ŠKOTSKA
tova zaradi različnih razlogov. Razpisu referenduma so takrat nasprotovale vse večje britanske in škotske opozicijske stranke, z laburistično in konservativno stranko na čelu. Vendar pa vlada Združenega kraljestva pravici škotskega ljudstva do referenduma ne nasprotuje več: prevladalo je značilno angleško pragmatično stališče, ki pa si hkrati prizadeva svoje spravljivo stališče unovčiti na prihajajočem referendumu. Kljub temu pa zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da prizadevanja za neodvisno škotsko državo podpira vse večje število prebivalstva. Vprašanje pa ostaja, ali bo na referendumu dosežena večina, potrebna za začetek procesa neodvisnosti. Dogovor med britansko in škotsko vlado sicer ne predvideva kvoruma, ki bi bil potreben za uspešnost in legitimnost dogovora. Določa le, da mora referendum »imeti jasno podlago« (preambula Dogovora) ki jo mora sprejeti škotski parlament. Hkrati pa mora takšen referendum ustvarjati zaupanje med parlamentom, vladama in prebivalstvom ter, kar je najpomembneje, »vključevati mora pravičen in odločujoč izraz mnenja prebivalstva na Škotskem, tako da bodo vsi spoštovali njegov rezultat« (preambula Dogovora). Dogovor določa tudi spremembe k 5. členu Zakona o Škotski, tako da se bo referendum lahko izvedel. Dogovor tudi dopušča možnost, da bi na referendumu sodelovali šestnajst- in sedemnajstletniki; za to se zavzema predvsem škotska stran, ki računa na večjo podporo neodvisnosti med mladimi. Mednarodne posledice škotskega zgleda Pravica do samoodločbe je ključna za nastanek nove države v mednarodni skupnosti. Običajno je neomejena samo v kontekstu dekolonizacije bivših evropskih kolonij, saj mednarodno pravo ne pozna pravice do odcepitve. Britanska vlada je tako pokazala visoko mero zrelosti, ko je soglašala, da se na Škotskem izvede referendum o neodvisnosti. To pa je hkrati tudi precedens za druge evropske in zahodne države, ki se soočajo s podobnimi odcepitvenimi težnjami. Na eni strani je tu Kanada, ki ima že uveljavljeno ustavnopravno prakso glede tega vprašanja, zato britanski oz. škotski primer iz tega vidika najbrž ne bo bistveno vplival na tamkajšnje razprave. Če se bo škotsko ljudstvo odločilo podpreti samostojno državo, pa utegne to dati nov zagon quebeškemu gibanju za neodvisnost. Usodnejše utegnejo biti posledice drugod po Evropi, predvsem v Španiji (kjer se je prizadevanje po neodvisnosti v zadnjem času zelo okrepilo v Kataloniji, že dlje časa pa je prisotno tudi med Baski) ter v Belgiji, kjer so vse glasnejši glasovi po razdelitvi države 60
KAVARNA EVROPA
oziroma po odcepitvi flamskega dela. Zato bodo v teh regijah še posebno pozorno spremljali razvoj dogodkov na Škotskem. Že zdaj pa pragmatična in demokratična odločitev britanske vlade, da dovoli referendum, pomeni velik pritisk predvsem na špansko vlado, ki vztrajno zavrača razpis podobnega referenduma v Kataloniji: najbrž tudi zato, ker tam neodvisnost zadnja štiri leta uživa nedvoumno podporo večine volivcev, medtem ko je na Škotskem ta podpora za zdaj vprašljiva. V vsakem primeru pa je jasno, da se bo moralo škotsko prebivalstvo naslednjega leta samo odločiti, ali želi izkoristiti zgodovinsko priložnosti, da zaživi v samostojni državi. Podporniki neodvisnosti se zavedajo, da se zapravljena priložnost ne bo vr-
Prizadevanja, da bi občutku škotske posebnosti dali razločen političen predznak, so se začela proti koncu 19. stoletja, zamah pa so dobila na začetku 20. stoletja, ko se je zamisel o škotski avtonomiji razmahnila v krogih delavskega gibanja. Zamisel o škotski samoupravi je ostala najbolj zakoreninjena prav znotraj laburističnih in reformističnih krogov. nila prav kmalu. Na to potihoma računajo tudi njeni nasprotniki, ki so si s tem, da so pristali na referendum, omogočili dobro izhodiščno pozicijo za širjenje argumentov proti samostojnosti. Do sedaj je bil največji adut britanske vlade (včasih prikrita, včasih odkrita) grožnja, da bo Škotska v primeru osamosvojitve morala zapustiti Evropsko unijo, kar bi ob hkratnem izstopu iz britanskega carinskega območja pomenilo izjemno hud udarec gospodarstvu. Toda nedavna Cameronova napoved o razpisu referenduma o britanskem članstvu v EU je situacijo obrnila na glavo: zdaj se neodvisnost Škotom kaže kot najboljše zagotovilo, da bodo lahko ostali člani Evropske unije. »Da« na referendumu o samostojnosti utegne zato biti hkrati tudi simbolni »da« zavezanosti ideji evropskega povezovanja, ki je bila na Škotskem od nekdaj močnejša kot v Angliji.●
RAZPOTJA
Zakaj govorimo o domovini in ne o domovinah? Ilma Rakusa
Nemška beseda Heimat je izpeljana iz Heim, »dom«; torej označuje kraj, kjer je človek pri sebi doma. To velja tudi za madžarsko besedo »haza« in slovensko oziroma srbohrvaško »domovina«. V ruski »rodini« se skriva koren »rod«, ki pomeni rojstvo. Domovina bi bila potemtakem kraj, iz katerega človek izvira na način rojstva. Drugače je v francoščini in italijanščini: »patrie« in »patria« sta izpeljani iz besede »oče«, domovina je torej očetnjava. Če se hočemo počutiti nekje doma, je to lepa, legitimna želja. Ampak ali mora biti dom nujno neka dežela in vrh tega celo tista, ki je povezana s poreklom in rojstvom? Kaj pa, če se me globlje dotika kraj, ki leži daleč od dežele mojega izvora? In če mi občutka domačnosti sploh ne zagotavlja kraj, temveč ljudje? Prijatelji, ki so raztreseni po celotnem evropskem kontinentu in pri katerih lahko – na Dunaju, v Parizu ali Sankt Peterburgu – vedno najdem zavetje? Ko smo že pri prijateljih: k njim lahko nedvomno štejemo tudi knjige. Knjižnica, ki sem jo sestavljala toliko let, mi daje stalnost in občutek varnosti. To mi nudi tudi jezik, v katerem se večinoma gibljem in tudi pišem svoje knjige: nemščina. Le kaj bi brez nje! Čeprav sem se je naučila šele pri šestih letih in po madžarščini, slovenščini ter italijanščini, je postala moj svet, nepopisno bogat, mnogovrsten svet, ki ga še vedno nisem preiskala v vseh njegovih možnostih. Nikdar pa se mi ni zgodilo, da bi svojo povezanost z nemškim jezikom razširila na kolektiv, ki govori ta jezik – ali celo na Nemčijo. Tudi v svojih knjigah se ne naslavljam na kakšen narod. Kolektivi pač niso moja reč. Občutek pripadnosti neki deželi se me je namreč povsem izognil. Kot hčerka Madžarke in Slovenca sem bila rojena v slovaški Rimavski Soboti (Rimaszombat po madžarsko), moje nomadsko otroštvo pa se je odvijalo v Budimpešti, Ljubljani, Trstu in Zürichu. Tako sem že zgodaj ugotovila, da življenje tvorijo selitve in spremembe krajev. Nikjer nisem mogla pognati korenin, zato so raje rasle v zrak. Zastave narodov in narodni prazniki skupaj s pompom in shodi se mi zdijo sumljivi. O patriotizmu ne vem ničesar in ostaja mi uganka, kako se lahko človek identificira z neko državo ali narodom, ne da bi se mu bilo treba soočiti s svojo vestjo. Nedvomno mi
POLETJE 2013
manjka gen za feeling kolektiva – ali pa sem preprosto imuna na vse, kar diši po skednju očetnjave in narodnem ponosu. Ob poslušanju nacionalnih himen me oblije zona, nacionalna moštva pa me spravijo v slabo voljo. Predpona »nacional-« zveni v mojih ušesih kot zamejitev, morda celo kot zavrnitev. S tem ne želim imeti opravka. Pomenljivo se mi zdi, da se je mlada pisateljica Grjaznova nedavno izrazila na zelo podoben način: »Ne vem, kaj je to: domovina. Nikoli mi ni bila pomembna, ta beseda ima pridih izključevanja, zavrnitve. Domovina pomeni Rusijo Rusom, kot je dejal Putin na slovesnosti ob svoji izvolitvi, ali Nemčijo Nemcem.« Grjaznova se je kot otrok rusko-judovskih staršev rodila leta 1984 v Bakuju, leta 1996 pa je v okviru rednega sprejemanja skupin beguncev prišla v Nemčijo, kjer živi še danes. Ne pozna niti domovinskih čustev niti domotožja. Primanjkljaj, bi rekli mnogi. Veliko zamujata! In verjetno bi imeli celo prav. Zares mora biti prijetno, če občutiš pripadnost vaški skupnosti, podeželski občini ali mestni četrti v Budimpešti. Biti domač z lokalnimi razmerami in tradicijami pomeni imeti oporo v svetu, osnovanem na globalizaciji. V tem primeru bi morda raje uporabila besedo »najožja domovina«, o kateri govori tudi švicarska pisateljica Erica Pedretti. Kdor ceni regionalnost in lokalnost, ni v nobenem primeru šovinist, v resnici prav nasprotno. Toda kaj narediš, ko si – kot sem tudi sama – brez korenin? Ko je dom nikjer in hkrati vsepovsod? Kje dobiš svoj mali delež domovine? Ni mi namreč blizu poizkus, da bi idealizirala svojo brezdomovinskost ali da bi – po zgledu ruskega filozofa Leva Šestova – napisala sodobno »apoteozo izkoreninjenosti«. V svojih spominih Morje modro moje (Mehr Meer v izvirniku) sem šla po sledeh svojega otroštva in odkrivala, pri katerih podobah, vonjavah, pripetljajih in predmetih so obtičali moji spomini. Naj navedem par primerov: mama mi prebira madžarske pravljice; tetin vrt v Ljubljani je kakor paradiž, toda iz ranžirne postaje v bližini se ponoči sliši strašljivo pihanje vlakov; v mrzlih letnih časih diši po rjavem premogu; Trst pomeni morje, burjo, grad Miramar in ledene lučke, morje me napolni s srečo in ziba v spanec, a pod žaluzijami v temni sobi za počitek ne 61