GLASILO OŠ POD GORO 2021 / 2022 by Polona_Mandl

GLASILO OŠ POD GORO 2021 / 2022 1

Šejma Gračić, 5.b

Nastja Trauner Iskrač, 9.a

Erik Vidović, 2.a

Iza Furman, 4.b

UVODNIK

Veseli me, da bo naša šola tudi letošnje leto izdala šolsko glasilo. Pretekli 2 leti in tudi del tega je korona virus poskrbel, da smo se morali nekaj časa šolati na daljavo. Naše znanje je slabše napredovalo, stiki med sovrstniki in počutje pa se je poslabšalo. Zato me veseli, da smo znova v šoli, kjer lahko vidim sošolce, ostale sovrstnike in učence naše šole, da se učimo, družimo in zabavamo. Ker so tekmovanja v znanju raznoraznih šolskih predmetov in različnih športov začela redno potekati, se učenci dokazujemo, spodbujamo ter se tudi z ostalimi lahko veselimo naših neverjetnih uspehov. Devetošolci pa letos preživljamo zadnje leto na tej šoli, kjer smo pridobili ogromno lepih spominov, novih prijateljstev in spoznanj o samem sebi. Vse to pa bomo nadaljevali na srednjih šolah. Odločitev za to je bila za nekatere lažja, za druge težja, saj je ta odločitev vendarle pomemben korak v našem življenju. Verjamem, da smo se vsi odločili pravilno. Učenci naše šole so svojo domišljijo in nadarjenost pokazali v izdelkih, ki si jih lahko ogledate na naslednjih straneh. Verjemite, navdušeni boste! Želim Vam prijetno branje šolskega glasila OŠ Pod goro 2021/22.

Danaja Bajda, predsednica šolske skupnosti

ŠPITALSKI ŠKRATI V ČUDOGOZDU V pravljični deželi smo doma, mi smo škrati iz Špitaliča. Ema, Leon, 2x Zala, Mitja, Noemi, Hana radi smo v naravi, ta za nas je prava hrana. Za živali lepo skrbimo in jih skrbno čuvamo, jim še hrano priskrbimo in jim vodo nudimo. Drevesa dajejo nam zrak, igralnice v gozdu pa igro, učenje in skriti zaklad. Radi iščemo zaklade in najdemo jih povsod, pa še druge osrečimo, ko do naravnega zaklada pokažemo jim pot.

Enej Maček, 1.b

Radi zunaj se skrivamo in igramo, škrate iščemo, ki jih zelo radi imamo. Sliši ali vidi nihče jih ne, kljub temu nam v gozdu z njimi zanimivo je! Zala Hren, Ema Leber in Hana Zorko (OŠ Špitalič)

Enej Skrbinšek Jezernik, 5.b

OŠ V PARKU Učenci v OŠ V parku smo zelo aktivni na več področjih. Zelo radi ustvarjamo, saj se sprostimo in odmislimo skrbi. Udeležujemo se raznih tekmovanj kot so tek na smučeh, kolesarjenje, SOS (Specialna olimpijada Slovenije), MATP itd., pri katerih pobiramo dobra mesta. Večkrat prespimo v šoli, kjer se družimo in si pripravimo obroke. Decembra nas je obiskal tudi sam Božiček. V letošnjem letu smo pripravili gledališko predstavo z naslovom Najprisrčnejši velikan. Nastopali smo za učence iz OŠ Pod gore, Rdeči križ in starše.

Sodelujemo tudi v več projektih, eden iz med njih je Teden vseživljenjskega učenja. Povezali smo se z VDC Šentjur - enota Sl. Konjice, s katerimi smo imeli štafetne igre. Učenci OŠ V parku 5

KAJ MI JE VŠEČ V ŠOLI? •

Meni je vse v šoli všeč. Rožle Poklič, 1.a

•

Všeč mi je kadar tekamo. Mija Gošnik, 1.a

•

Malica je najboljša. Alja Štajnaher, 1.a

•

Rad hodim v šolo zaradi učiteljic. Jaša Obrul, 1.a

•

Najraje imam matematiko. Gioia Zoja Keblič, 1.a

Vid Založnik, 1.a

•

Meni je najlepše, ko delamo v delovni zvezek za matematiko. Julij Ian Globovnik, 1.a

•

Rad imam matematiko. Lan Hren, 1.a

•

Najraje računam. Miha Veranič, 1.a

Jakob Rušnik, 1.b

Mak Lepoša, 2.a

KAJ NAM JE IN JE BILO NAJBOLJ VŠEČ? •

Rada računam, ker so lahki računi. Emma Gračanin, 1.b

•

Rada imam učiteljici in imam veliko prijateljev. Neja Ošlak, 1.b

•

V šoli imam prijatelje in se z njimi igram šah. Jakob Rušnik, 1.b

•

V podaljšanem bivanju se igram s kockami, na prostem pa z žogo. Filip Kalšek, 1.b

•

S prijateljicami rada rišem in se igram telefon. Alja Iskrač, 1.b

•

Rad se igram s kockami in telovadim. Amar Zagorac, 1.b

•

Všeč mi je, da se v šoli kaj naučim. Rada imam slovenščino, ker beremo. Decembra smo se šli sankat v park, to mi je bilo posebej všeč. Zala Cegnar, 1.b

• •

V šoli se igram in rišem. V šoli smo dobili stekleničke za vodo. Rad plešem in telovadim. Rene Hribernik, 1.b V šolo rada hodim, ker se učim brati. Najla Delanović, 1.b

•

V šoli se najraje učim črke in številke. Žana Trantura Rumež, 1.b

•

V šolo rad hodim zato, ker se učim govoriti slovensko. Nili Saramati, 1.b

•

Na gugalnici se rada gugam, telovadim, v razredu pa ustvarjam in rišem atije in mamice. Sara Rozman Požun, 1.b Všeč mi je bilo nabiranje znanilcev pomladi v parku. Enej Maček, 1.b

• •

Najraje s prijatelji sestavljam plus-plus kocke ali rišem. Sven Jakob Kuzman, 1.b

•

Rada imam športno, ker se igramo igrico Črni mož. Manca Bračič, 1.b

•

Šli smo na pohod na stari grad, veliko hodimo v naravo. Izak Strelc, 1.b

•

Z avtobusom smo se peljali v Celje in si ogledali predstavo: Tista o bolhah. Maks Marguč, 1.b

•

Ker rada telovadim mi je všeč športna vzgoja. Naomi Brglez, 1.b

•

Športni dan mi je bil všeč, ker smo se razgibali in se družili s prijatelji. Sofija Rušnik, 1.b

•

Učimo se stvari, ki so mi všeč. Rad računam in telovadim. Pri športu sem najdlje skočil v daljino. Brin Brkljačić, 1.b Rad se igram in lovim na prostem s sošolci. Aleksej Kolar, 1.b

• •

Všeč mi je matematika, ker se veliko naučim. V šoli delamo zanimive stvari. Sara Mernik, 1.b

•

Rad sem na svežem zraku, še posebej na igralih. Gašper Zalar, 1.b

•

Rad rišem s čopičem in se družim s prijatelji. Anže Skutnik, 1.b

•

Rada se igram z žogo, zato mi je všeč športna vzgoja. Tam tekamo in se igramo igrice. Erza Plava, 1.b

UČENCI 2.A SMO SE POIGRALI Z RIMAMI IN TAKO SPESNILI PESEM: Mi smo 2.a, veselo se smehlja. Učiteljica Nuša nas uči in 22 glav modri. Radi se igramo in tudi klepetamo. Pri pouku radovedni smo, naloge pridno pišemo. Med odmori se smejimo in prijateljstva krepimo. Ko pouk se konča, nas učiteljica na kosilo »pelja«. Ko pa zazvoni naš šolski zvonec, pri kosilu se sprazni lonec.

Hana Hren, 3.a

In naše pesmice je konec.

BIVANJE V NARAVI Zadnji dan meseca septembra smo se učenci 2.b z avtobusom odpeljali v Špitalič. Tam smo preživeli dva zanimiva dneva, ki sta bila polna zanimivih dejavnosti, druženja s sošolci, aktivnosti v naravi ter spanja brez staršev. In kaj nam je bilo najbolj všeč? • • • • • • • • • • • • • • • • • •

Da smo delali hiške iz gozdnega materiala. Tevž Golčman, 2.b Pekli smo jabolka, delali škratove hiške in se zelo zabavali. Ema Mlakar in Erik Šuc, 2.b Igrali smo se zunaj in pekli jabolka na ognju. Taja Matavž Jerič, 2.b Šli smo v Žičko kartuzijo in delali hiške iz vejic. Oskar Furman, 2.b Pekli smo jabolka in šli v Žičko kartuzijo. Ajda Klokočovnik, 2.b Spala sem na pogradu, jedla torto, pekla jabolka in jih jedla. Zala Draksler, 2.b Jedli smo torto in da smo jaz, Tevž in Erik skupaj spali. Jakob Mlakar, 2.b Ko smo jedli zajtrk, spali in zadnji dan. Gabriel Lipuš, 2.b Pekli smo jabolka in delali škratove hiške. Mia Kokol, 2.b Delali smo hišice za škratke in bili na igralih. Luka Jerman, 2.b Praznovali smo sošolčev rojstni dan in hodili po gozdu. Maya Šloser, 2.b Zjutraj smo se oblekli in šli v gozd. Žana Višnjar, 2.b Pekli smo jabolka in gradili hišice za mravlje. Ajna Ohran, 2.b Peljali smo se z avtobusom in enkrat prespali v Špitaliču. Alex Lamut, 2.b Delali smo škratove hiške, spali na pogradu in pekli jabolka. Vita Šajtegel, 2.b Pekli smo jabolka in gradili hiške. Tim Gričnik, 2.b Peljali smo se z avtobusom, delali smo škratove hišice in pekli jabolka. Neža Goleš, 2.b Poslušanje pravljice za lahko noč o mali pošasti Mici. Nal Vidergar, 2.b •

Izdelovali smo škratove hiške in tekali. Filip Pušac, 2.b • Šli smo v gozd, peli, pekli jabolka in gradili škratove hiške. Isabela Strmšek, 2.b Zadovoljni, veseli, polni vtisov, novih izkušenj in lepih spominov smo se naslednji dan vrnili v Slovenske Konjice, kjer so nas pričakali starši.

POUSTVARJANJE PO PESMI TONETA PAVČKA: KAJ JE TO ŠKODA

Škoda, da so izumili stroge starše, tate in mame, škoda, da za otroke uboge veljajo prepovedi same, a najbolj škoda, da od vzhoda pa do zahoda, nihče ne razume, kaj je to škoda!

Neja Ošlak, 1.b

… Škoda, da se krožniki sami ne namilijo in da se barvice ne ošilijo. Res škoda, da ure športa hitro minejo, ker se nekateri rinejo. Škoda, da zajčki niso povsod, ker bi imeli pravi rod. Škoda, da počil je lonec, ker je te pesmice konec! Urška Korošec in Ula Turnšek, 3.a

Neža Goleš, 2.b

… Škoda, da kar želim, ne dobim, škoda, da ko spim, ne letim, škoda, da ko me boli zob, moram jesti zdrob! Anže Potočnik, 3.a Jakob Brglez, 4.a

IGRIVI ZAJČEK Zajček skače sem in tja, vedno z mano se igra. In zvečer še ne bi spal, ker bi se še rad igral.

Sara Pliberšek, 3.b

Zjutraj pa v šolo noče, ker utrujen je in joče. V šoli pa se ne uči, ker utrujen je in spi. Iza Goričan Dovečar, 3.a

Jan Kolar, 2.a

O ZMAJU REKSU Nekoč je živel zmaj po imenu Reks. Bil je učitelj. Učil je, kako zmaj postane vojaški zmaj. Vsi so se morali naučiti poiskati viteza za bojevanje, še posebej pa so morali znati bruhati ogenj, leteti in še mnogo več. Zelo pomembno je bilo, da so se naučili, kako ravnati s princeskami. Če ne bi znali biti mirni, bi lahko, ko bi divjali, princesko udarili s svojim repom. Na srečo je zmaj Reks to obvladal. Naredil je kamniti kip, ki je bil podoben princeski. Tako so se lahko mirno, brez da bi koga poškodovali, učili obvladovati princesko. Po vaji je bil čas za kosilo. Jedli so izvrstno meso. Tako je bilo okusno, da je vsak zmaj šel po tri porcije, le zmaj Reks se je zadovoljil z eno. Ko so se najedli, je zmaj Reks odšel k svoji ženi Katji. Prišel je domov in videl, da Katja leži na zofi. Katja mu je povedala, da mora k zdravniku. Odletela sta k zdravniku, ta je pregledal Katjo in jima sporočil čudovito novico. Katja je breja. Ko je zmaj Reks to slišal, je od veselja poskočil tako močno, da se je vsa ordinacija zatresla. Odletela sta domov, v svojem srcu pa sta čutila neizmerno srečo. »Zdaj morava čakati pet mesecev!« je rekel zmaj Reks. Poklical je zdravnika in si uredil bolniški dopust. Ostal je doma pri ženi Katji in skrbel zanjo. Minila sta dva meseca. Katji je v trebuhu kar naenkrat začelo poskakovati. Odletela sta k zdravniku na pregled, kjer je zdravnik povedal, da bo njun otrok fantek. Vesela sta odšla domov. Minili so še trije meseci in Katji je ponoči odtekla voda. Takoj je morala v porodnišnico. Tam je skotila majhnega zmajčka po imenu Nik. Reks je opoldne prišel k Niku in Katji na obisk. Čez nekaj dni so odšli domov, kjer se je za njih začelo družinsko življenje.

Je to konec? NE! Prihaja … Nova zgodba o zmaju Reksu: NOVO KOLO!

Črt Leskovar, 3.a Nikita Trauner Iskrač, 9.a

UČITELJICA PETJA Učiteljica petja rada se z nami igra. Zelo je prijazna in pevka do neba. Zabavno je peti z njo, ker pozna polno rim in ima pesmi za vsakega. Neža Levart, 3.b

Nuša Kalar, 4.b

MOJA SESTRA

Moji sestri je ime Ema, piše se Levart. Stara je 12 let in obiskuje 7. razred OŠ Pod goro v Slovenskih Konjicah. Je vitke postave. Visoka je 162 centimetrov, tehta pa 58 kilogramov. Njen obraz je ovalne oblike, koža je svetlo čokoladna. Njen obraz kaže vesel izraz. Ima svetlo rjave lase, ki ji segajo čez ramena. Svetlo modre mandljaste oči so pod redkimi rjavimi obrvmi. Pod očmi ima kratek ozek nos, na levi strani nosu pa manjšo črtico. Ima majhne ustnice rdeče barve. V ušesih ima okrogle, srebrne uhane. Najraje obleče črne kavbojke, belo majico, rjav pleten pulover in rjavo bundo. Obuje pa črne bulerje z metuljčki. Roke si pred mrazom zaščiti z rokavicami. Na glavo pa si rada nadene kapo z belim cofkom. Neža Levart, 3.b

Lin Pesjak, 4.a

Po vzoru Toneta Pavčka so tretješolci razmišljali o tem: KAJ JE TO ŠKODA? • • •

Škoda je, da je pospravljanje moje sobe samo tek na kratke proge. Škoda je, da ne obstajajo nenavadne jame, ker bi tam lahko cel dan nosili pižame. Škoda je, da se reklame ne listajo same. Ema Buh, 3.b

•

Škoda je, da nismo jasnovidni, ker rezultati testov bili bi nam vidni. Lili Pristovnik, 3.b

•

Škoda je, da pica krožniki le letijo po svetu, da bi pico dobili vsak dan v letu. Škoda je, da koka kola v potokih ne teče, da bi lahko jo popili cele vreče. Škoda je, da sonce ne greje pogosteje, saj sladoled vedno srce mi ogreje. Iva Lenart, 3.b

• •

Škoda je, da poletje ves čas ne traja, mrzlo vreme nam včasih nagaja. Škoda je, da brezskrbne igre ne trajajo od jutra do mraka in da brez šolskih obveznosti ura ni vsaka. Tjan Podgoršek, 3.b • Škoda je, da se note ne preberejo same, lahko bi se igrali in ves dan smehljali. Neža Levart, 3.b • Škoda je, da sem zvečer tako hitro zaspan, saj večkrat ni izpolnjen moj dnevni plan. Tej Adamlje, 3.b • Škoda je, da je bilo poletje, ker se je posušilo cvetje. Astrid Gorjup, 3.b • Škoda je, da je zavladala korona, saj smo se morali učiti od doma. Magdalena Pavlović, 3.b Erza Plava, 1.b

KAKŠEN ČUDOVIT DAN Odločili smo se, da bomo odšli na Bled.

Spakirali

smo

nahrbtnike,

mama pa je pripravila malico, naše najljubše sendviče, limonado ter vodo. Pot je bila dolga, ampak ob pogledu na pokrajino nam niti za hip ni bilo dolgčas. Manca Ulčnik, 5.b

Ko smo prispeli na cilj, nam je ob razgledu, ki ga ponuja Bled, zastal dih. Sredi jezera, na malem otočku, je stala cerkvica. Okoli nje so plule pletnje z nasmejanimi potniki. Na pečini, ki se dviga nad jezero, se je videl Blejski grad. V jezeru je mrgolelo račk, ki so pridno lovile ribice, v zraku pa so krožili jadralni padalci. Okoli jezera je bila tekaška steza za rekreativce. Veliko ljudi se je sprehajalo, nekateri pa so tekli in se vozili s kolesi. Ko se je začelo temniti, smo se odpeljali proti domu. Oče je predlagal, da bi za praznike lahko na Bledu taborili. Srečni in zadovoljni smo legli v posteljo in zaspali. Iva Voh, 4.a

PRIJATELJ Skupaj se igrava. Ko ga vidim, imava se rada. Oblakov več ni, ko sva skupaj, vsak ga potrebuje, vse lepše je, da se lažje živi.

Iva Voh, 4.a Katrin Vehovec, 3.b

KROMPIRJEVE POČITNICE

Med jesenskimi počitnicami sem bil doma v družbi sestre Ajde in mame. Ati je bil v službi. Z mamo in Ajdo smo izrezovali buče, iz katerih so nastala strašila. Vsak večer smo prižgali svečke in jih dali v buče. Iz kartona sem izrezal čarovnico in jo postavil k strašilu. Odpravili smo se tudi v gozd, kjer smo nabrali celo vrečo kostanja. Nekaj kostanja smo spekli doma, nekaj sem ga nesel na gasilske vaje, ker smo imeli kostanjev piknik. V petek smo šli peš na pokopališče in prižgali svečke. Obiskali smo tudi stare starše in dedija v Oplotnici. Našega obiska sta se razveselila tudi stric Brane in teta Irena. Počitnice so se bližale h koncu in mi smo si zadnje dni popestrili s peko mafinov, piškotov in domačega kruha. Adam Skarlovnik, 4.a

POČITNICE V soboto, med počitnicami, smo se že na vse zgodaj odpravili proti morju.

Izabel Vrhovnik, 6.c

Naš prvi postanek je bil v Postojni. Ogledali smo si Postojnsko jamo. Navdušen sem bil nad raznimi oblikami in barvami kapnikov. Zanimala me je tudi človeška ribica. Z vlakom smo se odpeljali iz jame. Ogledali smo si Predjamski grad. Pot smo nadaljevali do Hrvaške. Šli smo v hotel Lišanj. Tam smo imeli bazen z žogicami. Kopali smo se na bazenu, ker je bilo morje prehladno. Po nekaj dneh smo se odpravili domov. Na te počitnice imam lepe spomine. Anže Hren, 4.a

ENA NAVIHANA Šli smo na morje z Relaxom. Tam smo se prijavili na delavnice mačka Reksija. Mami je bila zraven. Sedeli smo in ustvarjali. Mami se je stegnila po škarje, jaz pa sem ji medtem izmaknil stol. Padla je na tla. Vsi so se smejali. Anže Oblak, 4.a

KMETOVANJE

Miha Veranič, 1.a

Rad imam naravo in vse, kar je z njo povezano. Prav posebej mi je všeč delo na kmetiji. Sosedje imajo ogromno kmetijo. Ker obožujem traktorje, so mi dovolili, da jim pri delu pomagam. Pomagal sem spravljati bale s travnika, vozil hlevski gnoj na travnik in pomagal pri krmljenju živali. Šel bom tudi na kmetijski sejem, kjer bodo predstavljali kmetijsko mehanizacijo. Razmišljam, da bi se, ko bom velik, tudi sam ukvarjal s kmetijstvom. Občudujem kmete, ki s pridnim delom skrbijo, da imamo lokalno pridelano hrano. Anže Oblak, 4.a

Jaka Obner, 6.c

ŠPORTNI DAN Ko je zapadel sneg, so se učiteljice takoj odločile, da izpeljemo zimski športni dan. Sankali smo se na trim stezi. S sošolko in prijateljico Nežo sva se sankali z njenim bobom. Na začetku sva se peljali tako, da je ona sedela spredaj, jaz pa zadaj. Ugotovili sva, da to ni pametno, saj sem jaz ves čas padala. Poskusili sva različne načine – ena na levi, druga na desni, Neža Tehovnik, 1.a

ona meni na krilu … Nič ni delovalo.

Izposodili sva si sošolkine sani in se sankali z njimi. Odločili sva se, da bova tekmovali s fanti. Ko sva bili enkrat prvi, sva bili tako hitri, da se nisva mogli varno ustaviti in sva zapeljali v jarek. Na srečo se ni nič zgodilo. Ne samo to, še smejali sva se. Takšnih zabavnih športnih dni si še želim. Ula Vodopivec, 4.a

ZIMSKO VESELJE Bil je lep zimski dan in skupaj s sošolci smo se odpravili na zasnežen breg. Prišli smo do travnika pri dvorcu Trebnik, kjer smo poiskali primerno progo za sankanje. Nekaj časa smo se sankali. Ko smo se naveličali, smo začeli iz kep graditi trdnjavo. Trdnjava je bila tako velika, da se je vanjo lahko skrilo veliko otrok. Tudi nekateri drugi so si zgradili trdnjavo. Začela se je bitka s kepami. Bilo je zelo zabavno. Želim si, da bi bilo veliko tako zabavnih šolskih dni. Jakob Brglez, 4.a

Tajda Jureša, 4.b

NOČ ČAROVNIC Bližala se je noč čarovnic. Odšli smo do tete Vilme in ponudila nam je različne buče. Težko smo se odločili, katero bi vzeli. Vse so bile čudovite. Vzeli smo eno zelo zelo veliko in tri majhne. Ko smo prišli domov, smo pregledali veliko različnih načrtov za izrezovanje buč. Pripravili smo si pripomočke in pričeli z delom. Jaz sem naredila bučo s trikotnimi usti, moj ati pa se je lotil izdelave indijanske buče.

Ana Voh, 3.a

Mami je izdelala bučo z lasmi. Eno smo naredili še babici. Komaj sem čakala na noč. Ko se je stemnilo, smo prižgali sveče in buče so zažarele. Bile so grozne in strašljive. Zelo sem uživala, čeprav me je bilo tudi malo strah. Neža Janežič, 4.a

Iva Lenart, 3.b

Alja Iskrač, 1.b

SUPER OPICA, KI REŠI SVET Živel je opičnjak, po imenu Jaka. Kot majhen je vsak dan gledal in občudoval super junake. Tudi on si je želel postati junak - Super opičnjak, ki bo pomagal obvarovati svet, vendar ni imel primerne obleke. Ina Kolar, 6.c

Minila so leta in Jaka je odrasel. Sam si je sešil obleko in postal je Super opičnjak. Zdaj je tudi on v revijah, na reklamah in internetu. Vsi ga že zelo dobro poznajo. S svojo super močjo in željo po pomoči ljudem je pomagal mnogim odraslim in

otrokom.

Postal je najboljša opica na svetu. Ko nekega dne ob ropu banke ni bilo nikogar, niti policajev, je Jaka prišel le v nekaj sekundah. Rešil je vse ljudi in pomagal bankirju. Sanje so se opičnjaku Jaki uresničile. Maruša Pevec, 2.a

Sedaj ima že družino in kljub temu rešuje svet. Pri tem mu pomagajo tudi drugi člani družine. Luka Pristovnik, 4.b

Šejma Gračić, 5.b

Nekega dne sem se odpravila v gozd. Name je padel čarobni list in naenkrat sem se znašla v čarobnem gozdu. Na jasi, kjer sem stala, je raslo polno sladkih trav. Namesto dreves so rasle lizike. Sprehodila sem se po tem čudovitem gozdu in polizala drevo, ki je imelo okus jagode. Videla Andi Bahtjaraj, 2.a

sem tudi grm, na katerem so rasli bonboni.

Eden po eden so padali na tla kot zreli plodovi. Nekaj sem jih pobrala in jih dala v žep. Naenkrat je mimo priteklo mnogo živali. Povedale so mi, da je za njihovimi petami zlobna čarovnica Ančka. Ta živi v temnem delu gozda, ki ga je pred leti začarala v pust, temačen gozd. Začara je namreč vse, kar ji je prišlo živega pod roke. Zavedala sem se, da tako ne gre več naprej, da je potrebno pomagati in nekaj narediti. Vendar kako? Na silo nič ne gre, z besedami pa se marsikaj da. Pogumno sem stopila do Ančke, živali pa so jo ucvrle proč. Nisem se želela postavljati, le vljudno sem jo na govorila in vprašala, kaj takšnega se ji je zgodilo, da je postala tako zlobna. Ančka mi je začela pripovedovati. »Ko sem bila majhna, mi je med igro s prijatelji izpadel prvi mlečni zob. Smejali so se mi in govorili, da sem stara baba Ančka. Zelo so me prizadeli in bila sem užaljena. Ugotovila sem, da nikomur ne moreš zaupati. Zato sem postala zlobna.» Ančkino

zgodbo

sem

povedala

živalim

čarobnega gozda, ki niso vedele, da so za vse krive same. Ančki so se opravičile in vse je bilo v redu. Sedaj so živeli v prijateljstvu in sreči. Mene pa je prebudila budilka in ugotovila sem, da so bile vse le sanje. Ema Buh, 3.b

Tinkara Poklič, 4.b 21

MOJ PRVI DAN NA OSNOVNI ŠOLI POD GORO Pred dvema letoma, meseca oktobra, sem začel obiskovati Osnovno šolo Pod goro. Z mamico in bratom Erikom smo odšli v šolo. Šli smo do psihologinje, gospe Darje. Gospa Darja nas je pospremila do razreda. Ko sem prišel v razred, so me vsi gledali. Vsi učenci so prenehali z delom. Do mene je prišla učiteljica Sonja in se mi predstavila. K meni je prišel tudi sošolec Marco in mi povedal, da je iz Amerike. Vsi ostali sošolci in sošolke so vstali in šli pogledat mojega brata Erika, ki je imel lase pobarvane modro. Ostal sem pri matematiki in angleščini, vmes je bila malica. V razredu sem sedel z Lukom. Prejšnji dan sem ga spoznal pri tabornikih. Po dveh urah pouka sem odšel domov. Tega dogodka ne bom nikoli pozabil, ker mi je bilo zelo nerodno. Mislim, da bi bilo neprijetno vsakemu na mojem mestu. Zdaj se v razredu dobro počutim. Filip Vidović, 5.a

NA OPERACIJI Ko sem bila stara pet let, sem velikokrat imela angine. Morala sem na operacijo mandljev in žrelnice. Z menoj v bolnico je šla tudi mami. Zjutraj so me odpeljali v operacijsko sobo. Medicinska sestra mi je rekla, naj pomigam z roko in pogledam ekran. Videla sem svoj srčni utrip. Uspavali so me. Operacija je trajala dobre pol ure. Ko sem se v sobi zbudila, sem premaknila roko Dženan Dedič, 3.a

in zabolelo me je. Imela sem povito.

Tisti večer sem ugotovila, da imam v žilo na roki vstavljeno iglo. Ponoči nisem mogla zaspati, saj me je motilo tiktakanje stenske ure. Ker je hrana bila pasirana, sem bila tudi lačna. Mamico sem prosila za žemljo. Tam sem bila štiri dni. Od takrat nimam več angin. Lana Klokočovnik, 5.a 22

DOBILA SEM PSA Kar nekaj časa sem mamo in očeta pregovarjala, da bi doma imeli psa. Zatrjevala sta mi, da je to zahtevna naloga ter da sem še premajhna, ampak nisem se vdala. Lani sem poskusila ponovno. Takrat sta končno privolila. Prvi korak je bil seveda najtežji. Poiskati pravo pasmo za celo družino ni bilo lahko. Po nekaj tednih iskanja smo se odločili za tibetančka. Klicali smo veliko vzrediteljev. Kmalu se nam je nasmehnila sreča. Našli smo leglo, ki bi se naj skotilo aprila. Domnevali smo, da se bomo morali za psičko potruditi, saj smo mislili, da bo kupcev več, a očitno smo se motili. Mama Tinta je skotila osem mladičkov. Od tega je bilo šest psičk in dva psička. Bila sem vesela, saj sem vedela, da bo zagotovo en pripadal nam. Kužke smo obiskovali vsako soboto. Zelo so bili ljubki! Najraje bi domov odpeljala kar vse. Čakanje ni bilo lahko. Ko so kužki zrasli, smo si morali izbrati eno od psičk. Leglo je bilo na n in izbirati smo morali med mladiči. Narja in Nena sta bili večji, ampak mi smo želeli manjšo psičko, zato so nam preostale še Nala, Niima, Nerja ter Nora, ki je bila srednje velika. Odločili smo se za psičko po imenu Niima. Bila je majhna. Dlako je imela črno z belo liso. Bili smo pripravljeni na novega družinskega člana. Vožnja domov ni bila lahka, saj je Niima cvilila in jokala celo pot. Ko smo prispeli, se je Niima pomirila. Teden kasneje je že postala moja najboljša prijateljica. Tega doživetja ne bom nikoli pozabila. Sedaj mi doma nikoli ni dolgčas, saj je ob meni Niima. Gaja Kampuš, 5.a

Maya Šloser, 2.b

TRIGLAV

Zgodaj zjutraj me je mama prebudila, saj smo bili namenjeni na Triglav. Prispeli smo do Aljaževega doma in se podali proti Kredarici. Na

strmem

pobočju

smo si nadeli varovalne komplete. Ko smo prišli do stene, smo opazili vojaški helikopter.

Tevž Golčman, 2.b

Postajalo je vse bolj vroče. Zatem smo prispeli do jame, v kateri je bil sneg. Odpravili

smo

proti

Kredarici. Vzpenjali smo se proti njej in tik nad nami so stali gamsi. Mene je gledal mali gams. Končno, Kredarica! Tam smo imeli kosilo. Malo smo se spočili, nato pa se odpravili

Vito Kuk, 4.a

na vrh.

Med vzponom smo ugotovili, da je helikopter

reševal

nepazljive

planince. Zdelo se mi je, da smo za vzpon s Kredarice do vrha porabili deset minut, čeprav je vzpon trajal celo uro. Na vrhu smo vzkliknili: »Triglav je naš!« Jakob Mažič, 5.a Jakob Brglez, 4.a

IZLET S STRICEM V petek popoldne sem se igral zunaj, saj so bile počitnice. Kmalu je iz službe prišel stric in mi povedal, da greva naslednji dan v gore. Ko sem to slišal, sem se zelo razveselil, saj sem ljubitelj gora. Ker mi je rekel, da bova šla okoli pete ure zjutraj, sem se odločil, da si pripravim opremo. Rezervna oblačila, prva pomoč, daljnogled, čelada, žepni nožek, klobuk, sončna krema, sončna očala, knjižica za štampiljke, vse to je letelo v moj nahrbtnik. Zjutraj, ko me je mama zbudila, sem takoj vstal. Ko me zbudi za šolo, še vedno vsaj deset minut ležim. Hitro sem pojedel zajtrk in se oblekel, si umil zobe in dal v nahrbtnik malico. Poiskal sem pohodne palice, vzel pohodne čevlje in čez pet minut sem že bil pri avtu. Stric je dal stvari v prtljažnik in že sva drvela proti KamniškoSavinjskim Alpam. V Logarski dolini sva pustila avto. Bilo je prijetno hladno. Obula sva si pohodne čevlje, oprtala nahrbtnika, vzela palice in se odpravila do slapa Rinke. Kmalu sem ugotovil, da je moj nahrbtnik kar težak. Hitro sva napredovala in prišla do potočka. V njem sva se osvežila, saj je bil lep vroč dan. Pot sva nadaljevala po gozdu. Ob straneh je bilo še vedno nekaj snega. Nekaj metrov od najine poti sem zagledal spomenik. Stric je rekel, da je bila tukaj helikopterska nesreča in da ni bilo preživelih. Pri veliki skali sva sedla in pojedla malico. Ko sva se okrepčala, sva nadaljevala pot. Ustavila sva se pri kamnu z napisom Mrzla gora 2 uri. Ugotovil sem, kam sva namenjena, saj mi stric najinega cilja ni zaupal. Nadela sva si čeladi. Pospravila sva palice, saj bi naju ovirale. Pri eni od jeklenic se mi je v golen skotalil večji kamen. Hodila sva po ozki polički brez jeklenic in klinov do strme stene z nekaj starimi klini in kratko jeklenico, ki je kmalu ni bilo več. Pot je postala nevarnejša. Malo me je bilo strah, a sem vseeno nadaljeval s hojo. Do vrha je pot na izpostavljenih mestih potekala nad dvestometrskim prepadom. Na vrhu sva nekaj popila in pojedla, nato pa sem užival v razgledu po okolici. Sestop je bil kar zahteven. Ustavila sva se pri pogorelem domu na Okrešlju, kjer mi je stric kupil kokakolo. Malo sva si odpočila, nato pa odšla do potočka, kjer sva si natočila vodo in se osvežila. Ker je bila pot od tam naprej lahka, sva bila hitro pri avtu. Ta izlet nama bo ostal v spominu in mogoče se naju bodo spominjali tudi tisti, ki sva jih srečala. Veliko se jih je čudilo, da hodim že na tako zahtevne gore. Neka gospa je rekla, da je že osmič na tej gori, ampak jo je še vedno strah. Nekdo pa je omenil, da je vzpon na Mrzlo goro zahtevnejši kot pot na Triglav. Kamen, ki mi je padel na golen, pa ni pustil večjih posledic, le veliko modrico. Erik Vehovec, 5.a 25

DOBIL SEM PSIČKO

V torek, 24. avgusta, sva se z mamico odpravila po psičko v Prekmurje. Že junija se je mami dogovorila z rejcem havanskih bišonov za nakup psičke. Zanjo sem izbral ime Aša. Tistega dne

sva se odpeljala po avtocesti do

Prekmurja. Bila sva vesela in vznemirjena hkrati. Med potjo sem opazoval hiše, pokrajino in krajevne table. Želel sem si, da bi čimprej prišla v Prekmurje. Med potjo naju je ujela nevihta, a k sreči ni bila prehuda. Po uri in pol vožnje sva prispela na cilj.

Anže Potočnik, 3.a

Pred hišo naju je pričakalo veliko kužkov, ki so lajali in mahali z repki. Takoj sem zagledal mojo psičko. Skrivala se je pod mizo, kot da bi vedela, da jo bova odpeljala. Najprej sva jo samo opazovala, ko pa se naju je navadila, pa je že prišla k nama. Vzel sem jo v naročje in začela me je ovohavati. Medtem ko sta se mami in rejec psov vse dogovorila, sem se igral z njo in ostalimi psi. Po plačilu sva psičko dala v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je Aša bruhala, zato sva se morala dvakrat ustaviti, da sva vse počistila. Ko smo prišli domov, sva jo stuširala, obrisala in jo odnesla na posteljo. Čez nekaj minut je zaspala, saj jo je vožnja zelo utrudila. Zdaj se z njo igram in jo rad sprehajam. Vsi v družini smo srečni, da jo imamo, ker nas vedno spravi v dobro voljo. Gašper Krančan, 5.b

Mia Kokol, 2.b

DOBILA SEM MUCO

Bila je sobota v mesecu oktobru, ko sem bila pri babici. Dedek je k sosedom odšel na trgatev. Tam so imeli veliko mačk. Dedek je gospodarico na kmetiji

vprašal,

če

eno

oddali.

Gospodarica se je s tem strinjala, zato je dedek prišel pome. Ko sem prišla na kmetijo, sem zagledala trop mladih muck. Dedek mi je namignil, da si lahko izberem eno izmed njih. Bila sem zelo vesela. Izbrala sem si najmanjšo z zelenimi očmi. Odnesla sem jo domov. Ko jo je zagledala

Emma Gračanin, 1.b

moja sestra, je bila navdušena tako kot jaz. Z mamo sva takoj odšli v trgovino po hrano in mačji pesek. Doma smo se odločili, kako bo naši muci ime. Soglasno smo sklenili, da bo Miša. Miša je takoj začela raziskovati svoj novi dom in potešila lakoto z mačjimi briketi. Odkar je pri nas, je postala zelo nagajiva. Vsak dan me veselo pričakuje, ko pridem iz šole. Čaka me pri oknu na stopniščnem podestu. Rada jo imam in zdi se mi, da tudi ona mene. Julija Gruber, 5.b

Ajda Klokočovnik, 2.b

PRVIČ V GORAH

Z družino smo se odpravili na krajši dopust v Kranjsko Goro. Ko smo prispeli, smo si najprej ogledali

kraj,

nato

naredili načrt za naslednji dan. Vreme

smo

imeli

lepo, sončno. Ko sem se naslednje jutro zbudil, me je

Noel Strelc, 3.b

pozdravilo toplo sonce. Ati in mami sta nama z bratcem pripravila zajtrk, nato pa smo si pripravili vsak svoj nahrbtnik za pot na strmo goro Vršič vrh. Malo me je zmrazilo, ko sem pogledal proti gori. Previdno smo se odpravili proti gori, da nam ne bi kje spodrsnilo. Na poti nismo bili sami, srečali smo veliko pohodnikov. Sonce je pripekalo, pot je bila nekaj časa položna, nato smo šli navzdol. Bilo je grozljivo. Mamico sem spraševal, kako dolga pot je še do vrha. Rekla je, da še sama ne ve. Lepa tolažba! Ati in bratec Matevž sta bila že precej pred nama. Po uri in pol hoje smo končno dosegli vrh. Hura! Moj glas je odmeval daleč naokoli. Občutka zmagoslavja se ne da opisati z besedami, ker takšne lepote narave iz višine ne vidiš vsak dan. Ko smo se vračali nazaj, mi ni bilo več težko hoditi, kar pozabil sem na bolečine v nogah.

Zvečer

sem

takoj

padel v posteljo in zelo zadovoljen zaspal. Mark Hojnik, 5.b

Manca Bračič, 1.b

6. A LJUDSKA: TRAP

Bil je nekoč oče, ki je imel tri sinove, dva brihtna in najmlajšega trapastega. Oče je umrl, starejša dva sta si vse razdelila, najmlajši pa ni dobil nič. Odšel je od doma. Na svoji poti je srečal najprej pijance. Ker je bil Trap ves objokan, so ga našeškali in mu povedali, da tam, kjer se veselijo, ne sme nihče žalovati. Pot je nadaljeval in kogarkoli je srečal, vedno je vse povedal narobe in vedno bil tepen. Nazadnje je sredi noči srečal tatove, ki so ravno vlamljali v bogato hišo. Trap je rekel tako, kot so mu naročili vojaki: »Bijmo jih, dajmo jih! Bijmo jih, dajmo jih!«

NADALJEVANJE LJUDSKE PRAVLJICE TRAP

»Tiho bodi, ti Trap, a ne vidiš, da krademo?« »Zakaj pa kradete?« je Trap vprašal tatove. »To ni lepo!« Trap se obrne in tiho odide, preden bi bil zopet tepen. Tako hodi in hodi in hodi, dokler ne pride do majhne skromne bajtice. Potrka, pa nič. Še enkrat potrka, tedaj pa mu vrata odpre stara mačka. Vpraša ga: »Kaj delaš tukaj? A ne vidiš, da nas motiš, imamo zabavo!« »Ali lahko vstopim in se vam pridružim? Tako sem sam, zunaj pa je temna noč.« »Prav, pa se nam pridruži!« V bajtici zagleda tri pse, enajst palčkov in sedem ježev, ki se zabavajo, klepetajo in veselo smehljajo. Trapa takoj sprejmejo medse, ta pa jim pove svojo zgodbo. Naslednje jutro, preden Trap odide dalje, mu stara mačka podari svinčnik, rekoč: »Ta svinčnik daš za uho in postaneš zelo pameten!« Trap se zahvali, svinčnik dene za uho in odide nazaj domov do starejših bratov. Ko ga zagledata, se zopet norčujeta iz njega, a ne vesta, da Trap ni več trapast. Reče: » Gorje vama, če se bosta še naprej norčevala iz mene!« Brata pa se hudobno zasmejita ter ga imata še naprej za norca. Takrat se zasliši glasen, močan grom. Brata se spremenita v še večja trapa, kot je bil Trap. Trap jima reče: »Slaba dejanja se ne izplačajo!« Zdaj trapasta brata hodita po svetu in doživljata stvari, kot jih je doživljal Trap. Le usmiljen ni nihče do njiju, saj čutijo, da sta po srcu slaba. Alex Ačko Žerjav, 6.a

NADALJEVANJE LJUDSKE PRAVLJICE TRAP

Ko Trap zagleda tatove, začne vpiti: »Bijmo jih, dajmo jih, bijmo jih, dajmo jih!« Nato se luči v hiši prižgejo, gospod v prelepi halji stopi ven in zavpije: »Kaj se dereš, trap presneti!« On pa zakliče nazaj: »Bijmo jih, dajmo jih, bijmo jih, dajmo jih!« Gospod mu reče, da bo že še videl. Gre v klet po leseno palico in ko pride ven, zagleda lestev in reče Trapu, kaj dela. Trap pa pove, da so tukaj moški oblečeni v črno in da želijo v shrambo, nato moški spleže po lestvi, prešteje do tri, globoko vdihne in gre proti shrambi. Vidi tri tatove in zamahne s palico, tatovi se ustrašijo in stečejo v hišo. Trap medtem zaklene vse izhode in pokliče policijo. Ko policija prispe, aretira tri tatove. Gospod se zahvali Trapu ter mu reče: »Daj da ti dam kruha in nekaj cekinov.« Trap reče, da ne rabi denarja, samo pove naj mu, kaj naj reče naslednjič, da bo prav, saj kamor koli odide in ko spregovori, ga pretepejo. Gospod mu odgovori: »V redu je, bodi to, kar si in govori, kar bi ti rad rekel.« Trap se je zahvalil in hotel oditi, ko mu je gospod dejal, naj počaka. Trap je čakal in čakal, ko se je po devetih minutah prikazal mož in mu dal devet cekinov ter neko verižico. Rekel je: »Zaželi si nekaj, ko boš prispel, kamor si namenjen in verižica ti bo izpolnila željo.« Trap se je zahvalil in odšel. Ko je Trap prišel nazaj v bajto, se je usedel na posteljo in si zaželel, da bi postal kralj in imel svoj grad. Kar si je zaželel, se je tudi zgodilo. Tako je kralj Trap živel srečno do konca svojih dni. Nika Fijavž, 6.a

Ela Ramšak, 6.c

6.B – NOVINARKA STAŠA Dober dan, tukaj novinarka Staša. Svoje sošolce bom povprašala, kaj jim je všeč v našem razredu. STAŠA: Pozdravljena gospodična Špela. Kaj menite o našem razredu? ŠPELA: Oh, zdi se mi, da je naš razred najboljši, ker smo zelo prijazni drug do drugega. STAŠA: Hvala. Ajša, imate vi drugačno mnenje? AJŠA: Zagotovo imamo najboljšo razredničarko. STAŠA: Kaj pa o razredu menita vidve, Zarja in Teodora?

Azra Ajazaj, 4.a

ZARJA: V razredu imamo dobra prijateljstva in se razumemo tudi zunaj razreda. TEODORA: Radi se družimo med sabo, zato so učiteljice jezne, če se pogovarjamo med poukom. STAŠA: Paulina in Nina, povejta, kaj je vama všeč v razredu? PAULINA: Z vsemi v razredu se dobro razumemo in prav vsi so odlični za sklepanje prijateljstva. NINA: Meni se zdi, da so nekateri super, a nekateri malo manj. STAŠA: Gospodična Kiara, se vam zdi, da je v našem razredu dobro razpoloženje? KIARA: V razredu se imamo fino in lepo je, torej se mi zdi, da je razpoloženje v razredu fantastično. STAŠA: Hvala za te besede. A zdaj mikrofon dajem gospodični Lini. Lina, pa še ti povej kaj o razredu. LINA: V 6.b imamo vse pod nadzorom in tudi nekaj ljubezni že utripa, prijateljske in tiste druge. Vsi se razumemo in najpomembnejše je, da smo v 6.b vsi prijazni drug do drugega. STAŠA: Najlepša hvala. Punce ste dobro opisale 6.b. Zdaj pa so na vrsti še fantje. Luka, Ožbej Repnik in Ožbej Lajhar, kaj vam je všeč v razredu? 31

LUKA: V šoli so zelo dobri učitelji in učiteljice. OŽBEJ REPNIK: Všeč mi je bila šola v naravi. OŽBEJ LAJHAR: V našem razredu smo vsi prijatelji. STAŠA: Tinej, Nik, Klemen in Vedran, kakšno je vaše mnenje? TINEJ: Naša razredničarka je super. NIK: Všeč mi je športna, ker velikokrat igramo med dvema ognjema. KLEMEN: Vsi smo prijatelji med sabo in to mi je najbolj všeč. VEDRAN: V razredu se dobro razumemo, zato se malo kregamo. STAŠA: David, Tim in Filip, povejte še vi svoje mnenje? DAVID: V našem razredu se odlično počutim in se družim s prijatelji. TIM: Vsi sošolci smo prijazni drug do drugega in stojimo si ob strani. FILIP: Všeč mi je, da se lahko s sošolci družim tudi izven šole. STAŠA: Žiga, Svit, Vehbi in Nel, kaj pa vi menite? ŽIGA: Naš razred je najbolj znan po tem, da smo vsi prijazni drug do drugega. SVIT: Jaz imam zelo rad šport in mi je zelo všeč, da nimamo predsodkov in se družimo fantje in dekleta skupaj. VEHBI: Sošolci so prijazni. NEL: Naš razred je res najboljši in vsi se zelo dobro razumemo. Hvala vsem. Jaz pa o našem razredu pravim, da smo super razred in želim si, da bi tako tudi ostalo. Hvala za vaš čas in lepo bodite. Sofija Rušnik, 1.b

2022 PO SVETU

Letos vse spremenilo se bo, ne malo, ampak zelo. Kaj bo zdaj na poročilih, ko korone skoraj ni več, novinarji pa bodo čisto preč. Novo vojno smo dobili, nismo se je razveselili. To je za zdaj to, upam, da še kaj prijetnejšega bo. Ina Kolar, 6.c Melek Kadrija, 4.b

PUST Februar je najlepši zimski čas, ko pride pust v vas. Otroci se ga veselijo, ker krofe dobijo. Klovni, čarovnice, kurenti in druge maškare po vasi se podijo, da zimo bi odgnale in veselje v vas pričarale. Na pustnih paradah se maškare predstavijo, ulice napolnijo in včasih tudi otroke prestrašijo. Neža Potočan, 6.c

Lenart Kropec, 3.b

KORONA V ŠOLI

Daleč od nas bolezen se pojavi, koronavirus smo jo poimenovali. Upali smo, da bo bolezen hitro izginila, a se je potem v naše kraje vrinila. Takrat šole se zaprejo in karantene se pričnejo. Maska, razkužilo, razdalja nas obkroži in vsi upamo, da se kdo od nas ne okuži. Šolanje na daljavo postane težek zalogaj. Učenje, videokonference in naloge nam povzročajo veliko težav. Dženan Dedić, 3.a

Komaj smo čakali, da nazaj bi se vrnili in šolo z veseljem napolnili.

Ta želja se nam je čez nekaj časa izpolnila, a je tudi določene zahteve nosila. Ampak prestali bomo tudi to težavo in vemo, da se bo nekoč vse vrnilo v normalo. Dženan Šehić, 6.c

Vita Čuček, 2.a

LEGENDA O AJDOVSKI DEKLICI

Letos sem bil na Vršiču in slišal legendo o ajdovski deklici. Odločil sem se, da vam jo predstavim. Ajdi so bili velikani in ajdovske deklice so bile njihove hčerke. Ajdovske deklice so po navadi bile dobrega srca. Ampak ta ajdovska deklica je bila še posebej dobra. Živela je pod stenami Prisanka in vodila popotnike skozi snežne zamete preko Vršiča. Ko so se popotniki vračali, so ji pod Prisankom puščali hrano, tako da nikoli ni bila žejna in lačna. Bila je tudi prerokovalka. Obiskovala je mlade matere in prerokovala novorojenčkom njihovo usodo. Neke noči je obiskala planšarico v Trenti, ki je rodila sina. Ker je mati spala, se je ajdovska deklica neslišno približala otroku in mu prerokovala, da bo postal lovec in ustrelil Zlatoroga ter z njegovimi rogovi prišel do bogastva. Ko so za to prerokbo slišale njene sestre, so jo preklele, ker je napovedala smrt Zlatorogu. Ko se je vrnila pod Prisank, je za kazen okamenela. Njen kamniti obraz v severni steni Prisanka se najlepše vidi z razglednega grička pri Poštarski koči na Vršiču, opazujemo pa ga lahko tudi z Erjavčeve koče. Domen Kline, 6.c

POLJSKA MIŠ Poljska miš je imela soseda, bila sta si najboljša, dokler ni padla skleda, ki zbudila je medveda. Medved prišel je ob vrata in odprl je oči.

David Darroch Antony, 4.a

Miš in sosed odhitela sta čez led in za sabo pustila sta sled. Medved je zavohal ju, vse mu je bilo jasno na ledu. Medved je kmalu k njima dohitel, s svojimi šapami miško in soseda ujel. Miš sosedu rekla je: »Osel gre samo enkrat na led.« Sara Tita Rus, 7.a Anže Skutnik, 1.b

Jakob Mlakar, 2.b

PEGAM PRIPOVEDUJE Dunaj. Prelepi Dunaj, ki bo kmalu moj. Odpravim se proti lipi k cesarju. Slišim cesarja, ki gospodom razlaga, kakšno prelepo kraljestvo ima. Pristopim k njim ter jim povem, da je to res, vendar nimajo junaka, ki bi se pomeril z mano. Cesar odgovori, da ima junaka, Krištofa Lambergarja, ki bi se z veseljem spopadel z menoj. Izzovem ga, da pošlje sla po njega, da se spopade z menoj. In tako čez dva dni, ravno ko jem kosilo, pridrvi do mene, da mi kar žlica pade iz rok. Vprašam ga, če bi malo počakal, da bo svojo glavo dlje imel, vendar mi odgovori, da je bil še včeraj Lan Hren, 1.a

na Kranjskem.

Predlagam, da bi se spopadla na trgu, vendar reče, da na polju, da naju lahko vsi vidijo. Greva do polja, kjer se nekaj časa žaliva. Ko se prvič zaletiva, si nič hudega ne storiva. Ko se drugič, se Krištofu pokaže kri. Spet drviva drug v drugega, vidim, da cilja pravo glavo ter se zavem, da je to konec. Ajda Druškovič, 7.a

Lan Gorenc Rumež, 5.b

LISICA IN SLADKOR Lisica kar nemarno medveda odslovila je, ko za sladkor prosil je! Lisica v vetru je hodila, ni bilo ne kruha in ne sira. Lisica lačna je bila, a k domu ni hodila.

Mija Gošnik, 1.a

Lisica medveda je srečala in ga prosila: »A žličko juhe posodiš men?« Medved pa zabrundal je: »Seveda lahko, ampak sladka nej!« Lisica se slabo je v srcu počutila. A medved samo rekel je: »Preteklost pusti zdej in uživaj v juhi tej!« Luka Kampuš, 5.a

Ko se lisica dam vrnila je, je koš sladkorja dala njem. Spoznala je, da dobra bo do drugih odslej. Sara Tita Rus, 7.a

Sanja Brglez, 6.c

SRAKA, VEVERICA IN ZAJČEK Na robu gozda je živela sraka. Kot je bilo v njeni navadi, je rada kradla. Nekega dne je veverici ukradla veliko hrane. Mimo

prišel

zajček

veverica

potožila,

ostala brez zaloge. Sraka sedi na veji in sliši

Neža Levart, 3.b

njun pogovor, zato zahteva, da ji krajo dokažeta. Odpravijo se do veveričinega brloga, kjer res vidijo, da nima več hrane.

«Čisto mogoče je, da si jo sama pojedla ali pa je sploh nisi imela,« reče sraka. »Vendar jaz se še od včeraj, ko me je pogostila, spomnim, da je imela polno zalogo,« odvrne veverica. »Gremo še k sraki, da vidim, če ima ona kaj veveričinih želodov,« se spomni zajček. Ko pridejo do srakine hiške, se izza vrat kar usuje želodov. Sraka jih par zagrabi ter poskusi zbežati, vendar jo zajček prestreže. »Upam, da si se naučila, da ima laž kratke noge,« pove veverica. Ajda Druškovič, 7.a

Naomi Brglez, 1.b

MAMA Mama je oseba, ki prva stisne te v objem, in ob njej si vedno zaželjen. Roko ti bo podala, ko neroda mala svet bi rada raziskovala. Mama je oseba, ki daje ti toplino in srčno bližino.

Manca Ulčnik, 5.b

Mamo ima vsak rad, vsak jo rad objame, ker je polna neskončne veličine.

Klementina Rožanc Zorko, 6.c

Je ljubezniva, tudi ko jaz nisem potrpežljiva. Mama je oseba, ki s teboj bo večno živela, v tvojem srcu bo ostala, da boš vedela, da nisi nikoli sama. Nadja Obrul, 7.b Gašper Krančan, 5.b

ZABAVNO, POUČNO, ŠPORTNO, VČASIH MALO NAPORNO, A VSEENO – SUPER! Vtisi učencev o zimski šoli v naravi: •

Bilo je zabavno in naučil sem se smučati. Predavanja splavarja in astronoma so bila zelo zanimiva. Všeč mi je bilo, ko smo s prijatelji igrali namizni tenis. Tin Ramšak, 7.b

•

Malo me je bilo strah, ko smo se peljali z gondolo. Bil je čudovit razgled, saj smo videli cel Maribor. Artesa Bahtjaraj, 7.b

•

Veliko smo smučali in se marsikaj naučili. V prostem času smo fantje najraje igrali namizni tenis, ročni nogomet, ob večerih pa smo gledali nogometne tekme. Lovro Hitrec, 7.b

•

Drilon Plava, 9.r OŠ V parku

Bilo je zelo zabavno in imeli smo se super, ker smo se lahko družili. Zara Furman, 7.b • Najbolj zabaven se mi je zdel četrtek, ko smo se smučali na Mariborskem Pohorju in se vozili z gondolo. Ema Krušič, 7.b • Bilo mi je zelo lepo. Veliko smo se smejali. Ivana Levart, 7.b • Počutil sem se odlično zaradi prijateljev in smučanja. Nepremišljeno pa je bilo, ko smo z mojimi prijatelji gledali televizijo do 23. ure. Urh Markelc, 7.b

Aidan Orož, PPVI 4 OŠ V parku

• Bil je tako dober občutek, kot da bi pojedel veliko pico margerito. Naučil sem se, kako ne padati na smučeh. Fran Iršič, 7.b

•

Najboljše je bilo, ko sem ob koncu smučanja sezula pancarje ter se spočila. Sara Vodovnik, 7.b

•

Zanimiva so bila predavanja astrologinje, splavarja in o Fis pravilih. Anže Petek, 7.b

•

Najlepše je bilo na Mariborskem Pohorju in ko sem se prvič peljala z gondolo. Almira Hakiu, 7.b

Lumbardhe Karavidaj, PPVI 5 OŠ V parku

•

Bilo je zanimivo in super. Rada smučam, naučila sem se veliko o smučanju in pravilih na smučišču. Ana Medvešek, 7.b

•

Bilo mi je zelo všeč, nikoli mi ni bilo dolgčas, saj se je vedno kaj dogajalo. Rad sem smučal. Tjaš Lukovič, 7.b

Vanesa Videčnik, 9.r OŠ V parku

•

Bilo je zabavno in zanimivo tako na smučišču kot tudi v hotelu. Tjaša Jevšinek, 7.b

•

Najlepše je bilo ob jutranjih urah, saj smo kar dve uri igrali namizni tenis. Imel sem se zelo lepo in se veliko zabaval. Anej Čelan, 7.b

•

Uživala sem in se imela lepo. Naučila sem se smučati. Prvič sem se peljala s sedežnico in gondolo. Eva Bezenšek, 7.b

Žan Legat, 5.r OŠ V parku

•

Doživeli smo veliko lepih trenutkov. Ko smo bili v sobi, smo se zabavali in igrali razne igre. Mia Kretič, 7.b

•

Bilo mi je zelo všeč. Veliko smo smučali, najbolj pa smo uživali na Arehu. Ob koncu dneva smo lahko z učitelji igrali ročni nogomet. Tinkara Kotnik, 7.b

Jakob Kričaj, PPVI 5 OŠ V parku

•

Šola v naravi se mi je zelo vtisnila v spomin, saj sem se naučila nove tehnike smučanja in se hkrati tudi sproščala. Vsak večer pa smo imeli na urniku tudi predavanja, ki so nam približala svet, ki ga še ne poznamo. Sara Tajnikar, 7.b

•

Šola v naravi nam je približala novo aktivnost – smučanje. Smučanje je zabaven, vendar zahteven šport. Pri takšnih aktivnostih je pomemben obrok zajtrk, zato sem mu posvetila največ pozornosti. Imeli smo tudi predavanja. Všeč mi je bilo predavanje o astronomiji. Spoznala sem, da se zvezdno nebo ne opazuje samo takrat, kadar si zaljubljen. Nadja Obrul, 7.b •

V šoli v naravi je bilo zelo dobro. Všeč mi je bil prosti čas, ker smo se zabavali. Jaka Anderlič, 7.b

•

Dobra hrana, super, ker smo lahko gledali televizijo; zjutraj smo težko obuli pancarje. Marcel Ravnak, 7.b

•

Bilo je zelo zabavno, zanimivo in Poučno. Mia Maučec, 7.b

Rihana Kadrijaj, 5.r OŠ V parku

S TEBOJ Minute brez tebe so kakor dnevi brez sonca, kakor da bela ne obstaja v svetu. Znašla sem se v svetu skrivnosti, v katerem tebe ni.

Urša Rebernak, 9.r OŠ V parku

Ko sonce odide in se luna prikaže na nočnem nebu ter veter zapiha v lase v poletni noči sem se v mislih znašla pred teboj … O, kaj bi dala, da bi minute minile hitreje, da bi imela več časa za misel o dnevu s teboj …

Vid Rebernak, 7.r OŠ V parku

Pomembno je, da lahko sem s teboj! Mia Maučec, 7.b

Andraž Ošlak, PPVI 5 OŠ V parku

O ŠOLSKIH IN PROSTOČASNIH DEJAVNOSTIH SO RAZMIŠLJALI UČENCI 7.C

ŠOLSKI NOGOMET V tem šolskem letu sem član šolske nogometne ekipe. Na turnirju smo se pomerile ekipe osnovnih šol iz Zreč, Vitanja, Loč in mi. Prvo tekmo smo zmagali proti OŠ Loče z rezultatom 4:2 in se uvrstili v finale. V finalu smo igrali z OŠ Zreče in jo premagali s 5:1. Za osvojeno 1. mesto smo dobili pokal. Ko smo prispeli v šolo, smo ga odnesli v zbornico. Učiteljice so bile zelo vesele. Naslednji dan so naš uspeh povedali po šolskem radiu. Bil sem zelo vesel, da Žana Višnjar, 2.b

sem lahko igral v ekipi z leto oz. dve leti starejšimi igralci. Te izkušnje ne bom nikoli pozabil, ker mi res zelo veliko pomeni.

Jaka Veranič, 7.c DUNAJ V soboto, 19. marca, smo se ob 4.40 z dvonadstropnim avtobusom odpeljali na Dunaj. Ko smo prispeli, smo si ogledali Hišo morja, kjer smo videli morske pse, hobotnice, meduze, kače, želve, ptiče, opice in še druge živali. Sledil je obisk zgodovinskega muzeja. Ogledali smo si zanimiva okostja izumrlih živali, stare arheološke najdbe in različne kristale. V središču mesta smo

ogledali

še

največjo

knjižnico v Avstriji, cerkev sv. Štefana in zanimivo ulico. Med vožnjo domov smo se zabavali. Mark Podgrajšek, Antej Mlakar, Tilen Trontelj, Žana Božiček in Lana Gorinšek Godnič, 7.c Lana Lukež, 4.a

ŠOLA V NARAVI Bilo je super! Veliko smo se zabavali. Nekateri niso znali smučati, a so se naučili, drugi pa so izboljšali svojo tehniko. Predavanja, ki smo jih imeli zvečer, so bila malo dolgočasna,

ampak

vseeno

poučna.

Obiskat nas je prišel tudi čarodej, ki nam je pokazal veliko magičnih trikov, in nam razložil, kako jih izvedemo. Imeli smo tudi poučni kviz o pravilih na smučišču. Pia Ljubič in Eli Kos, 7.c

KMETIJSTVO

Dženan Šehić, 6.c

S kmetijstvom sem povezana že od 4. leta dalje. Rada obiščem in pomagam dediju na kmetiji. Najprej sem dobila majhno plastično samokolnico in lopato, dedi pa mi je iz brezovih vej naredil metlico. Zdaj, ko sem malo starejša, lahko teličkom dajem imena. Izbiram jih tako, da se jim začne na isto črko kot kravi. Tako je bik Piko dobil ime po kravi Piki. Imena lahko dobijo tudi na podlagi tega, kdaj se skotijo. Tako se je Miklavž skotil na miklavževo. Za živali imam posebno knjižico, v katero si zapišem datum rojstva, ime in številko »uhanov«. Ajla Ibralić Jamnikar, 7.c

Na kmetiji je veliko različnih dejavnosti, npr. košnja trave, sajenje in kopanje krompirja, gnojenje trave … Najraje imava poletje, saj je zelo toplo in imava veliko časa za pomoč na kmetiji najinih stricev. Udeležujeva se tudi kmetijskih sejmov, kjer spoznaš veliko nove mehanizacije. Klementina Rožanc Zorko, 6.c

Nazadnje je bil 9. marca v Celju. Kmetijstvo

je zabavno, a se tudi veliko naučiva. Najraje opravljava dela s traktorjem. Vid Zalar in Nejc Podergajs, 7.c 46

NARAVOSLOVNI DAN Naravoslovni dan Stik z živalmi je potekal v šoli. Obiskala nas je družina Kolenc in s seboj prinesla veliko živali: kače, ježa, želvo, žabe, ptiče, ščurke … Gospod nam je dal ščurka na roko

zelo je žgečkalo. Nekateri so se ga

ustrašili. Veliko učencev je premagalo strah pred kačami. Želva Metka je bila zelo mala in ljubka. Ob zaključku nam je gospod zaigral na kitaro in zapel pesem o živalih ter nam povedal še nekaj zanimivosti

miši,

žabi

žuželkah. Anže Kukovič, Elian Redžepi, Gašper Očko, Jurij Gornik, Žan Avbelj in Riad Arifaj, 7.c

Luka Jerman, 2.b

ZAKAJ RADE BEREMO Me rade beremo, saj se ob tem sprostimo in zabavamo. Privabijo nas pustolovščine književnih oseb. Všeč nam je, da pri branju uporabimo domišljijo. Za branje so nas navdušili starši in bratje. Pred izborom knjige si vedno preberemo povzetek vsebine na zadnji platnici. Ko preberemo vsebino, jo rade povemo staršem. Naše najljubše knjige so Kit na plaži, Lesi se vrača in Pege na soncu. Vita Voh, Eva Kovač Jug in Neja Oder, 7.c

Anže Hren, 4.a

8.A Z eno besedo povedano smo kaos, razred, ki rad naredi, kar ne bi smel. Imamo tudi pozitivne plati, si pomagamo, držimo skupaj in se smejemo našim prigodam. Nikoli nam ni dolgčas, ko smo skupaj. Vita Šajtegel, 2.b

Imamo učence, ki so uspešni na svojih področjih, in so za svoje znanje dobili mnogo priznanj. Naše ocene so primerne našemu znanju in sodelovanju pri pouku. Nekateri nas imajo radi, nekaterim pa se zdimo nemogoč razred. Znamo se pošaliti z učitelji in reči nekaj besed ... Če hočemo, se znamo potruditi tako pri znanju kot pri vedenju. 8.A SMO CELOTA IN CELOTA BOMO OSTALI. Julija Furman, 8.a

Šola ja ustanova, kjer smo vsi zbrani tam za štirimi zidi. Vsi smo zaspani, a kljub temu šola je kraj, kjer imamo mir in tišino in tam se vsi nekaj naučimo. Sicer je ne maramo vsi, a ko zvonec zazvoni, v učilnice se nam mudi. Ko pa zadnji zvonec zazvoni, Sara Ravnak, 5.b

veseli smo vsi. Tevž Neuvirt, 8.a

Sem Lejla iz 8.a. Rada berem knjige. Največ berem v angleščini. Branje me sprosti, pelje me v nove svetove, takrat odmislim vse skrbi ... Pri nas doma nihče ne bere, jaz pa imam že od nekdaj rada knjige. Rada berem ljubezenske romane in kriminalke. Lejla Pivić, 8.a

Sofija Tehovnik, 3.b

DUNAJ Dunaj lepo je mesto, obiskali smo ga mi. Ni nam manjkalo veselja in radosti. Tam muzeji so in stavbe, ki smo jih obiskali in o njih malo poklepetali. Po mestu smo hodili, znamenitosti si ogledovali, v prostem času pa smo pohajkovali. Ustavili smo se v mestu, kjer smo hodili in kavo iz Starbucka pili. Družili smo se in peli, ko z avtobusom domov smo hiteli. Neža Goleš, 2.b

Avtobus bil poln je smeha, saj nova ekskurzija se nam obeta. Julija Furman, 8.a 49

VTISI Z DUNAJA Zjutraj ob petih smo se zbrali pred šolo in se z dvonadstropnim avtobusom odpeljali proti Dunaju. Ko smo prišli čez mejo v Avstrijo, nam je turistični vodič še med vožnjo povedal nekaj o Dunaju. Tam smo si najprej ogledali Hišo morja, kjer smo videli zanimive in različne živali, na vrhu pa smo si ogledali čudovit razgled na Dunaj. Potem smo si ogledali muzej.

še Na

prirodoslovni koncu

smo

sprehodili po centru mesta in si ogledovali znamenitosti, nato pa smo imeli še nekaj prostega časa.

Zala Cegnar, 1.b

Ker smo bili pridni, so nas peljali še v Starbucks. Potem smo krenili proti domu in na avtobusu smo imeli zabavo. Peli smo in se zabavali, da nam je že skoraj zmanjkalo glasu. Vsi smo zelo uživali in smo hvaležni, da smo imeli možnost iti na to ekskurzijo. Lea Marzidovšek in Maša Ravničan, 8.b

Lana Lukež, 4.a

8.B Ko zjutraj zvonec šolski zazvoni, v razredu smo že vsi, namesto da sedeli bi za mizo, učitla čakamo stoje. Pripravljen za pouk ni nobeden, v šoli itak vsak dan je beden, telefoni so pogosta stvar, brez njih ne moremo nikdar.

Urška Korošec, 3.a

Ukori kar letijo, učitli se jezijo, pred njimi varen nisi nikdar, pač taka je ta stvar.

Filip Brglez, 6.c

Učitli na učence se jezijo, zakaj se nič ne naučijo, pri pouku redno manjkamo, če uprašani smo. Tak je naš 8.b, to se zdaj že ve. Nik Šloser, 8.b

Brin Brkljačić, 1.b

DRUGAČNOST NAS BOGATI Drugačni smo vsi, nihče ne more tega spremeniti. Kako bi bilo, če vsi enaki bi bili? Bilo bi dolgočasno, brez pomena, brez zabave. Kaj bi počeli s sabo? Zato drugačni smo vsi! To nam veliko pomeni! Bodi zadovoljen, da si drugačen. Ne bodi kdo drug, bodi to, kar si. Drugačnost nas bogati! Vedno bomo prijatelji vsi, tudi če si druge narodnosti. Lahko si tudi invalid,

Ula Kos, 2.a

a vedno ti bomo ob strani stali vsi! Besijana Kadrija, 8.c

BREZČUTNI LJUDJE Sedim pred hišo in gledam v nebo, razmišljam in sprašujem se, zakaj je tako. V naši bližini se večkrat zgodi, da sebičnost in nevoščljivost ljudi preraste do te mere, da se škoda v odnosih naredi. Nemo opazujem ljudi, kako brez čuta in vesti hodijo mimo nas in nas ne pogledajo več v obraz. Še vedno razmišljam in se sprašujem, kakšne koristi imajo do teh stvari. Kdo vzgajal je te ljudi in zakaj počnejo take reči? Seveda je prav, da drugačni smo vsi, saj drugačnost bogati, če si človek do Aljaž Skutnik, 3.a

ljudi. Besijana Kadrija, 8.c 52

MOJI SPOMINI NA OSNOVNO ŠOLO

Pravijo, da nekoč vse pride h koncu in tudi naš čas na osnovni šoli se počasi izteka. V teh devetih letih je zagotovo prav vsak od nas ustvaril nepozabne spomine na otroške dni. Nikoli ne bom pozabila, kako sem septembra 2013 kot plašna deklica prvič stopila skozi ogromna šolska vrata. Tako sem prvih nekaj razredov obiskovala z velikim veseljem in delovno vnemo, a hkrati skozi otroške oči spoznavala svet okoli sebe. Iskrena razigranost je hitro prerasla v novo poglavje vsakega otroka. Začela sem obiskovati višjo stopnjo izobraževanja na osnovni šoli, tam pa popisala nov list v tej debeli knjigi življenja. Spremljala so me najrazličnejša občutja in zgodili so se neponovljivi trenutki. Vse od prve ljubezni, šol v naravi, različnih dnevov dejavnosti, izletov, tekmovanj pa vse do dolgih pogovorov z učitelji, razmišljanj zakaj in kako in prijetnih smejalnih uric, ki jih še vedno ustvarjamo drug z drugim. Neznani avtor je nekoč zapisal: »'Nemogoče' pomeni samo to, da vam bo vzelo malo več časa kot ste načrtovali.« In prav tukaj, na tej šoli in s temi učitelji sem to dokazala sebi in še marsikomu drugemu. Spremljali so nas res dobri ljudje, pa ne samo strokovno odlično podkovani, ampak prav zares ljudje. Ljudje s srcem. Ljudje v pravem pomenu besede. Večkrat sem zares dobila občutek, da je prav vsak na tej šoli nekaj neverjetnega in unikatnega. Počasi sem začela temu verjeti in sedaj zapuščam to šolo vesela, ponosna na svoje dosežke in hvaležna za vse življenjske lekcije, ki so mi bile dane. Hkrati je ob slovesu prisoten čuden melanholičen občutek, pomešan z odtenkom krivde, ki se ga ne morem znebiti. Krivde, zakaj nisem uživala še močneje, se smejala še glasneje in povedala svoje mnenje še odločneje. A vendar še ni vsega zares konec. Najboljše šele prihaja. Pred nami sta še dva pomembna meseca, verjetno skoraj ključna. Potem pa nas čaka še Valeta, Plesni venček in končni, prav zares čisto zadnji izlet celotne generacije. Preden zaključim, pa naj še vsem mlajšim učencem povem, da uživajte brezskrbne šolske dni. Vem, da velikokrat niso ravno brezskrbni in prav je tako, kajti kar gre navzgor ne more brez ovir. Na tej šoli se bo vedno našel nekdo, ki bo videl potencial v vas in vaš trud bo nekega dne zagotovo poplačan. Včasih je treba dodati le dve stvari: obilico poguma in kanček sreče. Zoja Zorc, 9.a

WILLIAM SHAKESPEARE - ROMEO IN JULIJA (moderniziran balkonski prizor) JULIJA: Povej mi, Romeo, kako in zakaj si sploh prišel sem. Zid je res visok in naša vila je na visokem hribu. Kako si prišel čez? Pazi, da ne boš nehote na Twitterju objavil, da si pri meni. Če bo to videl kakšen moj sorodnik, te bo blokiral na socialnih omrežjih, informacijo pa razširil naokoli. ROMEO: Prinesla me je ljubezen do tebe, ki jo ne more ubraniti še najvišji zid. Tvoja žlahta mi ne bo preprečila srečanja s tabo. Če ne gre drugače, se bova pa videla in slišala po video klicu. JULIJA: Ti je jasno, da če se razve, da se dobivata hči ukrajinske mame in sin ukrajinskega premierja, bova končala vsak na svojem koncu Evrope in najine ljubezni bo konec? ROMEO: Samo dobro skrivajva in ne objavljajva Insta storyjev pa bo vse v redu. Ne bojim se razkritja. JULIJA: Drži pesti, da bodo tudi mediji na najini strani in ne bodo črpali nepreverjenih informacij s socialnih omrežij. ROMEO: Če me res ljubiš, mi je vseeno, če kdo kaj napiše in naju potem ločijo. V mojem imeniku boš za vedno shranjena s tisočimi srčki in upam, da tudi jaz v tvojem. JULIJA: Res mi povej, dragi, kako si prišel do mene? Verjetno si itak rabil navigacijo, da si našel te zakotne ulice. ROMEO: Ne rabim jaz nobene navigacije. Do sem me je pripeljala ljubezen. Učenki, 9.a Ula Turnšek, 3.a

OSAMOSVOJITEV Že dolgo smo si Slovenci želeli, da bi svojo državo imeli. Drugi narodi so nas zatirali, mi pa smo se jim vztrajno upirali. Leta 1991 pa smo se odločili, da se bomo od Jugoslavije odcepili. Toda ta se strinjala ni, zato smo pristali v vojni za deset dni. Vojno smo uspešno preživeli in končno v novi državi zaživeli.

Alja Štajnaher, 1.a

Naposled samostojno Slovenijo imamo in nikomur več je ne damo. Gal Bračič in Matic Mezner, 9.b

Ilena Vodovnik, 9.a

SLOVENILO Lubi Slovenci, vaša je zemlja z vsem bogata, po njej se voda zlata pretaka. Nje polja in njive so polne živil, gozdovi in travniki zelišč in zdravil.

Blaž Potočan, 5.a

Srce na pravem mestu imaš, z umom za modrega veljaš. Pogum in srečo še v žep dodaš, pa za Slovenca obveljaš. Pozabili smo jezik, pozabili srce, a narod slovenski le tebe žele. Zato zbudi se Slovenec dragi, preden domovina te pozabi. Julija Hitrec, Eva Janežič in Eva Mažič, 9.b

Matic Zidanšek, 4.b

NE ŽELIM SI ZGOLJ ŽIVETI ŽIVLJENJA, ŽELIM SI GA DOŽIVETI

Razlagalni spis je nastal na letošnjem regijskem tekmovanju s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje. Pisala sem o mladinskem romanu Nataše Konc Lorenzutti Gremo mi v tri krasne, ki govori o najstnikih, ki na poletnem taboru v Triglavskem narodnem parku preživijo 12 dni brez mobilnih naprav in interneta, in o težavah, ki se ob tem pojavijo/pridejo na plan. Na tekmovanju sem morala napisati svoj vidik in mnenje o aktualni problematiki ter kako si čas na telefonu omejujem jaz. Kritično sem razmišljala o obeh protagonistih Urošu in Valentini ter izbranih književnih osebah – problematičnih mladostnikih. Knjiga je res krasna in jo priporočam vsem.

»Telefon je lepa tolažba, vedno te vrne v svet, ki ti ustreza in ki z realnostjo nima nič skupnega.« (spletni vir, Pil). Uroša zaznamuje prekomerna uporabe interneta, Valentino pa motnje hranjenja. Kaj vse se zgodi na 12-dnevnem taboru, na katerem se znajdejo mladostniki vsak s svojimi težavami? Vse to skozi roman pripovedujeta prvoosebna pripovedovalca Uroš in Valentina. Agresivni prepiri, panični napadi, pobeg s tabora in celo izgubljen oče ali kot bi se izrazil glavni protagonist književnega dela: »Pravi resničnostni šov«. Uroš je najstnik, če bi pustila, da se sam predstavi, bi povedal, da je gimnazijec, ki na žure hodi zelo redko, ne sprejema ponudb za zadevanje s travo, ne kadi, njegova mama pa je nastopila z idejo, da je odvisnik. Odločen je, zgodila se mu je krivica! Del odprave v tri krasne postane, ko njegova mama izreče besede: »Dovolj imam posedanja po kavču.« Tako se mora med poletnimi počitnicami ločiti od sedežne garniture. Vse to se je začelo, ko je Uroš padel na popravnem izpitu, a je takoj po prihodu domov odšel na računalnik, kjer je začel preživljati večino svojega časa. Mami, ali kot jo sam opiše: edina oseba, ki ga je še imela rada po očetovi smrt, je tega kmalu imela dovolj. Razbije mu napravico, iz katere se širi modra svetloba, in vojna med njima se začne. Zameri obema, njegovi roditeljici in Milošu, ki naj bi mu bil očim, a ga ne mara, saj pravi, da mu je ukradel mamo. Tako pristane v hiški sredi narodnega parka. Na minibusu se odloči, da bo pravila ignoriral, a kot inteligentna oseba kmalu dojame, da so njegovi problemi v primerjavi s problemi koga drugega pravzaprav minorni. Sprejme, da bo moral tabor preživeti 57

brez telefona, a se mu po obveznem delu na kmetiji vseeno vsili misel po igranju Leage of legends s prijatelji. Na taboru se mu proti koncu romana pridruži še njegov prijatelj Tine, ki smo ga spoznali že v knjigi Avtobus ob treh, spremlja pa ga tudi Blaž, ki je na taboru zaradi paničnih napadov. Menim, da je prijateljstvo med njima prisiljeno in nepristno, med Urošem in Valentino pa se splete romantična vez, ki je stvar, za katero je menil, da se visoko v hribih ne more zgoditi. Po prihodu domov prav zaradi nje začne brati, sprejme pa tudi pravila, za katera se dogovorita skupaj z mamo. Valentina. Najstnica, ki rada bere, a jo je na rob potisnila motnja, povezana z moderno tehnologijo. Videla je manekenko in njen videz jo je čisto prevzel. Želela si je biti kot ona, zato je začela z dieto, ki je sčasoma postajala vse hujša. Rešita jo starša, ki se jima na koncu pisma zahvali z besedami: »Hvala, da sta me rešila.« Odpeljeta jo v bolnico, kjer nitko, ki je ostala od njenega življenja, spremenijo v vrv. Že od takrat ne uporablja telefona za druge stvari kot klice in sporočila, zato z njim nima problemov, a jo pestijo tudi drugačni starši. Oče je bil vedno hitre jeze, oba z mamo sta mislila drugače od drugih, zato je bila v mlajših letih mnogokrat brez prijateljev. Kljub vsem tem problemom je vedre volje in prijazna. Za tabor se je odločila sama, saj jo je bilo ob prihodu domov iz bolnišnice najbolj strah, da se bo tam znašla ponovno. Pokaže se tudi kot skrbna oseba, ko pazi na Pavlino, ki pristane v bolnici zaradi samopoškodovanja. Med postankom na tabor Pavlina pobegne in Uroš takrat izrazi, da se počuti kot v resničnostnem šovu. Valentini pove, da ne hodi več v šolo, saj v njej ne vidi smisla, pove, da je skregana z mamo, s katero skupaj stanuje, ter z očetom, za katerega pravi, da ima novo žensko. Valentina v njej opazi sebe pred zdravljenjem, njeni družinski problemi pa so podobni kot Žanovi, ki je najhujši primer na taboru, ali kot bi rekel Uroš: »Na razstavi mesojedih rastlin.« Sodelovanje na taboru zavrača, brez telefona pa se počuti izgubljeno, prazno. Večino aktivnosti se ne udeleži, ob pohodih pa v župnišču kvačka z Mileno. Žana bi opisala kot težjo obliko Uroša, ki ga je mama potegnila iz brezna, ko bi lahko bilo že prepozno. Tako kot Pavlina na taboru ne sodeluje, ne govori z drugimi, Peter pa mu vzame drugi telefon in takrat se mu popolnoma zmeša ter prevrne omaro. Ob

koncu tabora se izpove v govoru, ki ga Uroš opiše kot najlepši govor njegovega življenja. Tudi sama se lahko zelo primerjam z Uroševim načinom življenja. Mama in oče mi postavljata omejitve, v najhujših primerih mi telefon vzameta. Moja najvišja meja uporabe napravice je dve uri na dan, ki se je je, priznam, včasih težko držati. Vse, kar piše v odlomkih, po mojem mnenju popolnoma drži, saj je brez telefona pomembno, da slišiš, znaš posvetiti čas tudi drugim, ne samo tej napravici, se znati ponastaviti, pogovarjati, najti prijatelja, ki ti pomaga tako v dobrem kot tudi v slabem. Konec koncev najti tudi prijetnega fanta ali punco ni slabo. Vita Kampuš, 9.b

HIMNA OŠ POD GORO Ko ob svitu prvi žarki

Tu prijatelji za vse življenje

vrh gore obsijejo,

si podajamo roke,

mi v šolo že hitimo,

saj v dvoje je v življenju lažje,

tu nam vedno je lepo.

tudi kadar vse narobe gre.

Tu se čudeži godijo,

Iz dekličev zrastejo tu dame

vse kar včeraj je bilo težko,

in iz fantov pravi možje.

nam učitelj s čarovnijo

Tu vzcvetijo prve ljubezni,

iz knjige strese v glavo.

ki nikdar ne pozabi jih srce.

Tu je čisto vse mogoče,

In ko čez mnoga dolga leta

če svojim sanjam boš sledil.

se nekje spet srečamo,

Lahko postaneš vse kar hočeš,

pesem prikliče nam spomine,

če boš vztrajen in marljiv.

skupaj spet zapojemo ...

Pod goro, pod goro

naša himna naj doni.

Pod goro, pod goro

zdaj ponosno pojemo jo vsi.

Pod goro, pod goro

naj se sliši do morja.

To naša je himna,

naj glasno odmeva prek sveta.

Glasilo OŠ Pod goro Slovenske Konjice, junij 2022 Uredili in lektorirali : ANJA ŠANTL in MOJCA HAUPTMAN Računalniško oblikovanje: POLONA MANDL Avtorica šolske himne: SANJA POLJŠAK PESAN Likovne izdelke so izbrale razredničarke. 60