasti v spopadih. To so fantastične podobe imaginarnih bitij, s katerimi je umetnik odslikaval okrutnosti tega sveta, ki so se mu kazale v vizijah in sočasnih dogodkih. Na sliki Demoni, ki je nastala leta 1993, lahko vidimo tri figure zoomorfnih oblik, ki se prepletenih teles bojujejo in v svojem aktu lebdijo v neprepoznavnem prostoru. Pod njimi se nahaja nema priča – človeška figura, ujeta v to tesnobno stanje, a s svojimi udi trdno povezana z njimi.

Na obravnavani sliki, pa tudi na drugih upodobitvah demonov, močno izstopajo njihovi prazni pogledi, ki jim dajejo še bolj strašljivo podobo. V njih odseva eksistencialna stiska človeka, ki jo je v svojih delih opisal že Søren Kierkegaard. Ta se je zavedal, da je venomer obkrožen s smrtjo in da so vrednote, ki jih družba jemlje za samoumevne, v resnici iluzorne.

Lugaričevi demoni predstavljajo pomemben del umetnikovega opusa, saj nam pričajo o slikarju kot tankočutnem opazovalcu družbenega dogajanja. V njegovih izrazito ekspresivnih podobah demonov se kaže tragično človeško stanje, homo homini lupus, destruktivna plat človeštva, ki pogosto nima meja in nas vedno znova preseneča.

154 Demon, The Classical Tradition (ur. Anthony Grafton, Glenn W. Most, Salvatore Settis), Cambridge 2010 (http://search. credoreference.com.ezproxy.lib.ukm.si/content/entry/ harvardct/demon/0?searchId=e9215d66-4e8a-11e6-a81a0e811e6e1ce7&result=5; pridobljeno 20. 7. 2016).

155 Branko FUČIĆ, Sotona, Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog kršćanstva, Zagreb 1979, str. 540.

156 CIGLENEČKI 1989 (op. 7), str. 16.

157 Slikarjevih vizij se spominja njegov sin Bogomir Lugarič (pogovor z dne 19. 7. 2016).

90

158 Slika je reproducirana na naslovnici kataloga: Albin Lugarič.

Razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici, Ptuj 1997.

Demon, olje na lesonit, 60 x 46 cm, 1992

91

Demoni, olje na lesonit, 62 x 91 cm, 1987

92

Pes, risba s kemiÄ?nim svinÄ?nikom, 357 x 498 mm, 1989

93

Stanka Gačnik

Kaj pa bo ostalo?159 Likovna zapuščina Albina Lugariča v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož I. Slikar in umetnik Albin Lugarič (1927–2014) je svojo bogato umetniško pot začel v petdesetih letih 20. stoletja, ko se je kot mlad, akademsko izobražen slikar vrnil nazaj v rodni Ptuj. Pred drugo svetovno vojno je obiskoval ptujsko gimnazijo, potem med letoma 1942 in 1944 umetnostnoobrtno šolo v Gradcu, nato pa je med letoma 1946 in 1952 študiral na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1950 diplomiral pri profesorju Gojmiru Antonu Kosu in nato pri njem opravil še specialko za slikarstvo. Njegov profesor je ponovno bil tudi slikar in grafik »s predvojne ptujske gimnazije« France Mihelič, ki ga je na akademiji poučeval risanje in kompozicijo. Študijsko ga je pot zanesla še v Pariz, kjer je leta 1956 preživel tri tedne. Potem se je vrnil in živel ter ustvarjal samo na Ptuju.

159 Izjava Albina Lugariča ob večkratnih pogovorih o njegovi umetnosti.

94

Starodavno mesto z izjemno kulturno dediščino, zaznamovano s stoletji burne zgodovine, položeno ob bok reke Drave, dvignjeno nad prostranosti Dravskega polja in obdano z vinskimi griči Slovenskih goric in Haloz, je temeljito zaznamovalo in narekovalo umetniško in življenjsko pot velikega ptujskega in slovenskega umetnika Albina Lugariča. »Domači«, ptujski motivi so Lugariča spremljali in navdihovali domala skozi ves njegov ustvarjalni opus. Spreminjali so se le mediji, na katere je beležil svoje sublimno občutenje in osebna doživetja. Slike na različnih nosilcih, pasteli, akvareli, risbe … so tehnike, v katerih živijo in bodo živeli njegovi številni in prepoznavni motivi ptujskega in obdravskega sveta za zmeraj.

Albin Lugarič je s svojim izjemnim in obsežnim likovnim opusom ostal zvest Ptuju, njegovi okolici, pokrajini in ljudem. Izredno dovršen, prefinjen in prepoznaven krajinar z izbranim, usklajenim in toplim barvnim koloritom, v maniri realizma, katerega dela so zaokrožena v številne tematske likovne opuse, pričajo o izjemno plodnem, a samosvojem likovnem pripovedovalcu življenjskih usod ljudi in navdihujoče obdravske krajine.

Do sedaj poznan, odkrit in raziskan Lugaričev slikarski opus zaobjema naslednje prepoznavne cikluse: Prvi ciklus istrskih krajin v petdesetih letih, Figura v prostoru, Interieri, Pesniki, Drugi in Tretji istrski ciklus – Soline, Pristanišča, Haloške krajine ob koncu šestdesetih, v sedemdesetih in osemdesetih letih, Vedute, Ženske figure – lukarice, Demoni.160 Ves čas ustvarjanja pa je bila prisotna tudi risba, intenzivnejše v zadnjem ustvarjalnem obdobju, prevladujoča tematika je bila krajina, potem vedute Ptuja, šopki, sakralna motivika, tudi figura, kjer pa začnejo prepoznavne oblike iz narave prehajati v povsem abstraktne in geometrijske likovne kompozicije. Razsežnost Lugaričeve umetniške kreativnosti in slikarsko (ne)prepoznavnost na polju slovenske umetnosti 20. stoletja ter razpetost (ujetost) med »domom in svetom« je v svojem zapisu imenitno zaobjel dr. Milček Komelj: »Slikarski opus Albina Lugariča temelji na pokrajinah, največkrat v širokih haloških panoramah, zato slikar že dolgo velja za slikarja ptujskega ambienta, otožno-vesele zeleno barvite dežele, razgrnjene ob robu panonske ravnine in obkrožene z griči, ki jih s svetlobo zaliva nadnje poveznjeno nebo. Kljub očitni navezanosti na to okolje pa v najizraziteje lugaričevskih podobah ni čutiti le ljubeče pripadnosti, marveč prav toliko ali še bolj tudi nekakšno usojeno ujetost, žgočo trpko likovno obsedenost z deželo, v katero umetnik očitno vnaša predvsem svoj notranji nemir in krčevitost, v sončno drhtenje zajeto živahnost ter žgočo nelagodnost, ki jo je

zastrto čutiti v vsem njegovem dosedanjem delu, kot bi se umetnik z njeno notranjo močjo s čopičem bojeval, da bi vanjo vtisnil svoj obraz. Njegova izhodiščna osnova je realna podoba pokrajine, a bolj kot njen topografski vidik ali mitološko izročilo, ki ga je v likovni svet povzdignil že umetnikov profesor France Mihelič, je Lugariča vznemiril živ utrip dežele v njeni prostranosti ter slikoviti likovni površini in prekriti energičnosti, ki obvladuje vsa njegova krajinska platna. Tudi Lugaričeva značilna figuralika, ki je imela zlasti v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja v umetnikovem ustvarjanju posebno mesto, kaže na svojevrstno ujetost in obenem značilno slikovitost v prikazovanju umetniškega kontrasta in razporeditve figur v prostoru slike.« In: »Tudi v tem je umetnik otrok generacije, ki je vseskozi poskušala in iskala, a v bistvu ostajala zvesta predmetnemu izhodišču ter še posebej sugestiji odmaknjenega okolja, da včasih ne vemo, ali je zanje sreča, ker imajo korenine in izpričujejo lokalno oziroma pokrajinsko pripadnost, ali gre za ujetost, ki jim reže krila in hromi pesniški polet …«.161

160 Več v: CIGLENEČKI 1989 (op. 7).

161 KOMELJ 1997 (op. 3), str. 6–8.

95

Pristanišče, olje, juta, 111 x 136 cm, 1967 (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, PMPO G-1151s)

96

II. V Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož sledimo umetniškim produkcijam številnih likovnih ustvarjalcev z našega področja in si prizadevamo z zbiranjem njihovih del. Med njimi zagotovo izstopa »najbolj ptujski med ptujskimi umetniki« – slikar Albin Lugarič. Tekom muzejskega strokovnega dela se je z odkupi in prijaznimi darili umetnika oblikovala dokaj obsežna in kvalitetna likovna zbirka Albina Lugariča, ki zajema domala njegovo celotno ustvarjalno obdobje, s posameznimi deli iz vseh do sedaj poznanih ciklusov in v različnih tehnikah. Lugarič je, ob razstavah drugod po Sloveniji, svoja dela dokaj redno razstavljal tudi v ptujskem muzeju, izpostaviti pa velja tri obsežnejše in pregledne razstave o njegovi umetnosti, in sicer leta 1987, 1997162 in 2007, vsakič ob življenjskem jubileju. Glavnino del je muzej odkupil ob umetnikovih jubilejih, ob šestdeseti (1987) in sedemdeseti obletnici (1997) ter leta 1998 s sredstvi Mestne občine Ptuj, Ministrstva za kulturo RS in družbe Mercator SVS, d.d. Ptuj. Že leta 1983 pa je muzej odkupil nekaj Lugaričevih del s sredstvi t. i. Borlske slikarske kolonije, ki je med letoma 1969 in 1984 potekala na gradu Borl163 in jo je finančno podpirala Občina Ptuj. Nekaj del pa je umetnik ob različnih priložnostih tudi podaril.

Zbirka likovnih del Albina Lugariča, ki jo hranimo v ptujskem muzeju, zajema danes 55 umetnin iz vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobij, od tega je največ slik v tehniki olje na platno, juto, lesonit ali lepenko (23), sledijo dela na papirju v gvaš ali akvarelni tehniki (12), risbe s tušem ali svinčnikom (11), v tehniki akril na platno (4), pastel (4) in lesorez (1). Časovno so razpeta med letoma 1958 in 1996.

Ob izredno obsežnem in dragocenem likovnem opusu, ki ga je zapustil ptujski umetnik, si bomo prizadevali, da obstoječo muzejsko zbirko dopolnimo še z dodatnimi umetninami mojstra, in tako zanamcem na primeren način ohranimo del dragocene likovne zapuščine, ki bo za zmeraj pričala o »najbolj ptujskem« umetniku izmed plejade številnih ustvarjalcev, ki so na Ptuju živeli, ustvarjali in dajali … nekoč in danes in za jutri. Mojster Lugarič je ostal zvest sebi in Ptuju, njegovi pokrajini in ljudem, postal je samosvoj in pogumni jezdec skozi brezčasovne in brezmejne epohe, ki jim z eno besedo pravimo umetnost in ki je pravzaprav eno samo potovanje v svet enkratnega duhovnega bogastva in stremljenja po uravnoteženi lepoti stvari in pojavov, ki nas obdajajo.

Obala s konjenikom, gvaš, 700 x 1000 mm, 1990 (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, PMPO G-1296s)

162 Leta 1997 je ob razstavi izšel obsežnejši katalog s pregledom razstav in bibliografijo o umetniku: Albin Lugarič. Razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1997 (razstavni katalog, besedilo Milček Komelj in Marjeta Ciglenečki).

163 Več v: Stanka GAČNIK, Slikarska kolonija Poetovio-Ptuj (1969–1984), v: Ptujski zbornik VI, Zgodovinsko društvo Ptuj, Ptuj 1996, str. 915–928.

97

Haloze, olje na lesonit, 100 x 110 cm, 1974 (Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž, PMPO G-230s)

98

Soline, olje na lesonit, 81 x 117 cm, 1967 (Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž, PMPO G-1062s)

99

Kadilec, rjavi pastel, 707 x 1007 mm, 1996 (Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž, PMPO G-1152s) Na desni: Pesnik, olje na lesonit, 94 x 62 cm, 1963 (Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž, PMPO G-1060s)

100

Marjeta Ciglenečki

Summaries

Albin Lugarič (1927 – 2014) From the Artist's Legacy Albin Lugarič lived in Ptuj for almost his entire life. He left Ptuj only to study, first in Graz (1942–1944) at the school for arts and crafts and then in Ljubljana at the Academy of Fine Arts (1946–1952). After completing his studies, he worked as a teacher in primary schools, while from 1956 until 1987 he taught at the grammar school in his home town. He was a much loved Ptuj personality – as both a teacher and painter. He exhibited his paintings relatively often, and his works decorate many public premises and homes in Ptuj. His close artistic connection to the town, and his even closer connection to Haloze, a wine-growing region in the vicinity of Ptuj, is evident in his work, although it was interpreted by some art critics not only as indicative of the painter’s affection for his beloved surroundings but also as a fatal trap.

However, the artist himself very often verbally expressed his affection for Ptuj and Haloze, declaring that they were simply close to his heart.

After Lugarič’s death, it was a natural decision to organise an exhibition and publish a monograph to commemorate him. As the Regional Museum Ptuj has already held three retrospective exhibitions (in 1977, 1987 and 1997), we decided to frame our project slightly differently. Our plan was to

102

extensively research the legacy of the artist’s work which he retained at home and in his studio. 441 paintings were documented, while 3675 drawings, water-colours, gouaches and prints were photographed and inventoried - which is less than half of the works on paper kept by his heirs.

Albin Lugarič was a highly disciplined drawer; he drew every day, creating a wealth of works which need to be dealt with appropriately in the longterm. However, our opinion is that the existing registered drawings, which originate from all periods of his career, offer a valuable and fresh insight into Lugarič’s oeuvre. Lugarič practised all drawing techniques. He drew in order to develop his ideas; the drawings did not serve as exact models for his paintings and many of them can be treated as autonomous works. He exhibited his drawings relatively often. As regards motifs, these works can be compared with his paintings, although there are some themes which were never realised in oil on canvas.

While studying in Graz, Albin Lugarič became friends with his colleague Rudolf Kortokraks (1928–2014); the young men used to paint water-colours in the Graz parks. It is surprising how close to abstract painting Lugarič was at the time. He was later influenced

by the professors at the Ljubljana academy: the style of Gojmir Anton Kos (1896–1970), France Mihelič (1907–1998) as well as Marij Pregelj (1913–1967) can be traced in Lugarič’s early works. Albin Lugarič was very close to a painter of German origin, Jan Oeltjen (1880–1968), who moved from Germany to Ptuj and Haloze in 1931 with his wife Elsa (1887–1944), originally from Ptuj and also a painter and sculptor. Oeltjen was the first in the 1920s to discover the artistic value of Haloze. Lugarič is a worthy successor to him.

Concerning motifs, the oeuvre of Albin Lugarič can be divided into landscape and figurative painting.

His Haloze landscapes from the 1970s stand as the peak of his legacy. He painted the viniferous region with huge energy, framing the patches of colour with strong, wide and dark lines. The brush strokes are vehement and expressive. The Haloze region, surely the least economically advanced area of Slovenia, became the focus of attention in the 1970s of artists, journalists, poets and writers as well as politicians. Photographer Stojan Kerbler (born in 1938) became famous with a photo series presenting the Haloze people; however, there were also others inspired by the region’s traditional life and myths and legends.

Lugarič also attempted to interpret this intriguing landscape and the old methods of peasant work. Istria was another location where Lugarič created a large number of paintings; the landscape there, which differs so much from Styria and Haloze, presented a challenge, as did the colouring. Istria was interesting in a

wider sense; it was incorporated into the borders of Yugoslavia after WWII and offered a Mediterranean spirit which was before then unknown in Slovenia. The Slovene painters took experimental steps into modernism through painting in Istria and Lugarič was no exception. His Istria landscapes in warm brown and yellows, with blue for sky and sea, and the motifs of sailing boats, ships and harbours appear like punctuation points within his extensive body of Styrian green landscapes. One of the most successful motifs in Lugarič’s work is his winter lanscapes. He observed the snowy plains from above; the fences, paths and trellis endow his works with a solid construction. Yet, in spite of the snow, the paintings are not cold.

Warm brown spots of soil are already visible under the whiteness of the snow – spring is coming. The Haloze and Istria landscapes convince us with their energy, while the winters express the artist’s ability to depict the moment that the old dies off and the new begins to flourish. Lugarič based the scenes on an area close to his home. Studenčnica brook flows subtly through the drawings in brush and ink. These drawings are one of the strongest features of Lugarič’s oeuvre on paper; he managed to vary the degree of brightness to produce amazing contrasts between the grey layers and the white of the paper.

Figures were a constant feature in Lugarič’s work, appearing in his drawings throughout his career, although in his paintings the figure tends to appear in his earlier works.

One of the high points of his oeuvre is the group of paintings usually

named Poets (1955–1965). The Poets are in fact concealed self-portraits of the painter, produced in dark colours, expressing the existential distress rife throughout Europe in the late 1950s and in 1960s. The white sheet of paper on the table in front of the seated person is understood as the author’s fear of becoming artistically incapable.

Such obscure humour was a constant in Albin Lugarič’s creativity and presents an antipode to the bright and sunny landscapes. In 1950s Lugarič produced some paintings presenting desperate homeless persons whose homes were razed during the war.

In the 1960s the first wild animals appeared in drawings, gradually transforming into monsters. In the late 1980s and 1990s Lugarič painted monsters using strong colour contrasts and a firm composition; the paintings are titled Demons. Some of these creatures are identifiable as fish or snakes with wide-open jaws; sometimes their bodies are so intertwined while fighting that they become unrecognizable. Memories of the horrors of WWII were still prevalent in the author’s mind in the late 1980s when the political tensions which culminated in the Balkan wars surfaced; Lugarič was unable to ignore the fears. It was during this period that he painted the urban landscapes that he found so aggressive, relying heavily on dynamic diagonals to stress the absence of kindness in large city life. However, in the 1990s Lugarič also created abstract compositions which surprise the viewer with a radically different palette – the etheric grey tones and the bright white in the

103

centre can be interpreted as the calls of the world from the other side.

After illness in 1995 Lugarič was no longer able to paint; he still drew prolifically, however. He continually analysed his entire repertoire of motifs, but he also drew inspiration from everyday life and images from newspapers and TV screens. The charcoal and ballpoint lines he drew remained firm even in his last drawings in 2011. The themes he chose testify to his mental freshness and wittiness, producing motifs with humour but also a critical edge. After 2000 he changed his signature. He enlarged his typical LA to also incorporate a date, so that the signature and numbers form a wide strip at the lower edge of the paper.

Documenting Lugarič’s artist’s legacy has allowed us to re-evaluate his oeuvre. Previously, Albin Lugarič was valued as an excellent landscape painter, while the Poets series was seen as the best of his figurative paintings. The Demons and the abstract compositions from the 1990s, which were barely known to the public, as well as the drawings with motifs never realized in oil on canvas, surprise us with their high quality and strong expression. Albin Lugarič most was the prominent of Ptuj personalities.

His oeuvre is still to be extensively

researched: as Lugarič’s life and activities were so closely linked to Ptuj and its surroundings his work has not yet been valued from the wider perspective of Slovene 20th century painting. However, what we can state with certainty is that Lugarič was a great interpreter of the Ptuj and Haloze landscape and people and a restless seeker of the eternal truth.

Tina Lovrec

Lugarič's Haloze and Istria Landscape The core of Lugarič's oeuvre is the landscapes from around his home and Haloze. His Haloze landscapes from the 1970s are considered to be the most important chapter in his career.

The paintings are recognizable for their distinctive and energetic brush strokes, lively colour and high focal point, sometimes conveyed through geometrical reduction and flattening of the space depicted. The Istria landscapes are also an important part of

104

Lugarič’s legacy, featuring from the first half of the 1950s until the first half of the 1980s. Even in the oldest of the Istria images, Lugarič moved away from academic realism towards stylization. Lugarič’s Istria landscapes are mostly in brown and ochre, while in the images of harbours, reefs and saltpans, the powerful presence of intense blue dominates. Different coloration is used for the Haloze landscape, which is covered in greenish,

sunny colours. In the late 1960s and 1970s, Lugarič started to approach his landscapes within a compositional scheme of accented vertical and horizontal lines, thus rendering it more abstract. Yet, throughout the artistic process, nature as seen and experienced by the artist remained the cornerstone of his work.

Tea Plaftak

Albin Lugarič and Figure Painting The article deals with Lugarič’s paintings of figures from the earliest period of his career, focusing on portraits of women and self-portraits. Some of the figural compositions are real portraits, mostly of close family members, while some depict generalized images of men and women carrying out various chores. The artist once said that his childhood experience and the

people who surrounded him helped in developing his motif world; thus, throughout his creative processes, the focus of his work was on man in nature and nature itself. Lugarič, as a temperamental colourist with a vehement brush stroke, knew very well how to capture the character of those portrayed: the joy and playfulness of children; the earnestness, tiredness

and hard labour in the elderly and the loving warmth of mothers with their children. Although figural painting is sometimes left out from overviews of Lugarič’s oeuvre at the expense of landscape, it is nonetheless an indispensable part of the artist’s impressive legacy.

Manuela Dajnko

Lugarič's The Poets Albin Lugarič started working on the painting series entitled The Poets more intensively after his Parisian experience in 1956; he continued to use this motif for the following ten years (until 1965). The poets motif is a major milestone in Lugarič's oeuvre.

I will specifically address two of these paintings: one from his early period, which is characterized by a relatively realistic approach and brighter coloration, and a second work which dates to the period in which Lugarič concluded with the motif of poets,

displaying a strong expressionistic overtone. In The Poets, Albin Lugarič bared his soul, inviting the viewer into his intimate world. As a distinctive colourist, he was able to establish both a contemplative state as well as a gloomy and melancholy sentiment.

Anja Iskra

Lugarič’s Demons Cycle Albin Lugarič is mostly known for his landscapes; however, his abundant oeuvre consists of a series of paintings overlooked until today. This is Lugarič’s Demons cycle, created bet ween the end of the 80s and the first half of the 90s. The artist depicted the demonic images with

intense and incandescent colours in hot-cold contrast using swift brush strokes. The demons mostly appear in zoomorphic forms with prevailing images of birds, spiders and various reptiles. The motif reached a peak in 1993 when Lugarič created most of the painting of demons, depicting them

in an undefined space fighting each other with bodies intertwined. The artist’s demons are sombre, unsettling the viewer. The source for the demons is to be found in the artist’s life story.

As a teenager, he either witnessed or heard about the atrocities of the Second World War and was duly

105

appalled by them. Affected by these ghastly impressions, the painter was hunted by dreadful visions of the aggression many years after the war ended. Those dark images were first transferred into drawings and later into canvases capturing the tragic and destructive side of humanity.

Stanka Gačnik

What Actually Remains?

The artistic Legacy of Albin Lugarič in the Regional Museum Ptuj - Ormož The Regional Museum Ptuj-Ormož follows the artistic production of number of artists from the Ptuj area and makes great efforts to collect their work. One of those artists certainly stands out: “The most Poetovian of Ptuj's painters,” painter Albin Lugarič.

With purchases and generous gifts from the artist himself, the museum has formed an extensive and highquality collection of Albin Lugarič’s work which includes nearly his entire creative period, encompassing particular pieces from all of the known cycles of his oeuvre in a variety of painting techniques. The majority of the works were purchased on the occasion of the artist’s 60th (1987) and 70th anniversary (1997) by Mercator SVS d.d. Ptuj. In 1983 the museum purchased some of Lugarič’s work with the funds from the so-called Borl art

106

colony, held between 1969 and 1984 at Borl castle, which was funded by the Ptuj municipality. Albin Lugarič’s art collection kept by the museum consists of 55 artworks from all his artistic periods. The Haloze landscape dominates the collection, followed by saltpans, figurative painting, still life and vedutas of Ptuj. Chronologically, the artworks span the years from 1958 to 1996. Alongside this extensive and impressive oeuvre, we will endeavour to supplement the existing collection with additional works of the master Albin Lugarič. In doing so, we will preserve a valuable part of Slovene artistic legacy for generations to come, allowing them to also witness the “most Poetovian” of artists who, with his extensive artistic oeuvre, stayed true to Ptuj, its surroundings, landscape and people.

Abstraktna kompozicija, olje na lesonit, 40 x 44 cm, 1995

107

Nekaj podatkov iz življenja Albina Lugariča 1927 Albin Lugarič se je rodil 9. avgusta kot peti od šestih otrok materi Mariji, rojeni Kleindienst, in očetu Viktorju Lugariču.

1934–1938 je obiskoval osnovno šolo na Bregu pri Ptuju.

1938–1942 je obiskoval ptujsko gimnazijo; risanje ga je poučeval France Mihelič.

1942–1944 je obiskoval umetno-obrtno šolo v Gradcu.

1946 se je vpisal na Akademijo za upodabljajoče umetnosti v Ljubljani.

1950 je diplomiral pri prof. Gojmiru Antonu Kosu.

1952 je zaključil specialko za slikarstvo pri prof. Gojmiru Antonu Kosu.

1953 se je zaposlil kot likovni pedagog na osnovnih šolah na Hajdini in v Lovrencu na Dravskem polju.

Včlanil se je v Društvo slovenskih likovnih umetnikov.

1956 se je zaposlil kot profesor na ptujski gimnaziji in hkrati poučeval še na treh ptujskih osnovnih šolah.

Tri tedne je študijsko preživel v Parizu.

1961 se je poročil z učiteljico Vero Babšek.

1962 se je rodila hčerka Milena.

1964 se je rodil sin Peter.

1968 se je rodil sin Bogomir Mirč.

1976 je prejel red dela s srebrnim vencem za splošno kulturno udejstvovanje.

1987 se je upokojil. Prejel je veliko oljenko, najvišje kulturno priznanje Občine Ptuj.

2005 je bil imenovan za častnega občana Mestne občine Ptuj.

2014 18. julija je umrl v ptujski bolnišnici. Pokopan je na novem ptujskem pokopališču.

Mirč Lugarič: Ladja, varjeno jeklo, 2010 Najmlajši od sinov Albina Lugariča, Mirč Lugarič, je slikarjev najzvestejši učenec.

Likovno govorico je izbrusil ob vsakodnevnih pogovorih z očetom.

Mirč je fotograf in kipar, vodi pa tudi Galerijo Florijan na Ptuju.

108

Samostojne razstave 1955 Mestni muzej Ptuj (Lugarič, Šibila) 1956 Umetnostna galerija Maribor Mestna hiša Ptuj (Lugarič, Mežan, Oeltjen) 1958 Umetnostna galerija Maribor (Koporc, Lugarič, Urbančič)

1988 Savinovo razstavišče, Žalec Kulturni center Miško Kranjec DE Galerija, Murska Sobota 1989 Umetnostna galerija Maribor (priložnostna razstava ob izidu monografije o umetniku) 1991 Galerija Florijan, Ptuj

1963 Umetnostni paviljon Slovenj Gradec (Čobal, Kores, Lugarič, Polak)

1994 Slovenska zadružna kmetijska banka, Ljubljana

1967 Razstavni salon Rotovž, Maribor

1996 Galerija Žula 2, Maribor

1968 Razstavni paviljon Dušana Kvedra, Ptuj 1975 Avla Mestnega gledališča ljubljanskega, Ljubljana 1977 Krajevna skupnost, Ptuj Razstavni paviljon Dušana Kvedra, Ptuj (razstava ob umetnikovi petdesetletnici) 1978 Razstavni salon Rotovž, Maribor Likovni salon, Celje 1979 Galerija Lendava, Lendava VEKŠ, Maribor 1980 Galerija ARS, Ljubljana 1981 Razstavni paviljon Dušana Kvedra, Ptuj Hotel Radin, Radenci 1982 Stavbar, Maribor Osnovna šola Cirkulane 1983 Razstavišče Avla, I. gimnazija, Maribor 1985 Szombathely, Madžarska 1986 Krajevna skupnost Ivan Spolenak, Ptuj 1987 Pokrajinski muzej Ptuj, galerija na ptujskem gradu (razstava ob umetnikovi šestdesetletnici)

Pokrajinski muzej Ptuj, kulturnozgodovinska zbirka v prvem grajskem nadstropju (napoved razstave v letu 1997) Salon tehniških fakultet Univerze v Mariboru, Maribor 1997 Galerija Društva likovnih umetnikov Maribor, Maribor Vodnikova domačija, Ljubljana Galerija Florijan, Ptuj (skupaj s sinom Mirčem) Galerija na ptujskem gradu (razstava ob umetnikovi sedemdesetletnici) 2005 MIK Celje 2007 Pokrajinski muzej Ptuj, Miheličeva galerija (razstava ob umetnikovi osemdesetletnici) 2009 Razstavišče na dekanatu Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Pokrajinski muzej Ptuj, Razstavišče Stari zapori (skupaj z Bogdanom Borčićem, Jožetom Ciuho, Vladimirjem Makucem in Francetom Slano) 2010 Galerija Florijan Ptuj (skupaj s sinom Mirčem in Metko Jerič) 2015 Razstavišče na dekanatu Filozofske fakultete Univerze v Mariboru

Avla poslovne stavbe Perutnina, Ptuj Kulturni center Ivan Napotnik, Velenje Galerija ARS, Mladinska knjiga, Maribor TGA Kidričevo Ljudska knjižnica, Ormož Umetnostna galerija Maribor

Albin Lugarič se je redno udeleževal letnih razstav Društva likovnih umetnikov Maribor in najrazličnejših skupinskih predstavitev doma in v tujini. Bil je pogost gost na likovnih kolonijah po Sloveniji in na avstrijskem Koroškem. Njegova dela hranijo številni zasebniki, večje število njegovih slik in del na papirju pa je v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož in v Umetnostni galeriji Maribor.

109

Bibliografija o umetniku Razstavni katalogi, zborniki, znanstvene revije in monografije, leksika Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska umetnost, Maribor 1961, str. 239, 254.

Jože CURK, Likovna umetnost v Ptuju, Ptujski zbornik II, Ptuj 1962, str. 372, 374–375.

Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1970, (katalog stalne zbirke), str. 107–108.

Jože CURK, Ptujski grad I, Zbirka vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Ljubljana 1975, str. 32.

ALU Ljubljana 1945–1975. Jubilejni almanah, Ljubljana 1975.

Albin Lugarič, Pokrajinski muzej Ptuj, 1977 (razstavni katalog; besedilo Štefka Cobelj).

Albin Lugarič, Razstavni salon Rotovž, Maribor 1978 (razstavni katalog, besedilo Meta Gabršek Prosenc).

60 let organizirane razstavne dejavnosti v Mariboru, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1980 (razstavni katalog), s.p.

Marjeta CIGLENEČKI, Ptujska leta Franceta Miheliča 1936–1941, Zbornik ob 125-letnici ptujske gimnazije, Gimnazija Ptuj, Ptuj 1994, str. 178.

Stanka GAČNIK, Likovni ustvarjalci ptujske gimnazije, Zbornik ob 125-letnici ptujske gimnazije, Gimnazija Ptuj, Ptuj 1994, str. 189–190.

Albin Lugarič. Slike, Galerija Žula 2, Maribor 1996 (razstavni katalog, besedilo Marjeta Ciglenečki) Stanka GAČNIK, Slikarska kolonija Poetovio-Ptuj 1969–1984, Ptujski zbornik VI/2, Ptuj 1996, str. 917–928.

Marjeta CIGLENEČKI, Jan Oeltjen in Slowenien, v: Jan Oeltjen 1880 – 1968. Das druckgraphische Werk (ur. Ewald Gäßler ter Luise in Lür Steffens), Oldenburg 1997, str. 35–39.

Marjeta CIGLENEČKI, Slikar Jan Oeltjen v Sloveniji, Časopis za zgodovino is narodopisje, 72=37, 2001, št.

1-2, str. 59–78.

M(arjeta) CIG(LENEČKI), Lugarič, Albin, Enciklopedija Slovenije, 16 (Dodatek A-Ž), Ljubljana 2002, str. 123.

25 let. Umetnostna galerija Maribor.

Pridobitve 1969–1979, Maribor 1979 (razstavni katalog), str. 51, 115–116.

Milček KOMELJ, Slikarstvo in Kocbekov čas, Kocbekov zbornik. Krogi nazvnoter – krogi navzven, tematska številka Nove revije, XXIII, št. 269–270, 2004, str. 66.

Štefka COBELJ, Umetniška prizadevanja na ptujskem območju po drugi svetovni vojni, 5. ptujski zbornik, Ptuj 1985, str. 193–194.

Marjeta CIGLENEČKI, Ptujske in haloške podobe, v: Ptujska knjiga (ur. Aleš Šteger), Ljubljana 2006, str. 298–299.

Albin Lugarič. Razstava ob umetnikovi šestdesetletnici, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1987 (razstavni katalog, besedilo Marjeta Ciglenečki in Sergej Vrišer).

Sodobna likovna poetika na Slovenskem. Ptujski slikarji in kiparji 20. stoletja, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 2007 (razstavni katalog, besedilo Stanka Gačnik).

Ivan SEDEJ, Ptujski slikarji XX. stoletja, Ljubljana – Ptuj 1987, str. 26–29, 95–105, 137–138.

Marjeta CIGLENEČKI, Jan Oeltjen v Halozah in na Ptuju, v: Jan Oeltjen. Leta potovanj 1904–1930 (razstavni katalog, ur.Meta Gabršek Prosenc), Umetnostna galerija Maribor, Maribor 2007, str. 69–70.

Likovno življenje v Mariboru 1945–1955, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1988 (razstavni katalog), str. 112–117.

Marjeta CIGLENEČKI, Albin Lugarič, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1989 (uvod Peter Može).

Marjeta CIGLENEČKI, Fond sodobnih likovnih umetnin v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Ob pridobitvi fotografij Stojana Kerblerja, Argo, XXXI–XXXII, 1991, str. 4–6.

Marjeta CIGLENEČKI, Profesorji risanja na ptujski gimnaziji 1869–1987, Časopis za zgodovino in narodopisje, 65=30, 1994, št. 2, str. 336–346.

110

Ptujski umetniki 20. stoletja, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Ptuj 2016 (razstavni katalog, besedilo Stanka Gačnik).

Spodnjepodravci.si (http://www.spodnjepodravci.si/ osebe/lugari%C4%8D-albin/96/, pridobljeno 28. 8. 2016)

Razstavne zloženke

Časopisni in revijalni članki

Albin Lugarič, Ivan Čobal, Slavko Kores, Oton Polak, Umetnostni paviljon Slovenj Gradec 1963.

Fran ŠIJANEC, Razstava mariborskih umetnikov v Jakopičevem paviljonu, Večer, št. 223, 22. 9. 1954, str. 2, 4.

Albin Lugarič, Razstavni salon Rotovž, Maribor 1967.

Albin Lugarič, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1968.

D(ušan) M(EVLJA), Razstava likovnih umetnikov, Ljudska pravica, št. 39, 15. 2. 1955, str. 6.

Albin Lugarič, Likovni salon Celje, Celje 1978 (besedilo Meta Gabršek Prosenc).

Sergej VRIŠER, Vtisi o mariborski likovni dejavnosti, Večer, št. 38, 15. 2. 1955, str. 2, 4.

Albin Lugarič, Lendava 1979 (besedilo Meta Gabršek Prosenc).

Jože CURK, Ob jubilejni razstavi mariborskih likovnih umetnikov, Slovenski poročevalec, št. 39, 16. 2. 1955, str. 4.

Albin Lugarič, Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1981 (besedilo Marjeta Ciglenečki).

Razstava članov Zveze DSLU, Likovno razstavišče Riharda Jakopiča, Ljubljana 1984 (besedilo Meta Gabršek Prosenc).

Razstava treh mest '86. Greenwich, Maribor, Reinickendorf, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1986.

Sergej VRIŠER, Ob vstopu v drugo desetletje mariborske galerije, Nova obzorja, 5, 1955, str. 355.

D(ušan) M(EVLJA), Razstava mariborskih likovnih umetnikov, Ljudska pravica, št. 281, 3. 12. 1955, str. 8.

Sergej VRIŠER, Jesenska revija mariborskih umetnikov, Večer, št. 258, 7. 12. 1955, str. 3–4.

3. praznik krajevne skupnosti, Ptuj 1986 (besedilo Marjeta Ciglenečki).

Jože CURK, Jesenska razstava mariborskih likovnih umetnikov, Slovenski poročevalec, št. 288, 10. 12. 1955, str. 7.

Razstava grafike študentov prve generacije ALU po osvoboditvi 1945–1950, Moderna galerija, Ljubljana 1988 (besedilo Špelca Čopič).

Sergej VRIŠER, Pomladansko srečanje z domačimi umetniki, Večer, št. 134, 9. 6. 1956, str. 5.

Albin Lugarič. Tihožitja, portreti in krajine iz petdesetih let, galerija Florijan, Ptuj 1991 (besedilo Marjeta Ciglenečki).

Sergej VRIŠER, Prizadevanja in zmernost. Prva samostojna razstava Albina Lugariča v Umetnostni galeriji od 4. do 18. novembra 1956, Večer, št. 267, 14. 11. 1956, str. 3.

Albin Lugarič, Slovenska zadružna kmetijska banka, Ljubljana 1994 (besedilo Marjeta Ciglenečki).

Sergej VRIŠER, Poezija barv in risbe, Večer, št. 283, 5. 12. 1956, str. 3.

Albin Lugarič. Akvareli, Salon tehniških fakultet Univerze v Mariboru, Maribor 1996 (besedilo Meta Gabršek Prosenc).

Sergej VRIŠER, Likovna pota pod Pohorjem, ob Dravi in Savinji, Večer, št. 130, 5. 6. 1957, str. 3.

Albin Lugarič, Vodnikova domačija, Ljubljana 1997 (besedilo Marjeta Ciglenečki).

Dušan MEVLJA, Spomladanska razstava mariborskih likovnih umetnikov, Naši razgledi, št. 12, 22. 6. 1957, str. 290–291.

Razstava fotografij in slik Mirča in Albina Lugariča, Galerija Florijan, Ptuj 1997 (izjava Albina Lugariča in Mirča Lugariča).

nk, Mariborski likovni gostje. Razstava v Jakopičevem paviljonu, Slovenski poročevalec, št. 265, 10. 11. 1957, str. 6.

Albin Lugarič. Pesniki, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor 2009 (besedilo Marjeta Ciglenečki).

Sergej VRIŠER, Po starih in novih poteh, Večer, št. 287, 11. 12. 1957, str. 3–4.

Mojstri. Bogdan Borčić, Jože Ciuha, Albin Lugarič, Vladimir Makuc, France Slana, Pokrajinski muzej Ptuj, 2009 (besedilo Stanka Gačnik).

Fran ŠIJANEC, Ob uspehu v Ljubljani, Večer, št. 281, 4. 12. 1957, str. 3.

Albin Lugarič, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor 2015 (besedilo Marjeta Ciglenečki).

A(ndrej) UJČIČ, Jesenska razstava, Ljudska pravica, št. 292, 14. 12. 1957, str. 6.

Sergej VRIŠER, Izpolnitve in obeti, Večer, št. 128, 4. 6. 1958, str. 5.

111

A(ndrej) U(JČIČ), Umetnost treh mladih. Ob razstavi slikarskih del A. Lugariča. L. Koporca in I. Urbančiča v Umetnostni galeriji, Večer, št. 285, 10. 12. 1958, str. 5.

Andrej UJČIČ, Stalnost in rast, Večer, št. 281, 5. 12. 1959, str. 5.

Jože CURK, Pohod k novim smerem, Večer, št. 242, 15. 10. 1960, str. 5.

Fran ŠIJANEC, Pregled in perspektive, Večer, št. 240, 14. 10. 1961, str. 5.

Janez MESESNEL, Sto različnih, Delo, št. 330, 7. 12. 1973, str. 8.

Meta GABRŠEK PROSENC, Kolektivni nastop, Večer, št. 287, 12. 12. 1973, str. 6.

Janez MESESNEL, Primerna raven, Delo, št. 142, 19. 6. 1974, str. 8.

Janez MESESNEL, Več kot tretjina, Delo, št. 280, 3. 12. 1974, str. 8.

Sergej VRIŠER, Mežan in Lugarič, Večer, št. 203, 30. 8. 1962, str. 5.

Janez MESESNEL, Barvne pokrajine Albina Lugariča v Mestnem gledališču ljubljanskem, Delo, št. 22, 28. 1. 1975, str. 8.

B(ranko) R(UDOLF), Razstava mariborskih umetnikov v Umetnostni galeriji, Večer, št. 247, 20. 10. 1962, str. 5.

Jože CURK, Ob društveni razstavi mariborskih likovnih umetnikov, Večer, št. 109, 13. 5. 1975, str. 6.

Andrej UJČIČ, Nemirna raziskovalna sla, Večer, št. 227, 28. 9. 1963, str. 5.

Franc ZALAR, Štajerci na Gorenjskem, Dnevnik, št. 261, 24. 9. 1975, str. 5.

Andrej UJČIČ, Nekaj je dozorelo, Večer, št. 239, 12. 10. 1963, str. 5.

Jože CURK, Tematska raznovrstnost, Večer, št. 109, 12. 5. 1976, str. 6.

Andrej UJČIČ, Pretežno prijetni vtisi, Večer, št. 247, 23. 10. 1965, str. 5.

Meta GABRŠEK PROSENC, Prodor mlajših tendenc, Delo, št. 123, 28. 5. 1976, str. 6.

Aleksander BASSIN, Za pozlačenimi platnicami, Večer, št. 246, 22. 6. 1966, str. 9.

M(eta) G(abršek) P(rosenc), Mariborski likovniki za potresno področje. Prodajna razstava v avli Doma družbenih organizacij, Večer, št. 137, 14. 6. 1976, str. 5.

France FORSTNERIČ, Pri nas je postal mehkejši, Večer, št. 42, 20. 2. 1968, str. 8.

Branko RUDOLF, Razstava Albina Lugariča v Ptuju, Večer, št. 72, 26. 3. 1968, str. 4.

Julij OŠLOVNIK, Še o razstavi Albina Lugariča, Večer, št. 87, 12. 4. 1968, str. 8.

Maja VETRIH, Morda najboljši kolektivni nastop, Večer, št. 109, 10. 5. 1968, str. 15.

Hans HEIN, Weltoffene Maler aus Slowenien, Lindauer Zeitung, št. 192, 21. 8. 1968.

Dušan MEVLJA, Mariborski likovniki v salonu Rotovž, Delo, št. 41, 12. 2. 1970, str. 5.

Maja VETRIH, Bera zadnjega časa, Večer, št. 35, 12. 2. 1970, str. 15.

Jože CURK, Ob razstavi II. slikarske kolonije, Tednik, št. 36, 9. 9. 1971, str. 6.

Aleksander BASSIN, Začetek sproščenosti, Večer, št. 106, 9. 5. 1972, str. 5.

Meta GABRŠEK PROSENC, Tovarišu v opomin, Večer, št. 107, 11. 5. 1973, str. 5.

Meta GABRŠEK PROSENC, Novi razstavni prostori na Ravnah, Večer, št. 280, 4. 12. 1973, str. 7.

112

Breda ILICH-KLANČNIK, Tradicionalna skupinska predstavitev, Večer, št. 115, 20. 5. 1977, str. 6.

France FORSTNERIČ, Ptujska likovna dogodka.

Retrospektiva Janeza Mežana in Titovi portreti Albina Lugariča, Delo, št. 182, 9. 8. 1977, str. 5. Štefka COBELJ, Razstava ob jubileju Albina Lugariča, Tednik, št. 39, 6. 10. 1977, str. 7.

Martin OZMEC, Jubilejna razstava umetniških del Albina Lugariča, Tednik, št. 40, 13. 10. 1977, str. 12.

Janez MESESNEL, Sredi dobre poti. Ob samostojni razstavi slik Albina Lugariča, prirejeni za delovno obletnico v paviljonu Dušana Kvedra v Ptuju, Delo, št.

255, 3. 11. 1977, str. 7.

M(arjan) ŠNEBERGER, Umetnost mora biti last delovnega človeka, Tednik, št. 44, 10. 11. 1977, str. 7.

Franc ZALAR, Obširen dokaz nove likovne zmogljivosti, Dnevnik, št. 341, 17. 12. 1977, str. 5.

Meta GABRŠEK PROSENC, Malo novega, dovolj dobrega, Večer, št. 117, 23. 5. 1978, str. 6.

Janez MESESNEL, Rodovi pri svojem, Delo, št. 135, 13. 6. 1978, str. 7.

Franc ZALAR, Ekspresionizem kot regionalna značilnost, Dnevnik, št. 167, 21. 6. 1978, str. 6.

Boštjan PIRC, Nazaj k naravi, delu, človeku, Naš delavec, št. 4, april 1982, str. 50.

Meta GABRŠEK PROSENC, Ne regionalno temveč svojsko, Naši razgledi, št. 12, 23. 6. 1978, str. 365.

Franc ZALAR, Kmečka motivika, Dnevnik, št. 132, 17. 5. 1983, str. 5.

Meta GABRŠEK PROSENC, Radoživost poteze in kolorita, Večer, št. 205, 5. 9. 1978, str. 6.

Janez MESESNEL, Izkušnja in eksperiment, Delo, št. 118, 24. 5. 1983, str. 6.

Meta GABRŠEK PROSENC, Predstavitev ptujskega slikarja, Delo, št. 206, 6. 9. 1978, str. 6.

Smail FESTIĆ, Rivalstvo spodkopava umetnost.

Akademski slikar Albin Lugarič, 7D – Slovenski tednik, št. 44, 3. 11. 1983, str. 17–18.

M(arjan) Š(NEBERGER), Albin Lugarič razstavlja v Salonu Rotovž v Mariboru, Tednik, št. 37, 21. 9. 1978, str. 7.

Jože CURK, Ob razstavi akademskega slikarja Albina Lugariča v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru, Večer, št. 245, 21. 9. 1978, str. 4.

Meta GABRŠEK PROSENC, Albin Lugarič, od intimizma k barvnemu ekspresionizmu, Naši razgledi, št. 19, 13. 10. 1978, str. 545, 552, 558.

Marlen PREMŠAK, Nezatajevan izbruh kolorita, Večer, št. 260, 9. 11. 1978, str. 4.

Ogh, Albin Lugarič Lendvân, Képzömüvészet, Népúság, 1. 2. 1979.

Ivan CIMERMAN, V spomin edinstvenemu slikarju – krajinarju Albinu Lugariču ob njegovi petdesetletnici, Tednik, št. 16, 26. 4. 1979, str. 12.

H(elena) GRANDOVEC, Kolonij ni nikoli preveč, Večer, št. 200, 28. 8. 1979, str. 6.

Marjeta CIGLENEČKI, Albin Lugarič pripravlja razstavo v razstavišču ob Dravi, Tednik, št. 7, 19. 2. 1981, str. 9.

M(arjan) Š(NEBERGER), Albin Lugarič razstavlja, Tednik, št. 10, 12. 3. 1981, str. 7.

Marjeta CIGLENEČKI, Razstava akademskega slikarja Albina Lugariča, Delo, št. 69, 25. 3. 1981, str. 9.

Jože CURK, Bogata, čeprav okrnjena, Večer, št. 109, 14. 5. 1981, str. 6.

Meta GABRŠEK PROSENC, Razstava Društva likovnih umetnikov Maribor, Naši razgledi, št. 9, 15. 5. 1981, str. 270.

Franc ZALAR, Ob dvojnem prazniku, Dnevnik, št. 135, 20. 5. 1981, str. 5.

Janez MESESNEL, Trdna, preizkušena izpovednost, Delo, št. 115, 21. 5. 1981, str. 8.

Franc ZALAR, Tokrat vendar nekoliko drugače, Dnevnik, št. 351, 26. 12. 1981, str. 6.

Janez MESENEL, Obletnica in tradicija, Delo, št. 114, 18. 5. 1985, str. 4.

Marjeta CIGLENEČKI, Ptujske umetnine po Sloveniji in Jugoslaviji, Tednik, št. 50, 26. 12. 1985, str. 7.

Mitja VISOČNIK, Predstavljajo se Mariborčani, Večer, št. 57, 10. 3. 1986, str. 4.

Marjeta CIGLENEČKI, Slikar mestu – mesto slikarju, Tednik, št. 14, 9. 4. 1987, str. 5.

Marjeta CIGLENEČKI, Umetniku ob 60-letnici. Jutri začetek pregledne razstave del Albina Lugariča, Večer, št. 87, 14. 4. 1987, str. 10.

F(ranc) M(ILOŠIČ), Razstava ob 60-letnici slikarja Albina Lugariča, Delo, št. 88, 15. 4. 1987, str. 9.

M(elita) H(AJNŠEK), Razstava za 60-letnico, Večer, št. 89, 16. 4. 1987, str. 1.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (1), Tednik, št. 15, 16. 4. 1987, str. 7.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (2), Tednik, št. 16, 23. 4. 1987, str. 7.

Nevenka DOBLJEKAR, Lugarič v ptujskem gradu, Tednik, št. 16, 23. 4. 1987, str. 7.

Melita FORSTNERIČ HAJNŠEK, Čas izčisti vse. Z akademskim slikarjem Albinom Lugaričem ob njegovi veliki razstavi na ptujskem gradu, Večer, št. 123, 29. 4.

1987, str. 30.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (3), Tednik, št. 18, 14. 5. 1987, str. 7.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (4), Tednik, št. 19, 21. 5. 1987, str. 7.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (5), Tednik, št. 20, 28. 5. 1987, str. 7.

Edita MILETA, Društvena razstava, Delo, št. 126, 2. 6. 1987, str. 6.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (6), Tednik, št. 21, 4. 6. 1987, str. 5.

113

Marjeta CIGLENEČKI, Lugaričeve krajine, Delo, št. 133, 10. 6. 1987, str. 6.

Marjeta CIGLENEČKI, Albin Lugarič v Murski Soboti, Večer, 19. 4. 1988, str. 10.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (7), Tednik, št. 22, 11. 6. 1987, str. 5.

M(ilojka) K(LINE), Dialog z javnostjo, Večer, št. 94, 21. 4. 1988, str. 4.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (8), Tednik, št. 23, 18. 6. 1987, str. 5.

Marlen PREMŠAK, In na začetku je bil kolorit, Večer, št. 110, 13. 5. 1988, str. 5.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (9), Tednik, št. 24, 25. 6. 1987, str. 7.

Marjeta CIGLENEČKI, Muzej je bogatejši za štiri Lugaričeve slike, Tednik, št. 23, 16. 6. 1988, str. 5.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (10), Tednik, št. 25, 2. 7. 1987, str. 7.

Janez BALAŽIC, Po pregledni razstavi del Albina Lugariča, Vestnik, 19. 9. 1988, št. 18, str. 9.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (11), Tednik, št. 26, 9. 7. 1987, str. 7.

Marlen PREMŠAK, Desetletje likovnega prebujanja, Večer, št. 22, 28. 1. 1989, str. 5.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (12), Tednik, št. 27, 16. 7. 1987, str. 7.

B(reda) K(LANČNIK), Predstavitev monografije slikarja Albina Lugariča. Ob slovenskem kulturnem prazniku v Umetnostni galeriji, Večer, št. 29, 6. 2. 1989, str. 4.

M(arjeta) C(IGLENEČKI), Iz muzejske fototeke (13), Tednik, št. 28, 23. 7. 1987, str. 7.

France FORSTNERIČ, Albin Lugarič šestdesetletnik, Delo, št. 186, 13. 8. 1987, str. 4.

Na(taša) V(ODUŠEK), Albin Lugarič v Mariboru in Titovem Velenju, Tednik, št. 39, 8. 10. 1987, str. 6.

Marjeta CIGLENEČKI, Albin Lugarič v Umetnostni galeriji Maribor, Tednik, št. 45, 19. 11. 1987, str. 5.

Marjeta CIGLENEČKI, Dela Albina Lugariča, Večer, št.

274, 24. 11. 1987, str. 10.

F. I., Lugaričeva retrospektiva v Mariboru, Delo, št. 277, 27. 11. 1987, str. 6.

M(elita) H(AJNŠEK), Monografija Albina Lugariča, Večer, št. 30, 7. 2. 1989, str. 24.

V(ili) V(UK), Predstavili so monografijo Albina Lugariča, Delo, št. 31, 8. 2. 1989, str. 11.

N(ataša) V(ODUŠEK), Monografija akademskega slikarja Albina Lugariča, Tednik, št. 5, 9. 2. 1989, str. 7.

France FORSTNERIČ, Likovno izročilo kraja v delu ptujskega slikarja A. Lugariča, Delo, št. 36, 14. 2. 1989, str. 6.

Vera PEKLAR, Izid monografije Albina Lugariča, Aluminij, februar 1989, str. 6.

Marlen PREMŠAK, Poetična videnja haloške dežele, Večer, št. 297, 23. 12. 1987, str. 5.

Janez MESESNEL, Poetična prepesnitev domače krajine, Slikarjeva monografija, Delo, št. 50, 2. 3. 1989, str. 14.

Božo GLAZER, Ob otvoritvi razstave Albina Lugariča, Aluminij, december 1987, str. 6.

Edita MILETA, Novi koncepti, nove vrednote, Večer, št. 92, 20. 4. 1989, str. 14.

Marjeta CIGLENEČKI, Ptujski slikarji XX. stoletja, Naši razgledi, št. 1, 15. 1. 1988, str. 12.

Edita MILETA, Risbe in kipi, Delo, št. 119, 25. 5. 1989, str. 11.

Janez ŠVAJNCER, Ustvarjalnost osrečuje. Pogovor z ustvarjalcem Albinom Lugaričem, Komunist, št. 2, 15. 1. 1988, str. 19.

Marlen PREMŠAK, Na severovzhodu le malo novega.

Nekaj misli ob razstavi mariborskih likovnikov, Večer, št. 127, 3. 6. 1989, str. 5.

M(arlen) P(REMŠAK), Lugarič v Žalcu, Večer, št. 28, 4. 2. 1988, str. 4.

Ptuj Sloveniji, Slovenija Halozam v Smeltu, Delo, št. 25, 31. 1. 1990, str. 6.

E(MERŠIČ) J(aka), Ptuj in novejše slikarstvo. Razstava v ptujski knjižnici ob 20-letnici smrti Jana Oeltjena, Tednik, št. 10, 10. 3. 1988, str. 5.

Marlen PREMŠAK, Se mariborska umetnost stara?

Večer, št. 122, 28. 5. 1990, str. 6.

Lugarič v Murski Soboti, Večer, št. 88, 14. 4. 1988, str. 4.

Janez MESESNEL, Lugaričeve Haloze, Delo, št. 165, 18. 7. 1990, str. 7.

Marjeta CIGLENEČKI, Albin Lugarič razstavlja v Murski Soboti, Tednik, št. 15, 14. 4. 1988, str. 4.

Srečko NIEDORFER, Svetovljan z domačega vrta, Večer, št. 250, 25. 10. 1990, str. 11.

114

Marjeta CIGLENEČKI, Prodajna galerija Florijan, Tednik, št. 18, 9. 5. 1991, str. 12.

M(ajda) G(OZNIK), V risbi vidiš čisto vse, Štajerski tednik, št. 55, 9. 8. 2005, str. 3.

Marjeta CIGLENEČKI, Novost v Ptuju, Večer, št. 110, 14. 5. 1991, str. 5.

Marjeta CIGLENEČKI, Revizija fundusa in priložnost za poglobljeno soočenje z umetninami, Večer, št. 191, 19. 8. 2006, str. 13.

M(ajda) G(OZDNIK), Albin Lugarič za ranjeno Hrvatsko, Tednik, št. 44, 7. 11. 1991, str. 2.

Marlen PREMŠAK, Barvni vihar je preteklost, Večer, št. 116, 22. 5. 1992, str. 6.

Mitja VISOČNIK, Triintrideset ustvarjalcev, Večer, št. 92, 22. 4. 1993, str. 14. (dz, sm), Arte, Hest in Žula. Jesen v mariborskih galerijah, Večer, št. 202, 2. 9. 1996, str. 8.

Marjeta CIGLENEČKI, Na ogled tri Lugaričeve slike.

Kulturnozgodovinska zbirka na gradu, Tednik, št. 44, 30. 10. 1996, str. 15.

Boris VOGLAR, Umetnost je ali pa je ni! Pogovor s častnim občanom mesta Ptuj slikarjem Albinom Lugaričem, Ptujčan, 28. 9. 2005, str. 10.

M(artin) OZMEC, Prodajna razstava in koncert, Štajerski tednik, št. 36, 11. 5. 2007, str. 13.

Dženana BEĆIROVIĆ, 80 let ljubezni do umetnosti, Štajerski tednik, št. 50, 29. 6. 2007, str. 13.

Stanka GAČNIK, Enkraten vpogled v slikarjev svet.

Dela Albina Lugariča v Miheličevi galeriji na Ptuju, Tednik, št. 154, 7. 7. 2007, str. 12.

M(artin) (O)Z(MEC), Bliža se visok jubilej A. Lugariča.

V galeriji Žula, Tednik, št. 47, 21. 11. 1996, str. 8.

K(ulturna) r(edakcija), Izložbena valovanja. Razstava del iz stalne zbirke Umetnostne galerije Maribor, Večer, št. 167, 23. 7. 2007, str. 12.

Marjeta CIGLENEČKI, Albin Lugarič razstavlja v Ljubljani. Ptujska umetnost v prestolnici, Tednik, št. 17, 24. 4. 1997, str. 23.

Marjet CIGLENEČKI, Najbolj ptujski med ptujskimi slikarji, Večer, št. 181, 8. 8. 2007, str. 12.

Marjeta CIGLENEČKI, Ptuj ni mesto muzej. Kolumen, Večer, št. 99, 30. 4. 1997, str. 17.

F(ranc) M(ILOŠIČ), Razstavljata oče in sin Lugarič, Delo, št. 122, 29. 5. 1997, str. 4.

D(arja) L(UKMAN) Ž(UNEC), Skupna razstava Lugaričev. V Galeriji Florijan so 29. 5. odprli skupno razstavo abstraktnih slik Albina in fotografij Mirča Lugariča, Večer, št. 123, 30. 5. 1997, str. 14.

Milena ZUPANIČ, Razstavljata oče in sin, Tednik, št. 23, 5. 6. 1997, str. 10.

70 let Albina Lugariča, Tednik, št. 37, 11. 9. 1997, posebna priloga.

Marjeta CIGLENEČKI, Mojster z opusom, ki ne bo nikoli natančno pregledan, Večer, št. 214, 16. 9. 1997, str. 21.

Bronja HABJANIČ, Natančnega števila svojih del ne pozna! Častitljivih 80 let umetnika svetovnega slovesa Albina Lugariča, Ptujčan, 28. 9. 2007, str. 13.

Meta KORDIŠ, Barvni poesis Albina Lugariča. Razstava Pesniki v dekanatu Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Večer, št. 71, 26. 3. 2009, str. 14.

Andreja BORIN, Kako se imenujejo največje slovenske soline? Albin Lugarič: Soline, 1965, olje na lesonit, Večer, Sobotna priloga, št. 35, 12. 2. 2011, str. 26.

K(ulturna) r(edakcija), Umetnikovanje. Poletna razstava v Umetnostni galeriji Maribor, Večer, št. 167, 21. 7. 2011, str. 15.

Marjeta CIGLENEČKI, V spomin. Albin Lugarič (1927–2014), Večer, št. 170, 24. 7. 2014, str. 9.

Slavica PIČERKO PEKLAR, Slike podaril samostanu, Večer, št. 97, 26. 4. 2016, str. 23.

Milena ZUPANIČ, Na stotine, da bi ostala vsaj ena ali dve. 70 let Albina Lugariča, Tednik, 18. 9. 1997, str. 10.

Iztok PREMROV, Nemirna lugaričevska poteza, Večer, št. 223, 26. 9. 1997, str. 19.

Stanka GAČNIK, Likovni Ptuj se predstavlja, Tednik, št. 23, 12. 6. 2003, str. 12.

Marlen PREMŠAK, V razponu od klasike do osebnih likovnih zapisov. Odmevna razstava ptujskega slikarja Albina Lugariča v celjski galeriji MIK, Večer, št. 56, 9. 3. 2005, str. 13.

115

Besedila Albina Lugariča Albin LUGARIČ, Med kičem in estetiko, 67. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1973, str. 50–52.

Albin LUGARIČ, Porušeno ravnotežje, 68. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1974, str. 20–21.

Albin LUGARIČ, Ptujski slikarji, 69. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju, Ptuj 1975, str. 59.

Albin LUGARIČ, Uvodnik, XI. slikarska kolonija Poetovio-Ptuj 1979-80, Ptuj 1980 (razstavni katalog).

Albin LUGARIČ, Slovenija v mojem objektivu, Rodna gruda, 6. 1. 1989 (objava fotografij)

Reprodukcije Lugaričevih del so bile pogosto objavljene v različnih publikacijah, kot oprema platnic za mednarodno znanstveno zbirko Zora, ki jo izdaja Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, pa so bile uporabljene v naslednjih zvezkih: Večno mladi Htinij. Ob 80-letnici Janka Čara, Zora, 83, FF UM, Maribor 2012 (Pesnik, 1964).

Marko JESENŠEK, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika, Zora, 90, FF UM, Maribor 2013 (Pesnik, 1961).

Slovenski jezik na stičišču več kultur, Zora, 102, FF UM, Maribor 2014 (Riba, 1962).

Leopold Volkmer. Prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem, Zora, 106, FF UM, Maribor 2015 (Haloška krajina, 1974)

Творчество М. Ю. Лермонтова: мотивы, темы, переводы, Zora, 107, FF UM, Maribor 2015 (Jadrnice, 1995)

Abstraktna kompozicija, o.pl., 75 x 87 cm, 1995 Na naslednji strani: Val, olje na lesonit, 63 x 90 cm, 1964

116

117

Abstraktna kompozicija, o.pl., 57 x 78 cm, 1995

120

Stojan Kerbler: Albin LugariÄ?, 1988

Albin Lugarič (1927–2014) Iz umetnikove zapuščine Izjemna umetnostna dediščina mesta Ptuj občutljivim ust varjalcem vedno znova postavlja visoka merila. Tudi Albin Lugarič je bil velik častilec ptujske likovne preteklosti, ne pa njen posnemovalec. Izzive je iskal in našel v ponotranjenih doživetjih svojega časa in okolja, navduševala ga je narava v vsej svoji nedoumljivosti in zavedal se je tragike človeške majhnosti. Albin Lugarič je bil velik interpret pokrajine in življenja v ptujski okolici in neutruden iskalec večne resnice.