Pripombe k Poročilu o ustreznosti dokumentacije in v njej predlaganih rešitev za odlagališče NSRAO Poročilo obsega 7 strani in ga je pripravil prof. dr. Andrej Umek, univ. dipl. ing. grad. (UM FG). V delovno skupino sta bila imenovana še dva profesorja iz TU Graz, dva profesorja iz Ulj FF in UM FF, profesor iz univerze v Trstu, ter mag. iz Instituta Jožef Štefan. To kaže, da noben član komisije ni iz držav, v katerih imajo praktične izkušnje z jedrskimi objekti oz. z odlaganjem nizko in srednje radioaktivnih odpadkov /npr. Francija, Nemčija/. Strokovnjaki iz Avstrije in Italije prihajajo iz družbenega okolja, kjer praktičnih izkušenj nimajo, tako kot v Sloveniji. Presenetljivo je, da niso bili v komisijo imenovani ljudje, ki bi imeli izkušnje z neuspešnim odlaganjem nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, čeprav je takšnih izkušenj veliko od Japonske do Nemčije. Iz poročila izhaja, da so se člani komisije v vseh točkah strinjali, kar kaže na to, da so bili v naprej izbrani istomisleči strokovnjaki, od katerih ni nihče zastopal drugačnega stališča in pripravil ločenega mnenja, ki bi se razlikovalo od enotnega in skupnega mnenja. V tem smislu Zveza ekoloških gibanj Slovenije-ZEG meni, da poročila ni mogoče oceniti kot “neodvisno preverbo” projekta, temveč kot naknadno pričakovano potrditev. Kljub temu, ali pa ravno zaradi slabe vesti članov komisije, so ti istočasno izdali pozitivno mnenje o projektu in vanj vključili negativno oceno predložene dokumentacije, ki so jo formulirali na sledeči način: delovna skupina “pogreša posebno točko, v kateri bi bila ocenjena dolgoživost objekta in njegova funkcionalnost v daljšem časovnem obdobju, kot ga običajno upoštevamo pri gradbenih objektih. Ocenjujemo, da je v primeru odlaganja nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, torej odpadkov katerih razpolovna doba je manjša od trideset let in so le malo ali zmerno kontaminirani z nukleidi z daljšo razpolovno dobo, potrebno zagotoviti polno funkcionalnost odlagališča za dobo tristo let.” (Str. 4) Če bi to svojo pripombo vzela komisija resno, bi morala izdati negativno mnenje, ne pa pozitivnega. Ta nelogičnost je posledica zadrege komisije, ki se je zavedala nesprejemljivosti objekta in njegove tehnične problematičnosti, saj v njem ne bodo samo odpadki, ki bodo radioaktivni 300 let, ampak tudi sledi dolgoživih nukleidov, za katere je samo vprašanje časa, kdaj se bodo začeli sproščati v podtalnico in v celotni krogotok biosfere. Vendar se je komisija na tak način želela zavarovati vsake odgovornosti in očitkov, ko bo do tega prišlo. Žal pa je ta garancija nesprejemljiva in moralno ter strokovno sporna. Komisija je tudi v celoti podprla globoko zakopavanje odpadkov v območju podtalnice krškega polja, čeprav je imel ARAO na razpolago tudi odlaganje zunaj podtalnice in na način, ki bi kasnejšim generacijam omogočal lažji dostop in manjše stroške sanacije odlagališča, ko bo to začelo kontaminirati okolje preko distribucije nukleidov v podtalnico. Tako pripravljalci projekta kot delovna skupina so s tem odgovorni za odločitev za način odlaganja odpadkov, ki je z današnjega stališča zagovarjanja uporabe jedrske energije izrecno všečen odrine problem v prihodnost, z vidika kasnejše sanacije pa zgolj lepotni tehnični ukrep, ki bo povzročil nerešljive tehnične probleme pri kasnejšem izkopavanju in boljšem izoliranju jedrskih odpadkov. ZEG je v javni razpravi argumentirano predlagal nadzemno varianto na
drugi lokaciji v občini Krško. Delovna skupina tudi ni opozorila, da danes v Evropi in v EU nobena država ni pripravljena sprejeti jedrskih odpadkov iz druge države, da se zato ne predvideva nikakršno skupno odlagališče odpadkov. S tega vidika je strokovno povsem neupravičeno molčeče pristajanje, da polovica nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, ki pripada Hrvaški, ostaja v tem odlagališču. Tudi s tega vidika tako projekt odlagališča kot tudi njegovo “neodvisno preverjanje” nista na strokovnem in moralnem nivoju. Glede družbene sprejemljivosti odlagališča komisija ni opozorila na odklonilno stališče najbližjih prebivalcev /npr. Spodnji Stari Grad/, ki zaradi ne dovolj demokratičnega postopka niso mogli uveljaviti svojega mnenja in pravice, da odlagališče na Vrbini zavračajo. Komisija se tako ni ukvarjala z nepopolnim značajem demokratičnega odločanja, ki je bilo podlaga za določitev lokacije odlagališča. Sploh je glavna pomanjkljivost poročila delovne skupine za “neodvisno preverbo” objekta, da je v njem prevelik povdarek na gradbeni problematiki, čeprav tudi ta po mnenju same komisije ni ustrezno rešena, sevalna varnost, tematike vprašljivosti demokratičnosti odločanja in prihodnosti odlagališča pa so izrazito podhranjene tako glede na personalno zasedbo komisije kot glede na povdarke v poročilu. Na tej osnovi ZEG , okoljska NVO ugotavlja, da poročila ni mogoče šteti za neodvisno in strokovno kvalitetno oceno projekta, temveč za njegovo legitimiranje. Predsednik ZEG-a Karel Lipič, univ. dipl. ing.