Page 1

Koraki

OĹ Duplek junij 2011 1


KORAKI Glasilo OŠ Duplek junij 2011

Mentorica: Darinka Mulaosmanović Naslovnica: Marko Žlahtič, 8. a Likovna oprema: Anja Ornik, 8. a (risbe s svinčnikom)

Kazalo Prijateljstvo, odraščanje, ljubezen................................................................................................... 3 Z domišljijo na potep ....................................................................................................................... 9 Poustvarjali smo ............................................................................................................................ 17 Stisni roko v pest ........................................................................................................................... 23 Naši ljubljenčki............................................................................................................................... 28 Utrinki............................................................................................................................................ 30 Naši pesniki.................................................................................................................................... 40 Rešeto............................................................................................................................................ 42

2


Marsikaj presenetljivega boste dosegli, če močno verjamete, si globoko zaupate, želite in vztrajate. (Norman Vincent Peale)

Pozdravljeni! Ker že diši po poletju, bodo ocene kmalu zaključene, vse se bo končalo, umirilo in prišle bodo zaslužene počitnice in z njimi poletno razvajanje. Tudi letos smo za Vas, zveste bralce, pripravili šolsko glasilo, ki prinaša obilico zanimivega branja. Popeljali Vas bomo v razmišljanje o ljubezni, odraščanju in prijateljstvu, se odpravili z domišljijo na potep, poustvarjali razna besedila, pregledali utrinke iz e-knjige, se seznanili s tem, kaj delajo naši učenci med šolskim letom in kje vse se potepajo in še in še … Želimo Vam prijetne počitnice in uživajte ob branju Korakov. novinarji Korakov

Prijateljstvo, odraščanje, ljubezen 3


Kaj je odraščanje? Zakaj moramo odrasti? Ne bi bilo super, če bi bili večno mladi. To sta vprašanji, ki si ju mladostniki večkrat postavljamo. V tem obdobju se nam zgodi mnogo prijetnih in neprijetnih stvari, ki so tudi del življenja. Za nas mlade je to najtežji del življenjskega obdobja. V tem času se šolamo in ravno te odločitve, ki jih sprejemamo, so pomembne za naše nadaljnje življenje. S temi odločitvami delamo velike korake k samostojnosti. Starši, ki se trudijo, da bi nam pomagali, da bi hodili po pravi poti, nam včasih ne olajšujejo dela. Moti jih, kako se oblačimo (ne vsi, ampak se najdejo starši, ki jih res moti, kako se oblačijo njihovi otroci), obnašamo (doma, na prireditvah, v šoli...).Včasih nas še bolj zmedejo s tem, kaj je prav in kaj ne. Medtem ko odraščamo, se tudi razvijamo telesno in umsko, kar je še en dokaz več, da se spreminjamo. Radi sklepamo prijateljstva in če so to dobra, trdna, lahko trajajo večno. Poraja se mi vprašanje: „ Kakšen bi bil svet brez prijateljstva in brez prijateljev?” Bil bi pust, žalosten. Počutili bi se, kot da bi en del našega telesa manjkal. Prijateljstvo nam omogoča, da nas v življenju podpirajo tisti, ki nas imajo radi. Dobri prijatelji nam dajejo samozavest, če smo na tleh, nam pa tudi pomagajo, ko pomoč potrebujemo. S prijatelji se zabavamo, drug drugemu zaupamo in delimo skrivnosti. Ampak najprej se moramo prepričati, kateri so pravi prijatelji in kateri ne. Pomembno je, da jih spoštujemo in smo iskreni do njih. Glavno je, da to čustvo negujemo, ker brez prijateljev praktično nismo nič. To je le ena stopnja v odraščanju in če se prijateljstvo poglobi, lahko iz njega nastane in se razvije ljubezen. Ljubezen. Kaj je to? Znastveniki pravijo, da je to kemični proces med dvema človekoma. Zaljubimo se najprej v mladosti, saj se komaj takrat začnemo zanimati za nasprotni spol. Lahko se zgodi, da sploh ne vemo, kdaj se zaljubimo. Prijateljstvo je temelj vsake ljubezni, saj iz njega nastaja in se razvija ljubezen. To je prijeten občutek, ki nas pomiri in razveseli. Toplo nam je pri srcu. Potrebuje čas, da nastane. Mi še pravzaprav sploh ne vemo, kaj je to, saj smo še neizkušeni na tem področju. Zato pa včasih mislimo, da se zaljubimo, potem pa nič ne nastane iz tega, ker nam nasprotni spol ne vrača enakih občutkov in potem smo žalostni. To ni prava ljubezen. Vem, da si vsak želi nekoga, ki mu lahko globlje zaupa. Brez ljubezni bi bilo naše življenje žalostno. Nastajale bi vojne, sovraštvo bi prevzelo oziroma prepravilo ves svet. Ljubezen je tudi stopnja v odraščanju.Tu veljajo skoraj enaka pravila kot v prijateljstvu. Ljubezen je sveta, dva človeka, ki se imata zelo rada, se morata spoštovati in si zaupati. Vem, da v času odraščanja delamo največje napake. Normalno je, da delamo napake, saj smo samo ljudje. To je človeško. Iz napak se učimo in prav je tako. Pri tem, da bi delali čim manj napak, nam pomagajo starši, saj jih potrebujemo, da nam pomagajo. To je pač odraščanje, težko obdobje vsakega mladostnika. Vsak mora iti skozi to. Rebeka Golob, 9. b Slovenski pregovor pravi, da prijatelja spoznaš v nesreči. Verjetno rek drži, sama pa na srečo še nisem imela takšne izkušnje. Prijateljstvo je tema, na katero bi lahko napisala knjigo. Ljudje, ki nimajo prijateljev, ne morejo biti srečni, to je moje mnenje.

4


Prijateljstvo je temeljni človeški odnos, saj prijatelji med seboj naj ne bi imeli zavor ter imajo odprta vsa vrata za dajanje in sprejemanje. Prijatelje med seboj veže čustvena bližina, simpatije in značajska sorodnost, ki je zame najpomembnejša. V potrebi in stiski se zatečemo po pomoč k prijatelju, dajamo in prevzemamo dobre in slabe človeške izkušnje, kjer morata biti poslušanje in govorjenje po mojem mnenju v ravnotežju na obeh straneh. Prijateljstvo nastane in se ohranja, ko so ljudje skupaj, skupaj rastejo, se šolajo, delajo… Lahko pa nastane tudi po duševni poti, kar pomeni simpatijo, zaljubljenost. Prijateljstvo je dobro, če tudi sami vnesemo vanj svoj prispevek. Zelo pomembno pa je, da je prijateljstvo najglobje med zakoncema, saj ohranja dober zakonski odnos. Menim, da je današnji čas poln vse preveč bahaškoosladnega obiskovanja prijateljev, ki poteka ob veliki postrežbi, obdarovanju in pogovoru o tem, kaj kdo ima in kaj si kdo privošči. Pristnega prijateljstva je čedalje manj, zato si moramo prizadevati in ohranjati res pristne odnose, ki temeljijo na zaupanju. Za konec pa še misel, ki sem jo prebrala v enem članku: »Mladim pustite prijateljevati, saj nič ne dosežete, če jim branite, saj so na poti iz vašega v svoje življenje.« Špela Krajnc, 9. b

Prijateljstvo je pojem, katerega je zelo težko opisati. Zgodi se takrat, kadar določeni osebi namenimo posebno mesto v svojem življenju. Biti mora obojestransko, saj enostranskega prijateljstva ni. Prijateljstvo poteka na različnih ravneh človeškega življenja. Začne se že v otroštvu in traja vse do smrti. Naši prvi 5


prijatelji so večinoma otroci prijateljev naših staršev, z leti pa si prijatelje začnemo izbirati sami in jih iščemo v šoli, v mestu, izven šolskih dejavnostih… Postopoma se naše možnosti za izbiro prijateljev povečujejo. Ni pa vedno nujno, da bo naša izbira všeč našim staršem, takrat lahko pride do nesoglasij in prepirov. Starši se bojijo za nas in hočejo, da bi imeli dobre, spodobne prijatelje ne pa kakšnih skupin, ki bi slabo vplivale na nas. Vemo, da si za prijatelje ne izbiramo tistih, s katerimi nimamo nič skupnega. Zbiramo si prijatelje, ki se strinjajo in razmišljajo podobno kot mi. Seveda je čisto običajno, da kdaj pa kdaj med prijatelji pride do nesoglasij, vendar pa pravega prijateljstva takšne malenkosti ne morejo razdreti. Po večini imamo vsi vsaj enega tistega pravega prijatelja, ki nam je v oporo, ko smo žalostni, se z nami veseli uspehov, sočustvuje z nami, ko nam je težko, nam pomaga, ko smo v težavah, nas ne opravlja in nas brani, ko nismo prisotni. Pravi prijatelj bi nam moral biti vedno na razpolago, ko ga potrebujemo. Včasih to ni mogoče in ne smemo mu zameriti, ko tega ne izpolni. Pravi prijatelj nas mora imeti v mislih, če nismo z njim. Prijatelj mora biti iskren, nam pomaga pri pomembnih odločitvah in nam svetuje. Nikoli ne počne ničesar iz ljubosumja in zavisti in pravemu prijatelju lahko zaupamo vse in on mora to skrivnost zadržati zase. Brez ljubezni ni življenja. Ustvarjeni smo iz ljubezni. Resnična ljubezen je polna življenja. Poznamo dosti oblik ljubezni: ljubezen staršev do otrok, prijateljstvo, ljubezen med fantom in dekletom, ljubezen med možem in ženo. Vsak ima svojo predstavo ljubezni. Ljubezen je lahko, ko spoznaš napake, ampak jih ne vidiš, ker te ne motijo; ljubezen je, ko se ti nekdo nasmiha, te objame, te poljubi, da se te nekdo dotakne. Ljubezen si vsak razlaga po svoje. Zame je ljubezen nekaj lepega, ko si zaljubljen imaš tako imenovane metuljčke v trebuhu, si zelo vesel in srečen, da bi najraje kar poletel. Je zelo dober občutek in vsak želi biti ljubljen in ljubiti. Lina Gornik, 9. b Zame je prijateljstvo zaupanjedveh ali več oseb, ki ima podobno mnenje oz. se imata dve osebi na prijateljski način radi. Dober prijatelj je tisti, na katerega se lahko obrneš in zaneseš. Je tisti, s komer se lahko šališ. Je nekdo, ki ga lahko prosiš za nasvet, komur se zaupaš, kogar mnenje resnično ceniš. Pravi prijatelj ti pove jasno, da se motiš, z njim se dobro počutiš in te ne bo pustil na cedilu, ni ljubosumen, zavzel se bo zate in te podprl. Ko sem se pred desetimi leti preselila v Dvorjane, nisem imela nobenega prijatelja, s katerim bi se lahko družila. Bil mi je dolgčas.Soseda Tajda je bila takrat stara sedem let in se je igrala zunaj na dvorišču.Takoj sva se spoznali in vedeli, da se lahko zelo dobro razumeva kljub temu, da je od mene starejša tri leta. Skupaj sva preživeli ogromno časa. Vsak dan sva se po šoli srečevali in se skupaj zabavali. Vedno bolj sem ji zaupala in tudi ona meni. Tudi najini starši so se dobro razumeli in velikokrat smo z družino odšli k njej na obisk.Še zdaj se odlično razumeva in si popolnoma zaupava. Še nikoli me ni izdala in tudi jaz tega ne želim narediti. Zdi se mi, da zna ceniti vsako mojo odločitev. Ker zdaj obiskuje že srednjo šolo, mi velikokrat pomaga s koristnimi nasveti, katere tudi jaz zelo spoštujem.Kljub temu, da imava vsaka svoje prijatelje in hodiva na različni šoli, še vedno 6


najdeva skupni čas in se zabavava. Še nikoli se nisva sprli in tudi ne želim, da se to kdaj zgodi. Kadar potrebujem pomoč, mi vedno rade volje pomaga in tudi jaz njej. Zato naj ne bodo leta in vse ostale materialne stvari nikoli ovira za še tako dobro prijateljstvo. Na svojega prijatelja se lahko vedno zaneseš in mislim, da se za prijateljstvo moraš truditi, vendar ne z denarjem ali čem podobnim. Če želimo prijatelja obdržati, ga moramo razumeti in on tebe, ostati brez prepirov in se imeti prijateljsko radi. Natančnega recepta za prijateljstva ni, zgodi se samo od sebe. Pravi prijatelj je ob tebi, tudi če je kje drugje. Pred prijatelji se nikoli ne pretvarjajte, saj ste najboljši takšni, kot ste v resnici. Saška Bradaškja, 9. b

Moje mnenje o odraščanju je še kar dobro, zdi se mi, da nam gre v tem času najbolje. Po moje je ta čas pomemben zato, da odkrijemo sami sebe, da si poiščemo prijatelje in da se naučimo živeti. Slabe strani pa so tudi, da smo večino časa v puberteti in da imamo včasih probleme s starši in s prijatelji, da smo zelo občutljivi in nam večina stvari gre na živce. Prijateljstvo je zame zelo pomembno, kajti če že nimaš nič za delati, lahko pokličeš prijatelja in se z njim/njo pogovarjaš. V času odraščanja in pubertete se mi zdi 7


prijateljstvo še pomembnejše, ker imamo dosti »problemov«, o katerih se ne moramo pogovarjati s starši ali z učitelji in zato rabimo prijatelje. Za dobro prijateljstvo je pomembno, da si zaupamo in da drug drugega poslušamo, da znamo zadržati skrivnosti zase, ker če ne, lahko s tem naredimo velik problem. Pomembno je tudi, da v težkih časih stopimo skupaj in da drug drugega zagovarjamo. Če hočemo prijatelja obdržati, ga moramo enostavno samo razumeti, mu v težkih časih pomagati, se z njim pogovarjati. V tem času pa seveda tudi imamo kar nekaj težav v šoli, na primer to, da se moramo včasih preveč učiti in da zaradi tega nimamo časa za druge stvari, pa tudi med sošolci imamo kar nekaj težav, po navadi nič resnega, ampak v puberteti jemljemo vse preresno in je že majhna napakica nekaj grozno hudega, zaradi katere smo včasih zelo užaljeni. Seveda se moramo zato prepirati z učitelji, čeprav vemo, da nam po navadi nočejo nič slabega, pa se njim tudi verjetno ne da prepirati z nami. Ta čas mi je všeč, škoda da ga bo enkrat konec, moramo ga uživati do konca. Jan Peterlič, 9. b Prijateljstvo Ljubezen Prijateljstvo je največje bogastvo, ki ga ne moreš kupiti, ampak z dobrimi deli zaslužiti.

Ljubezen je bolezen, ki spremlja te dan za dnem in noč za nočjo.

S prijateljem nikoli nisi sam, ker je vedno tam, kjer je začetek sanj.

Ljubezen je kot mamilo, ki zasvoji te in pri tem ne izpusti.

Tudi ko si žalosten, ne obupaj nikdar, ker je prijatelj s tabo vsak dan.

Ljubezen je kot pesem, čeprav si pri njej redkokdaj resen.

Čeprav včasih stopi zmes sovraštvo, čez nekaj časa pride spet junaštvo.

Ljubezen spoznaš ob ljubljeni osebi, ki varuje te in ti pomaga, kadar si v dilemi.

Pravi prijatelj te nikoli ne izda, ampak svoje napake ti prizna. Ko vesela sta s srcem polnim sreče in veselja, posedata na travniku prijateljstva.

Iris Bezjak, 8. a

Na koncu pa se spoznata v novi luči in odpreta vrata z zlatimi ključi. Sara Zavernik, 5. a Prijateljstvo je to, kar te drži pokonci, ko ti nekdo stoji ob strani in ko si žalosten, te nekdo z nasmeškom na licu razvedri. Prijateljstvo se ne najde na en, dva, tri. Lahko se dolgo obdrži. Ko se sovraštvo rodi, ga junaštvo umori. Pravo prijateljstvo je tisto, da ko zboliš, zazvoni telefon in zaslišiš: “Kako si?” 8


Julija Herjavec, 5. a

Z domišljijo na potep Deklica Metka Živela je deklica Metka, ki ni imela mame,oče pa je bil na službenem potovanju v Ameriki. Tako je živela Metka z babico in dedkom. Metkin dedek je delal v knjižnici, zato je dostikrat zahajala tja,se zabavala z dedkom,brala knjige in mu pomagala. Babica je bila šivilja in je šivala obleke oz. oblačila kar doma. Nekoč pa je na babičin dom prišel velik paket za Metko. Babica se je začudila in ga odnesla notri. Dala ga je na mizo in bolje pogledala, od koga je. Nato je poklicala Metko in ji sporočila, da je prišel velik paket zanjo iz Amerike. Babica ji ni povedala, od koga je, saj je sama vedela, da ji ga je poslal oče, saj je bil samo on v Ameriki od ljudi, ki jo poznajo. Hitro je stekla domov oz. k babici in odprla paket. Čudno se ji je zdelo, saj je paket imel majhne luknjice. Pogledala je skozi luknjico in videla kletko. Hitro jo je odprla in zagledala majhnega psa. Metka si je vedno želela psa, zato ga je bila prav vesela. Čez pol ure je spet prišel velik paket za Metko. A tokrat je bil brez luknjic. Spet je prišel iz Amerike od njenega očeta. Hitro ga je odprla in pogledala, kaj je v njem. Zagledala je povodec,hrano, skodelice in denar za posteljico. Bilo je kakih 100 evrov. Hitro je šla v pasjo trgovino in vzela preprosto posteljo za psa. Stala je samo 30 evrov. Ostali denar si je pospravila, če bo potrebovala za kaj drugega. Ko je vse nakupila, je odnesla stvari domov in psa odnesla pokazat dedku. Dedek je bil psa vesel, saj je imel tudi on rad pse. Vedel je, da ima Metka rada tudi rakete in da jo zanima vesolje. Na računalniku je poiskal spletno stran za vesoljsko skupnost, kjer raziskujejo vesolje. Metka ni vedela za to stran. Nato je pogledal spored, kdaj bo poletela kakšna raketa. Prepisal si je elektronski naslov na list in jim nato poslal sporočilo: Dragi gospodje! Moja vnukinja ima zelo rada rakete. Ali je kakšna možnost, da pridemo pogledat rakete, kako vzletijo? Odpisali so mu, da lahko prideta brez problemov, vendar bosta morala biti na določeni razdalji. Dedek se je strinjal in dogovorili so se za uro, kako in kdaj bo vse potekalo in da morata upoštevati pravila, da se komu kaj ne zgodi. Ko je dedek to vse povedal Metki, je ponorela od veselja.Začela je skakati in kričati po dnevni sobi, ni se mogla ustaviti. Drugo jutro sta odšla gledat rakete. K njeni drugi babici sta še morala odnesti nekaj paketov in potem sta odšla. Čez teden dni je prišel domov Metkin oče. Zelo ga je bila vesela. Povedala mu je vse, kar se ji je zgodilo. Nato pa je naenkrat zazvonil telefon. Metka se je javila in vprašala, kdo je. Dedek se je javil in rekel, da je babica hudo bolna, da je v bolnišnici in bi želel, da bi jo šli skupaj obiskat, da bi bila bolj vesela. Oče in Metka sta se takoj odpravila v bolnišnico. Dedek ji je še kupil rože in tako so se odpravili na pot. Med potjo je Metka našla nekaj slik, na katerih sta bila dedek in babica. Ko se je dan končal, se je Metka utrujena vrnila domov. Sanjala je, da sta z dedkom na oblakih in se sončita. Aja Jesenik, 6. a 9


Sanje in želja Med počitnicami se je pred vrati hiše ustavil pismonoša. Imel je modro kolo z rumenima torbama na vsaki strani zadnjega kolesa. Oblečen je bil v temne hlače in rumeno majico, čez ramena pa mu je visela velika črna usnjena torba z razno pošto. V roki je držal velik rdeč v ovojni papir zavit paket. Nekaj časa je stal pred vrati hiše in opazoval grm v lončeni posodi. Oziral se je tudi naokoli, da bi našel hišni zvonec. Ker ga ni našel, je potrkal na vrata in počakal. Med tem ko je čakal, da nekdo odpre vrata, je razmišljal o tem, ali bo s paketom koga razveselil. V hiši je med tem časom gospa Rjavec sedela pri kuhinjski mizi in brala jutranji časopis. Pričakovala je, da jo pokliče njena hčerka Manca. Namesto zvonjenja telefona je zaslišala trkanje na hišnih vratih in hitro pohitela pogledat, kdo trka. Presenečena je videla, da je to pismonoša, ki je tistega dne prišel malo prej kot običajno. Še bolj se je začudila, ko je videla paket v njegovih rokah. Vzkliknila je: »Za koga je to?« Pismonoša ji je z nasmehom odgovoril: »Tukaj piše: Manca Rjavec. Je doma?« Gospa Rjavec se je nasmehnila in povedala, da Mance ni doma, ker je še v šoli. Rekla je še, da lahko paket preda kar njej. Pismonoša ji je paket izročil in se prijazno poslovil. Gospa Rjavec si je ogledala paket. Ugotovila je, da je za ovojni papir, v katerega je zavit paket, zataknjena rdeča ovojnica. Prav te ovojnice pismonoša ni opazil. Gospa Rjavec jo zagleda in že hoče zaklicati za pismonošo: »Pozabili ste ovojnico.« A je še pravočasno opazila, da je na naslovnici napisano njeno ime. Ovojnico je takoj odprla in v njen našla fotografijo svojega očeta in mame in voščilnico za Manco. Manca je imela pred nekaj dnevi trinajsti rojstni dan. Gospa Rjavec je predvidevala, da je v paketu tudi Mančino darilo. Tako je tudi bilo, vendar Mančinega darila ni odprla. Zelo se je razveselila tudi očetovega sporočila, da namerava priti k njim na obisk. Vedela je, da zelo rad potuje in raziskuje okolje in da je tudi član znane okoljevarstvene skupine, ki skrbi za varstvo okolja. Tudi mama gospe Rjavec je večkrat potovala z njim. Sedaj je zbolela in je v zdravilišču, kjer okreva po operaciji kolena. Oče gospe Rjavec, Mančin dedek, ima babico zelo rad, zato jo je tudi v zdravilišču večkrat obiskal. Na sliki, ki je bila v rdeči ovojnici, sta Mančina dedek in babica videti zelo zadovoljna, oba imata očala in sive lase. Slika je nastala pred kratkim, ko sta dedek in babica praznovala zlato poroko. Na pisalni mizi polni šolskih učbenikov, zvezkov in tudi zvezkov glasbene šole stoji osebni prenosni računalnik. Ob njem je angleško-slovenski slovar, glava iz belega mavca in porcelanasta vaza s suhimi ostanki poletnega cvetja. Računalnik je nov, njegov uporabnik (Manca) je pred kratkim odšel. Zraven računalnika je narobe obrnjena skodelica za čaj. Uporabnik je ob računalniku pustil prižgano namizno svetilko. Vse kaže na to, da se mu je zelo mudilo, saj je tudi računalnik vklopljen in ima odprt program za pogovore v živo. V ozadju je odprt dokument z naslovom Gradim svet iz besed in internetna stran o gradovih v enajstem stoletju v Sloveniji. Uporabnik ima prijateljico, ki ga je poklicala in telefonski pogovor je stekel tako: »Manca, ali lahko danes prideš k meni?« »Ne vem, bom vprašala mamo, mogoče mi bo dovolila,« je odgovorila Manca. Odšla je stran od svojega računalnika in pohitela v kuhinjo k mami ter jo vprašala, ali lahko gre k prijateljici Sonji. Mama ji je dovolila, še prej pa jo je vprašala, ali je izklopila računalnik. Zato je Manca takoj pohitela nazaj v 10


svojo sobo, napisala Sonji sporočilo, da pride, izklopila računalnik in odhitela po stopnicah iz hiše. Šla je v vrtno lopo po svoje gorsko kolo in se brž odpeljala k Sonji. Medtem je dedek zelo hitel iz avta in skoraj pozabil psa Fifija. Vzel je še šopek rož in zaklenil avto. Šel je v zdravilišče Čatež ob Savi, kjer je na zdravljenju njegova žena. S hitrimi koraki je odhitel k dvigalu. Na vratih dvigala je bil velik rdeč X. Dedek je poskusil pritisniti gumb in s tem poklicati dvigalo. Ves ta čas je to snemala varnostna kamera. Pod njo sta bili dve tabli, na katerih je pisalo 2. nad. TCL. Dedek je razmišljal, kaj bi pomenile črke TCL. Je to mogoče TRGOVSKI CENTER LJUBLJANA, ki je tu spodaj. »Ne, to že ni,« je glasno rekel dedek sam sebi. Potem pa mu je prišlo na pamet, da je mogoče to TERAPIJA CENJENIH LJUDI. »To bi pa bilo že bolj možno,« še doda. Vse to sliši varnostnik, ki mu samo prikima. Dedek se odloči, da gre raje do žene kar po stopnicah. Po obisku pri ženi se dedek odpravi h gospe Rjavec in njeni hčerki Manci. Z Manco nekaj časa premlevata o vesolju in raketah, si v hišni knjižnici vzameta nekaj knjig o vesolju in za mizo modrujeta. Manca vpraša dedka: » Ali bi mi lahko šli s Fifijem v Ameriko in si ogledali lansiranje rakete?« Dedek ji odgovori: »Ti me presenečaš. Hmmmm, mogoče pa bi lahko šli, če bi to dovolili tvoji starši.« Manca nemudoma vstane in pokliče mamo:«Mama, ali lahko grem z dedkom in Fifijem v Ameriko?« Mama vsa začudena: »Kaj boš pa tam počela?« »Z dedkom sva gledala knjige o vesolju in rada bi videla lansiranje rakete,« ji odgovori Manca. Mama pa pravi: »To se bomo pogovorili jutri z očkom, ko pride domov.« Dedek in Manca še do večera listata in modrujeta o vesolju in lansiranju. Potem je čas za večerjo in počitek. Ko Manca zaspi, se ji sanja, da se z dedkovim starim avtom odpravita v Ameriko. Prtljago sta si zložila kar na streho, saj v avtu ni bilo dovolj prostora. Mimo se pripelje motorist in ju začudeno gleda in si misli, da se bo avtomobilska streha zdaj zdaj zrušila. Med potjo se pogovarjata o tem, ali bosta prišla pravočasno na lansiranje. Pot ju pripelje do pristanišča, kjer ju čaka trajekt. Takoj zapeljeta nanj, izstopita iz avta in gresta na palubo. Tam ju čaka polno dela, saj je to bil poseben trajekt, na katerem so izdelovali maketo rakete, ki jo bodo lansirali. Manci in dedku se od veselja zasvetijo oči. Nato takoj zavihata rokave in pomagata pri delu. Po treh dneh vožnje s trajektom je tudi maketa rakete nared. Čas je, da izstopita in se z avtom odpeljeta do kraja lansiranja. Pot je hitro minila, dedek in Manca pa sta bila vedno bolj nestrpna. Ko prideta do izstrelišča, se skrijeta v grmovje, saj je velika nevarnost, da se raketa razstreli. Ko vse skupaj opazujeta, vidita, da na srečo v raketo ne vkrcajo ljudi ampak samo hrano za astronavte, ki so v vesolju na postaji ISSR. Dedek vzame teleskop in opazi, da so se do rakete pripeljale tri cisterne z gorivom za raketo. Nato se okoli rakete zbere veliko ljudi v posebnih oblačilih, ki še zadnjič opravijo kontrolo vseh motorjev, rezervoarjev in tovora. Manca je vsa nestrpna. Ljudje se končno umaknejo na varno in vse potihne. Manca se skrije za dedka, potem pa zasliši odštevanje: »Tri, dva, ena, izstrelitev.« Pokrije si ušesa z rokami, saj je vedno bolj hrupno. Naenkrat poči in raketa dvigne dedka in Manco

11


visoko v zrak. Ko Manca pogleda okoli sebe, vidi dedka, ki leti poleg nje. Znajdeta se na mehkem, puhastem, belem in prijetnem oblaku. Tam se oba namestita. Ker jima sije močno sonce, si naredita senco s senčnikom. Kar naenkrat se poleg Mance pojavi dedkov pes Fifi. Manca se ga zelo razveseli, on pa jo le prestrašeno gleda. Dedek začne mahati z rokami, kot da bi dirigiral velikemu orkestru, v resnici pa začne telovaditi. Manca od utrujenosti zaspi poleg Fifija.Ko zjutraj odpre oči, ni več na puhastem oblaku ampakna svoji mehki postelji. Poleg nje leži Fifi, ki jo od časa do časa poliže po enem licu, na drugo pa ji sije sonce. Vsa srečna, vesela in zadovoljna nad sanjavo pustolovščino se hitro umije in obleče. Ko poje svoj zajtrk, pogleda na uro, ki kaže deset. Hitro pokliče Fifija in z njim steče po podhodu na glavno avtobusno postajo, kjer pričakata Mančinega očeta. Ko je prišel Mančin oče, mu je Manca takoj skočila v objem. Povedala mu je, kaj je sanjala, očka pa ji je izročil velik rdeč teleskop, prav takšen kot ga je imel dedek v njenih sanjah. Manca se je teleskopa zelo razveselila. Pri večerji je očku in mami razložila, da so ji bile sanje o lansiranju rakete več kot dovolj in da je sedaj čas, ko lahko išče in raziskuje vesolje s svojim novim teleskopom, kadar želi. Reče tudi: »Sedaj vem, kaj bom po poklicu.« Očka in mama jo začudena vprašata: »Kaj pa?« Manca jima ponosno odvrne: »Astronavtka!« Žiga Lonec, 6. a

12


Najstnica Anja Najstnica Anja si po Facebooku dopisuje s svojim stricem. Stric ji je povedal, da je našel v svojih starih knjigah nekaj zelo zanimivega. Anja ga vpraša: »Kaj si našel?«. Stric ji odgovori: »Našel sem zelo star dnevnik iz druge svetovne vojne.« Anja pa radovedno vpraša: »Ali si že našel kje podpis tistega, ki je napisal ta dnevnik?« Stric žalostno pove, da ga je napisal Japonec, zato ne more prebrati, kaj piše. Anja žalostno vpraša, ali je dnevnik napisan v japonskem jeziku. Nato stric hitro pogleda v dnevnik in vidi, da je dnevnik napisan v angleškem jeziku. Nato odgovori preko Facebooka Anji, da ima dobro novico. Anja je vprašala, kakšna pa je ta novica. Stric ji odgovori, da je dnevnik napisan v angleškem jeziku. Anja veselo odpiše, da je zelo vesela in vpraša, kje je našel dnevnik. Stric se pohvali, da je brskal po rečeh, katere je našel takrat, ko je bil še v službi. Anja začudeno vpraša: »Torej so te odpustili iz službe najboljših raziskovalcev v Sloveniji?« A stric ji veselo pove, da je v soboto uradno postal upokojen . Anja pove, da se je že ustrašila, da je ostal brez službe. Odpiše ji, da naj bo brez skrbi in da je vse v najlepšem redu . Anja odpiše, da je zelo vesela, da se je lahko upokojil. A v hipu, ko je Anja to napisala, je po vsej državi zmanjkalo elektrike. Elektrike ni bilo ves dan in drug dan, zato je Anjin stric po pošti poslal pošto in velikanski paket. Ko je stric pošto odnesel na pošto, je poštar spal na stolu, saj ni imel nobenega pametnega dela. Stric je pošto tiho odložil na pult in tiho odšel domov. Ko se je poštar zbudil, je imel pred sabo velikanski kup paketov. Hitro je skočil na kolo in začel dostavljati pakete. A na kolesu se ni prav nič znašel, saj se je skoraj zaletel v kup ljudi, drugič pa skoraj padel. Mislim, da če bi naštel vse, kaj se mu je zgodilo, bi napisal več tisoč besed. Pakete je dostavljal kar nekaj ur. A ob petih popoldne se je že tako izčrpal, da je moral končati s službo. Medtem časom pa je Anja težko preživljala dan brez računalnika, zato se je zunaj kratkočasila s svojimi prijatelji. Drugi dan je poštar zbral moči in že spet začel razvažati pakete. Med temi je bil tudi paket za Anjo. Anja pa se je odpravila v mesto, saj so v srednji šoli objavili, kdo je sprejet v šolo. V šoli je bila zelo velika gneča, še ravnatelj bi se v tej gneči lahko zgubil. Ko se je Anja komaj prebila do lista, je videla, da je sprejeta. Ko je prišla domov, je pozvonil zvonec. Bil je poštar z velikim paketom. V velikem paketu je bilo pismo in prenosni črn računalnik znamke Toshiba. Anja je takoj odprla računalnik in si naložila vse pomembne programe. Računalnik se je zelo hitro spraznil, zato ga je morala dati polnit. Anjina mama pa je pekla torto, saj ima Anja petnajsti rojstni dan. Anja je radovedno odprla pismo in pogledala, kaj piše v njem. Pisalo je: Draga Anja! Ob rojstnem dnevu ti želim veliko sreče, zdravja, ljubezni in vse, kar si želiš. Upam, da ti je darilo všeč. Tvoj stric. Anja je nato od mame dobila za rojstni dan igrico za računalnik Sims 3, ki si jo je tako želela. Objela je mamo in si na računalnik naložila igrico. Med tem časom pa se je stric odločil, da bo šel na obisk k Anji in zraven vzel še drugo darilo (psa). Prišla sta do dvigala v bloku, kjer živi stric in na dvigalo čakala kar nekaj minut. Čez nekaj minut sta že bila pri Anji doma. Stric je Anji podaril rože in psa. Vsi so se imeli lepo, jedli torto in pili šampanjec. Nato je rekel stric Anji, da naj jutri pride k njemu, da bo videla dnevnik. Anja ga je vprašala, kdaj naj pride. Stric ji je odgovoril, da naj pride ob treh, ker imajo upokojenci ob petih tekmo bowlinga. Drugi dan se Anja zgodaj zjutraj zbudi. Pripravi si potrebščine za pouk in gre na avtobus. Šolo ima ob pol osmih, avtobus pa pelje ob šestih, zato se Anji zmeraj mudi na avtobus. Danes je prišla na postajo ob petih in petinpetdeset. Ura je bila šest in pet minut, a avtobusa še 13


ni bilo.Prišel je komaj čez nekaj minut. V prometu je bila velika gneča, zato je Anja zamudila v šolo. Zamudila je eno šolsko uro, zato je morala ostati po pouku, saj so mislili, da se je zlagala z izgovorom o gneči. Drugi so lahko ob dvanajstih šli domov, Anja pa je morala ostati še eno šolsko uro. Domov je prišla komaj ob pol treh, nato se spomni, kaj ji je rekel stric. Hitro pograbi povodec za psa in ga pripne. Hodila sta zelo dolgo, saj si je pes označeval mesta, ugriznil nekaj drugih psov… Prišla sta do bloka, v katerem živi Anjin stric. Stopita v blok in hitro smukneta v dvigalo. Anja in pes sta se vozila zelo dolgo, saj je stric v tridesetem nadstropju. A ko sta prišla na pol poti, se je dvigalo ustavilo. Zmanjkalo je elektrike. Tudi na to je Anja tokoj pomislila. Anja je stisnila znak, ki kliče na pomoč in nič se ni zgodilo. Čez nekaj trenutkov se je elektrika povrnila in dvigala so potovala naprej in že sta bila pred stričevimi vrati. Pozvonila sta in stric jima je prišel odpret. Anja je stricu povedala vso zgodbo in zakaj sta zamudila. Stric se je rahlo nasmejal in ju poslal v delovno sobo, kjer ima stvari, ki jih je našel in druge delovne predmete. Anja je radovedno vprašala strica, kje je dnevnik. Stric ji da v roke star dnevnik. Anja ga je takoj odprla in pogledala, kaj notri piše. Prebrala je nekaj strani in odnehala. Nato se je pridružila stricu pri iskanju zanimivosti. Našla sta polno drugih dnevnikov, knjig, časopisov … Po eni uri iskanja sta našla okostje neke živali. Razmišljala sta, od katere živali je okostje. Nato ugotovita, da je srnino. Našla sta tudi nekaj predmetov, stare posode, slike, nože … Nato je stric Anjo vprašal, ali bi med vikendom šla taborit z njim. Anja odgovori, da bi šla rada, vendar mora vprašati mamo. Stric se je nato odpravil na bowling, Anja pa domov. S psom sta zdaj rajši šla po stopnicah, da ne bi že spet zmanjkalo elektrike. Ko sta prišla domov, Anjine mame še ni bilo doma, saj je bila v službi. Anja in pes sta jo komaj čakala, da bi jo vprašala, ali lahko gresta taborit s stricem. Anja se je dolgočasila naračunalniku, pes pa je lajal celo uro, saj je hotel na sprehod. Anja si je že nekaj stvari pripravila za taborjenje, a ne vse, saj ji lahko mama reče, da ne sme iti. Mama je zvečer prišla iz službe. Anja jo je takoj vprašala, ali lahko gre s stricem taborit. Mama malo premisli in reče, da ne sme iti, zato ker je v službi in nekdo mora paziti na psa in na ribe … Anja pa pove, da bo psa vzela s seboj, ribe pa bodo že preživele. Mama vpraša, kam pa bi šla in kdaj. Anja nato reče, da gre jutri in da ji stric ni povedal, kam gresta. Nato vpraša, ali lahko gre. Mama pa odgovori, da lahko. Anja veselo gre na Facebook in stricu pove, da lahko gre. Nato ugasne računalnik in si pripravi še druge stvari za izlet. Drugi dan Anja hitro vstane in se odpravi s psom k stricu. Preden sta vstopila v vhodna vrata, sta pozvonila. Stric je že bil pripravljen. Polno stvari sta imela nad avtom, saj v prtljažnik ni šlo vse. Radio v avtu sta imela zelo glasno, zato so ju vsi začudeno gledali. Dolgo sta se vozila. Ustavljala sta se na bencinskih črpalkah, saj je Anji bilo skoraj celo pot slabo. Po naporni vožnji sta se pripeljala do kampa. Stric in Anja sta že mislila postaviti šotor, a naenkrat je pes začel lajati v grm. Stric in Anja sta hitro šla pogledat, zakaj laja. Zagledata velikansko raketo, ob njej pa nekaj ljudi in kombi. Stric je hitro šel po daljnogled. Povprašat je šel k raketi, ali gredo v vesolje. Anja pa je na mobilniku imela za vsak primer napisano telefonsko številko policije. Gledala je proti stricu in videla, da ga je nekdo udaril. Takoj je poklicala policijo. Policija je prišla v nekaj trenutkih. Zahvalila se je Anji in njenemu poškodovanemu stricu. Zaradi poškodbe strica nista mogla taboriti, saj je stric moral v bolnico. Po strica je prišel rešilec, Anja in pes pa sta domov odšla s policijo. Avto je stricu domov odpeljal policist. Anja je vso zgodbo povedala mami in se odpravila na obisk k poškodovanemu stricu. Vprašala ga je, če so ga zdravniki že pregledali in če že ve, kaj ima zlomljeno. Odgovori ji, da ima zlomljen nos in roko in da ga dolgo ne bo domov. Stric je vsak dan težko preživel v bolnici, saj ni bila dobra hrana in zaradi mavca ga je vse 14


srbelo. V bolnici je bil zelo dolgo, Anja pa se je dolgočasila in večino dneva preživela v šoli. Stric je v bolnici tudi ugotovil, da je izgubil sliko, na kateri je z ženo. Zaradi tega je bil zelo žalosten in jezen. A nekega dne je k njemu v bolnico prišel poštar s pismom. Stric je hitro pogledal vanj in našel sliko. Na pismu pa je pisalo, da je tukaj slika, ki jo je izgubil pri poskusu taborjenja in upa, da pride kmalu domov. Stric je takoj postal boljše volje. Čez en dan je stric moral na operacijo nosu. Zdravniki so ga uspavali in se lotili zahtevnega projekta. Stric je po operaciji imel nekaj dni nos v mavcu. Ko je dvajset dni preživel v bolnici, so ga poslali domov. Najprej se je odpravil k Anji in njeni mami. Anja in mama sta se ga zelo razveselili. Njegovo vrnitev iz bolnice so proslavljali s pitjem šampanjca in velikanskim narezkom. Stric in Anja sta se že dogovarjala, da gresta za cel teden v Nemčijo gledat raznorazna taborišča, ki so delovala v drugi svetovni vojni. Nato je stric odšel domov, Anja pa je začela pakirati stvari za izlet. Drugi dan sta že odšla od doma. Odpeljala sta se v Ljubljano na letališče, saj se z avtom predolgo pelješ. Prišla sta na znano slovensko letalo Adrije. Potovala sta eno uro. Ko sta stopila iz letala, sta se takoj odpravila v znana taborišča. Bilo je zelo zanimivo. V nekaterih sobah so bili postriženi lasje, v drugih oblačila … Za taborišči je stric Anjo peljal v koruzo in ji pokazal, kje so se skrivali ljudje med drugo svetovno vojno. Nato pa je Anja pohodila nekaj trdega. Pohodila je dnevnik nekega Slovenca, Franca Prašnikarja, ki ga je napisal v slovenščini. Naslednje dni sta Anja in njen stric preživela v znanem nemškem hotelu. Ko sta se vrnila domov, sta vso zgodbo povedala Anjini mami. Anja pa je vso zgodbo povedala v šoli. Stric in Anja sta se pa čez nekaj časa odločila, da vse najdene predmete prodata muzejem v Sloveniji. Anja in stric sta za prodane predmete dobila veliko vsoto denarja. Privoščila sta si počitnice na prelepi peščeni plaži s psom in peli so si: »Smisel življenja je ležanje na plaži, možgani na off in pes na straži.« Aljaž Gornik, 6. a Zgodba na črko p Petra preživlja počitnice pri babici Poldki pri Portorožu. Poštar Peter prinese Petri pismo. Piše prijatelj Patrik: “ Pridi popoldan, pripravljam piknik.” Petra pa prijatelji počasi prihajajo po pešpoti proti pikniku. Prijatelji prinesejo potico, piškote, pečejo piščanca, pečenko pa paprika. Po prigrizku počivajo, potem plešejo polko. Prav prečudovite počitnice. Rene Ravnjak, 4. a Ježek in medved Nekoč sta za devetimi gorami živela v brlogu ježek Miš in medved Marko. Bila sta najboljša prijatelja. Vsak dan sta bila skupaj in se igrala. Nekega dne so mimo prišli velikani. Vse so podirali. Naenkrat so se prikotalili palčki in smuknili v njun brlog. Hitro so se spoprijateljili in skupaj kovali načrt. Pomagala jim je tudi govoreča skrinja. Skupaj so skovali načrt, kako premagati velikane. Medved je metal sadje, ki so ga prej nabrali. Palčki so napeli mreže, ki so jih že prej spletli in vanje potisnili veliko kamenja. S tem, ko je medved metal v velikane, jih je zvalil k palčkom. Palčki so spustili kamenje, ki se je odkotaliloin s seboj vzelo velikane. Odleteli so daleč za gore. Palčka Miš in Marko sta skupaj živela srečno do konca svojih dni. Nejc Forstnerič 4. a

15


Življenje otrok v prihodnosti V prihodnosti bodo otroci imeli vse, kar bodo hoteli. Njihova oblačila bodo spreminjala barve. Živeli bodo v gradovih, vendar bo vse onesnaženo. Za hišne ljubljenčke bodo imeli zmaje, dinozavre in pošasti. Deklice bodo bolj priljubljene, fantje pa jim bodo služili. Čez nekaj let pa bodo vsi zboleli, ker bodo tovarne še bolj onesnaževale ozračje. Vanesa Majerič, 4. a

Psička Dona V stari hiši sredi vasi je živela majhna psička, ki ni imela ničesar. Zbudila se je s ptičjim petjem, zaspala pa z glasovi čričkov in sov. Hrano je dobila s prosjačenjem. Vodo je pila iz potoka. Najbolj pa si je želela, da bi imela topel dom in gospodarje. Zime in nevihte so bile hude.Nekega dne je tod mimo prišla stara gospa. Psička je bila vesela in je takoj skočila na cesto.Ulica je bila prazna. Starka je psičko takoj vzljubila. Klicala jo je Dona. Skupaj sta srečno zaživeli. Taja Repič, 5. b Muca Mici Nekoč je živela muca Mici. Bila je najlepša na svetu, zato so vsi mački hodili za njo. Njej pa ni bil všeč noben maček. Mici je bila zato zelo jezna. Nekega dne se je izgubila, pogrešana je bila tri dni. Vsi so bili zelo žalostni. Šli so jo iskat, a je niso našli. Potem pa je nekega sončnega dne spet našla svoj dom in vsi smo bili srečni. Teja Kovač, 3. a 16


Brundo Nekega zimskega dne je medvedek Brundo delal snežaka. Mimo je prišla muca Veronika in ga vprašala, kaj dela. Brundo ji je hotel povedati, a ni mogel, ker se je snežna kepa, ki jo je delal, skotalila po hribu. Rekel je samo sneženega … Brundo se je skotalil s snežno kepo. Ko se je vrnil, je bil ves premražen.Veronika ga je samo gledala. Brundo je samo rekel: “Brrrrr.” Veronika se je prestrašila in zaklicala: “Brunda!” Brundo je postal nov sneženi mož. Vesna Polanec, 4. a

Poustvarjali smo Moja prijateljica Gumica Z Gumico sva že nekaj časa prijateljici.Ona je nekaj posebnega, ni vsakdanja učiteljica, saj je njen stil oblačenja drugačen. V šolo pa jo z motorjem pripelje njen fant. Učitelji in ravnatelj tega niso sprejemali, ampak ker so jo imeli otroci radi, je ravnatelj ni želel odpustiti. Gumica je učiteljica glasbe, obožuje rock skupine in ne zamudi niti enega njihovega koncerta. Z njo velikokrat grem v kino ali pa v trgovske centre po nakupih. Ona si po navadi kupi črna rokerska oblačila iz usnja in raznorazne verige,ki ji visijo s hlač ali z majic. Njen fant je všeč večini deklet. Tudi njej se zdi popoln sploh zato, ker ima čudovit motor.Kadar jo z motorjem odloži pred šolo, se poslovita s poljubi in z noskanjem.Otroci pa ju občudujejo, saj se jim zdita pravi zvezdi,ki nastopata na njihovem šolskem dvorišču. Priznam,da se včasih kar bojim, ko sedeta na motor, da se jima ne bi kaj zgodilo, saj imam Gumico neizmerno rada in je moja najboljša prijateljica,brez katere ne bi mogla živeti. Ni pomembno, kakšna je navzven, ampak kaj ima v srcu in kakšen odnos ima do svojih učencev. Patricija Pivec, 7. b 17


Gumica Moje ime je Gumica in vsi mi pravijo, da sem drugačna. Z njimi se ne strinjam, saj nisem drugačna, samo upam si veliko stvari. Oblačim se po svoje in obožujem biti drugačna in mislim, s tem ko sem sama svoja oseba, ugajam učencem in seveda sama sebi. Najraje se oblečem v usnjene hlače ter črno oprijeto majico in tudi moja najljubša barva je črna. Tudi po obnašanju izstopam. Nisem takšna kot ostali učitelji. Do učencev sem bolj razumevajoča in ker še ni dolgo od tega, ko sem še sama bila v šolskih klopeh. Razumem jih in moram reči, da se pri pouku glasbe zelo zabavamo. Ne smem pozabiti mojega fanta Aleksa, ki je največji frajer, kar jih poznam. Zame je popoln in neizmerno ga imam rada. Ima srednje dolge svetlo rjave lase in modre oči kakor najlepši ocean. Obožuje svoj motor in rad se baha z njim. Vsak dan me zjutraj pripelje v šolo. Vsi naju opazujejo in naju gledajo, kot da naju prvič vidijo. Navajena sva, da se posloviva s poljubom in takrat zares pričnejo strmeti v naju. Niso pa vsi presenečeni nad mano v takem smislu. Ravnatelj mi je že rekel, da se neprimerno obnašam, vendar me noče odpustiti, saj me učenci obožujejo. Kot zgleda, se je moral pač sprijazniti z menoj. Drugi učitelji in učiteljice me ne marajo preveč in po mojem mnenju so ljubosumni name. Žal taka sem in nič me ne bo spremenilo. Dijana Hojski, 7. b Krjavelj pripoveduje Ime mi je Krjavelj. Sem vaški posebnež. Preživljam se z beračenjem. Imam približno 60 let,še sam ne vem koliko. Oblečen sem v staro uniformo,ki je tako zakrpana,da se ne vidi niti kakšne barve je bila. Hlače imam samo do kolen,škornji pa so se mi že posedli. Na glavi nosim razcefran klobuk. Mislim,da sem za svoja leta precej živahen. Zelo rad hodim v Obrščakovo krčmo. Tam jim vedno pripovedujem kakšno zgodbo iz svojega otroštva. Najbolj jim je všeč zgodba Kako sem hudiča presekal. Nekega dne,ko sem jim jo pripovedoval, so me ves čas prekinjali z vprašanji. Ko pa sem jo končal,sem začel razmišljati o plačilu. Na mojo srečo sta takrat mimo prišla moška v uniformah. Vsi so se zgnetli pri oknu,jaz pa sem nekaj zamrmral in se izmuznil iz krčme. Nika Skušek, 6. b

18


Kozlovska sodba v Višnji Gori (Nastopajoči: pripovedovalec, župan Zaropotaj, Lukež Drnulja, Gobežel, nasprotniki, Žužnjal in njegovi privrženci, neka ženska, Flere ) Pripovedovalec: Lukež Drnulja je bil nočni čuvaj. Svojega kozla Lisca je imel privezanega v veži. Kozel je nekega dne pobegnil in se ustavil pred vrtom Andraža Slamorezca. Opazoval je, kako bi preskočil plot in prišel do zelenjave. Slamorezec ga je opazil in zahteval, da gredo na sodišče. Na sodišču so menili, da je treba Lisca obsoditi na smrt, njegov gospodar pa bi naj s petimi palicami dobil po podplatih. Župan Zaropotaj: (pristopi h Gobežlu) Možje! Stojte, poslušajte! Kako bi bilo, če bi poslali po kozla Lisca ter ga preiskali, pretipali in izvedeli, če ima pamet? Pripovedovalec: S tem predlogom sta bili obe stranki zadovoljni, Lukež Drnulja pa je z mestnjani dirjal domov, da bi kozla Lisca pripeljal pred sodnijo. Lukež Drnulja: Ko bi se le dalo, da bi se midva zdaj zamenjala, da bi bil jaz kozel, ti pa gospodar Drnulja! Če se ne boš dobro obnašal, te bodo obesili in še meni se bo slabo godilo. Ko bi le bil pameten in bi se neumnega delal, tako kot si bil takrat, ko si šel Slamorežčevo zelje gledat.

19


Pripovedovalec: Pravijo, da kozel na to ni nič odgovoril. Gobežel: Kozel je neumen! Ne ve, kaj naj stori in ničesar se ne boji! Nasprotniki: Ni neumen! (vpijejo in vsem v presenečenje Lisec odmaja z glavo) No ste zdaj videli? Drnulja: Muho je odganjal! (zamahne nad kozlom, kozel se ustraši in pobegne domov). Žužnjal in njegovi privrženci:To je slaba kozlovska vest! Drnulja: (pristopi h Gobežlu) O, ljubi oče Gobežel! Tri velike kokoši vam dam in vam jih do prve nedelje prinesem, le rešite me iz teh težav. Pripovedovalec: Tega ni bilo potrebno storiti, saj je kmalu prišel Flere Krivostegno, ki je že veliko sveta obhodil. Neka ženska: Flere Krivostegno naj sodi za Višnjo Goro! Pripovedovalec: Naenkrat sede Flere na Zaropotajev stol in začne razmišljati, kaj in kako je. Vsi so bili zadovoljni, da bo sodil Flere. Flere: Višnjani, tukaj je zelo težko soditi. Greh je bil storjen in prav tako ni bil storjen. Če bi kozel zelje požrl, bi ga tepli s palicami, da bi občutil in Andraž Slamorezec zelja ne bi več imel. Zdaj pa kozel ni zelja pojedel in Slamorezec nima škode. Poželjivost pa kozel ima, zato bo dobil kazen. Hmm hmm, to je res težko soditi. Stari in mladi: Božji duh ga je razsvetlil, poslušajmo! Krivostegno: Ker kozel ni zelja pojedel pa bi ga vseeno rad, ker ga je gledal pa ni mogel čez plot, zato pa naj bo po svoji senci tepen z devetimi udarci. Njegov gospodar Drnulja pak naj ta tepež gleda z zavezanimi očmi, ker je svojega kozla slabo privezal. Ker pa mu je ušel, bomo pol ure s palico zamahovali nad njim. Krdelo: To je višnjanski Saloman! Pripovedovalec: Tako so kozla Lisca in Lukeža Drnuljo iz mesta na hrib Peščenjak pripeljali in tam izpolnili njuno kazen. Lara Beber, 7. b

Brezdomka 20


Matejka se je kot vsak dan tesno stiskala v kot visoke opečnate stavbe. Spet je čakala mamo, ki je vsak dan neuspešno iskala službo. Močan veter ji je mršil dolge temne lase, ki so bili že potrebni pranja. Matejka ni bila kot drugi otroci njenih let. Pri svojih enajstih letih ni poznala pravega udobja in ni vedela, kaj je dom. Ja, imela je spomine, ki so jo opominjali na to, da je tudi ona nekoč poznala pomen družine, da je tudi ona imela dom, da je tudi ona bila srečna. A vsakdanji boj za posteljo in hrano je z njenega obraza izbrisal vsako sled sreče in lepih spominov. Že v očeh se ji je poznalo, da je drugačna. Otožnost je spremljala vsakdanja skrb, zaradi katere je prehitro odrasla. Včasih je opazovala dekleta, ki so vzvišeno hodila mimo nje in se hihitala njeni zanemarjeni postavi. Želela si je biti kot one, želela je njihovo življenje, a dobro se je zavedala, da ta dekleta ne vedo, kaj je življenje. Bila so šibka in preveč vajena udobja. Na ulici ne bi preživela dneva, kaj šele leto. Matejka je bila močna. Vajena je bila ulice in to jo je izoblikovalo. Pri svojih letih je imela več osebnosti kot vsa hihitajoča se dekleta skupaj. Pri razmišljanju jo je predramila mama, ki ji je živčno mahala in jo klicala: »Matejka! Pohiti, pozni sva! Če ne pohitiš, ne bova dobili postelje. Pohiti.« Matejka je hitro skočila na noge. Bil je hladen večer, ki ga resnično ni želela preživeti pred zidom kakšne stavbe. Stekla je do mame in s hitrimi koraki sta stopili na dobro znano pot proti domu. Ne, to ni bil pravi dom, bilo je zatočišče za ljudi, kot sta bili Matejka in njena mama. Prišli sta pravočasno in nekaj postelj je bilo še prostih. Matejka je na najbližjo odložila svojo staro torbo in oguljen plašč. Z mamo sta stopili po večerjo in sedli k majavi plastični mizi. Matejka se je srebaje toplo juho zagledala v mamo. Mamin obraz je bil še zmeraj postaran, čelo so še vedno prekinjale gube, ki so nastale v zadnjih letih skrbi, a Matejka je opazila spremembo. V maminih očeh je gorela iskrica, iskrica novega pričakovanja, navdušenja. » Matejka, dobila sem službo,« je vzkliknila. Matejka se je nejeverno zazrla mamo, a videla je, da se mama ne šali. Vsa srečna jo je objela: »Matejka, to je lahko nov začetek.« Ta večer sta z nasmeški na obrazih in v pričakovanju prihodnosti utrujeni zleknili na stari postelji v domu. A ta noč je bila ena izmed najlepših, saj sta vedeli, da bosta kmalu lahko spali v svojih posteljah, v svojem lastnem domu. Tistem pravem domu, v katerem je sreča. Gaja Kranjc, 8. a

21


Kovač Prvotni kovači so bili eni od prvih obrtnikov. Delali so v kovačiji. Oblikovali so železo na nakovalu z različnim orodjem. Uporabljali so vse, od težkih do lahkih kladiv in tudi klešče. Da so lahko oblikovali železo, so potrebovali ogenj. Temperaturo ognja so pridobili s koksom. Vanj so podpihovali s kovaškim mehom, ki je bil narejen iz usnja in je deloval na nožni ali ročni izvod. Na začetku so najprej začeli izdelovati enostavna orodja, kot so sekire, motike in lopate. Izdelovali so tudi kočije, žeblje, podkve, s katerimi so podkovali konje in pa hladno orožje, kot so kopje, noži, meči in drugo. Aleksander Horvat, 5. b Vrtnica Že samo ime pove, da je to roža z dišečega vrta. Je rdeče barve in prijetno nežno diši. Cvetove ima kot majhen list, steblo je zeleno in bodičasto. V zemlji ima korenine, s katerimi črpa vodo. Razlikujemo od sto do sto petdeset vrst. Je različne barve: bela, rumena, modra, roza in še mnogo drugih. Karin Polanec, 5. b

22


Stisni roko v pest Učenci 8.a razreda smo se pri slovenščini vključili v projekt E-knjiga z naslovom Stisni roko v pest, ki ga je razpisalo Ministrstvo za šolstvo in Zavod RS za šolstvo. Projekt je bil namenjen šolskemu letu knjige, sedemdeseti obletnici upora proti okupatorju in dvajseti obletnici neodvisnosti države. Trajal je od meseca novembra do marca. Naša mentorica je bila učiteljica Darinka Mulaosmanović. Učenci smo za ta projekt morali prebrati po eno knjigo, ogledali smo si film, obravnavali pesem in si ogledali tematsko razstavo. O vsem tem smo pisali razna poustvarjalna besedila, kot so ocena knjige, mnenje, pesmi, nadaljevanje filma, liste iz dnevnika, podajanko. Na svoj način smo razmišljali o vojni, njenih grozotah, posledicah. Ob vsem tem smo doumeli, da so vojne zelo krute, za sabo puščajo veliko razdejanje, ljudje so prizadeti in dolgo traja, da se spet vključijo v normalno življenje. Mi si tega ne želimo in si prizadevamo, da bi živeli v svobodni domovini brez nasilja in kjer bi lahko svobodno izražali svoja mnenja. Anja Ornik, 8.a Nadaljevanje filma Deček v črtasti pižami Bruno in Shmuel se držeč za roke v množici ljudi v pižamah odpravita v veliko hišo brez oken. Zrak je zadušljiv in strah ju je. Okoli njiju zavlada panika. Strah v očeh ljudi je zadnje, kar vidita, preden ju zajame tema. Vsega je konec. V trenutku, ko je Bruno za večno zaprl oči, je neskončna bolečina parala srca njegovih bližnjih. Oče si je zatiskal oči in ni obupal. Naročil je vsem vojakom, naj preiščejo vsak kotiček taborišča in pregledajo vsakega Žida. Vojaki so si natančno ogledali Brunovo sliko in si cel teden ogledovali neznane obraze Židov, pregledovali zatohle barake in nazadnje tudi vse dušilnice. Tam so našli le tisoče razpadajočih trupel in kosti, nikjer pa kakršnegakoli predmeta, ki bi spominjal na Bruna. Njegove otroške kosti so bile le ene izmed mnogih okostij, ki so samo še spominjale na življenja tisočih ljudi, ki so tako končali zaradi ukaza Brunovega očeta. Bruna ni bilo več. Trenutek, ko sta mama in sestra našli Brunova oblačila, se je za večno zasidral v njuni srci. Preganjale so ju nočne more, vedno znova se jima je pred očmi prikazoval njegov obraz in nato kup oblačil ob žičnati ograji, ki so govorila o njegovi usodi. Njegova mama je čutila, da ga je izgubila. Upala je, da jo občutki varajo. Ves teden, ko so ga iskali, je po tihem upala na čudež. A vsak dan je zanjo pomenil novo trpljenje. Nikakor se ni sprijaznila s tem, da je prav njen mož to povzročil. V njem je videla le še morilca. Zapadla je v globoko depresijo, ni jedla, ne pila, le še jokala je. Tudi Brunova sestra zanjo ni več obstajala, ko se je zapirala v svoj svet. Tako sta živeli vsaka v svojem svetu. Tudi sestra namreč ni znala preboleti izgube brata. Sedaj je izgubljala še mater. Bala se je svojega očeta, saj je spregledala resnico o grozotah, ki se dogajajo zaradi njega in Hitlerja. Hitlerjeve plakate je zamenjala nazaj za punčke, želela je zavrteti čas nazaj. V šoli je zelo popustila. V mislih se je vračala v čase, ko sta bila še skupaj z Brunom brezskrbna otroka, njen oče še ni napredoval in doma se ni počutila tako prestrašeno in utesnjeno. Strah jo je bilo za njeno mamo in prihodnost. Njena mama je zahtevala ločitev, pripravljali sta se na selitev. Ko je Brunov oče spregledal, da njegove družine ni več, je žalovanje zaprl globoko vase in se ponovno posvetil svojemu delu. Ni nameraval odnehati, še naprej je neopravičeno grdo ravnal z Židi, jih pretepal, sežigal, dušil. Ostal je neomajen. Njegov cilj je bil postati slaven, izguba družine ga je onemogočila le za nekaj dni. Vsak v svojem svetu so se oče, mati in sestra 23


spoprijemali z življenjem. Mati in hči sta neskončno pogrešali malega Bruna. Shmuela ni pogrešal nihče. Taja Weingerl, 8. a Intervju z ujetnico vojnega taborišča, gospo Zorko Kocbek Pogovarjala sem se s preživelo ujetnico vojnega taborišča go. Kocbek, ki mi je pripovedovala grozote druge svetovne vojne. Kako ste vi občutili začetek 2. svetovne vojne? Dijaki učiteljišča v Mariboru smo že slutili, da v zraku nekaj vre, kar je bilo neprijetno za vse nas. Kljub dogovoru med Hitlerjem in kraljem Jugoslavije o nenapadanju držav med seboj, je Hitler dogovor prekršil. Malo pred začetkom 2. svetovne vojne je kralj iz zakladnice pobral vso zlatnino in ostalo vrednost, jo naložil na letalo in s svojo veliko družino odletel v London. Tako je domovina ostala brez vodje, ostali smo sami kot ovce brez pastirja. Vsak dan je bilo bolj čutiti, da se bliža nekaj hudega. Na pomladno nedeljo, 6. aprila 1941, je Hitler brez vojne napovedi pričel bombardirati takratno glavno mesto Jugoslavije, Beograd. To je bil začetek 2. svetovne vojne. V katerem obdobju 2. svetovne vojne ste bili izgnani iz domovine? Izgnana sem bila leta 1944. To je bilo obdobje, ko se je že videlo, da Hitler izgublja. Zakaj in kako ste bili izgnani? Dobila sem službo na pošti na Vurberku, ker so prejšnjo lastnico aretirali. Ostala sem na pošti vse do takrat, ko so tudi mene aretirali. Zaradi aretacije sem bila izgnana. Najprej so me odpeljali v Maribor na zaslišanje. To je trajalo tri tedne. Na srečo ni zasliševal samo en zasliševalec, zato nam ni bilo treba povedati vsega po resnici, a so bili med nami tudi izdajalci, ki pa so povedali že vse podrobnosti. Po zaslišanju smo odšli v taborišče. Je bil z vami še kdo od bližnjih oziroma domačih? Z mano je bila tudi mama, sestra pa je bila obsojena na smrt. Koliko časa ste bili v taborišču? Ste bili na eni lokaciji ali so vas selili? V taborišču se bila približno eno leto, in sicer na več lokacijah (Češka, Begunje). Ste kdaj poskusili pobegniti? Ne. Pobegniti skorajda ni bilo mogoče, saj so na vsake tri korake stali stražarji z brzostrelkami. Bi se dalo primerjati genocid Auschwitz z danes bolj znanimi, npr. Srebrenico v BiH? Ja. To je bilo skoraj enako.

24


Kakšno delo ste opravljali v taborišču? Opravljala nisem nobenega dela, a to je bilo najbolj grozno, saj je bil cel dan brezdelje (od treh zjutraj do desetih zvečer). Imeli smo premalo prostora, da bi ležali na golih tleh, ampak stražarji niso smelivideti, da kdo leži čez dan. Zato smo naredili gruče, da si je nekaj ljudi lahko vendarle odpočilo. Mi smo jih zakrivali, da jih niso videli. Kako ste se vrnili? 4. maja 1945 so nas po dolgem pogajanju partizanov z vodjo tega taborišča (gestapom) vendarle osvobodili. Naredili nam niso nič hudega, samo odprli so nam celice. Kaj je bilo najbolj grozljivo? Najhujša sta bila brezdelje in lakota. Zelo hudo je bilo v Begunjah, kjer smo bili nastanjeni v sobah. Vsakodnevno je po nekaj ujetih borcev, vklenjenih na rokah in nogah, ropotalo po stopnicah v smrt. Malo dalje od Begunj je bilo strelišče Draga, kjer so množično pobijali ljudi, trupla pa so pokopali na vrtu ali neznano kje. Je bila to za vas najbolj grozljiva izkušnja? Ja. Najbolj grozljiva. Gorje, da se to še enkrat zgodi. Nismo si mogli predstavljati, da je lahko človek takšna zver. Najlepša hvala za vaš pogovor. Karmina Sužnik, 9. b

Ga. Zorka Kocbek – pravnukinja pisatelja in narodnega buditelja dr. Josipa Vošnjaka 25


15. avgust 1993 Dear Mimmy! Trenutno čutim le strah…in tisto neznano otopelost. Preprosto ne morem verjeti, da so ljudje zmožni takih stvari. Sploh se ne kesajo, ko se zaradi njih razdirajo družine in se otroci in starši skrivajo v temnih kleteh brez hrane in elektrike. Strah pa je že skoraj moj najboljši prijatelj. V zadnjih dneh čutim samo še ta strah, ki me bo kmalu pokopal. Sprašujem se, ali je sploh vredno živeti, ko okrog tebe divja vojna. Pogrešam tiste dneve, ko sem lahko z gotovostjo v glasu rekla, da bo jutrišnji dan super … Zdaj ne vem niti tega, kaj se bo zgodilo čez deset minut. Ne vem, ali nas bodo vojaki našli ali nas bodo zadeli streli. Ne vem ničesar. Oče in mama poskušata delovati brezskrbno in me s tistimi umetnimi nasmeški sprašujeta, če sem za partijo kart. Ampak vem, da sta tudi onadva obupala. Ko mislita, da ju ne gledam, se pogovarjata z zaskrbljenimi glasovi, mama pa ima solzne oči. Vem, da me skušata z vsemi kartami in ostalimi igrami odvrniti od razmišljanja o vojni in vseh grozotah, ki se dogajajo okoli nas. Ampak ne vem, kako sploh lahko pomislita, da bom, medtem ko je okoli nas tema,ko poslušam krike in strele, mirno igrala karte. Vesela sem, da sem pred dvema letoma začela pisati dnevnik. Takrat se sploh nisem zavedala, kaj bom doživljala in takrat sem še lahko pisala o vseh veselih dnevih, ki so bili polni smeha. In sedaj, ko tako sedimo v temi, mi pomaga, če k sebi stisnem dnevnik in se spomnim vseh veselih dni. Včasih celo prebiram svoje stare zapise in se mogoče celo nasmehnem. Včasih starša še prižgeta sveče in takrat pomislim, da se nam morda sploh ne godi tako slabo. Vsaj skupaj smo. Ugotovila sem, da je vse lažje, če imamo malo svetlobe, če nas ne obkroža samo tista strašljiva tiha tema. Baterij raje ne prižigamo, saj oče meni, da bi jih lahko še potrebovali in naj jih raje hranimo za nujne primere. Žalostno je, ker imam občutek, da tudi, če bomo po koncu vojne še vedno skupaj in nepoškodovani, nič ne bo več tako, kot je bilo. Ljudje se na ulicah ne bodo več brezskrbno pozdravljali in se ustavljali pri vsakem znanem obrazu, ampak bodo hiteli v hiše in bežali pred nevidnim sovražnikom. Vem, da bodo po koncu vojne ostale posledice. Tako grozljive stvari vedno pustijo posledice, pa čeprav te prestrašeni kriki preganjajo samo v sanjah.Včasih me je bolj strah teh posledic, vse žalosti in obupanosti kot pa vojne. Pogrešam prijatelje … Mnogi izmed njih so se že preselili ali pa se s svojimi družinami, tako kot jaz, skrivajo v kleteh pod hišami. Pogosto pozabljam, da ne bi smela tako obupovati, temveč ostati močna in razmišljati, kar se da pozitivno. Ampak kaj, ko je to tako težko. Veliko lažje je preprosto tavati v zamegljenem obupu in se predajati žalosti…veliko lažje. Toliko lažje je čakati na tisto najhujše in pričakovati, da mogoče zate ni srečnega konca. Ker tudi, če se trudiš ostajati močan in za trenutek pomisliš, da bo morda kmalu boljše, ti vso moč odnese vsak strel, ki zadoni nad tvojo glavo. Bojim se, da bo eden izmed teh strelov morda odnesel s seboj še kaj drugega kot samo moč. Strah ti lahko resnično zamegli um. Pred vojno se tega sploh nisem zavedala, sedaj pa me to dejstvo spremlja ob vsaki misli in besedi. Zanima me, če je strah zaslepil tudi tiste, ki so začeli vojno… Gaja Krajnc, 8. a

26


Svoboda

Bosa pojdiva

Biti svoboden pomeni, da si brez omejitev. Biti svoboden pomeni, da imaš svoje mnenje.

Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva med bele oblake, med ptice in preko gorja, hribov in vsega trpljenja.

Biti svoboden pomeni, da se prosto giblješ. Biti svoboden pomeni, da imaš svoje želje.

Bosa pojdiva svobodi naproti, da skupaj ostaneva v dobrem in slabem in preteklost pustiva za sabo.

Vse to in še več je svoboda, ki sega od vzhoda do zahoda. Če jo hočemo imeti, moramo včasih veliko pretrpeti.

Bosa pojdiva, dekle, obsorej, pustiva vse napake za sabo in skupaj začniva na novo, svobodno kakor ptica poletiva v nebo. Urška Krajnc, 8. a

Iris Bezjak, 8. a

Tematska razstava Holokavst

27


Naši ljubljenčki Moj pes Capi Moj pes Capi ima črno in debelo dlako. Živi v Miklavžu. Ima svoj boks in veliko igrišče za igro. Zelo rad teka po dvorišču, zelo težko ga je ujeti. Rad ga peljem na sprehod. Na ovratnici ima telefonsko številko 070749431. Zelo je hiter in ponoči tuli. Vedno, ko sem v Miklavžu, tečeva, rad ima igro lovljenje. Dosti kaka in lula. Ima zelene oči, je brikete in na dan popije liter vode. Njegov dan se začne z 2dl vode, ob 13.00 greva ven in se loviva po dvorišču, potem se gre Capi igrat z žogico, jaz pa grem čistit boks in zamenjat vodo in hrano. Ob 14.00 si greva podajat žogo, ob 14.30 imava za kosilo meso. Ob 15.00 greva spet ven na sprehod in hodiva 20minut. Ko prideva domov, se greva igrat z njegovo najljubšo igračo. Ko jo ima v ustih, mu je ne moreš izpuliti. Tibor Roj, 3. a Nemški ovčar Izvira iz Nemčije. Je zelo pameten pes. Je dober čuvaj in spremljevalec. Pomaga kot reševalec pri vojski in policiji. Je zvest in družaben družinski pes, ki uživa v družbi ljudi in drugih živali. Blaž Bohorč, 3. a

28


Kuža Amon Moj kuža je pasme labradorec. Ime mu je Amon. Je čokoladne barve. Ima rodovnik, kupili smo ga v Ankaranu. Takrat je bil star tri mesece. Mamica ga je vodila v pasjo šolo. Zelo rad se igra z žogo. Večkrat ga vodimo na sprehoh. Rad ima vodo. Včasih tudi rad nagaja, ko omici hodi po gredi in grize rože. Sedaj je star dve leti. Zelo ga imam rad, saj je moj. Dobil sem ga za rojstni dan od staršev. Anej Bezjak, 3. a Konj Konja potrebujemo za jahanje. Njegova posebnost je, da spi stoje. Je rjave barve. Ima dolge noge, ki se končajo z roževinasto snovjo-s kopitom. Ima veliko telo in precej suho glavo z živahnimi očmi. Hodi po štirih nogah, natančneje po štirih prstih, ki se imenujejo kopita. Živi v hlevu. Je razkošno travo, žito, kvalitetno seno, korenje, oves, namočene otrobe, slamo, različne brikete, krmila, suh kruh, jabolka in posebne sladkorčke za konje. Maja Kraner, 3. a

Moj mali muc Moj mali muc po imenu Simba je zelo majhen.Star je dva meseca in pol.Ima modre oči in roza smrček.Je oranžne barve.Njegovi mami je ime Miška.Mama Miška je tigraste barve.Stara je tri 29


leta. Njene oči so zelene barve, smrček pa je roza barve.Rada se skupaj igrata.Simba je zelo hiter mucek.Rad spi v vozičku, ki sem ga dobila za Božička. Njegov repek je vijugast.Simba zelo rad skače.Zelo rad ima mamino mleko.Vedno misli, da se hočem z njim igrati.Zelo ga imam rada. Eva Hergamas, 3. a Zajec Zeko Mojemu zajcu je ime Zeko. Ima črno gosto dlako. Noge ima kratke, glavo pa veliko. Ker rad vse poje, je debel. Najraje ima brikete in korenček. Imamo ga v veliki kletki, kjer se lahko giblje.V kletki ima leseno žogico, s katero se vsak dan igra. Vsak dan mu menjam vodo. Imam ga rad. Moj ata mu vsak teden očisti kletko. Takrat je zelo vesel in skače po kletki. Klemen Lebreht, 3. a

Utrinki Dvorjane Tam, kjer sem naredila prve korake, zaslišala prvo petje ptic, je moj kraj, moj dom. Moj kraj so Dvorjane, ki ležijo pod hribom Ciglence in s pogledom na vurberški grad. Dvorjane ležijo na SZ obrobju Slovenskih goric, kjer se s trto porasli griči spuščajo k obrežju reke Drave. Nadmorska višina kraja je 237,6 m. Moj kraj spada pod občino Duplek. Dvorjane sestavljajo hriboviti deli, rodovitna polja, travniki in gozdovi. Ravninski del je pretežno ob reki Dravi. Moj kraj je pretežno kmetijsko usmerjen, na območju ni industrijskih obratov. V kraju je 651 prebivalcev. Javne zgradbe so: osnovna šola, vrtec, kulturni dom, gasilski dom in cerkev. Ob reki Dravi je krajinski park in kolesarska steza. V predelu, kjer živim, je zelo mirno, malo je prometa, zato lahko kolesarim, se sprehajam in občudujem lepote narave. Vesela sem, da živim v tako lepem, mirnem kraju in da me obdajajo prijazni ljudje. Larisa Mehič 7. a Vadba plesa Že štiri leta treniram orientalski ples. Prva tri leta sem hodila v plesno šolo Urška, kjer sem imela enourne treninge vsako sredo. Tam smo veliko nastopali, a ker smo se vsako leto učili skoraj iste gibe, sem se odločila, da bom hodila na plesne vaje drugam. Zdaj hodim na plesne v dvorjansko šolo, kjer imamo vsak torek vaje, ki trajajo uro in pol. Uči nas orientalska plesalka Ašajt. Ker smo njena skupina, hodimo velikokrat na nastope z njo. Učimo se veliko novih gibov in koreografij. Ta ples obožujem in ker že veliko znam, bom pri tem plesu z veseljem vztrajala in ga plesala še naprej. Lara Beber, 7. b

30


Noč branja S petka na soboto (15. 4.-16.4. 2011)smo imeli noč branja.Udeležili smo se je učenci, ki smo uspešno zaključili bralno značko. Bilo je zelo zanimivo. Ob 18.30 smo prišli v šolo. V rokah smo imeli vso prtljago, v katerih smo imeli vse potrebno za spanje. Ko smo vstopili v šolo, so nas učiteljice pogostile s sadnimi napitki, ki so bili zelo dobri. Nato smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je izdelovala kazalke, druga pa je odšla na lov za skritim zakladom. Za tem je prišel skriti gost Tim Ribič, ki nam je povedal nekaj zanimivosti o operi ter seveda tudi nekaj zapel. Po njegovem odhodu smo imeli večerjo in nato dramatizacijo Sneguljčice. Ko smo končali s Sneguljčico, smo imeli bralno štafeto ob svečah. Ko smo vsi nekaj strani prebrali, smo se odpravili spat. Zjutraj smo se zbudili, si pripravili zajtrk in si pospravili prtljago. Potem smo pisali poročila o preživetem večeru in dobili priznanja. Nato smo se počasi odpravili proti domu. Ta dva dneva sta hitro minila, a bosta za vedno ostala v spominu. Tjaša Ornik, 7. a

Izdelovanje kazalk

31


Naš skriti gost-Tim Ribič Dunaj Dne 20.11.2010 smo nadarjeni učenci in učenci, ki obiskujemo izbirni predmet turistično vzgojo, obiskali Dunaj. Odšli smo v jutranjih urah ob 6.00 iz Sp. Dupleka. Nato smo se odpeljali v Šentilj in tam pobrali še učence tamkajšnje osnovne šole. Prečkali smo mejni prehod Šentilj, vožnjo nadaljevali do Gradca, vmes imeli postanek in končno prispeli na Dunaj. Ko smo prišli na Dunaj, smo imeli postanek pred Schönbrunnom-letnim dvorcem Marije Terezije. Sprehodili smo se po parku in si ogledali arhitekture, ki so nam približale življenje Habsburžanov. Nato smo si ogledali tudi notranjost cesarske rezidence Schönbrunn. Dvorec oz. celoten kompleks mi je bil zelo zanimiv in lep. Znotraj njega nismo smeli fotografirati. Ogledali smo si: gardno sobo, biljardno sobo, orehovo sobo, pisarno Franca Jožefa I., skupno spalnico, cesaričin salon, otroško sobo, rumeni salon, zrcalno dvorano, sobo Rosa, veliko in malo galerijo, obredno dvorano in druge. Najbolj mi je bila zanimiva notranjost Schönbrunna, saj je bilo vse v blišču, nenavadno lepo in prostorno. Zlahka sem si predstavljala to razkošno življenje. Če pa bi morala izpostaviti le eno, je to soba, ki se imenuje Cesaričin salon, saj nam je vodička povedala kar nekaj stvari, ki so mi bile zanimive. Po ogledu Schönbrunna smo se odpeljali v mestno središče, kjer smo videli mestno hišo, parlament, borzo, špansko jahalno šolo in druge zanimive stavbe, nekatere kar iz avtobusa. Ogledali smo si cesarske grobnice. Sprehodili smo se mimo Plečnikove Zacherlove hiše do prečudovite katedrale Sv. Štefana

32


Palača Schönbrunn

Rosa Room (roza soba)

Parlament

Katedrala Sv. Štefana

Sledil je božični sejem in prosti čas za ogled le tega. Ta del mi je bil še posebej všeč, saj se je stemnilo in so se prižgale številne božične luči. Bilo je zelo pestro, saj je bila gneča, razni ljudje so se tukaj sprehajali, pogovarjali, kupovali, se sladkali… Tudi mi smo se sprostili, kaj kupili za spomin, se okrepčali s kakšno dobroto in si napasli oči na prečudovitem predbožičnem sejmu. Sama vožnja je bila zelo prijetna in varna. Tudi avtobus je bil udoben, šofer prijazen, vedno nas je počakal, ustavil, da smo lahko šli na wc. Vodička se je trudila, da bi nam čim bolje predstavila življenje v tem prečudovitem mestu v času Habsburžanov . Uspelo ji je, saj smo se veliko zanimivega naučili, bila je izvirna in niti malo dolgočasna. Znala je pritegniti našo pozornost. Ekskurzije na kraljevski Dunaj ne bom nikoli pozabila, saj je kot mesto zelo zanimivo, pričara ti res poseben dan. Vidiš lahko ogromno, srečaš zanimive ljudi iz različnih držav, pravi balzam v teh predprazničnih dneh in idealen kraj za radovedne, željne zabave in zaljubljene. Lara Beber, 7. b

33


Predstavitev Sem Žiga Lonec. Hodim v glasbeno šolo v Mariboru, kjer že peto leto igram violino. Z letošnjim letom sem pričel igrati tudi v godalnem orkestru, kjer zelo uživam, saj igramo same dobre skladbe, kot npr. Star wars, La chucharaca, Mama mia in imamo zelo dobro učiteljico. Večkrat sem že nastopil v šoli, knjižnici in na drugih prireditvah. Moj najljubši predmet je slovenščina, takoj za njo pa je glasba. V prostem času najraje berem, hodim k skavtom, igram košarko, kolesarim, plezam in uživam z bratom v nogometu. Zelo rad pojem in povem kakšen dober vic. Imam dve sestri, ki komaj čakata, da kaj zaigram, onidve pa zraven zaplešeta ali zapojeta. Brat igra kitaro in skupaj zelo rada glasbeno ustvarjava. Žiga Lonec, 6. a Moja igrača Kmalu bom star devet let in se še zmeraj rad igram. Najraje se igram z lego kockami. Odkril sem novo vrsto lego kock. Komplet vsebuje karte, figurico na podstavku in različna orožja. Najpomembnejša je glavna karta. Ta nam pove, kako močna je naša figurica. Ime ji je Zane DX. To je lego Ninjago. Alen Kokol, 3. a Kaj bom postal Rad bi postal nogometni trener. V prostem času pa bi zbiral baker, železo ali papir. Za nogometnega trenerja potrebujem še veliko izkušenj iz nogometa. Vid Pinterič, 4. a Izrezovanje buč Najprej si izberete bučo. Z nožem na zgornji strani izrežemo poljuben vzorec. Očistimo ga. Iz buče odstranimo bučna semena. Na sprednji del buče narišemo poljuben obraz. Izrežemo ga po črtah. Delamo počasi, da se ne vrežemo. Prižgemo svečo in jo damo previdno na dno buče. Vzamemo pokrov in ga položimo na bučo. Tako je izdelek končan. Doroteja Čeh, 4. a

34


V pričakovanju novega leta Narava je tiho mirno zaspala, le mrzel veter se poigrava s snežinkami. Narava ovita v beli plašč naznanja, da prihaja težko pričakovani novoletni čas. Pogled na okrašena drevesa, hiše mi daje občutek, da se že pripravlja slovo od starega leta. Dan pred vstopom v novo leto nas obdajajo mešani občutki. Tudi sama sem se pripravila za vstop v novo leto. Zato sem pospravila stanovanje in ga okrasila z lučkami. Pomagala sem pripraviti večerjo in tako se je celotna družina zbrala in pričakala novo leto. Ni mi všeč, da ljudje drvijo in se ne zavedajo, da se ne da ničesar spremeniti v kratkem času. Odštevajo se tedni, ure, minute in naenkrat napoči čas novega leta. Pričakovani stisk roke prijatelju, družine in lepe želje je trenutek, ki ostane zavedno zapisan. Glasba, pesem in ognjemet, ki s čarobnimi barvami osvetlijo nebo, je kot velika mavrica. Takrat imaš občutek, da smo vsi ena velika srečna družina. Srečno zremo v nebo, potihem si želimo sreče, zdravja in uspeha. Pomembne besede naj si podajo roko in nas spremenijo v pričakovanem novem letu. Larisa Mehič, 7. a

35


Bilo me je strah Bilo je neke lepe sobote, ko sva se z očetom napotila v Log, kjer imamo parcelo. Naša tamkajšnja soseda ima prelepega konja Nika, ki je zelo lep in velik lipicanec. Zelo rada imam konje, še posebej pa lipicance. Zato sem si ga seveda želela jahati in tistega dne se mi je želja uresničila. Sosedina hči je konja pripravila za ježo ter mi pomagala priti nanj. Občutek je bil naravnost fantastičen. Prijela ga je za uzdo in ga pričela usmerjati. Naredili smo nekaj krogov, nato pa je konj opazil kapuco na sosedini vetrovki in jo pričel vleči in trgati. Kar pa sosedi ni bilo preveč všeč, zato ga je malce odrinila. To je morala ponoviti kar trikrat. S tem je konja močno ujezila, da je pokazal svojo jezo, se postavil na zadnji nogi in močno udaril v tla. Jaz revica, ki se ne spoznam na konje,pa sem sedaj bila na vrhu te močne živali, ki je stala na zadnjih nogah. Četudi je konj res glasno in močno udaril v tla, se je še daleč naokrog slišal moj krik. Po tem dogodku, mi je srce zelo močno utripalo. Nekaj dni me je bilo še močno strah konjev, ampak sedaj me na srečo ni več. Urška Steiner, 7. b

36


Varno = brezskrbno V sredo, 20. 4. 2011, smo imeli tehniški dan z naslovom Varno = brezskrbno. V razredu smo se najprej z učiteljico pogovorili, kako bo tehniški dan potekal in kako se naj obnašamo. Ob 8.20 smo v telovadnici imeli predavanje na temo drog, alkohola, vandalizma in nasilja. Predavatelj g. Stanko Ivanuša nam je povedal nekaj resničnih zgodb o odvisnosti drog in alkohola, ki so se včasih končale tragično. Povedal je, da je kot krimialist doživel že marsikaj, vendar se mu najbolj smilijo ljudje, ki to doživljajo. Po predavanju smo se odpravili na malico in polni energije pričakali predavanje na temo Nevarnosti interneta in druge nevarnosti (snemanje, uporaba GSM- ov). Predavala nam je ga. Simona Lilek in nam svetovala, naj raznih svojih fotografij in fotografij sorodnikov ne dajemo na internet, saj nam to lahko prinese veliko škode. Ob vsem tem smo se malo zamislili. Ob 10.20 smo se vsi zbrali pred šolo, saj smo pričakovali pristanek helikopterja. Ogledali smo si njegovo opremo in izvedeli nekaj informacij o samem reševanju. Nato je sledil ogled konjenikov, ki so nam pokazali nekaj jahalnih točk in vodnikov službenih psov, ki so prikazali prijetje storilca kaznjivega dejanja. Potem smo se vsi z velikim navdušenjem ustavili pri forenziku, ki nam je pokazal, kako se zavarujejo sledi na kraju zločina. Nekateri so si dali delati tudi odtis svoje dlani. Po končanih zunanjih aktivnostih smo se zbrali v večnamenskem prostoru, saj je sledil intervju z vrhunskimi športniki. Obiskali so nas Tina Di Batista, Mitja Petkovšek in Rok Kolander. Tina Di Batista je alpinistka in gorska vodnica, ki je preplezala že veliko vrhov, med drugim Kilimandžaro. Vsi vemo, da je Mitja Petkovšek naš najboljši gimnastičar, ki je na bradlji osvojil veliko medalij, Rok Kolander pa je naš najboljši veslač. Največ uspehov ima v četvercu brez krmarja, saj je veslanje kar težak šport. Učenke naše šole so z njimi naredile kratek intervju in tako smo o njih izvedeli veliko zanimivih informacij. Tehniški dan mi bo ostal v lepem spominu, saj je bilo zelo zanimivo spoznati različne policijske poklice in mislim, da smo se marsikaj naučili. Iris Bezjak, 8. a

Forenziki

Vrhunski športniki: Mitja Petkovšek, Tina Di Batista, Rok Kolander

37


Strokovna ekskurzija V ponedeljek, 19.9.2010, smo imeli strokovno ekskurzijo. Odpravili smo se na rafting na reko Kolpo. Zjutraj smo se morali zgodaj vstati, saj je bil odhod že ob 6.00 zjutraj. Ko smo se le vsi tako zgodaj zbrali, je le napočil čas odhoda in že smo bili na avtobusu in na poti do naše pustolovščine. Vožnja se je zelo vlekla, saj smo se vozili nekje štiri ure. Imeli smo dva postanka za malico. Ko smo se ustavili drugič, smo si še ogledali majhen živalski vrt z dvema medvedoma, racami, kokošmi in gosmi. Po tej dolgi vožnji smo končno prispeli do reke Kolpe. Ko smo vsi izstopili iz avtobusa, so nas že pričakovali z neoprensko obleko in obutvijo. Spodaj pod neoprenom smo imeli samo kopalke. Za preobleči pa smo imeli samo spodnje perilo, saj smo imeli pod neoprenom kopalke. Ko smo se vsi oblekli in obuli, smo se posedli nazaj na avtobus in se odpeljali do tja, kjer bi se naj spustili po Kolpi. Imeli smo tudi čelade in rešilne jopiče. Nato je napočil čas, da smo se posedli v rafte. Ko smo vsi sedeli, smo poskušali veslati naravnost, kar nam na začetku ni ravno uspevalo. Jaz sem bila najprej v čolnu s Tamaro Dobnik in Janom Peterličem. Jan se je malo kasneje začel jeziti, zakaj mora toliko veslati. Na začetku smo bili tako nerodni, da smo po prvih brzicah popadali v vodo. Vsi trije smo bili pod vodo. Kasneje pa smo kar napredovali. Potem smo se malo menjavali. Peterlič in Tamara sta odšla na rafto za osem oseb, k meni pa sta prišli Saška in Petra. Jaz sem krmarila, Petra in Saška pa sta veslali. Malo kasneje sva se s Saško menjali. V glavnem je bila pustolovščina, škoda pa je bilo, da je bilo malo brzic. Lahko bi jih bilo več. Ko smo prispeli na cilj in bi morali iti iz rafte, sem jaz, ki sem malo nerodna, spet padla v vodo. Spet sem bila mokra. Nato smo se le preoblekli in imeli piknik. Hrana je bila dobra. Jedli smo čevapčiče, zrezke s sirom, solato in krompir z zelenjavo. Če povem na kratko, nismo bili lačni. Potem je le prišel čas odhoda. Vsi smo se veselili odhoda domov. Pot domov se mi ni tako vlekla. Med vožnjo domov smo imeli le en postanek. Domov smo se pa vrnili v večernih urah. Dan je bil prava pustolovščina in poln zanimivosti. Bilo je čudovito. Rebeka Golob, 9. b

Nepozabni rafting na Kolpi

38


Prvomajske počitnice Med prvomajskimi počitnicami sem 27.4.2011 z družino obiskala Portorož. Na poti smo imeli sicer nekaj težav, a smo z enourno zamudo srečno prispeli. Čeprav je po Sloveniji deževalo, je bilo v Portorožu prijetno toplo in sončno vreme. Tam smo se sprehajali ob obali in srečali tudi botro, botra in bratranca. Z njimi smo šli tudi na pijačo. Imela sem veliko željo skočiti v morje, a voda je bila ledeno mrzla. Tako sem lahko v vodo namakala samo noge. Ko smo se vračali domov, smo bili že zelo lačni, zato smo se ustavili v restavraciji in se do sitega najedli. Ja, dan je bil res zanimiv na svoj način. Imela sem se zelo lepo in počitnice so kar prehitro minile. Res komaj čakam, da pridejo naslednje, tokrat daljše počitnice. Lara Beber, 7. b

Kovač Prvotni kovači so bili eni od prvih obrtnikov. Delali so v kovačiji. Oblikovali so železo na nakovalu z različnim orodjem. Uporabljali so vse od težkih do lahkih kladiv in tudi klešče. Da so lahko oblikovali železo, so potrebovali ogenj. Temperature ognja so pridobili s koksom. Vanj so podpihovali s kovaškim mehom, ki je bil narejen iz usnja in je deloval na nožni ali ročni izvod. Na začetku so najprej začeli izdelovati enostavna orodja, kot so sekire, motike in lopate. Izdelovali so tudi kočije, žeblje, podkve, s katerimi so podkovali konje in pa hladno orožje, kot so kopje, noži, meči in drugo. Aleksander Horvat, 5. b

39


Naši pesniki Mama

Medvedek

Draga mama, kot sonce žariš. Ko sonce žari, se smeješ tudi ti, saj rad te imam kot ti mene. Res te imam rad še bolj kot ti mene, ko pa ti res žariš, se smejem tudi jaz.

Ko jaz sem zaspana, me medvedek uspava, mi daje veselje in sladke sanje. Ko zjutraj zbudim se, medvedek me gleda, mu posteljo pospravim in se v šolo odpravim.

Blaž Bohorč, 3. a

Tjaša Kovač, 3. a

Pomladanski dan

Pomlad

Ko zdani se pomladni dan, ptički gredo na plan. Hrano iščejo in žvrgolijo, se toplega sonca veselijo. A za dnem pride noč, sove želijo nam mirno noč. Takrat grem spat in sanjam lepo, saj vem, da jutri nas spet sonce grelo bo.

Prišla je pomlad izza zimskih grajskih vrat. Cvetka v nebo se smeji, sonce greje ji oči. Sijejo oči ji kakor biser izza zimskih grajskih vrat. Vid Kovačević, 3. a

Ajda Lobenwein, 3. a Enci benci

Nogomet

Tecimo, bežimo, cigani gredo! V rjavih bisagah otroke nesejo. Če se ne umivaš, ciganov se boj, če te zaloti, te vzame s seboj.

Nogomet je šport za mene, tudi ko je slabo vreme. Žogo brcam v stanovanju, mami meša se že v spanju. Enej Lončar, 3. a

Nika Hergamas, 3. a Pomladne ljubezni

Travniško rajanje

Pomlad je čas prebujanja, ko vse zacveti in ljubezen smisel dobi.

Zvončki in trobentice, mačice, vijolice spet iz zemlje vzklijejo, zdaj pomlad je tu.

Simpatije se rojevajo, drevje začne brsteti in ptički žvrgoleti.

Spomladi ves dan rajajo in vzklikajo: “Juhuhu, pomlad je tu!”

40


A spomladi nekatera srca, tudi strta so in želijo, da bi jih ljubil kdo.

Zvončki se smejejo, trobentice trobijo, mačice šibajo, vijolice barvajo.

Kadar si sam, si najbolj ranljiv, kadar si sam, si ves smisel življenja zgubil.

Vsi vzklikajo: “Pomlad je tu!” Ko pomladi je konec, se skrijejo v lonec.

A najlepše ljubezni so tiste, ki trajajo vse življenje in še dlje in v katerih ogenj vedno tli.

Nika Gavez, Ljudmila Merčnik, Rebeka Lorenčič, 7. a

Iris Bezjak, Anja Ornik, 8. a Luna me nosi

Moj dan

Luna me nosi tja do neba, kamor pogled več ne seže in preko širnega morja.

Jutri bo moj dan, lep in nasmejan. Ko sonce bo ven prišlo, mi bo pri srcu bolj toplo, saj jutri snega več ne bo in bo zelo lepo, ker jutri je moj dan, vesel in nasmejan.

Luna me nosi dalje od zvezd, dalje od sonca in vse do velikega lonca, kjer ni nikogar doma, v daljavi le rimska cesta velja. Kam me vodi rimska cesta? Skozi zvezde, stran od lune, ki so me ponesle v sanje.

Tomi Brdnik, 8. a Svoboda

Dalje od tod več ne znam, v prepad strmim in se sprašujem, kam. Za mano se zabrišejo sledi, zdaj nazaj ne znam, naprej ne morem.

Svoboda je kakor ptica, ki lebdi na nebu brez ovir in brez pravil. Svoboda je kakor veter, ki šumi med drevesi v poletni vročini.

Razmišljam, kaj naj naredim. Ali naj se še naprej borim ali naj se vdam v usodo kruto?

Svoboda je kakor sonce, ki je toplo in prijetno, zato čuvajmo svobodo.

Sprašujem se, kaj se je zgodilo? Se mi je morda samo sanjalo? Čakam lahko samo na noč, če me bo lunaspet odpeljala proč.

Aljaž Zečevič Rojko, 8. a

Urška Krajnc, 8. a

41


Rešeto V razpredelnici je 35 besed, ki se navezujejo na živali. Besede lahko iščeš v vseh smereh. Osenčena polja so prazna in v njih ne pišeš ničesar. Črke, ki ti ostanejo razvrsti in dobil boš geslo! K

S

O

K

J

K

A

Č

I

H

G

O

R

I

L

A

T

U

L

A

S

K

A

T

E

A

L

P

J

V

R

J

A

P

I

U

I

O

N

U

P

B

Š

R

J

E

A

S

T

Š

S

E

I

L

M

I N

O

U

Ž

P

E

S

O

S

O

V

A

R

K

A

N

J

A

M

U

H

M

A

U

M

E

O

A

J

U

R

N

P

V

Č

L

R

A

E

Ž

G

O

C

K

K

O

M

S

K

Č

I

V

A

A

R

G

O

K

R

O

K

O

D

I

L

O

N

R

A

K

T

Z

K

O

N

J

N

T

E

N

H

I

A

A

Ž

L

O

P

T

Š

K

U

C

T

P

O

L

K

R

E

S

Š

M

A

T

I

N

Č

E

K

T

U

U

R

A

B

Kit, gorila, mačka, martinček, pingvin, miš, bramor, konj, krokodil, koza, šoja, štorklja, muha, klop, mrož, kenguru, koala, lev, kača, kos, uš, pes, sova, skat, kanja, krt, riba, pujs, skat, jež, srna, polž, emu, petelin, ovca.

GESLO:

Nejc Ornik, Tilen Potočnik, 5. a

42


Anja Ornik, 8. a

43


44

Glasilo Koraki '11  

Glasilo učencev OŠ Duplek

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you