Issuu on Google+


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 308(4)(082)         EUROPUS Mutandis : dinozaver ali gazela? : razmišljanja slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope / [urednici Tanja Fajon in Maja Kezunović Krašek ; ilustracije otroci 7. in 9. razreda Osnovne šole Kašelj]. - Ljubljana : Pisarna poslanke Evropskega parlamenta Tanje Fajon, 2013 ISBN 978-961-281-240-9 1. Fajon, Tanja 270438400


Europus Mutandis DINOZAVER ALI GAZELA?

Razmišljanja slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope.

Ljubljana, 2013


Europus Mutandis, dinozaver ali gazela? Publikacija o prihodnosti Evrope Izdajatelj: Pisarna poslanke Evropskega parlamenta Tanje Fajon, Ljubljana Urednici: Tanja Fajon in Maja Kezunović Krašek Sodelavci: Ajda Žižek, Milica Kotur, Jure Tanko Jezikovni pregled: Maja Kezunović Krašek Ilustracije: otroci 7. in 9. razreda Osnovne šole Kašelj, mentorica: Nina Kononenko Ilustracija na naslovnici: Aleks Đurković in Samo Klepec, Europus Tisk: Tiskarna Cicero, Ljubljana Oblikovanje: Dani Bajc Leto izida: 2013 Naklada: 1000 izvodov Tisk in oblikovanje je omogočil Evropski parlament, Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov

Knjiga je brezplačna.

Opisi generacij v knjigi so povzeti iz: -William J. Schroer, Generations X,Y, Z and the Others, http://www.socialmarketing.org/newsletter/features/generation3.htm -Linda Madarasi, Analiza podob generacije zrelih potrošnikov v slovenskem oglaševanju, magistrsko delo, FDV 2013 -Miran Šetinc, Vloga potrošnje pri razvoju identitete mladih, diplomsko delo, FDV 2011


Kazalo Tradicionalisti / veterani Boris Pahor

12-13

Tradicionalisti / povojna kohorta Peter Toš Janez Kocijančič Branko Soban Mateja Kožuh Novak

16-17

Baby boom 1 Anita Ogulin Mojmir Mrak Vlasta Nussdorfer Martin Strel Lučka Kajfež Bogataj

36-37

Baby boom 2 Erica Johnson Debeljak Sandi Češko Sandra Bašić Hrvatin Janez Škrabec Marta Kos Marko

58-59

Generacija X Nataša Pirc Musar Miha Kovačič Sonja Šmuc  Mojca Mavec Polona Glavan Mitja Blažič Milan Kranjec Klemen Jaklič

80-81

14-15

18-23 24-27 28-31

GeneracijaY Žiga Vavpotič Ivana Simoniti Anja Mejač Nina Marok Darko Đurić Miha Čančula

108-109

Generacija Z Ana Manjolović Habicht Patrik Bole Angela Milharčič Hladnik Nikolaj Ivan Krašek

128-129

110-112 114-115 116-117 118-119 120-123 124-126

32-35

38-41 42-45 46-49

130-131 132-135 136-137 138-139

50-51 52-57

60-62 64-67 68-71 72-75 76-78

82-84 86-87 88-89 90-93 94-95 96-99 100-102 104-107

Mnenja Vuk Ćosić Zlatko Šabič

141 142


... Vsi premisleki, ideje, vizije, ki jih je mogoče najti v tem zborniku, so vredni tvoje pozornosti. Evropa se je znašla v strašnem položaju: ko še vedno išče, celo daje vtis, da ne zna, ne zmore najti pravih odgovorov na dileme tistih, ki so jo in jo še vedno najbolj podpirajo in na katere Evropa računa tudi leta 2030 – mladih. ... Dr. Zlatko Šabič, profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani

... Knjiga Europus Mutandis je dragocen doprinos k javnemu dialogu na Slovenskem, saj na dober način združuje heterogen skupek razmišljanj dobronamernih in kompetentnih prebivalcev te skupnosti. Koristna bo vsakomur, ki ne živi samo zase in ki iskreno želi doprinesti k temu, da bo slovenska družba kot del Evrope ostala demokratična, pravična in solidarna. ... Vuk Ćosić, digitalni umetnik, strateg in aktivist

Iz mnenj, ki jih lahko preberete na straneh 141-142


Kaja Bostner (14 let), barvice


08 / 09

Draga bralka, dragi bralec! V rokah držite zbirko razmišljanj slovenskih avtoric in avtorjev vseh generacij o prihodnosti Evrope. Idejo o knjigi, ki je nastajala z delovnim naslovom Evropa 2030, sem dobila pred poletjem, ko so me državljani vse pogosteje, upravičeno kritično in zaskrbljeno spraševali, kaj se dogaja z Evropsko unijo, kaj se dogaja z evrom in ali smo na robu razpada evropske integracije? Iskala sem odgovore in opravičila na vse bolj množične proteste brezposelnih in nezadovoljnih Evropejcev proti politikam evropskih institucij in vlad in očitkom, da je EU projekt političnih elit, oddaljen od src in razumevanja Evropejk in Evropejcev. Knjiga predstavlja odgovore in premisleke nekaj znanih slovenskih osebnosti, ki niso politiki, a imajo kritično misel, ter razmišljanja in utrinke manj znanih ali neznanih, vendar uspešnih, bistrih mladih, ki bodo nekoč še kako krojili prihodnost. Prosila sem jih, da izrazijo svoje mnenje o prihodnosti EU, pri izbiri ožje teme in pisanju pa so imeli proste roke. Med prebiranjem boste ugotovili, da sem k pisanju povabila zelo različne avtorje z različnih področij in različnih starosti. Idej in imen je bilo veliko, skušala pa sem zajeti predvsem vse generacije in vse sfere naše družbe.

Knjiga je bila v mesecih nastajanja deležna vrste pohvalnih besed, žal pa tudi diskreditacije, češ da sem pisce vabila k nehonoriranemu oziroma zastonjskemu delu. Ne podpiram zastonjkarskega dela. Knjiga je le del mojih delovnih aktivnosti v dialogu z državljani, ki sem mu v letošnjem letu aktivnega državljanstva in krize, ki je ljudi še bolj oddaljila od sprejemanja odločitev, namenila še toliko večjo pozornost. Iskreno se zahvaljujem vsem avtoricam in avtorjem za njihova mnenja, ki so le kamen v mozaiku raznolikih in barvitih mnenj naših državljanov o naši skupni prihodnosti. A kamen, ki pomembno dopolnjuje sliko, in bralcu ustvari vtis, kakšna bi lahko bila oziroma bi morala biti prihodnja EU. Urejanje, redakcijo in lektoriranje smo v moji poslanski pisarni opravili sami, pri čemer se za trud zahvaljujem svoji ekipi asistentov pod vodstvom vodje projekta Maje Kezunović Krašek. Posebna zahvala gre tudi OŠ Kašelj, učiteljem in otrokom, ki so nam pomagali z izdelavo slik o Evropi. Evropa je skozi prizmo oči otrok obogatila in navdihnila vsako generacijo piscev v knjigi. Risbe so nam vlile sveže ideje in energijo, da tudi v bodoče skupaj z državljani uresničimo še kakšno idejo. Upam, da bo knjiga koristen opomin in v razmislek politiki in politikom pri snovanju novih usmeritev in smernic za Evropsko unijo, ki bo unija ljudi. Le tako bo lahko stala na dovolj trdnih temeljih, da bo služila blagostanju in dobrobiti prihodnjih generacij. Želim vam prijetno branje! Tanja Fajon, poslanka v Evropskem parlamentu


10 / 11

Kako se je porodil Europus Mutandis Ste kdaj pomislili na Evropsko unijo kot živo bitje, sestavljeno iz pol milijarde samostojno razmišljujočih členov? Si ob tem predstavljate, s kakšnimi napori si to bitje utira pot in koliko energije porabi, da nenehno vzdržuje smer? Eno od podob takega bitja sta naslikala dvanajstletna osnovnošolca in tako vplivala na naslov naše knjige. Risbo, spretno mešanico z nekakšnim prastvorom poosebljene Evrope in nekaterih njenih tipiziranih sodobnih značilnosti, sta poimenovala Europus. Po junaku iz zibelke evropske civilizacije. A če za mnoge grške antične osebe nismo povsem prepričani, ali so kdaj v resnici živele, za Evropo vemo, da ni mit. Vemo pa tudi, da zaradi spreminjajočih se okoliščin v svetu in zaradi miselnih in fizičnih premikov njenih gradnikov potrebuje spremembe. Morda celo mutacije. To je naš Europus Mutandis. Bo Evropska unija, ta živi spreminjajoči se organizem, odšla po poti mrzlokrvnih plazilcev in se za naše zanamce pojavljala le še kot zgodovinski primer poskusa združevanja gospodarstev, politik in kultur? Ali pa bo znala in zmogla vase posrkati iskrive zamisli in načrte svojih prebivalcev in se v maniri poskočne, okretne gazele povzpeti med uspešne in prilagodljive snovalce prihodnosti?

Dosedanji človeški in tudi evropski razvoj je omogočilo spoštovanje med generacijami in njihovo medsebojno dopolnjevanje. Naši avtorji pripadajo sedmim različnim generacijam oz. kohortam, t.j. starostnim skupinam ljudi, ki se zaradi odraščanja v enakem časovnem obdobju soočajo s podobnimi življenjskimi razmerami, delijo podobne okuse, navade in izkušnje, te pa jih skupaj s takratnimi socialnimi, ekonomskimi in demografskimi značilnostmi v svojem času naredijo edinstvene. Nekaj najbolj tipičnih lastnosti smo v knjigi tudi orisali, kar pa seveda ne pomeni, da vsi avtorji vse tudi v resnici imajo. Kar pa jim je skupno, je dejstvo, da je prav vsaka od teh generacij nekoč bila najmlajša in je zanjo veljalo, kar je zapisal že Sokrat: da so njeni posamezniki nevzgojeni in neposlušni, po drugi strani pa imajo največjo moč in željo po spremembah. Trenutna kriza, ki je tudi demografska, od vseh generacij terja predvsem veliko prilagodljivosti. Glede na besedila avtorjev je razvidno, da se vsi zavedajo osebne solidarnosti. Njena krepitev pa je za evropski razvoj pravzaprav edina prava perspektiva.

Maja Kezunović Krašek, urednica


Anamarija Petrič (12 let), Države EU; barvice in kolaž papir


12 / 13

TRA D I C I O N A L I S TI V E TE RA N I

1900 - 1945 GENERACIJA TRADICIONALISTOV VELIKO NAS JE IZ DRUŽIN, KJER SO BILI OČETJE ZDOMA, VZGAJALE SO NAS MAME. DOMA IMA SICER ZADNJO BESEDO OČE, V SLUŽBI PA ŠEF. SMO DELOVNA IN LOJALNA GENERACIJA, SORAZMERNO ZAPRTA DO NOVOSTI IN NEZAUPLJIVA DO SPREMEMB. DELO ZA NAS NI NEKAJ SAMOZADOSTNEGA IN IZPOLNJUJOČEGA, TEMVEČ SREDSTVO ZA ZASLUŽEK IN PREŽIVETJE. OSEBNOSTNO SMO SE OBLIKOVALI DO 14. LETA STAROSTI.

1900 – 1924 GENERACIJA VETERANOV SMO PREDVOJNA IN MEDVOJNA GENERACIJA, IMENUJEJO NAS TUDI »NAJVEČJA GENERACIJA«, GENERACIJA, KI ZMORE VSE. DOBILI SMO VOJNO, OBNOVILI GOSPODARSTVO IN POSLALI ČLOVEKA NA LUNO. V SPLOŠNEM VELJAMO ZA KONSERVATIVNE IN OKORNEJŠE LJUDI. NISMO MOČNO NAKLONJENI SPREMEMBAM, SPOŠTUJEMO AVTORITETO, RED, PRAVILA IN TRADICIONALNE VREDNOTE.

Število prebivalcev na Zemlji: 2 milijardi

Boris Pahor 1913


Za pravičnejšo družbo B ORIS PAH OR

»NAŠ IDEAL JE EVROPSKI ČLOVEK, RAZLI ČEN PO SVOJIH OBRAZIH, A SAMO EDEN V SVOJEM VELIKEM STREMLJENJU: LJUBITI VSE LJUDI IN V TEJ LJUBEZNI DELATI.« Srečko Kosovel

Govorim vam kot človek, ki se je srečno vrnil iz taborišč, v katerih so bili politični zaporniki: Dachau, Buchenwald, MittelbauDora, Natzweiler-Struthof, Mauthausen, Bergen-Belsen in vse depandanse teh taborišč, ki jih je bilo ogromno in kjer so umirali ljudje. Ti ljudje so se borili za svobodo v raznih odporniških gibanjih - francoskem, italijanskem, jugoslovanskem in drugih. Toda zdi se, da današnja Evropa ne upošteva vseh teh žrtev, da je postala dežela egoizma, dežela brez prave etike. V knjigi Le chemin de l'esperance, ki sta jo napisala Edgar Morin in Stéphane Hessel, oba velika evropska človeka, avtorja predlagata ustanovitev etičnega sveta. Evropa bi morala postati avtoriteta s pomembno vlogo prav pri etičnih vprašanjih in na tem graditi svojo specifično identiteto.

Vzemimo za primer izkrcavanje emigrantov na Lampedusi, beguncev, ki iščejo svobodo in možnost poštenega dela. Veliko jih utone. Tam je ogromno žrtev. To je problem, ki bi ga morala že zdavnaj reševati Evropa kot avtoriteta, ne da bi čakala, da Italija prosi za pomoč. Evropska unija bi morala bolje poskrbeti za problem emigrantov. Posameznim narodom ali državam bi morali pomagati, da doma razvijajo gospodarstvo, da sodelujejo pri odločitvah vlade in da si ustvarijo boljše življenje. Tako bi bilo manj beguncev ali pa jih sploh ne bi bilo in bi prihajali v Evropo kot turisti. Vesel sem, da se je EU lotila vprašanja mladih in da so v ospredje postavili problem njihove brezposelnosti ter to podprli z denarjem, ki jim bo v prihodnje na voljo. Pridružujem se tej usmeritvi, mladim pa priporočam, da se šolajo in da se zanimajo za dežele v razvoju ter tako pripomorejo k reševanju družbenih problemov nerazvitega sveta.


TRA D I C I O N A L I S TI V E TE RA N I

Prav bi bilo, da bi upoštevali predlog predsednika Barrosa o federaciji in ga razvijali. Da bi bila federacija, a da bi imel vsak narod možnost, da se razvija na osnovi svoje tradicije, kulture in jezika. V zvezi s tem Morin in Hessel govorita o globalizaciji in jo podpirata v vsem, kar koristi človeštvu. Toda poleg globalizacije je treba upoštevati tudi partikularnost – to pa so regije in narodi, ki bi morali svojo kulturno raven razvijati v kar največji meri. Tako ostane njihova identiteta, kot sem že poudaril, nedotaknjena in je del skupne identitete. V tem vidim

14 / 15

razliko med ameriškim talilnim loncem in evropsko skupnostjo narodov. Na koncu bi rad opozoril na žrtve v italijanskih fašističnih taboriščih in v nemških taboriščih, ki nas zavezujejo, da rešujemo probleme združene Evrope postopoma in premišljeno in da se tako vsaj deloma oddolžimo tistim, ki bi lahko danes z nami gradili Evropsko unijo, a jih je usoda spremenila v pepel. Svoboda, za katero so se borili, ni samo zmaga nad fašizmom in nacizmom, ampak tudi odgovornost za boljšo in pravičnejšo družbo!

BO RIS PA HOR, ROJEN 2 0 1 3 V T RST U, SLOVE N SK I PISAT E L J IN KR I TIČ N I I N TE L E KTU A L E C . A NTI F AŠIST IN PRIČEVAL E C  O TOTA L ITA RN IH N A SIL J IH, K I J IH J E I Z K U S I L V I TA L I J A N S K I H ZA PORIH IN NEMŠKIH TA B O RIŠČ IH. PO VOJ N I J E N A UN IVE RZ I V PA D OV I D O KTO R I RA L Z DI S ERTACIJO O KOCBEKOVE M PE SN IŠTVU IN DVE D E SE T L E TJ I PO UČ E VA L I TA L I J A N S KO KNJ I ŽEV NOST NA SLOVE N SK I SRE D N J I ŠO L I V T RST U. KOT D E M O KRAT, S VO B O D O M I S L E C I N RAZUMNIK EV RO PSKE GA D UHA Z IZ J E MN O O BČ UT L J IVO STJ O ZA PO LOŽA J S LOV E N S KE MA NJŠINE V ITAL IJI  JE VE S ČA S K RIT I Č N O PRE SOJ A L K ULT UR N E I N PO L I TIČ N E RAZ M E R E V SLOV ENIJI IN PRI T EM O D PIRA L T UD I TA B U T E ME . V N E K DAN J I J U G O S LAV I J I J E B I L ZATO NA MENOMA PREZRT, ZAD N J A D E SE T L E T J A PA S SVOJ IM PRIPOV E D N I Š TVO M , E S E J I S TI KO I N J AV NIMI NASTOPI VZ B UJ A POZO RN O ST D O MA IN V E VRO PI . B O R I S PA H O R J E ZA S VOJ E I ZJ EMNO DELO IN MORAL N O D RŽO PRE J E L ŠT E VIL N A K ULT UR N A I N D RŽAV N A P R I Z N A N J A V S LOVENIJI IN TUJINI, VEČ K RAT J E B IL T UD I PRE D LAGA N ZA N O BE LOVO N AG RA D O ZA L I TERATURO. LETA 2 0 1 3 JE PRE J E L N AGRA D O E VRO PSK E GA PA RLAM E N TA D RŽAV L J A N E V RO P E .


Iris HamziÄ? (12 let) in TjaĹĄa Issah (13 let), Europe; tempere


16 / 17

TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

1900 - 1945 GENERACIJA TRADICIONALISTOV VELIKO NAS JE IZ DRUŽIN, KJER SO BILI OČETJE ZDOMA, VZGAJALE SO NAS MAME. DOMA IMA SICER ZADNJO BESEDO OČE, V SLUŽBI PA ŠEF. SMO DELOVNA IN LOJALNA GENERACIJA, SORAZMERNO ZAPRTA DO NOVOSTI IN NEZAUPLJIVA DO SPREMEMB. DELO ZA NAS NI NEKAJ SAMOZADOSTNEGA IN IZPOLNJUJOČEGA, TEMVEČ SREDSTVO ZA ZASLUŽEK IN PREŽIVETJE. OSEBNOSTNO SMO SE OBLIKOVALI DO 14. LETA STAROSTI.

1925-1945: POVOJNA KOHORTA ODRAŠČALI SMO V ČASU VELIKE DEPRESIJE IN DRUGE SVETOVNE VOJNE, KI SE JE VEČINA NI UDELEŽILA. ZGLEDOVALI SMO SE PO PREJŠNJI GENERACIJI, OBENEM PA ZAČELI PREVZEMATI VZORCE OBNAŠANJA PRIHODNJE GENERACIJE. NI NAS ZAZNAMOVAL KAKŠEN POSEBEN DRUŽBENI DOGODEK, ZATO NAS IMENUJEJO TUDI TIHA GENERACIJA. ZARADI POVOJNEGA GOSPODARSKEGA RAZCVETA SMO IMELI VELIKO PRILOŽNOSTI ZA DELO IN IZOBRAŽEVANJE. NAPETOST HLADNE VOJNE IN DRUGE GROŽNJE SO VENDARLE PRIVEDLE DO DOLOČENE STOPNJE NELAGODJA IN NEGOTOVOSTI. CENIMO VARNOST, UDOBJE, DOBRO SE POČUTIMO V OKVIRU POZNANIH, DOMAČIH OKOLIJ IN AKTIVNOSTI.

Število prebivalcev na Zemlji: 3 milijarde

Peter Toš 1939 Janez Kocijančič 1941 Branko Soban 1942 Mateja Kožuh Novak 1943


EU – perspektiva ali izgubljena priložnost P E TE R TOŠ

Ocena, da je EU v globoki krizi, je enotna tako v Evropi kot v svetu. Nizka rast v najrazvitejših državah še ni znak ozdravitve. 500 milijonska evropska zveza je žrtev velike ciklične krize kapitalističnega sistema, svojih lastnih slabosti in preteklih razvojnih napak v nekaterih članicah. Kriza poglablja nesoglasja. Namesto vrednot in načel združevanja je ponovno na pohodu nacionalni egoizem. Svetovno gospodarstvo je soočeno s posledicami globalizacije, ki niso le pozitivne. Kapital obvladuje življenja ljudi, njihov državljanski položaj, parlamente in vlade ter ukinja velike pridobitve preteklega civilizacijskega razvoja. Evropa, zgodovinski nosilec revolucionarnih sprememb, demokratičnega parlamentarizma, človekovih pravic, kulture, sociale in solidarnosti, se utaplja v vse manj obvladljivem sistemu. Klic po izhodu iz krize

je vse močnejši. Biti ali ne biti, je v Evropi ponovno aktualno vprašanje. Zgodovinski razvoj, ki ga je človeštvo prehodilo pri urejanju ekonomskih in družbenih odnosov, je dolg. Družbenoekonomski sistemi so se notranje dograjevali in spontano ali revolucionarno zamenjevali. Ta proces se odvija tudi danes. Sedanji sistem je v ponavljajoči se krizi. Njegovi učinki so zadovoljivi le še za lastnike kapitala, vse manj pa za ljudi, za njihov ekonomski in družbeni napredek. Občasnim majhnim sledijo globoke svetovne krize, kot je tudi sedanja. Kapitalistični sistem ustvarjanja in prilaščanja nove vrednosti je bil pretežni del mojega življenja zaprt v ozke državnonacionalne okvire. Svoj obstoj in rast je poiskal najprej v številnih regionalnih odnosih svobodne tržne pobude, da bi končno prosto vstopil v globalni svet. To pa je nje-


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

18 / 19

PE T E R TOŠ, ROJEN 1 93 9, PRAVN IK , J E PO O B D O B J U D RUŽ B O SLOV N E G A RAZ I S KOVA N J A I N VSTOPA V POL ITIKO (BIL J E PO SLA N E C TA K RAT N E SK UPŠ Č IN E , N ATO Č LA N I ZV R Š N E G A S VETA IN PREDSEDNIK R E PUB L IŠK E GA KO MIT E J A ZA D E LO IN J E P E T L E T ZA S TO PA L N E KDA NJ O SFRJ V IZVRŠIL N E M T E L E SU ME D N A RO D N E O RGA N IZAC I J E D E LA ) . S VOJ O KA R I E RO NA DALJEVAL KOT DIPLO MAT. VE L E PO SLA N IŠK E D O LŽ N O ST I JE O P RAV L J A L V TA N ZA N I J I , NA KO MORIH, MAV RICIU SU IN SE J ŠE L IH, RE PUB L IKO SLOVE N I J O PA J E P R E D S TAV L J A L I N ZASTOPAL V EGIPTU , SAVD SK I A RA B IJ I, K UVA J T U, Z D RUŽE N I H A RA B S K I H E M I RATI H I N I Z RAELU T ER NA OZ E ML J IH PA L E ST IN SK E AVTO N O MN E O BLA S TI . O D L E TA 2007 J E U POKOJEN IN VO DI KL UB N E K DA N J IH SLOVE N SK IH VE L E PO SLA N I KOV.

gova zadnja objektivno možna teritorialna širitev. Hotenje po stalni rasti kapitala in dobička lastnike usmerja na nova področja in smeri: postopna privatizacija zdravstva, šolstva, kulture in drugih družbenih javnih dejavnosti, to je tudi zniževanje plač in ukinjanje drugih pravic zaposlenim. Na teh področjih odnose solidarnosti vse bolj zamenjujejo odnosi trga s posledico neenakosti. Kapitalistični sistem rojeva največ negativnih posledic na bančnem področju. Pohlep in grabežljivost lastnikov in pooblaščenih upravljavcev bančnega kapitala je poglavitni razlog za sedanjo krizo. Vzrokov in posledic sedanje sistemske krize je še mnogo več. Rezultat tega stanja so dolgovi in izgube, ki jih lastniki kapi-

tala ob pomoči vlad in parlamentov ter Evropske komisije uspešno prelagajo na davkoplačevalce. Položaj prebivalstva se poslabšuje, razvojno nemoč izkazuje že več kot polovica sveta. Poleg nenehnega zniževanja materialne in socialne ravni življenja v imenu dviga tržne konkurenčnosti smo tako soočeni z zahtevo po poplačilu bančnih in drugih gospodarskih izgub, ki so posledica svobodnega delovanja trga in kapitala v pogojih nove liberalne miselnosti, slabega poslovodenja podjetij, bank in države. Nosilci kapitala, ki krizi navkljub pridobivajo ogromna bogastva, so kot »stekel pes, spuščen z verige«; kapital izgublja nekdanjo nacionalno pripadnost, njegovi lastniki pa odgovornost za zaposlene, družbeno okolje in razvoj. Mednarodne ustanove, kot so Mednarodna organizacija >> >


>> PET ER TOŠ

dela, Svetovna trgovinska organizacija in druge, zaradi lobističnega vpliva nosilcev kapitala opuščajo svojo tradicionalno vlogo zaščitnika kapitalističnih korporativnih odnosov, nasprotovanje neprimerni cenenosti blaga in storitev zaradi prenizkega vrednotenja in nezaščitenosti delovne sile. Dopuščajo tudi popolno svobodo bančnemu kapitalu, da se odtujuje svoji funkciji in vse bolj vstopa v upravljanje gospodarstev s ciljem prisvajanja presežne vrednosti. Vsi našteti in drugi problemi niso rešeni, kar ima za posledico verjetnost za nov in še težji krizni pok v svetu. Vsi smo soodgovorni za njegovo razreševanje. Plovba s tokom nas ne bo privedla do rešitve. Pri tem ni pomembno, kako velika je država, pomembna je dognanost in sprejemljivost njenih pobud. Sistemski vzroki krize v svetu so v EU najbolj izraziti. V zadnjem desetletju evropske države niso uspele potrditi svoje ino-

vativnosti, ki je v zgodovini svet vodila v stalen napredek. Tudi vrednote in načela, zapisane v Lizbonski pogodbi, so v njenih dejanskih odnosi pozabljeni. V tej pogodbi lahko preberemo, da »Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in človekovih pravic … (1. člen). »Cilj unije je krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov … Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost … spodbuja ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami …« (2. člen). Nikakršna analiza ni potrebna za ugotovitev, da današnji odnosi v EU ne temeljijo na teh izhodiščih. Enoten in vse večji trg EU je omogočal bogatenje razvitejših gospodarstev na račun manj razvitih. Velike razlike v razvitosti so ta neskladja le še povečevale. Smo v stanju, ko razvita gospodarstva, še zlasti v evro skupini, pokrivajo svoje napake v kreditni politiki do nekaterih držav manj razvitega juga s solidarnostnim pokrivanjem vseh članic. Pripravljenost za poglobljeno povezanost, za poenotenje fiskalnega sistema s ciljem trdnosti skupne valute in postopnega zmanjševanja materialnih in socialnih razlik v položaju prebivalstva je soočena z vse bolj izrazitim nacionalnim egoizmom pod preobleko varovanja državne suverenosti. Predlogi za hitrejše reševanje krize v nekaterih članicah so soočeni z varovanjem dosedanjih (tudi neupravičenih) pridobitev skupnega trga. Namesto njih se državam v krizi ponujajo zgolj rešitve varčevanja, ki so le delno prava pot za ponovno stabilnost. Zdravila »trojke« imajo praviloma negativne učinke. Vse našteto in drugo poglablja krizo EU.


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

20 / 21

Naša in druge prizadete države bi morale skupno in odločneje zahtevati spremembo dosedanjih odnosov, dajati sprejemljive predloge za dograditev preživele pogodbe. Le tako bo naša skupna evropska razvojna pot ponovno podlaga za krepitev evropskega gospodarstva kot celote in sredstvo za pritegnitev vseh k njegovemu doseganju. Evropa še ni uspešno prerasla v novo demokratično skupnost držav in narodov. Prebivalstvo držav EU svoje skupnosti še ne občuti kot skupne državne tvorbe, kot svojega skupnega državljanstva. Namesto volje evropskih volivcev EU obvladujejo interesi kapitala, ki onemogočajo sožitje njenega prebivalstva. Institucionalna zgradba EU, zapisana v dosedanjih pogodbah, ne omogoča zadovoljivega vpliva njenih državljanov na poglavitne odločitve. Odločanje v EU je državljanom odtujeno in pod prevelikim vplivom najbolj razvitih držav in njihovih voditeljev. EU je zato vse bolj neenakopravna skupnost. Potrebna je dograditev evropske pogodbe, ki bo vsebovala večjo spodbudo za demokratično odločanje in krepila politično moč njenih državljanov. Zagotoviti moramo, da bodo voditeljske vloge v EU na podlagi neposrednih volitev prevzele osebnosti, ki so dokazale svojo predanost evropski ideji in imajo najvišje ocene svoje voditeljsko-

politične usposobljenosti. Ta vrzel je danes očitna tako glede sestave Evropske komisije kot glede dveh najvišjih nosilcev pooblastil. EU mora prerasti v skupnost Evropejcev, v demokratično zvezo evropskih držav. Pri reševanju naštetih problemov ima naša država v primerjavi z drugimi članicami enake pravice in odgovornosti. Imamo razvojne rešitve, za katere doslej nismo zmogli pridobiti zadostne podpore. Znano zavzemanje predsednika republike za dopolnitev evropske pogodbe bi moralo prerasti v širok program - projekt vseh naših udeležencev v evropskih ustanovah. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo naši evropski poslanci, ki bi morali poleg vlade postati glasniki novih odnosov. Za demokratični razvoj EU ima izpostavljeno odgovornost tudi Ministrstvo za zunanje zadeve. Vsekakor pa gre za odgovornost vseh, ki kritično spremljamo evropske razmere, le malo kdaj pa sporočamo svoja dognanja in predloge za njihovo izboljšanje v strokovnem tisku in razpravah na evropski ravni.

>> >


>> PET ER TOŠ

nekdanjimi republikami in mesto hitro razvijajoče se članice EU smo zamenjali z mestom ekonomsko problematične države. V tej oceni ne gre za žalovanje po nekdanji federaciji, ampak zgolj za spoznanje, da smo v novi evropski družini tudi zaradi svojih napak močno nazadovali.

V tretji krog vzrokov kriznega stanja v naši državi pa sodijo vse znane napake našega preteklega razvoja. Privedle so nas v stanje, ki je slabše od podedovanih razmer po razpadu skupne države. Današnji dolg Slovenije je večji od poplačanega dela jugoslovanskega dolga po osamosvojitvi. Ta dolg se bo ob sedanjih ukrepih še povečeval. V to nas prisiljuje sprejeta obveza hitrega zniževanja proračunske porabe. Prelaganje sanacije bančnega sistema beleži težke posledice v nazadovanju gospodarstva. Za izhod iz krize nimamo strateškega programa. Imamo zgolj varčevalno politiko, ki posega tudi na najbolj občutljiva socialna področja. V naše razmere se vtihotaplja nova liberalna politika, ki znižuje raven socialne in materialne blaginje. Socialna država je v razpadu. Povečujeta se beda in siromaštvo, z njima pa naraščata nezadovoljstvo in javni protesti prebivalstva. Znašli smo se v položaju med najslabše razvijajočimi se evropskimi državami. Svoje nekdaj vodilno mesto med

Sedanja smer našega razvoja zahteva hiter obrat. Potrebuje hitro reakcijo vlade in politično stabilnost za preseganje številnih preteklih napak. Naj navedem le tri aktualne primere nujnega ukrepanja. Ali je vlada sprejela uresničljiv program ukrepov, ki bo zagotovil celotno uporabo Sloveniji dodeljenih evropskih sredstev? Ali ima vlada usposobljeno strokovno ekipo, ki bi uspešno pomagala pri reševanju zabredlih podjetij? Ali rešuje skoraj neverjetne administrativne prepreke (nedavno: kmet je potreboval 8 let za pridobitev gradbenega dovoljenja za izkop vodnega rezervoarja, torej za obrambo pred sušo)? Slovenska politika, soočena s hujskaštvom poglabljanja zgodovinskih delitev med prebivalstvom, se sooča tudi z nesoglasji v vladni koaliciji. Naša politična elita le redko dojema, da je v zahtevni in težki službi vseh slovenskih državljanov in ne le nekaj posameznikov, ki so se povzpeli na politični Olimp. Ob trezni in zmerni varčevalni politiki, ki bi pravično zajela vse prebivalstvo, je vse bolj kričeča potreba po ponovnem zagonu gospodarstva. Povečati moramo število zaposlenih davkoplačevalcev, zaostriti odgovornost in učinkovitost naše državne uprave ter uveljaviti nove sistemske spodbude za doseganje višje dodane vrednosti. Teh izrazito aktualnih nalog ni mogoče naslavljati na EU. To so naloge naših izvoljenih, izvršilnih in upravnih organov. Uspešnost njihovega izvajanja pa bo merilo za prihodnje zaupanje naštetim nosilcem.


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

Pri reševanju prvega kroga opisanih razlogov za krizo smo le majhna »miška« v globalnem gospodarskem in političnem okolju. Toda ne glede na to moramo tudi tu nastopati glasno in prepričljivo. Pot k sprejemljivi rešitvi zagat sodobnega kapitalizma, ki se vse močneje potaplja v novi liberalizem, je odprta. Na njej je treba premagati prevladujoči pohlep in moč velikega kapitala, dograditi sedanji položaj delavca, ki je odrinjen zgolj v položaj prodajalca svoje delovne sile, vlado in parlament osvoboditi podrejenosti kapitalu, prebivalstvu pa omogočiti ne manj, temveč več demokratične pobude. To ni želja po vračanju socializma z družbeno ali državno lastnino nad produkcijskimi sredstvi ali po ukinjanju večstrankarske demokracije, temveč želja po ustreznejšem obvladovanju vseh nanizanih slabosti, ki jih sedaj povzroča moč interesov kapitala.

22 / 23

Našo skupno vizijo Evropske unije kot skupnosti varovanja miru in sožitja moramo nenehno dograjevati v skupnost zaupanja in solidarnosti, v kateri bomo doživeto dosegali položaj evropskega državljanstva in usodno povezanost evropskih narodov tako v notranji kot zunanji politiki. Takšna EU bo vse bolj naša skupna last, ki bo preživela ne le 17 naslednjih let, temveč dolgo, morda celo stoletno obdobje, vse dokler med evropskimi narodi ne bo dorasla potreba in ideja za drugačno zasnovo povezav v Evropi in svetu.


Evropskemu združevanju ni alternative J A NE Z KOC I J ANČI Č

Evropa bi morala biti leta 2030 za Evropejce boljša, uspešnejša in srečnejša kot danes, ko kljub bogastvu narodnostnih in kulturnih razlik postaja čedalje bolj okostenela celina, zagledana v svojo preteklost. Menim pa, da ni realno pričakovati, da bi Evropa, tako kot je bila v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja, spet postala vodilni kontinent v svetu. Prej nasprotno – ob kratkoročnem in srednjeročnem nadaljevanju sedanjih razvojnih trendov bo Evropa še naprej izgubljala. Najprimernejši odgovor Evrope na spreminjanje njenega položaja so in morajo biti različne oblike evropskih integracij, ki pa so zaenkrat močno pomanjkljive. V Evropsko

unijo kot v najpomembnejšo nadnacionalno organizacijo na naši celini še vedno ni včlanjenih več kot dvajset evropskih držav. Poleg tega unijo razjedajo notranje razlike, saj niso ustvarjeni mehanizmi, ki bi izjemno nemško produktivnost dela spremenili v motor razvoja in ne v dejavnik gospodarskega in finančnega uničevanja manj konkurenčnih obrobnih evropskih držav. Številni evropski narodi namesto skupnih iščejo svoje rešitve in izhode. Pri tem prihajajo do izraza različne sebičnosti, ki so sicer legitimne, niso pa najboljše za usodo celine. Čeprav je Evropa zibelka številnih sestavin sodobne civilizacije, ji za razvojni zasuk manjkajo nekatere temeljne predpostavke, saj ima premalo surovin, energije in mlade delovne sile. Ker se ob izrazitem staranju evropskih družb in ob drugih negativnih demografskih trendih (npr. nizka nataliteta) sočasno pojavlja velika nezaposlenost (čedalje manj številčnih) mladih, tudi tistih z najvišjimi stopnjami izobrazbe, kar je posledica povečevanja produktivnost, propadanja poljedelstva in klasičnih industrij, se Evropa z velikim številom protiimigracijskih politik brani pred dotokom mlade delovne sile iz drugih geografskih področij. Ob tem se vedno znova silovito pojavljajo nacionalizmi in vplivajo na državne politike.


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

24 / 25

J ANE Z KOCIJA NČ I Č, ROJ E N 1 94 1 , J E D O KTO R PRAVA IN SVOJ O KA R I E RO U S TVA R J A KOT GOS PODARSTVENIK, PO L IT IK IN ŠPO RT N I D E LAVE C . B IL J E D I R E KTO R PO DJ E TJ A I N TE REXPORT LJUBL JANA , M E D L E T I 1 98 2 - 1 993 GE N E RA L N I D IR E KTO R A D R I E A I RWAY S , O D 19 9 7 PA JE DIREKTOR J K CO N SULT IN G D.O.O. ZA USPE ŠN O D E LO J E P R E J E L N A J V I Š J E S LOV ENSKO PRIZNANJE N A PO D ROČ J U GO SPO DA RSTVA – N AG RA D O G O S PO DA R S K E Z BO RNI CE SLOVENIJE. V POL IT IK I J E B IL A KT IVE N KOT Č LA N IZVR Š N E G A S V E TA S LOV E N I J E V ČA SU PREDSEDNIKA STA N E TA KAVČ I ČA , ŠT IRI MA N DAT E J E B I L PO S LA N E C S LOV E N S KE G A PA R LAMENTA . V ŠPORTU J E O PRAVL J A L VRSTO O D GOVO RN IH D O LŽ N O S TI . B I L J E P R E D S EDNI K SMUČARSKE ZVE Z E SLOVE N IJ E IN SMUČA RSK E ZVE Z E J U G O S LAV I J E I N J E P RV I I N DOSLEJ EDINI PREDSE D N IK O L IMPIJ SK E GA KO MIT E J A SLOV E N I J E . O D L E TA 19 83 J E ČLA N PREDSEDSTVA ME D N A RO D N E SMUČA RSK E F E D E RAC IJ E ( F I S ) , O D L E TA 2010 TU D I NJ EN PO DPREDSEDNIK. O D L E TA 2 0 0 5 J E T UD I Č LA N IZVRŠ N E G A O D B O RA E V RO P S K I H OLI MPIJSKIH KOMIT EJEV. ZA SVOJ E D E LO J E D O B IL N A J VIŠJ E S LOV E N S KO P R I Z N A N J E N A PODRO ČJU ŠPORTA – BLO UD KOVO N AGRA D O.

Temeljna značilnost in hkrati pomanjkljivost Evrope v pogojih globalne konkurence sta narodnostna in kulturna raznolikost ter razvita socialna država. Oboje je izrazito drago in predstavlja tisti del stroškov, ki jih je na svetovnem trgu (v neizprosni tekmi z narodi in sistemi, ki tema značilnostma posvečajo znatno manj pozornosti in denarja) težko upravičiti. Prav tu se po mojem mnenju srečujemo z najpomembnejšo razvojno dilemo, ali zmanjševati vlaganja v

samobitnost in kulturo sorazmerno majhnih narodov in z različnimi programi varčevanja krčiti dosežene razsežnosti socialne države ali pa kreniti po drugi poti in iz obeh segmentov, iz nacionalne in kulturne raznolikosti in iz nadaljnjega razvoja socialne države, ki sloni tako na socialni pravičnosti in solidarnosti kot na zgodovinskih in kulturnih dosežkih, ustvariti konkurenčne prednosti v globalni tržni

>> >


>> J A N EZ KOCJANČIČ

Temeljna politična koncepta – socialno demokratski in konservativni - sta v zadnjem desetletju močno prežeta z idejami neoliberalizma in ne ponujata dovolj učinkovitih in oprijemljivih rešitev. Medtem ko dosedanji gospodarski in infrastrukturni modeli hitro propadajo, je na vidiku zelo malo novih. Verbalno so vsi za korenite reforme in novo razvojno paradigmo, v praksi pa prevladujejo inertne politike. Dejansko je za evropsko politiko značilno, da v njej prevladuje pragmatizem, zelo malo pa je dolgoročnih vizij in izvenserijskih voditeljev, kot so svojčas bili Churchill, De Gaulle in Adenauer.

tekmi. Zanesljivo se tega ne da dosegati z reprodukcijo obstoječih odnosov in z novimi politikami izolacionizma. Evropa potrebuje novo razvojno vizijo in temeljite vsebinske reforme, zlasti pa modernizacijo in osvežitev svojih gospodarskih struktur. Tak izhod iz krize in nove oblike rasti, ki mora biti socialno in ekološko vzdržna, nikakor ne bo enostaven. Spreminjanje pomanjkljivosti Evrope v njene prednosti bi moral biti osmišljen proces, kjer bi morali imeti proizvodi in storitve, ki bi nastajali na evropskih tleh, več dodane vrednosti na temelju znanja in ustvarjalnosti. O družbi znanja ni dovolj govoriti, treba jo je uresničevati!

Vodilna država po ekonomski in finančni moči je postala v Evropski uniji Nemčija, ki je močno prekosila svoji tekmici Francijo in Veliko Britanijo, pa tudi nečlanico Rusko federacijo. Nemčija, ki je bila po drugi svetovni vojni močno razrušena in dalj časa brez večjega dela svoje moške delovne sile, po vojni ni zdrsnila v brezizhodno krizo in hiperinflacijo kot po prvi svetovni vojni v časih Weimarske republike, ampak si je hitro opomogla in začela z daljšim obdobjem kontinuirane robustne gospodarske rasti, med drugim zahvaljujoč odpisu kreditov in Marshallovem planu, skratka ukrepom, ki jih sama odreka prezadolženim državam z evropskega roba in juga (Grčija, Ciper, Italija, Španija, Portugalska, Irska, Islandija), saj bi nekatere, denimo Grčijo, kar prikovala na bolniško posteljo. Ali so vsiljeni neoliberalni programi varčevanja, ki jih narekuje zlasti Nemčija, pametni in dobri, je več kot sporno. Čas bo tudi pokazal, ali je vodilna gospodarska in finančna vloga Nemčije v Evropski uniji za usodo Evrope dobra ali slaba. Osebno pritrjujem nobelovcu Paulu Krugmanu, ki meni, da so neoliberalne politike in programi varčevanja v korist bogatih (tako družbenih slojev kot držav), saj jim ohranjajo vrednost njihovega premoženja,


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

26 / 27

naložb in terjatev, uničujejo pa reveže in revne države. Zlasti krivično v obdobjih krize je dejstvo, da se zožuje trg delovne sile in da mladi, tudi visoko izobraženi, v perifernih državah Evrope čedalje težje dobijo zaposlitev. V takih razmerah bi se zlasti socialni demokrati morali opredeliti, da nista več vrednoti samo delo in ustvarjalnost, ampak mora temeljna vrednota jutrišnjega dne postati ustvarjanje novih delovnih mest. Evropskemu združevanju ni alternative. Odstopanje od tega procesa ali celo dopuščanje, da bi prišlo do postopnega razpada Evropske unije ali pa do segregacije znotraj nje, bi Evropo vodilo v obdobje dolgotrajne stagnacije in hiranja. Zato bi bilo treba s procesi združevanja pospešeno nadaljevati, osemindvajseterici bi se morale postopno in brez izjeme priključiti vse evropske države, tudi tiste, ki ležijo na dveh celinah, kot sta Turčija in Ruska federacija. Leto 2030 je primeren rok, da se ta cilj doseže. Šele takrat bo res možno reči, da je Evropska unija res Evropa.

Pri tem bi morale evropske institucije pridobivati več pristojnosti, ne da bi pri tem krnile nacionalno in kulturno samobitnost. Tudi nacionalne suverenosti bi morale pridobivati novo vsebino. Razvijati bi bilo treba elemente soodgovornosti in solidarnosti ter izničiti občutek, da se morajo vsi evropski narodi postopno podrejati »diktatu iz Bruslja« ali pa morda iz Berlina. Združena Evropa bo dolgoročno uspešna le, če se bodo vsi njeni narodi in države zavedali, da so vse evropske politike v skupnem interesu, ne pa v interesu enih in na škodo drugih.


Vrnite nam Evropo! B RA NKO SOBAN

EVROPSKI ČLOVEK SE POČASI ZAVEDA POMLADI, NJEGOVO TRUDNO SRCE BI RADO Č LOVEČANSTVA! Srečko Kosovel

Evropa je svoje ime, kakor pravi mit, dobila po nesrečni Evropi, ki jo je bog Zevs v podobi belega bika ugrabil in odnesel na Kreto, kjer mu je potem rodila tri sinove. Herodotova zgodba je malce drugačna in, kakor pravi, bliže resnici. Slavni zgodovinar namreč piše, da je bila Evropa hči feničanskega kralja Agenorja (živela je torej na območju današnjega Libanona) in je ni ugrabil bog, ampak čisto navadni Grki s Krete. Znani francosko-bolgarski filozof Cvetan Todorov zato duhovito ugotavlja, da je Evropa pravzaprav dobila ime po priseljenki iz Azije, ki je tako v mnogočem za vselej zaznamovala našo celino in že takrat napovedala probleme, s katerimi se Evropa ubada še danes. Bila je namreč ženska in že zato marginalizirana, bila je preseljena tujka in neprostovoljna emigrantka. In živela je na robu Evrope, na otoku, in ne v središču kontinenta. Tako je v resnici poosebljala vse probleme, s katerimi se še dandanes spopada Evropa.

A Evrope niso ugrabljali le v antiki. Ugrabljali so jo pravzaprav ves čas. Najbolj krvavo zagotovo v dvajsetem stoletju, v stoletju dveh strašnih vojn, v katerih bi lahko doživela očiščenje, pa ga ni. Evropa je iz obeh svetovnih vojn namreč izšla kot invalidka. Invalidka, kot piše Boris Pahor v Nekropoli, kateri so dali steklene oči, da ne bi s praznimi očnicami strašila dobrih državljanov ... In zdaj, v krizi, ki ji ni videti konca, sta jo spet ugrabila kapital in neizvoljena politična elita. In s tem v bistvu samo še dodatno poglobila razkole in razhajanja v njej. Ugrabila sta jo, kakor da bi bila njuna last. Pa ne bi smela biti. Kajti (združena) Evropa ni ne ustanova in ne mehanizem. Je predvsem ideja, vizija mirne in razvijajoče se celine, ki naj bi temeljila na čedalje tesnejšem sodelovanju in na skupnih vrednotah: demokraciji, človekovih pravicah in vladavini zakona. Tako so si jo vsaj zamislili njeni očetje. Ne le Robert Schuman in Jean Monnet, ki veljata za ustanovitelja Evropske unije, ampak tudi Altiero Spinelli in Léon Blum, ki sta že v medvojnih fašističnih zaporih razmišljala o žlahtni ideji


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

28 / 29

BRANKO SOBAN, ROJEN 1952, NOVINAR, KI ŽE SKORAJ ŠTIRIDESET LET PIŠE ZA ČASOPIS DELO. BIL JE PRVI STALNI DOPISNIK DELA Z BLIŽNJEGA VZHODA S SEDEŽEM V KAIRU, KASNEJE PA ŠE DOPISNIK DELA IZ RUSIJE S SEDEŽEM V MOSKVI. KO MU JE HIŠA PREDLAGALA PONOVNI MANDAT V MOSKVI, MU JE RUSKO ZUNANJE MINISTRSTVO ZARADI NJEGOVEGA KRITIČNEGA PISANJA O VOJNI V ČEČENIJI IN O RUSKI ZUNANJI POLITIKI ZAVRNILO AKREDITACIJO. OD TAKRAT NE DOBI VEČ VIZUMA ZA POT V RUSIJO. BRANKO SOBAN JE POROČAL Z MALODANE VSEH KRIZNIH ŽARIŠČ SVETA . BIL JE V IRAKU, JEMNU, GAZI, ČEČENIJI, ERITREJI, VZHODNEM TIMORJU, AFGANISTANU. DOSLEJ JE OBISKAL BLIZU 130 DRŽAV SVETA . JE AVTOR VRSTE EKSKLUZIVNIH REPORTAŽ IN INTERVJUJEV, POVZETIH V KNJIGI  ZLOČIN BREZ KAZNI. ZDAJ DELA KOT KOMENTATOR V ZUNANJEPOLITIČNI REDAKCIJI DELA IN VELIKO PIŠE TUDI O EVROPSKIH TEMAH. DVAKRAT JE BIL FINALIST ZA EVROPSKO NOVINARSKO NAGRADO, KI JO PODELJUJE EVROPSKI PARLAMENT. JE DOBITNIK NAGRADE DRUŠTVA NOVINARJEV SLOVENIJE ZA IZJEMNE NOVINARSKE DOSEŽKE LETA 2013.

povojnega evropskega povezovanja. In ne nazadnje: tako je svojčas razmišljal tudi zadnji sovjetski voditelj in nobelovec za mir Mihail Gorbačov, ki je julija 1989, nekaj mesecev pred padcem berlinskega zidu, v Strasbourgu izrekel znamenite besede o »skupnem evropskem domu«. Toda do te njegove zamisli je še vedno zelo daleč. Evropa je vse bolj neenotna, razdeljena, populistična. In v hudi krizi. Winston Churchill bi danes bržkone dejal, da je »zdajšnja Evropa pravzaprav najslabša od vseh, razen od tistih seveda, ki smo jih doslej že preskusili«. Izvirni greh zdajšnje evropske krize je nedvomno v njenem elitizmu, že zdavnaj izgubljenem stiku z realnostjo - višje kot si, čedalje slabše vidiš tiste tam spodaj, je že dolgo nazaj modro ugotovil Branimir Nušić

- in njeni pretirani birokratizaciji. Znani sovjetski disident Vladimir Bukovski, ki že desetletja živi v Cambridgeu, je Evropsko unijo pred časom hudobno primerjal z nekdanjo Sovjetsko zvezo. Nevoljeno Evropsko komisijo je izenačil s prav tako nevoljenim politbirojem, Evropski parlament pa z vrhovnim sovjetom. V obeh sojuzih (Evropski uniji se namreč v ruščini pravi Evropejski sojuz) so nekako poskušali ustvariti novega človeka. Toda homo sovieticus je propadel že zdavnaj, podobno usodo pa v neenotni in razdeljeni Uniji zdaj po njegovem doživlja tudi homo europeus. In to je po svoje res. Dobili smo namreč Evropo brez Evropejcev, duhovito svari nemški sociolog Ulrich Beck. Bukovski s svojim sarkazmom seveda ni hotel biti prerok. Toda polom na devetih dosedanjih referendumih, povezanih z evropskimi temami, tudi na referendumih o evropski ustavi v Franciji in na Nizozemskem, dveh ustanovnih članicah Evropske unije, je v mnogočem potrdil njegove

>> >


>> BRANKO SO BAN

besede. »Ljudje so se preprosto naveličali tega, kako se politične elite gredo evropsko integracijo. Ta pomenljivi ne na referendumih je zato hkrati glas protesta zoper odtujevanje evropske politike, zoper dejstvo, da jih politiki vse manj pogosto sprašujejo za mnenje o usodnih problemih. Čas je, da se politiki s svojih slonokoščenih stolpov čim prej spustijo na realna tla,« denimo opozarja švicarski politolog Andreas Gross, eden največjih poznavalcev neposredne demokracije v Evropi. Jacques Delors je že davnega leta 1992 v Maastrichtu opozoril, da mora Evropska unija povezovati ne le države, ampak tudi ljudi. Toda njegova svarila so naletela na gluha ušesa. Še več. Nekdanji italijanski premier Giuliano Amato je Evropo, ki v svoji zmedi ne ve, kam gre, pred časom zlobno razglasil za nekakšen neznani leteči predmet. »Danes imamo elito, ki meni, da je politika preveč pomembna, da bi jo delili z ljudmi, svojimi volivci. To je arogantni elitizem najhujše vrste,« svari Andreas Gross. Že Robert Schuman in Jean Monnet, očeta današnje Evropske unije, sta bila politična elitista par excellence. To še posebej velja za Monneta, ki ni dal veliko na javno mnenje in na referendume. Njegovo razumevanje politike je bilo strogo pragmatično. Vse odločitve mora sprejemati, kot je pogosto ponavljal, izključno politična elita. Brez vmešavanja parlamentov in javnosti. Tudi zato je bila pogodba o ustanovitvi Skupnosti za jeklo in

premog, predhodnice današnje Unije, vladna in ne parlamentarna, tehnokratska in intervencionistična, elitistična in ne ljudska, ekonomska in ne politična. In takšna, elitistična, Evropa žal tudi ostaja. To so na lastni koži še zlasti boleče občutile nove članice Evropske unije. Timothy Garton Ash, profesor evropskih študij na univerzi v Oxfordu, v svoji mojstrovini z naslovom Free World denimo slikovito opisuje izkušnje z nekdanjih poti med Zahodom in Vzhodom. Za časa hladne vojne je bila naša celina, kot pravi, v resnici razdeljena na dve polovici: na Zahod, ki je imel Evropo, in na Vzhod, ki je verjel vanjo. Zato ni nič nenavadnega, da je zdaj že pokojni Jiří Dienstbier, nekdanji češki disident in kasneje zunanji minister svoje države, še pred padcem berlinskega zidu napisal knjigo z naslovom Sanje o Evropi. Toda po vstopu v Evropsko unijo je sledilo bridko razočaranje. Nove članice z one strani nekdanje železne zavese so pričakovale, da jih bodo tam čez, v svobodi in demokraciji, sprejeli medse kot ljubljene in dolgo pogrešane člane velike evropske družine. Vendar je bil to kajpak zgolj privid. Bruselj je prišlekom dal brž vedeti, da so v bistvu zgolj sitneži iz province, ki morajo biti hvaležni, da so sploh smeli vstopiti v ta ekskluzivni evropski klub. In sledila je nova Dienstbierjeva knjiga. Z naslovom Od sanj do realnosti. Po zgledu Orwellove Živalske farme, kjer bi užaljenim novincem zagotovo brž dali vedeti: »Vsi Evropejci so enaki, toda nekateri so seveda bolj enaki od drugih!« S to tezo se strinja tudi francoski filozof Étienne Balibar, ki pravi, da je vse hujša neenakost v resnici eden glavnih vzrokov za zdajšnjo krizo Evrope. Predvsem socialna neenakost, ki tolče po vseh članicah, tudi po Nemčiji. Še najbolj pa seveda po sredozemskih državah, zlasti Grčiji, kjer je brutalnost


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

pritiskov kapitala že mogoče primerjati s katastrofo, ki jo ljudem običajno prinaša vojna. Socialna neenakost je tudi eden glavnih vzrokov za fragmentacijo Unije, ki je vse bolj očitna. Evropska unija se je namreč že zdavnaj prelevila v skupnost dveh hitrosti. V eni so članice evrskega območja, v drugi pa države, ki evra še nimajo. Toda razkoli so tudi znotraj evrske zone. Na sever in (sredozemski) jug, ki postaja nekakšna žalostna kolonija Bruslja in Berlina. Evropa se torej spet deli na zatirajoče in zatirane. Ujeta je v disfunkcionalni trikotnik, pravi Timothy Garton Ash, ki ga sestavljajo nacionalne politike, (posledično neenotna) skupna evropska politika in kajpak globalni trgi, ki od evrokratov nenehno zahtevajo nekakšne signale. In ti jim jih res vztrajno pošiljajo. A kam, saj ti trgi nimajo ne imena, ne naslova, ne elektronske pošte in ne telefona ... Politika Evropske unije je kljub retoričnemu združevanju v bistvu ves čas ostala nacionalna. Lizbonska pogodba je Evropskemu parlamentu resda podelila več pooblastil, toda o vsem še vedno odločajo nacionalni politiki, ki se sestajajo za zaprtimi vrati v Bruslju. Daleč od javnosti. Tudi zato po evropskih sestankih na vrhu ni ene zgodbe, ampak 28. Vsaka članica ima namreč svojo. In tem je potem treba dodati še tisto, ki jo pove Bruselj. Pravi evropski politični Rašomon. Devetindvajset različnih zgodb o enem samem dogodku, povedanih v 24 različnih jezikih. Na tak način res ni mogoče voditi Evrope.

30 / 31

V iskanju izhoda iz krize ni preprostih rešitev. Potrebna je namreč popolna rekonstrukcija Unije, ki pa se lahko zgodi samo od spodaj, kot pravi Ulrich Beck. Z državljanskimi pobudami, razpravami, protesti in tudi z revoltom, ki bi moral za vselej pomesti z zdajšnjimi evrokratskimi in kapitalskimi elitami. Z elitami, ki so Evropsko unijo gradile po svojih vatlih in ne po željah ljudi. Zato Evropska unija nikoli ni postala njihov, ljudski projekt. Potreben je nekakšen evropski New Deal, ki nam bo vrnil Evropo. Evropo, ki smo si jo vsi želeli in o njej sanjali. Evropo, ki bo res temeljila na človekovih pravicah in na spoštovanju človeškega dostojanstva. Evropsko unijo pravih demokracij. In prav zato Evropo brez Angele Merkel, ki je zaradi velikih ekonomskih (in političnih) koristi, ki jih je Nemčiji prinesla Evropska unija, že zdavnaj sebično pozabila na dolgoročne skupne koristi vseh članic Unije. Nemška kanclerka očitno ni brala Thomasa Manna, ki je nekoč resno svaril: »Ne nemška Evropa, ampak evropska Nemčija!« Švedski antropolog Sven Lindqvist je v eni od knjig zapisal, da beseda Evropa pravzaprav izvira iz semitske besede, ki pomeni temo. Ime je v resnici pravo, saj Evropa v takšni temi, tudi zaradi vse bolj naraščajočega populizma in sovraštva do drugačnih, kar je naravnost uničujoča kolateralna posledica krize, že dolgo ni bila. Toda po drugi strani je Winston Churchill nekoč slikovito dejal, da zvezde pravzaprav v vsej lepoti zasijejo šele v temi. Zvezdam na evropski modri zastavi, ki je skupna Svetu Evrope in Evropski uniji, do polnega sijaja manjka še veliko. Dokončno bodo zasijale šele tedaj, ko bo »skupni evropski dom«, o katerem je že pred skoraj četrt stoletja v Strasbourgu govoril Mihail Gorbačov, vendarle dobil trdno streho. Streho, ki jo bodo po svoji meri gradili ljudje in ne evropska politična elita, ki je že zdavnaj izgubila stik z realnostjo.


Evropa 2030 – izziv za vse članice EU M ATE J A KOŽ U H N OVAK

Ob divjem, nekontroliranem kapitalizmu, ki je zavladal v Sloveniji po 'demokratičnih' spremembah, sem se veselila vstopa v EU, ker sem upala, da bo EU tudi v novih članicah poskrbela za pravice delavstva, ki jih moderni podjetniki v teh državah nepojmljivo kršijo. Pa sem se zmotila. Z vstopom novih članic je nastala EU dveh kategorij: bogatih in revnih, pri čemer se je kapital bogatih članic potrudil, da so ljudje v novih članicah še bolj osiroteli. Seveda so jim pri tem krepko pomagali domači 'vojni' dobičkarji, ki so, inštruirani iz tujine, najprej spravili pod oblast politike, nevešče demokratičnih metod, spremenili zakone sebi v prid, spremenili delavce, ki so v socializmu soustvarjali uspešna podjetja, v mezdne delavce brez pravic, postavili

množico delavcev na cesto, intenzivno odpuščali in odpravljali v pokoj delavce po 50. letu, ker so bili predragi, in s tem močno obremenili pokojninsko blagajno. Ob tem pa so si v Sloveniji še za polovico znižali prispevek delodajalca za pokojnine, češ da bo to znižanje omogočilo hitrejši razvoj gospodarstva. Tako pridobljen denar so nabasali v zasebne žepe, prenesli dobro proizvodnjo v dežele, kjer je delavska sila poceni, lastnino podjetij razprodali in dobičke odnesli na svoje račune v tujino. Tako si vstopa v EU prebivalci Slovenije nismo predstavljali. V socializmu smo bili navajeni, da je politika delala za prebivalstvo, zato je prebivalstvo z zaupanjem sprejelo novo oblast in predolgo z nejevero opazovalo, kaj se dogaja. Kje je Slovenija danes, vemo.


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

32 / 33

M AT EJA KOŽUH N OVA K, ROJ E N A 1 94 3 , J E D O KTO RICA Z N A N O S TI , S P E C I A L I S TKA G I N E KOLOG IJE IN PO RO DNIČA RSTVA . KOT N AC IO N A L N A KO O RD I N ATO R I CA ZA P RO M O C I J O ZDRAVJA , VODJA INŠTIT UTA ZA SO C IA L N O ME D IC IN O IN SOC I A L N O VA R S TVO, P R E DAVATEL JICA IN EN MANDAT KOT PO SLA N KA D RŽAVN E GA Z B O RA S E J E PO S V EČA LA RAZ I S KAVA M S PODRO ČJA ZDRAVJ A , RE PRO D UKT IVN E GA Z D RAVJ A IN I Z BO L J Š A N J A KA KOVO S TI ŽI VLJENJA STAREJŠIH. PRIZA D E VA LA SI J E ZA UVA J A N J E P RO S TOVO L J N E G A D E LA V S LOV ENSKE BO L NIŠNICE , VZGOJ O OT RO K IN MLA D IN E ZA Z D RAVO S PO L N O S T TE R M O D ERNI ZACIJO PAT RO NAŽN E D E J AVN O ST I. J E AVTO RICA ŠT E VIL N I H S TRO KOV N I H I N Z N A N S TVEN IH ČLANKOV, TUD I V ME D N A RO D N IH PUB L IKAC IJ A H. V E S ČA S J E B I LA Z E LO A KTI VNA V GIBANJU ZA EN A K E MOŽ N O ST I O B E H SPO LOV IN M I ROV N I H G I B A N J I H , S K U PA J S S OD ELAVCI JE BILA PRE J E MN ICA N AGRA D E PRE ŠE RN OVE GA S KLA DA . O D L E TA 2007 J E PREDSEDNICA ZVEZE DR UŠT E V UPO KOJ E N C E V SLOVE N IJ E .

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem študirala v ZDA. Bila sem presenečena, kako so Američani odprti do tujcev, kako želijo izvedeti, kako živijo ljudje drugje, ker seveda v svojih medijih o tem izvejo zelo malo. Mnogi se rasizma v ZDA sramujejo, skušajo obvladati svoje predsodke in predsodke sosedov. V letih po študiju v ZDA sem se prepričala, da je v Evropi rasizem sicer zelo skrit, je pa hujši kot v ZDA. Evropejcev, ki sem jih srečevala, ni nikoli zanimalo, kako živimo v socializmu, naši dosežki - v Sloveniji jih ni bilo malo - v očeh zahodnih Evropejcev niso bili nič vredni, ker so bili socialistični. Ko smo stroko-

vnjakinje na področju načrtovanja družine pripovedovale Belgijkam in Irkam, ki niso imele na voljo učinkovitih kontracepcijskih sredstev in možnosti splava in so morale zato na splav in po kontracepcijo v tujino, da imajo naši mladi pari v ustavi zagotovljeno pravico do načrtovanja družine, da imajo zakon, ki jim omogoča načrtovanje družine z dostopnimi, brezplačnimi kontracepcijskimi sredstvi, z varno prekinitvijo nosečnosti in zdravljenjem neplodnosti, da imajo porodnice eno leto plačanega dopusta, nam niso verjele. S tem smo se srečevali na vseh strokovnih kongresih. Nič nismo bili vredni, ker nismo znali zahodnih jezikov.

>> >


>> MAT EJA KOŽUH NOVAK

Zdaj je Slovenija dežela siromašnih bogatašev in siromašnega prebivalstva, pri čemer imajo bogataši v rokah oblast in skušajo ponovno obogateti na račun zniževanja socialne države, zniževanja pokojnin in načrtnega odpuščanja delavcev. Takega vstopa v EU si prebivalci Slovenije nismo predstavljali. Seveda jemljem v zakup, da sem bila kot pripadnica majhnega naroda, ki je tisoč let živel pod tujci, dovolj nesamozavestna, da sem nekatere odzive Zahodnjakov jemala bolj občutljivo, kot bi jih smela. A vstop Slovenije v EU in dogajanje po njem me je prepričalo, da dogajanje v EU potrjuje prav to, kar sem občutila že prej: 'osvobajanje' vzhodne Evrope, ki se je moralo v Jugoslaviji končati z vojno, ker nas sicer ne bi mogli 'osvoboditi', je samo sodobni način kolonializma. Kot sem že večkrat povedala in napisala (ne trdim, da imam prav): prišli so trgovci z novci, naučili naše nadobudne politike in direktorje državnih podjetij (tiste, ki jih niso poslušali, so s pomočjo 'nadobudnih' slej ko prej diskreditirali in odstavili), kako se s tal pobere javno premoženje, kako se uspešna podjetja prenese v zasebne roke, ustvarili so kupček »nouveau riche«, jim pustili leto ali dve občutek, da so bogati, potem pa so jim pričeli ponujati vroče delnice in kredite brez kritja in še njih osiromašili. Ne verjamem, da vrh EU ni vedel, kaj se dogaja v Sloveniji.

Osnovni pogoj, da se združena Evropa razvija, je, da čim prej nehajo z razvojem dveh Evrop, da bogati bogatijo na račun siromašenja revnih. Nemčija je kupila podatke o svojih davčnih zavezancih, ki so denar nalagali v tujini. Zakaj tega EU ne naredi za vse članice ali pa vsaj za postsocialistični svet, kjer bogati vlagajo denar svojih sodržavljanov v davčne oaze? Bogate članice natanko vedo, kaj se dogaja v novih članicah. Namesto da bi pomagale ljudem, pomagajo domačemu kapitalu pleniti po Vzhodu, kar se še upleniti da. Ali se je kdo od načrtovalcev skupne Evrope ali od poslancev Evropskega parlamenta kdaj vprašal, kako preživi starostni upokojenec s 40 leti pokojninske dobe s 450 evri v Sloveniji, s 300 evri na Hrvaškem ali z 200 evri na Poljskem? Neprofitni nevladni sektor v novih državah članicah životari, medtem, ko se v starih hitro razvija. Perspektiva razvoja EU po moji oceni ni v razvoju profitnega podjetništva, zlasti zato ne, ker hočejo podjetniki v novih članicah najprej okusiti sveže pridobljeno bogastvo, se naužiti hotelov v Savdski Arabiji in počitnic na Havajih, preizkusiti adrenalinske užitke v igralnicah in borzah in še ne razmišljajo o tem, da jim bo bogastvo ohranilo samo dobro sodelovanje z zaposlenimi, ki jim ustvarjajo dobičke. Hitrejši razvoj novih članic je predvsem v razvoju neprofitnega nevladnega sektorja, ki se kljub nemogočim pogojem v zadnjih dvajsetih letih razvija, išče


TRA D I C I O N A L I S TI POVOJ N A KO H O RTA

inovacije, da preživi ob majhnih sredstvih, ki jih ima na voljo, in mobilizira vedno več prebivalstva za prostovoljsko delo in medsebojno pomoč. Ne izplačuje si visokih plač in dividend, vse, kar prihrani, vlaga v razvoj in ne v razkošje. Večina nevladnih neprofitnih organizacij v novih članicah nima praktično nobenih možnosti, da dobi evropska sredstva za lastne projekte, saj nimamo dovolj usposobljenega kadra, ki bi iskal razpise, pisal neskončne prijave in iskal partnerje v tujini. Nimamo ne svojih predstavnikov ne prijateljev v EU uradih, ki bi nas sproti obveščali in nam pomagali z lobiranjem. Nimamo denarja, da bi plačevali lobiste v Bruslju. Uradniki doma so pa namesto pomočniki valpti EU. Imamo pa zelo veliko zelo dobrih in inovativnih idej, trdim, da več kot na Zahodu, kjer se jim ni treba tako trdo boriti za denar. Zahodne države imajo dobre obveščevalne službe in natančno vedo, kdo na Vzhodu je skorumpiran in kako. Namesto, da bi vladam pomagale, da počistijo z goljufi in tatovi, izkoriščajo vedenje o njih tako, da ima njihov kapital dobičke, ali pa tako, da vladajo njim priležni politiki, pa če so še tako skorumpirani. Če doma ne prenesejo kraje in goljufije, naj to uveljavijo tudi v novih članicah, predvsem pa naj pomagajo

34 / 35

civilni družbi, da bo hitreje dozorela in se pričela uspešno boriti za človekove pravice in za ponovno vzpostavitev socialne države. Strokovnjaki mednarodnih organizacij že opozarjajo, da s pretiranim zniževanjem socialne države ne bodo mogli zagnati razvoja. Očitno Evropska komisija in razni evropski uradi te lekcije še niso vzeli. Trdno sem prepričana, da Evropska skupnost ne bo preživela, če bo dajala prednost razvitim in razvijala vzhodnoevropske države kot moderne kolonije, če bo imela ena pravila za razvite in druga za manj razvite in če bo načrtno podpirala siromašenje prebivalstva novih članic na račun bogatenja bogatih v razvitih deželah.


Nuša Lipovec (12 let), Zlivanje; tempere, tuš


36 / 37

BA B Y B O O M B A BY BO O M 1

1946-1965: GENERACIJA »BABY BOOM«, OTROCI BLAGINJE SMO DOSLEJ NAJŠTEVILČNEJŠA GENERACIJA. ODRAŠČALI SMO V OBDOBJU VSESPLOŠNEGA OPTIMIZMA, PRILOŽNOSTI IN GOSPODARSKEGA NAPREDKA. TRADICIONALNE VREDNOTE IN STARA PRAVILA SO POSTALI STAROMODNI, SPREMENIL SE JE ODNOS DO AVTORITET. UPRLI SMO SE SVOJIM STARŠEM, BILI SMO AKTIVNI KRITIKI POLITIKE IN IDEOLOGIJE SVOJEGA ČASA. NA NAS SO VPLIVALI TELEVIZIJA IN CIVILNI PROTESTI. V NAŠEM ČASU SO SE POJAVILA ŠTUDENTSKA GIBANJA, GIBANJA ZA PRAVICE GEJEV, ŽENSKA GIBANJA, ZAHTEVE PO RASNI ENAKOPRAVNOSTI. GRADILI SMO ALTERNATIVNE ŽIVLJENJSKE SLOGE IN SAMOPODOBO, EKSPERIMENTIRALI SMO Z DROGAMI. KER POSLUŠAMO SEBE, DELO RAZUMEMO KOT NAČIN ŽIVLJENJA IN POSLANSTVO. IZBIRALI SMO GA PO ŽELJAH IN TUDI USTVARJALI TAKŠNA DELOVNA MESTA IN POSLE. OSEBNOSTNO SMO SE OBLIKOVALI DO 18. LETA.

1946-1954: “BABY BOOM 1” ODRAŠČALI SMO V ČASU UMOROV AMERIŠKEGA PREDSEDNIKA KENNEDYJA IN MARTINA LUTHRA KINGA IN V ČASU GIBANJ ZA DRŽAVLJANSKE PRAVICE. ZAZNAMOVALO NAS JE OBDOBJE HLADNE VOJNE, VOJNE V VIETNAMU, BITKE ZA VESOLJE ITD. NE GLEDE NA TO SMO IMELI DOBRE GOSPODARSKE PRILOŽNOSTI IN BILI ZELO OPTIMISTIČNI GLEDE RAZVOJA DRUŽBE IN SVOJIH ŽIVLJENJ. V SLUŽBI NAM JE BILA NAJPOMEMBNEJŠA PRIPADNOST PODJETJU, SMO GENERACIJA, KI JE PODJETJU OSTALA ZVESTA DO UPOKOJITVE. NEKATERI SE BOJIMO TEHNOLOGIJE ZADNJIH LET IN ČUTIMO POTREBO PO MOČNEM VODENJU IN JASNIH NAVODILIH ZA PRIDOBIVANJE NOVIH IZKUŠENJ IN ZNANJA.

Število prebivalcev na Zemlji: 3 milijarde

Anita Ogulin 1952 Mojmir Mrak 1954 Vlasta Nussdorfer 1954 Martin Strel 1954 Lučka Kajfež Bogataj 1957


Potovanje skozi življenje A NITA OG UL I N

Sem Jana. Živim v predmestju Ljubljane in imam 15 let. Z odličnim uspehom sem zaključila osnovno šolo. Moja odločitev, da nadaljujem šolanje na Gimnaziji Bežigrad, je preprosto edina mogoča. Zakaj? Zato, ker me zanima čisto vse. Narava in družba. In moj hobi? Zgodovina, naravoslovje, glasba in šport. Imam še dva bratca. Mlajša sta in potrebujeta kar precej podpore, da zmoreta odličen uspeh v šoli. Moja mamica je bila tehnolog v Iskri, očka je ekonomist. In mamica je ob ukinitvi podjetja izgubila delo. Očka je zaposlen v gradbenem podjetju, ki tudi nima dobrih obetov, da bo obstalo. Zato sta mi predlagala, da grem v kakšno hitro poklicno šolo, da bom čim prej lahko poskrbela zase. Na počitnice ali na skupni izlet s staršema nismo odšli že pet let. Starša pravita, da za to ni denarja, saj komaj odplačujeta dolgove za naše stanovanje, ki smo ga kupili pred dobrimi desetimi leti.

In tako smo kar precej varčevali, da bosta starša lahko nakupila moje učbenike in vse, kar potrebujem za nadaljevanje v moji gimnaziji. Noro se veselim prvega dne, novih sošolcev, vsega, kar mi prinaša nova šola, nova sredina, novi predmeti. O, kako lepo. Moje novo obdobje se začenja prav v prelomnem letu – letu 2000. Piše se leto 2004. Zaključujem z mednarodno maturo gimnazije. To so bila leta. Učnih vzponov, prvih ljubezni, pa žalosti doma. Tako rada sem zahajala v ta hram učenosti. Hram pravim zato, ker so lepi spomini vezani na tole zgradbo sredi Bežigrada v Ljubljani. Tu so me osrečevale dobre ocene, tu sem imela veliko sošolcev, ki so bili dobršen del srednje šole tudi pravi prijatelji. Tu sem se prvič zaljubila. In prav tu sem spoznala, kaj pravzaprav želim početi v življenju. Ja – zdravnica bom! Specializirala bom pediatrijo. V šoli nisem imela nikoli nobenih težav, težave so imeli doma z menoj, ker me je učna snov tako zelo zanimala, da sem včasih cele noči prebedela ob knjigah, ker sem želela snov razumeti in jo večkrat kar prehitevati. V teh štirih letih pa je zbolel moj bratec. Najmlajši. Rak je bila njegova končna diagnoza. In medtem je delo izgubil tudi


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

38 / 39

ANITA OGULIN, LETNIK 1 95 2 , PRO STOVO L J KA ZVE Z E PRIJ AT E L J E V M LA D I N E S LOV E N I J E I N ŽENSKA , KI URESN IČ UJ E Ž IVL J E N J SKO PO SLA N STVO. S I C E R N OV I N A R KA , KI S VO J E ŽIV L JENJE PODARJA MA J HN IM L J UD E M N E PRE D STAVL J I V I H S TI S K I N P R E DV S E M OTROKOM Z DRUŽBENE GA RO B A . VSE SVOJ E O B D O B J E ZAVE DA N J A . J E PO B U D N I CA H I Š E ZAVET JA ZA OTROKE V ST ISK I, AVTO RICA VEČ D E SE T PROJ E KTOV ZA E N A KE M OŽ N O S TI OTRO K, MLADIH IN DRUŽ IN , PE DAGO ŠK I VO DJ A IN O RGA N IZATO R KA L E TN I H TA B O ROV ZA OTRO KE, MENTORICA V OT RO ŠK E M PA RLA ME N T U … J E PRE J E M N I CA Š TE V I L N I H N AG RA D I N P RIZNANJ, LETA 2 0 1 2 J E B ILA IZ B RA N A ZA SLOVE N KO L E TA .

moj očka. Kako težko živimo, ne ve nihče. Ker sta starša družino dobesedno osamila. Obupno iščeta delo, ki bi jima omogočalo preživetje družine. Sama pa sem si našla zaslužek s poučevanjem tistih sošolcev, ki so bogati, pa ne preveč zainteresirani za učenje. Tako vsaj z menoj nista imela stroškov. Skrbi me pa za moja starša, skrbi me za tole družbo. Skrbi me za bratca, ki je hudo bolan, in skrbi me, kako bom lahko študirala ob takem pomanjkanju, kot ga imamo doma. Ampak volje mi ne manjka. Kot študentka bom zagotovo našla kakšno delo in vem, da bo šlo, ker preprosto mora. In če bi tale moj dnevnik lahko predstavila v vsakdanu, bi vedel povedati, da sem se imela ta štiri leta zelo lepo tudi zato, ker so meni in mojima bratcema vsako leto pri Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje omogočili nepozabne počitnice. Nas povabili na številne brezplačne izlete, v kino,

gledališče. Res se nismo počutili izključene in sploh zame je bilo izjemno pomembno, da sem imela možnost in priložnost doživljati kraje, običaje, ljudi, počitnice in druženja z vrstniki in različne dejavnosti, saj sem se lahko s sošolci, ki so jim starši plačali počitnice na drugih kontinentih, enakovredno pogovarjala o svojih občutjih, doživetjih, spoznanjih in nepredstavljivih novih znanjih. Pa o prijateljstvih in ljubezni, ki sem jo spoznala prav na zadnjih počitnicah in se skupaj pripravljava na nadaljevanje študija. In če se kot srednješolka ozrem na družbena dogajanja – ne obetajo nič dobrega. Kar naprej poslušam o poslabšanju razmer. Politiki med seboj komunicirajo prav nesramno, netijo nestrpnost in razslojujejo prebivalstvo. In tega nočem. Niti ne razumem. Če bi se tako trudili, kot se moja družina za preživetje, zagotovo ne bi uporabljali tako nizkotnih besed, očka pravi, da tudi ne dejanj. Tako zelo se trudim s svojim bolnim bratcem. Nič dobro mu ne kaže. In pravijo, da bi imel več možnosti, če bi starši zmogli z njim v Indijo. Tam menda obstaja laični zdravnik,

>> >


>> A NITA OGUL IN

ki obliko raka, kot jo ima moj bratec, ozdravi zelo hitro in učinkovito. Trudila se bom, da bom doprinesla k skupnemu znesku, ki bi bratcu povrnil življenje. In sem že polnoletna. Odgovorna za svoja dejanja pa sem postala, tako se mi zdi, že kot osnovnošolka. Mami mi je pogosto dejala, da bi bilo njeno življenje, če ne bi imela mene, peklensko. Smo leta 2016. Svoj izobrazbeni cilj sem uresničila – zdravnica sem. Pediatrinja. Študij, ki sem mu posvečala svoje življenje, je torej uspešno zaključen. Zadnje obdobje mojega izobraževanja je bilo prav zares mukotrpno. Že ob začetku študija, ki ni bil preprost in lahek, sem veliko delala. Hotela sem zaslužiti, da smo bratca peljali k alternativnemu zdravniku v tujino, saj v uradni medicini ni bilo več upanja zanj. Tudi tja smo prispeli prepozno. Mojega bratca ni več. Izgubil je boj z boleznijo. Huda bolezen je napadla tudi mojo mamo. Nikoli ni prebolela, da je izgubila delo, da je zaman iskala drugo. Nikoli ne bo prebolela smrti svojega sina. Pomagam ji, kolikor se pomagati sploh da. Upanja za njeno preživetje pa je vse manj. Ves čas študija sem se trudila, da bi ne bila staršem v breme, strošek. Pridobila sem

štipendijo. Ob študiju sem opravljala mnogo del. Najraje pa sem spremljala otroke na letovanjih in taborih v času letnih počitnic preko moje ZPM Moste - Polje. Bilo mi je lepo, še toliko bolj, ker sem lahko omogočila, da sta bila del te lepe zgodbe tudi moja oba brata, dokler je mlajši še zmogel nova doživetja. In se oziram nazaj. V leta, ko sem kot osnovnošolka sanjala o svojih priložnostih. Svojem lepem življenju. Izobraževanju. O svoji družini, ki mi je kot otroku nudila skromno, a ljubeče in varno zavetje. O prizadevanjih, da bi – enako kot moja starša - prikrila svojim sošolcem v srednji šoli, da nisem imela enakih možnosti. Da sem se trudila za osnovno preživetje družine, da sem bila v oporo tudi staršema, ki sta pogosto obupovala nad usodo in tem, da zanju ni pravega dela, ki bi omogočalo dostojno in zdravo preživetje družini. Oziram se na čas, v katerem živimo. Na mojo lepo domovino. Ki je postala del Evrope. Del vse bolj revne Evrope. Res, da sem pridobila izobrazbo, zato ker sem si postavila cilj, ki sem mu sledila z izjemnimi napori. Pogosto lačna, kot sta bila lačna moja starša zato, da bi bolnemu bratcu omogočila preživetje. Tako kot za moja starša danes tudi zame ni dela. V Sloveniji ne. Odšla bom. Ker moram. Moram, če hočem preživeti in pomagati preživeti mojima staršema in bratu, ki ne more študirati. Ker ni denarja. In v tej lepi deželi je vse več takih mladih, kot sem sama. Kot


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

je moj brat. Ki nimajo dela, nimajo s čim preživeti. Kot sta moja starša, ki še danes nista zmogla odplačati kreditov za stanovanje in jih ne bosta zmogla, če ne bom pomagala. Ki ne zmoreta mesečnih položnic, ki ne zmoreta niti plačila zdravil za mojo mamo. Obeti, da se zaposlim v tujini, so dani. In verjamem, da jih bom uresničila, kot sem uresničila tudi svoje izobraževanje. Toda zakaj ne morem tega tu, kjer sem rojena, kjer sem se izobraževala, kjer je moja družina. Imam partnerja. Še študira, vendar tudi zanj ne bo dela, ko bo študij zaključil. Torej bova odšla s trebuhom za kruhom oba. In zapustila to najino domovino, ki postaja mačeha. Mnogim, ki sem jih spoznala na poti skozi življenje. Ni jim dano preživetje. S poštenim delom ne več. Je bilo tega treba. Je bil potreben tako velik pohlep? Je bilo treba v takšno razslojevanje, kot ga doživljamo danes? Kakšna sporočila naj pustim, ko bom odšla? Rada bi zrla v prihodnost – optimistično, kot sem vsa leta doslej. Rada bi verjela v lepši in boljši jutri. Pa ne morem. Preprosto zato ne, ker v iskanju priložnosti za osnovno preživetje srečujem sebi enake, ki brez poznanstev, s poštenim delom in preprostim življenjem ne zmorejo več v nov dan. Zakaj tako?

40 / 41

Odločena sem postati glasnica revnih, poštenih ljudi. Tistih, ki s srčnim in predanim delom, z vrednotami življenja in spoštovanjem soljudi ustvarjajo lepšo družbo, zdravo družbo in ohranjajo naravo za naše potomce. In vem, da kjerkoli bom, bom storila vse, da to svoje življenje podelim z ljudmi, ki so vredni spoštovanja, ki si želijo novih znanj, ki so usmerjeni v dobro zase in za vse ljudi, ki bodo zmogli in znali deliti ljubezen, dobrine in znanje. Ki bodo znali sodelovati v zavedanju, da je ta svet dan prav vsem – za čas življenja! In ga je treba spoštovati. Če hočemo na poti skozi življenje potovati zadovoljni, zdravi in uresničeni.


Evropska monetarna unija: je bil v procesu evropskih integracij narejen korak preveč ali prehitro? M OJ M I R MRAK

Projekt sodobnega ekonomskega povezovanja v Evropi sega v obdobje neposredno po drugi svetovni vojni, ko se je izkazal kot edini politično realen projekt za učinkovito preprečevanje vojnih katastrof, ki so v prvi polovici 20. stoletja kar dvakrat zajele staro celino. Takratni snovalci evropskih integracijskih procesov so že v ustanovitveni pogodbi, podpisani v Rimu leta 1957, zapisali institucionalne osnove za čimprejšnjo ustanovitev carinske unije in za kasnejši prehod v zahtevnejše oblike ekonomskih integracij. Kot oddaljena faza

v tem procesu je bilo že takrat predvideno tudi monetarno povezovanje in uvedba skupne valute. Danes, 65 let po podpisu Rimske pogodbe, je Evropska unija daleč najbolj razvit primer ekonomskih integracij v svetu. Vseh 28 držav članic je vključenih v območje štirih svoboščin, več kot polovica od njih pa se je odločila, da naredi še korak naprej in se vključi v monetarno unijo s skupno valuto in posledično z eno samo monetarno politiko. Pet let po izbruhu globalne ekonomske in finančne krize, ki je izrazito


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

42 / 43

M OJ MIR MRA K, ROJEN 1 95 4 , D O KTO R E KO N O MIJ E , J E J E A N M O N N E T C H A I R P RO F E S O R NA U NIV ERZI V LJUBL JAN I. KOT GO ST UJ OČ I PRO F E SO R RE D N O P R E DAVA N A PO D I P LO M S KI H ŠT UDIJIH NA UNIVE RSITÁ D I SIE N A V SIE N I, T E R N A W I RTS C H A F TS U N I V E R S I TÄT NA DUNAJU. JE AVTOR, S OAVTO R IN URE D N IK ŠT E VIL N IH K NJ I G , KI S O B I L E O B J AV L J E N E DOM A IN V T UJINI. V SVOJ I D O LGO L E T N I KA RIE RI J E O PRAV L J A L Š TE V I L N E S TRO KOV N E NA LOG E ZA V LADE REPUB L IK E SLOVE N IJ E : V O B D O B J U 1 992- 19 9 6 J E VO D I L PO G A J A N J A RS O PREVZEMU DELA D O LGA N E K DA N J E SF RJ D O T UJ IH KO M E RC I A L N I H BA N K , V L E TI H 2000-2 0 0 2 JE BIL SVETOVA L E C ZA F IN A NČ N A VPRA ŠA N J A VK L J U Č E VA N J A N A Š E D RŽAV E V EU . KOT ČLAN DELOVNE SK UPIN E ZA E VRO PSK E ZA D E VE PRI V LA D I R S J E B I L V O B D O B J U 2003-2 0 0 5 O DGOVOREN ZA PRIPRAVO A N A L IT IČ N IH O SN OV ZA PO G A J A N J A S LOV E N I J E O NOVI SREDNJERO ČNI F IN A NČ N I PE RSPE KT IVI E U ZA O B D O B J E 2007- 2013, S E DA J PA S VETUJE VLADI V POGAJA N J IH V ZVE Z I S F IN A NČ N O PE RSPE KTI VO E U ZA O BD O BJ E 20142020. MOJMIR MRAK JE O PRAVL J A L T UD I ŠT E VIL N E SVE TOVA LN E N A LO G E ZA S U B J E KTE I Z S LOV ENIJE IN ZA MEDNARO D N E O RGA N IZAC IJ E , KOT SO N PR. O E C D, I B R D, E BR D, I F C , E VROPSKA KO MISIJA , EV RO PSK I PA RLA ME N T, UN D P IN UN ID O, TE R S V E TOVA L N E N A LO G E ZA DRŽAVNE INSTIT UCIJE DRŽAV V RE GIJ I, VK L J UČ N O S HRVA ŠKO, Č R N O G O RO, M A KE D O N I J O, ROMUNIJO, SLOVAŠKO, S RB IJ O IN T URČ IJ O.

močno prizadela države evroobmočja, se postavlja vprašanje, ali so države članice v procesu evropskih integracij naredile korak preveč oziroma vsaj prehitro? To vprašanje ima sicer vrsto podvprašanj. Naj navedem samo dve. Ali je bil politični aktivizem kot pomemben element poglabljanja integracijskih procesov v Evropi tokrat le preveč neusklajen z ekonomskimi predpogoji, ki jih mora neko geografsko področje izpolnjevati za vzpostavitev stabilne monetarne unije? Kaj bi bilo treba storiti, če želimo postaviti evro na dolgoročno stabilne temelje?

Kot rečeno, je monetarna unija najvišja in s tem tudi najzahtevnejša oblika regionalne ekonomske integracije. Če se države odločijo za vzpostavitev območja proste trgovine in tudi carinske unije, to od njih ne zahteva velikih žrtev v smislu izgube nacionalne suverenosti, pa tudi morebitni izstop iz tovrstnih oblik integracij je povezan s sorazmerno majhnimi stroški. Ko se države odločijo, da vzpostavijo skupen ekonomski prostor s prostim pretokom blaga, storitev, kapitala in ljudi, to od njih zahteva že bistveno tesnejše sodelovanje in posledično več skupnega odločanja na nadnacionalni ravni. >> >


>> MOJMIR MRAK

Monetarna unija pa je v smislu zahtevnosti oziroma predpogojev, ki morajo biti ustvarjeni, še bistveno bolj zahtevna. Zakaj? Osnovni problem vsake monetarne unije je, kako se učinkovito soočiti s problemom t.i. asimetričnih šokov. Gre za tiste šoke, ki z različno intenziteto prizadenejo njene posamezne geografske dele. Teorija optimalnega valutnega območja, razvita v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je identificirala naslednje štiri predpogoje, ki jih mora izpolnjevati geografsko področje, da bi se »kvalificiralo« za uspešno monetarno unijo: prost pretok delovne sile, tesna gospodarska povezanost med posameznimi geografski deli unije, gospodarska raznolikost teh geografskih delov in fiskalna moč na ravni monetarne unije kot celote. Če pogledamo evropsko monetarno unijo skozi prizmo teh predpogojev, je jasno, da dveh od njih ob svoji ustanovitvi ni izpolnjevala. Evropska unija formalno sicer ima prost pretok delovne sile, dejansko pa je ta svoboda omejena ne le zaradi jezikovnih ovir, temveč tudi zaradi še vedno velikih razlik v nacionalnih ureditvah na številnih področjih. V pogojih dejanske omejenosti prostega pretoka delovne sile bi bilo še toliko bolj pomembno, da bi evropska monetarna unija imela bodisi skupen proračun bodisi vsaj skupen sklad, s katerim bi lahko posredovala v državah, ki bi bile prizadete z asimetričnim šokom. Zaradi politične občutljivosti, povezane s prenosom dela fiskalne suverenosti na nadnacionalni nivo, izvirna institucionalna infrastruktura evr-

skega območja tovrstnega fiskalnega mehanizma preprosto ni predvidela. Kot nekakšna »druga najboljša rešitev« je bil vzpostavljen Pakt za stabilnost in rast, katerega osnovna logika je bila, da mora vsaka od držav članic sama skrbeti za svojo fiskalno stabilnost. Druga velika slabost originalne institucionalne infrastrukture evrskega območja pa je bila v tem, da sploh ni predvidela mehanizma za reševanja držav članic, če/ko bi katera od njih zašla v krizo. Tudi to izvira iz politične nepripravljenosti v času formiranja evrskega območja, da bi se institucionalno omogočili fiskalni transferji v države, ki bi bile prizadete z asimetričnim šokom. Skratka, originalna institucionalna infrastruktura evrskega območja je bila v ekonomskem smislu pomanjkljivo postavljena. V času konjunkture je sicer delovala kolikor toliko uspešno, kot izrazito krhka in dolgoročno nevzdržna pa se je izkazala v trenutku, ko je območje evra zašlo v prvo veliko krizo. Vse to, kar počnemo od leta 2010 dalje, najprej v obliki ad-hoc reševanja Grčije, Portugalske in Irske, kasneje pa z bolj sistemskimi ukrepi, je usmerjeno v popravljanje oziroma dopolnjevanje institucionalne infrastrukture območja evra. Osnovni namen teh ukrepov je bil dvojen. Prvič, popraviti oziroma okrepiti dokaj pomanjkljiv mehanizem preprečevanja kriz, kar se je zgodilo s celovito preobrazbo Pakta stabilnosti in rasti. In drugič, popolnoma na novo vzpostaviti mehanizem za reševanje kriz, saj originalna institucionalna infrastruktura evrskega območja tega instrumenta preprosto ni vsebovala. V tem kontekstu je bil ustanovljen najprej začasni in nato še stalni mehanizem za reševanje kriz, kar je bil dejansko prvi korak k vzpostavljanju fiskalnega stebra skupne evropske valute. Drugi pomemben korak na tej poti pa je bila odločitev za vzpostavitev bančne unije z enotnim bančnim nadzorom, enotnim mehanizmom


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

za reševanje bank v težavah in enotnim sistemom zavarovanja depozitov. Glede na to, da je vzpostavitev drugega in tretjega elementa bančne unije potencialno povezana s finančnimi transferji med davkoplačevalci različnih držav, je vzpostavitev bančne unije mogoče ocenjevati kot posredno pot k bolj ali manj tesni fiskalni in posledično tudi politični uniji držav članic območja evra. Kako realno je, da bo do tega prišlo? Države članice evrskega območja so v zadnjih treh letih dokazale, da so pripravljene sprejeti zelo težke odločitve za ohranitev in dolgoročno stabilizacijo evroobmočja. Eden od ključnih razlogov za to je strah pred razpadom unije. Nihče namreč ne ve, kaj bi to pomenilo, se pa vsi zavedajo, da bi bili finančni, širši gospodarski in politični stroški razpada ogromni. Prav ta strah pred neznanim je bil eden od ključnih motivatorjev sprejemanja težkih odločitev. Te so bile v času sedanje krize vedno sprejemane v situacijah, ko je bil položaj najtežji. Spomnimo se skorajšnjega bankrota Grčije maja 2010 in zgodovinskih odločitev, povezanih z njenim reševanjem, ali pa odločitev jeseni leta 2011, ko je zaradi začetka prelivanja krize s periferije na osrednje območje evra prišlo do aktivnejše vloge ECB v reševanju krize v zameno za dogovor držav članic o fiskalnem paktu.

44 / 45

Kriza v evro območju nikakor ni zaključena in tudi potek institucionalne reforme evroobmočja je mogoče najbolje označiti z besedami »dela v teku«. Trenutno so ta »dela« osredotočena na vzpostavitev bančne unije, pri čemer pa bo njihova dinamika odvisna od pritiska na države članice. Dinamika bo hitrejša, če bo prišlo do zaostrovanja krize. V kontekstu vse večjih razlik med severnimi državami evroobmočja, ki so bolj ali manj na poti iz krize, ter njihovimi južnimi članicami, kjer se pod težo ostrih varčevalnih ukrepov gospodarsko okrevanje še ni resno začelo, je to vse bolj verjetno. Naj zaključim. Da, države članice evroobmočja so podcenjevale nujnost upoštevanja teorije optimalnega valutnega območja kot konceptualne osnove za uvedbo skupne evropske valute. Očitno so se politiki zanašali na uspešnost dosedanjega pragmatičnega pristopa, za katerega je bilo značilno »naredimo korak naprej, potem pa bo že nekako šlo«. V primeru monetarne unije je jasno, da bo uspeh tega koraka odvisen od tega, ali bodo v pogojih dejansko ne popolnoma prostega pretoka delovne sile države pripravljene na resno fiskalno unijo in s tem na prenos dela nacionalne fiskalne suverenosti na nadnacionalni nivo. Upam, da bo odgovor na to vprašanje, ki je vsaj toliko ekonomsko kot politično, pozitiven. Ob tem velja poudariti še nekaj. Odgovor bo moral pasti v kontekstu oblikovanja vseh treh stebrov bančne unije in vzpostavitve pogojev, ki bodo državam južnega dela območja evra omogočile javnofinančno konsolidacijo v pogojih gospodarske rasti. Brez tega se bodo socialne in s tem politične razmere v teh državah zaostrovale, to pa seveda niso pogoji, ki bi bili obetavni za prihodnost skupne valute in EU kot celote.


Boj za spoštovanje človekovih pravic in humanistične vrednote s kulturnim in jasnim dialogom VLA STA N USSD OR F ER

Razmišljati o prihodnosti Evrope je zame zares velik izziv. Še posebno v času pretresov, ki jih Evropa danes doživlja. V času izjemne globalne soodvisnosti se je težko osredotočiti zgolj na prihodnost Evrope, saj politične nestabilnosti v enem delu sveta naplavijo neslutene posledice v drugem delu, zamajejo stabilna gospodarstva in načnejo tisočere vezi socialne države. Zaupanje ljudi v institucije držav in v mednarodne organizacije hitro kopni.

Spremembe, ki bodo odločilno prispevale k Evropi, kjer bodo z večjo močjo in neomajno vladali demokracija, človekove pravice in vladavina prava, se morajo začeti že danes. Najprej in predvsem v družini, tej temeljni enoti ��loveštva, ki usodno oblikuje otroka, njegov vrednostni sistem in njegovo empatijo do soljudi. Družina, ki ne sprejema drugačnih sosedov in prezira njihovo kulturo, ne more biti dobro gnezdo za razvoj otroka, v prihodnosti aktivnega sooblikovalca evropske družbe. Sprejemanje drugačnosti, najsi bo invalidov, spolno drugače usmerjenih posameznikov, ljudi drugačne veroizpovedi od večinske ali politično drugače mislečih, mora postati temelj sobivanja. Tudi na tem moramo graditi Evropo prihodnost.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

46 / 47

VLASTA NUSSDORFER, ROJ E N A 1 95 4 , VA RUHIN J A Č LOVE KOVI H P RAV I C , P R E DAVATE L J I CA , PU BL ICISTKA , PISATELJICA , HUMA N ITA RKA . IN SE VE DA PRAV N I CA , K I J E D O P R E VZ E M A FU NKCIJE VARUHINJE L E TA 2 0 1 3 D E LOVA LA N A TOŽ IL STVU , N AZA D N J E KOT V R H OV N A DRŽAVNA TOŽILKA . JE PO B UD N ICA USTA N OVITVE D RUŠTVA B E L I O B ROČ S LOV E N I J E TE R S KLA D OV PLAMEN DOBROT E IN HIPO K RAT. ME SEČ N O O PRAVI V S A J 150 U R B R E Z P LAČ N E G A DELA , NAMENJENEGA RAN L J IVIM SK UPIN A M. J E E N A O D PO B UDN I C P ROJ E KTA ZAG OVO R N I K – GLAS OTROKA , KI DELUJ E V O K RIL J U VA RUHA Č LOVE KOVIH P RAV I C R S , D E J AV N A J E P R I I ZOBRAŽEVANJU PRO STOVO L J C E V V N E VLA D N IH O RGA N IZAC I J A H , A KTI V N O S O D E L U J E S CENT RI ZA SOCIALNO D E LO, Z VA RN IMI HIŠA MI, MAT E RIN SK I M I D O M OV I I N VZG OJ N I M I ZAVODI. V ZADNJIH DEVE T IH L E T IH J E N A PISA LA D E VE T K N J I G , I Z K U P I Č E K J E Š E L V D O BRODEL NE NAMENE. JE KO L UMN IST KA N A PRAVN IŠK E M SPL E TN E M PO RTA L U I U S - I N F O. V OKVIRU PO RTALA JE BILA V L E T IH 2 0 0 6 - 2 0 1 2 IZ B RA N A M E D D E S E T N A J V P L I V N E J Š I H PRAV NIKOV SLOVENIJE.

Letos sem nastopila funkcijo varuhinje človekovih pravic Republike Slovenije. Pred tem sem celotno profesionalno kariero posvetila državnemu tožilstvu na vseh ravneh - kot okrožna, višja in vrhovna tožilka. Poti, tudi zunaj tožilskih vrst, pa so me vedno vodile do ljudi, ki so potrebovali pomoč. Poznala sem njihove tegobe in stiske, vendar mi sedanja funkcija omogoča celovitejši vpogled v delovanje države in lokalnih skupnosti ter na raven zaščite človekovih pravic, ki jih oziroma bi jih morali zagotavljati omenjeni organi.

Ugotavljam, da je pravna država na veliki preizkušnji, kajti mnogokrat so kršene pravice do učinkovitih pravnih sredstev. O pravicah ljudi se na slovenskih sodiščih ne razsoja vedno v razumnem roku. Socialno državo je načela erozija, socialna varnost se zmanjšuje, tudi zaradi preteklih napak vodenja države in bohotenja neustavljivega pohlepa, korupcije ter nedopustne in mnogokrat nekaznovane kraje družbenega premoženja. Nadzorni mehanizmi države in lokalnih skupnosti niso dovolj učinkoviti.

>> >


>> VLASTA NUSSDO RFER

Zato menim, da je že danes treba sprejeti korenite družbene spremembe, ki bodo zagotovile resnično delovanje pravne države. Še šestnajst let imamo do leta 2030 (kar je bilo vodilo za razmišljanje) in to mora biti dovolj, da vzpostavimo učinkovite mehanizme, ki bodo zagotavljali enakost vsakega pred zakoni države ali evropske skupnosti ter enako obravnavo (ne glede na socialni status, politično pripadnost, članstvo v raznovrstnih mrežah ali druge osebne okoliščine), in to v razumnem roku. Pravo bo moralo v še večji meri služiti humanizaciji odnosov med ljudmi, ne le potrebam po birokratskem in človeku odtujenem redu, ki dovoljuje ponižanje človeka in načenja njegovo dostojanstvo. Seveda pa še tako dober pravni red ne bo mogel zagotoviti spoštovanja vseh človekovih pravic prav slehernemu posamezniku, če ne bo vsakdo spoštoval pravic drugih in obenem izpolnjeval svojih dolžnosti. Ne zgolj pravic, zapisanih v pravnih aktih, temveč tistih osnovnih pravic, kot so za človeka dostojne življenjske razmere, dostop do pitne vode in zdrave hrane, človeka vredno bivališče,

neonesnaženo okolje. Zavest o medsebojni odvisnosti pravic in dolžnosti žal še ni del našega miselnega okvira. Spoštovanje dostojanstva drugega in njegovih pravic mora postati moralna, etična paradigma, ustaljen in splošno sprejet vzorec razmišljanja in delovanja vsakega posameznika. V Evropi bomo morali Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (ki smo jo pogumno sprejeli takoj po drugi svetovni vojni) in druge mednarodne pogodbe enako pogumno morda dopolniti z nekaterimi prej omenjenimi »novimi« pravicami. Mednje bo morda sodila tudi pravica do ekonomskega in socialnega razvoja posameznika, pravica do komunikacij, pravica do participacije in soodločanja. Odločanje o prihodnosti in usodi lokalnih, nacionalnih ali širših skupnosti je danes namreč v rokah političnih elit, povezanih v politične stranke in prepletenih s kapitalskimi in zgolj k profitu za vsako ceno usmerjenimi skupinami. Te mnogokrat ne zmorejo slediti dolgoročnim interesom skupnosti, temveč le partikularnim, kratkoročnim ciljem, povezanim tudi z neizmerno željo obdržati se na oblasti, včasih tudi za vsako ceno in tudi z ukrepi, ki so v nasprotju z osnovnimi načeli pravne države in demokracije.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

Temu so se upravičeno uprli zlasti mlajši, ki so razvili svojevrstne oblike upora proti zlorabi demokratičnih institucij. Z zanosom, ki ga včasih zmorejo le mladi, so začeli razvijati oblike neposredne demokracije. Prepričana sem, da bo Evropa prihodnosti spodbujala in omogočila sodelovanje prebivalcev pri odločanju o najpomembnejših vprašanjih neposredno, na zborih občanov, volivcev, zainteresiranih skupin ali preko sodobnih oblik komunikacije. Morda bomo ljudje odločali o zakonih in drugih ukrepih države kar preko spletnih povezav. Parlament bo morda dobil drugačno, vsekakor dopolnjeno vlogo od sedanje. Ljudje premoremo dovolj modrosti ter zamisli in iniciativ o tem, v kakšni družbi želimo v prihodnje živeti. Že danes imamo pravico sodelovati pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh odločanja. Vendar je raven sodelovanja skorajda neznatna zaradi vsesplošnega nezaupanja v institucije pravne države, zaradi kršenja temeljnih človekovih pravic in brezbrižnosti, ki se pojavi vedno, ko ljudje začutijo nemoč in izigranost. Naši poslanci v parlamentih so predstavniki vseh nas, vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila, pravi slovenska ustava. Ljudje pa so ugotovili, da sedanja predstavniška demokracija potrebuje novega vetra v nova ali stara jadra.

48 / 49

Zato moj osebni nasvet: včeraj je preteklost, ki se je ne da spremeniti, vsak dan pa je lahko nova priložnost, da uresničimo ideje in z voljo dosežemo spremembe. Če ne bomo uspeli tega mi, sedanje generacije, jih bodo naši nasledniki. Vendar je nujen nadaljnji boj za spoštovanje človekovih pravic in humanističih vrednot s kulturnim in jasnim dialogom. Težki časi so lahko izziv in prava priložnost. Verjamem v jutri.


Kaj si dobrega storil za svet in lastni narod? M A RT IN ST R EL

Kakorkoli danes obračamo svet, vse se bolj ali manj vrti okoli denarja. Ali je denar res tako pomemben za ta svet ali pa smo si sami sebi ustvarili mit o življenju, ki naj ne bi obstajalo brez denarja? Veliko vprašanj in malo odgovorov. Res pa je le eno, srečni so bili tudi takrat, ko ni bilo denarja in ne mej. Kam plujemo, ali smo na pravi poti za boljši jutri, ali bo Evropa brez meja prinesla več sreče in veselje v mnoge družine? Združena Evropa mladim daje upanje in tudi sam razmišljam, da smo na pravi poti, ker drug brez drugega tako in tako ne moremo. Za vzor si lahko vzamemo ZDA, kjer se govori en jezik, ni meja med 50 državami in se kot denarna valuta uporablja samo dolar. Saj je vse enostavno, če razumeš ljudi. Država je zaradi ljudi, ne pa obratno. Tudi zgodovina ima svojo moč, ki prav tako kroji usodo ljudstev.

Toda čas teče in mladi vse bolj narekujejo tempo življenja, povečuje se želja po svobodi gibanja in druženju. Evropa se združuje, denarnih valut je vse manj, angleški jezik postaja vse močnejši, toda ne pozabimo ohranjati lastnega jezika in kulture, ne pozabimo imeti radi svoje države. Vsaka kritika je dobrodošla, toda preden jo izustiš, poglej sebe in povej, kaj si dobrega storil za svet in lastni narod, spoštovan boš vsepovsod.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

M ARTIN STREL, ROJEN 1 95 4 , SE J E PRE Ž IVL J A L KOT U ČI TE LJ KITARE V G LASB E N IH ŠO LA H V L J UB L J A N I, T RE B NJ EM, SEV NICI, G RO SU PL J E M. L E TA 1 97 8 J E Z WPMSA ( WORLD PRO FESSIO NAL MA RAT HO N SWIMMIN G A SSO C IATI ON) IZ CHICAG A NA PO B UD O VRHUN SK E GA PLAVA LCA H RVATA VELJKA ROGOŠIĆA , TA K RAT N E GA SE K RE TA RJ A ZA EVROPO, PODPISAL PROF E SIO N A L N O PO GO D B O ZA N A STOPANJE NA PLAVALNIH MA RATO N IH V SK UPIN I PRO F E SI ONALCEV. MARTIN ST RE L J E PRE PLAVA L N A J VEČ J E IN NA J DALJŠE REKE SV ETA IN PO STAVIL 5 SVE TOVN IH RE KORDOV. ZA PREPLAVAN MISSISSIPPI J E B IL L E TA 2 0 0 3 V MONTE CARL U NOMINIRA N ZA ŠPO RT N IKA SVE TA . F IL M B IG RI VER

MAN, KI PRIKAZ UJ E MA RT IN OVO PRE MAGOVA N J E

A MAZO NKE, JE BIL LETA 2 0 0 9 Z MAGOVA L E C F IL MSK E GA FES TIVALA SUNDANCE V PA RK C ITYJ U V Z DA , N AGRA D E PA J E P REJEL T UDI NA MNO GIH D RUGIH F IL MSK IH F E ST IVA L IH. MA RTIN ST REL, KI ZADN J A L E TA Ž IVI VEČ IN O MA V PHO E NI XU V ARIZO NI, JE DO SE DA J IZ DA L T UD I ŠT IRI K N J IGE . MOŽ, KI JE PREMAG AL A MAZO N KO J E PRE VE D E N A V VE Č KOT 2 0 JEZIKOV. ZA VELI K USPE H SI ŠT E J E , DA STA O B N J E M ZRA S LA BO RUT IN NINA , IZO B RAŽ E N A OT RO KA Z O D L IČ N IM ZNA NJEM TUJIH JEZIKOV. SIN B O RUT J E MA RT IN OV ME D N A RODNI MENEDŽER.

50 / 51


Prihodnost Evrope: trajnostni razvoj ali le še razvoj za preživetje? LU ČKA KAJ F EŽ BOG ATAJ

Prihodnost Evrope je v času globalnih povezav in tudi globalnih problemov, milo rečeno, nejasna. O njej moramo razmišljati z različnih zornih kotov. Pomemben vidik evropske prihodnosti je okoljski vidik. In okoljski problemi so danes globalni. Vemo, da je Zemlja super planet, ki pa ima napako – da je omejen. Človeška vrsta na njem raste tako številčno kot po gospodarskih apetitih, planet pa ostaja enako velik, a z veliko bolj omejenim dostopom do naravnih virov na Zemljana. Tega se v evropskem izobilju, v katerem živimo, ne zavedamo dovolj. Ljudje smo v zadnjem stoletju ustvarili novo dobo na tem planetu, ki jo je nobelovec Paul Crutzen poimenoval antropocen. Pri tem je Evropa z gospodarsko ekspanzijo zadnjih dvesto let še kako sodelovala. Za antropocen je značilno, da se posto-

poma približujemo zgornjim mejam nosilnosti planeta. Eksponentna rast človeških aktivnosti ustvarja neverjetne pritiske na biofizikalne sisteme in nekatere kritične meje so že presežene. Globalni okoljski problemi Zaenkrat imamo težave vsaj na devetih področjih. Najprej omenimo podnebne spremembe, katerih ključni indikator je vsebnost ogljikovega dioksida v zraku. Ta je znašala pred tristo leti 280 ppm (delcev na milijon), trenutno pa je vsebnost že 400 ppm in zaradi rabe fosilnih goriv in spreminjanja rabe tal še vedno raste. Varna meja, ki naj je ne bi presegli, pa je manj kot 350 ppm CO2. Kritično mejo smo tako že presegli za več kot desetino. Na drugem mestu je zakisanje oceanov, ki vpliva na morske ekosisteme, koralne grebene, prehranjevalne verige in s tem tudi na človeka. Stopnja zakisanja je trenutno vsaj stokrat hitrejša kot v kateremkoli ob-


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

dobju zadnjih dvajset milijonov let, saj oceani odstranjujejo iz atmosfere kar četrtino človeških izpustov CO2 , to pa veča kislost površinske vode. Izginjanje stratosferskega ozona so mednarodni dogovori zaustavili, a na zakrpanje ozonske plasti bomo čakali še vsaj trideset let. Naslednji ekološki problem je povezan z globalnima cikloma dušika in fosforja, ki vplivata na življenje v jezerih in morjih in povzročata spremembe vodnih režimov. Človeška aktivnost pretvori več dušika iz ozračja v reaktivno obliko kot vse naravne kopenske pretvorbe skupaj. Gre za industrijsko pretvorbo v amoniak, fiksacijo atmosferskega dušika v

52 / 53

kmetijstvu, sežiganje fosilnih goriv in biomase. Varna meja je le četrtina trenutne vrednosti. Tudi ta kritična meja je presežena. Izguba biotske pestrosti vpliva na vse procese na Zemlji, a žal je to že tretja kritična meja, ki smo jo presegli. Povprečna stopnja izumiranja je v današnjem antropocenu sto do tisočkrat večja in ogroža približno četrtino vrst. Tudi raba pitne vode za stabilnost planeta ne sme biti večja od 4000 kubičnih kilometrov letno. Predindustrijska družba je letno porabljala šestkrat manj pitne vode kot današnja, a kljub temu osemsto milijonov ljudi na svetu še vedno nima dostopa do varne pitne vode. Tudi 20 milijonov Evropejcev >> >

LU Č KA KAJFEŽ BOGATAJ J E ROJ E N A L E TA 1 95 7. D IPLO MI RA LA J E N A F A K U LTE TI ZA MATE MATIKO IN FIZIKO, MAGIST RIRA LA IN D O KTO RIRA LA PA N A B I OTE H N I Š K I F A KU LTE TI . I ZOBRAŽEVALA SE JE ŠE N A ŠVE D SK E M IN V Z DA . PRE DAVA N A BI OTE H N I Š KI F A K U LTE TI , KJ ER JE T UDI VO DJA CE N T RA ZA B IO ME T E O RO LO GIJ O, N A F A KU LTE TI ZA M ATE M ATI KO I N FI ZIKO T ER FAKULT E T I ZA A RHIT E KT URO N A UN IVE RZ I V L J U BL J A N I . U KVA R J A S E Z RAZI SKAVAMI S PO DROČ J A K L IMAT SK IH SPRE ME MB IN A PL IKATI V N E M E TE O RO LO G I J E I N VODI ZNANSTV ENE NACIO N A L N E IN E U PROJ E KT E . B ILA J E Č LA N I CA BI ROJ A M E DV LA D N E G A PA NE LA ZA PODNEBNE SPRE ME MB E V Ž E N E VI, O D L E TA 2 009 PA D E L U J E V N J E M KOT U REDNICA PET EGA PO ROČ ILA . B ILA J E Č LA N ICA KO MIT E J A G LO BA L N E G A K L I M ATS K E G A OPAZOVAL NEG A SIST EMA PRI SVE TOVN I ME T E O RO LO ŠK I O RG A N I ZAC I J I I N J E Č LA N I CA U PRAVNEGA ODBORA G LO B A L WAT E R PA RT N E RSHIP. ZA SVOJ E S TRO KOV N O I N D R U Ž B E N O A NGAŽIRANO DELO JE P RE J E LA ŠT E VIL N A UGL E D N A PRIZ N A N J A V S LOV E N I J I I N TU J I N I I N J E S O DO BIT NICA NO BELOVE N AGRA D E ZA MIR (2 0 0 7 ).


>> LU Č KA KAJFEŽ BO GATAJ

nima dostopa do kakovostne vode in varne sanitarne ureditve. Problematična lahko postane tudi sprememba rabe tal v kmetijske namene, saj je danes 12 odstotkov tal že v pretvorjenih v kmetijske površine. Ocenjujejo, da lahko za potrebe kmetijstva spremenimo največ 15 odstotkov tal, ki jih ne pokriva led. To seveda pomeni premislek o količini in vrsti hrane, ki bo še na voljo. Za zadnja dva okoljska problema nalaganje aerosolov v atmosferi in kemično onesnaževanje - meje še niso določene. Vemo pa, da delci v ozračju vplivajo tako na podnebni sistem kot na človeško zdravje in da je človeška aktivnost od predindustrijske dobe naprej podvojila koncentracijo aerosolov v atmosferi. Vemo tudi, da radioaktivne snovi, težke kovine in neštete organske snovi, ki jih povzroča človeška aktivnost, resno uničujejo človeško zdravje in delovanje ekosistemov. Kljub temu da ni še znanih številk, koliko plastike, pesticidov in ostankov zdravilnih sredstev ta planet prenese, lahko mirno rečemo: manj je bolje. Okoljski zlom seveda kljub preseženim mejam ni neizbežen, a znanost nas opominja, da lahko negativni okoljski trendi privedejo do hude in nepopravljive škode v nekaterih ekosistemih in storitvah, ki jih še zlasti v Evropi jemljemo za samoumevne.

Vse to so globalni okoljski problemi, na katere Evropa seveda ni imuna. Prispeva k njihovim vzrokom in že čuti tudi njihove posledice. Res je, da je številne lokalne okoljske probleme Evropa rešila ali pa je na dobri poti. Evropska okoljska zakonodaja je brez primere v svetu, četudi je vse države ne izpolnjujejo v celoti. K sreči je evropska politika že pred leti prepoznala dejstvo, da dobro izvajanje in krepitev varstva okolja prinašata številne koristi. Tako smo v preteklosti prav Evropejci uspešno zajezili pojav kislega dežja, močno izboljšali kakovost vodotokov, kopalnih voda in tudi podtalnice. Veliko bolj previdno kot včasih upravljamo z gozdovi in skušamo bolje prostorsko načrtovati in zavarovati biotsko pestrost našega območja. Manj uspešni smo bili pri zagotavljanju lokalne kakovosti zraka, vsaj glede poletnega ozona in drobnih delcev, ki jim je še vedno izpostavljena skoraj tretjina prebivalcev evropskih mest. Tudi prisotnosti težkih kovin v tleh nismo uspeli povsod rešiti, precej dela Evropejce čaka pri obvladovanju okoljskih težav, ki nam jih povzroča promet. Poraba snovi in količina nastalih odpadkov še vedno rasteta, četudi počasneje kot gospodarstvo. Cilj zaustavitve upadanja biotske raznovrstnosti v Evropi še zdaleč ni dosežen, čeprav so obsežna območja po vsej Evropi razglasili za zavarovana.


BA B Y B O O M BA B Y B O O M 01

Še zlasti neugoden razkorak med dejanskim in želenim stanjem pa prinaša evropski način življenja na področju podnebnih sprememb. Že leta je uradno evropsko stališče, da je nujno doseči cilj omejitve globalnega dviga temperature na manj kot 2 stopinji Celzija in da je za to potrebno tudi znatno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v Evropi. Ne pozabimo, da je po skupnih izpustih teh plinov EU takoj za Kitajsko in ZDA. Pogosto se pohvalimo, da so se naši izpusti v zadnjem desetletju zmanjšali in da bomo dosegli kjotske cilje. A roko na srce, ti podatki zajemajo le izpuste v državah članicah EU, izračunane po dogovorjenih mednarodnih smernicah, ki jih določa UNFCCC. V resnici pa je evropski prispevek h globalnim izpustom bistveno večji - v izračunih namreč nikoli ni upoštevan evropski uvoz blaga in storitev. Ta pa se je večal iz leta v leto, saj smo v Evropi ostali tipična potrošniška družba. Tudi sistem trgovanja z izpusti se nam v EU ni preveč posrečil, saj je prihajalo do številnih stranpoti in celo zlorab. Naivno je bilo pričakovati, da bo tak tržni mehanizem reševal okoljske težave, katerih globoki vzrok je potrošniški način življenja.

54 / 55

Negospodarna korist Planet, ki ne raste, spreminjamo torej tudi Evropejci, misleč, da bomo od tega imeli nenehne koristi. A to počnemo negospodarno in planet se že odziva. Ta odziv pa nas vse bolj stane. Stanejo nas posledice podnebnih sprememb, stanejo nas lokalne ekološke katastrofe, vplivajo na naše blagostanje, na kakovost in razpoložljivost osnovnih virov in s tem tudi na naše zdravje. Neporavnan račun naravi družba plačuje s povečanjem umrljivosti, skrajšanjem življenjske dobe in stroški zdravljenja bolezni, ki jih povzroča onesnažen zrak, preko zmanjšanja kmetijskih pridelkov zaradi več ozona pri tleh ter seveda propadanja ekosistemov. Poseganje v naravo je sicer prispevalo k razvoju človeštva, a cena za to so naraščajoči stroški za blaženje učinkov nepredvidenih tveganj in nepričakovanih dogodkov. Žalosten rezultat bo tudi neprimerno slabše stanje okolja in virov za prihodnje generacije. Zato je premislek o spremembah našega ravnanja nujen. Rast preko mej Evropska politika omejenosti planeta dolgo časa ni upoštevala. Do 70-ih let je veljalo, da meje rasti ne obstajajo. V 80-tih prejšnjega stoletja je začelo veljati mnenje, da meje sicer obstajajo, a so daleč v prihodnosti. Mantra 90-tih je bila, da so meje rasti že bližje, a niso pomembne, ker jih bodo uravnavali trgi. Grenko spoznanje na začetku novega tisočletja je bilo, da tržno gospodarstvo ne deluje v to smer, vendar z optimističnim nastavkom, da bodo nove tehnologije omogočale nadaljnjo rast. Od leta 2010 poslušamo, da če bi nam uspelo obdržati gospodarsko rast, ne bi imeli težav z mejami. Lani pa je konferenca RIO+20 lansirala novo idejo: da nam bo zeleno gospodarstvo dalo nove vire za rast. >> >


>> LU Č KA KAJFEŽ BO GATAJ

A EU na svoji koži spoznava, da globalni trendi, ki jih v veliki meri določata rast prebivalstva in potrošnje na prebivalca, vse bolj izpostavljajo pomanjkanje virov kot ključni omejitveni dejavnik razvoja. To sproža pri večini virov hitro rast in večje nihanje cen, kar seveda znižuje konkurenčnost gospodarstev. Evropa postaja povsem odvisna od uvoza energije in surovin, saj uvozi približno šestkrat več surovin, kot jih izvozi, redke rudnine, kot so kobalt, platina, titan in vanadij, pa uvaža v celoti. V Nemčiji je strošek surovin v industriji že dvakrat večji kot strošek dela. Industrijska in razvojna politika naj bi spodbujali raziskave in inovativnost na področjih, ki bodo zmanjševala odvisnost od virov, ki jih preprosto nimamo. Če smo do zdaj izboljševali produktivnost dela, moramo za naprej izboljševati produktivnost virov. Ekonomsko smiselne druge možnosti pravzaprav niti nimamo. Evropski komisar za okolje Janez Potočnik meni še, da vzorca razvojnega modela, razvitega v privilegiranem razvitem delu sveta, ni mogoče preslikati na svet, v katerem živi že več kot sedem milijard ljudi, ki vsak dan trošijo več. Prehodu v gospodarstvo, ki bo bolj učinkovito ravnalo z viri in kjer je zelo malo izgubljenega, torej v zeleno gospodarstvo, se zato preprosto ne moremo izogniti.

Zelene poti in stranpoti Je zeleno gospodarstvo ali zelena rast torej alternativa za Evropo ali celo rešitev za prihodnost? Morda, a kaj, ko točnih predstav, kaj je to zeleno gospodarstvo, nimamo. Naivno ga lahko enačimo z razvojem proizvodov, ki jih bo mogoče ponovno uporabiti, reciklirati, proizvodov, ki jih bo mogoče proizvesti z manj porabe energije, vode, surovin in drugih dragocenih virov. Za mnoge so zelena delovna mesta vsa mesta v industriji obnovljivih virov energije: od monterja solarnih panelov do prodajalca biodizla. Čeprav oba lahko delata v mizernih pogojih in za mini plačo. Če bi zeleno gospodarstvo res postalo alternativa današnjemu razvojnemu modelu, potem bo moralo biti mnogo več. Prehod v zeleno, trajnostno ali »kakor ga že poimenujemo« gospodarstvo je kompleksen in dolgoročen podvig, saj Evropa ne potrebuje le malih kozmetičnih popravkov. Novo gospodarstvo potrebuje vlaganja in na prvem mestu je vlaganje v ohranjanje naravnega kapitala. Politika mora prepoznati gospodarski in socialni potencial, ki ga ima naravni kapital, in naj za začetek odpravi subvencije za škodljive vplive na okolje, prepove nesmotrne in netrajnostne rabe prostora, vode in drugih naravnih virov. Zelenega gospodarstva tudi ne bo, če ne bomo vlagali v ljudi. Vsi potrebujemo nova zelena znanja in veščine, pa še nimamo ustrezne izobraževalne politike. Mnogi bi se morali vključiti v programe preusposabljanja, ki naj bi bili ključni del politik


B A BY BO O M BA B Y B O O M 01

trga dela. Vlaganje v ljudi pa pomeni tudi odpravljanje revščine, neenakosti in spodbujanje socialnega podjetništva. Zelenega gospodarstva brez politik, ki se posvečajo vprašanjem pravičnosti, ni. Bistvena za prihodnost Evrope je tudi ozelenitev ključnih gospodarskih sektorjev, kot so energetika, kjer naj imajo prednost nizkoogljični viri, pa promet, industrija in kmetijstvo. Za to so nujne politike za inovacije, za spodbude in za dolgoročno planiranje, mnogo daljše od štiriletnega mandata. Če se Evropa odloči za zeleno gospodarstvo, mora biti dovolj politične volje tudi za vplivanje na finančne tokove. Gre za finančno ovrednotenje okoljskih storitev in njihovih bodočih koristi, izplačila za ohranjanja storitev ekosistemov, za okoljsko fiskalno reformo, ki je širša kot le zelena davčna reforma, upoštevanje zunanjih stroškov – torej za zaračunavanje onesnaženja. Pri tem je nujno privabljanje zelenih vlaganj, “potrpežljivega” kapitala, ki ne špekulira in ki ne pričakuje hitrih dobičkov. Konec bi moralo biti osredotočanja na BDP kot merilo napredka, saj ne upošteva prispevka naravnih dobrin k blaginji, zdravju in dobremu počutju. Za piko na i pa trajnostno gospodarjenje zahteva tudi drugačno vodenje vlad. Zeleno gospodarstvo mora biti glavni projekt vlad in ne stranska aktivnost kakega resorja. Vlade ga morajo jemati kot dolgoročni novi cilj. Dokončno morajo odpraviti upoštevanja ozkih interesov in kratkoročnih rezultatov ter si za svoja de-

56 / 57

janja jasno postaviti odgovornost. Zelene politike in zeleno gospodarstvo se lahko oblikujejo le v tesnem sodelovanju s podjetji, sindikati, univerzami, nevladnimi organizacijami in organizacijami potrošnikov. Za ozelenitev gospodarstva torej potrebujemo tudi ozelenitev politike. Prihodnost Evrope je zato odvisna tudi od tega, kdaj bomo začeli resnično gospodariti ekološko trajnostno, ekonomsko učinkovito in s socialnega vidika pošteno. Znanje za to imamo in vemo, da boljše izvajanje in nadaljnja krepitev varstva okolja prinašata številne koristi. Skrbno upravljanje naravnega kapitala in ekosistemskih storitev bo povečalo našo odpornost in prožnost in to je za negotovo prihodnost najboljša popotnica. Če si resnično želimo doseči pozitivne okoljske rezultate in koristi za širše gospodarstvo, pa bo nujno tudi povezano delovanje, ki bo presegalo meje sektorskih politik. Najtežje breme spoznanja pada na našo generacijo, čeprav jih je pred nami živelo kakih štiri tisoč. Zadnjih petsto generacij je z razvojem kmetijstva in urbanizacije začelo postopoma vplivati na planet, zadnjih osem pa je ustvarilo antropocen s pomočjo antibiotikov, mineralnih gnojil, motorja z notranjim izgorevanjem, rabo fosilnih goriv, s sproženo globalizacijo gospodarstva in zagrizenim potrošništvom. Časa za odločitev za drugačen razvoj zmanjkuje, zato je naša generacija tista, ki mora odgovorno odločati o prihodnosti. Ta generacija bo začrtala, ali bo prihodnost Evrope res trajnostni razvoj ali le še razvoj za preživetje.


Katarina Bla탑un (12 let), Evropska moda; barvice, flomastri


58 / 59

BA B Y B O O M B A BY BO O M 2

1946-1965: GENERACIJA »BABY BOOM«, OTROCI BLAGINJE SMO DOSLEJ NAJŠTEVILČNEJŠA GENERACIJA. ODRAŠČALI SMO V OBDOBJU VSESPLOŠNEGA OPTIMIZMA, PRILOŽNOSTI IN GOSPODARSKEGA NAPREDKA. TRADICIONALNE VREDNOTE IN STARA PRAVILA SO POSTALI STAROMODNI, SPREMENIL SE JE ODNOS DO AVTORITET. UPRLI SMO SE SVOJIM STARŠEM, BILI SMO AKTIVNI KRITIKI POLITIKE IN IDEOLOGIJE SVOJEGA ČASA. NA NAS SO VPLIVALI TELEVIZIJA IN CIVILNI PROTESTI. V NAŠEM ČASU SO SE POJAVILA ŠTUDENTSKA GIBANJA, GIBANJA ZA PRAVICE GEJEV, ŽENSKA GIBANJA, ZAHTEVE PO RASNI ENAKOPRAVNOSTI. GRADILI SMO ALTERNATIVNE ŽIVLJENJSKE SLOGE IN SAMOPODOBO, EKSPERIMENTIRALI SMO Z DROGAMI. KER POSLUŠAMO SEBE, DELO RAZUMEMO KOT NAČIN ŽIVLJENJA IN POSLANSTVO. IZBIRALI SMO GA PO ŽELJAH IN TUDI USTVARJALI TAKŠNA DELOVNA MESTA IN POSLE. OSEBNOSTNO SMO SE OBLIKOVALI DO 18. LETA.

1955-1965: “BABY BOOM 2” PRECEJ OPTIMISTIČNIH POGLEDOV SMO V PRIMERJAVI Z NAŠIMI NEPOSREDNIMI PREDHODNIKI ŽE IZGUBILI. VEČINO KORISTI POVOJNE BLAGINJE, KOT SO NAJBOLJŠA DELOVNA MESTA, STANOVANJA IN DRUGE PRILOŽNOSTI, SMO ZAMUDILI. ZAČELI SMO SE BOLJ ZANAŠATI NASE IN NA SAMOPOMOČ. ZAZNAMUJE NAS VEČJI SKEPTICIZEM NAD MEDIJI IN INSTITUCIJAMI. EKONOMSKI PADCI VPLIVAJO NA OBČUTNO POZNEJŠE UPOKOJEVANJE NAŠE GENERACIJE.

Število prebivalcev na Zemlji: 3 milijarde

Erica Johnson Debeljak 1961 Sandi Češko 1961 Sandra Bašić Hrvatin 1962 Janez Škrabec 1963 Marta Kos Marko 1965


Združene države Evrope E RICA J OH N SON D EBEL JA K Prevod iz angleščine: Polona Glavan

Leta 1979, ko sem bila stara osemnajst let, sem iz rodnega San Francisca prvič poletela v Evropo. S sestro in najboljšo prijateljico smo bile tri mladenke na lovu za pustolovščinami. Kot dekleta srednjega razreda še zdaleč nismo bile dedinje Isabel Archer in Daisy Miller, slavnih ameriških likov Henryja Jamesa, vendar pa je bilo v tistih časih tipično, da so svobodomiselne družine iz ameriških obalnih mest svoje otroke pošiljale na počitnice v Evropo, da bi si razširili obzorja. Opremljene s potovalnimi čeki American Express, povratnimi letalskimi vozovnicami in trimesečnimi železniškimi vozovnicami Eurail, vse na račun staršev, smo se podale na pot. V popotnem načrtu smo imele London in Pariz in Azurno obalo, Benetke in Rim in grške otoke, pa seveda Amsterdam, ki je postal nujni cilj vseh mladih ameriških turistov bolj zaradi vznemirljivega koncepta legalne marihuane kot pa zaradi Van Gogha ali hiše Ane Frank. Obšle smo Jugoslavijo, za katero takrat niti slutila nisem, da bo postala moj dom, ker vozovnice Eurail niso veljale v komunističnih državah, sploh pa je bila že sama Evropa dovolj terra incognita, tudi če nisi prestopil zastrašujoče meje in železne zavese.

Zdaj, tri desetletja pozneje, sem bona fide državljanka Evrope, saj sem več kot dvajset let, skoraj polovico življenja, preživela v večkulturnem zakonu v mestu, ki je nekoč ležalo na sami meji med Zahodom in Vzhodom. Tako imam edinstveno priložnost, da lahko na terenu opazujem, kako se razvija ameriško dojemanje Evrope, mnenje starega sveta o novem in obratno. Ko smo bile mladenke v sedemdesetih letih 20. stoletja, je bil ta odnos manj napet kot pa zdaj v času krize in upada. Takrat smo bili vsi bolj neobremenjeni. Na tistem prvem potovanju nas je osupnilo, da medtem ko smo si ameriška dekleta brila noge in pazduhe, so se Evropejke že depilirale po bikini predelu. Še bolj šokantno je bilo, da so se Evropejke na plaži sončile zgoraj brez, vseeno pa so Evropejci trdili, da je v posteljo laže dobiti zadrgnjena ameriška dekleta kot pa njihove evropske vrstnice, in tako so nas vneto oblegali v vsaki evropski prestolnici, ki smo jo obiskale.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

60 / 61

E RICA JOHN SON DEBELJAK J E ROJ E N A 1 96 1 V Z D RUŽ E N IH D RŽAVA H A M E R I KE . Š TU D I RA LA J E EKO NOMIJO, FRANCOSKO K N J IŽ E VN O ST IN K RE AT IVN O PIS A N J E . KL J U B M AG I S TE R I J U MBA IN DEL U V BANKI V N E W YO RK U J E N A N J E N I Ž IVL J E N J S K I POTI P R E V LA DA LO L I TERA RNO USTVARJANJE. PO L E T U 1 993 , KO SE J E PRE SE L ILA V S LOV E N I J O, J E V “ PO S VO J ENI DRŽAV I” IZDALA PE T K N J IG, VEČ IN O MA E SE J IST IČ N E IN AVTO BI O G RA F S K E N A RAV E , ROMAN ANT IFA CO NA (20 1 2 ) PA SE ŽA N RSKO PRIB L IŽ UJ E KR I M I N A L KI . ZG O D BE , E S E J E I N KOLUMNE O BJAV L JA V D O MAČ E M IN T UJ E M T ISK U, Z E LO V E L I KO TU D I P R E VA J A . J E ČLA N ICA DRUŠTVA SLOVE N SK IH PISAT E L J E V. Z MOŽ E M IN T RE M I OTRO KI Ž I V I I N D E LA V LJ U BL JANI.

V Evropi je bilo sicer vse manjše in skrbneje ohranjeno. Ameriške omare so bile take, da si vanje lahko zakorakal, evropske pa majhne in elegantne. Mi smo imeli ogromne krvave zrezke, Evropejci polže in vampe. Luči v vežah evropskih stanovanjskih blokov so po določenem času ugasnile, pri nas pa so gorele dan in noč. Na splošno se je Evropa zdela bolj zmerna in civilizirana, manj nagnjena k neznosni družbeni krutosti, k poblaznelo bogatim, ki bi gazili po brezdomcih in nemočnih, kar je bilo na ulicah New Yorka in San Francisca nekaj vsakdanjega. V resnici gre za paradoks glede na to, da je bila Evropska unija ustanovljena prav z namenom, da bi se izognili krutosti, ki si jo je prizadejala Evropa med dvema apokaliptičnima svetovnima vojnama dvajsetega stoletja.

In kakšna je trenutna temperatura odnosov? Priznati moram, da jih, odkar živim v Evropi, še nisem videla na tako nizki ravni, tako prežetih z vzajemnim prezirom. Trenutna gospodarska kriza, ki so jo povzročile skrajnosti kapitalizma, je skovala mnogo manj zavezništev kot skrajnosti komunizma pred njo, in ustvarila zagrenjeno vzdušje, kjer ni prostora za idealizem. Američani na ponavljajoče evrske krize gledajo povsem zaničljivo, s posmehom spričo nerodnih Evropejcev, ki ne znajo niti lastne hiše spraviti v red, z mračnjaškim zadovoljstvom, ker je opevanemu modelu socialne države skandinavskega tipa končno spodletelo, z dražljivo škodoželjnostjo, kadar množični strelski pokol v Oslu ali Veliki Britaniji pokaže, da Evropejci vendarle niso tako civilizirani. Evropejci, zlasti mladi, pa se čez Atlantik ozirajo k New Yorku, prestolnici svetovnih financ, ki je z brezmejnim pohlepom in nemoralnostjo zrušila svetovno gospodarstvo. Ameriška dinamičnost se jim ne zdi več privlačna; gre za pokvarjeno laž. >> >


>> ERI CA JOHNSO N DEBELJ A K

Ironično pa je, da sta si Evropa in Amerika kljub trenutnemu stanju čezatlantskih odnosov danes precej bolj podobni, kot pa sta si bili v sedemdesetih letih 20. stoletja. Takrat so bila evropska mesta v glavnem bela in monokulturna, danes pa se London, Rim in celo nekoč poškrobljeni Dunaj postavljajo ob bok New Yorku in Los Angelesu kot multikulturne in kozmopolitske prestolnice. Legalna marihuana je v puritanski Ameriki prav tako pogosta kot v Amsterdamu, voskanje bikinija pa na obeh straneh luže prisotno na vsakem koraku.

Da bi lahko v Evropski uniji in Združenih državah leta 2030 ne le ohranili zvezo nedotaknjeno, temveč predvsem uresničevali svoje pravice, človeško dostojanstvo in samoodločbo, pa tudi spodoben (čeprav ne pretiran) materialni standard, se moramo skupaj spopasti z velikimi izzivi našega časa. Najbolj nujni med temi izzivi so: ukrepi za ustavitev globalnega segrevanja in varstvo okolja, politične reforme, s katerimi se bomo lotili vse večjih slabost demokracije, in ekonomske politike, ki bodo poskrbele za pravičnejšo razporeditev bogastva ne le v posameznih državah, temveč med različnimi članicami Evropske unije ter po še bolj različnem svetu. Vem, da se takšen idealizem v teh časih sliši absurdno, vendar pa je edina druga možnost ta, da strmimo v televizijske in računalniške zaslone ter nejasno upamo, da bodo imeli naši otroci na tem planetu nekakšno prihodnost. Ob nedavnih škandalih, kot so vohunske dejavnosti ameriške Agencije za državno varnost in pregon Edwarda Snowdena, bi bilo za nas, Evropejce in Američane, nespametno, če bi se zanašali na to, da se bodo naše vlade same lotile teh izzivov. Tu in tam bodo potrebovale našo spodbudo. Zato pa imamo ulice.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

Alen PunÄ?uh (12 let), Evropska umetnost; barvice, flomaster

62 / 63


Evropa na križišču – z Evropejci ali brez njih SA NDI ČEŠKO

Po desetletjih uspešnega razvoja povezovanja in združevanja evropskih držav ter osredotočenosti na izboljševanje življenjskih razmer se nenadoma zdi, kot da je bilo vse samo zabloda ali misija nemogoče. Ni ogrožen le celoten združitveni proces, celo mir kot najbolj pomemben dosežek ni več nekaj samoumevnega. Z ekonomsko krizo ni izpuhtel le optimizem. Celo najbolj preudarni politiki, kot je Jean-Claude Juncker, opozarjajo, da so se duhovi vojn ponovno prebudili. Jezik izključevanja in iskanja krivcev pri drugih postaja celo legitimen del diskurza v nekaterih parlamentih in drugih demokratično izvoljenih institucijah. Za ekonomsko in socialno blaginjo že vemo, da takšne, kot je bila do sedaj, v spremenjenih ekonomskih razmerjih ni več možno

zagotavljati. Prvič po dolgem obdobju rasti nova generacija ne more več samoumevno pričakovati, da bo živela bolje od svojih staršev. To je zelo črnogleda slika, zato je izzive, s katerimi se srečuje Evropa, treba postaviti v kontekst svetovnih sprememb, ker le tako lahko razumemo celoto in ne samo njenih delov ali lokalnih posledic. Svet se je namreč dramatično spremenil, še posebej njegova gospodarska slika. To najbolj ponazarja dejstvo, da še dobro desetletje nazaj ni nihče pomislil, da bo rast evropskega gospodarstva tako odvisna od še donedavno nerazvitih gospodarstev (države BRIC). Tektonske spremembe, ki danes premikajo in pretresajo svet in z njim tudi Evropo, so posledica: 1) Globalizacije, ki je povzročila, da so dobesedno čez noč padle skrbno varovane pregrade med državami, civilizacijami in kontinenti. 2) Hitrega uvajanja novih tehnologij – predvsem digitalnih,


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

64 / 65

SANDI Č EŠKO, ROJEN 1 9 6 1 , PO IZO B RAZ B I PO L ITO LO G, J E SO U S TA N OV I TE L J I N S O LA S TNI K PO DJETJA ST UDIO MO D E RN A , VO D IL N E GA PO DJ E T J A N A PO D ROČJ U D I R E KTN E G A MA RKET INGA V VZHO DN I E VRO PI. PRE KO SVOJ IH PO DJ E T IJ V VZ H O D N I E V RO P I , V E L I K I BRI TANIJI IN ZDA T RŽI S VOJ E B LAGOVN E Z N A MK E TO P SHO P, D O R M E O, B I G F I S H , KO S M O DI S K IN DELIMANO PO VSE M SVE T U. VE L J A ZA USPE ŠN E GA PO DJ E TN I KA I N I Z J E M N E G A POSLOVNEGA INOVATORJ A . J E Č LA N VE Č PO SLOVN IH Z D RUŽ E N J N A PO D ROČ J U D I R E KTNEGA MARKETING A (DMA , E RA ), Č LA N IN T E RN AT IO N A L A DVISO RY B OA R D P R I D M A , Č LA N ORGANIZACIJE CLINTO N GLO B A L IN IT IAT IVE . V SLOVE N IJ I J E Č LA N S V E TA E KO N O M S K E FA KULTETE, ČLAN NADZO RN E GA SVE TA IE D C – PO SLOVN E Š O L E B L E D I N Č LA N S V E TA GUVE RNERJEV V AMERIŠ K I GO SPO DA RSK I Z B O RN IC I V SLOVE N I J I . S PO M LA D I L E TA 2013 S E J E PRIDRUŽIL PRESTIŽ N I GLO B A L N I MRE Ž I D UK E O F E D IN B U RG H ’ S I N TE R N ATI O N A L AWA RD. ZELO JE AKT IV E N V LA ST N E M ZAVO D U VIVA , K I GA JE U S TA N OV I L Z N A M E N O M PODPORE IN POVEZOVA N J A PO DJ E T IJ IN N E PRO F IT N E GA SE KTO R J A . V O KV I R U ZAVO DA MOČN O PODPIRA SO CIAL N E IN IC IAT IVE IN D RUŽ B E N O O D G OVO R N O S T. S A N D I Č E Š KO J E TUDI MENTO R MLA D IM PO DJ E T N IKO M IN C E N J E N GOVO R E C N A M E D N A RO D N I H POSLOVNIH ŠOLAH.

ki ustvarjajo ne le neverjetne ekonomske, temveč tudi socialne in celo politične spremembe. Podjetja, kot so Facebook, Amazon itd., so po številu članov svojih skupnosti že večja od večine držav. Njihova pravila in zakoni bodo za prihodnjo generacijo že bolj relevantni kot ustave in zakoni nacionalnih držav. 3) Omejenosti naravnih virov in ekoloških posledic zaradi njihovega neizmernega izkoriščanja. 4) In ne nazadnje in hkrati tudi najbolj usodno – socialno-političnih pretresov.

Omenjene spremembe postavljajo pod vprašaj vse, kar nam je bilo do sedaj znanega. V zgodovini je bil lahko že eden od omenjenih dejavnikov dovolj za radikalne družbene spremembe, tokrat pa se spreminja vse in ves svet hkrati. Evropa je danes pred izzivi, kot doslej še ni bila nobena družba v svetu. Po eni strani smo nekje na pol poti pri vzpostavljanju nove evropske paradigme – Evropske unije, projekta zgodovinskih razsežnosti, po drugi strani se v svetu dogajajo spremembe, ki so po svojih razsežnostih primerljive ali celo večje od tistih, ki sta jih prinesli obe svetovni vojni. >> >


>> S A NDI ČEŠKO

Evropska unija je izjemno ambiciozen projekt že za stabilne politične in gospodarske razmere, v današnjem skrajno dinamičnem svetu pa je, kot da bi menjali streho na hiši sredi najhujšega neurja. Evropa se ni združila zato, da bi zamrznila in tako ohranila vse, kar je bilo doseženo v povojnem času, temveč da bi se lahko na spremembe odzvala kot skupnost, kajti le kot skupnost bomo lahko imeli v novem svetu trdno in prepoznavno vlogo. Zapletene razmere stopnjuje še dejstvo, da je bila Evropska unija projekt gospodarskih in političnih elit, ki so imele za cilj predvsem izključiti vojno kot način uveljavljanja ekonomskih interesov, kar naj bi bil tudi zadosten temelj za vse ostalo – demokracijo, gospodarsko rast in socialno blaginjo. V zelo kratkem obdobju so bili narejeni epohalni ekonomski premiki na vseh področjih dela in življenja, in to v vseh državah Evropske unije. Ne glede na trenutne negativne trende zato Evropa (tudi na svojih najbolj prizadetih območjih) še vedno ostaja najbolj socialno uravnotežena in odgovorna družba v svetu. Če pa ne bomo našli demokratičnega dogovora in odgovora na izzive, s katerimi se sooča ves svet, bodo pod vprašaj postavljeni temelji, na katerih je bila zasnovana dosedanja ureditev.

In kje je Evropi do sedaj najbolj spodletelo? Evropska skupnost je brezhiben, tehnokratsko-političen projekt, ki se je izvajal z inženirsko preciznostjo, korak za korakom. Najprej z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo davnega leta 1951 ter ustanovitvijo skupnega trga EGS leta 1957, ki se 1973 razširi na devet držav. Sledijo prve neposredne volitve v Evropski parlament, leta 1993 se z Maastrichtsko pogodbo ustanovi Evropska skupnost, ki se leta 1995 razširi na 15 članic in nato postopoma na 28 članic. Ta proces, ki se je odvijal pod okriljem vlad in parlamentov in je tekel dokaj tekoče, se je zamajal, ko je bilo treba zanj pridobiti tudi aktivni glas državljanov – francoski in nizozemski volivci so se na referendumu izrekli proti Ustavi Evrope. Težko je dati dokončno oceno, kaj je bil razlog za zavrnitev, v vsakem primeru pa se je pokazal razkorak med politiko in državljani, ki v vrtincu sprememb v tem zgodovinskem projektu niso več prepoznali sebe. Zato je projekt Evropske unije dobil predznak, da je to zgolj projekt velikega kapitala in elit. Zdi se, da so njegovi snovalci menili, da bo vse, kar je dobro za gospodarstvo, samoumevno dobro tudi za državljane. Politika in elite so pozabile, da obstajajo tudi življenjski interesi in premisleki državljanov, ki nosijo celotno breme ekonomske krize in se sprašujejo, kaj jim politične spremembe dejansko prinašajo. Strah in negotovost na eni strani, na drugi pa zbirokratizirane in od ljudi odtujene politične elite, ki so v ekskluzivnih strukturah odločanja izgubile sposobnost komuniciranja s svojimi volivci in tudi vso kredibilnost, ustvarjajo idealne pogoje za populistične, nacionalno ekstremistične skupine, ki so v preteklosti že vzele usodo zgodovine v svoje roke.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

Politiki, ki so voljeni zgolj po nacionalnem ključu, v takšnih okoliščinah še toliko bolj postajajo ujetniki izključno svojih nacionalnih okvirov. Zakaj bi pojasnjevali, opisovali ali opevali Evropo, ko pa je bistveno lažje zmagati ravno s skeptičnim odnosom do Evrope. Politikom in volivcem je bistveno lažje najti skupni jezik pri kritiki Evrope kot pri njenem ustvarjanju. Na tej točki se krog zapre in Evropa ostane zunaj njega. Smo na križišču – Evropejci brez Evrope na eni strani in na drugi Evropejci z močnejšo Evropo. Tisti, ki ne vidijo čez evropske meje, bodo najverjetneje šli po prvi (vzvratni) poti. Tisti, ki želijo nadaljevati začeto, se morajo zavedati, da samo finančnotehnični argumenti ne bodo dovolj, da se zaustavi razpad in propad vsega, kar je bilo doseženo. Vodilne glave bodo našle primerne odgovore, če se bodo zavedale, da nova družbena skupnost ne more biti samo odsotnost vojne, samo seštevek nacionalnih finančnih bilanc in samo skupek zakonov ter birokratov. Vse to so pomembni temeljni kamni, ki pa ne bodo stali eden na vrhu drugega brez ustreznega lepila – ljudske volje ali prepričanja, da je Evropska unija kot skupnost vseh nas najboljša možna rešitev. Da je to tista rešitev, ki pomeni novo upanje za vse in ne samo za izbrane.

66 / 67

Danes prevladujejo v vseh razpravah samo še finančni argumenti, kot da je Evropa zgolj podjetje. Da, Evropa je tudi in morda predvsem podjetje, če želi obdržati svojo vlogo v svetu, ni pa zgolj to. Vendar mora biti to podjetje prijazno do celote in ne le do posameznih skupin. Ne samo zaradi politične in socialne korektnosti, pač pa tudi zato, ker ekonomija, ki prihaja, ne bo utemeljena na strojih ali na poceni delovni sili, temveč na ustvarjalnosti. Kajti vse bo možno narediti, ne bo pa si možno vsega zamisliti, ustvarjalnost ljudi pa je tesno odvisna od pogojev, v kakršnih ti ljudje živijo. Verjetno bo v tem evropskem podjetju treba dati večjo odgovornost predvsem tistim, ki so najbolj sposobni, ampak pod pogojem, da bodo znali skrbeti za celotno skupnost in ne samo zase. Poleg številk in tehnično-političnih argumentov Evropa danes potrebuje predvsem svoje sanje, ki bodo pokazale na novo upanje, na novo zgodbo, ki nas lahko popelje k boljšim razmeram za vse. Evropa potrebuje skupen načrt in zaupanje vanj. Da ideja Evrope ne bo obtičala in zarjavela v parlamentarnih klopeh, pri tistih, ki menijo, da lahko živijo brez idealov, bomo Evropejci morali znati opisati in navdušeno napisati evropsko idejo kot čudovito pravljico, ki jo bomo ponosno pripovedovali svojim otrokom, prijateljem in najbližjim. Pravljico, o kateri bomo lahko sanjali vsi skupaj.


Čas je, da pride čas (Paul Celan, Korona) SA NDRA BAŠIĆ H RVAT I N

Jules Verne je v svojem zgubljenem romanu Pariz v 20. stoletju pisal o svetu brez časopisov. Roman je izšel 130 let po tem, ko je bil napisan (1863), ker ga Vernov založnik ni hotel tiskati. Zakaj? Ker je bil preveč fantastičen celo za pisca znanstvene fantastike. Roman je postal dostopen bralcem, šele ko se je Vernov pra-pra-pravnuk odločil, da je objava tega romana vredna današnjega branja. Roman se dogaja v Parizu leta 1960, v svetu, v katerem vladajo bankirji in inženirji in v katerem je pisanje poezije sramotna zadeva, vredna obsodbe, branje poezije pa sploh ni možno, ker ni dostopna v knjižnicah. Med poklici, ki so v tem finančno-tehnološkem svetu izumrli, je tudi novinarstvo. Namreč, novinarstvo je nastalo in cvetelo v svetu, v katerem so ljudje politično delovali, v svetu, v katerem je bilo možno misliti drugače in se za to tudi boriti. Svet, v katerem kraljuje finančni kapital, oziroma svet, ki deluje kot dobro naoljen stroj,

ne čuti nobene potrebe po kritičnem razmišljanju, političnem delovanju pa tudi ne po časopisih in novinarstvu. Vernov založnik si je lažje predstavljal pot okoli sveta v 80 dneh ali pa pot v središče zemlje, kot svet brez knjig, pisateljev, pesnikov, novinarjev, bralcev in javnosti. No, zdaj živimo v takšni družbi. Družbi, ki je v imenu domnevne stabilnosti pripravljena zadušiti ne samo upor teles, ampak tudi upor mišljenja. Sicer pa je veliko lažje razmišljati o tem, kakšna naj bi bila Evropa leta 2030, kot kakšna je zdaj in kakšna bo naslednje leto. Verjetno je še težje premišljati o tem, kakšna je bila Evropa leta 1945 po grozovitostih svetovne vojne. Uničena, požgana, razseljena, razčlovečena Evropa, s težkim bremenom odgovornosti za iztrebljanje milijonov ljudi zaradi njihove rasne, verske in spolne pripadnosti, ni bila zlomljena v svojih sanjah in vizijah. Prav takrat je ljudstvo Evrope imelo pogum sprejeti odločitve, ki so postavile temelje za drugačno družbo, bolj solidarno, za javni


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

68 / 69

SANDRA BA ŠI Ć HRVATIN, ROJ E N A L E TA 1 96 2 , D O KTO RICA KOM U N I KO LO Š K I H Z N A N O S TI , PROFESO RICA NA FAKU LT E T I ZA HUMA N IST IČ N E ŠT UD IJ E UN I V E RZ E N A P R I M O R S K E M . BI LA JE DO LG O L ET NA PRE DAVAT E L J ICA N A F A K ULT E T I ZA D R U Ž BE N E V E D E V L J U BL J A N I I N PREDSTOJNICA KAT E D RE ZA N OVIN A RSTVO T E R PRE D SE D N I CA S V E TA ZA RA D I O D I FU ZI JO. KOT NEO DVISNA ST RO KOVN J A K IN J A J E SO D E LOVA LA P R I Š TE V I L N I H V P RA Š A N J I H , POVEZANIH Z RAZVOJEM SLOVE N SK E ME D IJ SK E K RA J IN E (N OV I N A R S KI KO D E K S , ZA KO N O MEDI JIH, RAZVOJ SIST EMA J AVN E T E L E VIZ IJ E IT D ). O D L E TA 2 000 D E LA KOT N E O DV I S N A S TRO KOVNJAKINJA ZA SVE T E VRO PE , O SC E IN E VRO PSKO KO M I S I J O N A PO D ROČ J U R E G U LACI JE MEDIJEV. PROFES O RICA B A ŠIĆ HRVAT IN J E T UD I ME D IJS KA A KTI V I S TKA .

sektor, ki bo omogočil vsem dostop do dela, znanja in zdravstvene oskrbe. To so bili temelji Evrope ljudstva in ne Evrope političnih elit, čas, ko so vladanje spremenili v upravljanje. V materialnem pomanjkanju je ljudstvo Evrope videlo priložnost za drugačen svet, kjer so besede kot tovarištvo, solidarnost, pravičnost, spoštovanje sočloveka … ne samo imele pomen, ampak so dobile domovinsko pravico v političnem besednjaku tistega časa. Če parafraziramo J.S. Milla: Evropa je navsezadnje vredna toliko, kot so vredni posamezniki, ki jo sestavljajo. Če svoje državljane ovira v rasti zato, da bi bili bolj ubogljivo orodje v njenih rokah, bo prej ko slej spoznala, da s pritlikavci ni mogoče dovršiti ničesar velikega. In prav to se dogaja. Ljudje se spreminjajo v potrošno blago, v odvečni strošek, ki ga je možno odpuščati in

spreminjati v brezosebne statistične številke. Politika solidarnosti, ki temelji na preprostem dejstvu, da je treba pomagati tistemu, ki je pomoči potreben, zato ker je človek (in ne nekdo, ki je nam podoben) in zato ker je življenje nekaj več kot golo preživljanje, se je spremenila v politiko socialnih transferjev (ne več socialne pomoči), kjer so obsojeni na brezup izključenosti postali krivci za lasten neuspeh. Evropa je postala trdnjava, ki se zapira za nesrečne, razžaljene in preganjanje ljudi. Evropske obale so postale pokopališče ljudi, ki nimajo ničesar več, razen svojih teles in upanja, da nekje mora biti bolje. Gershom Sholem v svojem monumentalnem delu Poglavitni tokovi v

>> >


>> S A NDRA BAŠIĆ HRVATI N

judovski mistiki na začetku zapiše posvetilo: V spomin Walterju Benjaminu (1892-1940) prijatelju (…) Umrl je v Port Bouju v Španiji na poti v prostost. Ne pozabimo, Benjamin je naredil samomor, ker mu ni uspelo zbežati iz Evrope, ki je ljudem vzela upanje, da je s pomočjo razuma možno premagati politično norost. Se res ničesar nismo naučili? Kriza je prinesla strah, strah pred prihodnostjo. In v tej situaciji ustrahovanja so vsi ponujeni ukrepi korak v napačno smer. Pa se še enkrat vrnimo v preteklost. V besedilu Razvoj socializma iz leta 1880 Friedrich Engels obravnava pomen kriz. »Postopoma pospešujeta korak, preideta v tek, industrijski tek se požene v dir in ta se spet stopnjuje do nebrzdane dirke, do popolne industrijske, trgovske, kreditne in špekulativne dirke čez ovire, dokler se po vratolomnih skokih končno spet ne znajde – v jarku poloma.« In v tej ponovni »krizi iz izobilja« politične elite iščejo napačno pot v zavarovanju politične stabilnosti za vsako ceno. Kakšne volitve, lepo prosim. Če gremo na volitve, bomo izgubili dragoceni čas. Časa pa ni. Naenkrat politika in demokracija postaneta vprašanje

zgube časa in denarja. Naenkrat vladanje postane upravljanje, vladajoči pa menedžerji, ki so na tej poziciji toliko časa, kolikor je pač potrebno. To pa so nevarne stvari. To so vhodna vrata v stanje, ki ga nočemo ali pa ne moremo imenovati s pravim imenom. To je izredno stanje, v katerem vsi demokratični vzvodi vladanja postanejo motnja, vsaka zahteva po premisleku in spremembi pa nevarni radikalizem, ki ga je treba na vsak način zatreti. To, česar trenutne politične elite ne razumejo, je, da so nam dvajset let govorili, kako sta kapitalizem in demokracija neločljivo povezana, dobesedno eno in isto. Kapitalizem je enako demokracija. To, kar vidimo zdaj, je, da ta enačba ne drži. Kriza nam je jasno pokazala, da obojega ne moremo rešiti. Če rešimo kapitalizem, ostanemo brez demokracije. In obratno. Na koncu pa še eno pomembno opozorilo. Pozicija, s katere se sprašujemo, vpliva na naravo vprašanj, in narava vprašanj vnaprej določi, kakšne odgovore lahko pričakujemo. Kot bi rekel Ernesto Laclau: Vse poti pač ne vodijo v Rim.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

Odgovornost za sedanje stanje v veliki meri nosijo tudi korporativni mediji. Živimo v družbi, kjer je realnost bolj fiktivna kot fikcija sama in znanstvena fantastika bolj verjetna kot novičarski programi. Ali si kdorkoli od nas lahko zamisli svet, v katerem bomo informacije o pomembnih političnih dogodkih iskali v morju blogov, twitov ali pa FB zapisov, in edino, kar nam bo na razpolago, bo bolj ali manj očitna politična propaganda? Ne? Zato je bolj kot kdajkoli prej treba javno spregovoriti o tem, kakšen medijski svet si želimo. Razprave o prihodnosti medijev morajo biti nujno vpete v spremembo obstoječih družbenih razmerij. Namesto kozmetičnih reform sedanjega medijskega sistema je treba postaviti temelje za novo medijsko politiko, v kateri bi sodelovala široka koalicija državljanov in državljank. Upor ne le da je možen, je nujno potreben. Ni druge poti. Mogoče bo Evropa 2030 postala boljši svet od današnjega. Mogoče pa ne. Pomembno je, da Evropa 2014 postane delovišče demokracije. Če tega ne bo, je popolnoma vseeno, kaj nas čaka čez 15 let.

70 / 71


Oblecimo plašč spokojne identitete, razvijajmo podjetniško samoiniciativnost in se povezujmo J A NE Z ŠK RABEC

Boris Dežulović v eni od septembrskih številk Dnevnikove priloge Objektiv na primeru evropskega prvenstva v košarki ugotavlja, da dobra stara Evropa ni več to, kar je bila. Znani kolumnist ima prav: zemljevid stare celine se je premešal kot karte, mi pa se krčevito oklepamo starega fotelja, prestrašeni od negotovega in drugačnega zunanjega sveta. Evropa res že nekaj časa ne deluje kot sistem.

Kot menedžer in podjetnik in ne nazadnje kot državljan te Evrope, ki je zgodovinsko že marsikaj doživela in preživela, bi rekel: ne pozabimo, da ni nič bolj stalnega, kot so spremembe. In vsaka sprememba je priložnost. V burnih časih, v katerih živimo, se postavljajo vprašanja: kaj se spreminja, kako se spreminja in na koga te spremembe najbolj vplivajo.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

Evropska unija danes predstavlja 4 odstotke svetovne populacije in ustvari 20 odstotkov svetovnega BDP. Za socialno podporo pa v Evropski uniji namenimo kar 50 odstotkov vseh socialnih izdatkov. Pred stotimi leti je Evropa prispevala 35 odstotkov svetovnega BDP in predstavljala nekaj več kot 20 odstotkov celotne svetovne populacije. Kakšno nesorazmerje! Še posebej, ker Evropa danes ni v vzponu, ne pridobiva na konkurenčnosti, ravno narobe, izgublja moč, ki jo je imela pred stoletjem. Spominja na aristokrata izpred dvestotih let, ki si je nabral ogromno bogastvo, zdaj pa ga ne more

72 / 73

več vzdrževati. Evropske vrednote, ki so gradile socialno državo in omogočale standard, kakršnega smo imeli nekoč, so iz časa, ko je bila Evropa močna, z mnogimi kolonijami, ko so se vanjo stekali dobički z vsega sveta. Danes vrednost iz nje odteka. Zato smo vsi zadolženi in rešitve brez varčevanja ne vidim. Razvoj in trendi vplivajo tudi na dogajanja na drugih koncih sveta, EU pa se medtem odziva s čedalje večjo nepotrebno birokracijo in mrtvimi resolucijami, kar so ugotavljali tudi nekateri visoki govorci letošnjega blejskega strateškega foruma: da se namreč EU ne sooča le s finančnogospodarsko krizo, ampak tudi z vprašanjem svoje vloge v svetu, z dilemami o nadaljnjem notranjem povezovanju in z izzivom, kako odločanje o pomembnih vprašanjih in o izbiri evropskih voditeljev približati svojim državljanom. >> >

J ANE Z ŠKRABEC, L ET N IK 1 96 3 , D IPLO MIRA N I E KO N O MIST, J E L E TA 19 9 1 U S TA N OV I L PODJ ETJE RIKO, KI SE DA N E S UKVA RJ A Z IN Ž E N IRIN GO M N A PO D ROČ J U I N D U S TR I J E , OKOLJEVARSTVA , ENERGE T IK E , LO GIST IČ N IH SIST E MOV IN GRA D B E N I Š TVA . L E TA 19 9 7 J E U S TANOVIL PO DJETJE RIKO HIŠE , K I PRO IZVA J A IN T RŽ I L E S E N E H I Š E , L E TA 2002 PA Š E PODJ ET JE RIKO INVEST. SK UPIN A RIKO IMA SVOJ A PRE D STAV N I Š TVA V M O S KV I , M I N S K U , KI J EVU, SKOPJU IN LO NDO N U. ZA SVOJ E D E LO J E PRE J E L ŠT E V I L N A P R I Z N A N J A ZA I Z J E M N E GOS PO DARSKE, PODJETN IŠK E IN VO D STVE N E D O SE Ž K E . RUSK I P R E D S E D N I K G A J E O D L I KOVA L Z REDO M PRIJAT EL J STVA . J A N E Z ŠK RA B E C J E ČA ST N I KO N Z U L KRA LJEVINE MAROKO, PREDSEDNIK IN ČLAN RAZLIČNIH ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV. DEJAVNO PODPIRA AKTIVNOSTI LOKALNEGA OKOLJA , JE POKROVITELJ KULTURE, UMETNOSTI IN ŠPORTA . SREDIŠČE NJEGOVIH DRUŽBENO ODGOVORNIH DEJANJ PREDSTAVLJA ŠKRABČEVA DOMAČIJA V HROVAČI. CHARLES HANDY, SVETOVNI GURU MENEDŽMENTA , GA JE ZARADI NJEGOVIH DONATORSKIH IN MECENSKIH PRIZADEVANJ UVRSTIL MED 23 NOVIH SVETOVNIH FILANTROPOV, KAR MU JE PRINESLO NAZIV MECEN LETA (2010, ČASNIK FINANCE).


>> J A N EZ ŠKRABEC

Stanje, ki pesti tako posameznike kot skupnosti in elite, ni zgolj ekonomska kriza. Je veliko širša kriza, kriza neprilagojenosti na trenutne razmere. Zdi se, kot da Evropa kot političen projekt kljubuje nacionalni državi, kljubuje njeni primernosti v pogojih vse večje soodvisnosti, kljubuje globalizaciji sami. Evropeizacija je pač razumski politični odziv na globalizacijo. Pa je res nujna? Saj ne bo tragedija, če ne bomo več središče sveta! Proces evropeizacije, tako kot tudi proces globalizacije, terja politično, gospodarsko, socialno in kulturno sinhrono delovanje. Evropski trg temelji na evropski skupnosti, ta pa na družbi, ki bi morala več poudarka namenjati izobrazbi. Nekoč je takšna že bila: ob zametkih razvoja sodobnih univerz, ko so se stara evropska mesta bojevala za univerzitetni status, vse pa je temeljilo na podjetniški pragmatičnosti, ki se je izkazala kot razvojno gonilo. Izobrazba je za obstoj demokracije ter njenih ključnih vej, človekovih pravic, zakonodaje, politike in prava, zagotovo ključnega pomena.

Izobraženi bi, kljub temu da se je naš včerajšnji svet zrušil, morali znati sprejeti novega. Razmere res niso dobre, a po drugi strani tudi katastrofalne niso. Evropski izvoz je večji od uvoza, proračunski primanjkljaj se počasi zmanjšuje. Evropski trg, še vedno eden izmed največjih in najmočnejših na svetu, postaja čedalje bolj odprt, več je konkurence. To je zagotovo prednost, ki jo prinaša Evropska unija. Še zdaleč nismo blizu stanja, ko bi se morali predati. Znati moramo izrabiti naše prednosti. Naša prihodnost je naša kultura, pomemben produkcijski dejavnik evropskega gospodarstva, ki vpliva na gospodarsko rast in na ustvarjanje kakovostnih delovnih mest. Kultura Evrope je s pestrostjo, mnogoterostjo in različnostmi močna komparativna prednost v globalnem svetu. Seveda ne brez povezovanja s tistimi deli sveta, ki so v vzponu, na primer z Azijo, z učenjem njihovih jezikov, spoznavanjem njihove kulture, skupnimi raziskavami in razvojem, trgovanjem; tu je tudi prihodnost za mlade in njihova nova delovna mesta. Pisateljica Brina Svit je nedolgo tega poetično, a hkrati realistično pretanjeno prepletla med seboj dve besedi: spokojna identiteta. Poiščimo spet to svojo identiteto in bodimo hkrati odprti kot posamezniki, družbe in kot države. Po Maxu Frischu, švicarskem pisatelju, identiteta pravzaprav ni dediščina preteklosti, temveč izraz našega skupnega projekta za prihodnost. Ni dana z rojstvom ne z lenobnim pripadanjem neki skupnosti, ampak predvsem z delovanjem zanjo, njen razvoj, njeno prihodnost. Prihodnost je odvisna tudi od vsakega posameznika. Ker vsak posameznik tvori družbo. Vsakdo, ki biva in diha z družbo in v njej, mora prevzeti odgovornost za svoje osebno in družbeno okolje.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

Sam se rad držim načela: Blame no one, expect nothing, do something! (Ne obtožuj nikogar, ne pričakuj ničesar, stori nekaj! Op. ur.) V poslu ni nič podarjeno. Podjetnik mora znati idejo, ki sploh ni nujno revolucionarna (lahko je le nadgradnja že znanega), sam čim bolj učinkovito (iz)tržiti. Ustvarjati moramo vodje, jim zaupati in jim s tem tudi predati odgovornost. Vse to mora podpirati učinkovita sistemsko enostavna, trajnostno naravnana politika. Taka bo lažje podpirala podjetništvo, ki se želi posvetiti razvoju in poslovnim aktivnostim, torej dobrega, ne pa tistega brez potenciala. K uspehu in rasti pelje optimističen pogled na svet in prava doza samorefleksije, zdravega premisleka, ki ne odpove v krizah niti ne zaspi v uspehih. Američani se hitro poberejo, ker verjamejo v moč idej in sprememb in tako tudi reagirajo. Dinamika ameriškega gospodarstva temelji na filozofiji vztrajnih poskusov, ki je

74 / 75

v Združenih državah pripeljala do tega, da se je polovica od 25 največjih ameriških podjetij rodila po letu 1960, medtem ko zgodovina vseh 25 največjih evropskih podjetij sega onkraj te letnice v preteklost. V praksi in pri svojem poslovanju prenašam ta načela tudi na svoje zaposlene. Naravnanost v projektno uspešnost na katerem koli področju mora biti dopolnjena s kohezivnostjo odnosov in z zavedanjem, da trajnostni uspeh družbe temelji na sodelovanju. Želim si, da bi ta duh preveval gospodarstvo, kulturo, celotno družbo – družbo, državljane in državljanke naše evropske skupnosti.


Brez nas ni prihodnosti M A RTA KOS MAR KO

Razmišljanje o prihodnosti je lahko dokaj nehvaležno početje. Vendar pa sem mnenja, da je tako le v primeru, da ne poznaš poti, ki te pelje na cilj, ali pa si ne znaš predstavljati, kaj ti prinaša. Po naravi sem optimističen človek, zato verjamem, da prihodnost naše celine in skupne evropske ideje ni tako črnogleda, kot se nam riše v zadnjem času. Veliko lahko beremo in poslušamo, da je evropska ideja v zatonu, da nas v razvoju prehitevajo druge celine, da evropske širitve ne prinašajo želenih rezultatov ... Je že res, da smo v bolj ali manj težavnem obdobju, a nenazadnje smo narodi, združeni v veliki evropski družini, v več zgodovinskih obdobjih že nekajkrat dokazali, da znamo in zmoremo stopiti skupaj takrat, ko je hudo in je treba pokazati moč, hrabrost, enotnost in slogo. Ne samo na ravni posameznih držav, temveč tudi širše. Oblikovane so bile koalicije, ki so zmogle preseči zlo in družbo popeljati v boljši jutri.

Uspelo jim je, ker so si dovolili verjeti in zaupati vase! Pa čeprav so bile nekatere ideje na prvi pogled neuresničljive, nemogoče, neverjetne. Ob razmišljanju o prihodnosti Evrope in izzivih, ki v naslednjih petnajstih letih čakajo njo in nas, njene državljane, mi misli uidejo na čas odraščanja, ko je Evropska unija narodom izven njenih meja predstavljala nekakšno obljubljeno deželo, v kateri si lahko izpolniš sanje. Otroci smo sanjarili o pestri izbiri sladkih priboljškov, mame o kavi, pralnih praških in margarini Rama, očetje pa o pregovorno neprekosljivih nemških avtomobilih ... Takrat si nismo znali predstavljati, da bomo enkrat del te velike evropske družine. Že res, da občutka evropskosti nismo nikdar izgubili, pa vendar smo nekako ostajali pred njenimi vrati. Menim, da se je »čakanje« vsekakor izplačalo, hkrati pa tudi, da velikokrat radi pozabimo, kaj vse smo pridobili z vključitvijo v evropsko družino. Kolikokrat smo sanjarili o tem, da bomo tudi mi smeli čez mejo brez potnih listov in brez vsakršne kontrole. In kako radi danes pozabljamo, da je lahko hitro drugače in da te pretočnosti med državami ne bi bilo, če ne bi bili del EU.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

Danes imamo materialne in druge dobrobiti združene Evrope na dlani. Dokaj samoumevno se nam zdi, da lahko med državami potujemo brez potovalnih dokumentov, da lahko plačujemo v skupni valuti, na voljo so številne možnosti študija v tujini … A za vse to je bil potreben čas … kot bi sestavljal mozaik ... kamenček za kamenčkom. Naloga vseh nas je, da ga ne podremo zaradi občasnih težav ali nezaupanja. Dovolj dolgo smo ga gradili! Skupaj! Prepričana sem, da prihodnosti Evrope ni brez njenih državljanov. To smo vsi mi

76 / 77

– Slovenci, Hrvati, Nemci, Francozi, Portugalci, uradniki, inženirji, šivilje, ribiči, mladi, stari … Mi smo tisti, ki bomo sestavili prihodnost, ki bo ukrojena nam po meri. Naša naloga pa je tudi, da pri tem aktivno sodelujemo in jo sooblikujemo. Nič ne pomaga jadikovanje, kaj vse je narobe, kako bi določene stvari lahko naredili boljše, da naše mnenje tako ali tako nič ne šteje ... Narobe! Državljani moramo pasivnost pospraviti v predal in se angažirati za prave ideje. Za tiste, v katere verjamemo! To smo nenazadnje dolžni tudi našim potomcem. Naj se od nas učijo z zgledom! Evropa prihodnosti naj bo Evropa njenih državljanov. Bodimo ponosni na ta babilon različnih jezikov, različnih naro>> >

M ARTA KOS MA RKO, ROJ E N A 1 96 5 , MAGIST RA PO L ITO LO GIJ E , J E O D S E PTE M BRA 2013 VELEPOSLANICA REPUB L IK E SLOVE N IJ E V ZVE Z N I RE PUB L IK I N E MČ I J I . PO KL I C N O KA R I ERO JE ZAČELA KOT NOVIN A RKA , ME D D RUGIM J E B ILA D O PI S N I CA ZA RTV S LOV E N I J A I Z NEMČIJE. NADALJEVALA J E KOT D IRE KTO RICA URA DA VLA D E ZA I N F O R M I RA N J E I N TI S KOVNA P REDSTAVNICA VLADE T E R VID N A PRE D STAVN ICA GO SPO DA R S KE Z BO R N I C E S LOV E N I J E ( VODJA KABINETA PREDSE D N IKA , PO D PRE D SE D N ICA ZA ME D N A RO D N E O D N O S E ) . PO S LOVNI BONTO N, KOMUNICIRA N J E IN O D N O SI Z J AVN O ST MI, K I SO BI L I V E D N O M E D M A RTI N I M I H OBI JI, SO PRERASLI V ZA PO SL IT E V: V L E T IH O D 2 0 0 3 D O 2013 J E B I LA D I R E KTO R I CA , S OLA ST NICA IN VO DITE L J ICA T RE N IN GOV PO DJ E T J A GUSTAV KÄ S E R TRA I N I N G I N TE R N ATI ONAL , SLOVENIJA . IZVA J A LA J E T RE N IN GE S PO D ROČ J A PRO DA J E , VO D E N J A I N KO M U NI CI RANJA V SLOVENSKE M, A N GL E ŠK E M IN N E MŠK E M J E Z IK U , S PO U DA R KO M N A U P RAVLJ A NJU, VO DENJU IN MOT IVAC IJ I, GRA D N J I T IMOV, O SE B N I UČ I N KOV I TO S TI , PO G A J A N J I H TER UPRAV L JANJU S ČASO M IN ST RE SO M. MA RTA KO S MA RKO RA DA POTU J E , S E U KVA R J A Z GORNIŠTVO M, PLAVA I N VE L IKO B E RE .


>> MA RTA KOS MARKO

dov, različnih kultur, različnih pogledov … Naj nas vse to bogati in ne siromaši. Ne bojmo se drugačnosti in pogledov, ki jih lahko v EU prinesejo njene nove članice ... Naj za Evropo prihodnosti ne bo meja – ne v glavah ne v geografskem pogledu! Včasih me vendarle žalosti, ker dobre ideje in politike kar ne prodrejo do ljudi. Nič ne pomaga še tako dobro načrtovan ukrep, če ga ljudje ne sprejmejo za svojega. Zato menim, da bi morali odločevalci pri načrtovanju imeti pred očmi predvsem prednosti in koristi državljanov EU. EU si ne more več privoščiti, da izgublja bitko za bitko v globalnem svetu, njene članice pa si ne smejo privoščiti solističnih akcij. Po poti moramo stopiti skupaj. Ljudje smo tudi tisti, ki bomo politiko sprejeli ali pa jo zavrnili, zato bi morala biti dobro skomunicirana. Komunikacija je seveda nujna v obeh smereh. Slišati se mora tudi glas državljanov in EU ponuja kar nekaj orodij, le izkoristiti jih je treba.

Državljanom Evrope se morda ob tem zdi, da se EU kot institucija od njih odmika, zato še enkrat ponavljam, da se jim mora ta približati na vseh ravneh odločanja – na lokalni, na regionalni in na državni. Ko pišem ta prispevek, sta za mano natančno dva tedna od prevzema mesta slovenske veleposlanice v Nemčiji. Današnji dan v Nemčiji zaznamujejo parlamentarne volitve, rezultat je znan. Prav Nemčija je tista, ki bo v največji meri vplivala na prihodnjo povezanost v EU, hkrati pa ima v rokah ključ za reševanje finančnih in gospodarskih težav evropskega prostora. Z njihovo rešitvijo je seveda povezana tudi prihodnost EU. Vesela sem, da je Nemčija, največja zagovornica ideje EU, tako zelo pomembna partnerica in zaveznica naše Slovenije.

To je še posebej pomembno v današnjih časih, ko je omajano zaupanje v domače in evropske politike, v banke, v uradne institucije ...

Ocenjujem, da z izgubo vere v skupno evropsko prihodnost izgubljamo vsi, se pa tudi strinjam, da so potrebne določene reforme v procesu oblikovanja politik, odločanja in nadzora EU. Pri tem moramo enakopravno sodelovati vse njene članice. Ne glede na velikost. Ne glede na število prebivalstva. Šteje naj ideja! In teh Evropi nikoli ni manjkalo. Zgodovina nam daje veliko zgledov.

Ves čas beremo in poslušamo o krizi v gospodarstvu, staranju prebivalstva, ogroženi konkurenčnosti evropskega gospodarstva, zahtevah za znižanje stroškov dela …

Želim in verjamem, da bo gospa Evropa dočakala še mnogo let, naša naloga pa je, da se zavzamemo za skupne cilje. Samo čakati, kaj se bo zgodilo in kaj bodo naredili drugi – tega si ne moremo in ne smemo privoščiti.


B A BY BO O M BA B Y B O O M 02

Eva Zupančič (14 let), barvice, flomaster

78 / 79


Eva Grmek (12 let), Barve Evrope; vodene barvice


80 / 81

G E N E RAC I J A X

1966 - 1979: GENERACIJA X SMO GENERACIJA OTROK S KLJUČEM OKROG VRATU. TRADICIONALNI DRUŽINSKI VZORCI SO ZAČELI RAZPADATI, NAŠI (PRE)POGOSTO LOČENI DELOHOLIČNI STARŠI VELIKOKRAT NISO IMELI ČASA ZA NAS, ZATO SMO ODRAŠČALI SVOBODNO IN POSTALI ZGODAJ NEODVISNI. SVOJE DRUŽINE SMO ZASNOVALI Z VEČJO PREVIDNOSTJO IN BOLJ PRAGMATIČNO OD STARŠEV. SMO NEDVOMNO NAJBOLJ IZOBRAŽENA GENERACIJA IN PRVA, KI JO POVSOD SPREMLJAJO RAČUNALNIKI, SAJ SMO ŽE OD OTROŠTVA V STIKU Z VIDEOIGRAMI. VSI SMO RAČUNALNIŠKO PISMENI IN RADI UPORABLJAMO NOVE TEHNOLOGIJE. ZAZNAMOVAL NAS JE PREHOD MED POLITIČNIMI SISTEMI, KO SO PADLI STARI IN NASTALI NOVI IDEALI. PRIPISUJEJO NAM ODNOS »KAJ TO POMENI ZAME«. SMO GENERACIJA Z NAJNIŽJO STOPNJO UDELEŽBE NA VOLITVAH. V OSPREDJE PRIDEJO EKONOMSKI PROBLEMI, SOOČENI SMO Z VEČJO BREZPOSELNOSTJO, ZATO MENJAVE ZAPOSLITVE IN PREKVALIFIKACIJE NISO NIČ NEOBIČAJNEGA. PRI DELU SO NAM NAJPOMEMBNEJŠI SODELAVCI. OSEBNOSTNO SMO SE OBLIKOVALI DO 25. LETA.

Število prebivalcev na Zemlji: 4 milijarde

Nataša Pirc Musar 1968 Miha Kovačič 1971 Sonja Šmuc 1971  Mojca Mavec 1973 Polona Glavan 1974 Mitja Blažič 1974 Milan Kranjec 1974 Klemen Jaklič 1975


Brez komunikacijske zasebnosti svobode posameznika ni več NATA ŠA P I RC MUSAR

Kam gre ta svet, se v zadnjih mesecih sprašujem(o) tako rekoč vsak dan. Po aferi Snowden, ko je celotna svetovna javnost izvedela, kar smo sicer že vsi slutili, svet ne bo več takšen, kot je bil. Osebno upam, da se bo spremenil na bolje, kajti tam, kamor nas je vodila pot velikih držav (predvsem ZDA), ki nadzorujejo druga drugo in vse prebivalce tega planeta, ni več prostora za svobodo posameznika, za človekove pravice, za demokracijo. Navidezna demokracija v razvitih (dajmo jim reči) zahodnih državah nam pod plaščem svoje vsemogočnosti želi dopovedati, da smo prav vsi potencialni storilci kaznivih dejanj in dejanj mednarodnega terorizma in da je brez senčice dvoma treba nadzorovati vse, da bomo storilce, hudodelce, teroriste tudi odkrili.

Bodimo odkriti in najprej pometimo pred svojim pragom hiše, ki se ji reče razvita zahodna demokracija. Tudi Evropska unija ni imuna na pretiran pohlep po osebnih podatkih. Že leta 2008 je sprejela direktivo o hrambi prometnih podatkov in naložila vsem državam članicam in operaterjem telekomunikacij, da za (največ) dve leti hranijo podatke o vseh naših klicih (kdo je koga klical, kdaj in dolžina pogovora). Kar tako, na zalogo - morda pa se bo v baze podatkov le ujel tudi kakšen nepridiprav. Ta direktiva je v Evropi spremenila paradigmo razmišljanja o tem, kako se lotevati pregona ljudi, ki družbi delajo škodo. Ali je res sorazmerno, da smo vsi potencialno osumljeni nečesa slabega? Ali se pristojni zavedajo, kam s takšnim razmišljanjem peljemo svet in generacije, ki prihajajo za nami? Dolgo vrsto let je politika korak za korakom legitimizirala pohlep obveščevalcev in policistov, ki so ob poplavi novih informacijskih tehnologij zahtevali vedno več in več »igračk«, ki omogočajo nadzor. Posegi v zasebnost, dokler zanje ne izvemo, ne bolijo, pa tudi potem okoli nas ne brizga kri, ampak posledice čuti le vsak posameznik sam. Toda masovno zbiranje podatkov počasi izbija sodu dno. Ljudje se vse bolj zavedamo in čutimo, da


G E N E RAC I J A X

to ne more biti prav, da to ni demokratično, da to vse preveč spominja na teror, ki so ga obveščevalne službe izvajale nad prebivalci v komunističnih državah. Ravno zaradi spominov na preteklost bi morala biti Evropa pri tem bolj pazljiva in predvsem bolj odločna reči NE, ko gre za prakse, ki nam jih vsiljuje sicer zavezniška država z druge strani Atlantika. Če tega vlade držav članic Evropske unije ne bodo zmogle same, sem prepričana, da jih bomo k temu prisilili ljudje, ki preko zgodovinskega spomina vemo, kaj so bile osnovne dejavnosti vzhodnonemškega Stasija, albanskega Sigurimija, jugoslovanske Udbe, madžarskega ÁVH, romunskega Securitate, sovjetskega KGB ali bolgarskega KDS, poljskega MBP in mnogih drugih.

82 / 83

Vseeno mi je, ker vem, da zdaj politika izkorišča dani trenutek za nabiranje političnih točk in se dela, da ni vedela, da se to dogaja. Bolj kot hipokrizija politikov me zanimajo posledice, ki jih bomo doživeli na podlagi teh razprav, ki ob vsem obsegu razkritij tridesetletnega mladeniča preprosto ne morejo ponikniti, pa če bi politiki-odločevalci to še tako radi. Ne gre več s preusmerjanjem pozornosti drugam zanikati in razvrednotiti razkritja. Duha, ki je ušel iz steklenice, ni več mogoče vrniti nazaj. Vem, da varnostno obveščevalne službe morajo obstajati, in kot goreč zagovornik človekovih pravic, predvsem pravice do zasebnosti, vem, da pri njihovih aktivnostih (in tudi pri aktivnostih klasične policije) prihaja do kolateralne škode. Vendar kot borka za zasebnost in prebivalka planeta Zemlje preprosto ne morem pristati na to, da smo kolateralna škoda vsi. Kam je torej odšlo eno najbolj pomembnih načel demokracije, tisto načelo, ki omogoča in zahteva od organov pregona, ki imajo strahovito moč nasproti ljudem, da svojih moči in pooblastil ne zlorabijo?

NATA ŠA PIRC MUSAR, L E T N IK 1 96 8 , PRAVN ICA S PRAVO SOD N I M I Z P I TO M , Ž E D R U G I MA NDAT OPRAV L JA FUN KC IJ O IN F O RMAC IJ SK E PO O B LA ŠČ E N K E R E P U BL I K E S LOV E N I J E . J E TUDI PREDSEDNICA SK UPN E GA N A DZO RN E GA O RGA N A ZA E U RO PO L ( J S B E U RO PO L ) . PO ZAKLJU ČKU ŠTUDIJA J E D O LGA L E TA D E LA LA KOT N OVIN A R KA I N VO D I TE L J I CA O S R E D NJ I H INFO RMAT IV NIH OD DA J N A T E L E VIZ IJ A H RTV SLO IN POP TV. N OV I N A R S KO Z N A N J E J E I ZPO PO L NJEVALA NA ŠT E VIL N IH T E L E VIZ IJ SK IH PO STA J AH , M E D O S TA L I M I N A C N N , BBC, SKY NEWS … V GOSPO DA RSTVU SE J E PRE IZ K USILA KOT VO DJ A S L U Ž BE ZA KO RPORAT IV NO KO MUNICIRA N J E V D RUŽ B I A KT IVA GRO UP, ZA POS L E N A PA J E BI LA TU D I N A VR HOVNEM SODIŠČU KOT D IRE KTO RICA C E N T RA ZA IZO B RAŽE VA N J E I N I N F O R M I RA N J E .

>> >


>> NATAŠA PIRC MUSAR

Načelo sorazmernosti namreč? Če smo ga po drugi svetovni vojni vnesli v vse mednarodne kodifikacije, ki poskušajo varovati temeljne človekove pravice, zato da bo svet bolj pravičen in da zlorab, kot nam jih je kruto pokazal holokavst, ne bo več, potem ne vidim druge poti, kot da se za obstoj in predvsem za spoštovanje tega načela borimo do zadnjega diha. Na načelu sorazmernosti pada demokracija, pada človečnost, pada svoboda. Načelo sorazmernosti namreč, če poenostavim na primeru masovnega zbiranja osebnih podatkov s strani NSA iz ZDA in primerljivih obveščevalnih agencij v Evropi (britanski GSHQ, nemški BND …), pomeni, da obdeluj le toliko podatkov, kot jih potrebuješ za dosego namena, ali kot je zapisano v Evropski konvenciji o človekovih pravicah – v pravico lahko posežeš le, če je v demokratični družbi to nujno (… if necessary in democratic society). Postaviti bo treba nove temelje modernega sveta, ki morajo zajeziti to strahovito orwellovsko obnašanje oblastnikov, ki v pohlepu po nadvladi nad drugimi in pod plaščem boja proti terorizmu nadzirajo vse, z vsemi sredstvi, ki jih imajo na razpolago, zato da bodo ohranili moč in položaj močnega oz. najmočnejšega.

Kje torej želim videti svet leta 2030? Zagotovo tam, kjer bo možnost gledati pod prste in nadzirati tudi tiste, ki imajo pooblastila za nadzor, veliko večja, kot je danes. In ta nadzor ne more in ne sme biti prepuščen le posameznim državam, temveč bo treba ustanoviti močne in neodvisne mednarodne organe, katerih naloga bo, da stalno opozarjajo na sorazmernost in da glasno kričijo, ko bo pohlep spet postal spet prevelik. Da pa bo nadzor lahko učinkovit, morajo biti metode transparentno predstavljene svetu. Quis custodiet ipsos custodes? Kdo bo nadziral tiste, ki nadzirajo? Večno vprašanje od vladavine rimskega imperija dalje, ki se je (in se tudi danes) dotika predvsem korupcije. Neodvisen nadzor je edina rešitev, boljše še nismo našli. In skromna želja za konec – nadzora nad tistimi, ki nadzirajo z vsemi orodji, ki jih imajo danes na razpolago, si želim že jutri in ne šele leta 2030.


G E N E RAC I J A X

Sara Dimitrovski (12 let) in Maja Matić (12 let), Evropejčki; barvice in kemični svinčniki)

84 / 85


Vse se začne in konča pri ljudeh M IHA KOVAČ I Č

Gledati v prihodnost je lahko nekaj lepega, saj si vsak posameznik rad nariše idealen svet in okolje, v katerem bi živel. Sanje so nekaj prijetnega. Ko sanjamo, pričakujemo, da se nam bodo sanje tudi uresničile. V profesionalnem okolju povezujemo sanje z močno odločenostjo, ki nam omogoči uresničiti zastavljene cilje. Kot rečemo, o uspehu moraš naprej sanjati, da ga lahko doživiš. Ob branju naslova “Vizija Evrope v letu 2030” sem se vprašal, ali lahko razmišljam o idealnem svetu. Ali smem sanjati ali se moram brezčutno postaviti na realna tla. Se moram obrniti nazaj v preteklost, ko sem bil dvajsetletnik, in pogledati, kaj se je dogodilo v zadnjih 17 letih, in to izkušnjo vključiti v razmislek, kaj se bo zgodilo čez 17 in več let? Nisem prepričan, da mi bo preteklost olajšala pogled na prihodnost. Razmerje med dvajsetletnikom in štiridesetletnikom je drugačno kot med štiridesetletnikom in šestdesetletnikom; zgodovina in izkušnje učita in se ju ne da izključiti. In zakaj bi tudi ju.

Beseda Evropa je bila zame vedno povezava z nečim pozitivnim, dobrim, z razcvetom, veseljem, povezovanjem, skupnimi rešitvami za skupno dobro. Saj je bila s tem namenom tudi ustanovljena. Se motim? Tako sem Evropo sprejel kot otrok, mladostnik, mož, oče, poslovnež, pa tudi intimno. Tako jo vidim in gledam še danes. So to samo moje želje ali se je Evropa resnično spremenila? Rek, da so edina stalnica spremembe, ima pomen in težo. Veljal je že v preteklosti, danes pa še bolj, in prepričan sem, da bo čez dve desetletji še bolj prisoten. Po drugi strani pa se ljudje, vsaj večina, na neki točki svojega razvoja polenimo in si ne želimo sprememb. Želimo si ustvariti - profesionalno in zasebno - udobno okolje in življenje. Toda kapitalizem nenehno zahteva več in še več. Poenostavljeno rečeno, izpolnitev teh zahtev gre lahko samo na račun drugega, kar pomeni, da se nenehno borimo, kako in kaj bomo drugemu vzeli, obenem pa pazimo in se bojimo, da drugi ne bodo česa vzeli nam. Neke vrste začaran krog. Majhni sistemi so se sposobni prilagoditi spremembam na trgu, saj jih sicer trg zelo hitro izloči. Veliki sistemi, tako javni kot zasebni, pa delujejo kot neke vrste tankerji, ki peljejo svojo pot. Včasih se jim neka pot kar sama utira, čeprav je prava smer morda drugje. A glede na njihovo velikost jih to ne prizadene zelo in si napačne smeri preprosto lahko privoščijo.


G E N E RAC I J A X

86 / 87

M IHA KOVAČ IČ, ROJEN 1 97 1 , IN Ž E N IR T URIZ MA (MÜN C HE N , PO RTO ROŽ ) I N M AG I S TE R M BA ( UNI V ERSITY OF KANSAS), SE PO K L IC N O UKVA RJ A S POTOVA LN I M I N KO N G R E S N I M TU R I ZM OM, KAR NI NAKLJU ČJE , SA J J E D E LO V T URIZ MU V D RUŽ IN I KOVAČ I Č P R I S OTN O ŽE ŠTIRI GENERACIJE. ZAČEL JE V PODJETJU KOMPAS, KASNEJE POSTAL VODJA KONGRESNEGA ODDELKA V GRAND HOTELU UNION, NAJVEČJEM KONGRESNEM HOTELU V LJUBLJANI, TRENUTNO PA JE DIREKTOR SLOVENSKEGA KONGRESNEGA URADA . MIHA JE NAVDUŠEN TEKAČ, PLAVALEC IN KOLESAR, KI SI JE ZA ŠPORTNI CILJ ZASTAVIL SODELOVANJE NA TRIATLONU IRONMAN.

In kaj je Evropa? Velik tanker, na katerem smo vse evropske države, ali morje, na katerem je toliko čolnov in čolničev, kolikor je evropskih držav? Dozdeva se mi, da bi bili radi tako na tankerju kot tudi na gliserju in udobni barki. A ne gre vse troje hkrati, mar ne? Vse se začne in konča pri ljudeh. Ljudje smo lepota in grdota te Evrope in sveta. Osebno sem pozitiven človek. V človeku iščem tisto energijo, ki ga poganja in mu daje navdih za življenje. Vsi imamo pozitivno energijo, mogoče jo morajo nekateri še odkriti. Verjamem v poštene ljudi, četudi smo v našem okolju priča velikim razočaranjem. A prepričan sem, da so v primerjavi s celotnim narodom to izjeme in da želimo živeti v poštenem in pravičnem svetu. Bi pa morali biti kot narod in kot posamezniki pozorni na tiste, ki imajo drugačne oz. škodljive načrte, jih čim prej izpostaviti pred drugimi in jim onemogočiti nadalje-

vanje prakse. Enako velja za Evropo, čeprav je to na ravni skupnosti še težje, saj smo si med seboj zelo različni. Nedvomno je stara celina pred izzivom. Dosedanji način življenja z vsem udobjem očitno ne bo več mogoč. Kapitalizem, ki je poganjal Evropo in s tem omogočal stalno rast gospodarstev, je dosegel neke vrste vrhunec. Vedno večji izvoz ne bo dolgoročno rešil evropskih izzivov. Mogoče še obstaja kontinent, kamor lahko izvozimo evropsko znanje in si tako kupimo blaginjo za še dvajset let, a kaj bo potem? Izziv bo takrat še večji in težji. Evropa in njeni državljani moramo takoj spremeniti prioritete in postati bolj solidarni. Začeti moramo živeti po principu najprej dati, potem dobiti. Ali kot je zapisal nedavno preminuli ameriški avtor Zig Ziglar: “V življenju imaš lahko vse, kar si želiš, če boš le dovolj pomagal drugim ljudem dobiti, kar si sami želijo.” Zelo preprosto, kajne? Mogoče je pa to recept za uspešno Evropo čez dvajset let.


Ideali preživijo, ko jih držijo pokonci interesi SONJ A ŠMU C vornosti do ljudi, ki jim bomo predali baklo življenja. Medtem ko prostor daje korenine, duh časa določi, kako široko bomo lahko razprli krila. Nekaj prijetno samovšečnega je v misli, da si Evropejec. Ob nizu tegob, ki mučijo Evropo, ga ni prostora na svetu, ki bi mu raje pripadala. Zdi se mi, da prostor obvezuje celo bolj kot čas. Duh časa se menja in brusi skupaj z novimi spoznanji, tragedijami in zmagami. Od tega, kako te dogodke dojemamo, je odvisno, ali bo čas povezal ali razdelil ljudi. Zato je čas včasih sreča, drugič smola neke generacije.

Iz izkušnje, kako lahko je ljudi razdeliti in koliko gorja to povzroči, je zrasla ideja skupne Evrope. Današnja Evropa je, ne glede na opotekanja, utelešenje sanj generacij, ki so doživele svetovne vojne. Evropska unija je predvsem orodje za uresničitev mirovnega procesa, ki je bil še pred stotimi leti popolna utopija. Zato je zame Evropska unija civilizacijska zmaga Evropejcev, utemeljena na premisi, da se z medsebojnim prepletanjem in sodelovanjem razdalje med narodi zmanjšujejo, če smo si blizu, pa smo zainteresirani, da se nesoglasja rešujejo hitreje in mirneje. Hkrati je politična stabilnost podlaga za razvoj gospodarstva.

Če je čas spremenljiv in nestanoviten, je prostor pojem stanovitnosti, nespremenljivosti, večnosti. Prostor si delimo ljudje različnih nazorov, izkušenj, dejanj, zato povezuje preko časovnih obdobij in drugih ločnic. Daje nam skupno točko. Neguje občutke pripadnosti, povezanosti in odgovornosti: pripadnosti, ki jo kot košček celote potrebujemo, da se lahko počutimo celi; povezanosti z ljudmi, ki so tu živeli in ustvarjali pred nami; odgo-

Čeprav je že sama ideja miru vredna ustvarjanja povezane celine, ideali dolgoročno preživijo le, če jih držijo pokonci interesi. Interes Evropejcev je uspešno gospodarstvo, ki omogoča ljudem dostojna delovna mesta in posledično človeka vredno življenje. Uspešno gospodarstvo je zato nedvomno interes vsake države in naroda. Tako velike kot male evropske države smo soodvisne druga od druge, saj se večina mednarodne menjave zgodi med sosedami. Povezovanje krepi evropsko gospodarstvo kot celoto in vendar je vsaka država odgovorna za svojo konkurenčnost. Ko se povečujejo produktivnost, dodana


G E N E RAC I J A X

vrednost in izvoz, je nagrada večkratna – v državi se dvigne življenjski standard, investicije rastejo, odpirajo se nova delovna mesta. In obratno, ko konkurenčnost pada, to boleče udari po mnogih. Izziv celotne Evrope je padajoča konkurenčnost v primerjavi z drugimi svetovnimi regijami. Evropejci cenimo naš način življenja, socialne in človekove pravice varujemo kot civilizacijski dosežek. Pripravljeni smo delati in ustvarjati, a kakovost življenja ocenjujemo tako skozi materialno plat kot skozi prosti čas. Ker gre oboje težje skupaj, trpi produktivnost, s tem pa tudi konkurenčnost. Drugi gospodarski izziv Evrope je povezan predvsem z ekonomsko politiko držav, ki so z vstopom v Evropsko unijo zgrabile veliko priložnost za pospešitev svojega razvoja, a so v veliki ihti in z brezglavim zadolževanjem naredile resne napake. Za nazaj se stvari ne dajo spremeniti, za naprej jih je mogoče popraviti. Evropa 2030 se tako rešuje danes. Z iskanjem načinov za večjo produktivnost in z

88 / 89

ekonomsko rešitvijo držav, ki so se zaplezale. Prve izkušnje z reševanjem držav so porazne, zato je odgovornost politikov, da dobro premislijo in čim hitreje uveljavijo prijeme, ki delujejo, izjemna. Od njihove sposobnosti je odvisno, ali bodo Evropejci verjeli, da smo skupaj močnejši, ali se bodo, nasprotno, okrepili glasovi ločevanja, deljenja, nasprotovanja. Naj ponovim: z vidika državljana uspešno gospodarstvo definirajo kakovostna delovna mesta, ki omogočajo življenje zanj in njegovo družino. To je oseben interes 450 milijonov Evropejcev, ki se zlije v skupen interes celotne Evrope. Razdori se začnejo, ko ljudje ne morejo dostojno preživeti svoje družine. Takrat se razbohotijo rušilne ideje. Evropa je to že doživela in preživela. Zato mora doseženo braniti z znanjem, solidarnostjo in dobronamernostjo. Prihodnost Evropske unije leži v mnogo bolj usklajenih ekonomskih politikah, gospodarski stabilnosti in medsebojnem spoštovanju. Ljudje, ki smo jih izvolili ali imenovali na ključne funkcije, morajo dokazati, da so dorasli zahtevni nalogi, da trasirajo pot raznoliki, spoštljivi, napredni Evropi, v kateri živimo s ponosom. Vsak od nas pa lahko - in mora - s svojim zgledom prispevati k ustvarjanju takšnega jutri, kot ga želi zase in za svoje otroke. Potem nas bosta povezovala tako prostor kot čas.

SONJA ŠMUC, ROJENA 1971, EKONOMISTKA, JE OD LETA 2005 IZVRŠNA DIREKTORICA ZDRUŽENJA MANAGER. AKTIVNO JE SODELOVALA PRI NASTAJANJU ZAVEZE ZA USPEŠNO PRIHODNOST 15/2020, POBUDE ZDRUŽENJA MANAGER ZA POVRNITEV KONKURENČNOSTI SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA, IN OBLIKOVANJU KODEKSA ETIKE ZDRUŽENJA MANAGER. O ETIKI TUDI PREDAVA V GOSPODARSTVU IN NA FAKULTETAH. JE ČLANICA VEČ KOMISIJ IN SVETOVALNIH ORGANOV, MED NJIMI SVETOVALNE KOMISIJE ZA ENAKE MOŽNOSTI PRI EVROPSKI KOMISIJI, URADNIŠKEGA SVETA REPUBLIKE SLOVENIJE, STROKOVNEGA SVETA SLOVENSKE KADROVSKE ZVEZE, MREŽE ZA DRUŽBENO ODGOVORNOST, STRATEŠKEGA SVETA ZA INTERNACIONALIZACIJO PRI GZS IN UPRAVNEGA ODBORA SLOVENSKEGA ZDRUŽENJA ZA KAKOVOST IN ODLIČNOST. PRED PRIHODOM NA ZDRUŽENJE MANAGER JE BILA ODGOVORNA UREDNICA REVIJE MANAGER IN UREDNICA PRI GOSPODARSKEM VESTNIKU.


Tragedija pod Kalamato M OJ CA MAV EC

Potovala sem čez visoke hribe Peloponeza, ko me je sredi avtoceste presenetila kolona avtomobilov, ki so obstali zaradi prometne nesreče. Ogromen tovornjak, poln paradižnikov, je ležal počez čez vozišče in pod seboj zmečkal tri vozila. To je bil prizor moderne grške tragedije, kot je ne bi mogli zakuhati niti prepirljivi antični bogovi. Nad splošno zmedo rešilcev, gasilcev in policistov, ki so skušali pomagati udeležencem nesreče, so se dvigali nasadi stoletnih oljk. Peloponez je zibelka oljčnega olja in Vasilis Kozobolis je eden od 200 tisoč oljkarjev na območju Kalamate, ki vsako leto pridelajo dobrih petdeset tisoč ton zelenih in črnih sadežev. Ko z rahlo zamudo prispem do njegovega nasada, že stoji pod starim drevesom in me sprva niti ne opazi. S prsti se previdno sprehodi po deblu gor in dol, kot da bi božal telo gole ženske. »Oljka je ženskega spola. Moraš jo imeti rad in ji povedati nekaj lepega,« mi reče v pozdrav. Morda ima zato tudi največjo - petsto let staro oljko, ki daje ogromne, temne oljke vrste kalamata, znane po vsem svetu. Se mi je samo zazdelo, ali je drevo z bujno

krošnjo resnično završalo in pokimalo v pozdrav? Meja med miti in resničnostjo v Grčiji nikjer ni jasno začrtana, mimogrede vstopiš v svet pripovedk in mitoloških junakov. Na Peloponez sem prispela dan po zadnji grški stavki proti načrtovani pokojninski reformi. O kakšnem nemiru ni bilo ne duha ne sluha. Banke so obratovale, pošta je bila odprta in v ozadju so brneli škržati. Morda je bil še najbolj nemiren Vasilis, ki je glasno usmerjal delavce pri presajanju še ene njegove lepotice v oljčnem nasadu. Največja težava Grkov je prav podoba njihove dežele v Evropi in strah, da tu vlada pravo vojno stanje. Z izbruhom družbenih napetosti, ki so posledica varčevalnih ukrepov grške vlade zoper globoko finančno krizo, v katero je zabredla država, je obiskovalcev tako daleč na jugu še manj. Za nekatere moje že po naravi bolj panične znance se sploh zdi, da bo Grčija na njihovem zemljevidu samo še tako, da bodo doma v varnem zavetju zobali uvožene oljke sorte kalamata. Grčija danes predstavlja vzorčni model finančnih manipulacij zahodnih sil, ki državo vse bolj spreminjajo v prostor cenene delovne sile.


G E N E RAC I J A X

90 / 91

M OJ CA MAVEC, ROJENA 1 97 3 , N OVIN A RKA IN HISPA N IST KA , J E S V E TOV N A PO POTN I CA , AVTORICA DOKUMENTAR N IH O D DA J  IN T E L E VIZ IJ SKA VO D IT E L J I CA . V ZA D N J I H L E TI H J E V OKVI RU NACIONALNE T E L E VIZ IJ SK E HIŠE PO K RIVA LA PRE DVS E M TE M E , O KATE R I H P R E M A LOKRAT SPREGOVORIMO, KOT SO PRO B L E MAT IKA MA N J ŠIN , E KO LO G I J A I N V LO G A KM E TI J STVA .  JE VZTRAJNA BO RKA PROT I ST E RE OT IPO M V D RUŽ B I. U R E V H I Š I RA DA P R E M A KN E ZA DESET MINUT NAPRE J . KA J T I Č E SO URE N A PRE J , SE T I Z D I , DA J E ČA S A V E Č .

A dejstvo je, da grška kriza postaja simptomatična in v zibelki evropske civilizacije sili k razmisleku o naši prihodnosti. Evropska unija je nastala iz ideje, da se ne bi več ponovili konflikti na evropski ravni. Kljub temu danes se, in to v vseh državah članicah. Politiki in ekonomisti skušajo obvladati krizo, za katero se zdi, da ji ni rešitve, in v kateri se prepletajo težave z bankami, krediti, solventnostjo, izguba zaupanja v evro in Evropsko unijo na splošno. Grčija je le tipičen primer vsega skupaj – država, ki je življenje zajemala z veliko žlico, se danes sooča z razpadanjem družbe, kjer so vse bolj kratene človekove in druge pravice. V šestdesetih letih svojega obstoja je Evropska unija uspela preživeti različne krize, a kaj smo se do sedaj naučili iz njih?

Če začnemo pri političnih voditeljih - ustanovitelji evropke skupnosti so bili modri možje. Kljub temu da so bili odvisni od glasov svojih volivcev, so uspeli uveljaviti skupno dolgoročno vizijo. So trenutni politiki na oblasti sposobni česa takega? In evropske institucije? Evropska unija temelji na postopnem prenosu suverenosti držav članic na nadnacionalne institucije. Metoda skupnosti je bila uspešna pri omejenem obsegu področij, trenutne okoliščine pa zahtevajo, da bi bila še bolj. Unija in njene težave so se razširile, se je tudi vloga evropskih institucij? Ali znajo ustrezno reševati težave, kot so mednarodna finančna kriza, terorizem in podnebne spremembe? So dovolj prepričljive pri tem, da bomo krizo, v katerih smo sedaj, učinkovito odpravili le s skupnimi močmi?

>> >


>> MOJCA MAVEC

Eden najbolj pesimističnih je razpad Unije. Nekatere države bodo zapustile skupnost, ker ne bodo več mogle prenašati varčevalnih politik, vrnile se bodo k starim valutam in nekdanjim neenakostim med severom in jugom, narasla bo moč protievropskih in ekstremističnih strank, povečala se bo revščina in migracijski tokovi. Druga možnost je Evropska unija bogatih. Močnejša gospodarstva si bodo prizadevala za novo ekonomsko in fiskalno unijo, skušala bodo oblikovati unijo brez šibkejših, ostali pa bi nekatere pogodbe in dogovori za trgovinsko poslovanje. In nenazadnje - socialno tržna ekonomija je model Evropske unije. Združuje načelo svobode s potrebo po intervenciji v gospodarstvu, da bi dosegli pravičen družbeni red, kjer imajo najbolj ranljivi ustrezne podporne mehanizme. Pojav številčnega srednjega razreda v državah Evropske unije je deloma ena njegovih največjih uspešnic, a nakopičeni dolg dolgoletne blaginje je pripeljal do zlorab s hudimi posledicami. So trenutni ukrepi vlad v EU še v skladu in duhu socialno-ekonomskega modela? Zelo težko je napovedati, kakšna bo Evropska unija v prihodnje. A dejstvo je, da bo precej drugačna, kot je danes. Fundacija Friedricha Eberta, eden najbolj prestižnih think tankov v Evropi, napoveduje vsaj tri možne scenarije.

In potem so tu še Združene države Evrope, scenarij, o katerem smo zadnje čase verjetno največ slišali. Evropska unija dveh hitrosti, ki jo bosta vodili Nemčija in Francija. Nekatere države bodo iz nje izstopile, tiste, ki bodo uspešno sanirale svoje težave, bodo lahko ostale. A na koncu ne smemo pozabiti, da je gradnja Evropske unije predvsem stalen proces. Skupnost šteje 63 let skupne zgodovine in še vedno smo daleč od časa, ki so ga potrebovale Združene države Amerike za oblikovanje federacije tako različnih držav. «Kar bi jaz predvsem rad slišal od evropskih voditeljev, je, kako naj človek zaupa v neko evropsko skupnost in institucije, če je brezposlenost med mladimi v Grčiji že skoraj 70-odstotna. Okrog nas pa so države kot Nemčija, ki izkoriščajo krizo in vplivajo na usodo šibkejših držav. Kje je ostala evropska solidarnost?« zagrmi Vasilis kot Zevs v svojih najboljših časih. A kake posebej hude nevihte nad


G E N E RAC I J A X

Peloponezom ni pričakovati. Grki so znali v svoji dolgi in težki zgodovini preživeti že številne krize. In ko država začne zategovati pas, vedno pridejo prav sorodniki na podeželju, kjer je hrane in priložnosti za preživetje dovolj. Sploh pa je narod vajen negodovanja in kritik iz Evropske unije. Poslušali so jih pred skoraj 30 leti, ko so bili sprejeti v skupnost, in pred desetletjem, ko so vstopili v evroobmočje. Edino, kar zares skrbi oljkarje v Kalamati, so zadnjih ukrepi evropske politke, s katerimi se bo radikalno zmanjšal tudi dotok evropskih sredstev. Cena olivnega olja je že dvajset let enaka, tri evre na liter, stroški proizvodnje pa naraščajo. Zaradi strmega terena na jugu Peloponeza jih proizvodnja olja stane precej več kot Špance ali Italijane. »Poglej jo, lepotica!« zavzdihne Vasilis in zadovoljno potreplja presajeno oljko po deblu. Pozimi bodo zreli njeni plodovi, iz katerih bo stisnil gosto olje z vonjem po pokošeni travi. Tu se ne bo nič spremenilo. Tako je med griči nad Kalamato že več kot pet tisoč let. Edinole v daljavi še vedno odmeva sirena rešilca. Očitno še vedno niso počistili posledic moderne grške tragedije.

92 / 93


Vizionarstvo v času krize POLONA G LAVAN

Kdaj je pravzaprav teže biti vizionar – v časih, ko tečeta med in mleko, ali v časih, ko prezebaš s praznim želodcem? Čeprav sem doslej izkusila oboje – ne sicer v prav skrajni obliki, a dovolj otipljivo, da znam nazorno opisati in predvsem začutiti razliko med leti debelih in suhih krav – jasnega odgovora na to vprašanje ne znam podati. Že res, da bi lahko rekla, da nas je minulo zimo, ko smo večer za večerom, teden za tednom stali na ljubljanskih ulicah in s prezeblimi rokami in razgretimi grli zahtevali pravico, združevala nekakšna vizija. Vizija družbe, kjer bi se delilo po načelu potrebe in ne pohlepa, kjer bi bila odgovornost vodilna vrednota, kjer bi bila pravica nekaj trdno definiranega in splošno dostopnega. Vizija, za uresničitev katere smo bili vsi zbrani pripravljeni tudi nekaj prispevati, tukaj in zdaj. Obdobju vznesenosti je že po biološki nujnosti sledil čas čakanja, brezvetrna inkubacijska doba, v kateri naj bi se vse to, kar smo izkričali v mrzli mrak, nekako poleglo in izoblikovalo. Virusi, ki so vdrli v imunski sistem naše družbe, izvajajo proces mutacije, viden na daljši rok. Recimo, da

temu verjamemo. Recimo, da bosta moja otroka čez kakih petnajst let, ko bosta sredi dvajsetih, torej ravno v dobi, ko znaš prepoznati in artikulirati svoje ambicije, hkrati pa oceniti svoj realni doseg, živela v svetu, ki ju bo znal obravnavati pravično. Ki bo nagrajeval trdo delo, prave ideje, kazal s prstom na odgovorne in s tem delal odgovornost tako samoumevno, da je ne bodo več posebej omenjali. Ki bo sprejemal, ne da bi pri tem uniformiral. Za svoja otroka, pa seveda tudi za vse tuje, si torej želim točno tisto Evropo, ki smo si jo predstavljali, še preden smo postali njen del. Nekaj naivnega je bilo v tem, jasno, kajti element naivnosti vsebuje vsaka predstava. Tako kot vsak doseženi cilj nujno poruši kakšno iluzijo. Vizija pa mora biti seveda več od iluzije, vsebovati mora idejo, ki sega čez tisto hrepenečo mantro le kaj bi bilo, če bi. Vizija je tisto, kar se opira na premiso kaj bo, ko bo. Takole je: ljudje moramo najprej jesti. Pustimo visokoleteče teorije o superiornosti duha, pustimo tisto nematerialno in neotipljivo, ki nas osmišlja in bogati. Res nas bogati, ne rečem, ampak lačnemu ne moreš prodajati višjih smislov in premraženi ne dajo veliko na širše dobro. Žal je predpogoj za to zelo banalen: da lahko dvigneš glavo, moraš najprej podpreti telo. Zato se ogrevam za idejo univerzalnega temeljnega


G E N E RAC I J A X

94 / 95

POLONA GLAVA N SE JE RO D ILA L E TA 1 97 4 . N A F ILOZO F SK I F A KU LTE TI V L J U B L J A N I J E DI P LOMIRALA IZ PRIMER J A L N E K N J IŽ E VN O ST I IN A N GL E ŠČ IN E . O D L E TA 2000 D E LA KOT PREVAJALKA V RAZL IČN IH VLA D N IH SL UŽ B A H, VE L IKO PA P R E VA J A TU D I L I TE RATU RO. MED DRUG IM JE V SLOVE N ŠČ IN O PRE VE D LA D E LA HA N N E A R E N DT, J O N ATH A N A F RA N ZNA , BRUNA LATO URJA IN B E RN A RDA MAC LAVE RTY J A , V A N G L E Š Č I N O PA P R E Š E R N OVO, ŽU PANČIČEVO IN KAJUH OVO PO E Z IJ O. V TA KO IME N OVA N E M P RO S TE M ČA S U S E U KVA R J A S P I SANJEM. DO SLEJ JE IZ DA LA RO MA N N OČ V E VRO PI (2 0 0 1 ) I N Z B I R KO KRATKI H ZG O D B GVERILCI (2 0 0 4 ), T REN UT N O PA PIŠE SVOJ D RUGI RO MA N . A M ATE R S KO, A ZA N O S N O POJ E V ŽENSKEM PEV SK E M Z B O RU KO MB IN AT, ZA KAT E RE GA O BČA S N O P R I S P E VA TU D I PREVODE AL I BESEDILA .

dohodka, že odkar sem prvič slišala zanjo. Že res, da je bila prva misel skeptična - ja, kje bomo pa vzeli? - ampak ko sem videla, kako preprosta je računica, zadržkov ni bilo več. In sem si brž začela predstavljati, kako bi to šlo v našem gospodinjstvu, kjer sama skrbim za dva otroka in odplačujem kredit za stanovanje, katerega ceno je nekdo umetno napihnil v nebo. Mojo plačo bi seveda še vedno potrebovali – in zame to ni noben problem, ker imam svoje delo rada – ne bi pa mi bilo več treba sprejeti čisto vsakega dodatnega dela, ki mi ga je kdo pripravljen dati, in kakšen dan opraviti trikratne prevajalske norme samo zato, da obdržim naročnika in se morda za mesec ali dva rešim minusa na računu. Kdo ve, morda bi nekoč celo uresničila to, o čemer sanja vsak prevajalec, in kakemu brezobzirnemu naročniku v obraz zabrusila: vaši roki so nečloveški, vaša tarifa pa ponižujoča. In seveda, lahko bi se pogosteje posvetila ustvarjanju, ki bi ga po birokratskih merilih

še naprej uvrščala v rubriko ‘ljubiteljsko’, ne bi pa bilo več obsojeno na čakanje na tisti napol bajeslovni ‘prosti čas’. Moji kolegi, ki kot svobodni kulturni delavci na svojih vejah umetnosti lovijo ravnotežje poklicno, bi si končno lahko nekoliko oddahnili od izpolnjevanja obrazcev in svoje projekte uresničevali, izpopolnjevali in nadgrajevali, namesto da jih skušajo na sto in en način utemeljiti glede na trenutne trende kulturne politike v upanju, da bo padel kak novčič vsaj za izvedbo v najbolj elementarni obliki. Pa seveda delavci, sploh tisti na minimalni plači, ki je kljub zastrašujočemu znesku očitno za nekatere (spet) previsoka – si predstavljate, kakšna je razlika, če izsiljuješ nekoga, ki nima nič, ali nekoga, ki ima vsaj nekaj? Kar pojdi, za tabo jih tako ali tako čaka še sto, se v slednjem primeru ne sliši ravno prepričljivo. Jasno, samo s tem zlate dobe še ne bi pričarali. Bi pa vsekakor položili temelje za dvig družbe. Pogum in samozavest, predpogoja za vsak še tako majhen premik, bi postala splošneje dostopni dobrini. In če še vedno ne vem odgovora na vprašanje, ali je teže imeti vizijo lačen ali sit, pa sem zatrdno prepričana, da jo je laže uresničevati, kadar ti ni treba razmišljati o golem preživetju. Upam, da bom čez dvajset let lahko s ponosom ugotovila, da smo si upali biti zgled.


Na poti opuščanja evropske infantilnosti M ITJ A BLAŽ IČ

Ne vidim te silne krize vrednot, o kateri nam z ekranov, ne da bi ponudili uresničljive »alternative«, dnevno moralizirajo politični, družbeni in duhovni voditeljice in voditelji današnjega časa. Ne priznavam legitimnosti tovrstnih diskurzov, ker je ena njihovih posledic paraliziranje vsega novega, ki ga ustvarjamo za obrat iz mrtvega rokava, v katerega smo, s posmehljivim prezirom številnih kritik sistemov zadnjih tridesetih let, usmerili sodobno zahodno civilizacijo. In tako kot v osebnih življenskih krizah nostalgično bežimo v glorifikacijo brezskrbne nedolžnosti naših otroštev, se tudi v finančni in gospodarski krizi refleksno in krčevito oklepamo tradicionalističnih ureditev. Prav tistih, ki so krizo povzročile.

Odraščajoč človek razume, da so ravno vzorci, pridobljeni s socializacijo med nedolžnim otroštvom, pogosto ključ do mehanizmov, ki perpetuirajo osebne življenjske krize, zato jih reflektira in skuša preseči. Sodobna Evropa pa, tako se zdi, tolikšni samorefleksiji še ni dorasla in vidi rešitve krize predvsem v kolektivni regresiji v preverjene principe »starih dobrih časov«. Namesto da bi krize kot produktivni sestavni del življenja odraščajoče Evrope izkoristili za preboj iz utesnjujočih vzorcev, ki krize ciklično reproducirajo, se Evropa zapira vase in samozadovoljuje z goltanjem kratkoročno bolj ali manj neučinkovitih antidepresivov, ki jo onesposobljajo, da bi pri polni zavesti udejanjala spremembe. Aktivno opuščanje ustaljenih (destruktivnih) vzorcev in inovativno uvajanje novih, produktivnejših, lahko ponudi veliko učinkovitejše rešitve od ustrahovanja in infantilnega vztrajanja pri lažni varnosti tradicionalističnih vedenjskih paradigem.


G E N E RAC I J A X

Med mojim odraščanjem v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih so vznikali ekološki diskurzi, ki so opozarjali na dolgoročno nevzdržnost monokulturne, kemično podprte produkcije hrane in množične industrializacije. (Šolski) sistem nam je eko-kritiko sicer predstavljal, a le kot zanimivost (ob kakšni suplenci, ko je bilo treba zabiti uro časa, ali pa po izločevalnem principu »boste sami prebrali doma«), jedro vzgoje/socializacije (ali ideologizacije, tudi indoktrinacije) pa je ostalo pri reprezentiranju monokulturnega kmeti-

96 / 97

jstva ter množične urbanizacije in industrializacije kot napredka, kot garantov prosperitete. Šele kot odrasel človek sem lahko doživel, da so se eko-diskurzi (razmeroma učinkovito) otresli marginalizacije, segregacije in stigme čudaštva. A še danes se, ob vsem, kar vemo, najdejo mazači, ki bi celovite zelene koncepte trajnosti in vzdržnosti najraje zrelativizirali na (še en) popadek sodobnega človeka, ki je v prenasičenosti z vsem izgubil občutek za »realnost«. >> >

M IT J A BLAŽIČ , ROJEN 1 97 4 , J E A KT IVIST ZA Č LOVE KOVE P RAV I C E I N N OV I N A R . M E D LETI 1 994 IN 2 0 1 0 JE D E LOVA L PRE DVSE M KOT RA D IJ SK I N OV I N A R , S P RVA N A RA D I U KOPER - CAPODIST RIA , V ZA D N J E M O B D O B J U PA N A 1 . PRO G RA M U RA D I A S LOV E N I J A V U REDNIŠTV IH JUTRANJE GA IN IZO B RAŽ E VA L N E GA PRO GRA MA . L E TA 2000 J E ZAČ E L S VOJ O POT NA PODROČJU AKTI VIZ MA ZA Č LOVE KOVE PRAVIC E GE J E V, L E Z B I J K , BI S E K S U A L N I H I N TRA N SSPOL NIH O SEB V N E F O RMA L N I LGBT-ŠPO RT N I SK UPIN I O U T I N S LOV E N I J A . L E TA 2003 JE SOUSTANOVIL D IH - D RUŠTVO ZA IN T E GRAC IJ O HO M O S E KS U A L N O S TI ( DA N E S DRU ŠTVO DIH - ENAKO PRAVN I PO D MAVRICO ), K I GA J E VO D I L D O L E TA 2008. L E TA 2009 J E Z NEKDANJIM PART NE RJ E M Z MAGA L N A USTAVN E M SO D IŠČ U V ZA D E V I BLAŽ IČ I N K E R N PROTI SLOVENIJI V ZVE Z I Z N E USTAVN O ST J O 2 2 . Č L E N A ZA KO N A O R E G I S TRAC I J I I S TO SPOLNIH PARTNERSKIH SKUPNOSTI. OD LETA 2009 DO 2012 JE VODIL KAMPANJO ZA VSE DRUŽINE, ZA PRAVICE VSEH OT ROK, ZA Č LOVE KOVE PRAVIC E ! V PO D PO RO D R U Ž I N S K E M U ZA KONIKU, KI BI ISTO SPO L N IM PA RO M IN D RUŽ IN A M POD E L I L TE M E L J N E S O C I A L N E PRAV ICE. DANES JE ZAPOSL E N N A D RUŠTVU K ULT URN O, IN F O R M AC I J S KO I N S V E TOVA L N O S REDIŠČE LEG EBIT RA KOT KO O RD IN ATO R PROJ E KTOV UČ E N J A Č LOV E KOV I H P RAV I C I N H I V/AIDS PREVENT IV E, D E J AVE N PA O STA J A T UD I N A PO D ROČ J U P R I ZA D E VA N J ZA E N A KO PRAV NO ST LG BT-O SEB, ISTO SPO L N IH PA ROV IN D RUŽ IN .


>> MI TJA BLAŽIČ

Podobno je na polju gospodarstva in vsemogočnega načela nenehne rasti kot edinega odrešilnega, edinega zmožnega zagotavljati prosperiteto; na polju politike in zveličavnega principa predstavniške demokracije - »sicer pomanjkljivega sistema, a najboljšega, kar imamo« -, na polju družbenega, ki vztraja v žrtveni poziciji večne opozicije, nesposobne učinkovitega samoorganiziranja, prevzema oblasti in preureditve sistemov na pravičnejših temeljih; na polju humanitarnosti in usmiljenih, ponižujočih praksah pomoči ubogim, ki pod dobronamernostjo človekoljublja (morda celo nezavedno) z dominantne pozicije reproducirajo družbene hierarhije; na polju družin in trmastem predstavljanju njihovih evolutivnih različic kot ogrožujočih za čisti/pravi koncept družine (kljub temu da je v realnem življenju monopol enačbe »klasične« družine: »pater familias + žena/mati/gospodinja + otrok, kar jih Bog da = edini legitimni reprezentant koncepta in besede družina«, že zdavnaj propadel); na polju intimnosti, ki je principe idividualizma

pripeljalo do absurda atomizacije, izolacije in odtujitve posameznic/posameznikov od solidarnosti mnogovrstnih kolektivitet; na polju identitet, kjer nacionalno čista heteroseksualna belost vztraja pri represiji vsega, kar od nje odstopa ... V celoten sistem zahodne civilizacije (in ko pravim celoten, mislim na vse, od jezikov, družin, socializacije, izobraževanja, medijev, do kultur, politik, gospodarstva, sociale, mednarodnih odnosov ...) smo nezavedno vgradili varovalke, ki ciklično reproducirajo totalno krizo. Krize nam omogočajo, da ozavestimo napake v sistemih in jih učinkovito odpravimo (ter pri tem ustvarimo nove, ki bodo v prihodnosti ustvarjale nove krize). Krize torej razumem kot ultimativen preživetveni princip naše civilizacije, kot vzvode za izboljšanje, za udejanjanje naših idealov, kot garant pravičnejše prihodnosti, če bomo le dovolj dorasli spremembam, ki so potrebne za napredovanje. Namesto infantilnih principov moraliziranja, ki vodijo v moralno paniko, utrjujejo nepravičnost sistema in nas odvračajo od odraščanja, razmišljam o krizah kot o priložnostih za boljšo prihodnost, ki bo presegala narkotičnost (navidezne)


G E N E RAC I J A X

varnosti tradicionalnih struktur, h katerim nas mamljivo vabijo diskurzi krize vrednot. Ne gre za zanikanje tradicij. Gre za njihovo aktivno preseganje. Evropa (in vsa civilizacija) kali in brsti od drugačnih načinov, ki resnično prinašajo učinkovite rešitve in izhode iz kriz. Dominantni sistemi, s posebnim poudarkom na medijskih, jih, v hlastanju po samoohranitvi, zaenkrat še vedno poniževalno imenujejo »alternativne rešitve«; nosilke in nosilci novosti pa svojih premišljenih rešitev tudi še ne znamo uveljaviti in udejaniti evolucijsko, temveč premalo reflektirano ali iz nemoči - in morda prav zato manj učinkovito - posegamo po revolucionarnih formah. A vse to je kreativni del procesov sprememb. Sprememb, ki - tako verjamem - se ne bodo zgodile same po sebi, ampak so plod naše aktivne participacije. Evropo 2030 zato vidim kot iščočo, participativno, reflektivno, v opuščanju preživelih mehanizmov ogroženosti in viktimizacije, bolj vključujočo, bolj odprto, bolj socialno, bolj podjetno, bolj pogumno na aktivni poti iskanja pravičnejših ureditev. Če le ne bomo v prihodnjih letih zaspali v lažno varni tradicionalnosti našega večvrednostnega kompleksa.

98 / 99


Prodajalec Sanj M ILA N K RAJ N C

Evropa se ni znašla v krizi zaradi slabih naložb v preteklih letih, temveč zaradi nejasnega cilja, saj že stoletja spi na lovorikah svoje zgodovine. Če pogledamo zgodovino, vidimo, da je bila Evropa v zadnjem tisočletju gonilo razvoja sveta. Evropejci (belci) so osvojili ves svet in z njim upravljali. Takrat je bila osvojitev sveta tudi edini cilj. Kasneje je to vlogo prevzela Amerika, ki se je prav tako razvila iz Evrope. In takrat je Evropa obstala. Izgubila je smisel oziroma lahko bi rekli, da se je izgubila, kot se izgubi (če si smem dovoliti primerjavo) človek srednjih let, ki v življenju osvoji vse in več ne ve, kako in kam naprej. Zato si mora Evropa najti nov smisel, nov cilj, zakaj še sploh obstajati. Lahko se vprašamo tudi drugače: če je Evropa »podjetje«, kaj je njen produkt? Odgovor, ki se mi sprva porodi, je: kakovost bivanja! Seveda je to tudi cilj Evropske unije, le da so se potrebe njenih prebivalcev spremenile. Zato se je treba pri vprašanju, kaj pričakujemo od Evrope, vrniti k samim sebi.

Videli smo, da so bile potrebe, ki smo jih zadovoljevali in z njimi živeli zadnjih nekaj let, predvsem potrebe drugih. Živeli smo zato, da smo se pokazali drugim, in pri tem smo bili tako uspešni, da smo popolnoma izropali našo bogato notranjost. Postali smo prazni. Če izhajamo iz misli Martina Kojca, ki je pred 100 leti zapisal, da je materialni svet odsev naših misli, potem lahko to tudi občutimo. Danes se nahajamo v izobilju, vendar smo hkrati sami in prazni. Zato mora biti naša nova smer pot nazaj k sebi. Ponovno moramo napolniti svoje shrambe: srca, misli in duše. Zreli možje bi sedaj rekli, da je bilo dovolj filozofiranja in da je treba trdno poprijeti za delo! Vsi bi v paniki skočili, zavihali rokave in poprijeli … za kaj? Oziroma – kako naj bi začeli? Vsaka pot se začne s sanjami. A v zadnjih desetletjih smo ljudje predvsem pozabili sanjariti. Raj smo imeli dobesedno na zemlji, do denarja, dobrin smo prišli sorazmerno lahko, zato se za nič več ni bilo treba truditi, vse je bilo »pri roki«. Ljudje smo se enostavno polenili in velika večina je postala »filozofov«, ki so pričeli lično zavijati misli in ideje drugih, ker sem jim tudi denarja več ni dalo »pobirati na cesti«.


G E N E RAC I J A X

100 / 101

M ILAN KRA JN C, ROJEN 197 4 , J E Ž E ME D ŠT UD IJ E M E N O PRE D M E TN E F I Z I K E N A P E DAG O Š KI FA KULT ET I UNIV ERZE MA RIB O R UGOTOVIL , DA PO K L IC UČ IT E L J A N E B O N J E G OVA P R I H ODNOST. TAKOJ PO ŠT UD IJ U SE J E ZAČ E L UKVA RJ AT I Z O PTI M I ZAC I J O PO S LOV N I H P RO CES OV IN UV IDEL, DA S O ZA T E ŽAVE V PO DJ E T J IH V GLAVN E M K R I V I L J U DJ E , P R E DV S E M U PRAVLJAVCI. Z IZOBRAŽ E VA N J I N A IN ŠT IT UT U ZA RE A L IT E T N O TE RA P I J O I N I N Š TI TU TU ZA TRANSAKCIJSKO ANA L IZO J E PO STA L PSIHOT E RA PE VT. ZA PO S L E N J E P R I LO N D O N S KE M A DCOR CO RPORATIO N LT D. , D E LA KOT O SE B N I SVE TOVA L E C PO L I TI ČN I H I N G O S PO DA RS KI H VO DIJ. JE AVTOR PR E KO 1 6 0 Z N A N STVE N IH IN ST RO KOV N I H Č LA N KOV TE R 11 K N J I G . Ž I V I M E D S L I V N I CO I N B E O G RA D O M , J E A KT I V E N Š PO RT N I K ( N E KOČ P L E S A L E C I N AT L E T ) , U ŽI VA O B VO DI IN V VOŽ N J I Z MOTO RJ E M.

Sedaj, ko smo se znašli na popolnem dnu, se moramo začeti dvigati, vendar bo pot k vrhu trajala več kot desetletje, vse tja do 2030. Pričeti moramo tako, da pričnemo sanjati. Naše sanje namreč izhajajo iz našega bistva, z bistvom smo se rodili, a smo ga z načinom življenja pozabili. S sanjanjem pa lahko to bistvu ponovno obudimo. Sanjamo lahko nekje, kjer se počutimo varne, kjer smo sproščeni in imamo svoj mir. Zato je prvi korak k izhodu iz krize, da Evropa ustvari kotičke za sanjarjenje. To bi lahko bila velika polja, parki, kjer bi brezskrbno ležali v travi in sanjarili … če se ne bi mogli spomniti, o čem bi sanjali, ali pa je pot do našega bistva enostavno predolga, bi nam pri tem lahko pomagali Prodajalci Sanj. To bi bile osebe srednjih let, ki so v življenju dosegle vse in so svoj smisel našle v delitvi svoji izkušenj z drugimi.

No, tukaj me je malo odneslo v pravljični svet, saj si v teh napornih časih vsak želi neko svojo pravljico ... Vendar drugačna pot od opisane v resnici skoraj ni mogoča, če naj se svet ne sesuje sam vase. Tukaj vidim vlogo Evrope, ki lahko pomaga, da pridemo iz začaranega kroga. Vendar ne tako, da bo svoje bojevnike pošiljala po svetu, da bi »osvobajali« ali »preobračali ljudi«, temveč tako, da bo prenovila samo sebe. Evropo bo ostali svet enostavno nehal zanimati. Pričela se bo ukvarjati s tem, kako se mora sama organizirati, da bo lažje njenim državljanom, vsakega posebej bo vprašala, kaj si želi.

>> >


>> MI LAN KRAJNC

Evropa bo spremenila svet tako, da mu bo dala nov zgled. Evropa namreč še vedno ima to moč, saj se milijone turistov iz vsega sveta zgrinja k nam zaradi bogate zgodovine, kulture in dobre hrane. In Evropa lahko izkoristi svoj status avtoritete, da da novo sporočilu svetu: »Pričnite se zavedati samega sebe!« Svet se bo namreč moral umiriti in ob spremembah bo Evropa v letu 2030 delovala veliko bolj umirjeno, pa ne navidezno. Ljudem se bo videlo v očeh, da je njihova duša popolnoma mirna. Ne bodo jih več zanimale množične zabave in množične prireditve, temveč se bodo posvečali prijateljem, družinam, samim sebi. Knjige in kinoteke bodo spet dobile pomen, igranje pred blokom bo ponovno postalo vsakdan. Naši odnosi bodo postali intimni, pa ne samo v fizičnem smislu, temveč v razvijanju odnosa. Odnosi bodo globoki, ponovno se bo razvijalo spoštovanje.

Kriza, ki se je razvila v zadnjih letih, je v bistvu pričela razkrivati prave obraze, kulise so pričele padati in pričel se je kazati »pravi svet«. Ta je sprva zgledal grob in temačen. Danes je še prisotna tesnoba, vendar že sije sonce. S priznanjem resnice, četudi je bilo to naporno, globoko v sebi vidimo, da smo se pričeli osvobajati. Novo sonce bo posijalo na naše bistvo, na naš pravi obraz, na naše sanje. In da bomo lahko živeli svoje sanje, moramo spet začeti sanjati. Zato je čas, da postanemo Prodajalci Sanj. Za tiste, ki jih nimajo.


G E N E RAC I J A X

Dalila Ljutić (14 let), tempere in barvica

102 / 103


Sen Evrope K LE M E N J AK L IČ

Evropa potrebuje svoj sen. Svoj moralni telos, ki bo njo, nas, njene ljudi, in naše potomstvo gnal v nadaljnjo in pravičnejšo skupno prihodnost. Združena Evropa potrebuje tak sen, ali pa je ne bo. Brez sna, ki bi bil dovolj močan, da bi predstavljal etično gonilno silo pravičnega obstoja in napredka skupnosti, namreč nima prihodnosti nobena politična tvorba. Še posebej ne tista, ki ne želi biti utemeljena na fizični prisili, temveč ideji vladavine ljudi, torej demokraciji.

ka samega in kjer o poti svojega življenja (ob hkratni pošteni in učinkoviti zagotovitvi te iste pravice za drugega) svobodno odloča sam. Kako je torej izpod jarma monarhij, oligarhij in ostalih oblik diktatur, kjer oblast izvira od kraljev, diktatorjev ali sloja privilegiranih, v človeško zgodovino prodrla neprecenljiva ideja demokracije, katere dediči smo in v napredku katere se skriva edini mogoči evropski sen?

Evropa potrebuje svoj sen. Da bi odgovorili na vprašanje o njegovi vsebini, moramo seči dalj od ideje zagotovitve miru, ki nas je gnala v letih po velikih vojnah in je le del širše celote, ki ji pravimo demokracija oziroma svobodna in pravična vladavina ljudi. Gre za idejam monarhije, oligarhije in diktature nasprotno idejo svobodne vladavine vsakega posameznika v sferah, ki se tičejo njegovega lastnega življenja: tako tistih “kolektivnih”, kjer naj bi posameznik prek volilne pravice in ostalih pridobitev demokratične dediščine skupaj z drugimi soodločal kot eden izmed enakih, kot tudi “individualnih sferah”, to je tistih, ki se tičejo le posamezni-

Začelo se je v antični Grčiji, ko je Solon izpod prekletstva suženjstva osvobodil vse svoje podložnike in jim podelil pravico do lastnega kosa atenske zemlje, od katere so bila, konec koncev, odvisna življenja vseh njih. V eni svojih pesmi Solon zapiše, da nam bo zgodovina priča, kako je s tem osvobodil bodoči svet. In v resnici njegovo dejanje že v času antične dobe privede do razvoja atenske demokracije, do “prvega prihoda”1 ideje vladavine ljudi v zgodovino človeštva. V tisti svoji prvotni obliki je demokracija še vedno sila omejena (le na ozemlje znotraj mestnega obzidja, zgolj na en spol, na atensko poreklo po obeh starših itd.), a vendar predstavlja začetek neke nove, pravičnejše in boljše prihodnosti. Kljub temu da po razpadu Aten za dva tisoč let izgine iz zgodovine (razen redkih izjem italijanskih republik in prakse nekega karantanskega plemena), je ideja demokraci-


G E N E RAC I J A X

104 / 105

KLE MEN JA KL I Č, ROJEN 1 97 5 , PO UČ UJ E IN RAZ ISK UJ E N A U N I V E RZ I H A RVA R D, Z DA . PO DI PLOMI NA PRAV NI FAK ULT E T I V L J UB L J A N I J E MAGIST RIRA L I Z U S TAV N E G A P RAVA N A U NI VE RZI HARVARD, NATO D O KTO RIRA L IZ E VRO PSK E IN T E G RAC I J E I N E V RO P S KE G A PRAVA NA UNIV ERZI OX F O RD T E R N A PO SL E D N A UN IVE RZ I H A RVA R D D O KTO R I RA L Š E DRU GIČ, TOKRAT S PO D RO Č J A USTAVN E T E O RIJ E IN VPRA ŠAN J A D E M O KRAC I J E E V RO P E . NA HARVARDU PO UČUJE O D L E TA 2 0 0 8 N A PO D ROČ J IH E VRO P S K E I N TE G RAC I J E I N E VROPSKEGA PRAVA , ČLOVE KOVIH PRAVIC , T E O RIJ E PRAVIČ N OS TI , E TI K E TE R U S TAV N E G A PRAVA IN USTAVNE T EO RIJ E . J E D O B IT N IK VEČ UN IVE RZ IT E T N I H P R I Z N A N J ZA O D L IČ N O S T V POU ČEVANJU, NJEG OVO T RE N UT N O RAZ ISKOVA L N O D E LO PA S E O S R E D OTOČA N A VP RAŠANJE EVROPSKE USTAVN O ST I IN N A DA L J N J E GA RAZVOJ A I D E J E D E M O K RAC I J E V KONTEKST U G LOBALNE PRAVIČ N O ST I. J E AVTO R Z N A N STVE N E M O N O G RA F I J E CO N S TI TU TI ONAL PLURALISM IN T HE E U (OX F O RD UN IVE RSITY PRE S S , 2013) , ZA S VOJ O D R U G O ZNA NSTV ENO MONOGRA F IJ O (D E MO C RACY ’ S T HIRD CO MIN G : E U RO P E A S A RO U TE TO H UMANITY ’S THIRD HIS TO RIC STAGE O F D E MO C RACY, V IZ DA J A N J U ) PA J E P R E J E L N AGRA DO HARVARDSKE UN IVE RZ E ZA » N A J B O L J ŠE D E LO N A PO D RO Č J U E V RO P S K E G A P RAVA I N EVROPSKE PRAVNE M ISL I« .

je preprosto presilna in prepravična. Ob spremembi zgodovinskega konteksta (razpad monarhij), ki to omogoči, prek demokratičnih revolucij 18. stoletja doživi svoj “drugi prihod.”2 V novem zagonu se razmahne preko obzidja mestnega polisa, tokrat nad ogromno ozemlje nacionalne države. V temelj prve demokratične ustave – Ustave ZDA – njeni snovalci zapišejo njeno vodilo: da je vsem državljanom priznano, da so rojeni enaki in kot taki vredni

enakega spoštovanja, da vsa oblast ustanovljene države izhaja od njih, je zanje in se preko njih tudi izvaja. Toda ta moralno prepričljiv demokratični ideal in obenem ameriški sen je po eni strani tako očitno pravičen in po drugi tako zelo v nasprotju z realnostjo Amerike 18. stoletja, v katero je vsajen (suženjstvo, volilna pravica omejena na državljane, ki so moški, belci, lastniki zemlje itd.). A ravno ustavna zavezanost več kot očitno pravičnemu idealu, ki kruti realnosti postavi

>> >


>> KLE MEN JAKLIČ

ogledalo, v glavah neizogibno vzpostavi napetost in kot gonilna sila nadaljnjega razvoja demokracije tekom desetletij in stoletij razširja vladavino ljudi tako, da terja postopno približevanje realnosti svojemu idealu. Točno na to temeljno obljubo se sklicujejo tisti, ki jim nato uspe odpraviti suženjstvo, tisti, ki jim sčasoma uspe razširiti volilno pravico na pripadnike druge rase, drugega spola in na tiste, ki nimajo premoženja. Prav tako se na to isto osrednjo ustavno obljubo sklicujejo tisti, ki se borijo za dejansko izenačenje vseh ostalih državljanskih pravic, in tisti, ki še danes terjajo nadaljnji demokratični napredek v skladu z njo. To je ameriški sen, ki ima hkrati za posledico, da se demokracija začne porajati tudi izven meja njihove lastne države in tako razvije svoj “drugi prihod” vse do oblike in stopnje (tradicionalna demokracija teritorialne suverene države), kot jo poznamo in živimo danes. Če naj obstane, tudi Evropa potrebuje svoj sen. Kljub temu da je z njima neobhodno povezan, saj ju logično dopolnjuje, pa to ne more biti niti Solonov sen “prvega prihoda”, ki je še vedno radikalno omejena in izključujoča oblika demokracije, niti ameriški sen njenega “drugega prihoda”, ki kljub napredku še vedno subtilno, a hkrati močno monopolizira vso oblast nekega teritorija zgolj v rokah lastnih državljanov suverene teritorialne države, druge pa, ki so bili rojeni v okolja manj priviligiranih

držav, s tem hočeš nočeš izloča iz odločanja o zadevah, ki se jih kdaj tičejo enako in kdaj celo bolj. Takšna monopolizacija je bila v kontekstu nastajanja prve demokracije sicer nujna iz več razlogov, ki jih opisujem drugod.3 Brez nje bi v tistem povsem drugem, še ne demokratičnem kontekstu, “drugi prihod” demokracije sploh ne uspel, več pa v takratnem kontekstu tudi ni bilo mogoče. Toda danes se je zgodovinski kontekst znova spremenil in mogoče je dokazati, da tokrat, ravno v svojem novem posuverenem kontekstu, Evropa prvič omogoča razviti nekaj, kar bi preseglo tradicionalno obliko demokracije z vsemi njenimi pomanjkljivostmi vred. Skupaj z dejstvom, da se je pojavil v času globalizacije, posuvereni konteks nove Evrope prvič v zgodovini vzpostavlja predpogoje, ki bi demokraciji lahko omogočili njen postopni “tretji prihod”4. Če naj ne zapravimo zgodovinske priložnosti, pa bomo morali za svoj temeljni ustavni ideal, za svoj telos, postaviti nič manj kot najčistejšo in neovrgljivo različico ideje svobodne vladavine vsakega posameznika. Namreč tisto, ki priznava, da je edini legitimni nosilec pravice do samovlade v sferah, ki se tičejo njegovega življenja, prav vsakdo, ki se ga te zadeve v resnici tičejo. Ne torej zgolj državljan trenutne Evrope oziroma katere od njenih nacionalnih držav, pripadnik tega ali onega spola, rase ipd., temveč prav vsak nosilec človekovega dostojanstva na tem svetu, ne glede na lokacijo in druge dokazano moralno arbitrarne okoliščine njegovega rojstva. Da, tak zaključek v zvezi z dobrino demokracije terja ravno ideja človekovega dostojanstva, ki je že po svoji definiciji vezana zgolj na človeka kot takega in je torej neodvisna od tega, kje je nekdo rojen, kot kateri spol je rojen, kakšno barvo kože ima, koliko ima pod palcem ipd. V pravici do odločanja v zadevah, ki se nas tičejo enako, moramo biti enaki, ali pa nevede zabredemo v zgolj novo obliko diskriminacije na področju demokracije in s tem demokratični deficit.


G E N E RAC I J A X

Zgolj iz takšnega intaktnega moralnoustavnega temelja, ki je še čistejši od onih iz zgodovinskih obdobij “prvega” in “drugega” prihoda demokracije, je, če mu le ostanemo zvesti, mogoče graditi unikatno politično tvorbo, ki je daleč najbolj vključujoča zgodovinska oblika demokracije in pravzaprav tisti njen “tretji prihod”. Takšna nadaljnja stopnja demokracije se edina izogne resnim oblikam demokratičnega deficita, ki ga še vedno neobhodno gojijo ne le prvotne oblike vladavine ljudi, kot je tista iz mestne državice, ampak prav tako tudi tradicionalna oblika demokracije suverene države, demokracija morebitne “superdržave Evrope“ po vzoru ZDA ter kvazidemokracija trenutne EU5. Takšen napredek, ki ga je moč uspešno zastaviti zgolj iz konteksta nove posuverene Evrope, je skupaj s svojo neovrgljivo utemeljitvijo v človekovem dostojanstvu (namesto zgolj državljanstvu) za nas in za naše potomstvo edina moralno zares intaktna in hkrati dovolj močna vizija, vredna evropskega sna. Tokrat je Evropa tista, ki ima odgovornost: da kot tisti, ki jim je uspelo opraviti delo v svojih zgodovinskih obdobjih, tudi sama ne zapravi priložnosti za nov napredek demokracije. Tak, ki gre - ob hkratnem obvarovanju zgolj zdravih jeder nacionalnih držav - tokrat v dobro vseh resničnih upravičencev do te vsečloveške dobrine. Za nekoga, ki je rojen v okolju, kot je npr. Slovenija, takšen prihodnji razvoj Evrope pomeni radikalno povečanje in izenačenje možnosti v razmerju do tistih, ki so rojeni v

106 / 107

mnogo bolj privilegiranih okoljih dominantnih držav članic EU. Pomeni torej opolnomočenje našega državljana, ki se zaradi pomanjkanja uvida in neaktivnosti slovenske politike v razmerju do Evrope velike večine svojega trenutnega demokratičnega primanjkljaja na tem področju niti dobro ne zaveda. Vse, kar potrebujemo, pa je, da z zaveznicami, ki so v podobnem položaju in s katerimi pravzaprav tvorimo veliko večino, dominantnim nastavimo ogledalo in terjamo, da skupaj z nami ravnajo v skladu s tem, na kar prisegajo sami: enakost v človekovem dostojanstvu, tudi na področju pravice do enake in svobodne vladavine posameznika (demokracije) v sferah, ki se pravzaprav enako tičejo nas vseh. Ta napredek, ki podobno kot v času “drugega prihoda” pokaže na notranjo neskladnost pravičnega z obstoječim stanjem, pa ne pride zgolj prek politikov, temveč predvsem prek nekaterih drugih instanc, kot so na primer sodniki evropskega sodišča. Ti so že v preteklem razvoju Evrope predstavljali eno njenih ključnih gonilnih sil. Eden od razlogov je ta, da se ravno sodniki, če so jim le pojasnjene, preprosto ne morejo izogniti implikacijam, ki neposredno izhajajo iz človekovega dostojanstva kot osrednjega in zavezujočega pravnega načela. V praksi je zato glede napredka pri uresničevanju evropskega sna lahko prav tam naša največja priložnost in moč.

1/ J Dunn, Setting the People Free: The Story of Democracy (Atlantic Books, London 2005). 2/ J Dunn, Setting the People Free: The Story of Democracy. 3/ Klemen Jaklic, Constitutional Pluralism in the EU (Oxford: Oxford University Press 2013), poglavje 10 “Democracy’s Third Coming”. 4/ Klemen Jaklic, Constitutional Pluralism in the EU, poglavje 10; in Klemen Jaklic, Democracy’s Third Coming: Europe as a Route to Humanity’s Third Historic Leap of Democracy, Harvard University Law Library, monografija v izdajanju. 5/ O podrobnostih te demokratične oblike in kako je Evropi mogoče tja priti, pišem v obeh citiranih delih.


Luka ÄŒerne (12 let) in Rok Trtnik (12 let), Kat Kit; barvice, svinÄ?nik


108 / 109

G E N E RAC I J A Y

1980 - 1994: GENERACIJA Y SMO V VATO ZAVITI OTROCI KAPITALIZMA IN PAMPERS PLENIC. PO MNENJU STARŠEV SMO EDINSTVENI IN NAJPOMEMBNEJŠI, OSEBE, KI LAHKO DOSEŽEMO VSE. ZNANI SMO KOT TEHNOLOŠKO MODRI, RAČUNALNIKI IN ELEKTRONIKA SO NAM BILI POLOŽENI V ZIBKO. VODILO NAŠE KOHORTE JE HITROST INTERNETNE POVEZAVE. NAVAJENI SMO NA NENEHNE SPREMEMBE. IMAMO OGROMNO PROSTOČASNIH DEJAVNOSTI, KI JIH NADZIRAJO STARŠI. KAKOVOST IN NORME NISO VEDNO V OSPREDJU. TREND JE ODKRIVANJE TALENTOV. TEŽKO SPREJEMAMO ODGOVORNOST, SLABO OCENJUJEMO POSLEDICE SVOJIH DEJANJ IN ŠE V POZNI MLADOSTI PRIČAKUJEMO POMOČ STARŠEV, KI NAM VEDNO POMAGAJO IZ TEŽAV. UPORABLJAMO KREDITNE KARTICE SVOJIH STARŠEV. NA TRG DELOVNE SILE ŠELE PRIHAJAMO. POVSOD SE POČUTIMO ZAŽELENE, PRIČAKUJEMO, DA BODO NAD NAMI VSI NAVDUŠENI ENAKO KOT NAŠI STARŠI. OSEBNOSTNO SE OBLIKUJEMO DO TRENUTKA, KO PRIDEMO V PRIMERNO DELOVNO OKOLJE, KAR OBIČAJNO NI V PRVI SLUŽBI.

Število prebivalcev na Zemlji: 5-6 milijard

Žiga Vavpotič 1984 Ivana Simoniti 1988 Anja Mejač 1989 Nina Marok 1989 Darko Đurić 1990 Miha Čančula 1990


Evropa, vsem (in še posebej mladim) prijazen kontinent ŽIG A VAVPOT I Č

Naslov še vedno lahko zveni kot provokacija, cinizem oziroma predstavlja fiktivno željo prihodnosti. Nikakor ne more odražati stanja danes. Žal. Situacija, v kateri je Evropa, je resna. Situacija, v kateri so mladi v Evropi, je, in zaradi tega mi je še bolj žal, še slabša. Realnost Evrope je, da se stara Več kot očitno je, da je prihodnost Evrope odvisna od volje starejših. Ko govorimo o prihodnosti, so mladi gotovo najbolj ogrožena skupina. Ne razumite me narobe, vendar je dejstvo, da se Evropa stara in tega se premalo zavedamo. Vendar odgovornost nosimo vsi, tudi mladi – pokazati moramo, da je dovolj, in pravico imamo zahtevati Evropo, ki je mladim prijazna. Pravico imamo opozoriti, da globalni svet tekmuje predvsem na podlagi talentov, na podlagi najboljših mladih.

In danes se evropska politika zaveda pomena mladih. Vendar številke, kruta dejstva vsakdana, kažejo, da podpora mladim temelji predvsem na besedah. Brezposelnost mladih je vedno večji problem. In v starajoči se Evropi bodo brezposelni mladi lahko pomenili socialno bombo. Medgeneracijsko sodelovanje je dvosmerni proces Mladi izgubljajo upanje v države. Pogosto odhajajo v tujino. Nekateri pravijo, da je to dobro. Drži, če bi tja odhajali po znanje in izkušnje. A odhajajo jezni, razočarani, z mislijo, da nikoli več ne pridejo nazaj. To bi nas moralo skrbeti. Jaz si Evrope brez mladih ne morem predstavljati. Več kot očitno pa to ne skrbi tistih, ki želijo na račun starejših pridobiti čim več političnih glasov.


G E N E RAC I J A Y

110 / 111

ŽIG A VAVPOTIČ , L ET NIK 1 98 4 , VE RJ A ME V SO D E LOVA N J E . E KO N O M I S T I N PO L I TO LO G M EDN ARODNIH ODNOSOV Z MAGIST E RIJ E M SO C IO LO GIJ E . N A TO TE M O P I Š E TU D I D O KTORAT. JE SOUSTANOVIT E L J IN ST RO KOVN I D IRE KTO R ZAVO DA Y P S I LO N I N PO BU D N I K P ROJ EKTA SIMBIOZA , KI J E PRE J E L N AGRA D O E VRO PSK E GA PA R LA M E N TA D RŽAV L J A N E VROP E . » ŽIVI IN PUSTI SL E D « J E MOTO, K I GA SPRE ML J A N A N J E G OV I H PO POTOVA N J I H M LA DOSTI IN MODRO STI. ZAZ N A MUJ E J O N A S K N J IGE , K I J IH P R E BE R E M O, I N L J U DJ E , KI J I H S REČAMO, PRAV I AVTO R T RE H K N J IG. SRČ N A K N J IGA MOJ E G A Ž I V L J E N J A J E N J E G OVA ZA DNJA . ŽIG A RAD POTU J E , J E ZA L J UB L J E N V PE T RO, Ž IVL J E N J E I N S VOJ E D E LO. P R E P R IČA N J E, DA SE DOBRO Z DOB RIM VRAČA .

Nalijmo si čistega vina. Glavni problem mladih je, da ne volijo in zato politikom predstavljajo manj zanimivo populacijo. Vendar, če nihče drug, bo demografija prepričala politiko, da bo razumela, da vleči demografske skupine na svojo stran preprosto ni modra rešitev. Prava pot prihodnosti je v medgeneracijskem sodelovanju. Vendar se moramo prav vsi, tako mladi kot tudi modri, kot raje rečem starejšim, zavedati, da je medgeneracijsko sodelovanje dvosmerni proces. Je proces, ki temelji na dajanju, zato da se ustvarja skupno prejemanje. Tega se premalo zavedamo. To je stanje Evrope danes, leta 2013.

Vlaganje predvsem v mlade je prava strategija prihodnosti Če se vrnemo k naslovu, se verjetno postavi vprašanje, zakaj so mladi še posebej izpostavljeni. Enostavno verjamem (in upam, da bom to verjel tudi takrat, ko bom sam pripadal starejši generaciji), da je politična strategija izgradnje Evrope, ki bo mladim prijazna, zelo modra odločitev. Mladi so naša prihodnost, se pogosto sliši. Vendar moramo to začeti živeti. Verjetno je pogosto največji politični izziv ravno kratkovidnost obstoječih političnih akterjev. A bi bilo za razvoj Evrope ključno, da odpre vrata najboljšim mladim. Ne samo da bi s tem obdržali domačo pamet, lahko bi postavili Evropo, ki sprejema energično mladost, polno inovativnosti in drugačnosti. Rezultat takšne politike bi bil viden čez deset let, tudi v gospodarski rasti, majhni zadolženosti in predvsem v okolju, ki bi s pozitivnimi zgledi vleklo vse, kar je dobro. Do tam je dolga pot. V prvi fazi je treba veliko političnega pogu>> >


>> ŽI GA VAVPOTIČ

ma, da se odločiš, da bo kontinent mladim prijazen. Zgodovina je večkrat pokazala, da so ravno mladi temeljni akterji sprememb. To pomeni, da bi mladi zahtevali, da so politiki kakovostni, profesionalni, zazrti v prihodnost. Potem je treba biti odločen, da ceniš predvsem strokovnost in ne politično izkaznico, da iskreno verjameš v mlade in da si okoli sebe želiš razmišljujoče ljudi. Je Evropa tega sposobna? Kakšno Evropo si želim? Kot mlad človek, ki z dejanji dokazujem, da verjamem v medgeneracijsko sodelovanje, si želim ... Želim si, da bi bila Evropa zmes priložnosti in možnosti, varnosti in udobja, kakovosti življenja in pravih energij. Želim si, da bi bila Evropa kontinent sodelovanja. Spoštovanja, razumevanja. Želim si, da bi govorili o povezani Evropi, ki jo povezujejo iskreni ljudje in pozitivne zgodbe. Rad bi živel v Evropi, kjer mladim ni vseeno za starejše in kjer starejši verjamejo v mlade. Veste, v kakšni Evropi bi rad živel? V Evropi ljubezni. Kot je rekel naš poet Tone Pavček: »Treba je mnogo preprostih besed, kakor kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.« In ponosen sem, da prihajam iz Slovenije. Ta lahko Evropi veliko ponudi. Bistvo je očem nevidno, je rekel že Mali princ. Slovenija ljubezen nosi globoko v sebi, v mednarodni obliki besede love. Naša Slovenija, da, ta naša država, ponuja priložnost vsem nam.

Vsem ljudem. Kajti tudi beseda človek, beseda, ki označuje tebe, mene in vse nas, nosi v sebi besedo love. Človek in Slovenija. Vem, potrebujemo čas. Narave ne moremo prehiteti. Ne verjamete? Dobro poglejte besedo evolucija. Kaj skriva v sebi? Besedo love. Če preberemo prve štiri črke nazaj. Ta modrost narave je imenitna. Seveda potrebuje mladost zato modrost. In razumeti je treba, da se stvari ne zgodijo čez noč. Do leta 2030 je še daleč in pred nami je mnogo priložnosti. Veseliti se jih moramo z mladostjo. In seveda jih moramo razumeti z modrostjo. In v vse to verjeti. Verjeti v pot ljubezni, medgeneracijskega sodelovanja, povezovanja. Vztrajno in iskreno. Kot pravi Pavček: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, a v sebi – do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.«


G E N E RAC I J A Y

Antonela Zec (13 let), barvice

112 / 113


Kolektivna vizija! IVA NA SI MON I T I

Vprašanje o tem, kakšno Evropo si želim v letu 2030 in kaj od nje pričakujem, je eno najtežjih vprašanj, ki pa mi je - kot študentki evropskih študij - zelo pogosto zastavljeno. Vsi mislimo ali si vsaj po tihem želimo, da bo življenje lažje. Do sedaj smo Evropo idealizirali, dobili pa smo tudi še kaj drugega od tega, kar smo pričakovali. Torej moramo idealizirati prihodnost. Kako razmišljati o Evropi in kaj, če sploh, zanjo narediti? Gre za motivacijo mladih, da svojo idealno Evropo začnejo ustvarjati, ker sama od sebe ne bo prišla, ali pa demotivacijo v smislu »EU brez prihodnosti«. Kdor slednje pove na glas, hitro izpade evroskeptičen pesimist. Prav tako kot v prvem primeru izpade naiven. Kot opažam med vrstniki, ki niso iz kroga mojih kolegov s fakultete, jih razmeroma malo razmišlja o »skupni evropski prihodnosti«, torej o prihodnosti, ki se nas vseh tiče kot skupnosti. Poglejmo ta paradoks. Veliko mladih si ne želi ostati v Sloveniji in svojo prihodnost vidijo drugje, večinoma v zahodnoevropskih državah, kjer si predstavljajo, da je za njih neskončno možnosti,

saj je ena izmed prednosti evropske integracije dejstvo, da imamo na voljo „igrišče“ izven meja svoje države. Vsi z velikim upanjem govorijo o tem, kako komaj čakajo, da začnejo svoje življenje v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji itd ... Včasih se zdi, kot da govorijo o popolnoma drugem svetu, ki ga nikoli ne bomo poznali, kaj šele, da bi bili del tega sveta. Gre torej za predstavo in dojemanje, da Slovenija še ni del tiste Evrope, v kateri bi si mladi želeli ostati ali vanjo „pobegniti“, in da sami niso del skupnosti. Na nek način me to razjezi, ker sama še vedno mislim, da za ustvarjanje prihodnosti preprosto mora obstajati kolektivna vizija, in da je to, da mladi vidijo „evropsko“ prihodnost brez Slovenije in brez neke pripadnosti, slab znak. Težko rečem, da je glede napovedovanja skupne prihodnosti med generacijami velika razlika, vsaj pri tistih, ki se s tem vprašanjem ukvarjamo. Pogosto se vse zreducira na dve skrajnosti: ali smo pretirano pesimistični ali pa si ustvarjamo sanjsko podobo Evrope, kjer bomo vsi imeli evropske plače in si brez težav ustvarili življenje kjerkoli v Evropi. Saj to nam je bilo vendar obljubljeno, kajne? Sicer sem bila še gimnazijka, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Spomnim se, da je vsepovsod vladala evforija, starši pa so nam govorili „končno smo v Evropi“. To veselje pa ni trajalo dolgo, saj smo hitro ugotovili, da naše vsakodnevno življenje pravzaprav ni nič drugačno ali bolj enostavno. Zato se bojim, da lahko enako mišljenje preslikamo na leto 2030. To je seveda napačen pristop, saj spet pričakujemo, da nam bo nekaj dano. A ker ne bo prišlo samo od sebe, bomo zopet razočarani in znova bomo morali najti krivca, zakaj ni vse tako, kot smo si predstavljali. A če si pošteno prisluhnemo in bolje razmislimo, vemo, da nam v bistvu nihče ni obljubljal nemogočega in tudi sedaj nihče ne obljublja – še


G E N E RAC I J A Y

114 / 115

IVANA SIMONITI, ROJEN A L E TA 1 98 8 , J E OT RO ŠTVO PRE Ž IVE LA V R I M U I N S TO C K H O L M U . OP RAV ILA JE MEDNAROD N O MAT URO N A GIMN AZ IJ I B E Ž IGRA D V L J U BL J A N I , S E DA J PA J E Š TUDENTKA EVROPSKIH ŠT UD IJ N A F A K ULT E T I ZA D RUŽ B E N E V E D E .

toliko manj - neke natančno orisane prihodnosti. Vseskozi pa se nam je in se nam ponuja možnost, da si vsak sam zariše sliko svoje prihodnosti, ki se lahko s tem, da smo aktivni in ambiciozni, prej ali slej izoblikuje v neko skupno voljo in podobo. Najboljše, kar lahko storimo je, da poskušamo svoje želje uresničiti že v sedanjosti. Pomembno je stremeti k boljšemu, a vseeno ne pozabiti temelje, ki so nas pripeljali do povezovanja in evropskih integracij. Predvsem si želim, da bi moja generacija v resnici razumela te temelje in cilje preteklosti in se zavedla, da privilegiji in pravice, ki so nam dani, niso samoumevni. Vsako pravico in priložnost, ki je bila omogočena nam, moramo udejanjiti in jo nadgraditi za naslednje generacije. To pomeni zavedati se dejstva, da za našimi predhodniki stoji ogromna količina dela, tolerantnosti, razumevanja in družbene odgovornosti.

Moja generacija Y je zaznamovana z željo po individualizmu, uživanju življenja, svobodi in ima sposobnost hitrega prilagajanja. Nekateri v tem vidijo zmedeno generacijo, ki ne ve, kam naprej, in v kateri vsak rine v svojo smer. Jaz pa nas vidim kot skupino ljudi, ki imamo sposobnosti in si želimo avtonomno razmišljati. Manjka nam le razumevanje, da avtonomno razmišljanje ne pomeni odmikanja od družbe in kolektivne identitete. Prav tako kot tudi kolektivna identiteta ne izključuje možnosti, da posamezniki razmišljajo s svojo glavo. Želim si, da bi moja generacija premagala ovire, ki sem jih omenila. Po mojem mnenju izvirajo zgolj iz strahu, da bi posameznik v večji skupnosti izgubil moč, smisel in identiteto. Moja slika Evrope 2030 zato ne vključuje na novo narisanih meja, gospodarskega stanja ali morebitnih strukturnih reform; te bodo prišle kot nujne posledice potreb, ki se spreminjajo, ter angažiranosti ljudi. Moja vizija Evrope je bolj želja kot pa napoved ali pričakovanje. Želim si, da bi se moja generacija zavedala pomembnosti aktivnega življenja, morda tudi drugje, a predvsem doma. Ne smemo oddaljevati Slovenije od evropske slike z begom v tujino. Lahko pa v Slovenijo prinesemo najboljše od zunaj, da uresničimo njen in svoj potencial. Pomembno pa se je tudi zavedati, da je leto 2030 zelo bližnja prihodnost in da so kakršnekoli spremembe, tudi manjše, produkt daljših procesov, predvsem pa dela in inovativnosti.


Evropska unija 2030? A NJ A MEJ AČ

Evropska unija 2030? To se mi zdi zelo daleč. In ne vem niti, kaj bo takrat z mano, kaj šele z Evropo ... Lahko pa povem nekaj o svoji izkušnji o življenju zunaj Slovenije v eni izmed članic EU in kaj lahko iz tega sklepam. Kot absolventka vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje sem se pred dobrim letom odpravila v Madrid na opravljanje Erasmus prakse. Pol leta sem delala v priznanem oblikovalskem studiu, kjer sem se veliko naučila, pa ne le o oblikovanju in ilustraciji, temveč tudi o novem okolju, v katerega sem se priselila. Zelo sem zadovoljna, da sem izkoristila dano priložnost finančno podprtega študija v tujini, in zavedam se, da je vse to posledica povezovanja narodov v skupnost, ki podpira mešanje različnih kultur ter s tem svojim prebivalcem omogoča učenje, ki mu znotraj meja svojih matičnih držav ne bi mogli biti priča. Po končani praksi sem se odločila v tujini tudi ostati in tako v Španiji še danes živim

in se trudim zgraditi svojo prihodnost. Španija je zame odlično okolje, saj španska vesela, strastna in odprta kultura zelo dobro vpliva na delovno, za njihove pojme malce bolj zadržano in premišljeno Slovenko. Razdalja in spremembe mi pomagajo bolje razumeti svet, ki me obkroža, pa tudi bolj ceniti svojo domovino in družino. Zidovi se podrejo in oči odprejo. Vsakomur, ki ima podobno priložnost selitve v tujino vsaj za določen čas, toplo priporočam, da priložnost pograbi. Tudi Sloveniji širše misleči ljudje pridejo zelo prav in jo vodijo v korak s časom. Madrid, prestolnica (vsaj za nas Slovence) velike države z zelo pomembno zgodovinsko tradicijo, danes predstavlja podobno kot mnoga evropska mesta, denimo London, Berlin, Pariz, mesto zlitja vseh kultur sveta, ne le evropskih. Je mesto s pozitivno energijo, kjer vsi govorijo špansko, ne glede na to, od kod prihajajo. In le malokdo prihaja iz Madrida, večinoma so prebivalci iz drugih delov Španije ali pač iz drugih držav. Sama zato nisem prav nič nenavadna, tako kot ni nenavaden ne Japonec ne Američan. Madrid je mesto, ki te objame in sprejme z dobrodošlico, zato se v njem ni težko počutiti doma. Za Ljubljano tega še ne moremo trditi. A vendar gre tudi naša prestolnica počasi v to smer, saj je vedno več tu-


G E N E RAC I J A Y

jcev, ki so nad Slovenijo navdušeni in se v njej ustalijo. Življenje v Španiji mi je, poleg veliko dobrih drobnih stvari, prineslo veliko ljubezen do flamenka. Že v Sloveniji sem vso svojo mladost plesala jazz balet in step, tukaj pa sem se v ples dobesedno zaljubila. Preseneča me, kako ti lahko neka kultura, ki je tako drugačna od tvoje, tako spremeni življenje in ti pomaga začutiti stvari, ki si jih prej nikoli nisi predstavljal, niti v sanjah.

Kaj lahko glede na vse povedano dodam k misli o prihodnosti? Menim, da bo s časom podobnih situacij, kot je moja, vse več, saj se meje odpirajo, Evropska unija se širi in vedno več ljudi postaja del “evropske” družbe. Lahko smo veseli, da nismo omejeni znotraj meja naših držav in da imamo priložnosti spoznavati in biti del drugih kultur. Konec koncev ni nujno, da “spadamo” le v prostor, v katerem smo se rodili. Morda obstaja na svetu kakšen drugačen kotiček, v katerem se bomo počutili veliko bolje.

ANJ A MEJAČ, ROJENA 1 98 9, J E Ž E V OT RO ŠTVU VE L IKO R I S A LA I N U S TVA R J A LA , V M LA DOSTNIŠKIH LETIH PA J O J E VE SE L J E D O F OTO GRA F IJ E P R I P E L J A LO D O Š TU D I J A N A A KA DEMIJI ZA LIKOVNO UME T N O ST IN O B L IKOVA N J E , SME R V I Z U A L N E KO M U N I KAC I J E , KJ ER JE T RENUTNO ABSO LVE N T KA . ZA PRID O B IT E V N OVIH Z N A N J S E J E O D P RAV I LA N A P RA KSO V MADRID (RARO D E SIGN ), K J E R SE DA J Ž IVI IN N A DA L J U J E KA R I E R N O POT. U KVA RJ A SE Z GRAFIČNIM O B L IKOVA N J E M, IL UST RAC IJ O IN F OTOG RA F I J O I N J E S O D E LOVA LA NA ŠT EVIL NIH RAZSTAVA H. N A PO D ROČ J U VIZ UA L N IH KO MUN I KAC I J J E Ž E D O B I LA N E KA J PRI ZNANJ, MED O STALIMI N AGRA D O PRE ŠE RN OVE GA SK LA DA ZA Š TU D E N TE ZA D O S E Ž KE NA Š TUDIJSKEM PO DROČJ U, L E TO S PA J E N A 6 . B IE N A L U VID N I H S PO RO Č I L S LOV E N I J E P R E J ELA BRUMNOVO NAGRA D O V KAT E GO RIJ I KATA LO GI, MO N O GRA F I J E I N L E TN A PO ROČ I LA . V ŠPANIJI JE O DKRILA SVOJ O ST RA ST – F LA ME N KO, K I SE GA UČ I N A P L E S N I A KA D E M I J I A MOR DE DIOS V MADRID U.

116 / 117


Občutek za sočloveka NINA MAROK

Če bi mi nekdo pred le petimi leti dejal, da bom danes živela v Bosni in Hercegovini, bi se verjetno od srca nasmejala in si mislila, da me sogovornik niti malo ne pozna. A glej ga zlomka – minilo je malo več kot dve leti, odkar sem se priselila v Sarajevo, in vse kaže, da bom tu tudi ostala še vsaj dve leti. Tako kot bi tedaj popolnoma zgrešila v napovedovanju prihodnosti zase, si sploh ne upam predstavljati, kaj se bo do leta 2030 dogajalo z Evropo. Evropska unija bo najverjetneje še bolj razširila svoje meje, morda celo preko kontinentalnih meja. Zato pridružitve Bosne in Hercegovine nikakor ne gre izključiti. V Sarajevo, glavno mesto BiH, sem se priselila leta 2011, v okviru študijske izmenjave med Fakulteto za družbene vede in International University of Sarajevo. Ob tej priložnosti sem Sarajevo obiskala prvič, mesta nisem poznala in niti sanjalo se mi ni, kaj me čaka. Po dobrih dveh tednih bivanja v popolnoma novem okolju, kjer nisem poznala nikogar, pa me je, kljub začetnemu občutku osamljenosti in domotožja, mesto enostavno ‘’vsesalo’’ vase. Sobivanje več

kultur, ki so si v določenih pogledih tako blizu, a spet kdaj ideološko tako daleč, je vidno na vsakem koraku, in odprtost in dobrosrčnost prebivalcev, ki še pred dvajsetimi leti niso mogli prečkati ceste, ne da bi ob tem tvegali življenje, ne pozna meja. Kot študentko kulturologije me je mesto enostavno očaralo in še danes se vsak dan učim o njem in od njega. Po eni strani tako nedolžno, a po drugi - kot mnogokrat slišim, “ništa u toj državi ne valja” (nič ne gre, kot bi moralo iti, op.a.). A četudi “ništa ne valja”, te vsaka ženička naslavlja z besedami “sine”in “dušo moja” in mladi, ki se prav tako zavedajo, da “ništa ne valja”, trdijo, da bi sicer z veseljem izkusili življenje v drugih državah, a bi se vrnili v svoje Sarajevo. Življenjski standard je precej nižji kot v Sloveniji, državne službe zaradi kompleksne politične ureditve in premnogih lukenj v zakonih ne opravljajo svojega dela tako, kot bi morale, in veliko bo še treba narediti, da se zadeve povsem umirijo in začno normalno funkcionirati. Zaradi boleče zgodovine, pa ne le vojne ob razpadu Jugoslavije, temveč tudi predhodnih vojn, ki so se na tem geografskem prostoru kot


G E N E RAC I J A Y

118 / 119

NINA MA ROK, ROJENA LE TA 1 98 9, ŠT UD IRA , Ž IVI IN D E LA M E D L J U BL J A N O I N S A RA J E VOM. V ZADNJEM LETNIKU ŠTUDIJA KULTUROLOGIJE NA FAKULTETI ZA DRUŽBENE VEDE V LJ UBL JANI JE IZKO RISTI LA PRILOŽ N O ST ME D N A RO D N E IZ ME N J AV E I N S E O D P RAV I LA N A ŠTUDIJ NA INT ERNAT ION A L UN IVE RSITY O F SA RA J E VO. PO IZ M E N J AV I J E Š E L E TO I N PO L P R EŽ IVELA V SARAJEVU, O PRAVL J A LA PRA K SO PRE KO ŠT UD E N TS K E O RG A N I ZAC I J E A I E S E C I N DI PLOMIRALA . TRENU T N O J E VPISA N A N A D RUGO B O LO N J S KO S TO P N J O U M E TN O S TN E ZGODOVINE NA FILOZOFSKI FAKULTETI UNIVERZE V SARAJEVU IN NA DRUGO BOLONJSKO STOPNJO PROGRAMA KULT URO LO GIJ A – RE L IGIJ SK E ŠT UD IJ E N A L J U B L J A N S KI F A KU LTE TI ZA DRUŽBENE VEDE. OB ŠO LA N J U SE J E A KT IVN O UKVA RJ A LA T U D I Z N OV I N A R S TVO M ; KOT R ECE NZENT KA JE NA RAD IU SLOVE N IJ A 1 SO D E LOVA LA PRI MLA D I N S KI O D DA J I KN J I Ž N I CA ZA MLADE, SODELOVALA J E PRI PO N OVN E M PRE B UJ A N J U ČASOPISA TRIBUNA IN PRI USTVA R J ANJU ŠT UDENT SKE PUB L IKAC IJ E TA B U IN K ULT URA , O BČA S N O O BJ AV L J A P R I S P E V KE V KULTURNI RUBRIKI ČA SO PISA D N E VN IK .

meji med ideološko različnima Zahodom in Vzhodom odvijale skozi čas, je v mestu moč čutiti melanholijo. Občutenja iz težkih časov so še kako živa, a ta ista občutja s seboj nosijo tudi izjemen občutek za sočloveka. In prav več tega občutka je tisto, kar sodobni Evropejci potrebujemo. S tem ko – študenti ali ostali - izkoristimo priložnosti za raznovrstna izpopolnjevanja, izobraževanja, delo in spoznavanje drugega in drugačnega ter apliciranja tega nazaj v domače okolje, ga lahko širimo. In na ta način širimo meje Evropske unije. To širjenje se trudim videti v pozitivnem smislu tudi s »političnega« vidika. Torej

ne na način, da bi vplivnejše države ob širitvi pogoltnile šibkejše, temveč, konkretno v primeru Bosne in Hercegovine, da bi končno rešila problem ustave in državne ureditve ter tako stopila korak naprej proti razvoju in višjemu standardu. Ob tem pa ohranila in spoštovala notranjo raznolikost in kulturne dobrine, ki so vanjo pritekale skozi dolga leta zgodovine z raznovrstnimi religijskimi (judovskimi, krščanskimi, muslimanskimi) in državno-ureditvenimi (otomanski, avstro-ogrski in jugoslovanski) vetrovi. Ker rane zadnje vojne še niso popolnoma zaceljene, se bo morala zamenjati vsaj ena generacija, da se bo življenje gradilo na uresničevanju vizij o napredku in ne na melanholiji. Ta napredek bo v Evropi zavel kot svežina. Tudi s kančkom melanholije.


Skrb za blaginjo in ohranitev različnih kultur DA RKO Đ U R IĆ

Evropa. Spomnim se, bil sem še osnovnošolec, ko se je na veliko govorilo, kaj da nam bo Evropa prinesla. Da če gremo v Evropsko unijo, bo Slovenija močna, imela bo veliko vlogo, vse bo lepo in prav. Pa je res tako? Nisem politik, niti strokovnjak s področja gospodarstva. Vendar kot laik vidim veliko dobrih stvari, pa tudi veliko takih, ki jih bo treba popraviti, izboljšati. Vsekakor sem mnenja, da je ideja o združeni Evropi odlična, da pa bomo, če naj bi zaživela v pravem pomenu, potrebovali ogromno usklajevanja in dobre volje. Mogoče smo v tem trenutku rahlo skrenili s poti, velika gospodarska kriza pa je prav gotovo razkrila veliko slabosti današnje ureditve.

Kaj kot mladostnik vidim v Evropski uniji? V prvi vrsti prav gotovo priložnosti. Priložnosti za uresničevanje podjetniških idej, mogoče uresničitev želje po študiju v tujini, tudi zaposlitev ni tako nerealna, pretok delovne sile je precej velik in marsikdo lahko najde priložnost zunaj »meja«. Na tem mestu se bom malo obregnil ob našo miselnost. Podjetništvo je pri nas, glede na tujino, nekako slabo razumljeno. V Sloveniji podjetništvo jemljemo kot nekaj »zanesljivega«, ne pa kot trud za uresničitev neke ideje, kot poskus prodreti na trg. In če se ne uspe s prvim poskusom, potem ideja o lastnem podjetju hitro zamre, prehitro obupamo.


G E N E RAC I J A Y

Druga stvar, ki je v Sloveniji zelo moteča in pri kateri bi se lahko precej zgledovali po drugih državah Unije, je šolski sistem. Mislim, da nisem edini, ki se mu zdi trenutni sistem preveč nedodelan. Otroke se že od malega navaja na tekmovalnost, ekipnemu delu pa se daje vse premalo pozornosti. Prav tako je z miselnostjo, da slediš pravi poti le, če se po osnovni šoli takoj vpišeš na gimnazijo. Že odkar pomnim, je poklicna srednja šola alternativa za ''lenuhe''. Ne boste verjeli, včasih sem celo pri nekaterih učiteljih dobil občutek, da so malo z rezervo jemali dijake poklicnih šol. Seveda imamo sedaj rezultat te miselnosti. Prevelik vpis na fakultete, nešteto nezaposlenih diplomantov, velik osip na fakultetah itd.

120 / 121

Slovenija, kot Evropska unija, bi morala spodbujati izobraževalni sistem, ki bi omogočal večjo zaposljivost in tudi mobilnost delovne sile. Kako vidim Evropsko unijo kot državljan države z majhnim gospodarstvom? Kajti Slovenija je kljub precej veliki blaginji majhno gospodarstvo. To gospodarstvo je trenutno v veliki krizi, česar pa ne bi bilo, če bi se bil naš politični vrh sposoben zediniti in sprejeti odločitve, ki ne bi bile namenjene zgolj nabiranju političnih točk, temveč usmerjene v dobro gospodarstva. Moje osebno mnenje je, da bi Evropska unija morala nadzorovati proračune posameznih držav, vendar ne vplivati na njih, temveč zgolj svetovati, kaj je treba >> >

DARKO ĐURIĆ, ROJEN 1 9 8 9, J E ŠT UD E N T F A K ULT E T E ZA PO SLOV N E V E D E N A KATO L I Š K E M I NŠ TIT UTU V LJUBL JANI, L J UB IT E L J ME TA L N E GLA SB E IN VRH U N S K I Š PO RTN I K – P LAVALEC. RO DIL SE JE Z IZJEM N O RE D KO GE N SKO N A PA KO, B RE Z N O G I N L E V E RO KE , A S TR D NO ODLOČNOSTJO, DA M U TO N E B O PRE PRE Č ILO SA N J . PRI DV E H L E TI H S O G A V S VOJ O DRU ŽINO S ŠT IRIMI OTRO K I SPRE J E L I D E B E L J A KOVI IZ POD BR E Z I J I N M U O M O G OČ I L I LEPO MLADO ST. PLAVATI SE J E (PO N A K L J U Č J U) N A U Č IL PR I D E S E TI H L E TI H V Š O L I V NA RAVI, RESNEJE PA SE J E PLAVA N J A LOT IL L E TA 2 0 0 7 V K LU BU G O R E N J S KA BA N KA RADOVLJICA . ZELO HITRO J E D O SE GE L O D L IČ N E RE Z ULTAT E IN S E U D E L E Ž U J E N A J V EČ J I H P RVENSTEV ŠPORTNIKOV IN VA L ID OV. L E TA 2 0 1 2 J E N A PA RAO L IM P I J S KI H I G RA H V LO N D O N U KOT DEBITANT DVAKRAT V E N E M D N E VU PO PRAVIL SVE TOV N I  R E KO R D N A 50 M E TROV DELF IN, OSVOJIL ENO Č E T RTO,  DVE PE T I IN E N O ŠE STO ME S TO, L E TA 2013 PA S E J E I Z MONTREALA VRNIL KOT DVA K RAT N I SVE TOVN I PRVA K (5 0 M DE L F I N I N 100 M P RO S TO ) I N PODPRVAK (2 0 0 M PRO STO ).


>> DA RKO ĐURIĆ

pritisniti na gospodarstva, kjer je visoka stopnja koruptivnosti.

izboljšati, urediti. Ena izmed teh oblik je zagotovo zlato fiskalno pravilo, ki bi delno uredilo porabo javnih financ. Predvsem pa bi se morali izogniti scenarijem, kakršen je doletel Grčijo, kjer tuji strokovnjaki izvajajo revolucionarne spremembe. Mimogrede, moteče je dejstvo, da jim gre za rešitev gospodarstva zgolj zaradi povračila dolgov. Upajmo, da se v Sloveniji takim scenarijem izognemo. Evropska unija bi tudi morala spodbujati t.i. socialno državo. To sicer ne pomeni neomejenih socialnih transferjev, vendar bi se države članice morale zavezati, da bodo določen odstotek proračuna namenile izvajanju programov za učinkovitejšo socialno državo. Seveda je spet velika razlika med severnim delom Evrope, kjer je kultura usmerjena k doslednejšemu sledenju pravilom, in južnim delom, kjer se bolj iščejo luknje v zakonih. Tako bi EU morala bolj

Veliko vlogo Evropske unije vidim tudi pri sprejemanju drugačnosti. V različnih državah se sicer spoprijemajo z različnimi problemi, večinoma povezanih s priseljevanjem. Svet, s tem pa tudi Evropa, postaja vse bolj mešanica različnih kultur in narodnosti. Ravno zaradi tega prihaja do problematik, saj bodisi določene kulture niso pripravljene sprejeti drugih bodisi se priseljenci niso pripravljeni asimilirati in včasih tudi vsiljujejo svojo kulturo domačim. Vsekakor pa je to velik problem, pri katerem je potrebna velika previdnost, saj napačne odločitve lahko sprožijo velike konflikte, vsaj tako uči zgodovina. Sam bi se bolj dotaknil drugačnosti v obliki invalidnosti. Vsi vemo, da poznamo različne oblike invalidnosti - od fizičnih omejitev, slabovidnosti in slepote, naglušnosti in gluhosti ter motenj v duševnem razvoju. Ker sem tudi sam invalid (nerad se sicer označujem s tem izrazom, ki po mojem mnenju označuje nezmožnosti), veliko bolj opazim razlike v sprejemanju invalidov v različnih državah. Slovenija je glede tega še daleč zadaj. Invalidnost je tabu tema, vendar opažam, da tovrstno drugačnost veliko težje sprejemajo starejše generacije. Zakaj je tako? Ker se šele v zadnjih letih invalide bolj vključuje v družbo, prej so bili bolj ali manj ločeni v raznih ustanovah, kjer so imeli posebne oblike izobraževanja. Dokler ne gre za


G E N E RAC I J A Y

motnje v duševnem razvoju, bi morali biti invalidi povsem integrirani v izobraževalni sistem. S tem ne bi samo pomagali pri osebnostnem razvoju drugačnih, temveč bi tudi druge mlade učili sprejemati drugačnost. V nekaterih evropskih državah je to že ustaljena praksa (skandinavske države, Nizozemska, itd.), v veliko državah pa bo treba še veliko časa, da se invalidnost ne bo več razumela kot drugačnost, temveč kot nekaj "normalnega". Za konec, ali se počutim državljan Evrope ali Slovenije. Sam sem se vedno in verjetno se tudi bom vedno počutil državljan Slovenije. Utopično je pričakovati, da se bodo predstavniki tako različnih kultur, kot jih združuje Evropska unija, imeli za rojake. Zatorej je po mojem mnenju najpomembnejše, da EU poskrbi za blaginjo in ohranitev različnih kultur, ki Evropo delajo tako posebno.

122 / 123


Fuzijski projekt največji up Evrope M IHA ČAN ČU LA

Sem fizik, računalniški navdušenec in optimist, kar se verjetno odraža tudi v mojih napovedih za prihodnost. O politiki vem le malo, kljub temu da pomembno vpliva na naše življenje. Res pa je, da je vse velike družbene spremembe povzročil ali pa vsaj omogočil razvoj tehnologije, tako da se bom posvetil predvsem temu. V zadnjem času se je najvidnejši napredek preusmeril iz velikih projektov, kot so piramide, katedrale in vesoljski poleti, proti manjšim napravam, ki ljudem olajšujejo življenje, kot so mikrovalovne pečice in prenosni telefoni. Tehnološki razvoj v tej smeri je hitrejši kot kdajkoli doslej, kar najbolje predstavlja hitro povečevanje zmogljivosti in zmanjševanje velikost osebnih računalnikov. Kako bo torej izgledalo življenje v Evropi v letu 2030? V največji meri podobno kot danes. Močno dvomim, da bomo do takrat odpravili vojne, lakoto in bolezni, pa tudi letečih avtomobilov še ne bomo imeli. Bolj verjetno je, da nam bo stalni napredek še naprej postopoma olajševal življenje.

Preteklo desetletje ali dve sta bili nedvomno v znamenju računalništva. Računalniki so v tem času prišli v vsak dom, njihova zmogljivost pa se je močno povečala. Razbohotila so se zlasti ameriška podjetja, ki ponujajo programsko opremo in storitve, kot so Microsoft, Google, Apple in Facebook. Bližnja prihodnost pa bo po mojem mnenju prinesla razvoj tehnologij, ki povezujejo sposobnosti računalnikov z resničnim svetom. En tak primer so avtomobili, ki ne potrebujejo voznika. Te avtomobile razvijajo tako tehnološka podjetja, od katerih je najbolj znan Google, kot tudi uveljavljeni proizvajalci avtomobilov. Že sedaj imajo avtomobili vgrajenih veliko naprav, ki vožnjo naredijo enostavnejšo in varnejšo, kmalu pa se nam obetajo avtomobili, ki bodo vozili sami, brez posredovanja voznika. Zaenkrat so takšna vozila le prototipi, čez nekaj let bodo tovrstno opremo imeli le luksuzni avtomobili, do leta 2030 pa si jih bo morda lahko privoščil povprečen Evropejec. Sedanja evropska družba je odvisna od avtomobilov, predvsem za vožnjo v službo in nazaj. Če bomo uro živčnosti v prometu vsak dan nadomestili z umirjeno pripravo na delo ali z zajtrkom v avtomobilu, bo to zagotovo drastično vplivalo na počutje in obnašanje ljudi.


G E N E RAC I J A Y

Obeta se nam tudi hiter razvoj tehnologije za interakcijo med računalnikom in človekom. Novejši telefoni imajo že pomočnike, ki razumejo naš govor in na podlagi govora opravljajo dejanja ali pa nam odgovarjajo. Te storitve so zaenkrat omejene na le nekaj največjih jezikov, v nekaj letih pa se bodo zagotovo razširile tudi do slovenščine. Orodja za prepoznavanje naravnega jezika se s časom in pogostostjo uporabe hitro izboljšujejo, zato lahko do leta 2030 pričakujemo računalnike, s katerimi se

124 / 125

bomo lahko pogovarjali kot v seriji Zvezdne steze. Kako bodo vselej prisotni digitalni pomočniki, s katerimi se bomo lahko pogovarjali, vplivali na naše delo in družabno življenje, si ne upam napovedovati. Zagotovo pa si čez nekaj let ne bomo več znali predstavljati življenja brez njih. Kot fizik se moram dotakniti tudi pridobivanja energije z zlivanjem oz. fuzijo jeder. Za razliko od običajnih jedrskih elektrarn, ki energijo pridobivajo iz razpada radioaktivnih

M IHA ČA NČULA, ROJEN 198 9, J E B IL Ž E V O SN OVN I ŠO L I VEČ KRATN I P RVA K N A D RŽAV N I H TEKMOVANJIH V FIZIKI, K E MIJ I, LO GIK I IN RAČ UN A L N IŠTVU. V G I M N AZ I J I S E J E PO S V E TI L PREDV SEM MATEMAT IKI IN F IZ IK I. J E D O B IT N IK B RO N A ST I H M E DA L J N A M E D N A RO D NI H OL IMPIJADAH V MAT E MAT IK I IN F IZ IK I (VIE T N A M, 2 0 0 7 I N 2008) I N U D E L E Ž E N E C LI NGV IST IČNE OL IMPIJAD E V B O LGA RIJ I (2 0 0 8 ). L E TA 2 0 1 3 J E N A D R U G I BO LO N J S KI S TO P NJ I ZAKLJUČ I L Š T U D I J RAČ U N A L N I Š K E F I Z I K E N A F A K U LT E T I ZA M AT E M AT I KO I N F I Z I KO V LJ UBLJANI. V ČASU ŠT UD IJ A J E V SK LO PU GO O GLOVE GA PRO G RA M A S U M M E R O F CO D E RAZVIJAL ODPRTOKO DN E PRO GRA ME IN ZA D E LO N A PRO GRA M U ZA P R I D O B I VA N J E PO DATKOV O RANGE PREJE L D RŽAVN O N AGRA D O ZA PRISPE VE K K TRA J N O S TN E M RAZVOJ U DRU ŽBE, KI JO REPUBL IKA SLOVE N IJ E PO D E L J UJ E ŠT UD E N TO M ZA I Z J E M N E D O S E Ž KE . MI H A JE TRENUT NO ZAPO SL E N KOT MLA D I RAZ ISKOVA L E C N A F A KU LTE TI ZA M ATE M ATI KO I N FI ZIKO. V SKLO PU SVOJ E GA D E LA RAZVIJ A N UME RIČ N E SIM U LAC I J E Š I R J E N J A S V E TLO B E S KOZI ZAPLETENE ST RU KT URE T E KOČ IH K RISTA LOV.

>> >


>> MI HA ČANČULA

snovi, gorivo in končni produkti fuzije niso radioaktivni, tako da tudi ob hujši nesreči ne more priti do razlitja nevarnih snovi. Če pri računalništvu prevladujejo ameriška in azijska podjetja, pa je glavna pokroviteljica največjega fuzijskega projekta Evropska unija. Pridobivanje električne energije je poleg mednarodne vesoljske postaje najdražji znanstveni projekt, po mojem mnenju pa predstavlja največji up za Evropo in ves svet. Po trenutnih načrtih naj bi eksperimentalni reaktor ITER v Franciji začel s polnim delovanjem leta 2027, prva elektrarna pa naj bi proizvajala elektriko leta 2033. Kot pri vseh velikih projektih se bo najverjetneje tudi pri fuziji kaj zavleklo, tako da do leta 2030 še ne bomo živeli v utopiji varne in čiste energije. Vseeno pa bo vsaj delni uspeh fuzijskih reaktorjev ljudem pokazal, da ni treba izbirati med onesnaženjem zaradi fosilnih goriv, strahom pred jedrskimi elektrarnami in visoko ceno energije iz obnovljivih virov. Nazadnje bi omenil še bolj zaskrbljujoč trend vladnega posredovanja v zasebnost prebivalcev. Ta tema je sedaj aktualna zaradi nedavnih razkritij, da ameriška agencija NSA spremlja skoraj vse komunikacije, zaradi nje pa je veliko posameznikov in podjetij izgubilo zaupanje v internetno poslovanje. Po mojem mnenju končni izid sploh ni slab, saj že prej nismo vedeli, kaj se dogaja z našimi podatki na strežnikih Googla ali Amazona. Po razkritjih o prisluškovanju pa se tudi

laična javnost zaveda, da je treba občutljive podatke zaščititi, preden jih pošljemo prijateljem ali na strežnik kateregakoli podjetja. Kakovostna računalniška kriptografija je prosto dostopna, a jo zaenkrat uporablja le malo ljudi. Spletno bančništvo in orodja za delo od doma pa dokazujejo, da se to lahko hitro spremeni, če se pokaže potreba po tem. Domnevam, da se bo zaradi nezaupanja v obstoječe rešitve kmalu pojavilo več enostavnih programov za šifriranje komunikacij, že obstoječi programi po bodo postali bolj priljubljeni. Pri tem je pomembno, da podjetja, ki ponujajo spletne storitve, običajno ne želijo deliti vsebine z vladnimi službami. Vse več je tudi odprtokodnih programov, ki jih lahko sami namestimo na najet strežnik, s čimer ohranimo popoln nadzor nad svojimi podatki. Do leta 2030 bomo najverjetneje že skoraj vsi uporabljali zaščitene načine komunikacije in shranjevanja podatkov, ki jim ne bodo mogle prisluškovati niti vladne agencije niti zasebna podjetja.


G E N E RAC I J A Y

Barbara TokaliÄ? (12 let) in Brina Mraz (12 let), Evropa; barvice in tempere

126 / 127


Luka Skeled탑ija (12 let) in Gregor Kunc (12 let), Evropa; barvice


128 / 129

G E N E RAC I J A Z

1995 – DANES: GENERACIJA Z FACEBOOK, TWITTER, PLAYSTATION, PSP, MOBILNI TELEFON - OBSTAJAJO OD VEDNO, MAR NE? INTERNET JE NAŠE ŽIVLJENJE IN UMETNIŠKO POLJE, NA KATEREM »SMO VSI LAHKO VSE«. VSAK IMA SVOJ SPLETNI PROFIL, NENEHNO SMO POD STRESOM INFORMACIJ. UČITELJ NAS USMERJA IN NE POUČUJE. SMO AKTIVNI IN ZGODNJI POTROŠNIKI. PRI ISKANJU ZAPOSLITVE SE BOMO PRIPRAVLJENI PRESELITI TJA, KJER BO DELO. LOJALNOST DELODAJALCU IN ZAVEZANOST K DELU BOSTA PRIORITETI. TEMELJNI NAČINI NAŠEGA POSLOVANJA BODO ZAUPANJE, RAZNOLIKOST IN ENAKOPRAVNOST. DO KDAJ SE BOMO OSEBNOSTNO RAZVIJALI, JE ODVISNO TUDI OD DRUŽBENIH, GOSPODARSKIH IN POLITIČNIH OKOLIŠČIN, KI SE PRAVKAR USTVARJAJO.

Število prebivalcev na Zemlji: 7 milijard

Ana Manojlovic Habicht 1994 Patrik Bole 1996 Angela Milharčič Hladnik 1998 Nikolaj Ivan Krašek 2002


Dovolite nam, da se izkažemo A NA MAN OJ LOV IĆ H ABI C HT

Dandanes, ko je svet v krizi, čeprav ta menda počasi izginja, je težko razmišljati o prihodnosti Evrope, še posebej za mlajše generacije, kot je generacija Z, ki izgublja upanje v lastno državo in politike. Občutek je, da je skoraj vsak politik, ekonomist, bankir, odvetnik, policist skorumpiran, zato nam je težko zaupati njim in njihovim obljubam. In ko pomislimo na Evropo leta 2030, smo si precej različnih mnenj. Po eni strani mislimo, da bo Evropa enaka ali slabša, kot je danes, po drugi pa, da imamo prav mi moč in odgovornost, da jo izboljšamo. Kakor se glasi: »Na mladih svet stoji.« V prihodnosti bi verjetno želeli uvesti spremembe v trgovanju, vodenju države in poiskati alternativne rešitve, da spremenimo tok smeri Evrope. A ker se politična ureditev ne spreminja in konstantno gledamo in poslušamo iste politike, nam upanje o spremembah umira. Ena in ista generacija vodi Evropo že predolgo časa in nam ne pusti uveljavitve našega mnenja. Občutek imam, da nas učijo zgolj svojega ‘’pravilnega’’ vodenja politike.

Ko sem vprašala prijatelje moje generacije, kaj menijo o prihodnosti Evrope, so bili večinoma kar pesimistični. Nekateri menijo, da leta 2030 v Evropi ne bo več demokracije in da bosta vladali korupcija in diktatura, ali pa da bodo prebivalci vseh držav nekega dne množično protestirali in bo prišlo do vojn. Če bo res tako, bo človeštvo prišlo do točke razpadanja. Že danes se kažejo hude razpoke zaradi pomanjkanja hrane, zdravil, denarja in spoštovanja do prebivalcev, ki delajo za najnižjo plačo, tudi v razvitih državah. Kako naj potem razvite države pomagajo državam tretjega sveta, če ne zmorejo pomagati revnim prebivalcem svojih držav? In zato potem ljudje sami pomagajo revnim kakor znajo in zmorejo in to nam še daje upanje.


G E N E RAC I J A Z

Sama menim, da Evropa leta 2030 ne bo veliko slabša, kot je danes, če ne bo kakšnih drastičnih sprememb v političnem, ekonomskem in gospodarskem sistemu. Lahko pa bo boljša, če bodo vodilne generacije mlajšim dovolile uveljavitev spre-

memb, predvsem boljši in prilagodljiv politični sistem. Zato prosim, da na nas ne gledate zviška, zato ker smo mladi in neizkušeni. Še vedno se vsak dan učimo, v šolah in v vsakdanjem življenju, medtem ko so nekateri starejši žal že pozabili osnove bontona.

ANA MANOJLOVIĆ HABICHT, ROJENA 1994, DIJAKINJA 4. LETNIKA WALDORFSKE GIMNAZIJE. RADA PIŠE PESMI, ZGODBE TER POJE IN IGRA . OBČASNO OPRAVLJA PRAKSE NA RADIU, KJER SE UČI OD RADIJSKIH VODITELJEV IN NOVINARJEV. NEKEGA DNE ŽELI TUDI SAMA POSTATI RADIJSKA VODITELJICA . ŽE OD NEKDAJ JO ZANIMAJO SOCIOLOGIJA TER REAKCIJE DRUŽBE IN POSAMEZNIH GENERACIJ NA SPREMEMBE V SVETU. S SVOJIM BESEDILOM ŽELI PREDVSEM OPOZORITI NA GRENKO PRIHODNOST, KI NAS MORDA ČAKA , IN SVOJI GENERACIJI VSAJ MALO ODPRETI VRATA K URESNIČITVI SANJ.

130 / 131


Preporod Evrope PATRIK BOL E

Piše se leto 2030. Živim v tipičnem evropskem mestu na območju Evropske unije. Vsako jutro, ko se zbudim, se uležem na napravo, ki me temeljito pregleda, da bi odkrila morebitne znake bolezni. V primeru, da je izvid pozitiven, se napotim v zdravstveni dom, kjer mi je glede na diagnozo nudena strokovna pomoč. Vsakič ko izstopim iz stanovanja, se nadiham svežega in čistega zraka, ki me spremlja povsod po mestu. Sprehod po mestnih četrtih in ulicah daje vtis, da družba živi v sožitju z naravo, kajti na cesti je opaziti malo prevoznih sredstev, pa še ta ne škodujejo okolju z emisijami, saj delujejo na osnovi okolju prijaznega biološkega goriva. Kot večina ljudi se tudi jaz raje napotim v službo kar peš ali s kolesom, saj si s tem proizvajam energijo, ki jo kasneje lahko uporabim za polnjenje elektronskih naprav. Pot me pelje skozi zelene parke, ki so polni življenja, ulice, bogate z drevesi, podzemne predore s podolgovatimi akvariji, v katerih se nahajajo raznovrstne morske živali. Na skoraj vsaki ulici je opaziti tako imenovane male klinike. Gre za kabine, podobne telefonskim, v katerih je

posameznik deležen brezplačne zdravstvene oskrbe preko interaktivne inteligence. Na svoji poti srečujem šolarje, ki na ramenih ne nosijo težkih nahrbtnikov, temveč imajo v rokah tablične računalnike, ki so zamenjali starodavne učbenike. Šolske table in krede so zamenjale interaktivne table. Ustavim se pred obsežno zgradbo, katere videz spominja na antične čase. Sem zahajajo predvsem mladi izobraženci in študenti različnih strokovnih področij, ki imajo v zgradbi na voljo brezplačne prostore za ustvarjanje ter tehnologijo za razvijanje svojih talentov in inovacij. Med hojo opažam, da se ljudje ustavljajo in pobirajo odpadni material, torej papirčke, plastenke, pločevinke ..., ter jih odlagajo v ločevalne zabojnike za odpadke. Ko se ozrem okoli sebe, opazim, da je redko kje še kakšna smet zgrešila smetnjak. Ustavim se pred veliko ploščadjo, ki odseva moderno umetnost in sožitje z naravo. Na koncu ploščadi stoji visok nebotičnik, na vrhu katerega se razprostira zelen park. Stopim v dvigalo, ki me ponese na vrh nebotičnika. Tu se mi odpre pogled na celotno pokrajino: strehe vseh zgradb so prekrite s sončnimi celicami. Panoramski pogled na mesto ponuja kolaž iz zelene barve narave ter svetle barve stekla in betona. Ozrem se proti podeželju, na hribu vidim mogočne zračne turbine, ki proizvajajo energijo za celotno regijo. Na drugi strani podeželja, kjer so nekoč


G E N E RAC I J A Z

do velike mere krčili gozd, sedaj raste nov gozd, ki ga je zasadil človek. Mojo pozornost ukrade pogled na pisano pokrajino, kjer kmetje skrbno obdelujejo zemljo za oskrbo mesta in njegove okolice s hrano. Po krajšem oddihu nadaljujem svojo pot. Ustavim se ob bližnjem avtomatu, iz katerega potegnem kabel in ga priključim v tablični računalnik velikosti A4-formata, ki je namenjen zgolj branju časnikov. Preko optičnega kabla si prenesem aktualne novice. Oko se mi ustavlja na naslovih, kot so »Jezik evropejščina v zadnji fazi razvoja«, »Izpust CO2 zmanjšan za več kot 60 odstotkov« in »Evropska unija o pogajanju za Združene države Evrope«. Med potjo srečujem ljudi z nasmeški na obrazih. Pot me popelje mimo trgovine. Tam, kjer so nekoč stale police s plastenkami in steklenicami sokov, so sedaj samo še avtomati, kjer si lahko ljudje natočijo želeno pijačo v plastenke in steklenice, ki so jih prinesli seboj. Nakupovalne vrečke so zamenjale prostorne košare. Predvsem ljudje

132 / 133

v tretjem življenjskem obdobju so deležni brezplačne dostave dobrin na dom in lahko tako nakupujejo kar iz domačega udobja. Nekaj časa še stojim in strmim v trgovino, nato pa se dokončno odpravim do železniške postaje. Prestolnice vseh držav članic so povezane s hitrim vlakom, prav tako vsa glavna mesta znotraj posameznih držav. Stopim na vlak in si izberem sedež ob oknu. Med vožnjo občudujem čudovito pokrajino, pisano podeželje in mogočne gozdove. Na težko naseljivih in nerodovitnih področjih se razprostirajo mnoge zračne turbine. Hiše v vaseh so prekrite s sončnimi celicami, vasi pa doživljajo hiter, vendar okolju prijazen industrijski razvoj.

PAT R IK BOL E, ROJEN LETA 1996, JE DIJAK DRUGEGA LETNIKA GIMNAZIJE V ŠOLSKEM CENTRU POSTOJNA . ZANIMAJO GA PREDVSEM ZGODOVINA , SOCIOLOGIJA TER ANGLEŠČINA . LETA 2013 JE PREJEL BRONASTO PRIZNANJE ZA SODELOVANJE NA XII. DRŽAVNEM SREDNJEŠOLSKEM TEKMOVANJU MLADIH ZGODOVINARJEV NA TEMO »HLADNA VOJNA IN NJENA PROTISLOVJA«. V LETU 2013 JE SODELOVAL PRI PROJEKTU MLADE IDEJE ZA EVROPO.

>> >


>> PATRIK BOL E

Medtem ko pokrajina beži mimo okna, se mi poraja vprašanje: »Leta 2014, ko sem bil še v mladih letih, je kazalo, kot da Evropska unija nima prihodnosti. Kaj se je torej v šestnajstih letih tako drastično spremenilo?« Razmišljam in se spominjam preteklih dogodkov … Skozi refleksijo se počasi oblikuje odgovor. Leta 2014 je bila evropska družba postavljena pred zastrašujoče napovedi, da bo konec stoletja človek na pragu izumrtja, kar bo posledica globalnega segrevanja. Čeprav se je o mega trendu veliko govorilo, je le malokdo ukrepal. Vse pogosteje so se začela porajati vprašanja, zakaj uporabljamo prevozna sredstva na goriva, ki uničujejo naš planet. Zakaj izumirajo številne živalske vrste? Zakaj smo ustvarili družbo, ki temelji na materialnih dobrinah in nepravičnosti?

Zakaj ne moremo živeti v sožitju z naravo? Zakaj mladi nimajo prihodnosti? Vsa ta vprašanja so se vsakodnevno pojavljala v družbi. Evropska unija je sklenila narediti konec tedanjemu načinu življenja in postaviti zgled v svetovnem merilu. Sprejela je raznovrstne ekološke ukrepe, predvsem postopno ukinitev odvisnosti od naftnih goriv. Začela je dodatno spodbujati trajnostni razvoj in vlaganje v obnovljive vire energij. Vse več je začela vlagati v znanstvene raziskave in projekte, ki bi spremenili življenjski standard. Zamislila si je novo družbo, ki bi temeljila na solidarnosti in pravičnosti, socialni enakosti, sožitju z naravo in na pozitivnih medčloveških odnosih. Rezultati so se poznali že v naslednjih sedmih letih. Naftna goriva so zamenjala biološka goriva. Ljudje so se zavestno odrekli uporabi prevoznih sredstev zaradi inovacij, kot sta čevelj in kolo, ki ob hoji oziroma vožnji polnita baterijo, ki se jo lahko uporablja za polnjenje elektronskih naprav. Unija je financirala tudi razvoj lebdečih prečiščevalcev zraka v mestnem okolju in napravo za zaznavanje simptomov bolezni za domačo uporabo. Zveza evropskih držav je začela vlagati v zračne elektrarne, sončne celice in druge obnovljive vire energije. Šolstvo je prilagodila razvoju tehnologije, mlade izobražence pa spodbudila k ustvarjanju z izgradnjo tako imenovanih Akademij za mlade. Mestnemu življenju je hotela približati naravo z gradnjo številnih parkov ter sajenjem dreves in zelenja v betonskih mestnih četrtih in na ulicah. Vsem prebivalcem je omogočila hitrejši in cenejši dostop do


G E N E RAC I J A Z

zdravstvenih storitev ter uvedla brezplačno šolstvo do fakultetne stopnje. Z uvajanjem aparatov za pijače, bralnikov časopisov ipd. je bistveno znižala količino odpadkov, ljudi pa spodbudila k varovanju okolja. Evropska družba je doživela moderno razsvetljenstvo in renesanso. Moderni evropski srednji vek je padel. Evropska unija je svojim prebivalcem zagotovila zdrav in varen življenjski prostor ter jim omogočila uresničitev ideala novo renesančnega človeka. Človek izvira iz narave in je njena najvišja stvaritev. Tako naj se tudi obnaša: živi v sozvočju z naravo, samim seboj in sočlovekom. Človekovo bistvo je v tem, da si sam svobodno opredeljuje svoj položaj, svobodno izbira svoje ustvarjalne možnosti in je zdrava celica v zdravem družbenem tkivu.

134 / 135


Nimam pojma!

TO JE BIL ODGOVOR, KI SEM GA DOBILA , KO SEM NEKAJ SVOJIH PRIJATELJEV VPRAŠALA: KAJ ZATE POMENI EU?

A NG E LA MI L H ARČI Č H LA D NI K

Čeprav sem vprašala le nekaj sošolk, močno dvomim, da bi dobila drugačen odgovor, če bi vprašala cel razred. Zakaj? Odgovor je preprost: zato, ker se v šoli enostavno ne ukvarjamo s tem. Pravzaprav se razen petja evropske himne na proslavi v tretjem razredu osnovne šole ne spomnim, da bi se na kakršen koli način ukvarjali z EU. Nekoliko presenečena sem ugotovila, da tudi sama ne vem prav veliko in da moram temeljito razmisliti, kakšen odnos imam do EU. Ne razumem, zakaj o tem nisem razmišljala mnogo prej. Možnosti je bilo veliko - pri zgodovini bi lahko kaj povedali o nastanku, pri geografiji o ureditvi, pri državljanski vzgoji in etiki o njenem pomenu in delovanju ter o institucijah, ki so povezane z njo. Smo pa bili vključeni v program Comenius, ki je služi temu, da bolje seznani mlade in pedagoško osebje z obsegom različnih evropskih kultur in jezikov. Prav tako pomaga mladim pri pridobivanju

temeljnih življenjskih spretnosti in sposobnosti, potrebnih za oseben razvoj, zaposlitev in aktivno državljanstvo. V okviru tega programa sem za en teden odšla v Romunijo in doživela nekaj zelo zanimivih izkušenj v osnovni šoli in pri starših mojih gostiteljev. Dekle, pri katerem sem stanovala, je potem teden dni preživela na naši šoli in pri moji družini. Izkušnja je bila res zanimiva, vendar smo se le malo pogovarjali o tem, kakšno vlogo ima EU pri tem, da se družimo. Z mojega vidika je to, da se o EU ne pogovarjamo malo podrobneje, velika izguba, saj se tako ne zavedamo vseh možnosti, ki jih EU ponuja glede izobrazbe in možnosti boljšega življenja. Seveda je to samo možnost, a jo je po mojem mnenju treba izkoristiti. Z vidika izobrazbe je EU nekaj dobrega. Mi, kot predstavniki generacije Z, imamo možnost študirati kjerkoli v Evropi in ni nam treba pokazati potnega lisa na mejah ali se ukvarjati z menjanjem denarja. Seveda se vsi ne strinjajo s tem. Nekateri trdijo, da so se, odkar smo vstopili v EU, cene določenih izdelkov zvišale. Ljudje tudi vidijo EU kot vzrok za “beg možganov”. Leta 2012 so podatki Statističnega urada RS pokazali, da se v dvajsetih letih obstoja samostojne države ni nikoli odselilo toliko mladih (1570). Za primerjavo: v letu 2011 se je odselilo 875 mladih državljanov Slovenije, od tega 147 takih, ki so imeli višješolsko ali visokošolsko izobrazbo. Mladi, ki se odseljujejo iz Slovenije, drugod po EU vidijo priložnosti za boljšo izobrazbo in predvsem zaposlitev.


G E N E RAC I J A Z

136 / 137

ANG ELA MIL HARČIČ HLAD N I K, ROJ E N A 1 998 , D IJ A K IN J A 1 . L E TN I KA N A G I M N AZ I J I L E D I N A , S VETOVNA PO POTNICA , ST RA ST N A B RA L KA IN PISAT E L J ICA . Š E P R E D E N J E Z N A LA G OVO RI TI , J E NABRALA VEČ L ETA L SK IH MIL J KOT O B A STA RŠA D O S VOJ E G A TR I D E S E TE G A L E TA . ČEZ DAN JE VČASIH UTR UJ E N A , K E R D O DVE H PO N OČ I B E RE , A KL J U B TE M U V E D N O N A J D E ENERG IJO, DA OBIŠČE G L E DA L IŠČ E IN SE SPRE HA J A S PSO M.

se je po izbruhu ekonomske krize veliko Poljakov odselilo nazaj domov. Zdi se mi, da svobodno prehajanje meja lahko prinese boljše življenje veliko ljudem.

To vprašanje priseljevanja in odseljevanja se mi zdi zelo zanimivo. Morda zato, ker je begajoče. Pred dvema letoma sem potovala na Irsko, ki je bila še pred dvajsetimi leti za nas tuja in skoraj eksotična dežela. Ko pa sem prišla tja, sem ugotovila, da uporabljajo isti denar kot mi, da so v trgovinah podobni izdelki kot doma in da se tudi navade ne razlikujejo tako zelo. Počutila sem se samozavestno, ker nisem imela občutka, da bi bila čista tujka. Opazila sem, da je v Dublinu veliko napisov v poljščini in da v trgovinah prodajajo presenetljivo veliko izdelkov, ki prihajajo s Poljske. Vprašala sem, zakaj je tako? Povedali so mi, da so Poljaki po vstopu Poljske v EU množično prišli na Irsko iskat delo. S tem sta bila rešena dva problema. Na Poljskem se je zmanjšala nezaposlenost, na Irskem pa so dobili delavce, ki so opravljali prepotrebna dela. Res pa je, da

Moja družina izhaja z Goriške ob meji z Italijo. Gorica v Italiji in Nova Gorica v Sloveniji sta bili eno mesto, ločeno z državno mejo. Pogosti so bili primeri, da je en del iste družine živel v Italiji, drugi del pa v Sloveniji. Če so se hoteli srečati, so morali iti na mejni prehod, dvakrat pokazati dokumente policistom in carinikom, ki pa so pogosto zavlačevali in sitnarili. Stiki so bili zaradi tega oteženi in pogosto tudi neprijetni. Padec meje je vse te težave odpravil. Ljudje z obeh strani meje se sedaj veliko bolje poznajo, sodelujejo in trgujejo. Tako denimo moja znanka živi v Novi Gorici, osnovno šolo pa je opravila v slovenski šoli v Gorici, kjer je bila večina sošolcev Slovencev, vendar so bili med njimi tudi Italijani. Brez EU bi to bilo zelo težko, morda pa tudi nemogoče. Vem, da življenje v EU ni takšna pravljica, kot so si ljudje predstavljali leta 2004, ko je Slovenija vstopila v EU. Vendar se mi zdi, da 28 držav, ki sedaj sestavljajo EU, ponuja veliko možnosti za radovednega človeka, ki se ne boji izzivov. Hkrati pa se zelo dobro zavedam, da EU ponuja samo možnosti za boljše življenje. Uspeh je odvisen od tega, kako jih izkoristimo. Splača se biti izobražen, razgledan, zelo dobro informiran, pogumen in vztrajen. Možnosti lahko tako postanejo resničnost.


Prednosti Evrope pamet in znanje NIKOLA J I VAN K RAŠEK

Ker sem še zelo mlad, vem o politiki bolj malo, vendar rad berem časopise in gledam poročila, zato imam predstavo o stanju v svetu. Težko verjamem, da bi EU v prihodnosti razpadla. Evropa se mi kot družba zdi sicer v redu, kriza pa je pokazala, da bi morali biti bolj povezani in pomagati drug drugemu. Skrbeti bi morali, da ne bi bilo več toliko goljufij. Pomagati bi morali ljudem v stiski, ti pa bi se morali čim bolj truditi, da bi naredili čim več zase in ne bi živeli le od socialne podpore. Bolj bi se morali potruditi v vzgoji mladih, saj je preveč popivanja in drog. Nedopustno je, da se voditelji držav ne zavzamejo za ljudi, ki prihajajo iz Afrike, in jim ne pomagajo, ampak jih pustijo umreti v oceanu. To se mi zdi res žalostno. Ne zdi se mi prav, da nekateri zaničujejo istospolno usmerjene, saj so ljudje, so enakovredni in nam nič ne škodujejo. Morali bi imeti enake pravice kot ostali.

Prav tako se ne bi smeli zaničljivo obnašati do priseljencev, saj niso nič slabši od nas, če so po rodu od drugod. Veliko bolj bi se morali potruditi v zdravstvu, saj se nekaterim zdravnikom ne ljubi delati in nimajo primernega odnosa do ljudi. Zelo bi morali skrbeti za “eko”. Slovenija bi morala bolj posnemati Avstrijo, kjer odpadke npr. uporabljajo za ogrevanje (jih sežigajo v sežigalnicah). Všeč mi je ideja o hišah, ki si same proizvajajo energijo, toploto, elektriko. V dokumentarnem filmu sem videl hišo sredi puščave v Arizoni, ki si je s sončno energijo ustvarjala elektriko za ventilatorje, ki so ohlajali hišo. Ventilatorjev je bilo zelo malo, a so zaradi posebnega koncepta hiše zadostovali, da je vroč zrak izpuhteval skozi poseben dimnik. Všeč mi je bil tudi stanovanjski blok na Nizozemskem z zanimivo prostorsko ureditvijo. Stanovalci bloka porabljajo zelo malo elektrike in skoraj nič vode, saj za kuhanje in pomivanje uporabljajo prekuhano in razkuženo deževnico, poleg tega ima blok lastno malo elektrarno, elektriko prav tako proizvaja tok deževnice. Dežele bi morale znati bolje uporabljati naravne vire, ki so jim na voljo.


G E N E RAC I J A Z

Kot šolar menim, da bi moralo biti v šoli več športa, več rekreacijskih dni, saj se povečuje število debelih ljudi. Pouk je včasih preveč monoton in učitelji dolgočasno razlagajo. Želim si več privlačnih primerov in zanimivosti. Tako bi si snov lažje zapomnili. Mislim, da bi bilo dobro, da bi se v šolah trudili uporabljati obe roki, saj svojo drugo roko zanemarjamo. Z enakomernejšo uporabo obeh rok bi bili spretnejši in hitrejši in bi se nam hitreje ustvarjale sinapse v možganih, ki bi jih bilo tudi več. Bili bi pametnejši. Bolj problematične otroke bi morali trdo prijeti, šibke pa bi morali naučiti, kako se sami braniti. Moti me, da se nekateri učenci prilizujejo učiteljem samo zato, da bi se izognili kazni, v resnici pa so moteči za razred in kasneje za družbo. Prednosti Evrope bi lahko bile avtomobilska industrija, turizem, najbolj pa pamet in znanje. Prihodnost si predstavljam kot lepo. Zelo pa me skrbi prenaseljenost in onesnaženost zemlje. Malo pa tudi hrana. Ne verjamem,

138 / 139

da so kobilice hrana prihodnosti. Bojim se, da bomo nekoč jedli vse preveč hrane v prahu. V šolah bo vedno večja uporaba tehničnih inštrumentov (tablice, računalniki), vendar upam, da se to čim dlje časa ne bo zgodilo, saj sicer ne bomo znali nič več napisati s peresom. Upam tudi, da bodo knjige ostale knjige in jih ne bodo zamenjale elektronske knjige, ter da bodo ljudje čim več brali. Ker se strinjam s svojo mami, ki pravi, da so knjige naš zaklad. Leta 2030 bomo morda v hišah že imeli tudi robote za čiščenje ipd. Gotovo bomo imeli drugačne avtomobile, morda bomo odkrili nov način ustvarjanja energije, ki bo poganjala vozila. Uporaba vlaka se bo povečala, vlaki bodo hitrejši. Tovornjaki bodo morda manj potrebni. Predstavljam si, da bo prišlo do velikih izboljšav v letalstvu (večja, hitrejša letala), v vesolju (nova odkritja, morda način življenja na Marsu) in v računalništvu. Upam, da bomo te nove nivoje znanosti kmalu osvojili. Moj moto je: “V znanju je moč.”

NIKOLAJ IVAN KRAŠEK, ROJ E N 2 0 0 2 , J E UČ E N E C Š E S T E G A RAZ R E DA O S N OV N E Š O L E LO U I S A ADAMIČA V ŠMARJU-SA PU. PRI SRC U STA MU MAT E MAT IKA I N LO G I KA , PA TU D I ZG O DOVI NA . JE NAVDUŠEN B RA L E C RAZ N OVRST N IH K N J IG IN STR I POV, O B OŽ E VA L E C AVTO MOBILSKE O DDAJE TO P GE A R, RA D PRISL UHN E SK EČ E M SLO N A I N S A D E ŽA TE R K L E M E N A SLAKONJE. ŠE RAJE PA SMUKNE V DOMAČO RAČUNALNIŠKO SOBO, OD KODER SE NATO RAZLEGAJO ZVOKI TANKOV IZ DRUGE SVETOVNE VOJNE. TRENIRA NOGOMET IN KARATE, UČI SE IGRANJA NA KITARO, SE ZABAVA IN KREGA S SESTRICAMA IN IMA RAD DOMAČO PSIČKO LILI.


MNENJA

140 / 141

Vuk Ćosić digitalni umetnik, strateg in aktivist

Vstaje in volitve imajo nekaj skupnega. Stimulirajo splošno refleksijo družbe in oblikujejo aktivnega državljana. Knjiga Europus Mutandis uspešno komunicira z aktivnim državljanom v vsakem od nas skozi osebne razmisleke inteligentno širokega spektra avtorjev. Samo razlika v letih med najstarejšim in najmlajšim je skoraj devetdeset let! Generacijsko tako različna ozadja pogojujejo zelo različne poglede na družbo. Mnenja, zbrana v tej zbirki, prihajajo tudi od ljudi izrazito različnih poklicnih profilov. Tu najdemo skrbno izbrane pisateljice in pisatelje iz sfer ekonomije, športa, univerze, filozofije, aktivizma, diplomacije, znanosti in še mnogih drugih. Geopolitični projekt združevanja evropskih držav je predvsem poskus izogiba nasilnemu reševanju konkurence centrov moči. Avtorji v tej knjigi to večkrat poudarjajo in predlagajo intenzivnejše ekonomsko in tudi politično združevanje, ki bi utegnilo preprečiti rastočo polarizacijo med bogatim severom in revnim jugom Evrope. Knjiga pomaga razumeti nujo po osmišljanju vloge naše širše domovine v hitro spreminjajoči se globalni ekonomski sliki. O tem govorijo ekonomisti, podjetniki in zgodovinarji.

Razen o zdravju Evropske unije knjiga ponuja tudi razmišljanja o boljši povezanosti prebivalcev Slovenije v pravičnejšo in solidarnejšo družbo. Rdeča nit teh prispevkov pa je ena sama: potreba po jasni viziji ali celo po slovenskem snu. Tovrstne razprave o navdihu podpisujejo ne le književniki, temveč predvsem pravniki, podjetniki in predavatelji. Tretja raven idej, ki zaokroža knjigo kot celoto, je osebna. Skoraj vsako besedilo poudarja nezmožnost realizacije širših družbenih ambicij brez lastne preobrazbe in udeležbe čisto vsakega posameznika. O osebni izkušnji in opredelitvah v prvi osebi govorijo predvsem mlajši avtorji, kar je dobra protiutež prevladujočemu neutemeljenemu pesimizmu. Knjiga Europus Mutandis je dragocen doprinos k javnemu dialogu na Slovenskem, saj na dober način združuje heterogen skupek razmišljanj dobronamernih in kompetentnih prebivalcev te skupnosti. Koristna bo vsakomur, ki ne živi samo zase in ki iskreno želi doprinesti k temu, da bo slovenska družba kot del Evrope ostala demokratična, pravična in solidarna.


Dr. Zlatko Šabič profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani

»Reči moram, da je moja želja, da se nekam prebijem v poklicnem smislu, neizmerna. Pa saj to je logično ... Nikoli si nisem mislila, da bo konec študija pospremljen s tolikšno mero negotovosti, zmede in na nek način tavanja v temi. Ampak rekla sem si, da ne smem zaspati in se moram angažirati pri iskanju zaposlitve. Moram reči, da sem bila zelo vesela, res iskreno vesela, ko ste mi ponudili možnost, da pregledate moj življenjepis in motivacijsko pismo. Oči so mi kar zažarele od navdušenja!! Res, želim se kar najbolje odrezati in res pokazati, da sem iz pravega testa. Ker poleg tega, da sem imela v šoli in kasneje na fakulteti lepe ocene in sem bila vseskozi uspešna, sem zraven vedno tudi delala. Delam od 15. leta in tudi en mesec nisem imela pavze vmes. To je tudi razlog, da sem se vedno znala organizirati in doseči zastavljene cilje.« Če so te vrstice te mlade osebe iz morja sovrstnikov, ki se v integrirajoči se Evropi zdijo brez perspektive, vendar želijo z ogromno volje prispevati svoj delež k razvoju lastne države in Evrope, pripeljale do vprašanja, kam vse to vodi, potem je knjiga, ki je pred tabo, namenjena prav tebi. Si namreč med tistimi, ki si za Evropo še vedno vzamejo čas. Vsi premisleki, ideje, vizije, ki jih je mogoče najti v tem zborniku, so vredni

tvoje pozornosti. Evropa se je znašla v strašnem položaju: ko še vedno išče, celo daje vtis, da ne zna, ne zmore najti pravih odgovorov na dileme tistih, ki so jo in jo še vedno najbolj podpirajo in na katere Evropa računa tudi leta 2030 – mladih. Dekle iz prvega odstavka o Evropi ne misli slabo. Čuti jo kot priložnost. Posvetimo se ji. Posvetimo se mladim. Vsak dan morajo čutiti, da nam ni vseeno. Kajti če obrnemo hrbet njim, smo obrnili hrbet Evropi. Če si mlad, če želiš mladim dobro, si jim pripravljen kakor koli pomagati iz negotovosti, strahu, potem je ta knjiga zagotovo ena od poti, ki vodijo k dojemanju širše perspektive, v kateri je treba gledati nas same, naš kontinent in Slovenijo v njem. Vprašanje, ali smo soočeni s preveč ali premalo Evrope, namreč in pravo vprašanje. Pravo vprašanje je, kako veliko ali kako malo dajemo Evropi mi sami. Manj, ko bomo Evropi dali, večja bo moč tistih, tudi mladih, ki nam Evropo želijo vzeti, ne glede na ceno. Že tretjič! Evropa je dejstvo. Na tebi, na meni, na vseh nas je, da Evropo v teh novih okoliščinah ponovno osmislimo. Tudi dekletu iz prvega odstavka.


142 / 143



Europus Mutandis - Dinozaver ali gazela?